Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Krepitev evropskih podnebnih ambicij do leta 2030 – Vlaganje v podnebno nevtralno prihodnost v korist naših državljanov

(COM(2020) 562 final)

(2021/C 123/09)

Poročevalec:	Arnold PUECH D'ALISSAC (FR-I)
Soporočevalec:	Jan DIRX (NL-III)

Zaprosilo	Evropska komisija, 11. 11. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne komisije	11. 1. 2021
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	27. 1. 2021
Plenarno zasedanje št.	557
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	216/6/3

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) toplo pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Krepitev evropskih podnebnih ambicij do leta 2030 – Vlaganje v podnebno nevtralno prihodnost v korist naših državljanov. Odločitev Komisije, da cilj glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za leto 2030 poveča na 55 %, je večinoma v skladu s predhodnim mnenjem Odbora o evropskih podnebnih pravilih.

1.2

Prizadevanje za doseganje neto ničelnih emisij na podlagi vmesnih ciljev je mogoče le s celovitim sistemom, ki vključuje natančen izračun emisij in absorpcije CO2.

1.3

EESO meni, da je zelo pomembno državljane in socialne partnerje seznaniti s tem, kako je mogoče doseči cilje v zvezi z emisijami ter kaj to pomeni za njihovo delo in življenje. To je bistveno, da bi lahko podprli vse potrebne ukrepe. Za zagotovitev varnosti in stabilnosti bi bilo torej treba sprejeti ukrepe za enakomerno porazdelitev tveganj in priložnosti.

1.4

Odbor se strinja s Komisijo, da je treba sredstva, namenjena okrevanju po COVID-19, združiti z ambicioznim podnebnim ukrepanjem, da bi preprečili zapravljanje denarja in nasedle naložbe, kar bi kasneje ustvarilo dodatne potrebe po sredstvih. Poskrbeti je treba, da se bodo te naložbe dejansko uporabile za trajnostno podnebno politiko, v središču katere so državljani.

1.5

Komisija namerava do junija 2021 predstaviti potrebne podrobne zakonodajne predloge. EESO poziva sozakonodajalca, naj tega časovnega okvira ne prekoračita in naj zakonodajni proces končata do decembra 2021, sicer bo premalo časa za uresničitev cilja za leto 2030.

1.6

EESO priporoča, naj Komisija prednostno obravnava posodobitev evropske zakonodaje o prehodu na goriva iz obnovljivih virov.

1.7

EESO predlaga, naj se novi podnebni cilji za kmetijstvo v instrumentu za okrevanje „Next Generation EU“ upoštevajo v delegiranem aktu uredbe o taksonomiji, da bo prehod mogoče nadgraditi. V sedanjem predlogu delegirani akt predvideva prehodne instrumente samo za nišno proizvodnjo. Samo s celostnim prehodom na podnebju prijazno kmetijstvo je mogoče zagotoviti trajnosten živilski sektor v prihodnosti. S prehransko verigo je treba okrepiti trajnostne naložbe in podporo za pospešitev prehoda.

1.8

EESO poziva k namenskemu programu EU za biogospodarstvo za spodbujanje naložb ter vzpostavljanje dobavnih verig, ki bodo temeljile na skupnosti in kmetijah.

1.9

EESO poudarja ugotovitev iz ocene učinka, da bi bila EU, če bi do leta 2030 dosegli 55-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, na dobri poti k doseganju podnebne nevtralnosti, hkrati pa bi njena podjetja in industrija prevzeli pionirsko vlogo v svetu. Pri tem mora EESO trgovinsko politiko in trgovinske sporazume uskladiti s svojimi podnebnimi ambicijami. Komisiji tudi priporočamo, naj posebno pozornost nameni možnim posledicam za državljane tretjih držav z nizkimi dohodki.

1.10

EESO odločno podpira izjavo Komisije, da so državljani „ključni partnerji v boju proti podnebnim spremembam“, saj meni, da je dejavna udeležba vseh delov družbe nujna za uspešnost podnebne politike v EU. Zato tudi ponavlja svoj predlog, naj se vzpostavi platforma deležnikov za evropski podnebni pakt.

1.11

EESO poziva tudi države članice, naj si prizadevajo za uvedbo skupnih meril in skupnih kazalnikov na evropski ravni, kar bi bil prvi korak k boljšemu merjenju energijske revščine, v skladu s Priporočilom Komisije z dne 14. oktobra 2020 o energijski revščini [C(2020) 9600 final].

1.12

EESO čestita Komisiji, ki upravičeno poziva, naj prehod našega gospodarstva spremlja vlaganje v preusposabljanje in nadaljnje usposabljanje ter trajno izobraževanje številnih poklicnih skupin. Sprejeti je treba tudi ustrezne ukrepe, da se bodo z novimi zaposlitvenimi možnostmi ustvarjala delovna mesta z dostojnimi plačami in dobrimi delovnimi pogoji.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

EESO toplo pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom Krepitev evropskih podnebnih ambicij do leta 2030 – Vlaganje v podnebno nevtralno prihodnost v korist naših državljanov. Odločitev Komisije, da cilj glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za leto 2030 poveča na 55 %, je večinoma v skladu s predhodnim mnenjem Odbora o evropskih podnebnih pravilih (1).

2.2

V nasprotju s tem, kar zdaj Komisija prvič predlaga glede cilja zmanjšanja do leta 2030, se mnenje EESO o cilju 55-odstotnega zmanjšanja ni nanašalo na neto cilj, ki ga omenja Komisija. To pomeni, da je cilj Komisije manj ambiciozen od cilja, ki ga je priporočil Odbor.

2.3

Glede na to, da Komisija v evropskih podnebnih pravilih določa cilj ničelne stopnje neto emisij za leto 2050, EESO meni, da je treba na koncu v celoti upoštevati ponore ogljika. V ta namen je smiselno določiti cilj neto ničelnih emisij na podlagi vmesnih ciljev. Vendar je to mogoče le s celovitim sistemom, ki vključuje natančen izračun emisij in absorpcije CO2.

2.4

Odbor podpira ugotovitev Komisije, da je treba cilj EU v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov do leta 2030 povišati na 55 %. Če se omogočijo in uresničijo potrebne zasebne in javne naložbe v pravi, trajnostni smeri, bomo lahko z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov izboljšali življenjske pogoje in zdravje, ustvarili nova delovna mesta in znižali račune za energijo. EU s povečanjem ambicij glede podnebja prevzema svoj del odgovornosti v svetovnem merilu. Odbor meni, da je pomembno in nujno v bližnji prihodnosti pojasniti, kako je mogoče novi cilj doseči v tem sorazmerno kratkem obdobju do leta 2030.

2.5

Priznava tudi, da pri izpolnjevanju obstoječega cilja in novega cilja za leto 2030 socialni in ekonomski vpliv na ravni posameznih evropskih državljanov in podjetij nikakor ni povsem jasen. EESO meni, da je zelo pomembno državljane in socialne partnerje seznaniti s tem, kako je te cilje mogoče doseči ter kaj to pomeni za njihovo delo in življenje. To je bistveno, da bi lahko podprli vse potrebne ukrepe, saj bodo ti na različne načine vplivali na evropske državljane v vseh državah članicah in regijah. Za zagotovitev varnosti in stabilnosti bi bilo torej treba sprejeti ukrepe za enakomerno porazdelitev tveganj in priložnosti v tem procesu.

2.6

Odbor priporoča Komisiji, naj posebno pozornost nameni možnim posledicam za državljane tretjih držav z nizkimi dohodki. EU bi si morala prizadevati za ublažitev morebitnih negativnih posledic. Podpirati bi morala razvoj teh držav v smeri podnebne nevtralnosti, pri čemer bi morala upoštevati, da so države v razvoju v okviru Pariškega sporazuma upravičene do razumnega povečanja emisij toplogrednih plinov.

2.7

Odbor se strinja s Komisijo, da sedanja pandemija ni izgovor za odrivanje boja proti podnebnim spremembam na stranski tir. Nasprotno, saj Komisija navaja tudi, da je „[i]zjemni evropski gospodarski odziv na COVID-19 […] edinstvena priložnost za pospešitev prehoda na podnebno nevtralno gospodarstvo“. Da bi lahko v teh razmerah politiko razvijali čim učinkoviteje, Odbor Komisiji priporoča, naj temeljito preuči, kako delujeta mehanizem rezerve za stabilnost trga (EU ETS) in pristop porazdelitve prizadevanj v zvezi s sedanjim upadom emisij toplogrednih plinov, da bi delno omejili neizkoriščene pravne možnosti za emisije.

2.8

Če si bomo zdaj odločno prizadevali za cilj večjega zmanjšanja emisij za leto 2030, bodo prihodnji rodovi lažje dejansko dosegli cilj podnebne nevtralnosti za leto 2050. Manj ko bo namreč EU ukrepala v naslednjih desetih letih, strmejša in težja bo pot zmanjševanja emisij po letu 2030. Odbor zato z veseljem pričakuje predloge za doseganje cilja 55 % do leta 2030, ki jih bo Komisija predstavila najpozneje junija 2021. Priporoča pristop s kombinacijo različnih instrumentov, ki naj poleg zakonodaje vključuje tudi finančne instrumente, kot sta uredba o referenčnih vrednostih in uredba o taksonomiji. Pomembno je, da se učinek teh novih pristopov skrbno oceni.

2.9

Odbor se strinja s Komisijo, da moramo „sredstva, namenjena okrevanju, […] združiti z ambicioznim podnebnim ukrepanjem, da bi preprečili zapravljanje denarja in nasedle naložbe, kar bi kasneje ustvarilo dodatne potrebe po sredstvih“. Zagotoviti je treba, da se bodo te naložbe dejansko uporabile v duhu trajnostne podnebne politike, v središču katere so državljani. Odbor je to že podrobno obravnaval v svoji resoluciji o predlogih za obnovo in okrevanje po krizi zaradi COVID-19 (2).

2.10

Kot eno izmed prednosti energetskega prehoda Komisija navaja zmanjšanje odvisnosti od uvoza fosilnih goriv (str. 6). Vendar želi Odbor ta vidik mednarodne trgovine upoštevati v njegovem najširšem obsegu. Mednarodni trgovinski sporazumi in vrednostne verige morajo izpolnjevati zahteve ekološkega in trajnostnega razvoja ter vključevati obveznosti podjetij glede potrebne skrbnosti, oziroma, kot je Evropski svet navedel v sklepih z nedavnega decembrskega zasedanja: „EU bo zagotovila, da bo trgovinsko politiko in trgovinske sporazume uskladila s svojimi podnebnimi ambicijami.“ Odbor meni, da bi bilo to zelo dobro preučiti.

2.11

Pri oceni učinka je treba upoštevati, da ima kriza zaradi COVID-19 gospodarske, socialne in okoljske posledice brez primere, ki vplivajo na učinke ukrepov za blažitev podnebnih sprememb.

2.12

EESO poudarja, kako pomembno je, da se cilj večjega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov določi skupaj z ustrezno financiranim Skladom za pravični prehod na evropski ravni ter z ukrepi za podporo državljanom, delavcem in podjetjem pri prilagajanju na prihodnje spremembe. EESO dvomi, da bo 7,5 milijarde EUR iz večletnega finančnega okvira in 10 milijard EUR iz instrumenta za okrevanje „Next Generation EU“ zadostovalo.

3.   Zakonodaja

3.1

Komisija namerava do junija 2021 predlagati potrebne podrobne zakonodajne predloge. EESO poziva sozakonodajalca, naj tega časovnega okvira ne prekoračita in naj zakonodajni proces končata do decembra 2021, sicer bo premalo časa za uresničitev cilja za leto 2030. Na voljo so sorazmerno preprosti predlogi sprememb uredb, kot je povečanje zgornje meje za sistem EU za trgovanje z emisijami glede na linearni faktor in zmanjšanje odstotka emisijske pravice na državo članico zaradi skladnosti z uredbo o porazdelitvi prizadevanj.

3.2

EESO ob upoštevanju načela pravičnega prehoda priporoča, naj Komisija prednostno obravnava posodobitev evropske zakonodaje o prehodu na goriva iz obnovljivih virov. Odhodke za posredne ali neposredne subvencije za fosilna goriva, na primer iz oprostitev ali znižanj davkov, bi bilo treba uporabiti za pospeševanje razvoja trajnostnih virov energije. Ali kot določa Pariški sporazum (člen 2): „finančne tokove [se] uskladi z razvojnimi usmeritvami, ki vodijo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in v večjo odpornost družbe proti spremembi podnebja“. Vendar Odbor poudarja, da se morajo ti ukrepi izvajati tako, da to ne bo ogrozilo proizvodnje hrane, kot je navedeno tudi v Pariškem sporazumu (člen 2(1)(b)).

3.3

Če ne bo ogrožena zanesljivost sistema (spremljanje, poročanje, preverjanje), Odbor podpira namero Komisije, da vse emisije iz zgorevanja fosilnih goriv vključi v sistem EU za trgovanje z emisijami. Vendar je treba preučiti, za koliko naj bi se zmanjšale emisijske pravice (znižanje zgornjih mej), saj bo sistem EU za trgovanje z emisijami učinkovit le v tem primeru.

3.4

EESO pozdravlja izhodišče, da je treba spoštovati načelo „ne škoduj“ (str. 5). Ta pristop je Komisija predstavila tudi v svojem predlogu za osmi splošni okoljski akcijski program Unije (COM(2020) 652 final), v katerem navaja, da „bodo vse institucije EU izpolnile zeleno prisego, ki pravi, ne škodujmo““. Pomen te „prisege“ se nanaša na „krepitev celovitega pristopa k politiki razvoja in izvajanja, zlasti z vključevanjem trajnostnosti v vse ustrezne pobude in projekte na nacionalni ravni in ravni EU“. Odbor se strinja, da sta vključevanje in integracija pomembna za krepitev podnebnih ambicij do leta 2030, vendar se sprašuje, katere ukrepe namerava Komisija sprejeti za njihovo uresničitev. Sprašuje se tudi, zakaj je pristop imenovan „načelo“ (medtem ko je v drugih dokumentih Komisije imenovan „prisega“) ter kako se to „načelo“ nanaša na člen 11 PDEU in na načela, kodificirana v členu 191 PDEU.

3.5

Odbor podpira odločitev Komisije o uvedbi mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah – skupaj z oblikovanjem trga za nizkoogljične proizvode, razpoložljivostjo stroškovno konkurenčnih ogljično nevtralnih virov energije in programi financiranja – da bi preprečila selitve virov CO2, če naši partnerji kljub okrepljenim podnebnim ambicijam EU svojih ambicij ne bodo podobno povečali. Pomembno je, da se pozornost nameni učinkovitosti in trdnosti mehanizma ter posledicam njegove uporabe za države v razvoju. Če ti ukrepi vodijo do upočasnitve gospodarskega razvoja nekaterih držav, je zaželena uvedba izravnalnih ukrepov, kot je prenos tehnologij.

3.6

Odbor svetuje Komisiji, naj predstavi napredek v zvezi s stopnjo skladnosti s sedanjimi podnebnimi in energetskimi pravili EU ter postopki za ugotavljanje kršitev, ki so bili uvedeni v zvezi s tem. Poleg tega Komisiji svetuje, naj na svojem spletišču objavi jasne informacije o tem, ali države članice izvajajo direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov in direktivo o energijski učinkovitosti. Odbor Komisijo prosi, naj s pomočjo Evropske agencije za okolje enkrat letno pripravi celovit posodobljen pregled o učinkovitosti veljavne podnebne in energetske zakonodaje (združeno) ter navede tudi kršitve.

3.7

V okviru ocene učinka bi bilo treba preučiti možnosti povečanja ponorov toplogrednih plinov v kmetijskih zemljiščih, gozdovih in biomaterialih. Pripraviti bi bilo treba stališče Parlamenta o shemah trgovanja z dobropisi za ogljik, da bi povečali odvzeme ogljika. Priložnost za ustvarjanje novih poslovnih modelov v sklopu tržnih ukrepov sekvestracije ogljika v kmetijske površine in zasebno financiranih shem dobropisov za ogljik omogoča, da se produktivnost trajnostno poveča v skladu s cilji glede podnebja, biotske raznovrstnosti in rodovitnosti tal, ter da se zmanjša nevarnost dezertifikacije. Poleg tega menimo, da bi morali lastništvo dobropisov za ponor in ogljik pridobiti tisti, ki so izvedli potrebne naložbe, to pa so lahko tako zasebni kot javni subjekti.

4.   Kmetijstvo

4.1

Okrepiti bi bilo treba prilagajanje podnebnim spremembam, EU pa bi morala razvijati in izvajati prilagoditvene strategije. V prilagoditvenih ukrepih se mora odražati občutljivost gozdarstva, kmetijstva in prehranskih sistemov na negativne učinke podnebnih sprememb.

4.2

Evropski zeleni dogovor, strategija „od vil do vilic“ in podnebna pravila so osredotočeni na podnebno nevtralnost do leta 2050, ki so jo podprli Parlament, Komisija in Svet. Vendar je za obravnavo tega vprašanja nujno, da so v večletnem finančnem okviru, proračunu SKP in instrumentu za okrevanje „Next Generation EU“ na voljo zadostna finančna sredstva. V nasprotnem primeru od kmetov ni mogoče pričakovati, da bodo naredili vse potrebno za doseganje zastavljenih ciljev. Če ni možno zagotoviti sredstev, se mora vrednost nizkoogljičnih proizvodov oblikovati na trgih ogljika. Kmetje prispevajo k rešitvi in bodo po potrebi zaprosili za višja sredstva.

4.3

Sedanja kriza zaradi COVID-19 kaže, da prehranska varnost v EU ne sme veljati za samoumevno in da je treba pri evropskih podnebnih ambicijah do leta 2030 proizvodnji hrane nameniti posebno pozornost. Odbor je v zgoraj navedeni resoluciji o okrevanju po COVID-19 poudaril, da se mora „povečati odpornost in trajnostnost našega prehranskega sistema s ponovno vzpostavitvijo bolj raznovrstnih kmetijskih modelov, spodbujanjem lokaliziranih vozlišč za razdeljevanje hrane in krajših dobavnih verig ter izboljšanjem dostopa do trga za male kmete, male ribiče in proizvajalce v akvakulturi“. Obenem so na svetovni ravni za povečanje prehranske varnosti rastočega svetovnega prebivalstva izjemno pomembne trajnostne agroživilske verige.

4.4

EESO predlaga, naj se novi podnebni cilji za kmetijstvo v instrumentu za okrevanje „Next Generation EU“ upoštevajo v delegiranem aktu uredbe o taksonomiji, da bo prehod mogoče nadgraditi. V sedanjem predlogu delegirani akt predvideva instrumente za prehod samo za nišno proizvodnjo. Samo s celostnim prehodom na podnebju prijazno kmetijstvo je mogoče zagotoviti trajnosten živilski sektor v prihodnosti. S prehransko verigo je treba okrepiti trajnostne naložbe in podporo za pospešitev prehoda. Za doseganje podnebnih ciljev je zelo pomembno, da se izvajajo preprosti, stroškovno učinkoviti in dostopni ukrepi, kot so vzpostavljanje obratov za pridobivanje bioplina, upravljanje vode in dobropisi za ogljik (žive meje, sekvestracija ogljika v tla).

4.5

EESO podpira okvir EU za sheme dobropisov za ogljik, s katerim se lahko usmerja doseganje podnebnih ciljev, kot je določeno v poročilu Parlamenta o podnebnih pravilih. V biogospodarstvu mora imeti tudi ogljik svojo ceno. Poleg tega je treba podpirati raziskave in inovativnost, da bi v čim večji meri našli tehnične in trajnostne rešitve, zmanjšali emisije toplogrednih plinov in spodbudili sekvestracijo ogljika v kmetijstvu.

4.6

Pri merjenju metana se trenutno še ne upoštevajo najnovejša znanstvena dognanja. Za ocenjevanje vpliva hrane na podnebje je zelo pomembna uporaba najnovejših znanstvenih metod. Pri zmanjšanju neto emisij na ničelno stopnjo do leta 2050 je treba upoštevati podnebni učinek metana kot kratkotrajnega toplogrednega plina, pri katerem ni nujno, da je njegova stopnja neto emisij nič, da bi dosegli podnebno nevtralnost ali da ne bi bilo dodatnega učinka segrevanja.

4.7

Prednost je treba dati ustreznemu financiranju raziskav in inovacij na področju prilagajanja podnebnim spremembam in blažitvi njihovih posledic. Krepiti in spodbujati je treba naložbe v inovativne prakse ter stroškovno učinkovite trajnostne proizvodne tehnologije in metode, da bi se zmanjšale emisije toplogrednih plinov, obenem pa je treba izboljšati potencial živinoreje EU, da prebivalstvu omogoči uravnoteženo prehrano. Upravljanje voda in namakanje obdelovalnih površin bosta v prihodnje še bolj potrebna. Spodbujati je treba nove naložbe v učinkovitejše sisteme, s katerimi je mogoče preprečevati onesnaževanje voda.

4.8

Pri doseganju podnebnih ciljev je treba prepoznati pomen novih tehnologij in inovacij. Prehranska veriga EU je s podnebnega vidika že konkurenčna na svetovni ravni. Zaradi prilagajanja sektorja na podnebne spremembe in krepitve njegove odpornosti na negativne vplive se ogljični odtis živilske proizvodnje hrane EU še naprej znižuje. V zvezi s tem so pomembni dejavniki za krepitev odpornosti prehranskega sistema EU na primer uporaba novih tehnik vzreje, prehod s proizvodnje živalskih beljakovin na proizvodnjo rastlinskih beljakovin, pametne in digitalne tehnologije za kmetovanje ter inovacije.

4.9

EESO poziva k namenskemu programu EU za biogospodarstvo za spodbujanje naložb ter vzpostavljanje dobavnih verig, ki bodo temeljile na skupnosti in kmetijah. Spodbujanje sinergij med energijo iz obnovljivih virov prek proizvodnje bioplina in ravnanja z gnojem je izjemnega pomena za decentralizirano proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, ki prispeva tudi k izboljšanju eksistenčne osnove za življenje na podeželju.

5.   Industrija, materiali, energija in promet

5.1

EESO pozdravlja ugotovitev iz ocene učinka, da bi bila EU, če bi do leta 2030 dosegli 55-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, na dobri poti k doseganju podnebne nevtralnosti, hkrati pa bi njena podjetja in industrija EU prevzeli pionirsko vlogo v svetu. To vključuje trajnostno proizvodnjo jekla z vodikom namesto s premogom, če je vodik pridobljen s trajnostno električno energijo. Prvo pilotno tovarno za te namene so nedavno odprli na Švedskem.

5.2

EESO je že v prejšnjih mnenjih, npr. nedavno sprejetem mnenju „Med vseevropskim nadomrežjem in lokalnimi energetskimi otoki“, poudaril, da je treba priznati, da energetski prehod ni le tehnološko vprašanje, temveč tudi velik družbeni in politični izziv. Ne samo podjetja, ampak tudi delavci, sindikati in potrošniki morajo biti vključeni v energetski prehod, kot so obljubili oblikovalci politik in h čemur je izrecno pozval EESO. Vendar tudi pri tem vprašanju Komisija in države članice puščajo več vprašanj odprtih, kot pa so jih rešile. Še več: sedanje pobude na področju energetske politike bodo prej preprečile kot spodbudile široko udeležbo javnosti. Za evropski energetski prehod je namreč potrebna predvsem naložbena varnost, tako za javni kot tudi zasebni sektor, ki pa jo je mogoče doseči le z jasnimi temeljnimi odločitvami.

5.3

Odbor podpira cilj Evropske komisije, kot ga je opredelila v sporočilu o strategiji EU za povezovanje energetskega sistema, da je nujno povezati sistem električne energije s sistemom ogrevanja in prometa, da bi dosegli podnebno nevtralnost, zanesljivo oskrbo z energijo, vključno z zmanjšanjem uvoza energije, ter dostopne cene za evropske potrošnike in gospodarstvo. Jasno je, da bo treba v prihodnjih letih zagotoviti zadostna javna in zasebna finančna sredstva za vse potrebne naložbe.

5.4

EESO v zvezi z gospodarskimi in socialnimi posledicami ponavlja svoje stališče, da so decentralizirani energetski sistemi pomembna spodbuda za regionalni razvoj in lahko ustvarijo nova kakovostna in kvalificirana delovna mesta v regiji.

5.5

Odbor se popolnoma strinja s Komisijo, da ima gradbeni sektor, ki trenutno porabi 40 % končne energije in proizvede 36 % emisij toplogrednih plinov v EU, velik stroškovno učinkovit potencial za zmanjšanje emisij. O tem bo Odbor podrobneje razpravljal v mnenju z naslovom Val prenove za Evropo – ekologizacija stavb, ustvarjanje delovnih mest, izboljšanje življenj.

5.6

EESO pozdravlja stališče Komisije (str. 16), da letalski in pomorski sektor sodita v okvir ukrepov na ravni celotnega gospodarstva, ki jih je treba obravnavati v okviru Pariškega sporazuma. Ta dva načina prevoza po vsem svetu sta skupaj z nekaterimi industrijskimi emisijami trenutno najdlje od stroškovno učinkovitih novih nefosilnih goriv, čeprav potekajo obetavni poskusi. Letalski in ladijski promet je prav tako težko regulirati z nacionalno ali celo evropsko zakonodajo, velik del njunih emisij pa ostane zunaj ozemlja EU. Glede na to, da so se mednarodne emisije EU iz plovil in letal od leta 1990 povečale za več kot 50 %, podpiramo osredotočenost Komisije na iskanje konstruktivnih načinov za vključitev letalskega in ladijskega prometa v podnebno politiko EU. Letalski promet v državah članicah EU in med njimi je že vključen v evropski sistem trgovanja z emisijami, Komisija pa trenutno ocenjuje, ali bi bilo mogoče vanj podobno vključiti tudi ladijski promet. Glede emisij zunaj ozemlja EU Odbor podpira cilj Komisije, da bo proaktivna pri delu organizacij OZN, kot sta Mednarodna pomorska organizacija in Mednarodna organizacija civilnega letalstva, da bi našli učinkovite in zavezujoče svetovne sheme za zmanjšanje emisij.

5.7

Odbor podpira nedavno objavljeno strategijo Komisije za trajnostno in pametno mobilnost, saj prometni sektor zaostaja pri zmanjševanju emisij. Kljub učinkovitejšim vozilom in uvedbi nizkoemisijskih goriv in motorjev so se od leta 1990 emisije v cestnem prometu povečale za več kot četrtino, predvsem zaradi naraščajočega povpraševanja po prevozih. Strategija vključuje širok spekter ukrepov in pobud za pospešitev prehoda z odvisnosti od fosilnih goriv na trajnostno mobilnost. Prizadevanja državljanov so za pametni prehod bistvenega pomena, saj so avtomobili bili in so še eden glavnih simbolov osebne svobode.

5.8

Kar zadeva bioenergijo in biomaterial, je treba v celoti priznati prihranke pri emisijah toplogrednih plinov v kmetijstvu zaradi uporabe biogenih virov, da bi lahko v celoti upoštevali ponore ogljika. Z nadomeščanjem fosilnih goriv in materialov je lahko zmanjšanje emisij celo večje od 100 %, odvisno od učinkov zamenjave fosilnega CO2 in plinov, ki niso CO2.

6.   Udeležba javnosti, državljani in potrošniki

6.1

EESO odločno podpira izjavo Komisije, da so državljani „ključni partnerji v boju proti podnebnim spremembam in lahko ta boj podprejo s politično mobilizacijo in svojimi izbirami kot potrošniki“, saj meni, da je dejavna udeležba vseh delov družbe nujna za uspešnost podnebne politike v EU, glede na to, da so akterji civilne družbe (podjetja, delavci, potrošniki in državljani ter njihove organizacije) tisti, ki podnebne cilje izvajajo v praksi.

6.2

EESO zato pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija 29. oktobra začela javno posvetovanje o pregledu politik, potrebnih za večje zmanjšanje emisij do leta 2030.

6.3

Zato Odbor ponavlja svoj predlog, naj se vzpostavi platforma deležnikov za evropski podnebni pakt, kot je predlagal v mnenju o podnebnem paktu, za organizacijo in lajšanje dejavne udeležbe vseh delov družbe (3).

6.4

EESO je prepričan, da je treba posebno pozornost nameniti državljanom z nižjimi dohodki. Ti energetskim prehodom pogosto niso naklonjeni, saj se bojijo zvišanja življenjskih stroškov. Zato je stališče Komisije o tem zelo pomembno: „Da bi se izognili negativnim učinkom na ranljive odjemalce, je pomembno, da se sprejmejo socialne politike in politike energijske učinkovitosti, ki bodo usmerjene v obnovo domov takih gospodinjstev in omejevanje njihovih stroškov za ogrevanje in električno energijo“. O tem bo Odbor podrobneje razpravljal v mnenju z naslovom Val prenove za Evropo – ekologizacija stavb, ustvarjanje delovnih mest, izboljšanje življenj (4).

6.5

EESO poziva tudi k uvedbi skupnih meril za opredelitev in skupnih kazalnikov na evropski ravni, kar bi bil prvi korak k boljšemu merjenju energijske revščine, v skladu s Priporočilom Komisije z dne 14. oktobra 2020 o energijski revščini [C(2020) 9600 final (5)]. Da bi lahko države članice to opredelitev prilagodile različnim nacionalnim razmeram, morajo razviti več statističnih orodij za učinkovito odkrivanje ranljivih gospodinjstev.

6.6

Odbor se strinja s Komisijo, da bodo obnovljivi viri energije privedli do visoke stopnje decentralizacije, ki bo potrošnikom zagotovila priložnosti, da se angažirajo, proizvajalcem-odjemalcem, da sami proizvajajo, uporabljajo in souporabljajo energijo, lokalnim in zlasti podeželskim skupnostim pa, da spodbujajo lokalne naložbe v obnovljive vire energije. Spodbudilo se bo tudi ustvarjanje novih delovnih mest na lokalni ravni. Vendar Odbor opozarja tudi, da je treba nameniti pozornost upravičenim pomislekom državljanov, na primer o škodi za krajino ali ovirah za uživanje življenja. Te pomisleke bi bilo mogoče ublažiti z dejavno udeležbo pri finančnih in/ali energijskih prihrankih, ki bi jih prinesli načrtovani obrati za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, ter neposredno koristjo take udeležbe. Sprejeti je treba tudi ukrepe za zagotavljanje, da se bodo z novimi zaposlitvenimi možnostmi ustvarjala delovna mesta z dostojnimi plačami in dobrimi delovnimi pogoji.

6.7

Komisija upravičeno trdi, da morata prehod našega gospodarstva spremljati vlaganje v preusposabljanje in nadaljnje usposabljanje ter trajno izobraževanje številnih poklicnih skupin. EESO poudarja, da bi bilo zaželeno, če bi mladi zbrali pogum in se odločali tudi za kmetovanje, saj staranje kmetov dolgoročno ogroža trajnostno preskrbo s hrano. Dobre pogoje in finančne vire je treba zagotoviti na evropski in nacionalni ravni.

---

(1)  UL C 364, 28.10.2020, str. 143.

(2)  UL C 311, 18.9.2020, str. 1.

(3)  UL C 364, 28.10.2020, str. 67.

(4)  COM(2020) 662 final.

(5)  https://ec.europa.eu/transparency/regdoc/rep/3/2020/SL/C-2020-9600-F1-SL-MAIN-PART-1.PDF.