SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)

z dne 28. aprila 1998(*)

„Nepogodbena obveznost zaradi zakonitega akta – Uredba št. 2340/90 – Embargo proti Iraku – Kršitev, enaka razlastitvi – Odgovornost zaradi nezakonitega akta – Škoda“

V zadevi T-184/95,

Dorsch Consult Ingenieurgesellschaft mbH, družba nemškega prava s sedežem v Münchnu, Nemčija, ki jo zastopa profesor Karl M. Meessen, z naslovom za vročanje v Luxembourgu v pisarni Patricka Kinscha, 100, Boulevard de la Pétrusse,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga je najprej zastopal Yves Cretien, pravni svetovalec, nato pa Stephan Marquardt in Antonio Tanca, zaposlena v pravni službi, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri Alessandru Morbilliju, generalnem direktorju Pravnega direktorata Evropske investicijske banke, 100, Boulevard Konrad Adenauer,

in

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo Peter Gilsdorf in Allan Rosas, glavna pravna svetovalca, in Jörn Sack, pravni svetovalec, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri Carlosu Gómezu de la Cruzu, zaposlenem v pravni službi, Centre Wagner, Kirchberg,

toženi stranki,

zaradi zahteve za povrnitev škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi sprejetja Uredbe Sveta (EGS) št. 2340/90 z dne 8. avgusta 1990 o preprečevanju trgovine med Skupnostjo ter Irakom in Kuvajtom (UL L 213, str. 1),

SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),

v sestavi C.W. Bellamy, predsednik, A. Kalogeropoulos, sodnik, in V. Tiili, sodnica,

sodni tajnik: H. Jung,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. junija 1997

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejstva

1        Tožeča stranka Dorsch Consult Ingenieurgesellschaft mbH (v nadaljevanju: Dorsch Consult) je družba z omejeno odgovornostjo nemškega prava s sedežem v Münchnu (Nemčija), katere glavna dejavnost je svetovanje na področju inženiringa v različnih državah.

2        Tožeča stranka je 30. januarja 1975 z ministrstvom za delo in bivanje Republike Irak (v nadaljevanju: iraško ministrstvo) sklenila pogodbo za storitve, povezane z organiziranjem in nadzorovanjem del pri gradnji iraške avtoceste št. 1. Pogodba je bila sklenjena za obdobje najmanj šestih let in je bila nato večkrat obnovljena za namene izvajanja in nadzorovanja zgoraj navedenih del. Člen X te pogodbe med drugim določa, da morata pogodbeni stranki v primeru nesoglasij pri razlagi pogodbe ali neizvajanja pogodbenih obveznosti poskušati najti sprejemljivo rešitev z dogovarjanjem (člen X(1)). Če nesoglasij tako ni mogoče odpraviti, je treba zadevo predložiti Planning Board, katerega odločitev naj bi bila dokončna in zavezujoča. Vendar pa nobena odločitev, sprejeta v okviru zadevne pogodbe, pogodbenima strankama ne preprečuje, da zadevo predložita v obravnavo tudi pristojnim iraškim sodiščem (člen X(2)).

3        Kot izhaja iz spisa, so bile neplačane terjatve iraških organov do tožeče stranke na začetku leta 1990 iz naslova storitev, opravljenih v skladu z zgoraj omenjeno pogodbo, priznane v dveh dopisih z dne 5. in 6. februarja 1990, ki ju je iraško ministrstvo poslalo iraški banki Rafidian Bank (v nadaljevanju: banka Rafidian), v katerih ji naroča, naj zneske, ki jih to ministrstvo dolguje tožeči stranki, prenese na bančni račun slednje.

4        Varnostni svet Združenih narodov je 2. avgusta 1990 sprejel Resolucijo št. 660 (1990), s katero je ugotovil kršitev mednarodnega miru in varnosti zaradi iraškega napada na Kuvajt in zahteval takojšnji in brezpogojni umik iraških sil z ozemlja Kuvajta.

5        Varnostni svet Združenih narodov je 6. avgusta 1990 sprejel Resolucijo št. 661 (1990), s katero je „zaradi svoje odgovornosti v skladu z ustanovitveno listino Združenih narodov glede ohranjanja mednarodnega miru in varnosti“ in ugotovitve, da Republika Irak (v nadaljevanju: Irak) ni spoštovala Uredbe št. 660 (1990), sprejel odločitev, da proti Iraku in Kuvajtu uvede trgovinski embargo.

6        Svet je 8. avgusta 1990 na podlagi „resnega položaja, ki je posledica iraškega napada na Kuvajt“, in Resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov št. 661 (1990), na predlog Komisije sprejel Uredbo (EGS) št. 2340/90 o preprečevanju trgovine med Skupnostjo ter Irakom in Kuvajtom (UL L 213, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 2340/90).

7        Člen 1 Uredbe št. 2340/90 določa, da je od 7. avgusta 1990 dalje prepovedan uvoz na ozemlje Skupnosti kakršnegakoli blaga ali izdelkov, ki izvirajo ali prihajajo iz Iraka ali Kuvajta, ter izvoz kakršnegakoli blaga ali izdelkov, ki izvirajo ali prihajajo iz Skupnosti, na ozemlje omenjenih držav. Člen 2 te uredbe pa določa, da so od 7. avgusta 1990 dalje prepovedane (a) vse dejavnosti ali poslovne transakcije, vključno z vsemi vrstami delovanja, povezanega s transakcijami, ki so bile že sklenjene ali delno izvedene, katerih cilj ali namen je spodbujati izvoz kakršnihkoli izdelkov, ki izvirajo ali prihajajo iz Iraka ali Kuvajta, (b) prodaja ali dobava kakršnihkoli izdelkov, ne glede na to, od kod izvirajo ali prihajajo, vsem fizičnim ali pravnim osebam iz Iraka ali Kuvajta, ter vsem drugim fizičnim ali pravnim osebam za namene kakršnekoli trgovinske dejavnosti, ki se izvaja na območju Iraka ali Kuvajta, in (c) kakršnakoli dejavnost, katere cilj ali učinek je spodbujati tako prodajo ali dobavo.

8        Kot izhaja iz spisa, je „Višji revolucionarni svet Republike Irak“ 16. septembra 1990, sklicujoč se na „samovoljne odločitve nekaterih vlad“, z veljavnostjo za nazaj od 6. avgusta 1990 sprejel Zakon št. 57 o zaščiti iraškega premoženja, interesov in pravic v Iraku in zunaj Iraka (v nadaljevanju: Zakon št. 57). S členom 7 tega zakona je bilo zamrznjeno vse premoženje in tudi sredstva ter iz njih izhajajoči dohodki, ki so jih v času dejanskega stanja imeli vlade, podjetja, družbe in banke tistih držav, ki so proti Iraku sprejele omenjene „samovoljne odločitve“.

9        Ker tožeča stranka od iraških organov ni prejela plačila za svoje terjatve, ki ji jih je iraško ministrstvo priznalo v prej omenjenih dopisih z dne 5. in 6. februarja 1990 (glej točko 3 zgoraj), je z dopisoma z dne 4. avgusta 1995 od Sveta in Komisije zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala s tem, ker so navedene terjatve postale neizterljive zaradi izvajanja Zakona št. 57, glede na to, da je bil ta zakon sprejet kot protiukrep na Uredbo št. 2340/90, ki je bila sprejeta v Skupnosti. V teh dopisih je tožeča stranka trdila, da je zakonodajalec Skupnosti dolžan določiti odškodnino za subjekte, ki so bili oškodovani zaradi uvedbe trgovinskega embarga proti Iraku, in da je, ker tega ni storil, Skupnost odgovorna za nastalo škodo na podlagi člena 215, drugi odstavek, Pogodbe ES. Navedla je tudi, da je preventivno prijavila svoje terjatve do Iraka tudi pri United Nations Iraq Claims Compensation Commission.

10      Svet je z dopisom z dne 20. septembra 1995 zavrnil odškodninski zahtevek tožeče stranke.

11      Tožeča stranka je v teh okoliščinah 6. oktobra 1995 v tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.

12      Sodišče prve stopnje (drugi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da se opravi ustni postopek brez izvedbe pripravljalnega postopka. V okviru ukrepov procesnega vodstva pa so bile stranke pozvane, naj odgovorijo na nekatera pisno zastavljena vprašanja.

13      Na javni obravnavi 19. junija 1997 so stranke podale svoje navedbe, odgovorile pa so tudi na ustno zastavljena vprašanja Sodišča prve stopnje.

 Predlogi strank

14      Tožeča stranka predlaga, naj Sodišče prve stopnje:

–        Skupnosti naloži, da je dolžna tožeči stranki plačati 2.279.859,69 DEM, skupaj z obrestmi po letni obrestni meri 8 %, in sicer od dne 9. avgusta 1990, v zameno za to, da tožeča stranka Skupnosti odstopi celotno terjatev za isti znesek, ki jo ima do Iraka;

–        toženima strankama naloži plačilo stroškov;

–        razglasi sodbo za izvršljivo;

–        podredno, sodbo razglasi za izvršljivo ob predložitvi bančne garancije.

15      Svet predlaga, naj Sodišče prve stopnje:

–        tožbo zavrže kot nedopustno;

–        podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

16      Komisija zahteva, naj Sodišče prve stopnje:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Dopustnost

 Razlogi in trditve strank

17      Ne da bi v skladu s členom 114(1) Poslovnika formalno ugovarjal dopustnosti, Svet zatrjuje, da je tožba nedopustna, ker Skupnost ne more prevzeti odgovornosti za škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka (sodba Sodišča z dne 26. novembra 1975 v zadevi Grands Moulins des Antilles proti Komisiji, 99/74, Recueil, str. 1531).

18      Prvič, Svet trdi, da je zatrjevana škoda nastala zaradi Zakona št. 57 in ne zaradi Uredbe št. 2340/90. V nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, naj sprejetje tega zakona ne bi bilo „neposreden odgovor“ na sprejetje Uredbe št. 2340/90, ampak, kot naj bi jasno izhajalo iz njegovega uvoda, odgovor na „samovoljne odločitve“, ki so jih sprejele „določene vlade“. Po mnenju Sveta naj bi šlo za resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov št. 660 (1990) in 661 (1990), ki naj bi dejansko privedli do sprejetja Zakona št. 57. V teh okoliščinah naj bi dejstvo, da je bil embargo, ki ga je Varnostni svet Združenih narodov uvedel proti Iraku, upravičen zaradi protizakonitega ravnanja Iraka (napad na Kuvajt), onemogočalo ugotovitev objektivne zveze med sprejetjem Uredbe št. 2340/90 in Zakonom št. 57, sprejetim kot protiukrep, in naj bi zato onemogočalo tudi ugotovitev vzročne zveze med uredbo Skupnosti in škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka.

19      Drugič, Svet dvomi, da terjatve tožeče stranke do iraških organov štejejo za „sredstva“, ki naj bi bila zamrznjena v skladu s členom 7 Zakona št. 57 (glej točko 8 zgoraj). Predvsem naj tožeča stranka ne bi dokazala, da je banka Rafidian na podlagi Zakona št. 57 zavrnila naloge za prenos, ki jih je izdalo iraško ministrstvo. Svet poudarja, da je iraško ministrstvo omenjene naloge za prenos poslalo z dopisoma z dne 5. in 6. februarja 1990, to je precej pred sprejetjem Zakona št. 57 septembra 1990.

20      Tretjič, Svet zatrjuje, da je, tudi če bi zavrnitev iraških organov glede vračila svojih dolgov tožeči stranki temeljila na Zakonu št. 57, ob odsotnosti kakršnihkoli ukrepov Skupnosti ali nacionalnih ukrepov, s katerimi bi bil prepovedan prenos sredstev v Nemčijo iz Iraka, škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka, povzročil izključno ta zakon. Položaj tožeče stranke naj bi bil torej drugačen od položaja drugih nemških izvajalcev, ki so utrpeli škodo zaradi nemških nacionalnih ukrepov, s katerimi so bile v skladu z Uredbo št. 2340/90 prepovedane kakršnekoli poslovne transakcije z Irakom.

21      Komisija pa meni, da v sodni praksi Sodišča na področju nepogodbene odgovornosti na podlagi člena 178 in 215, drugi odstavek, Pogodbe ni podlage za tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti Skupnosti zaradi zakonitega akta. Vendar pa meni, da bi v Pogodbi morala obstajati pravna podlaga, po kateri bi se posameznik lahko skliceval na odgovornost Skupnosti zaradi zakonitega akta.

22      Tožeča stranka vztraja, da je njena tožba dopustna in da se pravne in dejanske navedbe Sveta, zlasti navedbe o neobstoju vzročne zveze med sprejetjem Uredbe št. 2340/90 in dejstvom, da ne more izterjati svojih terjatev do iraških organov, nanašajo na vsebino in ne na dopustnost tožbe.

 Presoja Sodišča prve stopnje

23      Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi jasno opisuje naravo in obseg zatrjevane škode in razloge, zaradi katerih meni, da obstaja vzročna zveza med to škodo in sprejetjem Uredbe št. 2340/90. Tožba vsebuje dovolj podatkov, da izpolnjuje zahteve glede dopustnosti, določene v členu 44(1)(c) Poslovnika in sodni praksi, zato je trditve Sveta glede obstoja in narave uveljavljane škode ter vzročne zveze, ki se nanašajo na presojo utemeljenosti tožbe, treba obravnavati v tem smislu. Iz tega izhaja, da je treba tožbo razglasiti za dopustno (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 16. aprila 1997 v zadevi Saint in Murray proti Svetu in Komisiji, T-554/93, Recueil, str. II-563, točka 59, in z dne 10. julija 1997 v zadevi Guérin automobiles proti Komisiji, T-38/96, Recueil, str. II-1223, točka 42).

 Utemeljenost

24      Tožeča stranka poudarja, da ji mora Skupnost zato, ker je vzrok za sprejetje Zakona št. 57 v sprejetju Uredbe št. 2340/90, ki je proti Iraku uvedla embargo, povrniti škodo, ki jo je utrpela zato, ker so ji iraški organi zavrnili plačilo svojih dolgov. Trdi, da odgovornost Skupnosti za tako nastalo škodo primarno izhaja iz načela odgovornosti Skupnosti zaradi zakonitega akta, in sicer iz razloga kršitve njenih premoženjskih pravic, ki je enaka razlastitvi, podredno pa iz načela odgovornosti Skupnosti zaradi nezakonitega akta, pri čemer naj bi bilo v tem primeru nezakonito to, da zakonodajalec Skupnosti pri sprejetju Uredbe št. 2340/90 ni določil odškodnine za škodo, ki bi jo ta uredba povzročila zadevnim podjetjem.

 Odgovornost Skupnosti zaradi zakonitega akta

 Trditve strank

 Podlaga odgovornosti Skupnosti zaradi zakonitega akta

25      Tožeča stranka uvodoma navaja, da v skladu s členom 1 dodatnega Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) in splošnimi načeli mednarodnega prava v zvezi z dolžnostjo povrnitve škode, nastale na lastnini, člen 14(3) Grundgesetz (nemška ustava) določa, da se razlastitev, ki je v splošnem interesu, lahko izvede samo proti plačilu odškodnine. Po trditvah tožeče stranke se isto pravilo uporablja tudi v primeru „kršitve, ki je enaka razlastitvi“, glede katere obstaja v skladu z nemško sodno prakso obveznost plačila odškodnine, kadar je kršitev premoženjskih pravic stranska posledica zakonitih državnih aktov, tudi če ne gre za formalne ukrepe razlastitve.

26      Poleg tega naj bi iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhajalo, da spadajo tudi terjatve pod pojem lastnine, ki je zaščitena pred kršitvami, ki so enake razlastitvi na podlagi člena 1 Protokola št. 1 k EKČP (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 9. decembra 1994 v zadevi Grški rafineriji Stan in Stratis Andreadis proti Grčiji). Ista rešitev naj bi bila tudi v sodni praksi na področju javnega mednarodnega prava in v pravu držav članic.

27      Tožeča stranka na podlagi teh ugotovitev zatrjuje, da ji je dejstvo, da so na podlagi Zakona št. 57, ki je bil sprejet kot povračilni ukrep na uvedbo embarga proti Iraku z Uredbo št. 2340/90, njene obstoječe in nesporne terjatve postale neizterljive, povzročilo „še vedno trajajočo škodo“, ki jo mora povrniti Skupnost.

28      Tožeča stranka trdi, da njen odškodninski zahtevek zaradi zakonite kršitve njenih premoženjskih pravic temelji na ugotovitvi, da njen prispevek k stroškom politike embarga Skupnosti ne sme biti večji od prispevkov drugih davkoplačevalcev Skupnosti, ki bi morali v skladu z načelom enakega obravnavanja prav tako nositi te stroške (sodba Sodišča z dne 5. marca 1980 v zadevi Ferwerda, 265/78, Recueil, str. 617 in 628).

29      V odgovor na trditev toženih strank, da naj bi šlo v tem primeru za ukrep Skupnosti, ki odraža izbiro gospodarske politike, tako da naj škoda, ki jo uveljavlja, ne bi presegala meja tveganj gospodarskih dejavnosti, ki so značilna za zadevno področje, in naj tudi ne bi ogrožala njenega obstoja kot podjetja, je tožeča stranka izjavila, da je vprašanje o tem, ali je embargo proti Iraku ukrep gospodarske ali varnostne politike, ki ogroža njen obstoj, nepomembno, saj v tem primeru ne gre za prihodnje gospodarske izgube, ampak za kršitev predhodno obstoječih premoženjskih pravic. Glede vprašanja, ali je s tem, ko je svoje storitve ponudila Iraku, zavestno sprejela tveganje, da morda v prihodnosti ne bi mogla izterjati svojih terjatev, opozarja, da je pogodbo z iraškimi organi sklenila leta 1975, kar je štiri leta pred uvedbo trenutnega režima v Iraku in pet let pred začetkom vojne med Irakom in Iranom.

30      Svet uvodoma zatrjuje, da morajo biti pogoji za odgovornost Skupnosti zaradi zakonitega akta strožji od pogojev za odgovornost zaradi nezakonitega akta.

31      Svet navaja, da v skladu s sodno prakso nekrivdna odgovornost predpostavlja, bodisi da nosi posameznik zaradi javnega interesa breme, ki ga v običajnih okoliščinah ne bi (sodba Sodišča z dne 24. junija 1986 v zadevi Développement SA in Clemessy proti Komisiji, 267/82, Recueil, str. 1907), bodisi da posamezna skupina podjetij, ki je specializirana za določene proizvode, nase prevzame nesorazmerno velik delež bremena, ki izhaja iz tega, da je Skupnost sprejela določene gospodarske ukrepe (sodba Sodišča z dne 29. septembra 1987 v zadevi De Boer Buizen proti Svetu in Komisiji, 81/86, Recueil, str. 3677).

32      Vendar pa naj po mnenju Sveta v tem primeru ne bi bil izpolnjen noben od teh pogojev. Glede zatrjevanja tožeče stranke, da ni dopustno, da bi k stroškom politike embarga proti Iraku prispevala več od drugi gospodarski subjekti samo zato, ker njene terjatve takrat, ko se je ta politika začela izvajati, še niso bile poravnane, Svet odgovarja, da ni naloga Skupnosti, da popravlja „nesreče“ subjektov, ki so stranke ekonomsko tveganih transakcij.

33      Komisija poudarja, da pojem nemškega prava „posebno žrtvovanje“ („Sonderopfer“), na katerega tožeča stranka opira svoj odškodninski zahtevek, predpostavlja, da je posameznik utrpel posebno škodo, in ga kot takega ni mogoče prenesti v pravo Skupnosti. Prav tako naj bi obstajali dvomi glede tega, ali je tožeča stranka v smislu te teorije del dovolj natančno opredeljene skupine podjetij, ki naj bi se „posebej žrtvovala“.

34      Komisija poudarja, da se tožeča stranka sklicuje na nemško sodno prakso, ki se nanaša na kršitve lastnine na nepremičninah ali poslovne lastnine zaradi sprejetja državnih ukrepov na področju gradnje ali delitve zemljišč, ki zato niso primerljive s kršitvami v tem primeru. Prav tako naj bi se sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice na področju varstva lastninske pravice, ki jo navaja tožeča stranka (glej točko 29 zgoraj), pravzaprav nanašala na neposredni odvzem lastnine z oblastvenimi akti in ne na posredne posledice zakonitih pravnih aktov, ki jih je sprejela Skupnost, kot je bilo v tem primeru.

35      Poleg tega je, kot naj bi izhajalo iz sodne prakse, odgovornost Skupnosti zaradi zakonitega akta podana le takrat, kadar skrben gospodarski subjekt uveljavljane škode ni mogel predvideti oziroma se ji izogniti. V tem primeru pa naj bi bila iraška nezmožnost plačevanja in/ali zavrnitev plačila očitna, če upoštevamo na eni strani splošne okoliščine in na drugi strani poseben položaj te države. Po trditvah Komisije naj bi podjetja, kot je tožeča stranka, ki niso uspela pridobiti poroštev javnih organov ali zavarovalnic za kritje tveganj, povezanih s poslovnimi transakcijami z državami, ki štejejo za „države z visokim tveganjem“, zavestno sprejela povečana tveganja, ki iz tega izhajajo.

36      Nazadnje pa naj tožeča stranka tudi ne bi omenjala nobenih takih okoliščin, ki bi lahko resno ogrozile njeno delovanje in obstoj kot podjetja (glej sklepne predloge generalnega pravobranilca Lenza k sodbi Sodišča z dne 11. marca 1987 v združenih zadevah Rau in drugi proti Komisiji, 279/84, 280/84, 285/84 in 286/84, Recueil, str. 1069, 1084 in 1114).

 Vzročna zveza

37      Tožeča stranka vztraja, da je zatrjevana škoda nastala zaradi sprejetja Uredbe št. 2340/90, s katero je bil proti Iraku uveden embargo, saj naj bi zavrnitev iraških organov, da poravnajo njene terjatve, temeljila na Zakonu št. 57, ki je bil sprejet kot protiukrep na sprejetje te uredbe. V nasprotju s trditvami Sveta naj to, da je Irak sprejel Zakon št. 57, ne bi bila „oddaljena“ posledica v smislu sodne prakse (sodba Sodišča z dne 4. oktobra 1979 v zadevi Dumortier Frères proti Svetu, 64/76, 113/76, 167/78, 239/78, 27/79, 28/79 in 45/79, Recueil, str. 3091), ampak tipična in predvidljiva posledica sprejetja akta, s katerim se uvaja embargo.

38      Glede tega tožeča stranka zatrjuje, da naj bi ob sprejetju Uredbe št. 2340/90 Komisija in Svet dejansko upoštevala stroške in druge posledice morebitnega neplačevanja ali odloga plačila neplačanih terjatev s strani Iraka podjetjem znotraj Skupnosti. V utemeljitev te trditve kot priči navaja nekdanjega predsednika Komisije J. Delorsa in nekdanjega predsednika Sveta G. De Michelisa ter Sodišču prve stopnje predlaga, naj odredi, da sta Svet in Komisija dolžna predložiti vse dokumente, ki so služili za pripravo Uredbe št. 2340/90 (sodba Sodišča prve stopnje z dne 19. oktobra 1995 v zadevi Carvel in Guardian Newspapers proti Svetu, T-194/94, Recueil, str. II-2765).

39      Po trditvah tožeče stranke naj bi trditvam toženih strank, da naj zatrjevane škode ne bi bilo mogoče pripisati sprejetju Uredbe št. 2340/90, ampak izključno dejstvu, da pred sprejetjem te uredbe in celo pred napadom na Kuvajt 2. avgusta 1990 Irak ni mogel plačevati dolgov, nasprotovalo dejstvo, da so iraški organi v aprilu in maju 1990 za opravljene storitve plačali približno 200.000 DEM. Prav tako naj bi bilo treba zamude iraških organov pri poravnavanju različnih računov v tuji valuti pripisati izključno birokratskim težavam, na katere je naletela iraška uprava, ne pa zatrjevani nezmožnosti plačevanja Iraka.

40      Tožeča stranka zavrača trditev Sveta, da naj nezmožnost izterjave njenih terjatev ne bi nastala zaradi Uredbe št. 2340/90, ampak zaradi bolj oddaljenih vzrokov, to je iraškega napada na Kuvajt, ki pomeni kršitev mednarodnega javnega prava. Dejstvo, da je Skupnost embargo proti Iraku upravičila s tem, da je država že prej delovala protipravno, ne pomeni, da Skupnost ni dolžna poravnati škode, ki so jo utrpele tretje osebe zaradi kršitve, ki je enaka razlastitvi. Obstoja neposredne zveze, ki se uveljavlja v tem primeru, ne spodbija tudi dejstvo, da je škoda, ki jo je tožeča stranka utrpela, nastala zaradi nezakonitega akta, namreč Zakona št. 57, ki je bil sprejet kot protiukrep na predhoden zakonit ukrep, namreč sprejetje Uredbe št. 2340/90 (sodba sodišča z dne 7. novembra 1985 v zadevi Adams proti Komisiji, 145/83, Recueil, str. 3539).

41      Na trditev Sveta, da naj bi škoda nastala zaradi resolucij, ki jih je sprejel Varnostni svet Združenih narodov, tožeča stranka odgovarja, da resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov nimajo neposrednega učinka v pravnih redih držav članic.

42      Glede vprašanja, ki sta ga postavili toženi stranki, ali po eni strani terjatve tožeče stranke dejansko pomenijo „sredstvo“ v smislu Zakona št. 57 in ali po drugi strani ta zakon še vedno velja, tožeča stranka zatrjuje, da je v tem primeru pomembno samo to, da iraški organi še naprej zavračajo plačilo svojih dolgov.

43      Tožeča stranka končno zatrjuje, da v nasprotju s tem, kar navaja Svet, dejstvo, da se Uredba št. 2340/90 nanaša samo na izvoz in uvoz blaga in ne na opravljanje storitev, ne vpliva na presojo, ali je podana vzročna zveza ali ne, ker so iraški organi zaradi sprejetja te uredbe zavrnili plačilo njenih terjatev.

44      Svet trdi, da naj, tudi če bilo treba šteti, da so terjatve tožeče stranke do Iraka neizterljive, in bi zato tožeča stranka utrpela škodo, ne bi bilo nobene zveze ali vsaj ne „dovolj neposredne“ zveze med to škodo in sprejetjem Uredbe št. 2340/90.

45      Po mnenju Sveta naj iraško zavračanje poplačila terjatev tožeče stranke ne bi bilo posledica uporabe Zakona št. 57, ki je bil sprejet kot protiukrep na sprejetje Uredbe št. 2340/90, temveč posledica finančnih težav, v katerih se je znašel Irak zaradi svoje agresivne politike do sosednjih držav. Poleg tega naj, ker iraški organi ob sprejetju Zakona št. 57 še niso prenesli sredstev na bančni račun tožeče stranke, v strogem smislu določb tega zakona nikakršno „imetje“ ali „sredstvo“ tožeče stranke ne bi moglo biti zamrznjeno.

46      Tudi če bi predvidevali, da je treba zatrjevano škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, obravnavati tako, kot da jo je povzročilo izvajanje Zakona št. 57, Svet meni, da naj v nasprotju s trditvami tožeče stranke sprejetja tega zakona ne bi spodbudila Uredba št. 2340/90, ampak resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov št. 660 (1990) in 661 (1990), s katerima je bil proti Iraku uveden embargo in ju je morala Skupnost prevzeti, saj je bila k temu pravno zavezana. Iz tega naj bi izhajalo, da sprejetje Zakona št. 57 nikakor ni „dovolj neposredna“ posledica sprejetja Uredbe št. 2340/90 v smislu sodne prakse.

47      Prav tako naj tudi ne bi obstajala zatrjevana vzročna zveza, ker naj v zgodovinskem okviru sprejetja Zakona št. 57 ne bi bilo mogoče obravnavati kot iraško „reakcijo“ na embargo, ki ga je uvedel Varnostni svet Združenih narodov in ga je Skupnost izvršila s sprejetjem Uredbe št. 2340/90, saj so bili ukrepi proti Iraku sprejeti na podlagi predhodnih kršitev mednarodnega javnega prava s strani te države.

48      Navsezadnje Svet trdi, da naj zato, ker je bil cilj Uredbe št. 2340/90 preprečiti uvoz in izvoz blaga in ne prepovedati gospodarskim subjektom Skupnosti, da prejemajo plačila terjatev, ki so jim jih iraški organi že dolgovali, ne bi bilo dovolj neposredne vzročne zveze med sprejetjem te uredbe in uveljavljano škodo.

49      Komisija ugotavlja, da škoda, ki jo uveljavlja tožeča stranka, izhaja izključno iz Zakona št. 57 in ne iz sprejetja Uredbe št. 2340/90, saj naj bi slednjo Irak uporabil le kot izgovor za odlog plačila svojih dolgov zaradi težavnega položaja, v katerem se je znašla država, in neugodnega finančnega položaja, v katerem je pristala zaradi izvajanja vojaških operacij v regiji in svoje oborožitvene politike.

50      Prav tako naj bi bilo iz členov 5 in 7 Zakona št. 57 jasno razvidno, da Irak ni dokončno zavrnil poplačila terjatev tožeče stranke, kar naj bi pojasnjevalo dejstvo, da je tožeča stranka predlagala, da svoje terjatve v zameno za nadomestilo škode odstopi toženima strankama; tako da naj bi bilo tudi iz tega razloga jasno, da ni neposredne zveze med zatrjevano škodo in Uredbo št. 2340/90. V vsakem primeru, tudi če bi bila posredna vzročna zveza zadosten razlog za nepogodbeno odgovornost Skupnosti, ostaja dejstvo, da naj bi bila takšna zveza neupoštevna v okoliščinah, kot so v tem primeru, ki se nanaša na zakonito ravnanje (sprejetje Uredbe št. 2340/90 s strani Sveta), kar je nato povzročilo nezakonito ravnanje tretje osebe (sprejetje Zakona št. 57 s strani Iraka).

51      Komisija dodaja, da je Irak v dopisu z dne 28. februarja 1991 predsedniku Varnostnega sveta Združenih narodov uradno priznal zakonitost Resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov št. 660 (1990) in drugih resolucij, ki so privedle do sprejetja Zakona št. 57, in da je ta zakon dokončno prenehal veljati 3. marca 1991, kar pomeni, da bi od tega dne dalje tožeča stranka lahko od iraških organov zahtevala poravnavo dolga.

52      Glede zahteve, naj se kot dokaz uporabi pričevanje nekdanjih predsednikov Komisije in Sveta, Komisija izjavlja, da to ne bi bilo smiselno, ker dokazi, ki se zahtevajo od tožeče stranke, ne morejo temeljiti na izjavah teh dveh oseb.

 Škoda

53      Tožeča stranka trdi, da je utrpela „škodo, ki še vedno traja“ v smislu sodne prakse glede nepogodbene odgovornosti Skupnosti, ker so njene terjatve do Iraka zaradi sprejetja Uredbe št. 2340/90 postale neizterljive. Dejstvo, da je predlagala odstop terjatev toženima strankama v zameno za nadomestilo škode, naj nikakor ne bi pomenilo, da škode ni, ampak naj bi bil izključni namen tega predloga, da se prepreči vsakršna neupravičena obogatitev na njeni strani. Če bi toženi stranki dvomili o obstoju in neizterljivosti terjatev tožeče stranke do Iraka, slednja predlaga, da lahko dokaze o tem predložita njen komercialni direktor Hartwig von Bredow in njen tedanji predstavnik v Bagdadu Wolfgang Johner. To, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj iraški organi niso poravnali svojega dolga do nje, je posledica dejstva, da tudi sama od njih ni dobila nobenega pojasnila, predvsem zato, ker ji je embargo, ki ga je Skupnost uvedla na opravljanje storitev v Iraku (Uredba Sveta (EGS) št. 3155/90 z dne 29. oktobra 1990 o podaljšanju in spremembi Uredbe št. 2340/90, UL L 304, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 3155/90) preprečil, da bi pravnim zastopnikom v Iraku dala kakršnakoli navodila.

54      Tožeča stranka svojo škodo ocenjuje na 2.279.859,69 DEM, kar naj bi ustrezalo dolgovom, ki jih je iraško ministrstvo priznalo v dopisih z dne 5. in 6. februarja 1990, v katerih je dalo nalog za njihovo plačilo, vendar tožeča stranka plačila še vedno ni prejela.

55      Tožeča stranka zatrjuje, da bi moral v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice znesek odškodnine odražati pravično uskladitev med splošnim interesom Skupnosti in potrebo po varovanju temeljnih pravic posameznika. Meni pa, da to ne izključuje, da bi odškodnina pokrila celotni znesek dolgov, ki so postali neizterljivi zaradi sprejetja državnega ukrepa, vključno z vsemi pripadajočimi obrestmi od dneva, ko so dolgovi nastali (zgoraj omenjena sodba Grške rafinerije Stan in Stratis Andreadis proti Grčiji). Nemška zakonodaja naj bi namreč omogočala prejetje odškodnine za celoto finančnih izgub, ki jih je povzročila „kršitev, ki je enaka razlastitvi“. Enako naj bi veljalo za sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Skupnosti naj bi bilo tako treba naložiti, naj ji v zameno za odstop terjatev, ki jih ima do Iraka, plača odškodnino, ki je enaka znesku njenih terjatev, skupaj s pripadajočimi obrestmi. Tožeča stranka pa ne izključuje možnosti, da bi se glede na okoliščine tega primera zahtevana odškodnina zmanjšala.

56      Svet trdi, da so ukrepi, ki jih je sprejel Irak, predvsem Zakon št. 57, vplivali le na odlog plačila terjatev tožeče stranke, tako da naj s pravnega vidika tožeča stranka ne bi utrpela „škode, ki še vedno traja“ v smislu sodne prakse, kar naj bi izhajalo iz dejstva, da je tožeča stranka pripravljena svoje terjatve odstopiti institucijam Skupnosti v zameno za povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela.

57      Poleg tega naj bi iz dopisa, ki mu ga je tožeča stranka poslala 4. avgusta 1994, jasno izhajalo, da je tožeča stranka svoje terjatve prijavila pri pristojnih upravnih organih v Nemčiji, da bi jih lahko uveljavljala pri Claims Commission, ki jo je ustanovila Organizacija Združenih narodov (v nadaljevanju: OZN) z namenom, da bi reševala vprašanja gospodarske škode, ki so jo subjekti utrpeli zaradi embarga proti Iraku, kar naj bi dokazovalo, da je obstoj škode na strani tožeče stranke v končni fazi odvisen od tega, ali bo OZN ukinila embargo proti Iraku.

58      Komisija zatrjuje, da natančen znesek utrpljene škode ni dokazan, ker s pravnega vidika terjatve tožeče stranke še obstajajo, in zavrača predlog tožeče stranke, da bi odstopila svoje terjatve v zameno za to, da ji Skupnost prizna odškodnino.

 Presoja Sodišča prve stopnje

59      Sodišče prve stopnje uvodoma opozarja, prvič, da je treba za nepogodbeno odgovornost Skupnosti zaradi zakonitega ali nezakonitega akta najprej dokazati, da je zatrjevana škoda resnična in da obstaja vzročna zveza med to škodo in omenjenim aktom (sodba Sodišča z dne 29. septembra 1982 v zadevi Oleifici Mediterranei proti EGS, 26/81, Recueil, str. 3057, točka 16, sodbe Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 1995 v zadevi Exporteurs in Levende Varkens in drugi proti Komisiji, T-481/93 in T-484/93, Recueil, str. II-2941, točka 80, z dne 11. julija 1996 v zadevi International Procurement Services proti Komisiji, T-175/94, Recueil, str. II-729, točka 44, z dne 16. oktobra 1996 v zadevi Efisol proti Komisiji, T-336/94, Recueil, str. II-1343, točka 30, z dne 11. julija 1997 v zadevi Oleifici Italiani proti Komisiji, T-267/94, Recueil, str. II-1239, točka 20, in z dne 29. januarja 1998 v zadevi Dubois et Fils proti Svetu in Komisiji, T-113/96, Recueil, str. II-125, točka 54). Drugič, Sodišče prve stopnje glede odgovornosti Skupnosti zaradi zakonitega akta, tako kot v tem primeru, poudarja, da iz sodne prakse izhaja, da naj bi v primeru, da se v pravu Skupnosti dopusti tako načelo, predpostavka take odgovornosti vsekakor pomenila obstoj „neobičajne“ in „posebne“ škode (sodbi Sodišča z dne 13. junija 1972 v zadevi Compagnie d'Approvisionnement in Grands Moulins de Paris proti Komisiji, 9/71 in 11/71, Recueil, str. 391, točki 45 in 46, in z dne 6. decembra 1984 v zadevi Biovilac proti EGS, 59/83, Recueil, str. 4057, točka 28, ter zgoraj navedeni sodbi Développement SA in Clemessy proti Komisiji, točka 33, in De Boer Buizen proti Svetu in Komisiji, točki 16 in 17). Zato je treba preučiti, ali uveljavljana škoda obstaja v takem smislu, da je „resnična in gotova“, ali je ta škoda neposredna posledica sprejetja Uredbe št. 2340/90 s strani Sveta ter ali je uveljavljana škoda taka, da lahko povzroči odgovornost Skupnosti zaradi zakonitega akta v smislu zgoraj navedene sodne prakse.

 Obstoj uveljavljane škode

60      Sodišče prve stopnje glede vprašanja, ali je tožeča stranka dejansko utrpela „resnično in gotovo“ škodo v smislu sodne prakse (sodbi Sodišča z dne 27. januarja 1982 v zadevi Birra Wührer in drugi proti Svetu in Komisiji, 256/80, 257/80, 265/80, 267/80 in 5/81, Recueil, str. 85, točka 9, in v zadevi De Franceschi proti Svetu in Komisiji, 51/81, Recueil, str. 117, točka 9; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 16. januarja 1996 v zadevi Candiotte proti Svetu, T-108/94, Recueil, str. II-87, točka 54, in z dne 12. decembra 1996 v zadevi Stott proti Komisiji, T-99/95, Recueil, str. II-2227, točka 72, ter zgoraj omenjena sodba Oleifici Italiani proti Komisiji, točka 74), torej ali so njene terjatve do Iraka postale dokončno neizterljive, uvodoma opozarja, da mora tožeča stranka v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišču Skupnosti predložiti dokaze, ki bi izkazali obstoj zatrjevane škode (sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. januarja 1996 v zadevi Koelman proti Komisiji, T-575/93, Recueil, str. II-1, točka 97).

61      V tem primeru pa je treba ugotoviti, da čeprav med strankami ni sporno, da terjatve tožeče stranke še niso bile poplačane, še vedno ostaja dejstvo, da dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ne izkazujejo z zadostno stopnjo verjetnosti, da so iraški organi dokončno zavrnili plačilo svojih dolgov zaradi sprejetja Uredbe št. 2340/90. Tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov o tem, da je dejansko vzpostavila stik ali vsaj poskušala vzpostaviti stik z ustreznimi iraškimi državnimi organi ali banko Rafidian, da bi razjasnila, zakaj plačilni nalogi za njene terjatve, ki jih je iraško ministrstvo v dopisih z dne 5. in 6. februarja 1990 posredovalo banki Rafidian, še niso bili izvršeni.

62      Sodišče prve stopnje je glede tega v okviru ukrepov procesnega vodstva tožečo stranko pozvalo, naj predloži dopise, ki jih je v zvezi s plačilom njenih terjatev morebiti izmenjala z iraškimi organi. Tožeča stranka je v svojih pisnih odgovorih na vprašanja Sodišča prve stopnje priznala, da z iraškimi organi ni izmenjala nobenih dopisov, in poudarila, da ni bilo v njenem interesu, da bi „z dodatnimi dopisi vzbudila kakršenkoli dvom o zavezujočnosti nalogov, ki jih je iraško ministrstvo v svojih dopisih z dne 5. in 6. februarja 1990 posredovalo banki Rafidian“ ter da „bi bilo poleg tega nesprejemljivo in zato kontraproduktivno, če bi s pisnim izražanjem svojih stališč poskušala pospešiti notranje izvrševanje nalogov ministrstva“. Kljub vsemu pa dejstvo, da se tožeči stranki ni zdelo vredno ali primerno, da bi poskušala „pospešiti notranje izvrševanje nalogov iraškega ministrstva“ samo po sebi ne zadostuje za utemeljitev njene trditve, da so iraški organi dokončno zavrnili plačilo njenih terjatev. Iz tega izhaja, da ni mogoče izključiti možnosti, da je neplačilo njenih terjatev le posledica upravne zamude, začasne zavrnitve plačila ali začasne ali trajne nezmožnosti plačevanja Iraka.

63      Te ugotovitve ne ovrže dopis z dne 10. oktobra 1990, ki ga je tožeči stranki poslal iraški minister in ga je slednja predložila na obravnavi 19. junija 1997, iz katerega naj bi po mnenju tožeče stranke izhajalo, da naj bi iraški minister „v diplomatskem jeziku“ sporočil, da terjatve ne bodo plačane vse dotlej, dokler bo v veljavi embargo Skupnosti proti Iraku. V tem dopisu, ki ga je tožeča stranka prejela „ob razglasitvi združitve Zvezne republike Nemčije in Nemške demokratične republike“, namreč niso bili omenjeni pogodbeni odnosi med tožečo stranko in iraškimi organi, določeni s pogodbo iz leta 1975 ali a fortiori usoda terjatev tožeče stranke, ampak vsebuje le splošne izjave glede prispevka, ki naj bi ga lahko nemška podjetja dala k „razvoju produktivnega dvostranskega sodelovanja“ med Nemčijo in Irakom ter glede škode, ki naj bi jo tem odnosom povzročil embargo, in „nevarnosti, ki prežijo na Irak“.

64      Poleg tega je treba poudariti, da tožeča stranka Sodišču prve stopnje ni predložila nobenih prepisov poročil, na katera se sklicuje v svojih pisnih odgovorih na zgoraj navedeno vprašanje, ki ji ga je postavilo Sodišče prve stopnje, to je določenih zaupnih poročil, ki naj bi jih pripravil pomočnik direktorja njene iraške podružnice, iz katerih naj bi izhajalo, da iraški organi še vedno zavračajo plačilo njenih terjatev zaradi ohranjanja embarga Skupnosti.

65      Vsekakor pa je bil Zakon št. 57 – tudi ob predpostavki, da je bila iraška zavrnitev plačila terjatev tožeče stranke, kot slednja navaja v tožbi, posledica sprejetja Zakona št. 57, ki je zamrznil vsa sredstva podjetij s sedežem v državah, katerih vlade so sprejele „samovoljne odločitve“ proti Iraku, kot je Uredba št. 2340/90 – končno preklican 3. marca 1991, kot sta v svojih navedbah pojasnili toženi stranki. Iz tega izhaja, da od tega datuma dalje načeloma ne bi smelo biti nobenih pravnih zadržkov, ki bi iraškim organom preprečevali poplačilo terjatev tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v okviru ukrepov procesnega vodstva tožečo stranko pozvalo, naj pojasni, ali je po prenehanju veljavnosti Zakona št. 57 naredila vse potrebno za to, da bi bile njene terjatve poplačane, in navede razloge, zakaj njene terjatve kljub prenehanju veljavnosti tega zakona niso bile plačane. Tožeča stranka je v svojem pisnem odgovoru pojasnila, da Zakona št. 57, kot je navedla že prvič v svojem odgovoru, ne gre obravnavati kot vzrok za iraško zavrnitev plačila terjatev, ampak kot indic za to zavrnitev, v smislu, da Irak kot dolžnik ni potreboval pravne podlage za neizpolnjevanje svojih pogodbenih obveznosti. Vendar pa tudi ob predpostavki, da Irak ni zavrnil plačila terjatev tožeče stranke na podlagi sprejetja Zakona št. 57 – kar je vsekakor v nasprotju s tožbenimi trditvami tožeče stranke –, ostaja dejstvo, da je v obravnavanem primeru njena trditev brez podlage, ker, kot je bilo pravkar ugotovljeno, tožeča stranka še vedno ni dokazala, da je bila zavrnitev plačila dokončna, ter ni navedla razlogov za to zavrnitev, kljub temu, da je Zakon št. 57 prenehal veljati.

66      Poleg tega Sodišče prve stopnje poudarja, da tožeča stranka, kot izhaja iz spisa, ni niti poskušala uveljavljati pogodbenih pravnih sredstev, ki jih v ta namen predvideva pogodba, ki jo je 30. januarja 1975 podpisala z iraškim ministrstvom, da bi od iraških organov prejela dokončno stališče glede neplačila njenih terjatev. V skladu s členom X te pogodbe (glej točko 2 zgoraj) morata namreč pogodbeni stranki v primeru nesoglasij pri razlagi določil pogodbe ali neizvajanja pogodbenih obveznosti poskušati najti sprejemljivo rešitev z dogovarjanjem in v primeru neuspeha zadevo predložiti Planning Board, kar pa jima ne jemlje pravice, da zadevo predložita ustreznim iraškim sodiščem (člen X(1) in (2) te pogodbe). Kot je tožeča stranka pojasnila na obravnavi 19. junija 1997, ji je embargo, ki ga je z Uredbo št. 3155/90 Skupnost uvedla na opravljanje storitev v Iraku in Kuvajtu, onemogočil, da bi dala navodila iraškim odvetnikom in pravnim zastopnikom. Čeprav ni mogoče izključiti, da je tujim podjetjem zaradi stanja v Iraku po koncu zalivske vojne dejansko oteženo iskanje pravne pomoči pri iraških odvetnikih, ki bi reševali spore med omenjenimi podjetji in iraškimi organi, pa ostaja dejstvo, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke te težave niso nastale zaradi uvedbe Uredbe št. 3155/90, saj ta prepoveduje le opravljanje storitev v ali iz Skupnosti fizičnim osebam v Iraku ali podjetjem, registriranim v Iraku, s ciljem in namenom spodbujanja iraškega gospodarstva, ne pa tudi opravljanje storitev v Iraku, ki jih tretjim strankam posredujejo fizične ali pravne osebe s sedežem v tej državi (člen 1 te uredbe).

67      Navsezadnje pa zato, ker ni nasprotnih dokazov, tudi dejstvo, da je tožeča stranka ponudila toženima strankama, da jima odstopi terjatve, ki jih ima do Iraka, v zameno za plačilo navedenega zneska, onemogoča ugotovitev, da so te terjatve postale dokončno neizterljive.

68      Iz zgoraj navedenega izhaja, da tožeči stranki ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati, da je utrpela resnično in gotovo škodo v smislu zgoraj navedene sodne prakse (glej točko 60 zgoraj).

69      Vendar pa je tudi ob predpostavki, da je škoda, ki jo uveljavlja tožeča stranka, dejansko „resnična in gotova“, odgovornost Skupnosti zaradi zakonitega akta lahko podana le, če obstaja neposredna vzročna zveza med Uredbo št. 2340/90 in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje glede na posebne vidike tega primera meni, da je treba preučiti in preveriti, ali je v tem primeru podana taka vzročna zveza.

 Vzročna zveza

70      Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je treba škodo, ki naj bi jo utrpela na podlagi dejstva, da so postale njene terjatve neizterljive zato, ker je Irak sprejel Zakon št. 57 kot predvidljiv in neposreden protiukrep na sprejetje Uredbe št. 2340/90, s katero je bil proti Iraku uveden embargo, v končni fazi pripisati Skupnosti. Zato je treba najprej ugotoviti, ali so terjatve tožeče stranke do Iraka postale neizterljive zaradi sprejetja Zakona št. 57, in, če to drži, ali sta sprejetje tega Zakona in posledična zavrnitev iraških organov, da plačajo omenjene terjatve, neposredno povezana s sprejetjem Uredbe št. 2340/90 (glej zgoraj navedeno sodbo International Procurement Services proti Komisiji, točka 55).

71      Sodišče prve stopnje glede tega ugotavlja, prvič, da je iz uvoda Zakona št. 57 jasno razvidno, da je bil ta zakon sprejet zato, ker so „nekatere vlade“ proti Iraku sprejele „samovoljne odločitve“. Treba pa je tudi dodati, da v Zakonu št. 57 ni omenjena Evropska skupnost ali Uredba št. 2340/90. Tudi ob predpostavki, da se Zakon št. 57 implicitno nanaša na vlade vseh držav članic, pa je gotovo, da Uredbe št. 2340/90, ki prepoveduje trgovino med Skupnostjo in Irakom, niso sprejele te vlade, ampak Skupnost.

72      Tudi če bi bilo Uredbo št. 2340/90, ki jo je sprejel Svet, mogoče šteti za „samovoljno odločitev“, ki so jo sprejele „nekatere vlade“ v smislu Zakona št. 57, Sodišče prve stopnje meni, da tožeča stranka, ki nosi dokazno breme (sodba Sodišča z dne 21. januarja 1976 v zadevi Produits Bertrand, 40/75, Recueil, str. 1, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 24. septembra 1996 v zadevi Dreyfus proti Komisiji, T-485/93, Recueil, str. II-1101, točka 69), ni z zadostno stopnjo verjetnosti dokazala, da je sprejetje tega zakona kot povračilnega ukrepa ob običajnem teku stvari objektivno predvidljiva posledica sprejetja te uredbe. Poleg tega pa je iz spisa razvidno, da je tudi v primeru morebitnega obstoja neposredne vzročne zveze med zatrjevano škodo in sprejetjem Zakona št. 57 ta zakon, ki je začel veljati 6. avgusta 1990, dokončno prenehal veljati 3. marca 1991. Iz tega izhaja, da vsaj od omenjenega datuma dalje Zakona št. 57 ni mogoče obravnavati kot vzrok za zavrnitev poplačila terjatev tožeče stranke.

73      V vsakem primeru, tudi če bi bilo na Zakon št. 57 mogoče gledati kot na predvidljivo posledico sprejetja Uredbe št. 2340/90 in/ali če bi navkljub prenehanju veljavnosti tega zakona iraški organi še naprej zavračali plačilo terjatev tožeče stranke kot povračilni ukrep zaradi še vedno veljavnega embarga Skupnosti, pa Sodišče prve stopnje meni, da po zadnji analizi zatrjevane škode ni mogoče pripisati Uredbi št. 2340/90, ampak, kot je navedel tudi Svet, Resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov št. 661 (1990), s katero je bil proti Iraku uveden embargo.

74      Sodišče prve stopnje glede tega poudarja, da so v skladu s členom 25 Ustanovne listine Združenih narodov le „[države] članice Združenih narodov“ zavezane k tem, da sprejemajo in izvršujejo odločbe Varnostnega sveta. Čeprav je res, da so v skladu s tem države članice OZN dolžne sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi izvršile trgovinski embargo proti Iraku, kot ga ureja Resolucija št. 661 (1990), pa ostaja dejstvo, da so tiste države, ki so hkrati članice Skupnosti, lahko ustrezno ukrepale le v skladu s Pogodbo, saj spada vsak ukrep splošne trgovinske politike, kot je na primer uvedba trgovinskega embarga, v skladu s členom 113 Pogodbe v izključno pristojnost Skupnosti. Tudi Uredba št. 2340/90 je bila sprejeta na podlagi omenjenih dejstev, njen uvod pa določa, da „se Skupnost in njene države članice strinjajo, da pri ukrepih glede trgovanja z Irakom in Kuvajtom, za katere so se odločili v Varnostnem svetu Združenih narodov, uporabijo inštrument Skupnosti in s tem dosežejo enotno izvrševanje na celotnem ozemlju Skupnosti“. Zaradi tega Sodišče prve stopnje meni, da v okoliščinah obravnavane zadeve zatrjevane škode ni mogoče pripisati Uredbi št. 2340/90, ampak izključno Resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov št. 661 (1990), s katero je bil proti Iraku uveden embargo. Na podlagi navedenega je torej mogoče ugotoviti, da tožeči stranki ni uspelo dokazati obstoja neposredne vzročne zveze med zatrjevano škodo in sprejetjem Uredbe št. 2340/90.

75      Glede na posebne okoliščine tega primera se zdi Sodišču prve stopnje primerno tudi, da preuči, ali je, če so izpolnjeni pogoji, povezani z obstojem zatrjevane škode in neposredne vzročne zveze, to škodo mogoče opredeliti za „posebno“ in „neobičajno“ v smislu zgoraj navedene sodne prakse (točka 59) v zvezi z odgovornostjo Skupnosti zaradi zakonitih aktov.

 Narava zatrjevane škode

76      Sodišče prve stopnje opozarja, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Compagnie d'Approvisionnement in Grands Moulins de Paris proti Komisiji zavrnilo zahtevek za povrnitev „neobičajne in posebne“ škode, ki so ga tožeče stranke uveljavljale na podlagi odgovornosti Skupnosti zaradi zakonitega akta zaradi „neenakomerne porazdelitve političnih bremen“ z obrazložitvijo, da „morebitna odgovornost zaradi zakonitega zakonskega ukrepa v takem primeru, kot je v obravnavanem postopku, ne more biti podana, ker so bili ukrepi, ki jih je sprejela Komisija, namenjeni izključno temu, da bi v splošnem gospodarskem interesu ublažili posledice, ki so jih zaradi nacionalne odločitve o devalvaciji franka nosili predvsem francoski uvozniki“ (točki 45 in 46 navedene sodbe).

77      Prav tako je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Biovilac proti EGS razsodilo, da bi se lahko pogoj, pod katerim je Skupnost lahko zaradi nezakonitega zakonskega akta odgovorna le, če zatrjevana škoda presega meje gospodarskih tveganj, ki so značilna za dejavnosti zadevnega sektorja, „a fortiori uporabil le, če bi bil sistem nekrivdne odgovornosti sprejet v pravo Skupnosti“ (točka 28 navedene sodbe). V primeru, ki je bil podlaga za navedeno sodbo, je tožeča stranka odškodninski zahtevek zaradi zakonitega akta utemeljevala na pojmih „posebnega žrtvovanja“ (Sonderopfer) iz nemškega prava in „neenakomerne porazdelitve političnih bremen“ iz francoskega prava, na katera se sklicuje tudi tožeča stranka v tem postopku.

78      Sodišče je s sodbo v zgoraj navedeni zadevi Développement SA in Clemessy proti Komisiji zavrnilo tudi odškodninski zahtevek, ki je temeljil na načelu nekrivdne odgovornosti, z obrazložitvijo, da to načelo, kot so ga opisale tožeče stranke, predpostavlja, da „mora posameznik v splošnem interesu nositi finančno breme, ki ga v običajnih okoliščinah ne bi nosil“, za kar pa v tem primeru ni šlo (točka 33 navedene sodbe).

79      Sodišče je končno s sodbo v zgoraj navedeni zadevi De Boer Buizen proti Svetu in Komisiji razsodilo, da sistem, ki so ga uvedle institucije Skupnosti za izvajanje sporazuma med Skupnostjo in Združenimi državami Amerike za trgovino z jeklenimi cevmi, ni povzročil nobene diskriminacije proti proizvajalcem teh izdelkov iz Skupnosti v primerjavi z distributerji in da zaradi tega niso bili izpolnjeni pogoji za odgovornost Skupnosti zaradi nezakonitega akta, ter dodalo, da to, da v Skupnosti ni podana taka diskriminacija med proizvajalci in distributerji teh izdelkov, ne pomeni, da institucije ne nosijo „določene stopnje odgovornosti“, če bi se ugotovilo, da so morala nekatera podjetja „kot skupina nositi nesorazmeren delež bremena“, do katerega je prišlo zaradi izvajanja omenjenega trgovinskega sporazuma. Po mnenju Sodišča bi morale v takem primeru „povračilo zagotoviti institucije Skupnosti“ (točki 16 in 17).

80      Iz zgoraj navedene sodne prakse Sodišča izhaja, da je takrat, ko bi bilo treba v pravu Skupnosti priznati odgovornost Skupnosti zaradi zakonitega akta, taka odgovornost podana samo, če uveljavljana škoda pod pogojem, da gre za „še vedno trajajočo škodo“, prizadene posamezno skupino gospodarskih subjektov, in sicer nesorazmerno v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti (neobičajna škoda) ter presega meje gospodarskih tveganj, ki so značilna za dejavnosti zadevnega sektorja (posebna škoda), ne da bi bilo mogoče zakonski akt, ki naj bi povzročil zatrjevano škodo, upravičiti s splošnim gospodarskim interesom (zgoraj navedene sodbe De Boer Buizen proti Svetu in Komisiji, Compagnie d'Approvisionnement in Grands Moulins de Paris proti Komisiji ter Biovilac proti EGS).

81      Sodišče prve stopnje glede neobičajnosti uveljavljane škode v smislu, da prizadene določeno skupino gospodarskih subjektov, in sicer nesorazmerno v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti, poudarja, prvič, da je bil namen sprejetja Zakona št. 57, s katerim bi morali biti po trditvah tožeče stranke izenačeni vsi drugi povračilni ukrepi iraških organov z istim učinkom, zamrznitev „sredstev“, ki so jih imela v Iraku podjetja s sedežem v Skupnosti, ter „prihodkov“, ki so jih ta „sredstva“ ustvarjala. Iz tega izhaja, da niso bile prizadete le terjatve tožeče stranke, ampak tudi terjatve vseh drugih podjetij Skupnosti, ki niso bile poplačane pred uvedbo embarga proti Iraku z Uredbo št. 2340/90. Kot je tožeča stranka poudarila na obravnavi, so terjatve podjetij Skupnosti do Iraka, ki so po tem, ko je Skupnost uvedla embargo na trgovino s to državo, postale neizterljive in jih je bilo treba pokriti z državnimi poroštvi, skupaj znašale 18 milijard USD.

82      V teh okoliščinah tožeče stranke ni mogoče obravnavati kot del skupine gospodarskih subjektov, katerih premoženjski interesi bi bili prizadeti tako, da bi se razlikovali od vseh drugih gospodarskih subjektov, katerih terjatve so postale neizterljive zaradi uvedbe embarga s strani Skupnosti. Zato tudi ne more trditi, da je utrpela posebno škodo ali da se je morala posebno žrtvovati. Treba je dodati, da dejstvo, da svojih terjatev ni mogla poplačati iz državnih poroštev, ker so izhajale iz izvrševanja pogodbe, ki je bila podpisana, preden je Nemčija začela izvajati sistem poroštev za trgovinska tveganja v državah, kot je Irak, kar je pojasnila v pisnih odgovorih na vprašanja Sodišča prve stopnje in na obravnavi, ni tako, da bi se zaradi tega razlikovala od podjetij, ki so bila deležna teh poroštev. Tožeči stranki namreč ni uspelo dokazati, da je bila edino podjetje oziroma eno izmed maloštevilnih v skupini gospodarskih subjektov, ki niso imeli takega zavarovalnega kritja.

83      Drugič, glede posebnosti zatrjevane škode v smislu, da presega gospodarska tveganja, ki so značilna za gospodarske dejavnosti zadevnega sektorja, Sodišče prve stopnje meni, da v obravnavani zadevi te omejitve niso bile presežene. Ni namreč sporno, da je bil Irak zaradi svoje vpletenosti v vojno z Iranom že mnogo pred napadom na Kuvajt 2. avgusta 1990 obravnavan kot „država z visokim tveganjem“, kar sta ugotovili že toženi stranki, ne da bi tožeča stranka temu ugovarjala. V teh okoliščinah so bila gospodarska in trgovinska tveganja, izhajajoča iz morebitnega vmešavanja Iraka v nove spopade s sosednjimi državami in posledičnim odlogom plačil njegovih dolgov iz razlogov, povezanih z zunanjo politiko države, predvidljiva tveganja, značilna za vsako dejavnost opravljanja storitev v Iraku. Dejstvo, da je Irak, kot zatrjuje tožeča stranka, čeprav s precejšnjo zamudo, vseeno uspel plačevati svoje dolgove, ne more pomeniti, da so zgoraj omenjena tveganja izginila.

84      To ugotovitev med drugim potrjuje tudi dopis z dne 28 januarja 1995, ki ga je zvezno ministrstvo za finance poslalo Komisiji, iz katerega je razvidno, da je bil sistem poroštev, ki ga je med letoma 1980 in 1990 uvedla Nemčija za kritje dolgov, nastalih z nemškim izvozom v Irak, večkrat začasno ustavljen, predvsem zaradi poslabšanja političnega položaja v Iraku.

85      Iz navedenega izhaja, da so bila tveganja, ki jih je vsebovalo opravljanje storitev tožeče stranke v Iraku, del tveganj, ki so značilna za dejavnosti zadevnega sektorja.

86      Navsezadnje je treba vsekakor poudariti, da je bila po eni strani Uredba št. 2340/90 pod predpostavko, kot zatrjuje tožeča stranka, da je povzročila uveljavljano škodo, sredstvo za to, kot je bilo pravkar pojasnjeno (glej točko 74 zgoraj), da se v Skupnosti uveljavi obveznost njenih držav članic kot članic OZN, da z aktom Skupnosti uresničijo Resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 661 (1990), s katero je bil proti Iraku uveden embargo. Po drugi strani je treba poudariti, da so se, kot izhaja zlasti iz Resolucije št. 661 (1990), za embargo proti Iraku odločili z namenom, da bi zagotovili „ohranitev mednarodnega miru in varnosti“ in na podlagi „naravne pravice do individualne ali kolektivne samoobrambe v primeru oboroženega napada Iraka na Kuvajt v skladu z členom 51 Ustanovne listine [Združenih narodov]“.

87      Vendar pa, kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 30. julija 1996 v zadevi Bosphorus (C-84/95, Recueil, str. I-3953), čeprav je res, da ureditev, katere namen je, da se z uvedbo trgovinskega embarga proti tretji državi ohranita mednarodni mir in varnost, že sama po sebi vsebuje učinke, ki prizadenejo svobodo opravljanja gospodarskih dejavnosti in s tem povzročajo škodo subjektom, ki nikakor niso odgovorni za položaj, ki je privedel do sprejetja sankcij, ostaja dejstvo, da je pomen ciljev, ki jih zasleduje taka ureditev, vendarle zadosten razlog, ki opravičuje negativne posledice, celo znatne, ki jih utrpijo nekateri subjekti.

88      Zaradi navedenega in glede na cilj splošnega interesa, ki je za mednarodno skupnost tako pomemben kot cilj ustavitve iraškega napada in zasedbe Kuvajta ter ohranitve mednarodnega miru in varnosti na tem območju, v obravnavanem primeru za škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka, tudi če bi jo bilo mogoče opredeliti za znatno v smislu zgoraj navedene sodbe Bosphorus, ne more odgovarjati Skupnost (glej tudi zgoraj navedeno sodbo Compagnie d'Approvisionnement in Grands Moulins de Paris, točka 46, in sklepne predloge generalnega pravobranilca Mayrasa k tej sodbi, Recueil, str. 417, 425 in 426).

89      Iz zgoraj navedenega izhaja, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke, ki temelji na načelu odgovornosti Skupnosti zaradi zakonitega akta, neutemeljen in ga je zato treba zavrniti.

 Podredni zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi nastala zaradi nezakonitega akta

 Trditve strank

 Nezakonitost Uredbe št. 2340/90

90      Tožeča stranka navaja, da podredno uveljavlja odgovornost Skupnosti zaradi nezakonitega akta, in sicer v primeru, če bi Sodišče prve stopnje ugotovilo, da nima pravice do povrnitve škode v višini svojih terjatev, ampak do tega, da bi zakonodajalec Skupnosti določil pavšalno odškodnino za nastalo škodo. Glede tega zatrjuje, da naj bi bil zato, ker ob sprejetju Uredbe št. 2340/90 zakonodajalec Skupnosti ni določil ustreznega mehanizma za povrnitev škode gospodarskim subjektom, katerih terjatve do Iraka bi zaradi uvedbe trgovinskega embarga proti tej državi postale neizterljive, pogoj za odgovornost Skupnosti, to je obstoj nezakonitega akta, v obravnavanem primeru izpolnjen, saj pomeni nezakonitost prav kršitev obveznosti povrnitve škode oziroma obveznosti določitve odškodnine za subjekte, katerih premoženjske pravice so bile brez krivde kršene, kar je splošno pravno načelo. Po trditvah tožeče stranke naj Svet in Komisija v tem primeru ne bi izpolnila svoje obveznosti uporabe diskrecijske pravice za določitev odškodnine v 100 %, 50 % ali nekem drugem deležu, s čimer naj bi storila napako pri presoji, kot naj bi sicer Sodišče prve stopnje ugotovilo v sodbi v zgoraj navedeni zadevi Carvel in Guardian Newspapers proti Svetu.

91      Svet meni, da je zatrjevana nezakonita opustitev zakonodajalca Skupnosti, da bi ob sprejetju Uredbe št. 2340/90 določil mehanizem za povrnitev škode gospodarskim subjektom, ki jih je prizadel embargo proti Iraku, v bistvu enako vsebinsko vprašanje kot odškodninski zahtevek tožeče stranke zaradi zakonitega kratenja njenih premoženjskih pravic, ki je enako razlastitvi. V obeh primerih naj bi šlo za vprašanje, ali pomeni kršitev lastninske pravice, na katero se sklicuje tožeča stranka, kršitev višjega pravnega pravila, za katero je na podlagi člena 215, drugi odstavek, Pogodbe odgovorna Skupnost. Po mnenju Sveta je odgovor na to vprašanje nikalen.

92      Po mnenju Sveta naj bi bila glede na to, da je Uredba št. 2340/90 gospodarski normativni akt, Skupnost odgovorna le, če bi obstajala dovolj resna kršitev višjega pravnega pravila o varstvu posameznikov, za kar pa naj v obravnavanem primeru ne bi šlo. Svet opozarja, da je v skladu s sodno prakso uresničevanje lastninske pravice mogoče omejiti pod pogojem, da omejitve ustrezajo ciljem Skupnosti in ne pomenijo nesorazmernega in nedopustnega posega, s katerim bi bilo kršeno samo bistvo zagotovljenih pravic (sodba Sodišča z dne 11. julija 1989 v zadevi Schräder HS Kraftfutter, 265/87, Recueil, str. 2237). Vendar pa tudi, če bi postale terjatve tožeče stranke do iraških organov dokončno neizterljive, škoda, ki bi jo zaradi tega utrpela tožeča stranka, ne bi pomenila nesorazmerne in hude kršitve bistva njene lastninske pravice.

93      Poleg tega Svet še navaja, da je v primeru gospodarske škode lahko nepogodbena odgovornost Skupnosti podana le takrat, če po eni strani zadevna institucija, ne da bi se sklicevala na višji javni gospodarski interes, ni upoštevala posebnega položaja določene skupine gospodarskih subjektov (sodba Sodišča z dne 19. maja 1992 v zadevi Mulder in drugi proti Svetu, C-104/89 in C-37/90, Recueil, str. I-3061) in če po drugi strani zatrjevana škoda presega meje gospodarskih tveganj, ki so značilna za dejavnosti zadevnega gospodarskega sektorja. V tem primeru pa so bili gospodarski interesi tožeče stranke prizadeti v enaki meri kot interesi kateregakoli gospodarskega subjekta s terjatvami do Iraka ali do podjetja s sedežem v tej državi. Poleg tega naj ne bi bilo sporno, da je bil v tistem času Irak v takem finančnem položaju, da je bilo neporavnavanje dolgov, ki so izvirali iz transakcij s to državo, del tveganja, ki je bilo značilno za zadevne poslovne dejavnosti. Navsezadnje bi morali posamezniki v okviru gospodarske politike Skupnosti v razumnih mejah nositi škodljive posledice, ki jih ima lahko akt Skupnosti za njihove gospodarske interese, ne da bi jim bila priznana pravica do povrnitve škode (sodba Sodišča z dne 25. maja 1975 v zadevi Bayerische HNL in drugi proti Svetu in Komisiji, 83/76, 94/76, 4/77, 15/77 in 40/77, Recueil, str. 1209, točka 6, in sodba Sodišča prve stopnje v zadevi Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, T-480/93 in T-483/93, Recueil, str. II-2305).

94      Komisija trdi, da je utemeljenost trditev tožeče stranke glede zatrjevane nezakonitosti Uredbe št. 2340/90 odvisna od obstoja pravice do povrnitve škode, ki jo uveljavlja v svojem primarnem zahtevku, zaradi česar neobstoj take pravice nujno povzroči zavrnitev njenega podrednega odškodninskega zahtevka.

 Vzročna zveza in nastala škoda

95      Tožeča stranka, Svet in Komisija so navedli iste razloge in trditve o uveljavljani škodi in obstoju vzročne zveze med to škodo in Uredbo št. 2340/90 kot pri primarnem odškodninskem zahtevku zaradi zakonitega akta (glej točke od 42 do 57 in od 58 do 63 zgoraj).

 Presoja Sodišča prve stopnje

96      Sodišče prve stopnje uvodoma poudarja, kot je v svojem odgovoru in na obravnavi 19. junija 1997 poudarila tožeča stranka, da slednja uveljavlja podredni zahtevek samo, če bi Sodišče prve stopnje takim gospodarskim subjektom, kot je tožeča stranka, katerih terjatve naj bi zaradi uvedbe trgovinskega embarga proti Iraku postale neizterljive, priznalo samo pravico do pavšalne odškodnine in ne pravice do povrnitve škode, ki odgovarja trenutni vrednosti njihovih terjatev (glej točko 90 zgoraj), kar je predmet njenega primarnega odškodninskega zahtevka zaradi zakonitega akta.

97      Tožeča stranka v okviru podrednega zahtevka zatrjuje predvsem, da so v tem primeru pogoji za odgovornost Skupnosti zaradi nezakonitosti Uredbe št. 2340/90 izpolnjeni zato, ker naj zakonodajalec Skupnosti ob sprejetju te uredbe ne bi uporabil diskrecijske pravice in določil povrnitev škode, ki bi jo zaradi uvedbe trgovinskega embarga proti Iraku utrpeli gospodarski subjekti.

98      Sodišče prve stopnje meni, da ta podredni odškodninski zahtevek tožeče stranke, kot je naveden zgoraj, predpostavlja, kot sta poudarili tudi toženi stranki, da ima tožeča stranka tako pravico do povrnitve škode, kot jo je uveljavljala v primarnem odškodninskem zahtevku zaradi zakonitega akta.

99      Vendar iz preučitve primarnega zahtevka tožeče stranke izhaja, da ji ni mogoče priznati nikakršne pravice do povrnitve škode, ker ni uspela dokazati zlasti tega, da je utrpela resnično in gotovo škodo. V takih okoliščinah je treba – ne glede na to, kakšen bi lahko bil pomen razlike, ki jo je izpostavila tožeča stranka med morebitno pravico do povrnitve škode v višini trenutne vrednosti njenih terjatev in morebitno pravico do pavšalne odškodnine – zato, ker gre pri obeh zahtevkih za povrnitev ene in iste škode, zavrniti tudi njen podredni zahtevek. V teh okoliščinah, v katerih tožeča stranka nima pravice do povrnitve škode, slednja tudi ne more zatrjevati, da zakonodajalec Skupnosti ni uporabil diskrecijske pravice za sprejetje ukrepov za povrnitev škode podjetjem, ki so v takem položaju kot tožeča stranka. Sodišče prve stopnje meni, da je zgoraj navedena sodba Carvel in Guardian Newspapers (točka 78), na katero se sklicuje tožeča stranka, brezpredmetna, ker se je v omenjenem primeru, v nasprotju s trenutno obravnavano zadevo, z določbo sekundarne zakonodaje Skupnosti pravzaprav naložilo Svetu, naj uporabi svojo diskrecijsko pravico glede tega, ali naj ugodi zahtevkom v okviru svojih pristojnosti na področju dostopa do njegovih dokumentov.

100    Iz navedenega izhaja, da je treba zavrniti tudi podredni odškodninski zahtevek tožeče stranke za škodo zaradi nezakonitega akta.

101    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

102    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker sta toženi stranki priglasili stroške in ker tožeča stranka s svojimi zahtevki ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)

razsodilo:

1)      Tožba se zavrne.

2)      Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. aprila 1998.

* Jezik postopka: nemščina.