SODBA SODIŠČA

z dne 24. novembra 1993(*)

„Nacionalna cenovna ureditev – Preprodaja z izgubo“

V združenih zadevah C-267/91 in C-268/91,

katerih predmet je predlog, ki ga je vložilo Tribunal de grande instance de Strasbourg (Francija) naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 177 Pogodbe EGS, v kazenskem postopku proti

Bernardu Kecku

in

Danielu Mithouard,

sprejme predhodno odločbo o razlagi pravil Pogodbe EGS o konkurenci in prostem pretoku v Skupnosti,

SODIŠČE,

v sestavi O. Due, predsednik, G. F. Mancini, J. C. Moitinho de Almeida, Díez de Velasco in D. A. O. Edward, predsedniki senatov, C. N. Kakouris, R. Joliet, F. A. Schockweiler, G. C. Rodríguez Iglesias, F. Grévisse, M. Zuleeg, P. J. G. Kapteyn in J. L. Murray, sodniki,

generalni pravobranilec: M. W. Van Gerven,

sodna tajnica: D. Louterman-Hubeau, glavna administratorka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za D. Mithouarda M. Meyer, avocat iz Strasbourga,

–        za B. Kecka J.-P. Wachsmann, avocat iz Strasbourga,

–        za francosko vlado Ph. Pouzoulet, pomočnik direktorja v upravi za pravne zadeve ministrstva za zunanje zadeve, in H. Duchêne, sekretarka za zunanje zadeve v upravi za pravne zadeve, zastopnika,

–        za grško vlado F. P. Georgakopoulos, pravni svetovalec državnega pravnega sveta, zastopnik,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti R. Wainwright, pravni svetovalec, in V. Melgar, nacionalni uradnik, na voljo v pravni službi, zastopnika, ob sodelovanju H. Lehmana, avocat iz Pariza,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih stališč D. Mithouarda, ki ga zastopata Meyer in Huet, avocat iz Strasbourga, francoske vlade in Komisije na obravnavi 9. marca 1993,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi z dne 28. aprila 1993

izreka naslednjo

Sodbo

1        S sodbama z dne 27. junija 1991, ki sta na Sodišče prispeli 16. oktobra 1991, je Tribunal de grande instance de Strasbourg na podlagi člena 177 Pogodbe EGS Sodišču predložilo vprašanji za predhodno odločanje o razlagi pravil Pogodbe glede konkurence in prostega pretoka znotraj Skupnosti.

2        Ti vprašanji sta bili postavljeni v kazenskem postopku zoper B. Kecka in D. Mithouarda, ki sta sodno preganjana zaradi preprodaje izdelkov v nespremenjenem stanju po cenah, ki so bile nižje od njihove dejanske nabavne cene (tj. preprodaja z izgubo), kar je v nasprotju s členom 1 francoskega zakona št. 63-628 z dne 2. julija 1963, spremenjenega s členom 32 odredbe št. 86-1243 z dne 1. decembra 1986.

3        V svoji obrambi sta B. Keck in D. Mithouard trdila, da je splošna prepoved preprodaje z izgubo, kot jo določajo omenjene določbe, nezdružljiva s členom 30 Pogodbe in z načeli prostega pretoka oseb, storitev in kapitala ter z načeli svobodne konkurence znotraj Skupnosti.

4        V teh okoliščinah je Tribunal de grande instance de Strasbourg odločilo, da prekine odločanje in da Sodišču v predhodno odločanje predloži to vprašanje:

„Ali je v Franciji prepoved preprodaje z izgubo po členu 32 odredbe št. 86-1243 z dne 1. decembra 1986 v skladu z načeli prostega pretoka oseb, storitev in kapitala, svobodne konkurence na skupnem trgu in nediskriminacije na podlagi državljanstva, določenimi v Pogodbi z dne 25. marca 1957 o ustanovitvi EGS, še zlasti pa v členih 3 in 7, saj pri francoski zakonodaji lahko hitro pride do izkrivljanja konkurence:

a)      prvič, ker šteje le preprodaja z izgubo za kaznivo dejanje in iz obsega prepovedi izvzema proizvajalca, ki na trgu lahko svobodno prodaja izdelek, ki ga proizvaja, predeluje ali izboljšuje, čeprav samo neznatno, po ceni, ki je nižja od njegove cene;

b)      drugič, ker izkrivlja konkurenco, zlasti v obmejnih conah, med različnimi trgovci na podlagi njihovega državljanstva in kraja ustanovitve?“

5        Za podrobnejšo obrazložitev dejanskega stanja postopka v glavni stvari, poteka postopka in pisnih stališč, predloženih Sodišču, ki so omenjeni in obravnavani spodaj, le kolikor jih Sodišče potrebuje za obrazložitev, Sodišče napotuje na poročilo za obravnavo.

6        Najprej je treba omeniti, da določbe Pogodbe glede prostega pretoka oseb, storitev in kapitala znotraj Skupnosti niso upoštevne glede splošne prepovedi preprodaje z izgubo, ki se nanaša na trženje blaga. Zato omenjene določbe niso upoštevne za postopek v glavni stvari.

7        Dalje, kar zadeva načelo nediskriminacije, določeno v členu 7 Pogodbe, je iz predložitvenih sodb razvidno, da ima nacionalno sodišče pomisleke glede združljivosti te določbe s prepovedjo preprodaje z izgubo, kolikor so lahko podjetja, za katera ta velja, v slabšem položaju kot konkurenti iz držav članic, v katerih je preprodaja z izgubo dovoljena.

8        Vendar dejstvo, da za podjetja, ki se ukvarjajo s prodajnimi posli, v različnih državah članicah veljajo različni pravni predpisi, ene države prepovedujejo preprodajo z izgubo, druge pa jo dovoljujejo, ne pomeni diskriminacije v smislu člena 7 Pogodbe, saj se nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari uporablja za vse prodajne posle na nacionalnem ozemlju ne glede na državljanstvo tistih, ki se s temi posli ukvarjajo (glej sodbo z dne 14. julija 1988 v zadevi Lambert, 308/86, Recueil, str. 4369).

9        Končno, iz predhodnega vprašanja izhaja, da predložitveno sodišče želi pojasnilo o mogočih protikonkurenčnih učinkih zadevnih predpisov s sklicevanjem izključno na temelje Skupnosti, določene v členu 3 Pogodbe, ne da bi se sklicevalo na kateri koli posebni predpis Pogodbe na področju konkurence.

10      V teh okoliščinah, ob upoštevanju pisnih in ustnih trditev, predloženih Sodišču, in z namenom podati koristen odgovor zadevnemu sodišču, je na prepoved preprodaje z izgubo treba gledati z vidika prostega pretoka blaga.

11      Po členu 30 Pogodbe so med državami članicami prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom. Po ustaljeni sodni praksi je vsak ukrep, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovira trgovino znotraj Skupnosti, ukrep, ki ima enak učinek kot količinska omejitev.

12      Ugotoviti je treba, da nacionalna zakonodaja, ki uvede splošno prepoved preprodaje z izgubo, nima namena urejati blagovnih menjav med državami članicami.

13      Res je, da taka zakonodaja utegne omejiti obseg prodaje in zato tudi obseg prodaje izdelkov iz drugih držav članic, če trgovcem odvzame način pospeševanja prodaje. Vendar ostaja vprašanje, ali je taka možnost dovolj, da zadevno zakonodajo označimo kot ukrep, ki ima enak učinek kot količinske omejitve pri uvozu.

14      Ker se trgovci vedno pogosteje sklicujejo na člen 30 Pogodbe za izpodbijanje vseh predpisov, katerih učinek je omejevanje njihove poslovne svobode tudi tam, kjer takšni predpisi niso namenjeni izdelkom iz drugih držav članic, Sodišče meni, da je treba ponovno preučiti in pojasniti sodno prakso glede te zadeve.

15      Spomniti se je treba, da glede na sodno prakso, začeto z zadevo Cassis de Dijon (sodba z dne 20. februarja 1979 v zadevi Rewe-Zentral, 120/78, Recueil, str. 649), v primeru neusklajene zakonodaje predpisi, ki določajo pogoje, ki jih mora izpolniti to blago (kot npr. tiste glede označbe, oblike, velikosti, teže, sestave, predstavitve, označevanja, pakiranja), pomenijo ukrepe z enakim učinkom, ki so prepovedani s členom 30, in so ovira pri prostem pretoku blaga, ki je posledica uporabe za blago, ki prihaja iz drugih držav članic, v katerih je to blago zakonito proizvedeno in trženo, To velja, čeprav ti predpisi veljajo za vse izdelke, razen če se njihova uporaba lahko utemelji z javnim interesom, ki ima prednost pred prostim pretokom blaga.

16      Nasprotno – v nasprotju s tem, kar je bilo odločeno prej, uporaba nacionalnih določb za izdelke iz drugih držav članic, ki omejujejo ali prepovedujejo določene načine prodaje, ne ovira, neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno, trgovine med državami članicami v smislu sodbe Dassonville (sodba z dne 11. julija 1974, 8/74, Recueil, str. 837), če se uporabljajo za vse zadevne trgovce, ki delujejo na nacionalnem ozemlju, in če vplivajo enako, pravno ali dejansko na trženje domačih izdelkov in tistih iz drugih držav članic.

17      Če so ti pogoji izpolnjeni, uporaba takšnih predpisov za prodajo izdelkov iz druge države članice, ki izpolnjuje zahteve, ki jih je določila ta država, ni taka, da bi preprečevala dostop na trg ali da bi ovirala njihov dostop bolj kot ovira dostop domačih izdelkov. Zato taki predpisi ne spadajo na področje uporabe člena 30 Pogodbe.

18      Tako je treba nacionalnemu sodišču odgovoriti, da je treba člen 30 Pogodbe EGS razlagati tako, da se ne uporablja za zakonodajo države članice, ki uvede splošno prepoved preprodaje z izgubo.

 Stroški

19      Stroški francoske in grške vlade ter Komisije Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanji, ki ju je postavilo Tribunal de grande instance de Strasbourg s sodbama z dne 27. junija 1991, razsodilo:

Člen 30 Pogodbe EGS je treba razlagati tako, da se ne uporablja za zakonodajo države članice, ki uvede splošno prepoved preprodaje z izgubo.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. novembra 1993.

* Jezik postopka: francoščina.