SODBA SODIŠČA

z dne 14. julija 1994(*)

„Varstvo potrošnikov – Prodaja od vrat do vrat“

V zadevi C-91/92,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je na podlagi člena 177 Pogodbe EGS na Sodišče naslovil Giudice conciliatore di Firenze (Italija) v postopku:

Paola Faccini Dori

proti

Recreb Srl,

da bi bila sprejeta predhodna odločba o razlagi Direktive Sveta 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov (UL L 372, str. 31),

SODIŠČE,

v sestavi O. Due, predsednik, G. F. Mancini, J. C. Moitinho de Almeida, M. Diez de Velasco in D. A. O. Edward (predsedniki senatov), C. N. Kakouris, R. Joliet (poročevalec), F. A. Schockweiler, G. C. Rodríguez Iglesias, F. Grévisse, M. Zuleeg, P. J. G. Kapteyn in J. L. Murray, sodniki,

generalni pravobranilec: C. O. Lenz,

sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Paolo Faccini Dori Vinicio Premuroso, avvocato v Milanu, ter Annalisa Premuroso in Paolo Soldani Benzi, avvocati v Firencah,

–        za Recreb Srl Michele Trovato, avvocato v Rimu, in Anna Rita Alessandro, procuratore v Firencah,

–        za nemško vlado Ernst Röder, Ministerialrat pri zveznem ministrstvu za gospodarske zadeve, in Claus-Dieter Quassowski, Regierungsdirektor pri istem ministrstvu, zastopnika,

–        za grško vlado Vasileios Kontolaimos, pomočnik pravnega svetovalca pri pravnem državnem svetu, in Panagiotis Athanasoulis, sodni predstavnik pri pravnem državnem svetu, zastopnika,

–        za italijansko vlado Luigi Ferrari Bravo, vodja oddelka za sporne diplomatske zadeve pri ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik, skupaj z Marcellom Contijem, avvocato dello Stato,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti Lucio Gussetti, pravna služba, zastopnik,

ob upoštevanju odgovorov, podanih na pisna vprašanja Sodišča:

–        za nemško vlado Ernst Röder in Claus-Dieter Quassowski,

–        za francosko vlado Jean-Pierre Puissochet, direktor direktorata za sodne zadeve pri ministrstvu za zunanje zadeve, in Catherine de Salins, svetovalka pri istem ministrstvu, zastopnika,

ob upoštevanju poročila za obravnavo,

po predstavitvi ustnih stališč, ki so jih predstavili za dansko vlado Jørgen Molde, pravni svetovalec pri ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik, za nemško vlado Ernst Röder in Claus-Dieter Quassowski, zastopnika, za grško vlado Vasileios Kontolaimos in Panagiotis Athanasoulis, zastopnika, za francosko vlado Catherine de Salins, zastopnica, za italijansko vlado Luigi Ferrari Bravo, zastopnik, skupaj z Ivom Braguglio, avvocato dello Stato, za nizozemsko vlado Ton Heukels, pomočnik pravnega svetovalca pri ministrstvu za zunanje zadeve, za Združeno kraljestvo J. E. Collins, zastopnik, skupaj z Derrickom Wyattom, barrister, ter za Komisijo Lucio Gussetti, zastopnik, na obravnavi 16. marca 1993,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 9. februarja 1994

izreka naslednjo

Sodbo

1        S sklepom z dne 24. januarja 1992, ki ga je sodišče prejelo 18. marca 1992, je Giudice conciliatore di Firenze, Italija, Sodišču na podlagi 177. člena postavil vprašanje, prvič, o Direktivi Sveta št. 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, (UL 1985 L 372, str. 31, v nadaljevanju: Direktiva o pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov) in, drugič, o možnosti sklicevanja na to direktivo v sporu med prodajalcem in potrošnikom.

2        Vprašanje je bilo postavljeno v okviru spora med Paolo Faccini Dori iz Monze, Italija, in družbo Recreb Srl (v nadaljevanju: Recreb).

3        Iz predložitvenega sklepa izhaja, da je družba Interdiffusion Srl 19. januarja 1989 na milanski centralni železniški postaji, torej zunaj svojih poslovnih prostorov, ne da bi to P. Faccini Dori predhodno zahtevala, z njo sklenila pogodbo za dopisni tečaj angleškega jezika.

4        Nekaj dni pozneje je P. Faccini Dori s priporočenim pismom z dne 23. januarja 1989 to družbo obvestila, da svoje naročilo razveljavlja. Ta družba ji je 3. junija 1989 odgovorila, da je terjatev odstopila družbi Recreb. P. Faccini Dori je 24. junija 1989 družbi Recreb pisno potrdila, da je odstopila od vpisa v tečaj, in se pri tem med drugim sklicevala na možnost odstopa, ki jo določa Direktiva o pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov.

5        Kot izhaja iz uvodnih izjav, je cilj te direktive izboljšanje varstva potrošnika in odpravljanje razlik med zakoni posameznih držav, ki urejajo to varstvo in bi lahko vplivale na delovanje skupnega trga. V četrti uvodni izjavi je pojasnjeno, da je v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov prodajalca, praviloma prodajalec tisti, ki da pobudo za sklenitev pogodbe, na kar potrošnik ni pripravljen ali ga preseneti. Potrošnik pogosto ne more primerjati kakovosti in cene ponudbe z drugimi ponudbami. Iz iste uvodne izjave tudi izhaja, da ta element presenečenja običajno obstaja ne samo pri pogodbah, ki se sklepajo od vrat do vrat, ampak tudi pri drugih oblikah pogodb, ki jih prodajalec sklene zunaj poslovnih prostorov. Cilj Direktive je torej, kot izhaja iz njene pete uvodne izjave, da se potrošniku podeli za pravico do odstopa od pogodbe najmanj sedem dni, da bi se mu tako omogočila presoja obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe.

6        Družba Recreb je 30. junija 1989 predlagala, naj Giudice conciliatore di Firenze P. Faccini Dori naloži, da je dolžna plačati dogovorjeni znesek skupaj z obrestmi in stroški.

7        S sklepom z dne 20. novembra 1989 je ta sodnik odločil, da je P. Faccini Dori dolžna plačati omenjene zneske. P. Faccini Dori je pri istem sodniku zoper ta sklep vložila ugovor. Ponovno je navedla, da je od pogodbe odstopila v skladu s pogoji, ki jih določa Direktiva.

8        Nesporno pa je, da Italija v času dejanskega stanja ni sprejela nobenih ukrepov za prenos Direktive, čeprav je rok za njen prenos potekel 23. decembra 1987. Italija je namreč Direktivo prenesla šele z decreto legislativo št. 50 z dne 15. januarja 1992 (redna priloga h GURI št. 27 z dne 3. februarja 1992, str. 24), ki je začel veljati 3. marca 1992.

9        Predložitveno sodišče se je spraševalo, ali lahko, kljub temu da Direktiva v času dejanskega stanja ni bila prenesena, vseeno uporabi njene določbe.

10      Zato je Sodišču postavilo to vprašanje za predhodno odločanje:

„Ali je treba šteti, da je Direktiva Skupnosti št. 577 z dne 20. decembra 1985 dovolj natančna in podrobna, in če je odgovor pritrdilen, ali je v obdobju med iztekom 24-mesečnega roka, ki so ga imele na voljo države članice, da se z njo uskladijo, in datumom, ko se je Italija z njo uskladila, lahko povzročila učinke v razmerjih med posamezniki in državo Italijo ter v medsebojnih razmerjih med posamezniki?“

11      Poudariti je treba, da Direktiva o pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, od držav članic zahteva, naj sprejmejo določena pravila za ureditev pravnih razmerij med prodajalci in potrošniki. Glede na naravo spora, v katerem si stojita nasproti potrošnik in prodajalec, sta se z vprašanjem nacionalnega sodišča pokazala dva problema, ki ju je treba obravnavati ločeno. Prvi se nanaša na brezpogojnost in zadostno natančnost določb Direktive v zvezi s pravico do odstopa. Drugi pa na to, ali se je v sporih med posamezniki mogoče sklicevati na direktivo, ki od držav članic zahteva sprejetje določenih pravil ravno za ureditev razmerij med posamezniki, kadar države članice niso sprejele ukrepov za njen prenos.

 Brezpogojnost in zadostna natančnost določb Direktive v zvezi s pravico do odstopa

12      Člen 1(1) Direktive določa, da se direktiva uporablja za pogodbe, ki se med trgovcem, ki dobavi blago ali opravi storitve, in potrošnikom sklenejo med izletom, ki ga organizira trgovec zunaj poslovnih prostorov, ali med obiskom trgovca na potrošnikovem domu ali na delovnem mestu potrošnika, če se obisk ne opravi na izrecno potrošnikovo željo.

13      Člen 2 opredeljuje, da pomeni „potrošnik“ fizično osebo, ki v poslih, zajetih s to direktivo, deluje v namene, za katere se lahko šteje, da ne sodijo v okvir njene trgovske ali poklicne dejavnosti, „prodajalec“ pa pomeni fizično ali pravno osebo, ki v zadevnih poslih deluje v okviru svoje trgovske ali poklicne dejavnosti.

14      Te določbe so dovolj natančne, da lahko nacionalno sodišče ugotovi, kdo je zavezanec za izpolnitev obveznosti in kdo ima korist od te obveznosti. Glede tega ni potreben noben poseben izvedbeni ukrep. Nacionalnemu sodišču preostane le to, da ugotovi, ali je bila pogodba sklenjena v okoliščinah, navedenih v Direktivi, in ali je bila sklenjena med prodajalcem in potrošnikom v smislu Direktive.

15      Z namenom varstva potrošnika, ki je v takih okoliščinah sklenil pogodbo, člen 4 Direktive določa, da se od trgovcev zahteva, naj potrošnike pisno poučijo o njihovi pravici do preklica, skupaj z imenom in naslovom osebe, zoper katero se pravica lahko uveljavlja. Med drugim tudi določa, da mora biti v primeru člena 1(1) takšen pouk potrošniku izročen ob sklenitvi pogodbe. Na koncu še opredeljuje, da morajo države članice zagotoviti, da njihova nacionalna zakonodaja določa ustrezne ukrepe za varstvo potrošnikov v primerih, ko pouk iz tega člena ni bil dan.

16      Dalje člen 5(1) Direktive med drugim določa, da mora imeti potrošnik pravico, da odstopi od pogodbe, tako da pošlje obvestilo v roku, ki ni daljši od sedmih dni od takrat, ko ga je trgovec v skladu s pravili in pogoji, določenimi v nacionalnem pravu, obvestil o njegovih pravicah. Drugi odstavek določa, da je posledica obvestila, da je potrošnik prost vseh obveznosti iz pogodbe.

17      Člena 4 in 5 zagotovo dajeta državam članicam določeno svobodo pri urejanju varstva potrošnikov, kadar slednji niso prejeli pouka od prodajalca, pa tudi pri določanju roka in pogojev za odstop. Vseeno pa to ne vpliva na natančnost in brezpogojnost določb Direktive, obravnavanih v postopku v glavni stvari. Ta svoboda pri urejanju namreč ne izključuje možnosti določitve minimalnih pravic. Glede tega člen 5 določa, da je treba prodajalca o preklicu obvestiti v roku, ki ni daljši od sedmih dni od takrat, ko je potrošnik od trgovca prejel predpisani pouk. Mogoče je torej določiti minimalno varstvo, ki ga je treba zagotoviti v vsakem primeru.

18      Glede prvega problema je treba torej nacionalnemu sodišču odgovoriti, da so členi 1(1), 2 in 5 Direktive brezpogojni in dovolj natančni glede določitve oseb, v korist katerih so bili sprejeti, in glede minimalnega roka, v katerem je treba poslati obvestilo o preklicu.

 Sklicevanje na določbe Direktive v zvezi s pravico do odstopa v sporu med potrošnikom in prodajalcem

19      Drugi problem, ki se je pokazal z vprašanjem nacionalnega sodišča, se natančneje nanaša na vprašanje, ali lahko potrošniki v sporih s prodajalci, s katerimi so sklenili pogodbo, utemeljujejo pravico do odstopa z Direktivo in se nanjo sklicujejo pred nacionalnim sodiščem, ko ukrepi za prenos Direktive niso bili sprejeti v predpisanem roku.

20      Kot poudarja Sodišče v ustaljeni sodni praksi vse od sodbe z dne 26. februarja 1986 v zadevi Marshall (152/84, Recueil, str. 723, točka 48), sama direktiva ne more ustvarjati obveznosti za posameznika in se zato zoper njega nanjo ni mogoče sklicevati.

21      Nacionalno sodišče je poudarilo, da bi omejevanje učinkov brezpogojnih in dovolj natančnih, a neprenesenih direktiv samo na razmerja med državnimi subjekti in posamezniki privedlo do tega, da bi imel normativni akt tako naravo le v razmerjih med določenimi pravnimi subjekti, medtem ko je v italijanskem pravnem redu, tako kot v pravnem redu vsake moderne države, ki temelji na načelu zakonitosti, država tak pravni subjekt kot katerikoli drug. Če bi se na direktivo lahko sklicevali samo takrat, ko bi šlo za državo, bi bila to kazen za to, da ni sprejela zakonskih ukrepov za prenos, kot če bi šlo za povsem zasebno razmerje.

22      Glede tega je dovolj poudariti, da, kot izhaja iz zgoraj navedene sodbe Marshall (točki 48 in 49), sodna praksa o možnosti sklicevanja na direktive v sporih z državnimi subjekti temelji na prisilnosti, ki jo člen 189 priznava direktivi, to je prisilnosti, ki obstaja le glede „vsake države članice, na katero je naslovljena“. Ta sodna praksa želi preprečiti, da bi imela „država koristi od tega, da krši pravo Skupnosti“.

23      Nesprejemljivo bi namreč bilo, če bi se lahko država, ki ji je zakonodajalec Skupnosti naložil sprejetje določenih pravil za ureditev razmerij med njo – ali med državnimi subjekti – in posamezniki ter je posameznikom podelil določene pravice, sklicevala na neizvršitev svojih obveznosti, da bi s tem posameznikom odvzela koristi od teh pravic. Sodišče je tako priznalo, da se je v sporu z državo (ali državnim subjektom) mogoče sklicevati na nekatere določbe direktiv o sklepanju pogodb pri javnih naročilih (glej sodbo z dne 22. junija 1989 v zadevi Fratelli Costanzo, 103/88, Recueil, str. 1839) in direktiv o usklajevanju prometnih davkov (glej sodbo z dne 19. januarja 1982 v zadevi Becker, 8/81, Recueil, str. 53).

24      Če bi to sodno prakso razširili na področje odnosov med posamezniki, bi s tem Skupnosti priznali pristojnost, da posameznikom predpisuje obveznosti s takojšnjim učinkom, to pristojnost pa ima trenutno samo tam, kjer je pristojna za sprejemanje uredb.

25      Torej, ko v predpisanem roku niso bili sprejeti ukrepi za prenos Direktive, potrošniki v sporih s prodajalci, s katerimi so sklenili pogodbo, ne morejo utemeljevati pravice do odstopa s to direktivo niti se nanjo sklicevati pred nacionalnim sodiščem.

26      Poleg tega je treba spomniti, da sta v skladu z ustaljeno sodno prakso vse od sodbe z dne 10. aprila 1984 v zadevi Von Colson in Kamann (14/83, Recueil, str. 1891, točka 26) obveznost držav članic, ki izhaja iz direktive, da dosežejo rezultat, ki ga določa direktiva, ter njihova dolžnost na podlagi člena 5 Pogodbe, da sprejemajo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnitev te obveznosti, naloženi vsem organom države članice, skupaj s sodnimi organi glede na njihovo pristojnost. Kot izhaja iz sodb Sodišča z dne 13. novembra 1990 v zadevi Marleasing (C-106/89, Recueil, str. I-4135, točka 8) in z dne 16. decembra 1993 v zadevi Wagner Miret (C-334/92, Recueil, str. I-6911, točka 20), mora nacionalno sodišče pri uporabi določb nacionalnega prava, naj gre za določbe, ki so bile sprejete pred sprejetjem direktive ali po njem, te določbe razlagati kar najbolj ob upoštevanju besedila in namena direktive, da bi doseglo predvideni rezultat in tako ravnalo v skladu s členom 189, tretji odstavek, Pogodbe.

27      Če rezultata, ki ga predvideva direktiva, ne bi bilo mogoče doseči z razlago, je treba spomniti tudi na dejstvo, da na podlagi sodbe z dne 19. novembra 1991 v združenih zadevah Francovich in drugi (C-6/90 in C-9/90, Recueil, str. I-5357, točka 39) pravo Skupnosti državam članicam nalaga povrnitev škode, ki so jo povzročile posameznikom, ker niso prenesle direktive, če so izpolnjeni trije pogoji. Prvič, namen direktive mora biti podelitev pravic posameznikom. Drugič, vsebino teh pravic mora biti mogoče ugotoviti na podlagi določb direktive. In tretjič, obstajati mora vzročna zveza med kršitvijo obveznosti države in nastalo škodo.

28      Cilj Direktive o pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, je nesporno podelitev pravic posameznikom in prav tako je gotovo, da je minimalno vsebino teh pravic mogoče ugotoviti na podlagi samih določb te direktive (glej točko 17 zgoraj).

29      Če bi nastala škoda in bi bila ta škoda posledica kršitve obveznosti države, bi moralo nacionalno sodišče v okviru nacionalnega odškodninskega prava oškodovanim potrošnikom zagotoviti pravico do pridobitve odškodnine.

30      V zvezi z drugim problemom, ki se je pokazal z vprašanjem nacionalnega sodišča, je treba glede na zgoraj navedeno odgovoriti, da ko v predpisanem roku niso bili sprejeti ukrepi za prenos Direktive, potrošniki v sporih s prodajalci, s katerimi so sklenili pogodbo, ne morejo utemeljevati pravice do odstopa z direktivo niti se nanjo sklicevati pred nacionalnim sodiščem. Vendar pa mora nacionalno sodišče pri uporabi določb nacionalnega prava, sprejetih pred sprejetjem Direktive ali po njem, te določbe razlagati kar najbolj ob upoštevanju besedila in namena Direktive.

 Stroški

31      Stroški, ki so jih priglasile vlade Danske, Nemčije, Grčije, Francije, Italije, Nizozemske in Združenega kraljestva ter Komisija Evropskih skupnosti za predložitev stališč Sodišču, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je Sodišče razsodilo:

1)      Členi 1(1), 2 in 5 Direktive Sveta št. 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, so brezpogojni in dovolj natančni glede določitve oseb, v korist katerih so bili sprejeti, in glede minimalnega roka, v katerem je treba poslati obvestilo o odstopu.

2)      Ko v predpisanem roku niso bili sprejeti ukrepi za prenos Direktive 85/577, potrošniki v sporih s prodajalci, s katerimi so sklenili pogodbo, ne morejo utemeljevati pravice do odstopa z direktivo niti se nanjo sklicevati pred nacionalnim sodiščem. Vendar pa mora nacionalno sodišče pri uporabi določb nacionalnega prava, sprejetih pred sprejetjem direktive ali po njem, te določbe razlagati kar najbolj ob upoštevanju besedila in namena te direktive.

Podpisi

Murray

Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 14. julija 1994.

* Jezik postopka: italijanščina.