SODBA SODIŠČA

z dne 12. julija 2001(*)

„Socialna varnost – Zdravstveno zavarovanje – Člena 22 in 36 Uredbe (EGS) št. 1408/71 – Svobodno opravljanje storitev – Člen 59 Pogodbe ES (zdaj člen 49 ES) – Stroški bolnišničnega zdravljenja, nastali v drugi državi članici – Zavrnitev odobritve, naknadno razglašene za neutemeljeno”

V zadevi C-368/98,

katere predmet je predlog Cour du travail de Mons (Belgija), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 177 Pogodbe ES (postal člen 234 ES) v postopku v glavni stvari, ki poteka med

Abdonom Vanbraeklom in drugimi

in

Alliance nationale des mutualités chrétiennes (ANMC),

izda predhodno odločbo o razlagi členov 22 in 36 Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v spremenjeni in posodobljeni različici z Uredbo Sveta (EGS) št. 2001/83 z dne 2. junija 1983 (UL L 230, str. 6), in člena 59 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 49 ES),

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, C. Gulmann, A. La Pergola (poročevalec), M. Wathelet in V. Skouris, predsednika senatov, D. A. O. Edward, J. P. Puissochet, P. Jann, L. Sevón, R. Schintgen, sodniki, in F. Macken, sodnica,

generalni pravobranilec: A. Saggio,

sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–       za belgijsko vlado J. Devadder, zastopnik,

–       za nemško vlado W.-D. Plessing in C.-D. Quassowski, zastopnika,

–       za špansko vlado R. Silva de Lapuerta, zastopnica,

–       za francosko vlado K. Rispal-Bellanger in A. de Bourgoing, zastopnici,

–       za irsko vlado A. Buckley, zastopnik,

–       za nizozemsko vlado A. Fierstra, zastopnik,

–       za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, zastopnica,

–       za finsko vlado T. Pynnä, zastopnica,

–       za vlado Združenega kraljestva J. E. Collins, zastopnik, skupaj z S. Moorom, barrister,

–       za Komisijo Evropskih skupnosti P. Hillenkamp in H. Michard, zastopnika,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih stališč belgijske vlade, ki jo zastopa A. Snoecx, zastopnica, danske vlade, ki jo zastopa J. Molde, zastopnik, nemške vlade, ki jo zastopa W.‑D. Plessing, španske vlade, ki jo zastopa R. Silva de Lapuerta, francoske vlade, ki jo zastopa C. Bergeot, zastopnica, irske vlade, ki jo zastopata B. Lenihan, SC, in N. Hyland, BL, nizozemske vlade, ki jo zastopa M. A. Fierstra, avstrijske vlade, ki jo zastopa C. Pesendorfer, finske vlade, ki jo zastopa T. Pynnä, švedske vlade, ki jo zastopa A. Kruse, zastopnik, vlade Združenega kraljestva, ki jo zastopa S. Moore, in Komisije, ki jo zastopa H. Michard, na obravnavi 22. februarja 2000,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 18. maja 2000,

izreka naslednjo

Sodbo

1       Cour du travail de Mons je s sodbo z dne 9. oktobra 1998, ki je prispela na Sodišče 16. oktobra 1998, na podlagi člena 177 Pogodbe ES (postal člen 234 ES) postavilo vprašanje za predhodno odločanje glede razlage členov 22 in 36 Uredbe (EGS) Sveta št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v spremenjeni in posodobljeni različici z Uredbo (EGS) Sveta št. 2001/83 z dne 2. junija 1983 (UL L 230, str. 6, v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71), in člena 59 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 49 ES).

2       To vprašanje je bilo postavljeno v sporu A. Vanbraekla in njegovih šestih otrok, ki so dediči J. Descamps, in Alliance nationale des mutualités chrétiennes (v nadaljevanju: ANMC), ki je zavrnila povrnitev stroškov J. Descamps v zvezi z ortopedskim kirurškim posegom v bolnišnici v Franciji.

 Pravni okvir

 Pravo Skupnosti

3       Člen 22(1) Uredbe št. 1408/71 določa:

„1.      Delavec, ki izpolnjuje pogoje zakonodaje pristojne države za upravičenost do dajatev, po potrebi ob upoštevanju določb člena 18, in:

a)      katerega zdravstveno stanje zahteva nujne storitve med začasnim bivanjem na ozemlju druge države članice,

ali

b)      [...]

ali

c)      ki mu pristojni nosilec odobri, da odide na ozemlje druge države članice, da bo prejel zdravljenje, ki ustreza njenemu zdravstvenemu stanju,

je upravičen do:

i)      storitev, ki jih v imenu pristojnega nosilca nudi nosilec v kraju začasnega ali stalnega prebivališča v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja, kot če bi bila oseba zavarovana pri njem; trajanje obdobja, v katerem se nudijo te dajatve, pa ureja zakonodaja pristojne države;

ii)      denarnih dajatev, ki jih zagotavlja pristojni nosilec v skladu z določbami zakonodaje, ki jo uporablja. S sporazumom med pristojnim nosilcem in nosilcem v kraju začasnega ali stalnega prebivališča pa lahko te dajatve nudi tudi slednji nosilec v imenu prvega v skladu z določbami zakonodaje pristojne države.“

4       Člen 22(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1408/71 določa:

„Odobritev, ki se zahteva po odstavku 1(c), se ne sme zavrniti, če je to zdravljenje med storitvami predvidenimi z zakonodajo države članice na ozemlju katere zainteresirani stalno prebiva in če se mu tega zdravljenja ne more zagotoviti, ob upoštevanju njegovega trenutnega zdravstvenega stanja in verjetnega razvoja bolezni, v času, ki je običajno potreben za to zdravljenje v državi članici, kjer stalno prebiva.“

5       Oddelek 7, Naslov III, Poglavje 1, Uredbe št. 1408/71 z naslovom Povračilo med nosilci vsebuje člen 36, ki se glasi:

„1. Brez poseganja v določbe člena 32, se stroški storitev, ki jih v skladu z določbami tega poglavja nudi nosilec ene države članice v imenu nosilca druge države članice, v celoti povrnejo.

2. Povračila iz prvega odstavka se določijo in izplačajo v skladu s postopkom, določenim v izvedbeni uredbi iz člena 98, bodisi ob predložitvi dokazila o dejanskih stroških ali na podlagi pavšalnih plačil.

V slednjem primeru morajo pavšalna plačila zagotavljati, da povračilo kar najbolj ustreza dejanskim stroškom.

3. Dve ali več držav članic ali pristojni organi teh držav lahko določijo tudi druge načine povračila ali se odpovejo vsem povračilom med nosilci, ki so v njihovi pristojnosti.“

 Nacionalni pravni okvir

6       Člen 76c(1) zakona z dne 9. avgusta 1963, ki je uvedel in uredil sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja za primer bolezni in invalidnosti (v nadaljevanju: zakon z dne 9. avgusta 1963), je v času dejstev v postopku v glavni stvari določal:

„Razen izjem, ki jih določi Kralj, storitve, določene v tem zakonu, niso odobrene, če prejemnik ni na belgijskem ozemlju, ko zaprosi za storitve, ali če so mu bile zdravstvene storitve ponujene zunaj nacionalnega ozemlja.“

7       Člen 221(1) Kraljevega odloka z dne 4. novembra 1963, ki implementira zakon z dne 9. avgusta 1963, določa:

„Zdravstvene storitve, ponujene zunaj nacionalnega ozemlja, se zagotovijo:

[...]

2° prejemniku, če je za njegovo okrevanje potrebno bolnišnično zdravljenje, za katero se lahko boljše zdravstvene razmere zagotovi v tujini, in ga je izbrani zdravnik predhodno odobril kot nujno.“

8       Belgijska vlada v svojih pisnih stališčih navaja, da se odslej o zahtevah za odobritev zdravljenja v drugi državi članici odloča na podlagi člena 22 Uredbe št. 1408/71, in ne več na podlagi navedene belgijske zakonodaje.

9       Tudi iz ministrskih navodil v okrožnici št. 83/54-80/54 Institut national d'assurance maladie-invalidité (INAMI) z dne 4. februarja 1983 naj bi izhajalo, da se belgijska zakonodaja ne uporablja več, če je zadeva urejena s predpisi Skupnosti.

10     Ministrska okrožnica O.A. št. 81/215 – 80/51 z dne 18. junija 1971 vsebuje takšna pravila za izdajo obrazca E 112 v smislu Uredbe (EGS) Sveta št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o izvedbi Uredbe št. 1408/71 (UL L 74, str. 1) in ustrezno povrnitev stroškov zdravstvenih storitev, ponujenih v drugi državi članici:

„I. Glede uporabe člena 22 Uredbe št. 1408/71 je treba upoštevati takšna načela:

1°      zdravljenje v tujini se ne odobri, če je to zdravljenje z zdravstveno-tehničnega vidika mogoče v Belgiji;

2°      v izjemnih primerih, ko je zdravljenje v tujini odobreno, kar pomeni, ko zdravljenje v Belgiji ni mogoče, mora izbrani zdravnik jasno določiti ustanovo za zdravljenje in/ali zdravnika specialista kot tudi predvideno obdobje zdravljenja;

3°      ob upoštevanju točke 2° storitve, ki jih belgijsko zavarovanje ne krije, ne morejo biti opravljene v tujini, kar pomeni, da obrazec E 112 ne more biti izdan za storitve, ki jih v Belgiji ne krije obvezno zdravstveno in invalidsko zavarovanje (absolutna prepoved).

[...]“

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

11     J. Descamps, belgijska državljanka, živeča v Belgiji, ki je bolehala za obojestransko kronično degenerativno boleznijo kolenskega sklepa, zavarovana pri ANMC, je februarja 1990 pri ANMC zaprosila za odobritev ortopedskega kirurškega posega v Franciji, ki naj bi jo plačala ANMC.

12     Odobritev je bila zavrnjena, ker je bila prošnja nezadostno obrazložena, saj J. Descamps ni predložila mnenja zdravnika, zaposlenega v nacionalni univerzitetni ustanovi.

13     J. Descamps je bila kljub zavrnitvi odobritve operirana v Franciji aprila 1990, nato pa je vložila tožbo pri Tribunal du travail de Tournai (Belgija) proti ANMC za povrnitev stroškov zdravljenja.

14     Tribunal du travail de Tournai je s sodbo z dne 10. decembra 1991 tožbo zavrnilo. Menilo je, da je odločitev ANMC o zavrnitvi odobritve utemeljena s tem, da J. Descamps „ni predložila dokazila, vsaj v obliki mnenja belgijskega univerzitetnega profesorja, da je bil poseg v Franciji opravljen v boljših zdravstvenih razmerah, kot bi lahko bil v Belgiji“.

15     J. Descamps se je zoper odločitev Tribunal du travail de Tournai pritožila na Cour du travail de Mons, ki je z vmesno sodbo z dne 8. oktobra 1993 ugotovilo, da je zahteva, ki jo je podprl tudi Tribunal du travail de Tournai, da je treba predložiti mnenje belgijskega univerzitetnega profesorja, preden se izda odobritev, pretirana. Cour du travail de Mons je z isto sodbo izvedencu naložilo, naj oceni, ali je okrevanje J. Descamps marca 1990 zahtevalo bolnišnično zdravljenje v tujini v boljših zdravstvenih razmerah, kot bi bile v Belgiji.

16     Iz izvedenskega mnenja z dne 29. decembra 1994 je razvidno, da je „okrevanje Jeanne Descamps marca 1990 zahtevalo bolnišnično zdravljenje, ki je bilo lahko opravljeno v boljših zdravstvenih razmerah v tujini (kirurški poseg doktorja Cartiera v Parizu, člen 221(1) kraljevega odloka z dne 4. novembra 1963)“.

17     Na podlagi predlogov, izmenjanih pred Cour du travail de Mons, in po predložitvi izvedenskega mnenja je razvidno, da bi v postopku v glavni stvari povrnitev medicinskih stroškov za J. Descamps zanašala 38.608,89 FRF, če bi se upoštevalo koeficiente za povrnitev stroškov, določene v francoski zakonodaji, in 49.935,44 FRF, če bi se uporabili ti, ki jih določa belgijska zakonodaja.

18     J. Descamps je 10. avgusta 1996 med postopkom umrla. Njeni dediči, torej njen mož A. Vanbraekel in njunih šest otrok, pa so vstopili v postopek.

19     Na podlagi poročila sodnega izvedenca je Cour du travail de Mons sklenilo, da se bo ANMC naložilo plačilo stroškov, vezanih na bolnišnično zdravljenje J. Descamps, „v skladu s členom 22 Uredbe št. 1408/71 ter členoma 59 in 60 Pogodbe“. Razglasilo se je za pristojno, da odloči o višini tega zneska, ter odločilo, da prekine postopek in Sodišču predloži v predhodno odločanje to vprašanje:

„V primeru, da je nacionalno sodišče v sporu, ki poteka pred njim, priznalo nujnost bolnišničnega zdravljenja v drugi državi članici, ki ni država članica, v kateri je nosilec – predhodna odobritev na podlagi člena 22 Uredbe št. 1408/71 pa je bila zavrnjena:

a)      ali se mora povrnitev stroškov bolnišničnega zdravljenja obračunati na podlagi ureditve države pristojnega nosilca ali države, na ozemlju katere je prišlo do bolnišničnega zdravljenja; in

b)      ali je dovoljena omejitev zneska povrnitve stroškov, določena v zakonodaji države pristojnega nosilca na podlagi člena 36 Uredbe št. 1408/71, ki se nanaša na celotno povrnitev stroškov?“

 Dopustnost

20     Irska, nizozemska vlada in vlada Velike Britanije menijo, da predložitvena sodba ne določa natančno razlogov, zakaj nacionalno sodišče potrebuje razlago prava Skupnosti, da odloči v sporu, in ne vsebuje dovolj upoštevnih navedb o pravnih in dejanskih elementih, da bi državam članicam omogočili učinkovito izvajanje svojih pravic do predlaganja pisnih stališč pred Sodiščem.

21     V skladu s tem je treba pripomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja potreba, da zato, da se pravo Skupnosti razloži tako, da bo koristno za nacionalnega sodnika, ta opredeli dejanski in zakonodajni okvir vprašanj, ki jih postavlja, ali da vsaj razloži dejanske okoliščine, na katerih ta vprašanja temeljijo (glej zlasti sodbo z dne 26. januarja 1993 v zadevi Telemarsicabruzzo in drugi, od C-320/90 do C‑322/90, Recueil, str. I-393, točka 6; sklepe z dne 19. marca 1993 v zadevi Banchero, C-157/92, Recueil, str. I-1085, točka 4; z dne 30. aprila 1998 v zadevi Testa in Modesti, C-128/97 in C-137/97, Recueil, str. I-2181, točka 5, in z dne 28. junija 2000 v zadevi Laguillaumie, C-116/00, Recueil, str. I-4979, točka 15). Sodišče je že v več primerih vztrajalo pri pomembnosti, da predložitveni sodnik navede natančne razloge, zaradi katerih se mu je postavilo vprašanje razlage prava Skupnosti in je imel za neizogibno, da Sodišču predloži vprašanja v predhodno odločanje (glej zlasti zgoraj navedene sklepe z dne 25. junija 1996 v zadevi Italija Testa, C-101/96, Recueil, str. I-3081, točka 6; Testa in Modesti, točka 15, in Laguillaumie, točka 16).

22     V tej zadevi je predložitveno sodišče izpolnilo te zahteve.

23     Treba pa je pripomniti, da predložitvena sodba vsebuje nacionalne določbe, ki se uporabijo, in opis dejstev, ki, čeprav je kratek, zadostuje, da Sodišče odloči.

24     Ob tem, kot je že bilo omenjeno, je predložitveno sodišče že razsodilo, da so v postopku v glavni stvari izpolnjeni pogoji, s katerimi pravo Skupnosti pogojuje pravico do povrnitve stroškov bolnišničnega zdravljenja v drugi državi članici kot tisti, v kateri je zadevna oseba zavarovana. Kakor je razvidno iz predložitvene sodbe, se zahteva za predhodno odločanje, naslovljena na Sodišče, nanaša le na določitev zneska, ki ga je treba vrniti, in zlasti na vprašanje, ali se za izračun uporabi ureditev države članice, kjer je zadevna oseba zavarovana, ali države članice, na ozemlju katere je bilo bolnišnično zdravljenje opravljeno.

25     V teh okoliščinah je treba preučiti vprašanje predložitvenega sodišča.

 Prvi del vprašanja za predhodno odločanje

26     Predložitveno sodišče v prvem delu vprašanja sprašuje, ali je treba, kadar je oseba zaprosila za odobritev na podlagi člena 22(1)(c) Uredbe št. 1408/71 in je to pristojni nosilec zavrnil ter je bilo pozneje ugotovljeno, da je bila zavrnitev neutemeljena, za povrnitev stroškov zdravljenja uporabiti pravila plačila, ki veljajo v državi članici, kjer je zadevna oseba zavarovana, ali v državi članici, na ozemlju katere je bilo zdravljenje opravljeno.

27     Kot odgovor na to vprašanje je uvodoma treba opozoriti, da sta določbi prava Skupnosti, katerih razlaga je bistvena za odgovor na vprašanje, čeprav tega nacionalno sodišče natančno ne navaja, člen 22(1)(c) in (i) Uredbe št. 1408/71 in člen 59 Pogodbe.

28     Kot je že bilo pripomnjeno, je predložitveno sodišče pojasnilo, da je presodilo, da mora stroške zdravljenja plačati ANMC „na podlagi člena 22 Uredbe št. 1408/71 ter členov 59 in 60 Pogodbe“.

 Člen 22 Uredbe št. 1408/71

29     Glede uporabe člena 22 Uredbe št. 1408/71 v postopku v glavni stvari je najprej treba opozoriti, da je po eni strani J. Descamps predhodno zaprosila za odobritev na podlagi te določbe in da je, po drugi strani, predložitveno sodišče odločilo, da zavrnitev odobritve razglasi za neveljavno.

30     Ob tem je treba tudi navesti, da dejstvo, da je bila zavrnitev odobritve razglašena za neutemeljeno v postopku v glavni stvari na podlagi kriterijev za odobritev iz nacionalne zakonodaje, in ne na podlagi kriterijev iz člena 22(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1408/71, ne pomeni, da ni podlage za uporabo te uredbe, kot je navedla belgijska vlada.

31     Iz drugega pododstavka člena 22(2) Uredbe št. 1408/71 izhaja, da je edini namen te določbe ugotovitev okoliščin, v katerih pristojni nacionalni nosilec ne sme zavrniti odobritve na podlagi člena 22(1)(c). Ta določba ne omejuje okoliščin, v katerih je takšna odobritev na podlagi člena 22(1)(c) odobrena. Iz tega izhaja, da kjer je dana odobritev na podlagi nacionalnega pravila, ki tako kot zakonodaja v postopku v glavni stvari določa, da se, ko je ugotovljeno, da se bolnišnično zdravljenje lahko zagotovi v boljših zdravstvenih razmerah v tujini, to odobri, je treba šteti, da se takšna odobritev šteje za odobritev v smislu člena 22(1)(c) Uredbe št. 1408/71.

32     Glede obsega pravic, določenih v členu 22(1)(c) Uredbe št. 1408/71, zagotovljenih zavarovani osebi, ki je dobila takšno odobritev, iz odstavka 1(i) izhaja, da morajo biti takšni zavarovani osebi ponujene storitve v naravi za račun pristojnega nosilca, ki jih opravi nosilec kraja začasnega bivanja v skladu z določbami zakonodaje države, v kateri so storitve opravljene, kot če bi bila oseba zavarovana v tej državi, in da se zakonodaja pristojne države uporabi samo za obdobje trajanja teh storitev. S tem ko se zavarovanim osebam, zajetim z zakonodajo ene države članice in ki imajo odobritev za zdravljenje v drugih državah članicah, zagotovi zdravljenje v tako ugodnih razmerah kot zavarovanim osebam, ki so zajete z zakonodajo slednjih, ta določba prispeva k poenostavitvi prostega gibanja zavarovanih oseb.

33     Iz navedenega izhaja, da je treba za plačilo stroškov uporabiti način, določen z zakonodajo države članice, v kateri je bilo zdravljenje opravljeno, medtem ko pristojni nosilec naknadno povrne stroške nosilcu kraja začasnega bivanja pod pogoji, določenimi v členu 36 Uredbe št. 1408/71.

34     Med drugim polni učinek in tudi namen teh določb zahtevata, da ima zavarovana oseba, če je vložila zaprosilo za odobritev na podlagi člena 22(1)(c) Uredbe št. 1408/71, ki ga je pristojni nosilec zavrnil in je bilo pozneje ugotovljeno, bodisi da je to ugotovil pristojni nosilec ali pa je bilo s sodno odločbo ugotovljeno, da je zavrnitev neutemeljena, pravico, da se ji na stroške pristojnega nosilca povrne enak znesek, kot bi ji bil izplačan, če bi bila odobritev dana že na začetku.

35     V primeru, ko predložitveno sodišče navede, da je povrnitev stroškov, če se uporabi belgijski sistem, višja, kot pa če se uporabi francoski sistem, in si zastavi vprašanje o znesku, do katerega imajo tožeče stranke v postopku v glavni stvari kot dediči J. Descamps pravico na podlagi prava Skupnosti, se postavlja vprašanje, ali lahko zahtevajo dodatno povrnitev razlike med sistemoma.

36     Poudariti je treba, da člen 22 Uredbe št. 1408/71 ne ureja in v nobenem primeru ne preprečuje, da države članice na podlagi veljavnih tarif v državi članici, kjer je oseba zavarovana, povrnejo stroške zdravljenja, nastale v drugi državi članici (glej sodbo z dne 28. aprila 1998 v zadevi Kohll, C-158/96, Recueil, str. I-1931, točka 27), če zakonodaja države članice, kjer je oseba zavarovana, predvideva povrnitev stroškov in se izkaže, da so tarife na podlagi te zakonodaje ugodnejše kot v državi članici, kjer je zdravljenje potekalo.

37     Člen 22 Uredbe št. 1408/71 ne preprečuje dodatne povrnitve stroškov, ki dopolnjuje povrnitev stroškov, ki se uporablja na podlagi sistema države članice začasnega bivanja, če je sistem, ki se uporablja v državi članici, kjer je oseba zavarovana ugodnejši, vendar pa ta določba tudi ne nalaga take dodatne povrnitve stroškov. V teh razmerah je treba preučiti, ali takšna obveznost izhaja iz člena 59 Pogodbe.

 Določbe glede svobodnega opravljanja storitev

38     Najprej je treba določiti, ali spor o glavni stvari spada na področje svobodnega opravljanja storitev v smislu člena 59 Pogodbe.

39     Nekatere vlade, ki so Sodišču predložile pisna stališča, so oporekale, da bolnišnične storitve pomenijo ekonomsko dejavnost v smislu člena 60 Pogodbe ES (postal člen 50 ES).

40     Uvodoma je treba spomniti, da so storitve na podlagi člena 60 Pogodbe storitve takrat, kadar se praviloma opravljajo za plačilo in kolikor jih ne urejajo določbe, ki se nanašajo na prosti pretok blaga, kapitala in oseb.

41     Iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da medicinske dejavnosti spadajo pod člen 60 Pogodbe in da ni potrebe po ločevanju med oskrbo v bolnišnici ali zunaj nje (glej sodbi z dne 31. januarja 1984 v zadevi Luisi in Carbone, 286/82 in 26/83, Recueil, str. 377, točka 16; z dne 4. oktobra 1991 v zadevi Society for the Protection of Unborn Children Ireland, C-159/90, Recueil, str. I-4685, točka 18, in zgoraj navedeno sodbo Kohll, točki 29 in 51).

42     Prav tako iz ustaljene sodne prakse izhaja, da posebna narava opravljanja nekaterih storitev ne more povzročiti, da se za te storitve ne bi uporabila temeljna pravila prostega pretoka (sodba z dne 17. decembra 1981 v zadevi Webb, 279/80, Recueil, str. 3305, točka 10, in zgoraj navedena sodba Kohll, točka 20), tako da dejstvo, da nacionalna ureditev v postopku v glavni stvari spada pod področje socialne varnosti, ne izključi uporabe členov 59 in 60 Pogodbe (zgoraj navedena sodba Kohll, točka 21).

43     Kakor hitro spadajo bolnišnične storitve v postopku v glavni stvari na področje uporabe svobodnega opravljanja storitev, je treba preučiti, ali je dejstvo, da nacionalna zakonodaja svojemu zavarovancu, ki mu je bila dana odobritev za bolnišnično zdravljenje v drugi državi članici v skladu s členom 22(1)(c) Uredbe št. 1408/71, ne zagotovi enakega kritja stroškov, kot bi bilo tisto, do katerega bi bil upravičen, če bi bil sprejet v bolnišnico v državi članici, v kateri je zavarovan, ovira za svobodno opravljanje storitev v smislu člena 59 Pogodbe.

44     Glede na to iz ustaljene sodne prakse izhaja, da člen 59 Pogodbe nasprotuje uporabi nacionalnih predpisov, na podlagi katerih je težje opravljati storitve med državami članicami kot pa v državi članici (sodba z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Komisija proti Franciji, C-381/93, Recueil, str. I-5145, točka 17, in zgoraj navedena sodba Kohll, točka 33).

45     V tej zadevi ni dvoma, da dejstvo, da zavarovanje krije zavarovano osebo po nižji stopnji, ko je deležna bolnišničnega zdravljenja v drugi državi članici, kot pa, kadar je deležna enakega zdravljenja v državi članici, kjer je oseba zavarovana, lahko zavarovanca odvrne od tega, da se obrne na izvajalca zdravstvenih storitev iz druge države članice, ali pa mu to prepreči, kar je tako za tega zavarovanca kot za izvajalca ovira pri svobodnem opravljanju storitev (glej, po analogiji, zgoraj navedeno sodbo Luisi in Carbone, točka 16; sodbo z dne 28. januarja 1992 v zadevi Bachmann, C-204/90, Recueil, str. I-249, točka 31, in zgoraj navedeno sodbo Kohll, točka 35).

46     V takšnih razmerah je treba preučiti, ali bi lahko bilo objektivno upravičeno dejstvo, da nacionalna zakonodaja zavarovani osebi, ki je zavarovana v tej državi, ne zagotovi vsaj enako ugodne stopnje kritja, kadar so bolnišnične storitve opravljene v drugi državi članici.

47     Glede na to je treba spomniti, da je Sodišče že razsodilo, da ne bi smelo biti izključeno, da je tveganje, ki bi bilo izredno nevarno za finančno ravnovesje sistema socialne varnosti, lahko nujni razlog v splošnem interesu, ki lahko upraviči omejitev načela svobodnega opravljanja storitev (zgoraj navedena sodba Kohll, točka 41).

48     Sodišče je glede cilja, da se ohrani ravnovesje zdravstvenih in bolnišničnih storitev, ki so dostopne vsem, prav tako ugotovilo, da je lahko tak cilj, čeprav je dejansko vezan na način financiranja sistema socialnega zavarovanja, omejen zaradi razlogov javnega zdravja na podlagi člena 56 Pogodbe ES (po spremembi člen 46 ES), če prispeva k uresničitvi visoke stopnje varovanja zdravja (zgoraj navedena sodba Kohll, točka 50).

49     Sodišče je še pojasnilo, da člen 56 Pogodbe državam članicam dovoljuje, da omejijo prosto izvajanje zdravstvenih in bolnišničnih storitev, če je ohranitev zdravstvene zmogljivosti ali zdravstvene pristojnosti na nacionalnem ozemlju nujna za javno zdravje ali celo za preživetje njenega prebivalstva (zgoraj navedena sodba Kohll, točka 51).

50     Glede na zadevno situacijo v sporu o glavni stvari je treba ugotoviti, da nobena od zahtev, omenjenih v točkah od 47 do 49 te sodbe, ne upraviči omejitev v postopku v glavni stvari.

51     Treba je spomniti, da je predložitveno sodišče v tem primeru presodilo, da je J. Descamps bila upravičena do odobritve, predvidene tako z nacionalno zakonodajo, ki velja zanjo, kot tudi s členom 22(1)(c) Uredbe št. 1408/71. V takih okoliščinah se ne sme domnevati, da bi dodatno povračilo, ki ustreza razliki med sistemom kritja, predvidenim z zakonodajo države članice, kjer je oseba zavarovana, in tem iz države prebivanja, če je prvi ugodnejši kot drugi, lahko v državi članici, kjer je oseba zavarovana, ogrozilo ohranitev ravnovesja zdravstvenih in bolnišničnih storitev, ki so dostopne vsem, ali ohranitev zdravstvene zmogljivosti oziroma zdravstvene pristojnosti na nacionalnem ozemlju.

52     Kadar takšno dodatno povračilo, ki se določi glede na sistem kritja države, kjer je oseba zavarovana, ne zajema dodatnega finančnega bremena za sistem zdravstvenega zavarovanja te države glede na povračilo, ki bi bilo krito v primeru bolnišničnega zdravljenja v njej, se prav tako ne more zatrjevati, da bi dejstvo, da takšen dodatek k povračilu krije ta sistem zdravstvenega zavarovanja, močno vplivalo na financiranje sistema zdravstvenega zavarovanja (zgoraj navedena sodba Kohll, točka 42).

53     Ob upoštevanju vsega navedenega je treba na prvi del vprašanja za predhodno odločanje odgovoriti, da je člen 22(1)(c) in (i) Uredbe št. 1408/71 treba razlagati tako, da je, kadar je pristojni nosilec zavarovani osebi odobril, da odide na ozemlje druge države članice na zdravljenje, nosilec v kraju začasnega bivanja tisti, ki ji ponuja storitve v skladu s pravili glede izvedbe zdravljenja in slednje opravi, kot če bi bila zadevna oseba zavarovana pri njem.

Kadar je zavarovana oseba zaprosila za odobritev na podlagi člena 22(1)(c) te uredbe in je to pristojni nosilec zavrnil ter je bilo pozneje ugotovljeno, da je bila zavrnitev neutemeljena, ima ta zavarovana oseba pravico, da se ji na stroške pristojnega nosilca povrne enak znesek, ki bi ga nosilec kril v kraju začasnega bivanja v skladu s pravili, predvidenimi v zakonodaji, ki velja zanj, če bi bila odobritev dana že na začetku.

Člen 22 Uredbe št. 1408/71 nima namena predpisati morebitnega povračila na podlagi veljavnih tarif v državi članici, kjer je zadevna oseba zavarovana, posledica tega pa ni niti preprečiti niti predpisati nakazilo te države za dodatno povračilo, ki ustreza razliki med kritjem, predvidenim z zakonodajo te države članice, in tem, ki se uporablja v državi članici začasnega bivanja, kadar je prvi ugodnejši kot drugi in ko je takšno povračilo predvideno z zakonodajo države članice, kjer je zadevna oseba zavarovana.

Člen 59 Pogodbe je treba razložiti tako, da če je povračilo stroškov za bolnišnično zdravljenje, ponujeno v državi članici začasnega bivanja, ki izhaja iz uporabe pravil v veljavi v tej državi, manjše od tega, kot bi izhajalo iz uporabe veljavne zakonodaje v državi članici, kjer je zadevna oseba zavarovana v primeru bolnišničnega zdravljenja v njej, mora pristojni nosilec zavarovani osebi odobriti dodatno povračilo, ki ustreza tej razliki.

 Drugi del vprašanja za predhodno odločanje

54     Predložitveno sodišče v drugem delu vprašanja sprašuje, ali je treba člen 36 Uredbe 1408/71 razlagati tako, da iz te določbe izhaja, da ima zavarovana oseba, ki je zaprosila za odobritev na podlagi člena 22(1)(c) Uredbe št. 1408/71 in jo je pristojni nosilec zavrnil, pravico do povračila celotnih stroškov zdravljenja, ki jih je imela v državi članici, kjer je bila na zdravljenju, ko je ugotovljeno, da je bila zavrnitev neutemeljena.

55     Z namenom, da se odgovori na tako preoblikovano vprašanje, se lahko zaključi, da iz dikcije člena 36 Uredbe št. 1408/71 izhaja, da povračilo v celoti med nosilci, na katere se nanaša ta določba, zadeva samo storitve nosilca države članice začasnega bivanja za račun pristojnega nosilca na podlagi določb Naslova III Poglavja 1 te uredbe. Iz tega izhaja, kot je bilo že predhodno predstavljeno v točkah 32 in 33 te sodbe, da se to povračilo nanaša le na storitve, za katere je plačilo nosilca kraja začasnega bivanja predpisano z zakonodajo, ki velja zanj, in v natančnem obsegu, v katerem je to plačilo predvideno.

56     Na drugi del vprašanja je torej treba odgovoriti, da člena 36 Uredbe št. 1408/71 ni mogoče razlagati tako, da iz te določbe izhaja, da ima zavarovana oseba, ki je zaprosila za odobritev na podlagi člena 22(1)(c) te uredbe in ji je to pristojni nosilec zavrnil, pravico do povračila celote stroškov zdravljenja, ki jih je imela v državi članici, kjer je bila na zdravljenju, ko je ugotovljeno, da je bila zavrnitev neutemeljena.

 Stroški

57     Stroški postopka, ki so jih imele vlade Belgije, Danske, Nemčije, Španije, Francije, Irske, Nizozemske, Avstrije, Finske, Švedske in Združenega kraljestva kot tudi Komisija, ki so Sodišču predložile svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku o glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, odloči o stroških to sodišče.

Na tej podlagi je,

Sodišče,

v odgovor na vprašanje, ki ga je Cour de travail Mons postavilo s sodbo z dne 9. oktobra 1998, razsodilo:

1)      Člen 22(1)(c)(i) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v spremenjeni in posodobljeni različici z Uredbo Sveta (EGS) št. 2001/83 z dne 2. junija 1983, je treba razlagati tako, da je, v primeru, ko je pristojni nosilec zavarovani osebi odobril, da odide na ozemlje druge države članice na zdravljenje, nosilec v kraju začasnega bivanja tisti, ki ji ponuja storitve v skladu s pravili glede izvedbe zdravljenja, ki ga slednji opravi, kot če bi bila zadevna oseba zavarovana pri njem.

Kadar je zavarovana oseba zaprosila za odobritev na podlagi člena 22(1)(c) te uredbe in je to pristojni nosilec zavrnil ter je bilo pozneje ugotovljeno, da je bila zavrnitev neutemeljena, ima ta zavarovana oseba pravico, da se ji na stroške pristojnega nosilca povrne enak znesek, ki bi ga kril nosilec v kraju začasnega bivanja v skladu s pravili, predvidenimi v zakonodaji, ki velja zanj, če bi bila odobritev dana že na začetku.

Člen 22 Uredbe št. 1408/71 nima namena predpisati morebitnega povračila na podlagi veljavnih tarif v državi članici, kjer je zadevna oseba zavarovana, posledica tega pa ni niti preprečiti niti predpisati nakazilo te države za dodatno povračilo, ki ustreza razliki med kritjem, predvidenim z zakonodajo te države članice, in tem, ki se uporablja v državi članici začasnega bivanja, kadar je prvi ugodnejši kot drugi in ko je takšno povračilo predvideno z zakonodajo države članice, kjer je zadevna oseba zavarovana.

Člen 59 Pogodbe je treba razložiti tako, da če je povračilo stroškov za bolnišnično zdravljenje, ponujeno v državi članici začasnega bivanja, ki izhaja iz uporabe pravil v veljavi v tej državi, manjše od povračila, ki bi izhajalo iz uporabe veljavne zakonodaje v državi članici, kjer je zadevna oseba zavarovana v primeru bolnišničnega zdravljenja v njej, mora pristojni nosilec zavarovani osebi odobriti dodatno povračilo, ki ustreza tej razliki.

2)      Člena 36 Uredbe št. 1408/71 v spremenjeni in posodobljeni različici z Uredbo št. 2001/83 ni mogoče razlagati tako, da iz te določbe izhaja, da ima zavarovana oseba, ki je zaprosila za odobritev na podlagi člena 22(1)(c) te uredbe in ji je to pristojni nosilec zavrnil, pravico do povračila celote medicinskih stroškov, ki jih je imela v državi članici, kjer je bila na zdravljenju, ko je ugotovljeno, da je bila zavrnitev neutemeljena.

Rodríguez Iglesias

Gulmann

La Pergola

Wathelet

Skouris

Edward

Puissochet

Jann

Sevón

Schintgen

 

      Macken

Razglašena na javni obravnavi v Luxembourgu 12. julija 2001.

Sodni tajnik

 

      Predsednik

R. Grass

 

      G. C. Rodríguez Iglesias


* Jezik postopka: francoščina.