SODBA SODIŠČA

z dne 19. novembra 1991(*)

„Varstvo delavcev – Odgovornost države članice“

V združenih zadevah C-6/90 in C-9/90,

predloženih Sodišču v presojo na podlagi člena 177 Pogodbe EGS, in sicer s strani Pretura di Vicenza (Italija) (v zadevi C-6/90) in s strani Pretura di Bassano del Grappa (Italija) (v zadevi C-9/90) za predhodno odločanje v postopku, ki poteka pred tema sodiščema med

Andreo Francovich

in

Italijansko republiko,

in med

Danilo Bonifaci in drugimi

in

Italijansko republiko,

glede predhodne odločbe o razlagi tretjega odstavka člena 189 Pogodbe EGS in Direktive Sveta 80/987/EGS z dne 20. oktobra 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca (UL L 283, str. 23),

SODIŠČE,

v sestavi O. Due, predsednik, sir Gordon Slynn, R. Joliet, F. A. Schockweiler, F. Grévisse in P. J. G. Kapteyn, predsedniki senatov, G. F. Mancini, J. C. Moitinho de Almeida, G. C. Rodríguez Iglesias, M. Díez de Velasco in M. Zuleeg, sodniki,

generalni pravobranilec: J. Mischo,

sodni tajnik: D. Louterman, glavni administrator,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili

–        za Andreo Francovich in Danilo Bonifaci in druge Claudia Mondina, Alda Campesana in Alberta dal Ferra iz odvetniške zbornice Vicenza,

–        za italijansko vlado Oscar Fiumara, avvocato dello Stato, zastopnik,

–        za nizozemsko vlado B. R. Bot, generalni sekretar pri ministrstvu za zunanje zadeve, zastopnik,

–        za Združeno kraljestvo J. E. Collins iz pravnega oddelka ministrstva za finance v vlogi zastopnika s pomočnikom Richardom Plenderjem, QC,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti Giuliano Marenco in Karen Banks, zaposlena v njeni pravni službi, zastopnika,

ob upoštevanju zapisnika obravnave,

po obravnavi ustnih stališč v imenu Andrea Francovicha in Danile Bonifaci, italijanske vlade, Združenega kraljestva, nemške vlade, ki jo je zastopal Jochim Sedemund, odvetnik iz Kölna, zastopnik, ter Komisije na obravnavi 27. februarja 1991,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. maja 1991

izreka naslednjo

Sodbo

1        S sklepoma z dne 9. julija in 30. decembra 1989, ki ju je Sodišče prejelo 8. januarja in 15. januarja 1990, sta Pretura di Vicenza (v zadevi C-6/90) in Pretura di Bassano del Grappa (v zadevi C-9/90) na podlagi člena 177 Pogodbe EGS Sodišču postavili vprašanja za predhodno odločanje v zvezi z razlago tretjega odstavka člena 189 Pogodbe EGS in Direktive Sveta 80/987/EGS z dne 20. oktobra 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca (UL L 283, str. 23).

2        Ta vprašanja so bila zastavljena med postopkom, ki so ga sprožili Andrea Francovich in Danila Bonifaci ter drugi (v nadaljevanju: tožeče stranke) proti Italijanski republiki.

3        Namen Direktive 80/987 je zagotoviti minimalno zaščito zaposlenih v skladu z zakonodajo Skupnosti v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca, in sicer brez poseganja v ugodnejše določbe, obstoječe v državah članicah. Za te namene direktiva predvideva posebno jamstvo plačila terjatev neizplačanih plač.

4        Na podlagi člena 11 so države članice morale sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev z Direktivo v roku, ki se je iztekel 23. oktobra 1983. Italijanska republika ni izpolnila te obveznosti, kar je Sodišče ugotovilo v sodbi z dne 2. februarja 1989 v zadevi Komisija proti Italiji (22/87, Recueil, str. 143).

5        Gospod Francovich, tožeča stranka v zadevi C-6/90, je delal za podjetje CDN Elettronica SnC v Vicenzi, vendar je plače prejemal neredno. Zato je vložil tožbo pri Pretura di Vicenza, ki je toženemu podjetju naložilo plačilo približno 6 milijonov italijanskih lir. V okviru izvršbe sodbe je sodni izvršitelj za Tribunale di Vicenza ugotovil, da rubeža ni mogoče izvesti. Gospod Francovich se je skliceval na pravico, da od italijanske države dobi jamstva, predvidena v Direktivi 80/987, oziroma odškodnino.

6        V zadevi C-9/90 so Danila Bonifaci in 33 drugih delavcev vložili tožbo pri Pretura di Bassano del Grappa, v kateri so navajali, da so bili zaposleni v podjetju Gaia Confezioni Srl, katerega stečaj je bil razglašen 5. aprila 1985. Ko so delovna razmerja prenehala, so bile tožeče stranke upravičeni do terjatev v višini več kot 253 milijonov italijanskih lir, izkazanih v stečajni masi podjetja. Več kot pet let po stečaju tožeče stranke niso prejele nobenega plačila. Stečajni upravitelj jim je sporočil, da v njihovem primeru celo delno izplačilo verjetno ne pride v poštev. Zato so tožeče stranke vložile tožbo zoper Italijansko republiko, v kateri so zahtevale, naj glede na njeno obveznost uresničitve Direktive 80/987 z učinkom od 23. oktobra 1983 izplača zaostale plače najmanj za zadnje tri mesece oziroma odškodnino.

7        V teh okoliščinah sta nacionalni sodišči Sodišču postavili vprašanja za predhodno odločanje, enaka v obeh zadevah:

„1.      Ali ima v skladu z veljavno zakonodajo Skupnosti posameznik, ki je bil prizadet, ker država članica ni uresničila Direktive 80/897, ta neuresničitev je bila potrjena s sodbo Sodišča, pravico zahtevati, naj država sama izpolni tiste določbe te direktive, ki so dovolj natančne in brezpogojne, z neposrednim sklicevanjem na zakonodajo Skupnosti zoper državo članico, ki ni izpolnila obveznosti, tako da pridobi jamstva, ki bi jih država sama morala zagotoviti, in v vsakem primeru zahtevati odškodnino za škodo, ki jo je utrpel glede na določbe, na katere se ta pravica ne nanaša?

2.      Ali je treba člen 3 v povezavi s členom 4 Direktive Sveta 80/987 razlagati tako, da mora država, ki ni izkoristila možnosti določitve omejitev na podlagi člena 4, sama plačati terjatve zaposlenih v skladu s členom 3?

3.      Ob negativnem odgovoru na drugo vprašanje predlagamo Sodišču, naj ugotovi, kakšno je minimalno jamstvo, ki ga mora država v skladu z Direktivo 80/987 zagotoviti upravičenemu delavcu, da se del plače, ki se mu izplača, šteje kot izpolnitev Direktive?“

8        Za popolnejšo obrazložitev dejstev v glavnem postopku, za potek postopka in za pisna stališča, predložena Sodišču, velja napotitev na poročilo za obravnavo. Ti deli spisa se v prihodnje uporabljajo samo toliko, kolikor je to potrebno za razsojanje Sodišča.

9        Prvo vprašanje, ki sta ga postavili nacionalni sodišči, sproža dve vprašanji, ki ju je treba preučiti ločeno. Po eni strani zadeva neposredni učinek določb direktive, ki določajo pravice delavcev, in po drugi strani obstoj in obseg odgovornosti države za škodo, povzročeno zaradi kršitve obveznosti iz prava Skupnosti.

 Neposredni učinek določb Direktive, ki določajo pravice delavcev

10      S prvim delom prvega vprašanja, ki sta ga postavili nacionalni sodišči, se želi ugotoviti, ali je treba določbe Direktive, ki opredeljujejo pravice delavcev, razlagati tako, da zadevne osebe lahko uveljavljajo te pravice zoper državo pri nacionalnih sodiščih, če izvedbeni ukrepi niso bili sprejeti v predpisanem roku.

11      Po ustaljeni sodni praksi se država članica, ki ni sprejela izvedbenih ukrepov v predpisanem roku, zahtevanem v direktivi, nasproti posameznikom ne more sklicevati na neizpolnitev obveznosti iz te direktive. Torej, vedno ko se pojavijo določbe direktive, ki zadevajo njihovo vsebino in so brezpogojne in dovolj natančne, se je v primerih, ko izvedbeni ukrepi niso bili sprejeti v predpisanem roku, mogoče sklicevati nanje in jih uveljavljati zoper katero koli nacionalno določbo, ki ni v skladu z direktivo, oziroma toliko, kolikor določbe direktive opredeljujejo pravice, ki jih posamezniki lahko uveljavljajo zoper državo (sodba z dne 19. januarja 1982 v zadevi Becker, 8/81, Recueil, str. 53, točki 24 in 25).

12      Zato je treba ugotoviti, ali so določbe Direktive 80/987, ki določajo pravice delavcev, brezpogojne in dovolj natančne. Upoštevati je treba tri točke: določitev upravičenca do zagotovljenega jamstva, vsebino tega jamstva in identiteto osebe, ki je dolžna zagotoviti jamstvo. V tem pogledu se zlasti pojavlja vprašanje, ali je država dolžna zagotavljati jamstvo na podlagi tega, da ni sprejela potrebnih izvedbenih ukrepov v predpisanem roku.

13      Glede določitve upravičenca do jamstva je v skladu s členom 1(1) Direktive treba upoštevati dejstvo, da Direktiva velja za terjatve delavcev na podlagi pogodb o zaposlitvi ali delovnega razmerja, ko je njihov delodajalec plačilno nesposoben v skladu s členom 2(1), ko ta določba opredeljuje okoliščine, v katerih se delodajalec šteje za plačilno nesposobnega. Člen 2(2) se nanaša na nacionalno zakonodajo pri opredelitvi izrazov „delavec“ in „delodajalec“. Člen 1(2) določa, da lahko države članice kot izjeme in pod določenimi pogoji izključijo terjatve določenih kategorij delavcev, navedenih v prilogi k Direktivi.

14      Te določbe so dovolj natančne in brezpogojne, da nacionalnim sodiščem omogočajo ugotoviti, ali se neka oseba šteje za upravičenca po Direktivi. Nacionalno sodišče mora po eni strani le preveriti, ali je zadevna oseba zaposlena oseba po nacionalni zakonodaji in ali je izključena s področja uporabe Direktive v skladu s členom 1(2) in prilogo 1 (glede potrebnih pogojev za takšo izključitev glej zgoraj navedeno sodbo z dne 2. februarja 1989 Komisija proti Italiji, 22/87, točke od 18 do 23, in sodbo z dne 8. novembra 1990 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-35/88, Recueil, str. I-3917, I-5409, I-3931, točke od 11 do 26), po drugi strani pa ugotoviti, ali obstaja eden od primerov plačilne nesposobnosti, določenih v členu 2 Direktive.

15      Glede vsebine jamstva člen 3 Direktive določa, da morajo biti sprejeti ukrepi za zagotovitev plačila neporavnanih terjatev, ki temeljijo na pogodbah o zaposlitvi ali delovnih razmerjih in se nanašajo na plačilo za obdobje pred določenim datumom, ki ga je določila država članica, ki lahko izbere eno od treh možnosti: (a) datum, s katerim je delodajalec postal plačilno nesposoben; (b) datum obvestila o odpovedi, izdanega delavcu zaradi delodajalčeve plačilne nesposobnosti; (c) datum, s katerim je delodajalec postal plačilno nesposoben, ali datum, s katerim je bila prekinjena pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje zaradi delodajalčeve plačilne nesposobnosti.

16      V skladu s členoma 4(1) in (2) ima država članica možnost omejiti obveznost plačila na obdobje treh mesecev ali osem tednov, kar se izračuna v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v tem členu. Nazadnje člen 4(3) določa, da države članice lahko določijo zgornjo mejo jamstva, da se izognejo izplačilu zneskov, ki presegajo socialnovarstvene cilje te direktive. Kadar se države članice odločijo za to možnost, morajo Komisijo obvestiti o metodah, ki jih uporabljajo za določanje zgornje meje. Poleg tega člen 10 določa, da Direktiva ne vpliva na možnost, da države članice sprejmejo ukrepe za preprečevanje zlorab in zlasti da odklonijo ali zmanjšajo obveznosti plačil v določenih okoliščinah.

17      Člen 3 Direktive tako dopušča državi članici določitev datuma, ko mora biti plačilo terjatev zagotovljeno. Vendar kot izhaja iz sodne prakse Sodišča (glej sodbo z dne 4. decembra 1986 v zadevi FNV, 71/85, Recueil, str. 3855, in sodbo z dne 23. marca 1987 v zadevi McDermott in Cotter, 286/85, Recueil, str. 1453, točka 15), pravica države, da izbira med več mogočimi načini za izpolnitev v Direktivi predpisanih ciljev, ne izključuje možnosti, da posamezniki pred nacionalnimi sodišči uveljavljajo pravice, ki jih je mogoče dovolj natančno določiti na podlagi določb Direktive.

18      V tem primeru je cilj, ki ga zahteva zadevna direktiva, jamstvo za izplačilo neporavnanih terjatev delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca. Dejstvo, da člena 3 in 4(1) in (2) omogočata državam članicam določeno diskrecijsko pravico glede načina določitve jamstva in omejitve njegovega zneska, ne vpliva na natančno in brezpogojno naravo zahtevanega cilja.

19      Kot so opozorili Komisija in tožeče stranke, je mogoče določiti po direktivi predvideno minimalno jamstvo, z datumom, katerega izbira ima za posledico najmanjšo obveznost za jamstveno ustanovo. Ta datum je datum, s katerim je delodajalec postal plačilno nesposoben, ker sta druga dva datuma, to je datum obvestila o odpovedi, izdanega delavcu, in datum, s katerim je bila prekinjena pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje, v skladu s pogoji, določenimi v členu 3, neizogibno poznejša od datuma, s katerim je delodajalec postal plačilno nesposoben, in tako določata daljše obdobje, v katerem morajo biti terjatve plačane.

20      Na podlagi člena 4(2) možnost omejevanja jamstva ne onemogoča določitve minimalnega jamstva. Iz besedila člena sledi, da imajo države članice možnost omejiti jamstva, odobrena delavcem za določena obdobja pred datumom, navedenim v členu 3. Ta obdobja so določena glede na vsakega izmed treh datumov, navedenih v členu 3, tako da je vedno mogoče določiti, koliko bi država članica lahko zmanjšala jamstvo, predvideno v Direktivi, glede na datum, ki bi ga lahko izbrala, če bi Direktivo prenesla v svoj pravni sistem.

21      Glede na člen 4(3), po katerem lahko države članice določijo zgornjo mejo jamstva, da se izognejo izplačilu zneskov, ki presegajo socialnovarstvene cilje te direktive, in glede na člen 10, ki določa, da Direktiva ne vpliva na možnost držav članic, da sprejmejo ukrepe za preprečevanje zlorab, je treba upoštevati, da država članica, ki ni izpolnila obveznosti glede prenosa Direktive, ne more ukiniti pravic, ki jih ta daje posameznikom s sklicevanjem na možnost omejitve zneska jamstva, ki bi ga ta država članica lahko izvedla, če bi sprejela potrebne ukrepe za izvajanje Direktive (v zvezi s podobno možnostjo o preprečevanju zlorabe v fiskalnih zadevah glej sodbo z dne 19. januarja 1982 v zadevi Becker, 8/81, Recueil, str. 53, točka 34,).

22      Ugotoviti je torej treba, da so zadevne določbe brezpogojne in dovolj natančne glede vsebine jamstva.

23      In končno glede identitete osebe, ki je dolžna zagotoviti jamstvo, člen 5 Direktive določa:

„Za organizacijo, financiranje in delovanje jamstvenih ustanov države članice določijo podrobna pravila, ki morajo upoštevati predvsem naslednja načela:

a)      premoženje sklada mora biti neodvisno od delodajalčevih obratnih sredstev in nedostopno za stečajni postopek;

b)      delodajalec prispeva k financiranju sklada, razen če financiranja v celoti ne prevzamejo državni organi;

c)      obveznosti sklada ne smejo biti odvisne od tega, ali se obveznosti za njegovo financiranje izpolnjujejo ali ne.“

24      Ker Direktiva predvideva možnost, da lahko državni organi v celoti financirajo jamstvene ustanove, ni sprejemljivo, da država članica izniči učinke Direktive s trditvijo, da bi bila lahko zahtevala, naj druge osebe nosijo delno ali celotno njeno finančno breme.

25      Te trditve ni mogoče sprejeti. Iz Direktive izhaja, da mora država članica organizirati ustrezen institucionalni jamstveni sistem. Na podlagi člena 5 ima država članica široko diskrecijsko pravico pri odločanju glede organizacije, delovanja in financiranja jamstvenih institucij. Dejstvo, na katero se sklicuje Komisija, da Direktiva predvideva kot eno izmed možnosti, da lahko tak sistem v celoti financirajo državni organi, ne more pomeniti, da lahko državo identificiramo kot osebo, ki je dolžna plačati terjatve. Plačilno obveznost imajo jamstvene ustanove, država pa lahko samo z uporabo svojih pooblastil, da organizira jamstveni sistem, predvidi jamstvene ustanove, ki jih v celoti financirajo državni organi. V takih okoliščinah država prevzame obveznost, ki sicer ni njena.

26      Zato tudi če so določbe zadevne direktive dovolj natančne in brezpogojne glede določitve oseb, upravičenih do jamstva, in glede vsebine tega jamstva, ti dejavniki ne zadostujejo, da bi posameznikom omogočili sklicevanje na te določbe pred nacionalnimi sodišči. Po eni strani določbe ne identificirajo osebe, ki je dolžna zagotoviti jamstvo, po drugi strani pa države ni mogoče šteti za zavezano izplačati jamstvo samo zato, ker ni sprejela ukrepov za prenos v predpisanem roku.

27      Torej je na prvi del prvega vprašanja treba odgovoriti, da določbe Direktive 80/987, ki določajo pravice delavcev, razlagamo tako, da zadevne osebe ne morejo uveljavljati teh pravic zoper državo pred nacionalnimi sodišči države, kjer izvedbeni ukrepi niso bili sprejeti v predpisanem roku.

 Odgovornost države za škodo, nastalo zaradi neizpolnitve obveznosti po pravu Skupnosti

28      V drugem delu prvega vprašanja želi nacionalno sodišče ugotoviti, ali je država članica dolžna nadomestiti škodo, povzročeno posameznikom, ker država ni uspela prenesti Direktive 80/987.

29      Nacionalno sodišče tako postavlja vprašanje obstoja in obsega odgovornosti države za škodo, nastalo zaradi neizpolnitve obveznosti po pravu Skupnosti.

30      To vprašanje je treba presojati ob upoštevanju splošnega sistema Pogodbe in njenih temeljnih načel.

 a) Načelo odgovornosti države

31      Upoštevati je treba, da je Pogodba EGS ustvarila svoj pravni sistem, ki je del pravnih sistemov držav članic in ki jih morajo njihova sodišča uporabljati, subjekti tega pravnega sistema pa niso samo države članice, ampak tudi njihovi državljani, ki jim pravo Skupnosti poleg obveznosti podeljuje pravice, ki postanejo del njihove pravne dediščine; te pravice se ne upoštevajo samo tam, kjer jih Pogodba izrecno določa, ampak tudi na podlagi obveznosti, ki jih Pogodba jasno nalaga tako posameznikom kot državam članicam in institucijam Skupnosti (glej sodbi z dne 5. februarja 1963 v zadevi Van Gend en Loos, 26/62, Recueil, str. 3, in z dne 15. julija 1964 v zadevi Costa, 6/64, Recueil, str. 1141).

32      Po ustaljeni sodni praksi morajo nacionalna sodišča, ki morajo v okviru svojih pristojnosti uporabljati določbe prava Skupnosti, zagotoviti, da te določbe začnejo v celoti učinkovati in varovati pravice, podeljene posameznikom (glej zlasti sodbi z dne 9. marca 1978 v zadevi Simmenthal, 106/77, Recueil, str. 629, točka 16, in z dne 19. junija 1990 v zadevi Factortame, točka 19, C-213/89, Recueil, str. I-2433).

33      Polna učinkovitost določb prava Skupnosti bi bila zmanjšana in varstvo pravic, ki jih priznajo, bi bilo oslabljeno, če posamezniki ne bi mogli dobiti odškodnine, kadar so njihove pravice kršene zaradi neizpolnjevanja prava Skupnosti, za kar je odgovorna država članica.

34      Možnost dobiti odškodnino od države članice je zlasti nujno potrebna tam, kjer je, kot v tem primeru, polna učinkovitost določb prava Skupnosti pogojena s predhodnim ukrepom države članice, pri čemer v odsotnosti takih ukrepov posamezniki pred nacionalnimi sodišči ne morejo uveljavljati pravic, ki so jim priznane po pravu Skupnosti.

35      Iz tega sledi, da je načelo odgovornosti države za škodo, povzročeno posameznikom zaradi kršitev prava Skupnosti, za kar je odgovorna država, vsebovano v sistemu Pogodbe.

36      Obveznost držav članic do povračila škode ima podlago tudi v členu 5 Pogodbe, po katerem morajo države članice sprejeti vse ustrezne ukrepe, splošne in posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe ali so posledica ukrepov institucij Skupnosti. Med temi obveznostmi je tudi obveznost odpraviti protipravne posledice kršitev prava Skupnosti (glede podobne določbe člena 86 Pogodbe ESPJ glej sodbo z dne 16. decembra 1960 v zadevi Humblet, 6/60, Recueil, str. 1125).

37      Iz navedenega sledi, da je načelo prava Skupnosti, da so države članice dolžne nadomestiti škodo, povzročeno posameznikom s kršitvijo prava Skupnosti, ker so za to odgovorne.

 b)     Pogoji odgovornosti države

38      Čeprav odgovornost države izhaja iz prava Skupnosti, so pogoji, pod katerimi ta odgovornost privede do pravice do povrnitve škode, odvisni od narave kršitve prava Skupnosti, ki je povzročila škodo.

39      Kadar, kot v tem primeru, država članica ne izpolni svoje obveznosti po tretjem odstavku člena 189 Pogodbe, da bi sprejela vse potrebne ukrepe za dosego v direktivi predpisanega cilja, polna učinkovitost tega pravila prava Skupnosti zahteva pravico do odškodnine, če so izpolnjeni trije pogoji.

40      Prvi pogoj je, da mora cilj, predpisan z direktivo, vsebovati podelitev pravic posameznikom. Drugi pogoj je, da je mogoče opredeliti vsebino teh pravic na podlagi določb direktive. Tretji pogoj je obstoj vzročne zveze med kršitvijo obveznosti države in škodo, ki so jo utrpeli oškodovanci.

41      Ti pogoji posameznikom zadostujejo za pridobitev pravice do odškodnine, ki temelji neposredno na pravu Skupnosti.

42      S tem pridržkom in na podlagi nacionalnega prava glede odgovornosti države mora država plačati odškodnino za povzročeno škodo. V primeru, ko ni ustrezne zakonodaje Skupnosti, mora notranji pravni red vsake države članice določiti pristojna sodišča in podrobna postopkovna pravila sodnih postopkov za varstvo pravic posameznikov, ki izhajajo iz prava Skupnosti (glej sodbe z dne 22. januarja 1976 v zadevi Russo, 60/75, Recueil, str. 45; z dne 16. februarja 1976 v zadevi Rewe, 33/76, Recueil, str. 1989, in z dne 7. julija 1981 v zadevi Rewe, 158/80, Recueil, str. 1805).

43      Dalje, vsebinski in postopkovni pogoji za nadomestilo škode, določeni z nacionalno zakonodajo držav članic, ne smejo biti manj ugodni od tistih za podobne domače zahtevke in ne smejo biti oblikovani tako, da bi dejansko onemogočali pridobitev odškodnine ali jo naredili pretirano težko dosegljivo (glede podobnega vprašanja povračila davkov zaradi kršitve prava Skupnosti glej med drugim Sodbo z dne 9. novembra 1983 v zadevi San Giorgio, 199/82, Recueil, str. 3595).

44      V tej zadevi je bila kršitev prava Skupnosti države članice, ker ni uspela prenesti Direktive 80/987 v predpisanem roku, potrjena s sodbo Sodišča. Cilj, zahtevan v tej direktivi, daje delavcem pravico do jamstva za izplačilo neporavnanih terjatev iz naslova neizplačanih plač. Tako kot izhaja iz preučitve prvega dela prvega vprašanja, lahko vsebino te pravice opredelimo na podlagi določb Direktive.

45      Pod temi pogoji morajo nacionalna sodišča v skladu z nacionalnim pravom glede odgovornosti zagotoviti pravico delavcev, da dobijo odškodnino za škodo, ki so jo utrpeli, ker država ni prenesla Direktive.

46      Torej je nacionalnemu sodišču treba odgovoriti, da je država članica dolžna povrniti škodo, ki so jo posamezniki utrpeli, ker država ni prenesla Direktive 80/987.

 Drugo in tretje vprašanje

47      Upoštevajoč odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje se Sodišču ni treba opredeliti glede drugega in tretjega vprašanja.

 Stroški

48      Stroški, ki so jih priglasile vlade Italije, Združenega kraljestva, Nizozemske in Nemčije ter Komisija Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

na vprašanja, ki sta mu jih postavili Pretura di Vicenza (v zadevi C-6/90) in Pretura di Bassano del Grappa (v zadevi C-9/90) s sklepoma z dne 9. julija 1989 in 30. decembra 1989, razsodilo:

1)      Določbe Direktive Sveta 80/987/EGS z dne 20. oktobra 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca, ki določajo pravice delavcev, je treba razlagati tako, da zadevne osebe ne morejo uveljaviti svojih pravic pred nacionalnimi sodišči zoper državo, ki ni sprejela izvedbenih ukrepov v predpisanem roku.

2)      Država članica je dolžna povrniti škodo, ki so jo posamezniki utrpeli, ker ji ni uspelo prenesti Direktive 80/987/EGS.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 19. novembra 1991.

* Jezik postopka: italijanščina.