Uvod

Cepljenje je posameznikom, prebivalstvu in družbi kot celoti prineslo ogromno zdravstvenih in družbeno-gospodarskih koristi. Gre za enega najbolj stroškovno učinkovitih javnozdravstvenih ukrepov, temelj preventivnih programov po celem svetu in primarni preprečevalni ukrep proti nalezljivim boleznim.

Zahvaljujoč cepljenju je človeštvu uspelo izkoreniniti črne koze, ki so samo v 20. stoletju povzročile najmanj 300 milijonov smrtnih primerov, zdaj pa bi lahko popolnoma izkoreninili tudi otroško paralizo, še eno izjemno nevarnost za zdravje ljudi. Svetovna zdravstvena organizacija (v nadaljnjem besedilu: SZO) ocenjuje, da cepiva dandanes vsako leto rešijo med enim in tremi milijoni življenj 1 , v prihodnjem desetletju pa naj bi rešila še dodatnih 25 milijonov ljudi. 2 V vseh državah članicah EU so bolezni, kot sta davica in tetanus, zdaj izjemno redke, ogromen napredek pa je bil dosežen tudi pri nadzoru bolezni, kot so oslovski kašelj in rdečke.

Splošnim koristim cepljenja navkljub pa je za zagotovitev trajnostnih, enakih in učinkovitih programov cepljenja v vseh državah članicah ter za zagotovitev, da se dodatne koristi cepljenja ne izgubijo, treba premagati še več ključnih izzivov.

Najbolj pereči izzivi vključujejo odpravo nezaupanja v cepljenje (poznejša privolitev v cepljenje ali zavrnitev cepljenja kljub razpoložljivosti storitve), zaustavitev širjenja nalezljivih bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, ohranitev visoke stopnje precepljenosti in zagotavljanje enakega dostopa do cepljenja prebivalcem vseh starosti. Finančna vzdržnost programov cepljenja je prav tako ključna za zagotavljanje močnejše podpore spremljanju vpliva in učinkovitosti cepiv, zmanjševanje tveganj pomanjkanja cepiv in odpravljanje nezaupanja v cepljenje ter njegovega vpliva na programe imunizacije. Nezaupanje povzroča vse večjo zaskrbljenost v Evropi in svetu, saj ogroža vrednost cepljenja za javno zdravje.

V zadnjih letih so večji izbruhi bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, in številni dogodki čezmejnega pomena v ospredje postavili nezadostno precepljenost, s katero se še vedno sooča EU. Posebno velik izziv predstavljajo ošpice. V zadnjih letih je EU namreč doživela dramatičen ponovni pojav te bolezni. Samo v letu 2017 je bilo prijavljenih več kot 14 000 primerov bolezni 3 , kar je več kot trikratno povečanje glede na število sporočenih primerov v letu 2016. Poglavitni vzrok je še vedno neoptimalna precepljenost, ki ne dosega najnižje zahtevane stopnje 95 %. Evropa ne uspe odpraviti ošpic v skladu z dogovorjenimi cilji SZO 4 , povečanje števila dovzetnih otrok, ki narašča skozi čas ter je po ocenah med letoma 2006 in 2016 znašalo skoraj štiri milijone otrok 5 , pa kliče k političnemu in javnozdravstvenemu ukrepanju.

Nedavni smrtni primeri davice v EU so nas opomnili, da so posamezniki, ki niso imunizirani proti redkim boleznim, še vedno izpostavljeni tveganju 6 . Leta 2016 je bila precepljenost proti davici, tetanusu in oslovskem kašlju med otroki v EU pod zahtevano stopnjo 95 % 7 , še vedno pa je treba zagotavljati tudi nadaljnje varstvo pri odraslih, zlasti popotnikih, starejših in tistih z družbenimi vezmi v endemičnih državah.

Stopnja precepljenosti proti sezonski gripi v EU ostaja znatno pod 75-odstotnim ciljem precepljenosti pri starejših od 65 let 8 in videti je, da še naprej upada 9 . Kljub dokazom o resnosti gripe med starejšimi je le ena država članica EU dosegla ciljno precepljenost 10 .

Številni izbruhi bolezni v zadnjih letih so bili povezani s prenosom bolezni prek zdravstvenih delavcev. Gre za zaskrbljujoč podatek, ki postavlja temeljna vprašanja o varnosti pacientov. Direktiva 2000/54/ES 11 o varovanju delavcev pred tveganji, povezanimi z biološkimi dejavniki, in Direktiva 2010/32/EU o izvajanju okvirnega sporazuma o preprečevanju poškodb z ostrimi pripomočki v bolnišnicah in zdravstvenem sektorju, ki sta ga sklenila HOSPEEM in EPSU 12 , določata minimalne zahteve za zagotavljanje varovanja zdravstvenih delavcev, vključno s potrebo po zagotavljanju možnosti cepljenja za osebe, ki niso bile imunizirane.

Ti izzivi zahtevajo posredovanje na različnih področjih, vključno z boljšim razumevanjem temeljnih vzrokov upada precepljenosti. Bistvene niso le finančne naložbe, temveč tudi usposabljanje zdravstvenih delavcev o cepljenju. Takšne naložbe bi morale biti obravnavane kot „pametna“ poraba z namenom preprečevanja bolezni in izogibanje stroškom za zdravstveni sistem ter kot prispevek k doseganju splošnih ciljev učinkovitosti in trajnosti 13 .

Čeprav ti izzivi države članice prizadenejo na različne načine, je treba ukrepati na evropski ravni, da bi dosegli bistven napredek in politične vizije preoblikovali v učinkovite operativne načrte cepljenja na nacionalni in evropski ravni ter tako varovali zdravje državljanov v skladu s členom 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, niso omejene z državnimi mejami. Nezadostna imunizacija v eni državi članici ogroža zdravje in varnost državljanov po vsej EU.

To sporočilo predstavlja okvir za ukrepe Komisije v sodelovanju z državami članicami v okviru treh ključnih stebrov: 1) odprava nezaupanja v cepljenje in izboljšanje precepljenosti; 2) trajnostne politike cepljenja v EU; 3) usklajevanje na evropski ravni in prispevanje k zdravju na svetovni ravni. Razsežnost prihodnjih izzivov zahteva tesno sodelovanje vseh zainteresiranih strani, zato bo Komisija predstavila tudi Priporočilo Sveta o okrepljenem sodelovanju v boju proti boleznim, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, da bodo države članice in Komisija tesno sodelovale. Sporočilo in predlagano priporočilo Sveta prav tako prispevata k izvajanju evropskega stebra socialnih pravic in k doseganju ciljev trajnostnega razvoja Agende 2030.

STEBER I – Odprava nezaupanja v cepljenje in izboljšanje precepljenosti

Ključni izzivi

Nezaupanje v cepljenje in njegov vpliv na programe imunizacije povzroča vse večjo zaskrbljenost v Evropi in po svetu. V Evropi so glavni odločilni dejavnik nezaupanja v cepljenje pri javnosti in tudi pri zdravstvenih strokovnjakih pomisleki, povezani z varnostjo 14 15 . Tako je kljub dejstvu, da cepiva v EU v skladu z Direktivo 2001/83/ES 16 in Uredbo (ES) št. 726/2004 17 prestanejo strogo preskušanje pred izdajo dovoljenja in tudi po njej. Upad incidence določenih bolezni je skupaj z ukrepi skupin nasprotnikov cepljenja privedel do preusmeritve pozornosti z nevarnosti in celo tveganja umrljivosti, ki ga predstavljajo bolezni, ki se dandanes redkeje pojavljajo, na strah pred nedokazanimi stranskimi učinki. Poleg tega je zaradi hitrega širjenja dezinformacij, ki so preverljivo lažne ali zavajajoče, prek spletnih medijev ločevanje znanstvenih dejstev od neutemeljenih trditev postalo velik izziv za vse, ki iščejo zanesljive informacije o cepivih.

Nezaupanje v cepljenje je v veliki meri odvisno od razmer, države in vrste cepiva, javno mnenje o določenem cepivu pa se lahko hitro spremeni. To pomeni, da ni enotne rešitve in da so potrebne trajnostne naložbe v izboljšanje dialoga z državljani, razumevanje njihovih pomislekov in razvoj prilagojenih strategij posredovanja.

Še posebej pomembni so zdravstveni delavci, saj upravičeno ostajajo najbolj zaupanja vreden vir informacij za paciente. So najprimernejši za razumevanje nezaupljivih pacientov, odzivanje na zaskrbljenost in pojasnjevanje koristi cepljenja. Vendar pa morda tudi zdravstveni delavci ne zaupajo v cepljenje ne glede na to, ali gre za njih ali njihove paciente. Stalno usposabljanje vseh zdravstvenih delavcev med šolanjem in nato na delovnem mestu je prednostna naloga za zagotovitev zdravstvene delovne sile z zaupanjem v cepljenje, ki lahko javnosti svetuje o potrebah po cepljenju in učinkovito imunizira.

Razlog za nezaupanje v cepljenje v Evropi so lahko tudi težave, povezane s cenovno in geografsko dostopnostjo ali razpoložljivostjo informacij o imunizaciji. Povečati in olajšati je treba dostop do cepljenja, zlasti v ranljivih in manj pokritih skupnostih. To vključuje odpravljanje pravnih, finančnih in strukturnih ovir za izboljšanje enakosti dostopa, pa tudi razmislek o povečanju števila lokacij za cepljenje, na primer prek skupnostnih storitev, ki vključujejo medicinske sestre, lekarne ali šolske programe. Cepljenje bi bilo treba sistematično vključevati v rutinske preventivne storitve v različnih življenjskih obdobjih. Vse stike z zdravstvenim sistemom bi bilo treba izkoristiti kot priložnost za naknadno cepljenje za odpravo nezadostne imunizacije.

Ključnega pomena je izboljšanje dostopa do visokokakovostnih objektivnih in preglednih informacij o cepivih in cepljenju, vključno z njegovo učinkovitostjo in varnostjo.

Prav tako je pomembna vzpostavitev trajnostnega in zanesljivega sistema spremljanja stopenj precepljenosti za vsa starostna obdobja, geografska območja in podskupine prebivalstva, npr. zdravstvene delavce. Ker se nezaupanje razlikuje po državah, prebivalstvu in glede na cepivo, lahko zanesljivi stratificirani podatki o precepljenosti pomagajo prepoznati podskupine z manjšo precepljenostjo, ovrednotiti temeljni vzrok za nezaupanje ter posledično prilagoditi potrebno posredovanje. Ukrepi EU bi morali omogočiti standardizacijo orodij in metodologij za ovrednotenje in sporočanje podatkov o precepljenosti za vsa starostna obdobja, ne le tradicionalne pediatrične starostne skupine, pri čemer bi zlasti izboljšali potencial elektronskih informacijskih sistemov za imunizacijo.

Prednostne dejavnosti

Cilji prednostnih dejavnosti bi morali biti:

·okrepitev spremljanja precepljenosti za vse starostne skupine, vključno z zdravstvenimi delavci, v skladu s skupnimi smernicami in metodologijami, ter izmenjava teh podatkov na ravni EU;

·okrepitev učinkovite uporabe pravil Unije o varstvu zdravstvenih delavcev, zlasti z zagotavljanjem ustreznega usposabljanja zdravstvenih delavcev, spremljanjem njihovega statusa imunizacije ter po potrebi aktivnim zagotavljanjem priložnosti za cepljenje;

·sklic koalicije za cepljenje, ki bo povezala evropska združenja zdravstvenih delavcev, za zagotavljanje točnih informacij javnosti, ovržbo mitov in izmenjavo dobre prakse;

·optimizacija dejavnosti ozaveščanja, vključno s sodelovanjem z izobraževalnim sektorjem, socialnimi partnerji ter ukrepi, usmerjenimi k medijem;

·boj proti širjenju dezinformacij v digitalni dobi ter preprečevanje čezmejnega širjenja dezinformacij;

·priprava poročila o zaupanju v cepiva v EU v okviru cikla o zdravstvenem stanju v EU, ki bo vsebovalo podatke za ukrepanje na nacionalni in evropski ravni;

·izboljšanje dostopa do objektivnih in preglednih informacij o cepivih ter njihovi varnosti, ko se ocenijo informacijske potrebe javnosti in tudi zdravstvenih delavcev;

·opredelitev ovir za dostop in podpiranje ukrepov za povečanje dostopa do cepljenja za prikrajšane in socialno izključene skupine;

·spodbujanje vedenjskih raziskav za boljše razumevanje razmeram prilagojenih odločilnih dejavnikov nezaupanja z vidika končnega uporabnika in zasnova prilagojenih strategij posredovanja;

·razvoj orodij, ki temeljijo na dokazih, in smernic na ravni EU v podporo državam pri predvidevanju kriznih razmer, njihovem preprečevanju ali odzivanju nanje.

STEBER II – Trajnostne politike cepljenja v EU

Ključni izzivi

Proračunski pritiski, demografski premiki in spremembe cepitvenega okolja predstavljajo izzive za trajnost politik cepljenja v državah članicah EU.

Programi imunizacije so v nacionalni pristojnosti, zato se tudi odločitve glede uvajanja, financiranja in izvajanja politik cepljenja sprejemajo na nacionalni ravni. Posledično se v državah članicah razlikujejo določeni vidiki cepljenja, kot so časovni razporedi, odmerki, tip zdravstvenih delavcev, ki izvajajo cepljenje, in prakse javnega naročanja. Razlike so pogosto posledica družbenih, gospodarskih in zgodovinskih dejavnikov ali preprosto drugačne organizacije zdravstvenih sistemov. Ne glede na razlike pa vsi razporedi imunizacije dosežejo zastavljene cilje preprečevanja bolezni, če je precepljenost zadostna in pravočasna. Vendar lahko na ravni EU te razlike povzročijo težave državljanom in zdravstvenim delavcem pri nadaljevanju cepljenja, kadar se ti preselijo v drugo državo. Morda bodo zaradi različnih nacionalnih politik začeli dvomiti o znanstveni osnovi za sprejemanje odločitev v zvezi s politikami cepljenja.

Razlikujejo se tudi sistemi za dokumentiranje posameznikove predhodne imunizacije, in sicer obstaja vse od papirnatih do naprednih elektronskih informacijskih sistemov, razlikujejo pa se tudi uporabljeni formati in jeziki ter celo vrsta zabeleženih informacij. Te razlike lahko negativno vplivajo na kakovost zapisov o cepljenju in lahko občasno povzročijo praktične težave pri učinkovitem dokumentiranju predhodne imunizacije ter komunikaciji različnih izvajalcev med državami in znotraj njih.

Poleg učinkovitega vodenja evidenc lahko celovit elektronski informacijski sistem za imunizacijo v državah članicah zagotovi velike podatkovne baze za okrepitev trajnosti in učinkovitosti programov cepljenja. Na evropski in nacionalni ravni si je treba prizadevati za pripravo operativnih smernic in odpravo infrastrukturnih, pravnih in standardizacijskih ovir, da se omogočita interoperabilnost in elektronska izmenjava podatkov na področju cepljenja ter izkoristi uvedba informacijskih sistemov za imunizacijo za poročanje o operativnih in strateških odločitvah.

Poleg tega zaradi vedno večjega števila cepiv za različne starostne skupine sprejemanje odločitev glede njihove uvedbe in spremljanja postaja vedno bolj zapleteno. Smiselno je boljše usklajevanje prizadevanj na ravni EU ter združevanje skupnega evropskega tehničnega znanja za vrednotenje dokazov v obdobju pred izdajo dovoljenja za cepivo in po njem. V obdobju pred izdajo dovoljenja se lahko s skupnim pristopom EU izboljša kvalitativna in kvantitativna učinkovitost postopka sprejemanja odločitev, hkrati pa zagotovi močna in usklajena mreža nacionalnih strokovnjakov na področju cepljenja. Za pridobivanje nadaljnjih trdnih dokazov v realnih situacijah o varnosti, učinkovitosti in vplivu cepiv po uporabi ter poenotenje sedanjih razdrobljenih prizadevanj na ravni EU je treba zagotoviti tudi pasivno in aktivno spremljanje po izdaji dovoljenja ter namensko zasnovane študije.

Poleg tega staranje, mobilnost ljudi ter prenos bremena tradicionalnih bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, iz otroštva v poznejša leta zahtevajo natančno oceno stroškovne učinkovitosti vseživljenjskega pristopa k cepljenju. Cepljenje odraslih, vprašanja glede imunskega staranja (upad imunosti skozi čas) ter nova cepiva za odrasle in starejše postajajo osrednje interesne teme, ki so smiselne z javnozdravstvenega in tudi z gospodarskega vidika. Čeprav imajo vse države članice dobro uveljavljene programe cepljenja za otroke, obstajajo velike razlike v priporočilih in programih cepljenja za odrasle, če ti sploh obstajajo.

Hkrati so nedavni primeri pomanjkljive in prekinjene preskrbe s tradicionalnimi cepivi ovirali učinkovito izvajanje rutinskih programov otroške imunizacije. Izzivi, povezani s pomanjkanjem cepiv, zadevajo povpraševanje in tudi ponudbo ter vključujejo težave s proizvodnjo, omejene dobavne in proizvodne zmogljivosti, svetovno povečanje povpraševanja, pomanjkljive napovedi potreb, okorelo zasnovo javnega naročanja ter omejene možnosti skladiščenja zalog.

Sedanji zdravstveni instrumenti EU ne omogočajo javnega naročanja rutinskih cepiv na evropski ravni. Zato bi bilo treba raziskati metode za sodelovanje z državami članicami za izmenjavo presežkov ter možnost razvoja koncepta za morebitno zalogo na ravni EU.

Kar zadeva raziskave in razvoj na področju cepiv, so za boljšo obravnavo neizpolnjenih potreb javnega zdravstva in potreb posebnih ciljnih skupin potrebni inovativni pristopi in nova cepiva. To vključuje potrebo po cepivih kot dopolnilnih orodjih antibiotikov v svetovnem boju proti antimikrobični odpornosti. Obstajajo tudi tehnična ozka grla, ki zajemajo celotno linijo proizvodov, za cepiva, pri katerih konvencionalne formulacije niso bile uspešne, pa so potrebni novi adjuvanti.

Prednostne dejavnosti

Cilji prednostnih dejavnosti bi morali biti:

·priprava smernic EU za vzpostavitev celovitih elektronskih informacijskih sistemov za imunizacijo za učinkovito spremljanje programov cepljenja;

·priprava smernic za odpravljanje pravnih/tehničnih ovir za interoperabilnost in povezanost s širšo infrastrukturo zdravstvenega sistema;

·razvoj skupne knjižice o cepljenju za državljane EU, ki bo dostopna prek elektronskih informacijskih sistemov in odobrena za čezmejno uporabo, da se poenoti poročanje o predhodni imunizaciji;

·okrepitev učinkovitosti in skladnosti pri sprejemanju odločitev o cepivih/politikah cepljenja s spodbujanjem tehničnega sodelovanja med javnozdravstvenimi organi, ki podpirajo delo nacionalnih tehničnih svetovalnih skupin za imunizacijo ter povezanih organov;

·oblikovanje trajnostne platforme več zainteresiranih strani za evropske študije o spremljanju varnosti, učinkovitosti in vpliva cepljenja po izdaji dovoljenja;

·razvoj skupnih metodologij za vrednotenje relativne učinkovitosti cepiv, tudi v okviru evropskega sodelovanja pri vrednotenju zdravstvenih tehnologij;

·vzpostavitev smernic za temeljni razpored cepljenja v EU, da se omogoči združljivost nacionalnih razporedov, spodbuja enakost zdravstvenega varstva državljanov, pri čemer bi se navedeni razpored lahko uporabil kot referenca za optimizacijo nacionalnih razporedov, in izpolnijo potrebe državljanov pri selitvi v drugo državo;

·zmanjšanje tveganj pomanjkanja cepiv z razvojem virtualnega evropskega podatkovnega skladišča za beleženje potreb po cepivih, da se olajša prostovoljna izmenjava informacij o razpoložljivih zalogah in pomanjkanju osnovnih cepiv;

·opredelitev možnosti za fizično skladiščenje na ravni EU z vzpostavitvijo dialoga s proizvajalci cepiv;

·vzpostavitev partnerstev in raziskovalne infrastrukture, med drugim za klinično preskušanje, da se omogoči zgodnji dialog z razvijalci, javnozdravstvenimi organizacijami in regulativnimi organi v podporo izdaji dovoljenj za inovativna cepiva, vključno s cepivi proti nastajajočim nevarnostim za zdravje;

·povečanje uspešnosti in učinkovitosti financiranja raziskav in razvoja na področju cepiv na nacionalni in evropski ravni ter priprava načrta o prednostnih področjih glede na opredeljene potrebe.

STEBER III – Usklajevanje na evropski ravni in prispevanje k zdravju na svetovni ravni

Ključni izzivi

Usklajevanje politik cepljenja na ravni EU ostaja omejeno in se izvaja reaktivno za vsak primer posebej. Prav tako ni operativnih struktur za krepitev evropskega sodelovanja, da bi se obravnavali izzivi, povezani s cepivi, vključno s sedanjimi razdrobljenimi raziskavami in razvojem na področju cepiv.

Cepljenje je svetovna težava, zato je ključnega pomena še vedno mednarodno usklajevanje. Nujno potrebna je boljša pripravljenost na nalezljive bolezni v svetovnem merilu, vpliv dobrih programov imunizacije v EU in po svetu pa je bistven za uspešno izvajanje Mednarodnega zdravstvenega pravilnika. V zadnjih letih je bilo svetovno zdravje, vključno z zdravstveno varnostjo, obravnavano v skupinah G7 in G20. Če bosta ti skupini cepljenje obravnavali tudi v prihodnje, bi bilo to področje lahko deležno nadaljnje politične spodbude.

Svetovni akcijski načrt za cepljenje SZO je okvir, namenjen preprečevanju milijonov smrti do leta 2020, ki temelji na pravičnejšem dostopu do obstoječih cepiv za ljudi iz vseh skupnosti. Maja 2017 so ministri za zdravje iz 194 držav podprli novo resolucijo o okrepitvi imunizacije, da bi dosegli cilje svetovnega akcijskega načrta za cepljenje SZO. Resolucija poziva države k širitvi storitev imunizacije tudi po zgodnjem otroštvu, mobilizaciji domačega financiranja in krepitvi mednarodnega sodelovanja.

Imunizacija bo imela pomembno vlogo tudi pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja Agende 2030. 3. cilj trajnostnega razvoja o skrbi za zdravo življenje in spodbujanju splošnega dobrega počutja v vseh življenjskih obdobjih poudarja pomembnost cepiv pri zaščiti ljudi pred boleznimi. Evropska unija in države članice so z Evropskim soglasjem o razvoju „Naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost“ izrazile močno zavezanost izvajanju Agende 2030. V skladu s tem so ponovno potrdile svojo zavezanost zaščiti pravice vseh ljudi do najvišjega dosegljivega standarda telesnega in duševnega zdravja, vključno s pomočjo pri zagotavljanju dostopa vseh ljudi do cenovno dostopnih osnovnih zdravil in cepiv. Razvojna politika EU, ki zadeva zdravstveni sektor v partnerskih državah v razvoju, je usmerjena h krepitvi zdravstvenih sistemov z namenom uvedbe splošnega zdravstvenega varstva. Ta pristop se uporablja tudi pri podpori EU za številne svetovne zdravstvene pobude, kot je partnerstvo Gavi, the Vaccine Alliance.

Komisija ga podpira od njegove ustanovitve leta 2000, in sicer je do leta 2015 zanj prispevala 83 milijonov EUR, v obdobju 2016–2020 pa namerava prispevati še 200 milijonov EUR. Komisija in številne države članice si prav tako prizadevajo za uskladitev raziskav in razvoja na področju cepiv z drugimi financerji raziskav z vsega sveta. Glavni forum za to usklajevanje je globalno raziskovalno sodelovanje za pripravljenost na nalezljive bolezni (GloPID-R) 18 , mreža, ki vključuje skoraj 30 financerjev raziskav in SZO ter koalicijo za inovacije na področju pripravljenosti na epidemije (CEPI) v vlogi opazovalcev. Prek te mreže financerji raziskav razvijajo strateški raziskovalni program za nalezljive bolezni, ki bi lahko povzročile pandemijo, mreža pa se z uvedbo kliničnih preskušanj, tudi na področju razvoja cepiv, odziva na večje izbruhe bolezni.

Prednostne dejavnosti

Cilji prednostnih dejavnosti bi morali biti:

Ørazvoj operativnih priložnosti na ravni EU, kot je evropski sistem za izmenjavo informacij o cepljenju, za večjo usklajenost zadevnih dejavnosti cepljenja;

Øizkoriščanje priložnosti, ki jih zagotavljata Evropski socialni sklad (ESS) in Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), za povečanje zmogljivosti nacionalnih in regionalnih zdravstvenih infrastruktur na področju cepljenja;

Økrepitev partnerstev in sodelovanja z mednarodnimi akterji in pobudami, kot so Svetovna zdravstvena organizacija in njena strateška svetovalna skupina za imunizacijo (Strategic Advisory Group on Immunization – SAGE), evropska tehnična svetovalna skupina strokovnjakov za imunizacijo (European Technical Advisory Group of Experts on Immunization – ETAGE), pobuda za globalno zdravstveno varnost (Global Health Security Initiative), agenda za globalno zdravstveno varnost (Global Health Security Agenda), UNICEF ter pobude za financiranje in raziskave, kot so partnerstvo Gavi, The Vaccine Alliance, koalicija za inovacije na področju pripravljenosti na epidemije (Coalition for epidemic preparedness innovations – CEPI) in globalno raziskovalno sodelovanje za pripravljenost na nalezljive bolezni (Global Research Collaboration for Infectious Diseases Preparedness – GloPID-R).

Sklepi

Sodelovanje na ravni EU na področju cepljenja bo dopolnilo in podprlo nacionalne politike cepljenja. Usklajeni ukrepi bodo izboljšali trajnost nacionalnih programov cepljenja in okrepili nacionalne zmogljivosti za odpravo rastočega nezaupanja v cepljenje, svetovnega pomanjkanja cepiv, dezinvestiranja proizvajalcev cepiv in neusklajevanja pri raziskavah in razvoju na področju cepiv.

Uspešnejša in učinkovitejša operativna orodja, strukture in mehanizmi bodo izboljšali sodelovanje zainteresiranih strani na ravni EU. To sodelovanje bo okrepilo sinergije med politikami cepljenja in sorodnimi politikami, vključno s politikami pripravljenosti na krize, e-zdravja, vrednotenja zdravstvenih tehnologij, raziskav in razvoja ter farmacevtske industrije. Prispevalo bo torej k uspešnosti in učinkovitosti nacionalnih zdravstvenih sistemov ter izboljšalo zdravstveno varnost v Evropi in drugod, hkrati pa bo upoštevalo posebnosti vsake države ter pristojnosti nacionalnih in regionalnih organov EU.

Iskati je treba tudi sinergije z mednarodnimi pobudami, kot sta Gavi in CEPI. Mehanizmi za boljšo pripravljenost na nevarnosti za zdravje, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, njihovo odkrivanje in odzivanje nanje, ki se povezujejo z načrtovanjem pripravljenosti EU in izvajanjem Mednarodnega zdravstvenega pravilnika, bi morali vsebovati določbe, ki zagotavljajo podporo revnejšim državam, zlasti v nujnih primerih.

(1)

SZO, stopnja imunizacije, informativni pregled 2018, http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs378/en/ .

(2)

Rappuoli R., 2014, GD za raziskave in inovacije, New Horizon for Vaccine Conference (konferenca o novih obzorjih glede cepljenja), https://ec.europa.eu/research/health/pdf/event17/s2-2-rino-rappuoli_en.pdf .

(3)

ECDC, Monthly measles and rubella monitoring report (mesečno poročilo o spremljanju ošpic in rdečk), januar 2018, https://ecdc.europa.eu/sites/portal/files/documents/Monthly%20measles%20and%20rubella%20monitoring%20report%20-%20JAN%202018.pdf .

(4)

http://www.euro.who.int/en/media-centre/sections/press-releases/2018/europe-observes-a-4-fold-increase-in-measles-cases-in-2017-compared-to-previous-year.

(5)

Te ocene se nanašajo na otroke iz ciljne skupine za cepljenje, mlajše od dveh let, ECDC, neobjavljeno.

(6)

ECDC, A fatal case of diphtheria in Belgium (smrtni primer davice v Belgiji), 24. marec 2016, https://ecdc.europa.eu/sites/portal/files/media/en/publications/Publications/RRA-Diphtheria-Belgium.pdf .

(7)

SZO/UNICEF, 2016, ocene nacionalnih stopenj imunizacije, http://www.who.int/immunization/monitoring_surveillance/who-immuniz.pdf?ua=1 .

(8)

Priporočilo Sveta o cepljenju proti sezonski gripi, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2009:348:0071:0072:SL:PDF .

(9)

Delovni dokument služb Komisije, 2014, State of play on implementation of the Council Recommendation on seasonal influenza vaccination (stanje izvajanja Priporočila Sveta o cepljenju proti sezonski gripi), https://ec.europa.eu/health//sites/health/files/vaccination/docs/seasonflu_staffwd2014_en.pdf .

(10)

ECDC, Overview of vaccination recommendations and coverage rates in the EU Member States for the 2013–14 and 2014–15 influenza seasons (pregled priporočil o cepljenju in stopenj precepljenosti v državah članicah EU v sezonah gripe 2013–14 in 2014–15), http://ecdc.europa.eu/en/publications/Publications/Seasonal-influenza-vaccination-antiviral-use-europe.pdf .

(11)

Direktiva 2000/54/ES o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom pri delu, http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32000L0054&from=SL .

(12)

Direktiva 2010/32/EU z dne 10. maja 2010 o izvajanju okvirnega sporazuma o preprečevanju poškodb z ostrimi pripomočki v bolnišnicah in zdravstvenem sektorju, ki sta ga sklenila HOSPEEM in EPSU, http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:32010L0032&qid=1526462779154&from=SL.

(13)

Delovni dokument služb Komisije, Investing in Health (naložbe v zdravje), https://ec.europa.eu/health/sites/health/files/policies/docs/swd_investing_in_health.pdf .

(14)

Larson H, De Figueiredo A, Xiahong Z, et al. The State of Vaccine Confidence 2016: Global Insights Through 67-Country Survey (stanje na področju zaupanja v cepljenje v letu 2016: informacije na svetovni ravni na podlagi ankete, opravljene v 67 državah). EBioMedicine 2016;12:295–30.

(15)

ECDC, 2015, Vaccine hesitancy among healthcare workers and their patients in Europe (nezaupanje v cepljenje med zdravstvenimi delavci in njihovimi pacienti v Evropi), https://ecdc.europa.eu/sites/portal/files/media/en/publications/Publications/vaccine-hesitancy-among-healthcare-workers.pdf .

(16)

Direktiva 2001/83/ES o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini, http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:02001L0083-20121116&from=SL .

(17)

Uredba (ES) št. 726/2004 o postopkih Skupnosti za pridobitev dovoljenja za promet in nadzor zdravil za humano in veterinarsko uporabo ter o ustanovitvi Evropske agencije za zdravila, https://ec.europa.eu/health/sites/health/files/files/eudralex/vol-1/reg_2004_726/reg_2004_726_sl.pdf .

(18)

Globalno raziskovalno sodelovanje za pripravljenost na nalezljive bolezni, https://www.glopid-r.org/ .