SODBA SODIŠČA

z dne 12. maja 1998 (*)

„Členi 8 A, 48 in 51 Pogodbe ES – Pojem ‚delavec‘ – Člen 4 Uredbe (EGS) št. 1408/71 – Dodatek za vzgojo otroka – Pojem „družinske dajatve“ – Člen 7(2) Uredbe (EGS) št. 1612/68 – Pojem „socialne ugodnosti“ – Zahteva po dovoljenju za bivanje ali po pravici do bivanja“

V zadevi C-85/96,

katere predmet je predlog Bayerisches Landessozialgericht (Nemčija), naslovljen na Sodišče, naj to na podlagi člena 177 Pogodbe ES v postopku, v katerem se odloča o sporu med

Marío Martínez Sala

in

Freistaat Bayern,

sprejme predhodno odločbo o razlagi členov 1, 2, 3(1) in 4(1)(h) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, spremenjeno in posodobljeno z Uredbo Sveta (EGS) št. 2001/83 z dne 2. junija 1983 (UL L 230, str. 6), spremenjeno z Uredbo Sveta (EGS) št. 3427/89 z dne 30. oktobra 1989 (UL L 331, str. 1), in o razlagi člena 7(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2),

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, C. Gulmann, H. Ragnemalm in M. Wathelet, predsedniki senatov, G. F. Mancini, J. C. Moitinho de Almeida, P. J. G. Kapteyn, J. L. Murray, D. A. O. Edward (poročevalec), J.-P. Puissochet, G. Hirsch, P. Jann in L. Sevón, sodniki,

generalni pravobranilec: A. La Pergola,

sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za Martínez Sala Antonio Pérez Garrido, „Leiter der Rechtsstelle“ pri španskem veleposlaništvu v Bonnu,

–        za nemško vlado Ernst Röder, Ministerialrat pri zveznem ministrstvu za gospodarstvo, in Bernd Kloke, Oberregierungsrat pri istem ministrstvu, zastopnika,

–        za špansko vlado D. Luis Pérez de Ayala Becerril, abogado del Estado, pravna služba države, zastopnik,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti Peter Hillenkamp, pravni svetovalec, in Klaus-Dieter Borchardt, član pravne službe, zastopnika,

na podlagi poročila za obravnavo,

po predstavitvi ustnih stališč M. Martínez Sala, ki jo zastopa Antonio Pérez Garrido, nemške vlade, ki jo zastopa Ernst Röder, španske vlade, ki jo zastopa D. Luis Pérez de Ayala Becerril, francoske vlade, ki jo zastopa Claude Chavance, sekretar za mednarodne zadeve v direkciji za pravna vprašanja zunanjega ministrstva kot zastopnik, vlade Združenega kraljestva, ki jo zastopa Stephen Richards, barrister, in Komisije, ki jo zastopa Klaus-Dieter Borchardt, na obravnavi 15. aprila 1997,

po predstavitivi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 1. julija 1997,

izreka naslednjo

Sodbo

1        S Sklepom z dne 2. februarja 1996, ki ga je Sodišče prejelo 20. marca, je Bayerisches Landessozialgericht v skladu s členom 177 Pogodbe ES Sodišču postavilo štiri vprašanja za predhodno odločanje o razlagi členov 1, 2, 3(1) in 4(1)(h) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, spremenjeno in posodobljeno z Uredbo Sveta (EGS) št. 2001/83 z dne 2. junija 1983 (UL L 230, str. 6), spremenjeno z Uredbo Sveta EGS št. 3427/89 z dne 30. oktobra 1989 (UL L 331, str. 1), in o razlagi člena 7(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2).

2        Ta vprašanja so bila postavljena v sodnem sporu med M. Martínez Sala (v nadaljevanju: tožeča stranka) in Freistaat Bayern zaradi zavrnitve dodatka za vzgojo njenega otroka.

 Pravo Skupnosti

3        Člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 zagotavlja delavcem – državljanom držav članic –, da na območju drugih držav članic uživajo enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.

4        V skladu s členom 1(a)(i) Uredbe št. 1408/71 pojem „delavec“ pomeni „ob upoštevanju omejitev iz Priloge V vsako osebo, ki je obvezno zavarovana ali prostovoljno nadaljuje zavarovanje za enega ali več primerov, ki so zajeti v različna področja sistema socialne varnosti za zaposlene osebe“. Člen 2 določa, da se uredba „nanaša na zaposlene ali samozaposlene osebe, za katere velja zakonodaja ene ali več držav članic“.

5        Člen 3(1) Uredbe št. 1408/71 določa: „Ob upoštevanju posebnih določb te uredbe imajo osebe s prebivališčem na ozemlju države članice, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice kot državljani te države.“

6        Člen 4(1)(h) Uredbe št. 1408/71 določa, da se uredba uporablja „za vso zakonodajo v zvezi z […] družinskimi dajatvami“. V skladu s členom 1(u)(i) pomeni „družinska dajatev“ „vse storitve ali denarne dajatve, namenjene kritju družinskih stroškov po zakonodaji iz člena 4(1)(h), razen posebnih otroških dodatkov za rojstvo ali posvojitev iz Priloge I“.

7        V Prilogi I, točka I – „delavci in/ali samozaposlene osebe [člen 1(a)(ii) in (iii) Uredbe]“, – C („Nemčija“) Uredbe št. 1408/71,

„če je pristojni nosilec za dodeljevanje družinskih dajatev, v skladu z naslovom III, poglavjem 7 uredbe, nemški nosilec, v skladu s pomenom člena 1(a)(ii) Uredbe velja:

a)      delavec je vsaka oseba, ki je obvezno zavarovana za primer brezposelnosti, ali oseba, ki na podlagi takega zavarovanja pridobi dajatve za bolezen ali podobne dajatve;

b)      samozaposlena oseba je vsaka oseba, ki opravlja dejavnost kot samozaposlena oseba in je zavezana,

– da se bo pridružila ali plačala prispevke za starostno zavarovanje po sistemu za samozaposlene,

ali

– da se bo pridružila sistemu v okviru obveznega pokojninskega zavarovanja.“

 Nemška zakonodaja in Evropska konvencija o socialni in medicinski pomoči

8        Nemški dodatek za vzgojo otrok je prejemek, ki ni zagotovljen s prispevki za socialno varnost, in je del ukrepov za družinsko politiko. Dodeli se na podlagi Bundeserziehungsgeldgesetz z dne 6. decembra 1985 (zvezni zakon o otroških dodatkih, BGBl. I, str. 2154, v nadaljevanju: BErzGG).

9        Člen 1(1) BErzGG v različici z dne 25. julija 1989 (BGBl. I, str. 1550), spremenjen z zakonom z dne 17. decembra 1990 (BGBl. I, str. 2823), določa, da je do dodatka za vzgojo otrok upravičen vsak, (1) ki stalno ali začasno prebiva na območju, kjer velja ta zakon, (2) ki ima v gospodinjstvu odvisnega otroka, (3) skrbi in vzgaja tega otroka in (4) nima nobene ali nobene polne zaposlitve.

10      V točki (a) člena 1(1) BErzGG je določeno, da mora imeti „nedržavljan, ki želi prejemati dodatek, pravico do bivanja (Aufenthaltsberechtigung) ali dovoljenje za bivanje (Aufenthaltserlaubnis)“. Priedložitveno sodišče poudarja, da Bundessozialgericht meni, da „ima“ oseba dovoljenje za bivanje le, če ima dokument Urada za tujce, ki potrjuje njegovo pravico do bivanja na začetku obdobja prejemanja dodatka. Samo potrdilo, da je oseba zaprosila za dovoljenje za bivanje in da je tako upravičena, da ostane v državi, ne zadostuje, da bi jo šteli za upravičeno do bivanja v smislu tega zakona.

11      V skladu s členom 1 Evropske konvencije o socialni in medicinski pomoči, ki jo je Svet Evrope sprejel 11. decembra 1953 in je bila v Nemčiji v veljavi od 1956, v Španiji pa od 1983, se „vsaka od pogodbenih držav zaveže, da so državljani drugih pogodbenih držav, ki so zakonito na katerem koli delu območja, kjer se uporablja Konvencija, in ki nimajo dovolj sredstev, upravičeni do enakih ugodnosti socialne in medicinske pomoči kot državljani tega območja. To jim zagotavlja zakonodaja, ki je veljavna v omenjenem delu območja Konvencije.“

12      Člen 6(a) te Konvencije določa, da „država pogodbenica, v kateri državljan druge pogodbene države zakonito prebiva, ne bo vrnila tega državljana v domovino samo na podlagi dejstva, da ta državljan potrebuje pomoč.“

 Postopek v glavni stvari

13      M. Martínez Sala, rojena 8. februarja 1956, je španska državljanka, ki od maja 1968 prebiva v Nemčiji. V letih med 1976 in 1986 je tam imela različne zaposlitve, nato pa je bila ponovno zaposlena od 12. septembra 1989 do 24. oktobra 1989. Od takrat prejema socialno pomoč mesta Nürnberg in Landratsamt Nürnberger Land v skladu z Bundessozialhilfegesetz.

14      M. Martínez Sala je do 19. maja 1984 od različnih pristojnih organov prejemala dovoljenja za bivanje, kar je bolj ali manj potekalo brez prekinitev. Potem je prejemala dokumente, ki so potrjevali, da je zaprosila za podaljšanje dovoljenja za bivanje. V svojem predložitvenem sklepu Bayerisches Landessozialgericht poudarja, da Evropska konvencija o socialni in medicinski pomoči z dne 11. decembra 1953 ni dovoljevala izgona. M. Martínez Sala je bilo 19. aprila 1994 izdano dovoljenje za bivanje, ki je poteklo 18. aprila 1995, 20. aprila 1995 pa je bilo podaljšano za nadaljnje leto.

15      Januarja 1993, torej v obdobju, ko ni imela dovoljenja za bivanje, je M. Martínez Sala pri Freistaat Bayern zaprosila za dodatek za vzgojo svojega otroka, rojenega tega meseca.

16      Freistaat Bayern je s sklepom z dne 21. januarja 1993 zavrnil njeno prošnjo na podlagi dejstva, da ni imela nemškega državljanstva, pravice do bivanja ali dovoljenja za bivanje

17      S sodbo z dne 21. marca 1994 je Socialgericht Nürnberg zavrnil pritožbo, ki jo je M. Martínez Sala vložila 13. julija 1993 zoper odločbo, z utemeljitvijo, da ni imela dovoljenja za bivanje.

18      M. Martínez Sala je 8. junija 1994 pri Bayerisches Landessozialgericht vložila pritožbo zoper to sodbo.

19      Bayerisches Landessozialgericht je glede na to, da se lahko pritožnik sklicuje na uredbi št. 1408/71 in št. 1612/68 za pridobitev dodatka za vzgojo otroka, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

1.      Ali je bila španska državljanka, s prebivališčem v Nemčiji, s prekinitvami zaposlena do 1986 in z izjemo kratkega obdobja zaposlenosti leta 1989, ki je pozneje prejemala socialno pomoč v skladu z Bundessozialhilfegesetz (BSHG), leta 1993 še vedno delavka v smislu člena 7(2) Uredbe (EGS) št. 1612/68 ali delavka v smislu člena 2 v povezavi s členom 1 Uredbe (EGS) št. 1408/71?

2.      Ali je dodatek za vzgojo otroka, dodeljen na osnovi zveznega zakona o otroških dodatkih (BErzGG), družinska dajatev v smislu člena 4(1)(h) Uredbe št. 1408/71, po katerem so španski državljani, živeči v Nemčiji, upravičeni do enakih pravic kot nemški državljani, v skladu s členom 3(1) Uredbe št. 1408/71?

3.      Ali je dodatek za vzgojo otroka, dodeljen na podlagi BErzGG, socialna ugodnost v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1612/68?

4.      Ali je v skladu s pravom Evropske unije, da BErzGG za dodelitev dodatka za vzgojo otroka od državljanov držav članic zahteva uradno dovoljenje za bivanje, čeprav lahko prebivajo v Nemčiji?“

20      Najprej je treba odgovoriti na drugo in tretje vprašanje, potem na prvo in končno na četrto.

 Drugo in tretje vprašanje

21      Z drugim in tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali ugodnost, kot je dodatek za vzgojo otroka, zagotovljen z BErzGG, avtomatično podeljen osebam, ki izpolnjujejo določena objektivna merila, ne da bi bilo treba ugotoviti osebne potrebe prejemnika, in namenjen kritju družinskih izdatkov, spada na področje zakonodaje Skupnosti kot družinska dajatev v smislu člena 4(1)(h) Uredbe št. 1408/71 ali kot socialna ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68.

22      V sodbi z dne 10. oktobra 1996 v združenih zadevah Höver in Zachow (C-245/94 in C-312/94, Recueil, str. I-4895) je sodišče razsodilo, da se mora ugodnost, kot je dodatek za vzgojo otroka, zagotovljen z BErzGG, ki je avtomatično podeljen osebam, ki izpolnjujejo določena objektivna merila, ne da bi posamezno presodili osebne potrebe, in namenjen kritju družinskih izdatkov, šteti za družinsko dajatev v smislu člena 4(1)(h) Uredbe št. 1408/71.

23      Nemška vlada meni, da bi moralo Sodišče ponovno pretehtati to razlago in se v pisnih stališčih opirati na opažanja, podana v zgoraj omenjenem primeru, na zaslišanju pa na opažanja, podana Sodišču v zadevi Mille-Wilsmann pod številko C-16/96. Glede na sodbo Hoever in Zachow je Bundessocialgericht razveljavilo sodbo in primer C-16/96 je bil s sklepom 14. aprila 1997 izbrisan iz registra.

24      Ker nemška vlada ni nadalje pojasnila, v katerih točkah in na kakšni podlagi bi morala biti zgoraj navedena sodba Hoever in Zachow spremenjena, moramo ponoviti, da je ugodnost, kot je dodatek za vzgojo otroka, zagotovljen z BErzGG, avtomatično podeljena osebam, ki izpolnjujejo določena objektivna merila, ne da bi posamezno presodili osebne potrebe, in namenjen kritju družinskih izdatkov, družinska dajatev v smislu člena 4(1)(h) Uredbe št. 1408/71.

25      Kar zadeva pojem socialnih ugodnosti, omenjen v členu 7(2) Uredbe št. 1612/68, ta pojem v skladu z veljavno zakonodajo pomeni vse ugodnosti, ki so ali niso v zvezi s pogodbo o zaposlitvi in ki so na splošno dodeljene domačim delavcem, predvsem zaradi njihovega objektivnega statusa delavcev ali na podlagi dejstva, da prebivajo na nacionalnem območju, in katerih podaljšanje bi delavcem, ki so državljani držav članic, zlahka omogočalo gibanje v Skupnosti (sodba z dne 25. marca 1985 v zadevu Hoeckx, 249/83, Recueil, str. 973, točka 20).

26      Dodatek za vzgojo otroka v tem primeru je ugodnost, med drugim podeljena delavcem, ki delajo polovični delovni čas. Zato je socialna ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68.

27      Dodati je treba, da se Uredba št. 1612/68 na splošno nanaša na prosto gibanje delavcev, zato se lahko člen 7(2) uporablja za socialne ugodnosti, ki hkrati spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1408/71 (sodba z dne 10. marca 1993 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C-111/91, Recueil, str. I-817, točka 21).

28      Odgovor na drugo in tretje vprašanje je torej tak, da ugodnost, kot je dodatek za vzgojo otroka, zagotovljen z BErzGG, avtomatično podeljen osebam, ki izpolnjujejo določena objektivna merila, ne da bi posamezno presodili osebne potrebe, in namenjen kritju družinskih izdatkov, spada na področje uporabe zakonodaje Skupnosti kot družinska dajatev v smislu člena 4(1)(h) Uredbe št. 1408/71 in kot socialna ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 1612/68.

 Prvo vprašanje

29      S prvim vprašanjem želi nacionalno sodišče izvedeti, ali ima državljan države članice, ki prebiva v drugi državi članici, je tam zaposlen in pozneje prejema socialno pomoč, status delavca v smislu Uredbe št. 1612/68 ali zaposlene osebe v pomenu Uredbe št. 1408/71.

30      Ne smemo pozabiti, da je na začetku v skladu z BErzGG dodelitev dodatka za vzgojo otroka med drugim odvisna od tega, da prejemnik ne sme biti vpleten v pridobitno dejavnost niti biti polno zaposlen. Ta pogoj omeji število oseb, ki lahko prejemajo dodatek za vzgojo otroka in jih zakonodaja Skupnosti vseeno šteje za delavce.

31      Prav tako moramo poudariti, da v zakonodaji Skupnosti ni enotne opredelitve delavca, saj odstopa glede na področje uporabe. Na primer, opredelitev delavca iz člena 48 Pogodbe ES in Uredbe št. 1612/68 ni nujno v skladu z opredelitvijo iz člena 51 Pogodbe ES in Uredbe št. 1408/71.

 Status delavca v smislu člena 48 Pogodbe in Uredbe št. 1612/68

32      V smislu člena 48 Pogodbe in Uredbe št. 1612/68 se mora oseba, ki za določen čas opravlja dejavnosti za drugo osebo in pod vodstvom druge osebe v zameno za nadomestilo, upoštevati kot delavec. Ko je delovno razmerje končano, ta oseba izgubi status delavca, čeprav ima lahko ta status po končanem razmerju določene učinke. Oseba, ki dejansko išče delo, se mora prav tako upoštevati kot delavec (glej v tem smislu sodbe z dne 3. julija 1986 v zadevi Lawrie-Blum, 66/85, Recueil, str. 2121, točka 17; z dne 21. junija 1988 v zadevi Lair, 39/86, Recueil, str. 3161, točke od 31 do 36, in z dne 26. februarja 1991 v zadevi Antonissen, C‑292/89, Recueil, str. I-745, točki 12 in 13).

33      Ko je delavec, državljan države članice, zaposlen v drugi državi članici in ostane tam, potem ko pridobi pokojnino, njegovi potomci ne obdržijo pravic do enakega obravnavanja po členu 7 Uredbe št. 1612/68 glede socialnih ugodnosti, ki jih zagotavlja zakonodaja države članice gostiteljice, če so že dosegli starost 21 let, niso več odvisni od njega/nje in nimajo statusa delavca (sodba z dne 18. junija 1987 v zadevi Lebon, 316/85, Recueil, str. 2811).

34      V tej zadevi pristojno sodišče še ni zagotovilo dovolj podatkov, da bi lahko Sodišče odločilo, ali je glede na predhodna merila oseba, ki je v vlogi tožeče stranke, delavka v smislu člena 48 Pogodbe in Uredbe št. 1612/68, če na primer išče delo. Zato mora nacionalno sodišče to raziskati.

 Status delavca v smislu Uredbe št. 1408/71

35      Člen 2 Uredbe št. 1408/71 se uporablja za delavce in samozaposlene osebe, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic in so državljani ene od držav članic, nanaša pa se tudi na njihovihe družinske člane.

36      Tako ima oseba status delavca v smislu Uredbe št. 1408/71, kjer je zavarovana, pa čeprav samo za primer posameznega tveganja, obvezno ali na prostovoljni podlagi, s splošnim ali posebnim sistemom, omenjenem v členu 1(a) Uredbe št. 1408/71, ne glede na delovno razmerje (glej v tem smislu sodbi z dne 31. maja 1979 v zadevi Pierik II, 182/78, Recueil, str. 1977, točki 4 in 7, in z dne 9. julija 1987 v zadevi Laborero in Sabato, 82/86 in 103/86, Recueil, str. 3401, točka 17).

37      Komisija torej meni, da je treba tožečo stranko šteti za delavko v smislu Uredbe št. 1408/71 preprosto zato, ker je bila zavarovana z obveznim pokojninskim zavarovanjem v Nemčiji ali ker je organ socialne pomoči njo in njenega otroka zdravstveno zavaroval in prevzel ustrezne prispevke.

38      Podobno je na obravnavi francoska vlada trdila, da se mora tožeča stranka v postopku v glavni stvari šteti za delavko v smislu zakonodaje Skupnosti na področju socialne varnosti, ker je bila in verjetno še je tako ali drugače zavarovana v okviru nemškega sitema pokojninskega zavarovanja.

39      Kljub temu nemška vlada poudarja, da se glede na Prilogo I, točka I, C („Nemčija“), Uredbe št. 1408/71 v pojmovanju družinske dajatve, katere del je tudi omenjeni dodatek, lahko kot delavec šteje le oseba, ki je obvezno zavarovana za primer brezposelnosti ali ki kot posledico takega zavarovanja prejema denarno nadomestilo na osnovi zdravstvenega zavarovanja oziroma primerljivo nadomestilo.

40      Na obravnavi je Komisija tudi poudarila, da je bila v sodbi z dne 30. januarja 1997 v združenih zadevah Stöber in Piosa Pereira (C-4/95 in C-5/95, Recueil, str. I-511) omajana trditev, da biti zavarovan za primer enega samega tveganja, kar je omenjeno v Uredbi št. 1408/71, zadostuje, da so osebo upoštevali kot delavca v smislu te uredbe.

41      Omeniti je treba, da je v členu 36 sodbe Stöber in Piosa Pereira Sodišče navedlo, da države članice z ničimer niso omejene, da omejijo upravičenost do družinskega prejemka osebam, članom solidarnostnega sistema, ki je predstavljen s posebnim sistemom zavarovanja, v tem primeru starostnega zavarovanja za samozaposlene osebe.

42      Glede na Prilogo I, točka I, C („Nemčija“), na katero se sklicuje člen 1(a)(ii) Uredbe št. 1408/71, se lahko samo oseba, ki je obvezno zavarovana za primer brezposelnosti ali ki na podlagi takega zavarovanja prejema denarno nadomestilo na osnovi zdravstvenega zavarovanja ali primerljivo nadomestilo za namene dodelitve družinskega dodatka skladno z naslovom III, poglavje 7, Uredbe št. 1408/71 upošteva kot delavec v smislu člena 1(a)(ii) te uredbe (sodba z dne 12. junija 1997 v zadevi Merino García, C-266/95, Recueil, str. I-3279).

43      Kot je razvidno iz besedila te določbe, je Priloga I, točka I, C, Uredbe št. 1408/71 pojasnila in zožila opredelitev delavca v smislu člena 1(a)(ii) te uredbe samo za namene dodelitve družinskega dodatka, skladno z naslovom III, poglavje 7, te uredbe.

44      Ker položaja osebe, kot je položaj tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ne pokriva nobena določba naslova III, poglavje 7, se omejitev, določena v prilogi I, točka I, C, ne more uporabiti v njenem primeru. Tako se lahko status delavca v smislu Uredbe št. 1408/71 določi samo na podlagi člena 1(a)(ii) te uredbe. Taka oseba bo tako lahko uživala pravice, ki izhajajo iz tega statusa, takoj ko se ugotovi, da je zavarovana, četudi samo za primer enega samega tveganja, obvezno ali na prostovoljni podlagi splošnega ali posebnega sistema, omenjenega v členu 1(a) Uredbe št. 1408/71.

45      Ker predložitveni sklep ne zagotavlja dovolj podatkov, ki bi Sodišču omogočili, da bi upoštevalo vse okoliščine, pomembne v tem primeru, bo pristojno sodišče razsodilo, ali oseba, kot je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, spada v osebno področje uporabe člena 48 Pogodbe in Uredbe št. 1612/68 ali Uredbe št. 1408/71.

 Četrto vprašanje

46      S četrtim vprašanjem se predložitveno sodišče želi prepričati, ali zakonodaja Skupnosti onemogoča državi članici, da bi od državljanov drugih držav članic za dodelitev dodatka za vzgojo otroka zahtevala uradno dovoljenje za bivanje.

47      To vprašanje temelji na domnevi, da je bilo tožeči stranki v postopku v glavni stvari dovoljeno bivanje v zadevni državi članici.

48      V skladu z BErzGG mora imeti prosilec nemškega dodatka za vzgojo otroka, poleg tega da izpolnjuje ostale vsebinske pogoje, stalno prebivališče ali začasno bivališče na območju Nemčije.

49      Državljan druge države članice, ki ima dovoljenje za bivanje v Nemčiji in ki dejansko prebiva tam, izpolnjuje te pogoje. Glede na to je taka oseba v enakem položaju kot državljan Nemčije, stanujoč v Nemčiji.

50      Kakor koli, BErzGG določa, da mora imeti „nedržavljan“, vključno z državljani drugih držav članic, za dodelitev omenjenega dodatka v nasprotju z nemškimi državljani določeno vrsto dovoljenja za bivanje. Običajno je, da dokument, ki samo potrjuje, da je bila vložena prošnja za dovoljenje za bivanje, ni dovolj, čeprav tak dokument potrjuje, da zadevna oseba lahko ostane v državi.

51      Pristojno sodišče dalje poudarja, da lahko „zamude v dodelitvah [dovoljenj za bivanje] iz tehnično-upravnih razlogov vsebinsko vplivajo na pravice, ki jih uživajo vsi državljani Unije“.

52      Medtem ko zakonodaja Skupnosti ne preprečuje državam članicam, da bi od državljanov drugih držav članic, ki zakonito prebivajo v omenjeni državi, zahtevala, da imajo pri sebi vedno dokument, ki potrjuje pravico do bivanja, če se enako ne zahteva od lastnih državljanov, kar zadeva osebne izkaznice (glej v tem smislu sodbi z dne 27. aprila 1989 v zadevi Komisija proti Belgiji, 321/87, Recueil, str. 997, točka 12, in z dne 30. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-24/97, Recueil, str. I-2133, točka 13), to ni vedno enako temu, da države članice zahtevajo od državljanov drugih držav članic za dodelitev dodatka za vzgojo otroka dovoljenje za bivanje, ki ga izda pristojna uprava.

53      Za namene priznanja pravice do bivanja lahko ima dovoljenje za bivanje le ugotovitveno in dokazno moč (glej v tem smislu sodbo z dne 8. aprila 1976 v zadevi Royer, 48/75, Recueil, str. 497, točka 50). Ne glede na to zadeve kažejo, da je za namene pridobitve omenjenega dodatka pomembno dovoljenje za bivanje.

54      Dalje, če država članica od državljanov drugih držav članic, ki želijo prejemati ugodnosti, kot je omenjeni dodatek, zahteva, da morajo imeti dokument, bistven za pridobitev ugodnosti, ki ga izdajo domači pristojni organi, medtem ko domači državljani ne potrebujejo takega dokumenta, se to šteje za neenako obravnavanje.

55      Na področju uporabe Pogodbe in v odsotnosti utemeljitve se tako neenako obravnavanje šteje za prepovedano diskriminacijo po členu 6 Pogodbe o ustanovitvi ES.

56      Na zaslišanju je nemška vlada priznala, da je s sprejetjem pogoja, določenega v BErzGG, prišlo do neenakega obravnavanja v smislu člena 6 Pogodbe, hkrati pa je trdila, da dejstva omenjene zadeve v postopku v glavni stvari ne spadajo niti v vsebinsko niti v osebno področje uporabe Pogodbe, tako da se tožeča stranka v postopku v glavni stvari ne more sklicevati na člen 6.

57      Kar zadeva vsebinsko področje uporabe Pogodbe, se je treba sklicevati na odgovore na prvo, drugo in tretje vprašanje, v skladu s katerimi omenjeni dodatek za vzgojo otroka v postopku v glavni stvari nedvomno spada v vsebinsko področje uporabe prava Skupnosti.

58      Glede njegovega vsebinskega področja uporabe, če bi pristojno sodišče ugotovilo, da ima glede na merila, zagotovljena v odgovoru na prvo predhodno vprašanje, tožeča stranka v postopku status delavca v smislu člena 48 Pogodbe in Uredbe št. 1612/68 ali zaposlene osebe v pomenu Uredbe št. 1408/71, bi bilo omenjeno neenako obravnavanje neskladno s členoma 48 in 51 Pogodbe.

59      Če se to ne zgodi, Komisija predlaga, da ima v vseh primerih od 1. novembra 1993, ko je Pogodba o ES začela veljati, tožeča stranka v glavnem postopku pravico do bivanja v skladu s členom 8a Pogodbe EGS, ki zagotavlja da ima „[v]sak državljan Unije […] pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s to pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev.“ V skladu s členom 8(1) Pogodbe EGS je vsak državljan ene od držav članic tudi državljan Unije.

60      Kljub vsemu moramo poudariti, da v primerih, kot je ta, ni treba preverjati, ali se lahko zadevna oseba za pridobitev nove pravice do bivanja na področju zadevne države članice sklicuje na člen 8a, saj je logično, da ji je že bilo dovoljeno bivanje tam, čeprav so ji zavrnili izdajo dovoljenja za bivanje.

61      Kot državljanka države članice, ki zakonito prebiva na ozemlju druge države članice, spada tožeča stranka v postopku v glavni stvari na osebno področje uporabe pogodbenih določb o državljanstvu Unije.

62      Člen 8(2) Pogodbe dodaja statusu državljana Unije pravice in dolžnosti, določene s Pogodbo, vključno s pravico, določeno v členu 6 Pogodbe, da mu zaradi državljanstva ni treba trpeti diskriminacije na vsebinskem področju uporabe Pogodbe.

63      Sledi, da se lahko državljan Unije, kot je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ki zakonito prebiva na območju države članice gostiteljice, v vseh primerih z vsebinskega področja uporabe prava Skupnosti sklicuje na člen 6 Pogodbe, tudi v primeru, ko mu ta država članica zadrži ali zavrne dodelitev ugodnosti, zagotovljene vsem, ki zakonito prebivajo na območju te države, na podlagi dejstva, da prosilec nima dokumenta, ki ga državljani te iste države ne potrebujejo in katerega izdajo zavlačuje ali zavrača uprava te države.

64      Ker spada zadevno neenako obravnavanje na področje uporabe Pogodbe, se ne more šteti za upravičeno. Dejansko gre za diskriminacijo, neposredno na podlagi narodnosti tožeče stranke in v nobenem primeru to, kar je bilo predloženo Sodišču, ne more upravičiti takega neenakega obravnavanje.

65      Odgovor na četrto vprašanje mora biti torej tak, da pravo Skupnosti preprečuje državi članici, da bi od državljanov drugih držav članic, ki lahko prebivajo na njenem območju, za dodelitev dodatka za vzgojo otroka zahtevala uradno dovoljenje za bivanje, izdano pri nacionalnih organih, medtem ko smejo državljani te države le začasno ali stalno prebivati v njej.

 Stroški

66      Stroški, ki so jih priglasile vlade Nemčije, Španije, Francije in Združenega kraljestva ter Komisija, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo. Ker je za zadevne stranke v postopku v glavni stvari ta postopek ena od stopenj pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov

SODIŠČE

v odgovor na vprašanja, ki jih je postavilo Bayerischen Landessozialgericht (bavarsko socialno sodišče) s sklepom z dne 2. februarja 1996, izreka:

1)      Ugodnost, kot je dodatek za vzgojo otroka, predviden v Bundeserziehungsgeldgesetz, avtomatično podeljen osebam, ki izpolnjujejo določena objektivna merila, brez posameznih presojanj osebnih potreb, in namenjen kritju družinskih izdatkov, spada na področje zakonodaje Skupnosti kot družinska dajatev v smislu člena 4(1)(h) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kot je sprememenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2001/83 z dne 2. junija 1983 (UL L 230, str. 6), sprememenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 3427/89 z dne 30. oktobra 1989, in kot socialna ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti.

2)      Predložitveno sodišče naj določi, ali oseba, kot je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, spada na osebno področje uporabe člena 48 Pogodbe ES in Uredbe št. 1612/68 ali št. 1408/71.

3)      Pravo Skupnosti preprečuje državi članici, da bi od državljanov drugih držav članic, ki lahko prebivajo na njenem območju, za dodelitev dodatka za vzgojo otroka zahtevala uradno dovoljenje za bivanje, izdano pri nacionalnih organih, medtem ko morajo državljani te države imeti tam stalno prebivališče ali običajno bivališče.

Podpisi

Hirsch                                     Jann                                     Sevón

Hirsc JanSevón

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. maja 1998.

* Jezik postopka: nemščina.