SODBA SODIŠČA

z dne 15. maja 1986(*)

„Enakost obravnavanja moških in žensk – Policijske enote – Nošenje strelnega orožja“

V zadevi 222/84,

katere predmet je predlog Industrial Tribunal Severne Irske, Belfast, naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 177 Pogodbe EGS v postopku v glavni stvari, ki poteka med

Marguerite Johnston

in

Chief Constable of the Royal Ulster Constabulary,

izda predhodno odločbo o razlagi Direktive Sveta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk (UL L 39, str. 40) in člena 224 Pogodbe EGS,

SODIŠČE,

v sestavi A. J. Mackenzie Stuart, predsednik, T. Koopmans, U. Everling, K. Bahlmann in R. Joliet, predsedniki senatov, O. Due, Y. Galmot, C. Kakouris in T. F. O’Higgins , sodniki,

generalni pravobranilec: M. Darmon,

sodni tajnik: P. Heim,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Marguerite Johnston pisno in ustno A. Lester, QC, in D. Smyth, barrister, ki so ju pooblastili Murphy, Kerr & Co., solicitors,

–        za Združeno kraljestvo pisno S. J. Hay iz Treasury Solicitor's Department, zastopnica, skupaj z A. Campbellom, Senior Crown Counsel, in R. Plenderjem, barrister, ter ustno F. Jacobs, QC, in R. Plender, barrister,

–        za Kraljevino Nizozemsko ustno L. Mikaelsen,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti pisno in ustno A. Toledano Laredo, glavni pravni svetovalec, in J. Currall, član pravne službe,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. januarja 1986

izreka naslednjo

Sodbo

1        Z odločbo z dne 8. avgusta 1984, ki je na Sodišče prispela 4. septembra istega leta, je Industrial Tribunal of Northern Ireland v Belfastu na podlagi člena 177 Pogodbe EGS postavilo več vprašanj za predhodno odločanje o razlagi Direktive Sveta 76/207 z dne 9. februarja 1976 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk (UL L 39, str. 40) in člena 224 Pogodbe EGS.

2        Ta vprašanja so bila postavljena v sporu med M. I. Johnston in Chief Constable of Royal Ulster Constabulary (v nadaljevanju: RUC). Zadnji je pristojni organ za imenovanje pripadnikov rezervne sestave policije v RUC Reserve na Severnem Irskem in sicer na delovna mesta v RUC Full-time Reserve s polnim delovnim časom na podlagi pogodb, sklenjenih za tri leta, ki jih je mogoče podaljšati. Spor se nanaša na to, da je Chief Constable zavrnil podaljšanje pogodbe M. I. Johnston kot članici RUC Full-time Reserve ter ji odklonil poklicno usposabljanje za rokovanje s strelnim orožjem in njegovo uporabo.

3        Iz predložitvene odločbe izhaja, da določbe Royal Ulster Contabulary Reserve (Appointment and Conditions of Service) Regulations (NI) iz leta 1973, ki urejajo načine imenovanja in delovne pogoje v rezervni sestavi policije, ne predvidevajo nobene razlike pri obravnavanju med moškimi in ženskami, ki bi bila pomembna v danem primeru. Poleg tega iz členov 10 in 19 Sex Discrimination Order (Northern Ireland) iz leta 1976 – SI 1976, št. 1042 (NI 15), ki določa pravila za odpravljanje diskriminacije na podlagi spola in za izvajanje načela enakosti pri dostopu do zaposlitve, usposabljanja in poklicnega napredovanja ter delovnih pogojev, izhaja, da se prepoved diskriminiranja nanaša na zaposlitev v policiji ter da moški in ženske glede tega ne smejo biti različno obravnavani, razen kadar gre za posebne zahteve, ki se nanašajo na postavo, uniformo, opremo in na dodatke za uniformo ali opremo. Vsekakor v skladu s členom 53(1) Sex Discrimination Order nobena od teh določb, ki prepovedujejo diskriminacijo,

„ne more učinkovati tako, da bi postalo nezakonito dejanje, ki je bilo storjeno za zaščito varnosti države ali javnega reda ali miru,“

in po odstavku 2 tega člena

„potrdilo, ki ga je podpisal Secretary of State ali je podpisano v njegovem imenu in ki potrjuje, da je do dejanja, navedenega v njem, prišlo zaradi enega od namenov, omenjenih v odstavku 1, pomeni neizpodbiten dokaz, da je do tega dejanja prišlo zaradi tega namena.

4        Policisti v Združenem kraljestvu na splošno ne nosijo strelnega orožja pri opravljanju dolžnosti, razen pri posebnih operacijah, pri tem pa ni nobene razlike med moškimi in ženskami. Zaradi dejstva, da je bilo na Severnem Irskem v zadnjih nekaj letih v atentatih ubitih veliko policistov, je Chief Constable RUC menil, da ne more več ohraniti te prakse. Odločil je, da bodo moški v RUC in v RUC Reserve nosili strelno orožje pri vsakodnevnem opravljanju svojih dolžnosti, medtem ko ženske orožja ne bodo nosile in ne bodo deležne usposabljanja na področju rokovanja s strelnim orožjem in njegove uporabe.

5        Chief Constable je v teh okoliščinah leta 1980 menil, da je bilo število žensk v RUC zadostno za posebne naloge, ki jih ponavadi opravljajo policistke. Po njegovem mnenju splošnih policijskih dolžnosti, ki pri operacijah pogosto vključujejo nošenje strelnega orožja, ne bi več smeli dodeljevati ženskam, zato se je odločil, da ne bo na novo sklepal pogodb z ženskami ali jim jih podaljševal v RUC Full-time Reserve, razen kadar morajo opravljati naloge, ki jih lahko opravljajo le policistke. Od te odločitve ni nobeni ženski v RUC Full-time Reserve ponudil nove ali podaljšal stare pogodbe, razen v enem primeru.

6        V skladu s predložitveno odločbo je bila M. I. Johnston članica RUC Full-time Reserve v letih od 1974 do 1980. Uspešno je opravljala splošne dolžnosti uniformirane policistke, ki so vključevale dežurstvo na policijski postaji, sodelovanje v policijskih patruljah, vožnjo patruljnega avtomobila in sodelovanje pri preiskavah oseb, pripeljanih na policijsko postajo. Pri opravljanju teh dolžnosti ni bila oborožena in jo je pri nalogah, ki jih je opravljala zunaj policijske postaje, ponavadi spremljal oborožen policist iz RUC Full-time Reserve. Leta 1980 je Chief Constable zavrnil podaljšanje njene pogodbe zaradi zgoraj omenjene na novo uvedene politike glede žensk v RUC Full-time Reserve.

7        M. I. Johnston je vložila tožbo pri Industrial Tribunal, s katero je hotela izpodbijati to odločitev, sprejeto v skladu z novo politiko, ki ji je onemogočila podaljšanje pogodbe in usposabljanje za rokovanja s strelnim orožjem s tem, da je zatrjevala, da je bila deležna nezakonite diskriminacije, prepovedane po Sex Discrimination Order.

8        Chief Constable je v postopku pred Industrial Tribunal predložil potrdilo, ki ga je izdal Secretary of State, v katerem je minister vlade Združenega kraljestva v skladu s členom 53 zgoraj navedenega Sex Discrimination Order potrdil, da „je bilo dejanje, s katerim Royal Ulster Constabulary M. I. Johnston ni ponudil nove zaposlitve za polni delovni čas v okviru Royal Ulster Constabulary Reserve storjeno z namenom: a) zaščite varnosti države in b) zaščite javnega reda in miru“.

9        M. I. Johnston se je sklicevala na Direktivo 76/207. Namen te direktive je v skladu z njenim členom 1 uveljaviti načelo enakega obravnavanja moških in žensk v državah članicah v zvezi z dostopom do zaposlitve, skupaj z napredovanjem, poklicnim izobraževanjem in delovnimi pogoji. V skladu s členom 2(1) načelo enakega obravnavanja pomeni, da ne sme biti nobene diskriminacije na podlagi spola, razen v primeru odstopanj, ki jih dovoljuje člen 2(2) in (3). Za namene uporabe tega načela na različnih področjih členi od 3 do 5 nalagajo državam članicam, naj odpravijo vse zakone in druge predpise, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, ter da se tisti zakoni in drugi predpisi, ki so nasprotni načelu enakega obravnavanja, pregledajo takrat, ko dejavniki, ki so prvotno sprožili njihov nastanek, niso več utemeljeni. Člen 6 predvideva, da mora biti vsem osebam, ki se čutijo prizadete zaradi diskriminacije, omogočeno vlaganje zahtevkov v sodnih postopkih.

10      Da bi lahko razsodilo v tem sporu, je Industrial Tribunal na Sodišče naslovilo naslednja vprašanja za predhodno odločanje:

„1.      Ali je treba Direktivo Sveta št. 76/207, tako glede na njo samo kot v luči okoliščin te zadeve, razlagati tako, da državi članici omogoči, da iz področja uporabe izključi diskriminatorna dejanja na podlagi spola pri dostopu do zaposlitve, storjena z namenom zaščite varnosti države ali zaščite javnega reda ali javne varnosti?

2.      Ali ta direktiva, tako glede na njo samo kot v luči okoliščin te zadeve, omogoči, da se zaposlitev za polni delovni čas kot oborožen član rezervne sestave policije oziroma usposabljanje za rokovanje s strelnim orožjem in njegovo uporabo za potrebe te službe uvrstita med poklicne dejavnosti, in glede na okoliščine primera tudi šolanje za te poklicne dejavnosti, pri katerih je zaradi narave dela ali zaradi okoliščin, v katerih se to delo opravlja, spol delavca odločilni dejavnik v smislu člena 2(2)?

3.      Kakšna so načela in merila, po katerih bi morale države članice določiti, ali „spol delavca pomeni odločilni dejavnik“ v smislu člena 2(2) v povezavi s „poklicnimi dejavnostmi“ oboroženega člana rezervne sestave policije in „za to potrebnim šolanjem“, bodisi zaradi narave dela ali zaradi okoliščin, v katerih se to delo opravlja?

4.      Ali lahko politika, ki jo je uporabil direktor policije, ki je zakonsko odgovoren za upravljanje in nadziranje policije, v skladu s katero ženske članice policije ne smejo nositi strelnega orožja, ob upoštevanju okoliščin te zadeve pomeni „določbo, namenjeno varstvu žensk,“ v smislu člena 2(3) ali „upravno določbo“, utemeljeno s „skrbjo za varstvo“ v smislu člena 3(2) Direktive?

5.      Če je odgovor na četrto vprašanje pritrdilen, kakšna so načela in merila, ki jih morajo države članice uporabiti za odločitev, ali je „skrb za varstvo“ „utemeljena“ v smislu člena 3(2)(c)?

6.      Ali se tožeča stranka v okoliščinah tega primera lahko sklicuje na načelo enakega obravnavanja, vsebovanega v zadevnih določbah Direktive, pred nacionalnimi sodišči držav članic?

7.      Če je odgovor na šesto vprašanje pritrdilen:

a)      Ali se mora člen 224 Pogodbe EGS sam po sebi razlagati tako, da državam članicam ob resnih notranjih nemirih, ki vplivajo na javni red, dovoljuje, da se izognejo obveznostim iz direktive, ki bi jih sicer morale izpolnjevati države same (ali delodajalci v okviru pristojnosti)?

b)      Ali se lahko posameznik v tem primeru, da prepreči, da bi se država članica sklicevala na člen 224 Pogodbe EGS, sklicuje na dejstvo, da se ta država članica ni posvetovala z drugimi državami članicami?“

11      Da bi lahko podali odgovore, ki bodo pomagali pri reševanju spora o glavni stvari, je treba pojasniti položaj, o kateem naj bi odločilo Industrial Tribunal. Kot izhaja iz predložitvene odločbe, je Chief Constable pred Industrial Tribunal priznal, da lahko od vseh določb v Sex Discrimination Order le člen 53 utemelji njegovo stališče. Po drugi strani pa se je M. I. Johnston strinjala s tem, da bi ji potrdilo, ki ga je izdal Secretary of State, odvzelo vsa možna pravna sredstva, če bi se uporabila samo nacionalna zakonodaja; sklicevala se je na določbe direktive, s katerimi je poskušala doseči razveljavitev učinkov člena 53 Sex Discrimination Order.

12      Zato se zdi, da se z vprašanji, ki jih je postavilo Industrial Tribunal, želi izvedeti, ali je v skladu s pravom Skupnosti in Direktivo 76/207, da nacionalnemu sodišču pravilo, kot je tisto, določeno v členu 53(2) Sex Discrimination Order, prepreči, da bi v celoti izvajal sodni nadzor (del vprašanja 6). Vprašanja, ki jih je postavilo Industrial Tribunal so prav tako namenjena temu, da se mu omogoči presoja, ali in pod katerimi pogoji določbe direktive, v položaju, kot je v tem primeru, omogočajo različno obravnavanje moških in žensk, zaposlenih pri policiji, iz razlogov zaščite javne varnosti, ki so navedeni v členu 53(1) Sex Discrimination Order (vprašanja od 1 do 5). Dalje morajo postavljena vprašanja predložitvenemu sodišču pomagati, da izve, ali se glede na okoliščine primera lahko sklicuje na določbe direktive zoper pravilo, ki je v nasprotju z nacionalnim pravom (drugi del vprašanja 6). V skladu z odgovori na ta vprašanja bi se lahko pojavilo tudi vprašanje, ali se država članica lahko sklicuje na člen 224 Pogodbe EGS z namenom, da se izogne obveznostim iz direktive v primeru, kot je ta (vprašanje 7).

 Pravica do učinkovitega sodnega varstva

13      Najprej je treba preveriti tisti del šestega vprašanja, ki sprašuje o tem, ali pravo Skupnosti in zlasti Direktiva 76/207 od držav članic zahtevata, da morajo zagotoviti, da bodo njihova nacionalna sodišča izvajala učinkovit nadzor nad spoštovanjem določb direktive in nacionalne zakonodaje, katere namen je izvajanje te direktive.

14      Po mnenju M. I. Johnston je določba, kot je člen 53(2) Sex Discrimination Order, v nasprotju s členom 6 Direktive, ker preprečuje pristojnemu nacionalnemu sodišču, da bi izvajalo kakršen koli sodni nadzor.

15      Vlada Združenega kraljestva ugotavlja, da državam članicam v skladu s členom 6 Direktive ni treba predložiti v sodni nadzor vsakega vprašanja, ki bi se lahko pojavilo ob uporabi direktive, tudi kadar gre za državno in javno varnost. Pravila o dokazih, kakršno je pravilo, določeno v členu 53(2) Sex Discrimination Order so v nacionalnem procesnem pravu precej običajna. Utemeljuje jih z dejstvo, da lahko vprašanja državne in javne varnosti zadovoljivo presodijo le pristojni politični organi, namreč minister, ki izda zadevno potrdilo.

16      Komisija meni, da bi priznanje učinka, kot je ta, ki je predviden v členu 53(2) Sex Discrimination Order, potrdilu ministra privedlo do tega, da bi se zanikal vsak sodni nadzor ter bi bilo torej v nasprotju s temeljnim načelom prava Skupnosti in členom 6 Direktive.

17      Glede tega je treba najprej opozoriti, da člen 6 Direktive državam članicam nalaga obveznost, da v nacionalni pravni red uvedejo ukrepe, potrebne, da se vsem osebam, ki se čutijo prizadete zaradi diskriminacije, omogoči „vlaganje zahtevkov v sodnih postopkih“. Iz te določbe izhaja, da morajo države članice sprejeti ukrepe, ki bodo dovolj učinkoviti za dosego cilja direktive in ki bodo poskrbeli, da se bodo lahko zadevne osebe dejansko sklicevale pred nacionalnimi sodišči na tako podeljene pravice.

18      Sodni nadzor, ki ga zahteva ta člen, je odraz splošnega pravnega načela, ki je podlaga ustavnih tradicij, ki so skupne vsem državam članicam. To načelo je bilo prav tako priznano s členoma 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4. novembra 1950. Kot je bilo priznano v skupni izjavi Skupščine, Sveta in Komisije z dne 5. aprila 1977 (UL C 103, str. 1) in s sodno prakso Sodišča, je treba v okviru prava Skupnosti upoštevati načela, na katerih temelji ta konvencija.

19      Na podlagi člena 6 Direktive, razlaganega v luči navedenega splošnega načela, ima vsaka oseba pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred pristojnim sodiščem zoper dejanja, za katera meni, da so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja moških in žensk, določenim v Direktivi 76/207. Države članice morajo zagotoviti učinkovit sodni nadzor nad spoštovanjem veljavnih določb prava Skupnosti in nacionalne zakonodaje, katere namen je izvedba pravic, predvidenih z direktivo.

20      Določba, ki tako kot člen 53(2) Sex Discrimination Order zahteva, naj se potrdilo, kot je to v zadevnem primeru, obravnava kot neizpodbiten dokaz, da so izpolnjeni pogoji za odstopanje od načela enakega obravnavanja, pristojnim organom dovoljuje, da posamezniku odvzamejo možnost, da po sodni poti uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje direktiva. Takšna določba je zato v nasprotju z načelom učinkovitega sodnega nadzora, določenega v členu 6 Direktive.

21      Na ta del šestega vprašanja, ki ga je postavilo Industrial Tribunal, je torej treba odgovoriti, da načelo učinkovitega sodnega nadzora, določeno v členu 6 Direktive Sveta 76/207 z dne 9. februarja 1976, nasprotuje temu, da bi lahko potrdilo, ki ga izda nacionalni organ, in ki navaja, da so izpolnjeni pogoji za odstopanje od načela enakega obravnavanja moških in žensk za namene zaščite javne varnosti obravnavali kot neizpodbiten dokaz o izključitvi pooblastil za sodni nadzor.

 Uporaba Direktive 76/207 za ukrepe, sprejete za zaščito javne varnosti

22      V nadaljevanju je treba preučiti prvo vprašanje, s katerim želi Industrial Tribunal izvedeti, ali se Direktiva 76/207 glede na dejstvo, da ne vsebuje izrecnih določb o ukrepih, sprejetih zaradi zaščite varnosti države ali zaščite javnega reda in zlasti javne varnosti, uporablja za take ukrepe.

23      Po mnenju M. I. Johnston za take namene ne obstaja nobeno splošno odstopanje od temeljnega načela enakega obravnavanja, ki ni povezano s posebnimi poklicnimi dejavnostmi, njihovo naravo in okoliščine, v katerih se izvajajo. Takšno odstopanje bi zaradi dejstva, da temelji izključno na razlogih, da je bilo diskriminatorno dejanje storjeno zaradi zaščite javne varnosti, državam članicam dalo možnost, da se enostransko izognejo obveznostim iz direktive.

24      Vlada Združenega kraljestva meni, da zaščitne klavzule, vsebovane v členih 36, 48, 56, 66, 223 in 224 Pogodbe EGS, kažejo na to, da niti Pogodba niti iz nje izpeljano pravo ne veljata za področja, omenjena v vprašanju Industrial Tribunal, in ne omejujeta pooblastil držav članic za sprejemanje ukrepov, ki se jim zdijo koristni ali nujno potrebni za te namene. Ukrepi, navedeni v prvem vprašanju, naj zato ne bi spadali v področje uporabe direktive.

25      Komisija predlaga, da bi bilo treba direktivo razlagati v luči člena 224 Pogodbe EGS, tako da bi lahko stališča glede javne varnosti v posebnih okoliščinah, ki jih predvideva ta člen in ki so podvržene sodnemu nadzoru, opravičevala odstopanja od načela enakega obravnavanja tudi v primerih, ko strogi pogoji, določeni v členih 2(2) in (3) Direktive, niso izpolnjeni.

26      Glede tega je treba ugotoviti, da so edini členi, v katerih Pogodba predvideva odstopanja v položajih, v katerih bi lahko bila ogrožena javna varnost, členi 36, 48, 56, 223 in 224, ki pokrivajo izjemne in jasno opredeljene primere. Zaradi omejenosti ti členi ne dopuščajo široke razlage in iz njih ni mogoče sklepati, da Pogodba vsebuje splošno izjemo, ki zajema vse ukrepe, sprejete iz razlogov javne varnosti. Priznanje splošne izjeme vsaki določbi prava Skupnosti, ne glede na posebne pogoje, opredeljene z določbami Pogodbe, bi lahko ogrozilo zavezujočo naravo prava Skupnosti in njegovo enotno uporabo.

27      Iz tega izhaja, da ne obstaja nobena splošna izjema za izvedbo načela enakega obravnavanja moških in žensk za upravičenje ukrepov zaradi zaščite javne varnosti, razen morebitne uporabe člena 224 Pogodbe, ki se nanaša na čisto izjemen položaj in je predmet sedmega vprašanja. Dejstva, ki so pristojne organe prepričala, da so se sklicevali na potrebo po zaščiti javne varnosti, je treba zato glede na okoliščine primera najprej preučiti z vidika uporabe posebnih določb Direktive.

28      Odgovor na prvo vprašanje mora torej biti, da je treba diskriminacije na podlagi spola, storjene zaradi zaščite javne varnosti, preučiti v luči odstopanj od načela enakega obravnavanja moških in žensk, določenih v Direktivi 76/207.

 Odstopanja, dopuščena zaradi pogojev izvajanja poklicne dejavnosti

29      Industrial Tribunal želi z drugim in tretjim vprašanjem razlago o odstopanju od načela enakega obravnavanja, predvidenega v členu 2(2) Direktive, ki naj bi mu pomagala pri odločitvi, ali tako odstopanje zajema tudi razliko v obravnavi, ki je predmet tega postopka. Želelo je tudi informacije o merilih in načelih, na podlagi katerih se določi, ali je dejavnost kot ta v tem primeru del dejavnosti, pri katerih je „zaradi same narave dela ali zaradi okoliščin, v katerih se to delo opravlja, spol delavca odločilni dejavnik“.

30      M. I. Johnston meni, da odgovor na to vprašanje v tako splošnih okoliščinah ni možen. Navaja, da je naloge pri policiji vedno opravljala zadovoljivo. Vztraja pri tem, da je tudi ženske mogoče ustrezno usposobiti za rokovanje s strelnim orožjem. Industrial Tribunal bi moralo presoditi, ali so taka odstopanja po členu 2(2) Direktive mogoča, pri čemer pa je treba upoštevati posebne naloge, ki jih je morala opravljati. Po tej določbi ji ne bi bilo mogoče popolnoma odvzeti možnosti zaposlitve v RUC Full-time Reserve.

31      Vlada Združenega kraljestva trdi, da imajo države članice pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ali – zaradi zahtev nacionalne in javne varnosti ali javnega reda – okoliščine izvajanja poklicne dejavnosti v policiji preprečujejo, da bi te naloge opravljale oborožene policistke. Pri opredelitvi tega vprašanja bi lahko države članice upoštevale merila, kot so na primer razlika v fizični moči med spoloma, verjeten odziv javnosti na pojavljanje oboroženih policistk in tveganje, da bi bile žrtev atentatov. Ker je bila odločitev Chief Constable sprejeta ob uporabi takšnih meril, spada v okvir člena 2(2) Direktive.

32      Komisija meni, da je na poklicno dejavnost oboroženega policista mogoče gledati kot na dejavnost, pri kateri je spol policista odločilni dejavnik zaradi okoliščin izvajanja, ne pa zaradi njene narave. Odstopanje bi moralo biti utemeljeno glede na posebne dolžnosti in ne glede na delovno mesto na splošno. Pri tem bi bilo treba upoštevati predvsem načelo sorazmernosti. Nacionalno sodišče bi moralo sporno diskriminacijo presojati s tega vidika.

33      Glede tega je treba najprej ugotoviti, da odločitev pristojnih policijskih organov Severne Irske, da zaradi zahtev po javni varnosti odstopijo od načela, ki se na splošno uporablja v drugih delih Združenega kraljestva, da ne oborožujejo policistov pri opravljanju rednih nalog, sama po sebi ne vključuje nikakršne diskriminacije med moškimi in ženskami ter zato ne spada v okvir načela enakega obravnavanja. Presoja teh ukrepov v luči določb direktive je relevantna zato, ker se je Chief Constable odločil, da ženske ne bodo oborožene in se ne bodo usposabljale za uporabo strelnega orožja, da bodo v prihodnje splošne policijske dolžnosti opravljali le oboroženi policisti moškega spola in da ne bo podaljšal pogodb ženskam, zaposlenim v RUC Full-time Reserve, ki so, tako kot M. I. Johnston, prej opravljale splošne policijske dolžnosti.

34      Iz predložitvene odločbe je razvidno, da zaradi tega, ker se mora Sex Discrimination Order uporabljati pri zaposlovanju v policiji ter ker v tem pogledu v posebnih določbah, ki se uporabljajo na tem področju, ni razlikovanja med moškimi in ženskami, narava poklicne dejavnosti v policiji ni ustrezna podlaga za utemeljevanje sporne diskriminacije. Predvsem pa je treba preučiti vprašanje, ali je zaradi posebnih pogojev, v katerih se dejavnost, opisana v predložitveni odločbi izvaja, spol osebe, ki opravlja to dejavnost, odločilen dejavnik.

35      Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je Chief Constable sprejel tako politiko do zaposlenih žensk v RUC Full-time Reserve zato, ker je menil, da bi lahko postale oborožene ženske pogostejše tarče atentatov, da bi njihovo strelno orožje lahko prišlo v roke napadalcev, javnost pa nošenja strelnega orožja s strani žensk ne bi podpirala, ker bi bilo preveč v nasprotju z idealom neoboroženih policistov in policistk, pa tudi da bi bile oborožene policistke manj učinkovite pri opravljanju policijskega dela na socialnem področju z družinami in otroki, kjer je delo policistk še posebej cenjeno. Razlogi, ki jih je Chief Constable navedel za sprejetje svoje politike, so povezani s posebnimi okoliščinami, v katerih mora delati policija na Severnem Irskem zaradi stanja, ki vlada v državi, ob upoštevanju zahtev po zaščiti javne varnosti v primeru resnih notranjih nemirov.

36      Glede vprašanja, ali lahko take razloge pokriva člen 2(2) Direktive, je treba najprej ugotoviti, da je treba to določbo, ki pomeni odstopanje od pravice, določene v direktivi, razlagati strogo. Priznati pa je treba, da okoliščine, v katerih se poklicne dejavnosti članov oborožene policije izvajajo, določa okolje, v katerem se te dejavnosti izvajajo. V zvezi s tem ni mogoče izključiti možnosti, da bi lahko v primeru resnih notranjih nemirov nošenje strelnega orožja s strani policistk ustvarilo dodatna tveganja, da postanejo žrtev atentatov, kar bi bilo v nasprotju z zahtevami po javni varnosti.

37      V takšnih razmerah so lahko okoliščine izvajanja določenih policijskih dejavnosti takšne, da spol policistov pomeni odločilni dejavnik pri njihovem opravljanju. Če je tako, lahko država članica opravljanje takšnih nalog in usposabljanje za te naloge omeji samo na moške. Kot je razvidno iz člena 9(2) Direktive imajo države članice v takem primeru dolžnost, da redno presojajo poklicne dejavnosti, da glede na družbeni razvoj ugotovijo, ali je mogoče še naprej ohraniti te izjeme.

38      Opozoriti je treba tudi, da je pri določanju obsega kakršnih koli odstopanj od pravice, kot je enaka obravnava moških in žensk, ki jo predvideva direktiva, treba upoštevati načelo sorazmernosti, ki je eno od splošnih pravnih načel, ki so podlaga za pravni red Skupnosti. To načelo zahteva, da morajo odstopanja ostajati v mejah ustreznih in potrebnih okvirov za doseganje zastavljenega cilja in da je treba načelo enakega obravnavanja kar najbolj uskladiti z zahtevami po javni varnosti, ki so odločilni dejavnik pri določanju pogojev izvajanja zadevne dejavnosti.

39      V okviru delitve pristojnosti po členu 177 Pogodbe EGS mora nacionalno sodišče odločiti, ali so razlogi, na podlagi katerih je Chief Constable osnoval svojo odločitev, dejansko dobro utemeljeni in opravičujejo ukrep, sprejet v primeru M. I. Johnston. Prav tako mora nacionalno sodišče zagotoviti, da se upošteva načelo sorazmernosti, ter opredeliti, ali se zavrnitvi podaljšanja pogodbe M. I. Johnston ni bilo mogoče izogniti tako, da bi ženskam dodelili opravljanje dolžnosti, pri katerih nošenje strelnega orožja ni potrebno, ne da bi pri tem ogrožali zastavljene cilje.

40      Na drugo in tretje vprašanje Industrial Tribunal je torej treba odgovoriti, da je treba člen 2(2) Direktive 76/207 razlagati tako, da lahko država članica pri odločanju, ali je zaradi okoliščin, v katerih se opravljajo policijske dejavnosti, spol policistov odločilen dejavnik za to poklicno dejavnost, v notranjih razmerah, za katere so značilni številni atentati, upošteva zahteve po zaščiti javne varnosti z namenom omejitve splošnih policijskih dolžnosti na moške, oborožene s strelnim orožjem.

 Odstopanja, dopuščena zaradi varstva žensk

41      Industrial Tribunal je s četrtim in petim vprašanjem Sodišče zaprosilo za razlago izrazov „varstvo žensk“ v smislu člena 2(3) Direktive in „skrb za varstvo“ v členu 3(2)(c), ki sta podlaga za določene nacionalne predpise, da bi se lahko odločilo, ali lahko sporna razlika v obravnavi spada v področje uporabe odstopanj od načela enakega obravnavanja, določenega za te namene.

42      M. I. Johnston meni, da je treba te določbe razlagati strogo in da je njihov namen zagotoviti ženskam posebno obravnavo, da se zaščitita njihovo zdravje in varnost v primeru nosečnosti in materinstva. To pa ne velja za primere, ko so ženske povsem izključene iz oborožene službe policije.

43      Vlada Združenega kraljestva navaja, da je bil cilj politike glede žensk, zaposlenih v RUC Full-time Reserve, varovati ženske pred tem, da bi postale tarče atentatov. Izraz „varstvo žensk“ lahko pokriva takšen cilj v obdobju resnih nemirov. Tudi Komisija meni, da je s stališča varstva žensk mogoče upoštevati izjemne razmere, kot so te, ki vladajo na Severnem Irskem, in iz njih izhajajoče nevarnosti za oborožene policistke.

44      Glede tega je treba pripomniti, da je treba tako člen 2(2) Direktive, kot tudi člen 2(3), ki prav tako določa obseg člena 3(2)(c), razlagati strogo. Iz izrecne omembe nosečnosti in materinstva je jasno, da je direktiva namenjena varstvu biološkega stanja žensk in posebnega odnosa, ki obstaja med žensko in njenim otrokom. Ta določba zato ne dopušča, da bi bile vse ženske izključene iz določene vrste zaposlitve na podlagi dejstva, da javno mnenje zahteva, da morajo biti ženske deležne večje zaščite kot moški zoper tveganja, ki zadevajo tako moške kot tudi ženske na enak način in ki so drugačna od posebnih potreb žensk po zaščiti, kot so na primer tiste, ki so izrecno omenjene.

45      Ne zdi se, da bi bila tveganja in nevarnosti, ki so jim pri opravljanju dolžnosti pri policiji v razmerah, kakršne vladajo na Severnem Irskem, izpostavljene ženske, drugačna od tistih, ki so jim pri opravljanju enakih dolžnosti izpostavljeni tudi moški. Popolna izključitev žensk iz takšnih poklicnih dejavnosti na podlagi splošnega tveganja, ki ni posebno za ženske, iz razlogov javne varnosti, ne spada med razlike v obravnavi, ki jo dovoljuje člen 2(3) Direktive zaradi skrbi za varstvo žensk.

46      Na četrto in peto vprašanje Industrial Tribunal je torej treba odgovoriti, da razlike v obravnavi med moškimi in ženskami, ki jih dovoljuje člen 2(3) Direktive 76/207 zaradi skrbi za varstvo žensk, ne vključujejo tveganj in nevarnosti, kot so na primer tista, ki jim je oborožen policist izpostavljen pri opravljanju dolžnosti v danem položaju, ki se ne nanaša na poseben način na ženske kot take.

 Učinki Direktive 76/207

47      Industrial Tribunal s šestim vprašanjem sprašuje, ali se lahko posameznik sklicuje na določbe direktive v sporu pred nacionalnim sodiščem. Glede na prej navedeno se to vprašanje postavlja zlasti glede členov 2 in 6 direktive.

48      M. I. Johnston meni, da je člen 2(1) Direktive brezpogojen in dovolj jasen ter natančen, da ima lahko neposreden učinek. Nanj se je mogoče sklicevati zoper Chief Constable kot javni organ. V vsakem primeru ima direktiva horizontalni neposredni učinek tudi za posameznike.

49      Po mnenju vlade Združenega kraljestva je člen 2(1) Direktive pogojna določba, saj je podvržena odstopanjem, za katera se lahko države članice odločijo po lastni presoji. Chief Constable naj bi bil po ustavi neodvisen od države in v trenutno obravnavani zadevi le delodajalec; v takšnih razmerjih pa naj direktiva ne bi imela neposrednega učinka.

50      Komisija meni, da je v zadevi mogoče odločiti v okviru nacionalnega prava in da odločitev glede neposrednega učinka členov 2 in 3 Direktive ni potrebna.

51      V zvezi s tem je treba najprej pripomniti, da v vseh primerih, ko se direktiva pravilno izvaja, njeni učinki dosežejo posameznike prek izvedbenih ukrepov, ki jih sprejme zadevna država članica. Vprašanje, ali se je na člen 2(1) mogoče sklicevati pred nacionalnim sodiščem, je zato neumestno, saj velja, da se določba izvaja v okviru nacionalnega prava.

52      Odstopanje od načela enakega obravnavanja, ki ga po zgornjih navedbah dovoljuje člen 2(2), je možnost, ki je dana na voljo državam članicam. Pristojno nacionalno sodišče pa mora ugotoviti, ali se je ta možnost uporabila v določbah nacionalne zakonodaje in presoditi vsebino. Vprašanje, ali se lahko posameznik sklicuje na določbe direktive z namenom, da bi dosegel razveljavitev odstopanja, predvidenega v nacionalni zakonodaji, bi bilo smiselno samo, če je omenjeno odstopanje preseglo meje izjem, ki jih dovoljuje člen 2(2) Direktive.

53      Glede tega je najprej treba opozoriti, da je Sodišče v sodbah z dne 10. aprila 1984 (von Colson in Kamann, 14/83, Recueil, str. 1891, in Harz, 79/83, Recueil, str. 1921) ugotovilo, da je obveznost držav članic, ki izhaja iz direktive, da dosežejo rezultat, predviden s to direktivo, ter na podlagi člena 5 Pogodbe njihova dolžnost, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnitev te obveznosti, zavezujoča za vse organe držav članic, skupaj s sodišči v okviru njihovih pristojnosti. Zato morajo ob uporabi nacionalnega prava in predvsem predpisov, sprejetih za izvedbo Direktive 76/207, nacionalna sodišča razlagati nacionalno pravo v luči besedila in namena direktive za dosego rezultata iz člena 189(3) Pogodbe EGS. Zato je naloga Industrial Tribunal, da razlaga določbe Sex Discrimination Order in zlasti njegov člen 53(1) v luči določb direktive, kot so bile razložene zgoraj, z namenom, da se ji da polni učinek.

54      V primeru, ko bi ob upoštevanju zgornjih navedb še vedno obstajalo vprašanje, ali se lahko posameznik sklicuje na direktivo zoper odstopanje, predvideno z nacionalno zakonodajo, je treba opozoriti na ustaljeno sodno prakso Sodišča (glej zlasti sodbo z dne 19. januarja 1982 v zadevi Becker, 8/81, Recueil, str. 53). Sodišče je tudi v nedavni sodbi z dne 26. februarja 1986 (v zadevi Marshall, 152/84, Recueil 1986, str. 723) odločilo, da so nekatere določbe Direktive 76/207 z vidika vsebine brezpogojne in dovolj natančne ter da se lahko posamezniki nanje sklicujejo zoper državo članico, ki jih ne prenese pravilno.

55      V zgoraj navedeni sodbi z dne 26. februarja 1986 je bilo to ugotovljeni v zvezi z uporabo načela enakega obravnavanja, določenega v členu 2(1) Direktive, glede pogojev odpuščanja, navedenih v členu 5(1). Enako velja za uporabo načela, vsebovanega v členu 2(1), glede pogojev za dostop do zaposlitve in dostop do nadaljnjega poklicnega usposabljanja iz členov 3(1) in 4, ki sta vprašljiva v tej zadevi.

56      Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi z dne 26. februarja 1986 odločilo tudi, da se lahko posamezniki sklicujejo na direktivo zoper državni organ, bodisi v funkciji delodajalca ali javnega organa. Glede organa, kot je Chief Constable, je treba povedati, da iz predložitvene odločbe izhaja, da je ta uradnik, odgovoren za vodenje policije. Ne glede na to, v kakšnem razmerju je z drugimi državnimi organi, tak javni organ, ki mu država naloži nalogo vzdrževanja javnega reda in varnosti, ne more delovati kot posameznik. Ne more izkoristiti dejstva, da država, iz katere izhaja, krši pravo Skupnosti.

57      Na šesto vprašanje je torej treba odgovoriti, da se lahko posamezniki zoper državne organe, ki delujejo v vlogi delodajalca, katerih naloga je vzdrževanje javnega reda in varnosti, sklicujejo na uporabo načela enakega obravnavanja moških in žensk, določenega v členu 2(1) Direktive 76/207, pri zadevah, navedenih v členih 3(1) in 4, glede pogojev dostopa do zaposlitve in do nadaljnjega poklicnega usposabljanja, z namenom, da se izključi odstopanje od tega načela v skladu z nacionalno zakonodajo, če presega meje izjem, kot jih dopušča člen 2(2).

58      Glede člena 6 Direktive, ki se, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, prav tako uporabi v tej zadevi, je Sodišče že odločilo v zgoraj navedeni sodbi z dne 10. aprila 1984, da ta člen glede sankcij za kakršno koli diskriminacijo ne vsebuje nobenih brezpogojnih in dovolj natančnih obveznosti, na katere bi se lahko skliceval posameznik. Nasprotno, ker izhaja iz tega člena, razloženega v luči splošnega načela, katerega izraz je, da mora biti vsem osebam, ki se čutijo prizadete zaradi diskriminacije med moškimi in ženskami, na voljo učinkovito sodno varstvo, je ta določba dovolj natančna in brezpogojna, da se je mogoče nanjo sklicevati zoper državo članico, ki ne bi zagotovila, da se ta določba v celoti uporablja v njenem notranjem pravnem redu.

59      V odgovoru na ta del šestega vprašanja je zato treba ugotoviti, da se lahko na določbo, vsebovano v členu 6, po kateri morajo imeti vse osebe, ki se čutijo prizadete zaradi diskriminacije med moškimi in ženskami, na voljo učinkovito sodno varstvo, sklicujejo posamezniki zoper državo članico, ki ne bi zagotovila, da se ta določba v celoti uporablja v njenem notranjem pravnem redu.

 Člen 224 Pogodbe EGS

60      Kar se tiče sedmega vprašanja glede razlage člena 224, iz zgoraj navedenega izhaja, da člen 2(2) Direktive 76/207 omogoča državam članicam, da upoštevajo zahteve po zaščiti javne varnosti v primeru, kot je ta. Glede zahteve, da je potreben sodni nadzor za spoštovanje pravil, ki jih določa direktiva, lahko ugotovimo, da noben element iz spisa in nobeno od stališč, predstavljenih pred Sodiščem, ne kaže na to, da je zaradi resnih notranjih nemirov na Severnem Irskem sodni nadzor nemogoč ali da bi bila zaradi takega nadzora nacionalnih sodišč zmanjšana učinkovitost ukrepov, potrebnih za zaščito javne varnosti. V teh okoliščinah ni vprašljivo, ali se država članica lahko sklicuje na člen 224 Pogodbe EGS z namenom, da bi se izognila izpolnjevanju obveznosti, ki jih ji nalaga pravo Skupnosti in zlasti direktiva.

61      Sedmo vprašanje je glede na odgovore na druga vprašanja brezpredmetno.

 Stroški

62      Stroški vlade Združenega kraljestva, danske vlade ter Komisije Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanja, ki jih je postavilo Industrial Tribunal of Northern Ireland z odločbo z dne 8. avgusta 1984, razsodilo:

1)      Načelo učinkovitega sodnega nadzora, določeno v členu 6 Direktive Sveta 76/207 z dne 9. februarja 1976, nasprotuje temu, da bi lahko potrdilo, ki ga izda nacionalni organ, in ki navaja, da so pogoji za odstopanje od načela enakega obravnavanja moških in žensk za namene zaščite javne varnosti izpolnjeni, obravnavali kot neizpodbiten dokaz o izključitvi pooblastil za sodni nadzor. Določbo, vsebovano v členu 6, po kateri morajo imeti vse osebe, ki se čutijo prizadete zaradi diskriminacije med moškimi in ženskami, na voljo učinkovito sodno varstvo, sklicujejo posamezniki zoper državo članico, ki ne bi zagotovila, da se ta določba v celoti uporablja v njenem notranjem pravnem redu.

2)      Diskriminacije na podlagi spola, storjene zaradi zaščite javne varnosti, je treba preučiti v luči odstopanj od načela enakega obravnavanja moških in žensk, določenih v Direktivi 76/207.

3)      Člen 2(2) Direktive 76/207 je treba razlagati tako, da lahko država članica pri odločanju, ali je zaradi okoliščin, v katerih se opravljajo policijske dejavnosti, spol policistov odločilen dejavnik za to poklicno dejavnost, v notranjih razmerah, za katere so značilni številni atentati, upošteva zahteve po zaščiti javne varnosti z namenom omejitve splošnih policijskih dolžnosti, na moške, oborožene s strelnim orožjem.

4)      Razlike v obravnavanju moških in žensk, ki jih dovoljuje člen 2(3) Direktive 76/207 zaradi skrbi za varstvo žensk, ne vključujejo tveganj in nevarnosti, kot so na primer tisti, ki jim je oborožen policist izpostavljen pri opravljanju dolžnosti v dani situaciji, ki se ne nanaša na poseben način na ženske kot take.

5)      Posamezniki se lahko zoper državne organe, ki delujejo v vlogi delodajalca, katerih naloga je vzdrževanje javnega reda in varnosti, sklicujejo na uporabo načela enakega obravnavanja moških in žensk, določenega v členu 2(1) Direktive 76/207, pri zadevah, navedenih v členih 3(1) in 4, glede pogojev dostopa do zaposlitve in do nadaljnjega poklicnega usposabljanja, z namenom, da se izključi odstopanje od tega načela v skladu z nacionalno zakonodajo, če presega meje izjem, kot jih dopušča člen 2(2).

Mackenzie Stuart

Koopmans      Everling            

Bahlmann

Joliet      Due

Galmot

Kakouris

O’Higgins

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. maja 1986.

Sodni tajnik

 

      Predsednik

P. Heim

 

      A. J. Mackenzie Stuart


* Jezik postopka: angleščina.