SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 5. oktobra 2000(*)

„Direktiva 98/43/ES – Oglaševanje in sponzorstvo tobačnih izdelkov – Pravna podlaga – Člen 100 A Pogodbe ES (po spremembi postal člen 95 ES)“

V zadevi C-376/98,

Zvezna republika Nemčija, ki jo zastopa C.-D. Quassowski, Regierungsdirektor pri zveznem ministrstvu za finance, zastopnik, skupaj z J. Sedemundom, odvetnikom v Berlinu, zvezno ministrstvo za finance, referat EC2 Graurheindorfer Straße 108, D-53117 Bonn,

tožeča stranka,

proti

Evropskemu parlamentu, ki ga zastopata C. Pennera, vodja oddelka v pravni službi, in N. Lorenz iz iste službe, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu, generalni sekretariat Evropskega parlamenta, Kirchberg,

in

Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo R. Gosalbo Bono, direktor v pravni službi, A. Feeney in S. Marquardt iz pravne službe, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu, urad A. Morbillija, generalnega direktorja direkcije za pravne zadeve Evropske investicijske banke, 100, boulevard Konrad Adenauer,

toženi stranki,

ob intervenciji

Francoske republike, ki sta jo najprej zastopala J.-F. Dobelle, pomočnik direktorja direkcije za pravne zadeve pri ministrstvu za zunanje zadeve, in R. Loosli-Surrans, chargé de mission v isti direkciji, potem pa K. Rispal-Bellanger, vodja poddirekcije v isti direkciji, in R. Loosli-Surrans, zastopnici, z naslovom za vročanje v Luxembourgu na sedežu francoskega veleposlaništva, 8 B, boulevard Joseph II,

Republike Finske, ki jo zastopata H. Rotkirch in T. Pynnä, valtionasiamiehet, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu na sedežu finskega veleposlaništva, 2, rue Heinrich Heine,

Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopa M. Ewing, iz Treasury Solicitor's Department, zastopnik, skupaj z N. Painesom, QC, z naslovom za vročanje v Luxembourgu na sedežu britanskega veleposlaništva, 14, boulevard Roosevelt,

in

Komisije Evropskih skupnosti, ki jo zastopata I. Martínez del Peral in U. Wölker iz pravne službe, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu, urad C. Gómeza de la Cruza, prav tako iz njene pravne službe, Centre Wagner, Kirchberg,

intervenienti,

zaradi razglasitve ničnosti Direktive 98/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 1998 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov (UL L 213, str. 9),

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, J. C. Moitinho de Almeida (poročevalec), D. A. O. Edward, L. Sevón in R. Schintgen, predsedniki senatov, P. J. G. Kapteyn, C. Gulmann, A. La Pergola, J.-P. Puissochet, P. Jann, M. Ragnemalm, M. Wathelet, sodniki, in F. Macken, sodnica,

generalni pravobranilec: N. Fennelly,

sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika, in L. Hewlett, administratorka,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih navedb strank na obravnavi 12. aprila 2000, kjer je Zvezno republiko Nemčijo zastopal C.-D. Quassowski skupaj z J. Sedemundom, Parlament sta zastopala C. Pennera in N. Lorenz, Svet so zastopali R. Gosalbo Bono, A. Feeney in S. Marquardt, Francosko republiko je zastopal R. Loosli-Surrans, Republiko Finsko T. Pynnä, Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska je zastopal G. Amodeo iz Treasury Solicitor's Department, zastopnik, skupaj s profesorjem R. Cranstonom, QC, MP, Her Majesty's Solicitor General for England & Wales, in N. Painesom, Komisijo pa I. Martínez del Peral in U. Wölker,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 15. junija 2000

izreka naslednjo

Sodbo

1        Zvezna republika Nemčija je s tožbo, ki jo je 19. oktobra 1998 vložila v sodnem tajništvu Sodišča, na podlagi člena 173 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 230 ES) predlagala razglasitev ničnosti Direktive 98/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 1998 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov (UL L 213, str. 9, v nadaljevanju: Direktiva).

2        S sklepom predsednika sodišča z dne 30. aprila 1999 je bilo Francoski republiki, Republiki Finski, Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska ter Komisiji Evropskih skupnosti dovoljeno intervenirati v podporo predlogov Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije.

3        Direktiva je bila sprejeta na podlagi člena 57(2) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 47(2) ES), člena 66 Pogodbe ES (postal člen 55 ES) in člena 100 A Pogodbe ES (po spremembi postal člen 95 ES).

4        Člen 2 Direktive določa:

„ Za namene te direktive izraz:

1.      ‚tobačni izdelki‘ pomeni vse izdelke, izdelane vsaj delno iz tobaka, ki so namenjeni za kajenje, njuhanje, sesanje ali žvečenje;

2.      ‚oglaševanje‘ pomeni vsako obliko komercialnega obveščanja, ki ima za namen ali neposredni ali posredni učinek promocijo tobačnega izdelka, skupaj z oglaševanjem, ki tobačnega izdelka sicer ne omenja neposredno, a skuša prepoved oglaševanja zaobiti z uporabo imen, znamk, simbolov ali drugih razlikovalnih elementov tobačnih izdelkov;

3.      ‚sponzorstvo‘ pomeni vsak javni ali zasebni prispevek za vsak dogodek ali dejavnost ali posameznika, ki ima za namen ali neposredni ali posredni učinek promocijo tobačnega izdelka;

4.      ‚prodajno mesto za tobačne izdelke‘: vsako mesto, kjer se prodajajo tobačni izdelki.“

5        Člen 3 Direktive določa:

„1. Ne glede na Direktivo 89/552/EGS so vse oblike oglaševanja in sponzorstva v Skupnosti prepovedane;

2.      Prvi odstavek ne preprečuje državam članicam, da lahko dovolijo, da se ime, ki je bila v dobri veri že uporabljeno tako za tobačne izdelke kot tudi za drugo blago ali storitve, ki jih je pred 30. julijem 1998 tržilo oziroma ponujalo isto podjetje ali druga podjetja, uporabi pri oglaševanju drugega blaga ali storitev.

To ime pa se sme uporabljati izključno tako, da se ta uporaba jasno razlikuje od njegove uporabe za tobačni izdelek in brez kakršnega koli dodatnega razpoznavnega znaka, ki je že uporabljen za tobačni izdelek.

3. a)  Države članice morajo zagotoviti, da na posameznem tobačnem izdelku ne bo imena, blagovne znamke, simbola ali drugega razlikovalnega elementa katerega koli drugega izdelka ali storitve, razen če se je ta tobačni izdelek že prodajal s tem imenom, blagovno znamko, simbolom ali drugim razlikovalnim elementom na dan, ki je naveden v členu 6(1);

b)      prepovedi iz prvega odstavka, ki se nanaša na kateri koli izdelek ali storitev, ki se na trgu prodaja od datuma, določenega v 6(1) členu, se ni mogoče izogniti z uporabo imena, blagovne znamke, simbola ali drugega razlikovalnega elementa tobačnega izdelka.

V ta namen morajo biti ime, blagovna znamka, simbol ali drugi razlikovalni element proizvoda ali storitve predstavljeni drugače, kot je predstavljen tobačni izdelek.

4.       Prepovedana je vsaka brezplačna razdelitev, ki ima za namen ali neposreden ali posreden učinek promocijo tobačnih izdelkov.

5.       Ta direktiva se ne uporablja za:

–      sporočila, namenjena izključno strokovnjakom, udeleženim v trženju tobačnih izdelkov,

–      predstavitev tobačnih izdelkov, predvidenih za prodajo, in cenike na prodajnih mestih za tobačne izdelke,

–      oglaševanje, namenjeno kupcem v podjetjih, ki so specializirana za prodajo tobačnih izdelkov, in v njihovih izložbah, ali če gre za podjetja, ki prodajajo različne izdelke ali ponujajo različne storitve na mestih, rezerviranih za prodajo tobačnih izdelkov, ter prodajnih mestih, za katera v Grčiji velja poseben sistem izdaje dovoljenja iz socialnih razlogov (‚periptera‘),

–      prodajo publikacij, v katerih se oglašujejo tobačni izdelki in ki so objavljene ter natisnjene v tretjih državah, če te publikacije v glavnem niso namenjene trgu Skupnosti.“

6        Člen 4 Direktive določa:

„Države članice bodo zagotovile ustrezna in učinkovita sredstva za zagotovitev in nadzor izvrševanja nacionalnih ukrepov, sprejetih v skladu s to direktivo. Med ta sredstva sodijo predpisi, na podlagi katerih lahko osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalni zakonodaji legitimni interes za preprečitev oglaševanja, ki ni v skladu s to direktivo, vložijo tožbo zoper to oglaševanje ali pa se obrnejo na upravni organ, pristojen za odločanja o pritožbah ali za sprožitev ustreznih sodnih postopkov.“

7        Člen 5 Direktive določa:

„Ne glede na to direktivo lahko države članice glede oglaševanja tobačnih izdelkov ali sponzorstva določijo v skladu s Pogodbo ES strožje pogoje, ki so po njihovem mnenju nujni za zagotovitev varovanja zdravja ljudi.“

8        Člen 6 Direktive določa:

„1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 30. julija 2001. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih ukrepih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2. Države članice bodo Komisiji posredovale besedilo glavnih določb domačega prava, ki so jih sprejele na področju, za katero velja ta direktiva.

3. Države članice lahko odložijo izvršitev člena 3(1):

– za eno leto, kar zadeva tisk,

– za dve leti, kar zadeva sponzorstvo.

Države članice lahko v izjemnih primerih in iz ustrezno upravičenih razlogov obstoječe sponzorstvo dogodkov in dejavnosti, organiziranih na svetovni ravni, dovolijo še za nadaljnje obdobje treh let, a ne dlje kot do 1. oktobra 2006, in sicer pod pogojem,

– da se vsote, namenjene temu sponzorstvu, v prehodnem obdobju zmanjšujejo,

– da se prostovoljno uvedejo ukrepi, ki bodo zmanjšali opaznost oglaševanja ob dogodkih ali dejavnostih, na katere se nanaša.“

9        Zvezna republika Nemčija v podporo svoji tožbi navaja sedem tožbenih razlogov, in sicer neustreznost člena 100 A Pogodbe ES kot pravne podlage za Direktivo, kršitev členov 57(2) in 66 Pogodbe, kršitev načela sorazmernosti, kršitev načela subsidiarnosti, kršitev temeljnih pravic, kršitev členov 30 in 36 Pogodbe ES (po spremembi postala člena 28 ES in 30 ES) in kršitev člena 190 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 253 ES).

10      Tožeča stranka in toženi stranki menijo, da se njihove ugotovitve glede člena 100 A uporabijo tudi za razlago členov 57(2) in 66 Pogodbe.

11      Zato je tožbene razloge, s katerimi se zatrjuje, da členi 100 A, 57(2) in 66 člen Pogodbe niso ustrezna pravna podlaga za Direktivo, treba obravnavati skupaj.

 Tožbeni razlogi nepravilne pravne podlage

 Trditve strank

12      Tožeča stranka meni, da 100 A člen Pogodbe ES ni ustrezna pravna podlaga za Direktivo, pri čemer se opira tako na značilnosti oglaševalnega trga tobačnih izdelkov kot na analizo člena 100 A.

13      Prvič, glede značilnosti trga tožeča stranka zatrjuje, da je oglaševanje tobačnih izdelkov v bistvu dejavnost, katere učinki ne segajo preko meja posamezne države članice.

14      V zvezi s tem poudarja, da medtem ko oglaševanje tobačnih izdelkov pogosto oblikuje proizvajalec, pa konkretna predstavitev oglaševalnega sredstva porabnikom izhaja iz strategije, ki temelji na značilnostih posameznega trga. Odločitev glede konkretne oblike oglaševanja, glasbenega ozadja, barv in drugih značilnosti oglaševalskih izdelkov poteka na ravni države, tako da so ti oglaševalski izdelki prilagojeni kulturnim posebnostim posamezne države članice.

15      Trgovine na podlagi tako imenovanih „statičnih“ oglaševalnih sredstev, kot so plakati in kinematografsko oglaševanje, ter oglaševalnih sredstev v sektorju, imenovanem „Horeca“ (hoteli, restavracije, bari), kot so sončniki in pepelniki, naj med državami članicami praktično ne bi bilo in naj doslej ne bi bila predmet nikakršnih omejitev. Zaradi davčnih razlogov naj bi bilo tudi oglaševanje, ki vključuje brezplačno razdelitev, omejeno na nacionalne trge.

16      Tožeča stranka navaja, da naj bi bil tisk edina gospodarsko pomembna oblika „nestatičnega“ oglaševalnega sredstva. Res je, da so revije in dnevni časopisi oglaševalna sredstva za tobačne izdelke, vendar naj bi bila trgovina s temi izdelki znotraj Skupnosti zelo omejena. Znatno manj kot 5 % revij se izvaža v druge države članice, dnevni časopisi pa se za oglaševanje tobačnih izdelkov uporabljajo precej manj kot revije. Delež od oglaševanja tobačnih izdelkov v celotnem prihodku dnevnih časopisov je v letu 1997 v Nemčiji znašal 0,04 %.

17      Majhnost pomena čezmejne trgovine v tisku naj bi se utemeljevala s tem, da ta ni predmet omejitev držav članic, ki v nacionalnem tisku prepovedujejo oglaševanje tobačnih izdelkov. Belgijski in irski zakon naj bi izrecno dovoljevala, da so v uvoženem tisku tudi takšne reklame; zahteve po prepovedi takšnega uvoza, vložene pri francoskih sodiščih, pa naj bi bile neuspešne.

18      Glede tako imenovanih „razlikovalnih“ izdelkov, ki so predmet člena 3(2) Direktive, tožeča stranka zatrjuje, da lahko različne razlage tega predpisa, ki so posledica njegove nedoločnosti, pripeljejo do novih ovir v trgovini. Vsekakor pa Direktiva ne vsebuje določbe o prosti trgovini, ki bi preprečevala, da bi države članice, ki ne uporabijo možnosti iz te določbe, nasprotovale trženju izdelkov iz drugih držav članic, ki so to možnost izkoristile.

19      Glede zagotavljanja storitev, ki jih nudijo oglaševalske agencije, tožeča stranka zatrjuje, da dejavnost razvoja strategij centraliziranega oglaševanja in intelektualnega dela, potrebnega za oglaševanje, ne sodi na področje Direktive. V členu 2(2) Direktive naj bi bilo namreč oglaševanje opredeljeno le kot dejanska uporaba oglaševalnih sredstev, naslovljenih na potrošnika.

20      Tožeča stranka prav tako navaja, da naj bi razmerje med sponzorjem in organizatorjem v glavnem delovalo na državni ravni, ker navadno oba izhajata iz iste države članice. Še več, tudi če ni tako, naj nacionalne zakonodaje ne bi ovirale sponzorstva, saj se oglaševalni prostor v kraju dogodka daje na voljo z dogovorom na lokalni ravni. Tudi televizijsko predvajanje sponzoriranih dogodkov naj ne bi bilo ovirano.

21      Glede izkrivljanja konkurence, ki je posledica razlik med nacionalnimi zakonodajami, tožeča stranka zatrjuje, da naj bi Direktiva – glede na njeno prvo uvodno izjavo – ne imela za cilj odpraviti takih izkrivljanj na področju tobačne industrije.

22      Glede proizvajalcev oglaševalskih izdelkov tožeča stranka navaja, da naj bi zunaj državnih meja delovali v zanemarljivem obsegu in da med njimi ni konkurence, ker so strategije oglaševanja tobaka naravnane predvsem nacionalno. Pri tisku pa naj bi med uvoženimi članki in lokalnimi pisnimi mediji ne bilo konkurence in v nobenem primeru naj uvoženi članki v državi članici uvoznici ne bi dosegali pomembnega tržnega deleža.

23      Drugič, glede analize člena 100 A Pogodbe tožeča stranka najprej navaja, da je na podlagi tega člena normodajalec Skupnosti pristojen za usklajevanje nacionalnih zakonodajah v obsegu, v katerem je usklajevanje potrebno, da bi se spodbujal notranji trg. Golo sklicevanje na ta člen v uvodnih izjavah sprejetega akta naj ne bi zadostovalo, saj bi sicer ne bil mogoč sodni nadzor nad izbiro člena 100 A za pravno podlago. Akt mora dejansko prispevati k izboljšanju notranjega trga.

24      Po mnenju tožeče stranke ni tako. Direktiva naj bi – zaradi dejstva, da edina dovoljena oblika oglaševanja, in sicer oglaševanje na prodajnih mestih, zavzema le 2 % stroškov, ki jih ima tobačna industrija z oglaševanjem – dejansko pomenila popolno prepoved oglaševanja tobaka. Posledično naj bi Direktiva – namesto spodbujanja trgovine prek oglaševalnih medijev za tobačne izdelke in prostega pretoka storitev na tem področju – skoraj popolnoma odpravila te pravice. Poleg tega naj bi mnenju tožeče stranke Direktiva vzpostavila celo nove ovire trgovini, ki jih prej ni bilo. Tako naj bi zaradi prepovedi oglaševanja tobaka bila uvoz in trženje novih izdelkov skoraj onemogočena, kar naj bi pripeljalo do ohromitve trgovine med državami.

25      Glede vprašanja, ali je bilo usklajevanje, ki ga zasleduje Direktiva, potrebno, da bi se odpravila izkrivljenost konkurence, tožeča stranka k svojim zgornjim ugotovitvam, ki se nanašajo na oglaševalski trg tobačnih izdelkov, dodaja, da Direktiva med drugim na trgih zunaj tobačne industrije ustvarja izkrivljenost konkurence, ki je prej ni bilo.

26      To naj bi veljalo za razlikovalne izdelke, na katere se nanaša člen 3(2) Direktive. Ta določba naj bi določala tako stroge pogoje, da naj bi bila podjetja, ki proizvajajo te izdelke, prisiljena bodisi zapreti obrate bodisi kriti velike dodatne stroške, kar bi lahko pripeljalo do prenosa precejšnjega tržnega deleža konkurentom.

27      Res je, da – kot izhaja iz sodne prakse Sodišča – bi lahko približevanje zakonodaj legitimno imelo za cilj preprečitev nastanka novih ovir za trgovino, do katerih bi lahko prišlo zaradi različnega razvoja nacionalnih zakonodaj. Vendar pa naj bi Direktiva zgolj uvedla nove trajne ovire za trgovino, in sicer takoj ali v prihodnje.

28      Glede drugih direktiv, ki temeljijo na členu 100 A Pogodbe in ki prepoveduje določene dejavnosti, tožeča stranka zatrjuje, da se ti akti razlikujejo od izpodbijane direktive. Tako naj bi bil namen prepovedi zavajajočega oglaševanja spodbujanje čezmejne trgovine z zagotavljanjem poštenega oglaševanja v vsej Skupnosti; podobno, namen prepovedi uporabe sestavnih delov izdelkov, proizvodnih procesov ali oblik prodaje, škodljivih za zdravje, naj bi bil oblikovanje notranjega trga za zadevne izdelke, in sicer s tem, da se omogoča, da se izdelki proizvajajo, prodajajo ali uživajo brez tveganja za zdravje.

29      Tožeča stranka prav tako zatrjuje, da naj bi bilo člen 100 A mogoče kot pravno podlago uporabljati le v primerih, ko so ovire za uresničitev temeljnih svoboščin in izkrivljenost konkurence precejšnje. V zvezi s tem ugotavlja, da sodne prakse v zvezi s členoma 30 in 36 Pogodbe ES – iz katere izhaja, da ti določbi prepovedujeta celo najmanjše ovire za trgovino – ni mogoče prenesti na področje, kjer je treba razdeliti pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami. Če bi normodajalec Skupnosti lahko uskladil nacionalne zakonodaje tudi, če ne bi bilo znatnega vpliva na notranji trg, bi to pomenilo, da se lahko direktive sprejmejo na kateremkoli področju in sodni nadzor spoštovanja člen 100 A bi postal odveč.

30      To razlago člena 100 A Pogodbe naj bi poleg tega podpirala sodna praksa Sodišča (sodbi z dne 18. marca 1980 v zadevi 91/79, Komisija proti Italiji, Recueil, str. 1099, točka 8, in z dne 11. junija 1991 v zadevi Titanov dioksid, C-300/89, Komisija proti Svetu, Recueil, str. I-2867, točka 23).

31      Ugotovitve tožeče stranke v točkah od 13 do 22 te sodbe pa naj bi jasno dokazovale, da ni znatnih ovir za trgovino v oglaševalnih sredstvih za oglaševanje tobačnih izdelkov ali za pravico opravljanja storitev s strani oglaševalskih agencij ter da med takimi agencijami ni znatnega izkrivljanja konkurence.

32      Tožeča stranka nazadnje navaja, da člena 100 A ni mogoče uporabiti, če „težišče“ ukrepa ni spodbujanje notranjega trga, temveč varovanje javnega zdravja.

33      V skladu z ustaljeno sodno prakso se Skupnost ne more opreti na člen 100 A, če ima akt, ki ga je treba sprejeti, zgolj postransko za učinek uskladitev tržnih pogojev znotraj Skupnosti (sodbe z dne 4. oktobra 1991 v zadevi Parlament proti Svetu, C-70/88, Recueil, str. I-4529, točka 17; z dne 17. marca 1993 v zadevi Komisija proti Svetu, C-155/91, Recueil, str. I-939, točka 19; z dne 28. junija 1994 v zadevi Parlament proti Svetu, C-187/93, Recueil, str. I-2857, točka 25; z dne 12. novembra 1996 v zadevi Združeno kraljestvo proti Svetu, C-84/94, Recueil, str. I-5755, točka 45).

34      Toda tako potek nastanka Direktive kot analiza njene vsebine naj bi dokazovala, da je „težišče“ ukrepa varstvo zdravja ljudi.

35      V zvezi z zgoraj navedeno sodbo Titanov dioksid tožeča stranka poudarja, da se izpodbijana direktiva razlikuje od direktive, obravnavane v omenjeni sodbi. V sodbi Titanov dioksid naj bi se namreč okoljska politika in vzpostavitev notranjega trga zasledovali na isti ravni in vsak izmed teh ciljev Skupnosti naj bi imel lastno pravno podlago, in sicer člen 130 R Pogodbe ES (po spremembi postal člen 174 ES) oziroma člen 100 A Pogodbe, kar je onemogočilo usklajevanje nacionalnih predpisov. V obravnavani zadevi pa naj bi ne šlo za to, saj naj bi bila politika javnega zdravja „težišče“ Direktive, pri čemer naj bi bili usklajevalni ukrepi na tem področju izrecno prepovedani s členom 129(4), prvi odstavek, Pogodbe ES (po spremembi postal člen 152(4), prvi odstavek, ES).

36      Parlament, Svet in stranke, ki intervenirajo v njihovo podporo, menijo, da je bila Direktiva pravilno sprejeta na podlagi člena 100 A Pogodbe ES, pri čemer se opirajo, prvič, na obstoj notranjega trga na področju oglaševanja tobačnih izdelkov in, drugič, na analizo člena 100 A.

37      Parlament, Svet in Komisija zatrjujejo, da obstaja na področju oglaševanja tobačnih izdelkov notranji trg, na katerem so oglaševalne kampanje pogosto centralizirane in zasnovane v agencijah, ustanovljenih v Skupnosti. Čeprav so izbrane oglaševalne strategije in oglaševalne teme uveljavljene na nacionalni ravni, je izbira tem in simbolov, logotipa in drugih elementov določena in ponujena na mednarodni ravni in doseže porabnika v več državah članicah.

38      Glede sektorja Horeca Svet zatrjuje, da čeprav je učinek oglaševanja omejen na lokalno prebivalstvo, se enaka oglaševalna sredstva lahko uporabljajo v več državah članicah, saj je uporabljeni jezik pogosto angleščina.

39      Glede brezplačne razdelitve Parlament in Svet poudarjata čezmejne vidike takega oglaševanja, ki je del enotno določenega koncepta oglaševanja, ustvarjenega za posamezno znamko. Parlament dodaja, da prepoved brezplačne razdelitve utemeljuje nujnost preprečitve izogibanja predpisom.

40      Prosti pretok revij, zlasti tistih, ki jih letalske družbe dajejo na voljo potnikom na poletih znotraj Skupnosti, in časopisov, ki so izdani v eni izmed držav članic, krožijo pa v drugih državah članicah, in v katerih se oglašujejo tobačni izdelki, naj bi bil verjetno prav tako oviran zaradi obstoječih razlik med zakonodajami.

41      Glede razlikovalnih izdelkov Parlament in Svet poudarjata, da je člen 3(2) Direktive – v nasprotju s trditvami tožeče stranke – natančna določba ter da jo je treba razlagati tako, da država članica ne more preprečiti trženja izdelka, ki je zakonito dan na trg v drugi državi članici, ki je izkoristila možnost iz te določbe.

42      Parlament in Svet zatrjujeta, da ima sponzorstvo tudi mednarodne elemente. V zvezi s tem ugotavljata, da taka oglaševalna sredstva, uporabljena ob sponzoriranih dogodkih, kot so avtomobili, vozniška oblačila in oglaševalne table ob dirkališču, ne dosežejo samo lokalnega prebivalstva. V vsakem primeru po mnenju Sveta za vzpostavitev čezmejnega okvira zadošča, da imata sponzor in sponzorirano podjetje sedeža v različnih državah članicah.

43      Parlament, Svet in Komisija nazadnje poudarjajo, da oglaševalske agencije zaradi neusklajenosti nacionalnih zakonodaj ne morejo ustvariti in ponuditi enakih oglaševalskih konceptov na ravni Skupnosti.

44      Po njihovem mnenju je bilo Direktivo – ki naj bi s približevanjem zakonodaj ustvarila enoten okvir za oglaševanje tobačnih izdelkov na notranjem trgu – mogoče veljavno sprejeti na podlagi člena 100 A Pogodbe.

45      V zvezi s tem Parlament, Svet in Komisija zatrjujejo, da se pristojnost, dana Svetu na podlagi te določbe, ne nanaša nujno na liberalizacijo trgovine, ampak na reguliranje trga. To naj bi pojasnjevalo, zakaj je bilo direktive, ki vsebujejo določene prepovedi, mogoče sprejeti na podlagi člena 100 A.

46      Tako naj bi Direktiva Sveta 92/41/EGS z dne 15. maja 1992 o spremembi Direktive 89/622/EGS o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic glede označevanja tobačnih izdelkov (UL 1992, L 158, str. 30) in prepovedovala dajanje tobaka za oralno uporabo na trg, Direktiva Sveta 91/339/EGS z dne 18. junija 1991 o enajsti spremembi Direktive 76/769/EGS o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z omejitvami pri trženju in uporabi nekaterih nevarnih snovi in pripravkov (UL L 186, str. 64) pa naj bi popolnoma prepovedovala uporabe v njej navedenih snovi.

47      Na področju oglaševanja naj bi take direktive, kot sta Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje (UL 1997, L 290, str. 18) in Direktiva Sveta 92/28/EGS z dne 31. marca 1992 o oglaševanju zdravil za humano medicino (UL L 113, str. 13), prav tako ne imele za cilj liberalizacije trgovine. Zlasti zadnja direktiva naj bi vsebovala obsežne prepovedi oglaševanja, zlasti oglaševanja zdravil, za katera ni bilo izdano dovoljenje za dajanje na trg v skladu s pravom Skupnosti (člen 2(1)), in zdravil, ki se lahko izdajo samo na recept (člen 3(1), prvi odstavek).

48      Parlament, Svet in Komisija navajajo tudi druge direktive, ki vsebujejo določene delne prepovedi, kot so tiste glede televizijskega oglaševanja tobačnih izdelkov (Direktiva Sveta 89/552/EGS z dne 3. oktobra 1989 usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov (UL L 298, str. 23)), in ukrepe, posredno povezane s temeljnimi svoboščinami, kot so tiste, ki se nanašajo na poletni čas (Sedma direktiva 94/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o ureditvi poletnega časa (UL L 164, str. 1) ali dostop do mednarodnega telefonskega omrežja v Skupnosti (Sklep Sveta 92/264/EGS z dne 11. maja 1992 o uvedbi standardne mednarodne telefonske pristopne kode v Skupnosti (UL L 137, str. 21).

49      Uporaba člena 100 A Pogodbe ES naj bi ne bila omejena na primere, ko zakonodajne razlike dejansko povzročijo ovire za temeljne svoboščine ali izkrivljanje konkurence. Kot naj bi Sodišče poudarilo v sodbi z dne 13. julija 1995 v zadevi Španija proti Svetu (C-350/92, Recueil, str. I-1985, točka 33), naj bi zadoščalo, da razlike med zakoni držav članic lahko ovirajo temeljne svoboščine. Uporaba člena 100 A naj bi bila celo mogoča, da bi se preprečil neenak razvoj nacionalnih zakonodaj, ki bi pripeljal do novih razlik (zgoraj navedena sodba Španija proti Svetu, točka 35).

50      Glede trditve tožeče stranke, da naj bi bila uporaba člena 100 A kot pravne podlage mogoča le, kadar zakonodajne razlike povzročijo znatne ovire za trgovino ali znatno izkrivljenost konkurence, Svet zatrjuje, da se to razlikovanje, ki temelji na konkurenčnem pravu, ne more uporabiti na področju člena 100 A. Razdelitev pristojnosti mora spoštovati objektivna in splošna merila.

51      Komisija prav tako zatrjuje, da v obravnavani zadevi obstaja dejanska izkrivljenost konkurence. V zvezi s tem poudarja, da se – zaradi obstoječih zakonodajnih razlik – možnosti ustvarjanja dobička oglaševalskih agencij razlikujejo glede na kraj ustanovitve ali trga, na katerem opravljajo storitev. Če se časopisi ali revije iz drugih držav članic preprosto dopuščajo – kljub restriktivni zakonodaji za tisk zadevne države članice –, naj bi do izkrivljanja konkurence prišlo v sami tej državi članici.

52      Glede sponzorstva pa naj bi takšne razlike vplivale na izbiro kraja organiziranja dogodkov, ki jih sponzorirajo proizvajalci tobaka, kar naj bi imelo precejšnje gospodarske učinke, kadar gre za take športne dogodke, kot so dirke formule 1.

53      Nazadnje, proizvajalci in prodajalci tobačnih izdelkov tudi nimajo enakih konkurenčnih pogojev, ki vplivajo na njihov položaj na trgu. V državah članicah z restriktivno zakonodajo naj bi namreč gospodarski subjekti svoj položaj na trgu lahko ohranjali ali izboljševali zgolj s cenovnim konkuriranjem.

54      V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je javno zdravje „težišče“ Direktive, Parlament, Svet in Komisija zatrjujejo, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se je pri presoji izbire pravne podlage akta treba opreti predvsem na besedilo zadevnega akta. Iz besedila ter mesta uvrstitve tretje in četrte uvodne izjave Direktive pa izhaja, da je varovanje zdravja ljudi eden izmed ciljev Direktive – in sicer se zasleduje v okviru določb člena 100 A(3) in (4) Pogodbe –, vendar ni njen glavni cilj.

55      Podobno naj bi tudi druga uvodna izjava in člen 5 Direktive – s priznavanjem pravice državam članicam, da za zagotovitev varovanja javnega zdravja sprejmejo strožje določbe od tistih v Direktivi – jasno dokazovala postranskost in podrednost potrebe po varstvu zdravja ljudi.

56      V zvezi s tem Komisija poudarja, da je velik pomen varovanja javnega zdravja v Direktivi mogoče pojasniti z dejstvom, da je le-to glavni oziroma celo edini cilj usklajenih nacionalnih ukrepov, da pa je v okviru tega usklajevanja postalo drugotni cilj.

57      Nazadnje, Parlament, Svet in Komisija zatrjujejo, da je dejstvo, da Direktiva široko prepoveduje oglaševanje tobačnih izdelkov, posledica obveznosti iz člena 100 A(3) Pogodbe, da mora biti podlaga visoka raven varovanja zdravja ljudi, in posledica potrebe, da se prepreči izogibanje prepovedi.

58      Vlada Združenega kraljestva izpodbija trditev tožeče stranke, da Direktiva nepravilno temelji na členu 100 A Pogodbe, ker njegov glavni cilj ni odprava trgovinskih ovir za oglaševalna sredstva in s tem povezanih storitev, ampak varovanje zdravja ljudi.

59      V zvezi s tem navaja, da mora v skladu s sodno prakso Sodišča izbor pravne podlage akta temeljiti na objektivnih elementih, glede katerih je mogoč sodni nadzor in med katere sodita predvsem cilj in vsebina akta.

60      Navedena vlada meni, da objektivno Direktiva zasleduje cilje, ki so neločljivo povezani z varovanjem zdravja ljudi, in cilje, ki so povezani z odpravo razlik konkurenčnih pogojev in z liberalizacijo trgovine. Namen tožeče stranke, da se določi, kateri od teh ciljev je najpomembnejši, naj bi bil v nasprotju z objektivnim merilom, ki ga je določilo Sodišče, pa tudi nepraktičen.

61      Vlada Združenega kraljestva zatrjuje, da člen 100 A Pogodbe daje pristojnost Svetu in Parlamentu, da sprejmeta ukrepe, ki imajo za cilj vzpostavitev in delovanje notranjega trga, ter meni, da v obravnavani zadevi gre za tak primer.

62      Navedena vlada meni, da za to, da bi ukrep veljavno temeljil na členu 100 A, ni nujno dokazati, da ima za učinek povečanje obsega čezmejne trgovine. Zadostovalo naj bi, da ukrep odpravlja razlike v konkurenčnih pogojih.

63      Namen Direktive naj bi bil odprava izkrivljenosti konkurence ne le na trgu oglaševanja, temveč tudi na trgu tobačnih izdelkov, in sicer z usklajevanjem pogojev, pod katerimi smejo proizvajalci oglaševati izdelke. Direktiva naj bi uskladila tudi pogoje, pod katerimi sme tobačna industrija sponzorirati kulturne in športne dogodke.

64      Vlada Združenega kraljestva v zvezi s tem poudarja, da so poklicni športni klubi podjetja, med katerimi je konkurenca, ter da bi bili pogoji te konkurence prizadeti, če bi klubi v različnih državah ne mogli prejemati enakih subvencij od tobačne industrije, ki je zlasti pripravljena sponzorirati športne dogodke, da bi s tem postavila protiutež povezovanju teh izdelkov s slabim zdravjem.

65      Navedena vlada dodaja, da se v skladu s sodno prakso Sodišča akt lahko sprejme zaradi pričakovanega sprejetja neusklajenih nacionalnih predpisov, ki bi lahko ogrozili trgovino. Trenutno stanje dopuščanja publikacij, ki vsebujejo oglaševanje tobačnih izdelkov, bi lahko spremenilo potek razvoja nacionalnih predpisov, ki postajajo čedalje strožji. Zato naj bi obstajala nevarnost povečanja ovir za trgovino, ki jih Direktiva želi odpraviti.

66      Glede trditve tožeče stranke, da naj bi bilo člen 100 A mogoče kot pravno podlago uporabljati le v primerih, ko so ovire za uresničitev temeljnih svoboščin in izkrivljenost konkurence precejšnje, vlada Združenega kraljestva poudarja, da ne obstaja nobeno natančno merilo za takšno razlikovanje.

67      Navedena vlada poudarja, da razlago člena 100 A, kot jo sama predlaga, potrjuje sodna praksa Sodišča, po kateri je direktivo, ki se omejuje na prepoved določenih dejavnosti z namenom odprave izkrivljenosti konkurence, mogoče sprejeti na podlagi tega člena (zgoraj navedena sodba Titanov dioksid).

68      Francoska vlada meni, da je bila Direktiva veljavno sprejeta na podlagi člena 100 A Pogodbe. V zvezi s tem se opira na zakonodajne primere s področja usklajevanja v sektorju javnega zdravja, na sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 129 Pogodbe in nazadnje na pravno podlago, izbrano za nove ukrepe usklajevanja, ki je zdaj v postopku sprejemanja.

69      Glede zakonodajnih primerov se navedena vlada sklicuje na direktive s področja farmacevtskih izdelkov, in sicer od Direktive Sveta 65/65/EGS z dne 26. januarja 1965 o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z lastniškimi zdravili (UL 1965, 22, str. 20) do Direktive Sveta 90/220/EGS z dne 23. aprila 1990 o namernem sproščanju gensko spremenjenih organizmov v okolje (UL L 117, str. 15) in Direktive Sveta 76/768/EGS z dne 27. julija 1976 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kozmetičnimi izdelki (UL L 262, str. 169). V teh direktivah naj bi cilji varovanja javnega zdravja soobstajali s ciljem prostega pretoka izdelkov in odpravljanja izkrivljenosti konkurence in nič naj bi ne izpodbijalo veljavnosti njihovih določb, ki usklajujejo nacionalne zakonodaje s področja javnega zdravja.

70      Glede sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 129 Pogodbe francoska vlada navaja sodbi z dne 5. maja 1998 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji (C-180/96, Recueil, str. I-2265) in z dne 4. aprila 2000 v zadevi Komisija proti Svetu (C‑269/97, Recueil, str. I-2257), v katerih naj bi Sodišče pojasnilo, da so zahteve s področja varovanja zdravja ljudi sestavni del drugih politik Skupnosti, zlasti politike notranjega trga.

71      Nazadnje, navedena vlada poudarja, da je pravna podlaga predloga za direktivo o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih izdelkov člen 100 A Pogodbe ES. Poleg tega naj bi se pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije začela pogajanja med drugim tudi z namenom, da se sprejme protokol o oglaševanju tobačnih izdelkov. Pravna podlaga pooblastila Komisiji za udeležbo na teh pogajanjih pa naj bi bil člen 228 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 300 ES).

72      Finska vlada zatrjuje, da je bila Direktiva glede na ovire v trgovini in izkrivljenost konkurence, ki jo je povzročila neusklajenost nacionalnih zakonodaj, veljavno sprejeta na podlagi člena 100 A Pogodbe.

73      V zvezi s tem poudarja čezmejne značilnosti oglaševalskega trga in sponzorstva tobačnih izdelkov, na katere so opozorili Parlament, Svet in Komisija, ter dodaja, da internacionalizacija tega trga pospešujejo elektronske komunikacije, zlasti oglaševanje po internetu. Ob podpori medijev, kot je televizija, naj bi oglaševanje tobačnih izdelkov prodrlo v države članice, v katerih je tako oglaševanje prepovedano. Tako naj bi študije v državi članici, kot je Finska, kjer je neposredno oglaševanje tobačnih izdelkov prepovedano od leta 1976, kazale, da je na primer v letu 1996 predvajanje športnega programa na treh nacionalnih televizijskih programih v enem mesecu vključevalo štiri ure oglaševanja tovrstnih izdelkov.

74      Finska vlada prav tako opozarja na izkrivljenost konkurence na področju tobačnih izdelkov in sponzorstva. Tovrstno sponzorstvo, ki ni dostopno majhnim podjetjem, naj bi povzročalo neenakost, ki ni v skladu s skupnim trgom.

75      Glede pomena, ki ga ima varovanje zdravja v Direktivi, so trditve finske vlade enake trditvam Parlamenta, Sveta in Komisije, povzetih v točkah od 54 do 57 te sodbe.

 Presoja Sodišča

 Izbira členov 100 A, 57(2) in 66 Pogodbe kot pravne podlage in sodni nadzor te izbire

76      Direktiva se nanaša na približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov. Gre za nacionalne ukrepe, ki večinoma temeljijo na ciljih politike javnega zdravja.

77      Člen 129(4), prvi odstavek, Pogodbe pa izključuje kakršno koli usklajevanje zakonov in upravnih predpisov držav članic, katerih namen je varovanje in izboljšanje zdravja ljudi.

78      Vendar ta določba ne pomeni, da usklajevalni ukrepi, ki so bili sprejeti na podlagi drugih predpisov Pogodbe, ne morejo vplivati na varstvo zdravja ljudi. Člen 129(4), tretji odstavek, Pogodbe poleg tega določa, da so zahteve s področja varovanja zdravja ljudi sestavni del drugih politik Skupnosti.

79      Vendar drugih členov Pogodbe ni mogoče uporabljati kot zakonske podlage, da bi se izognili izrecni izključitvi usklajevanja, določeni s členom 129(4), prva alinea, Pogodbe ES.

80      V obravnavani zadevi je bilo približevanje nacionalnih zakonodaj s področja oglaševanja in sponzorstva tobačnih izdelkov, določeno v Direktivi, opravljeno na podlagi členov 100 A, 57(2) in 66 Pogodbe.

81      Na podlagi člena 100 A Pogodbe je Svet pristojen, da v skladu s postopkom iz člena 189 B Pogodbe ES (po spremembi postal člen 251 ES) in po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom sprejme ukrepe za približevanje določb zakonov in drugih predpisov v državah članicah, katerih predmet je vzpostavitev in delovanje notranjega trga.

82      V skladu s členom 3(c) Pogodbe ES (po spremembi postal člen 3(1)(c) ES) je za notranji trg značilna odprava ovir pri prostem pretoku blaga, oseb, storitev in kapitala med državami članicami. Člen 7 A Pogodbe ES (po spremembi postal člen 14 ES), ki določa ukrepe za vzpostavitev notranjega trga, v odstavku 2 določa, da notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je v skladu z določbami Pogodbe zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala.

83      Iz teh določb izhaja, da je namen ukrepov iz člena 100 A(1) Pogodbe izboljšanje pogojev za vzpostavitev in delovanje notranjega trga. Razlagati ta člen tako, da naj bi normodajalcu Skupnosti dajal splošno pristojnost za urejanje notranjega trga, bi bilo ne le v nasprotju s samim besedilom zgoraj navedenih določb, temveč tudi v nasprotju z načelom iz člena 3 B Pogodbe ES (po spremembi postal člen 5 ES), na podlagi katerega so pristojnosti Skupnosti dodeljene pristojnosti.

84      Poleg tega mora akt, sprejet na podlagi člena 100 A Pogodbe, imeti dejansko za cilj izboljšanje pogojev za vzpostavitev in delovanje notranjega trga. Če bi preprosta ugotovitev razlik med nacionalnimi zakonodajami in abstraktne nevarnosti ovir za temeljne svoboščine ali iz njih izhajajočih znatnih izkrivljenosti konkurence zadoščala za upravičitev izbire člena 100 A kot pravne podlage, bi sodni nadzor spoštovanja pravne podlage lahko postal povsem neučinkovit. Tako sodišče ne bi moglo izpolniti obveznosti, ki jo ima na podlagi člena 164 Pogodbe ES (postal člen 220 ES), in sicer zagotavljanja spoštovanja prava pri razlagi in uporabi Pogodbe.

85      Tako mora Sodišče pri nadzoru spoštovanja pravne podlage člena 100 A preveriti, ali akt, katerega veljavnost je sporna, dejansko zasleduje cilje, ki jih je navedel normodajalec Skupnosti (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Španija proti Svetu, točke od 25 do 41, in sodbo z dne 13. maja 1997 v zadevi Nemčija proti Parlamentu in Svetu, C-233/94, Recueil, str. I-2405, točke od 10 do 21).

86      Res je, da – kot je Sodišče navedlo v točki 35 zgoraj navedene sodbe Španija proti Svetu – je uporaba člena 100 A kot pravne podlage mogoča, če je cilj preprečiti nastanek novih ovir za trgovino, do katerih bi lahko prišlo zaradi različnega razvoja nacionalnih zakonodaj. Vendar mora biti nastanek takih ovir verjeten, cilj zadevnega ukrepa pa mora biti njihova preprečitev.

87      Zgoraj navedene ugotovitve se nanašajo na razlage člena 57(2) Pogodbe v povezavi s členom 66 Pogodbe, ki izrecno omenja ukrepe, namenjene spodbujanju začetka in opravljanja dejavnosti. Namen teh določb je tudi, da normodajalcu Skupnosti dajo posebno pooblastilo za sprejemanje ukrepov za izboljšanje delovanja notranjega trga.

88      Poleg tega – če so pogoji za uporabo členov 100 A, 57(2) in 66 kot pravne podlage izpolnjeni – se normodajalcu Skupnosti ne sme preprečiti, da se opre na to pravno podlago, ker je varovanje javnega zdravja odločilno pri izbiri. Nasprotno, tretji odstavek 129(1) člena določa, da so zahteve s področja varovanja zdravja sestavni del drugih politik Skupnosti, člen 100 A(3) pa izrecno zahteva, naj se v postopku usklajevanja zagotovi visoka raven varovanja zdravja ljudi.

89      Zato je treba preveriti, ali je bilo – glede na zgoraj navedeno – Direktivo dopustno sprejeti na podlagi členov 100 A, 57(2) in 66 Pogodbe.

 Direktiva

90      Normodajalec Skupnosti v prvi uvodni izjavi Direktive ugotavlja, da obstajajo razlike med nacionalnimi predpisi s področja oglaševanja in sponzorstva tobačnih izdelkov, ter poudarja, da navedene razlike – ker omenjena oglaševanje in sponzorstvo presegata meje držav članic – lahko povzročijo nastanek ovir za pretok izdelkov, ki so mediji za navedene dejavnosti, in za prosti pretok storitev s tega področja ter povzročijo izkrivljenost konkurence, kar naj bi oviralo delovanje notranjega trga.

91      V skladu z drugo uvodno izjavo direktive je treba odpraviti te ovire in v ta namen približati pravila o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov, pri čemer imajo države članice možnost, da pod določenimi pogoji določijo zahteve, ki so po njihovem mnenju potrebne za varovanje zdravja ljudi.

92      Člen 3(1) Direktive prepoveduje vse oblike oglaševanja in sponzorstva tobačnih izdelkov, člen 3(4) pa prepoveduje vsako brezplačno razdelitev, ki ima za namen ali neposreden ali posreden učinek promocijo teh izdelkov. Na področje uporabe Direktive pa ne spadajo sporočila med strokovnjaki, udeleženimi v trženju tobačnih izdelkov, oglaševanje na prodajnih mestih ali v publikacijah, ki so objavljene ter natisnjene v tretjih državah, če te publikacije v glavnem niso namenjene trgu Skupnosti (člen 3(5)).

93      Z Direktivo je od 30. julija 1998 prepovedana tudi uporaba istih imen za tobačne izdelke ter druge izdelke in storitve, razen za izdelke in storitve, ki so se pred navedenim datumom prodajali pod določenim imenom, ki se je prav tako uporabljalo za tobačni izdelek, in za katere je bila uporaba pod določenimi pogoji dovoljena (člen 3(2)). Od 30. julija 2001 tobačni izdelki ne smejo imeti imena, znamke, simbola ali drugega razlikovalnega elementa katerega koli drugega izdelka ali storitve, razen če se je ta tobačni izdelek pred tem datumom že prodajal s tem imenom, blagovno znamko, simbolom ali drugim razlikovalnim elementom (člen 3(3)(a)).

94      Direktiva na podlagi člena 5 ne posega v možnost držav članic, da glede oglaševanja tobačnih izdelkov ali sponzorstva v skladu s Pogodbo ES določijo strožje pogoje, ki so po njihovem mnenju nujni za zagotovitev varovanja zdravja ljudi.

95      Zato je nujno preveriti, ali direktiva dejansko prispeva k odpravljanju ovir za prosti pretok blaga in prosto opravljanje storitev ter odpravi izkrivljanja konkurence.

 Odprava ovir za prosti pretok blaga in prosto opravljanje storitev

96      Ugotoviti je treba, da razlike med nacionalnimi zakonodajami s področja oglaševanja tobačnih izdelkov ovirajo prosti pretok blaga in prosto opravljanje storitev oziroma da obstaja verjetnost za tako oviranje.

97      Glede, na primer, periodike, revij in časopisov, ki vsebujejo oglase za tobačne izdelke, je res, da – kot je prikazala tožeča stranka – trenutno ni nikakršnih ovir za njihov uvoz v države članice, ki prepovedujejo takšno oglaševanje. Vendar glede na razvoj nacionalnih zakonodaj, ki gre v smeri vedno večjih omejitev oglaševanja tobačnih izdelkov – ki odseva prepričanost, da ima takšno oglaševanje za posledico precej večjo porabo tobaka –, bodo ovire za prosti pretok tiska verjetno obstajale tudi v prihodnje.

98      Člen 100 A Pogodbe bi torej načeloma lahko dopuščal sprejetje direktive, ki z namenom zagotavljanja prostega pretoka teh izdelkov tiska prepoveduje oglaševanje tobačnih izdelkov v periodiki, revijah in časopisih, tako kot Direktiva 89/552, ki z namenom spodbujanja prostega predvajanja televizijskih programov v členu 13 prepoveduje televizijsko oglaševanje tobačnih izdelkov.

99      Vendar se za veliko oblik oglaševanja tobačnih izdelkov njihova prepoved iz člena 3(1) Direktive ne more upravičiti s potrebo po odpravi ovir za prosti pretok oglaševalnih medijev in za prosto opravljanje storitev na področju oglaševanja. To velja zlasti za prepoved oglaševanja na plakatih, sončnikih, pepelnikih in drugih predmetih, ki se uporabljajo v hotelih, restavracijah in lokalih, in za prepoved reklamnih spotov v kinematografih, prepovedi, ki nikakor ne prispevata k spodbujanju trgovine z izdelki, na katere se nanašata.

100    Res je sicer, da akt, sprejet na podlagi členov 100 A, 57(2) in 66 Pogodbe ES, lahko vsebuje določbe, ki ne prispevajo k odpravi ovir za uresničevanje temeljnih svoboščin, pod pogojem, da so te določbe nujne za preprečitev izogibanja določenim prepovedim, ki imajo tak cilj. Vendar pa je očitno, da pri prepovedih, navedenih v prejšnji točki, ni tako.

101    Poleg tega Direktiva tudi ne zagotavlja prostega pretoka izdelkov, ki so v skladu z njenimi določbami.

102    V zvezi s tem – v nasprotju s trditvami Parlamenta in Sveta – se člen 3(2) Direktive, ki se nanaša na razlikovalne izdelke, ne sme razlagati tako, da je – če so izpolnjeni pogoji iz Direktive – za take izdelke, katerih prodaja je dovoljena v eni državi članici, dovoljen prost pretok v drugih državah članicah, skupaj s tistimi, v katerih so ti izdelki prepovedani.

103    V skladu s členom 5 Direktive države članice ohranijo pristojnost, da v skladu s Pogodbo predpišejo strožje pogoje, ki se nanašajo na oglaševanje tobačnih izdelkov ali sponzorstvo, če menijo, da so potrebni za zagotovitev varovanja zdravja ljudi.

104    Poleg tega Direktiva ne vsebuje nobene določbe o zagotavljanju prostega pretoka izdelkov, ki so v skladu z njenimi določbami, v nasprotju z drugimi direktivami, ki državam članicam dovoljujejo, da sprejmejo strožje ukrepe za varstvo splošnega interesa (glej zlasti člen 7(1) Direktive Sveta 90/239/EGS z dne 17. maja 1990 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic glede najvišje dovoljene vsebnosti katrana v cigaretah (UL L 137, str. 36) in člen 8(1) Direktive Sveta 89/622/EGS z dne 13. novembra 1989 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic glede označevanja tobačnih izdelkov (UL L 359, str. 1)).

105    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se normodajalec Skupnosti za sprejetje Direktive na podlagi členov 100 A, 57(2) in 66 Pogodbe ne more opreti na nujnost odprave ovir za prosti pretok oglaševalnih sredstev in za prosto opravljanje storitev.

 Odprava izkrivljenosti konkurence

106    Sodišče v okviru nadzora zakonitosti direktive, sprejete na podlagi člena 100 A Pogodbe, preveri, ali je izkrivljenost konkurence, ki se želi odpraviti z ukrepom, znatna (zgoraj navedena sodba Titanov dioksid, točka 23).

107    Če takšne zahteve ne bi bilo, bi bila pristojnost normodajalca Skupnosti tako rekoč neomejena. Nacionalni predpisi se namreč pogosto razlikujejo glede pogojev opravljanja dejavnosti, ki jih urejajo, kar posredno ali neposredno vpliva na konkurenčne pogoje zadevnih podjetij. Iz navedenega izhaja, da bi bilo razlagati člene 100 A, 57(2) in 66 Pogodbe tako, da bi se normodajalec Skupnosti lahko oprl na te člene z namenom odpravljanja neznatne izkrivljenosti konkurence, v nasprotju z načelom, navedenim že v točki 83 te sodbe, na podlagi katerega so pristojnosti Skupnosti dodeljene pristojnosti.

108    Zato je treba preveriti, ali Direktiva dejansko prispeva k odpravi znatne izkrivljenosti konkurence.

109    Prvič, glede oglaševalskih agencij in proizvajalcev oglaševalnih sredstev je treba ugotoviti, da so podjetja, ustanovljena na ozemlju držav članic, v katerih je manj omejitev oglaševanja tobačnih izdelkov, nedvomno v prednosti z vidika ekonomije obsega in ustvarjanja dobička. Vendar so učinki takšne prednosti na konkurenco oddaljeni in posredni ter ne pomenijo izkrivljenosti, ki bi jo lahko šteli za znatno. Ni jih mogoče primerjati s tako izkrivljenostjo konkurence, ki jo povzročijo razlike v proizvodnih stroških in ki je še zlasti spodbudila normodajalca Skupnosti, da sprejme Direktivo Sveta 89/428/EGS z dne 21. junija 1989 o postopkih usklajevanja programov za zmanjševanje in končno odpravo onesnaževanja z odpadki iz industrije titanovega dioksida (UL L 201, str. 56).

110    Res je, da razlike med določenimi predpisi s področja tobačnega oglaševanja lahko povzročijo znatno izkrivljenost konkurence. Kot so navedle Komisija in vladi Finske in Združenega kraljestva, je dejstvo, da je sponzorstvo v nekaterih državah članicah prepovedano, v drugih pa dovoljeno, zlasti povzročilo, da so bili določeni športni dogodki preseljeni, kar je imelo velik vpliv na konkurenčne pogoje med podjetji, povezanimi s temi dogodki.

111    Vendar takšna izkrivljenost, ki bi utegnila biti podlaga za uporabo člena 100 A Pogodbe z namenom, da se prepovejo določene oblike sponzorstva, ne omogoča uporabe te pravne podlage za takšno splošno prepoved oglaševanja, kot jo določa Direktiva.

112    Drugič, glede izkrivljenosti konkurence na trgu tobačnih izdelkov je treba ugotoviti – ne da bi se bilo pri tem treba opredeliti glede trditve tožeče stranke, da takšna izkrivljenost ni zajeta z Direktivo –, da na tem področju Direktiva prav tako ne more odpraviti znatne izkrivljenosti konkurence.

113    Res je, da – kot je zatrdila Komisija – so se proizvajalci in prodajalci tobačnih prisiljeni zateči k cenovnemu konkuriranju, da vplivajo na svoj položaj na trgu v državah članicah z restriktivno zakonodajo. Vendar ta okoliščina ni izkrivljenost konkurence, ampak omejitev oblik konkurence, ki velja za vse gospodarske subjekte v teh državah članicah. S široko prepovedjo oglaševanja tobačnih izdelkov bi Direktiva v prihodnje posplošila takšno omejitev oblik konkurence, in sicer z omejevanjem – v vseh državah članicah – sredstev, ki so gospodarskim subjektom na voljo za vstop na trge in za obstoj na njih.

114    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se normodajalec Skupnosti za sprejetje Direktive na podlagi členov 100 A, 57(2) in 66 Pogodbe ne more opreti na nujnost odprave izkrivljenosti konkurence niti v sektorju oglaševanja niti v sektorju tobačnih izdelkov.

115    Glede na vse zgoraj navedeno takega ukrepa, kot je Direktiva, ni mogoče sprejeti na podlagi členov 100 A, 57(2) in 66 Pogodbe.

116    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da so tožbeni razlogi, s katerimi se zatrjuje, da členi 100 A, 57(2) in 66 Pogodbe niso ustrezna pravna podlaga za Direktivo, utemeljeni.

117    Kot je bilo navedeno v točkah 98 in 111 te sodbe, bi člen 100 A Pogodbe lahko dopuščal sprejetje direktive, ki bi prepovedovala določene oblike oglaševanja in sponzorstva tobačnih izdelkov. Vendar bi – zaradi splošnosti prepovedi oglaševanja in sponzorstva tobačnih izdelkov, določene v Direktivi – delna razglasitev ničnosti Direktive pomenila spremembo določb Direktive s strani Sodišča, taka sprememba pa je naloga normodajalca Skupnosti. Zato sodišče Direktive ne more delno razglasiti za nične.

118    Ker so bili tožbeni razlogi, s katerimi se zatrjuje nepravilnost izbire členov 100 A, 57(2) in 66 Pogodbe za pravno podlago, utemeljeni, ni treba preučiti drugih tožbenih razlogov, ki jih je zatrjevala tožeča stranka. Direktiva se v celoti razglasi za nično.

 Stroški

119    V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Zvezna republika Nemčija je predlagala, naj se Parlamentu in Svetu naloži plačilo stroškov, in ker tadva s predlogi nista uspela, se jima naloži plačilo stroškov. V skladu s členom 69(4) Poslovnika Francoska republika, Republika Finska, Združeno kraljestvo in Komisija nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče razsodilo:

1)      Direktiva 98/43/EGS Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 1998 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o oglaševanju in sponzorstvu tobačnih izdelkov se razglasi za nično.

2)      Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije se naloži plačilo stroškov. Francoska republika, Republika Finska, Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter Komisija Evropskih skupnosti nosijo svoje stroške.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. oktobra 2000.

* Jezik postopka: nemščina.