6.12.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 440/45


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Prispevek biogospodarstva k uresničevanju podnebnih in energetskih ciljev EU ter ciljev trajnostnega razvoja OZN

(raziskovalno mnenje)

(2018/C 440/07)

Poročevalka:

Tellervo KYLÄ-HARAKKA-RUONALA

Soporočevalec:

Andreas THURNER

Zaprosilo

avstrijsko predsedstvo Sveta, 12. 2. 2018

Pravna podlaga

člen 302 Pogodbe o delovanju Evropske unije

raziskovalno mnenje

Sklep plenarne skupščine

13. 3. 2018

Pristojnost

strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

5. 9. 2018

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

19. 9. 2018

Plenarno zasedanje št.

537

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

180/1/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) je cilj biogospodarstva ustvariti dodano vrednost za družbo s proizvajanjem, pretvorbo in uporabo bioloških naravnih virov. Prehod na ogljično nevtralnost in krožnost bo vse bolj spodbujal biogospodarstvo, saj lahko trajnostno biogospodarstvo hkrati ustvari gospodarske, socialne in podnebne koristi.

1.2

EESO poudarja, da biogospodarstvo prispeva k blažitvi podnebnih sprememb na več načinov, tj. z vezavo CO2 iz ozračja v biomasi, njegovim skladiščenjem v bioproizvodih ter nadomestitvijo proizvodov in surovin fosilnega izvora z bioproizvodi in biosurovinami.

1.3

Opozarja tudi, da biogospodarstvo pri proizvodnji električne energije, ogrevanju, hlajenju in prevozu nadomešča fosilna goriva z bioenergijo ter tako prispeva k podnebnim in energetskim ciljem EU. Prispeva tudi k energijski učinkovitosti in zanesljivi oskrbi z energijo.

1.4

EESO je prepričan, da ima biogospodarstvo ključno vlogo pri doseganju splošnih gospodarskih, okoljskih in socialnih ciljev iz Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 (cilji trajnostnega razvoja) Organizacije združenih narodov. Njegova vloga je tesno povezana s cilji, ki se nanašajo na industrijo in kmetijstvo, ter z ustvarjanjem delovnih mest v okviru teh dejavnosti.

1.5

EESO poziva k prilagoditvi strategije EU za biogospodarstvo, da bi v skladu z gospodarsko, okoljsko in socialno trajnostjo zagotovili najugodnejše pogoje za evropsko biogospodarstvo, ki bi Uniji prinašalo konkurenčno prednost.

1.6

Tako poudarja, da morajo oblikovalci politik spodbujati trajnostno proizvodnjo in rabo biomase v EU, zagotavljati stabilen, zanesljiv in skladen okvir za naložbe v biogospodarstvo vzdolž celotne vrednostne verige, prek javnih naročil pomembno vplivati na povpraševanje po bioproizvodih ter sprejeti usklajen okvir za tehnične in varnostne predpise ter predpise o državni pomoči, da bodo zagotovljeni enaki konkurenčni pogoji za bioproizvode.

1.7

Po njegovem prepričanju so raziskave in razvoj ključnega pomena za razvoj biogospodarstva, ki bo kos prihodnosti. Tako bi bilo treba nadaljevati prizadevanja na področju inovacij, ki jih spodbuja strategija za biogospodarstvo, vključno s Skupnim podjetjem za industrijske panoge, ki temeljijo na rabi biomase (Skupno podjetje BBI).

1.8

EESO opozarja, da je za zagotavljanje potrebne obveščenosti, znanj in spretnosti delavcev ter podjetnikov bistvena vloga izobraževanja, svetovalnih storitev, prenosa znanja in usposabljanja. Da bi državljani lahko postali dejavni potrošniki ter sprejemali trajnostne odločitve, jih je treba seznanjati z biogospodarstvom in njihovo odgovornostjo.

1.9

Kot poudarja EESO, je osnovni pogoj za biogospodarstvo ustrezna infrastruktura, za katero je potrebno zadostno financiranje. Nujni so učinkoviti prometni sistemi, da se omogočita dostop do surovin in distribucija proizvodov na trg.

1.10

EESO priporoča, naj si EU prizadeva za določanje cen emisij CO2 na svetovni ravni, saj bi s tem na nevtralen in učinkovit način spodbujala biogospodarstvo in k blaženju podnebnih sprememb pritegnila vse udeležence na trgu.

1.11

Po njegovem prepričanju je nujno, da se v pobude in postopke odločanja v zvezi z biogospodarstvom vključi civilna družba ter da je prehod na nizkoogljično gospodarstvo pravičen.

1.12

EESO poudarja, da bo trajnostno biogospodarstvo uspešno le, če bo temeljilo na medsektorskem pristopu. Zato morajo biti politike in cilji EU dosledni in skladni, prav tako pa morajo biti usklajeni ukrepi na ravni držav članic.

2.   Ozadje mnenja

2.1

Avstrijsko predsedstvo Sveta je EESO zaprosilo za pripravo raziskovalnega mnenja o prispevku biogospodarstva k uresničevanju podnebnih in energetskih ciljev EU ter ciljev trajnostnega razvoja OZN. Hkrati EESO pripravlja mnenje na lastno pobudo o novih priložnostih za evropsko gospodarstvo, ki jih prinaša trajnostno in vključujoče biogospodarstvo (CCMI/160).

2.2

Evropska komisija v tem času posodablja evropsko strategijo za biogospodarstvo iz leta 2012. EESO ta postopek spremlja in odobrava prizadevanja Komisije. Ta je biogospodarstvo opredelila kot proizvodnjo obnovljivih bioloških virov ter pretvorbo teh virov in tokov odpadkov v proizvode z dodano vrednostjo, kot so hrana, krma, bioproizvodi in bioenergija.

2.3

Na splošno gre pri biogospodarstvu za nadomestitev fosilnih goriv in surovin z energijo in surovinami biološkega izvora. Zajema gospodarske dejavnosti, ki temeljijo na proizvodnji, pridobivanju, pretvorbi in uporabi naravnih bioloških virov. Tokovi odpadkov, stranski proizvodi in ostanki so lahko pomemben dodaten vir oskrbe s surovinami.

2.4

Kmetijstvo in gozdarstvo imata skupaj z ribištvom temeljno vlogo pri proizvodnji biomase za nadaljnjo uporabo. V različnih industrijskih panogah, kot so gozdarska, živilska, kemična, energetska, tekstilna in gradbena industrija, se biomasa, s sekundarnimi surovinami vred, pretvarja v potrošne dobrine ali vmesne proizvode, namenjene drugim poslovnim dejavnostim. Biogospodarstvo temelji predvsem na obsežnih vrednostnih verigah, ki vključujejo prevoz, trgovino in druge storitve, povezane z navedenimi dejavnostmi. Poleg tega so del biogospodarstva tudi ekosistemske storitve.

2.5

EU se je zavezala k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za najmanj 40 % do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990 (1), z ločenimi cilji in pravili za sektorje, ki trgujejo z emisijami, in druge sektorje. Poleg tega so bili v okvir do leta 2030 vključeni raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo, t. i. sektor LULUCF, in sicer z zahtevo, da ta sektor ne proizvaja neto emisij, temveč dolgoročno prispeva k cilju povečanja ponorov CO2. To zrcali zahteve iz prvega odstavka 4. člena Pariškega sporazuma, po katerem naj bi „v drugi polovici tega stoletja dosegli ravnovesje med emisijami toplogrednih plinov iz antropogenih virov in njihovim zajemanjem v ponore“ (2).

2.6

V skladu z energetskimi cilji EU za leto 2030 bi bilo treba energijsko učinkovitost povečati za 32,5 % glede na projekcije, delež energije iz obnovljivih virov v skupni mešanici virov energije pa bi moral znašati 32 %, pri čemer sta oba deleža izražena kot skupna cilja EU, in ne kot cilja držav članic (3).

2.7

Sedemnajst ciljev trajnostnega razvoja OZN zajema različne vidike gospodarskih, socialnih in okoljskih izzivov na svetovni ravni. Čeprav se noben od njih ne osredotoča na biogospodarstvo, je to vseeno povezano z več cilji.

3.   Prispevek biogospodarstva k podnebnim in energetskim ciljem EU

3.1

Prehod na ogljično nevtralnost je velik izziv, za kar sta potrebna znatno zmanjšanje emisij in obsežnejše shranjevanje CO2. Pri tem je ključno trajnostno izkoriščanje naravnih virov biološkega izvora.

3.2

Biogospodarstvo prispeva k blažitvi podnebnih sprememb na različne načine, tj. z vezavo CO2 iz ozračja v biomasi s fotosintezo, skladiščenjem CO2 v bioproizvodih ter nadomestitvijo proizvodov in surovin fosilnega izvora s proizvodi in surovinami biološkega izvora.

3.2.1

Za učinkovito absorpcijo CO2 je potrebna trajnostna rast biomase. Ključna elementa za doseganje podnebnih ciljev sta dejavno in trajnostno gospodarjenje z gozdovi ter uporaba lesa (kot je že bilo navedeno v mnenjih NAT/655 (4) o vplivu podnebne in energetske politike in NAT/696 (5) o porazdelitvi prizadevanj in rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu (LULUCF)). En kubični meter lesa nase veže približno 1000 kg CO2. Ker lahko CO2 absorbira samo rastoča biomasa, je ključno, da se ne omeji izkoriščanje gozdov, če stopnja sečnje ne presega stopnje pogozdovanja in obnove gozdov in se z njimi trajnostno gospodari.

3.2.2

Obstaja več vrst bioproizvodov, razvijajo pa se tudi novi. V takih proizvodih se skladišči ogljik, ki tako ne vstopi v ozračje. Dolgotrajni lesni proizvodi, kot so stavbe in visokokakovostno pohištvo, so najučinkovitejši način shranjevanja CO2. Tudi kratkotrajnejši bioproizvodi ne bodo sprostili vsebovanega ogljika, če se reciklirajo. Poleg tega je mogoče bioproizvode po izteku življenjske dobe uporabiti kot bioenergijo in tako nadomestiti fosilne vire energije.

3.3

Bioenergija prispeva tudi k cilju energijske učinkovitosti EU, dobra primera tega sta daljinsko ogrevanje v skupnostih in trajnostna soproizvodnja toplotne in električne energije. Stavbe so veliki porabniki energije, zato sta zelo pomembna energijska učinkovitost stavb in uporabljeni vir energije.

3.4

Pri doseganju podnebnih ciljev ima odločilno vlogo promet. Zato so potrebni raznovrstni ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, saj imajo različni načini prevoza različne potrebe in značilnosti (kot je navedeno v številnih mnenjih EESO, kot je TEN/609 (6) o razogljičenju prometa).

3.4.1

Zdi se, da elektrifikacija prometa narašča. Da proizvodnja električne energije ne bi imela negativnega vpliva na podnebje, je treba pri tem uporabljati energetske vire z nizkimi emisijami toplogrednih plinov, vključno s trajnostnimi viri biološkega izvora.

3.4.2

Fosilna goriva v prometu delno nadomeščajo trajnostna biogoriva. Kljub vse večji elektrifikaciji osebnih avtomobilov so letalski in ladijski promet, težka tovorna vozila in delovni stroji še naprej večinoma odvisni od goriv. V zvezi s tem so zlasti obetavna napredna biogoriva.

3.5

Raba bioenergije prinaša podnebne koristi, poleg tega pa prispeva k dostopnosti energije in zanesljivi oskrbi. Ob ustreznem upravljanju bo zato imela bistveno vlogo pri doseganju osnovnih ciljev, določenih v evropski energetski politiki.

4.   Prispevek biogospodarstva k ciljem trajnostnega razvoja

4.1

Cilji trajnostnega razvoja od nas zahtevajo, da ocenimo vlogo biogospodarstva, ne le s podnebnega in energetskega, pač pa tudi s splošnega gospodarskega, socialnega in okoljskega vidika, ob upoštevanju dolgoročnega vpliva na svetovni ravni. Glede na raznolike obete biogospodarstva obstajajo medsebojne povezave s skoraj vsemi 17 cilji trajnostnega razvoja. Vendar prispeva zlasti k naslednjim ciljem trajnostnega razvoja: 1, 2, 6, 7, 8, 9, 11, 12, 13, 14 in 15.

4.2

Biogospodarstvo ima potencial za ustvarjanje gospodarske rasti in delovnih mest na mestnih in podeželskih območjih. Zato ima pomembno vlogo pri doseganju cilja trajnostnega razvoja 1 (odprava revščine).

4.3

Cilj trajnostnega razvoja 2 poziva k odpravi lakote. Biomasa je omejen vir, proizvodnja hrane, krme in vlaken pa je povezana. Potreben je odgovoren pristop k trajnostnemu biogospodarstvu, da se omogoči zadostna proizvodnja za različne namene – med njimi je ključna razpoložljivost hrane – in ohranijo zdravi ekosistemi. Te cilje je mogoče doseči z uporabo načel učinkovite rabe virov in krožnosti ter s prehodom na bolj vegetarijansko prehrano.

4.4

Trajnostno biogospodarstvo prispeva k cilju trajnostnega razvoja 6 (čista voda in sanitarna ureditev), na primer z ohranjanjem neokrnjenih gozdnih ekosistemov, ki so pogoj za čisto vodo.

4.5

Cilj trajnostnega razvoja 7 (cenovno sprejemljiva in čista energija) je v samem središču biogospodarstva. Tokovi stranskih proizvodov in odpadkov se lahko uporabljajo za proizvodnjo čiste energije ter zmanjšujejo odvisnost od fosilnih virov energije.

4.6

Biogospodarstvo ima na splošno ključno vlogo pri uresničevanju gospodarskih in socialnih ciljev ter pomembno vlogo pri doseganju cilja trajnostnega razvoja 8 (dostojno delo in gospodarska rast). Poleg tega lahko pripomore k občutnemu zmanjšanju odvisnosti od uvoza fosilnih primarnih proizvodov ter hkrati krepi domačo dodano vrednost in podpira lokalne vrednostne verige.

4.7

V okviru cilja trajnostnega razvoja 9 naj bi znatno povečali delež zaposlenih v industriji in njen delež v BDP ter preoblikovali industrijske panoge tako, da bodo trajnostne in bodo učinkoviteje uporabljale vire ter pospešeno uvajale čiste in okoljsko neoporečne tehnologije in proizvodne postopke. Biogospodarstvo je tesno povezano z vsemi temi cilji, trajnostna uporaba biomase pa lahko okrepi vodilni položaj EU v industriji. Ima tudi velik potencial za spodbujanje rasti MSP in njihovo vključevanje v vrednostne verige.

4.8

Biogospodarstvo ima lahko pomembno vlogo pri doseganju cilja trajnostnega razvoja 11 (trajnostna mesta in skupnosti). Koncept podnebno ozaveščenih mest (7) in kakovost življenja na mestnih območjih sta tesno povezana z rešitvami, ki jih prinaša (npr. lesna gradnja, promet z nizkimi emisijami in daljinsko ogrevanje).

4.9

Biogospodarstvo ponuja dobra izhodišča za uresničevanje cilja trajnostnega razvoja 12 (odgovorna poraba in proizvodnja). Z optimiziranjem rabe surovin, okoljsko primerno zasnovo in proizvodnjo dolgotrajnih proizvodov, ki jih je mogoče reciklirati, ima pomembno vlogo pri prehodu na krožno gospodarstvo. Ozaveščanje potrošnikov je pomemben osnovni pogoj za njihovo premišljeno in odgovorno vedenje ter krepitev trajnostne proizvodnje.

4.10

Kot je že opisano v točki 3, lahko biogospodarstvo znatno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb na svetovni ravni, k čemur poziva cilj trajnostnega razvoja 13 (podnebni ukrepi). Poleg sprejemanja evropskih ukrepov lahko EU z izvažanjem bioproizvodov, podnebnih rešitev in strokovnega znanja pomembno vpliva na mednarodni ravni.

4.11

Nazadnje biogospodarstvo vpliva na cilja trajnostnega razvoja 14 (življenje v vodi) in 15 (življenje na kopnem). Zato mora biti odgovorna, učinkovita in trajnostna raba naravnih virov v samem njegovem središču.

5.   Osnovni pogoji za razvoj biogospodarstva

5.1

Biogospodarstvo na številne načine prispeva k doseganju podnebnih in energetskih ciljev ter ciljev trajnostnega razvoja, vendar so za to potrebni ugodni pogoji. Cilji trajnostnega razvoja na eni strani podpirajo in izboljšujejo pogoje, potrebne za spodbujanje razvoja biogospodarstva, na drugi strani pa nekateri cilji trajnostnega razvoja določajo zahteve, ki jih mora izpolnjevati.

5.2

Da bi v skladu z gospodarsko, okoljsko in socialno trajnostjo zagotovili najugodnejše pogoje za evropsko biogospodarstvo, ki se hitro razvija in širi, je treba strategijo EU za biogospodarstvo nujno prilagoditi novim trgom.

5.3

Oblikovalci politik morajo zlasti spodbujati trajnostno proizvodnjo in rabo biomase v EU, politika regionalnega razvoja EU pa bi morala zagotoviti zadostno podporo za razvoj podjetij na podeželju. Oblikovalci politik morajo omogočiti tudi stabilen, zanesljiv in skladen okvir za naložbe v biogospodarstvo vzdolž celotne vrednostne verige.

5.4

Sprejeti bi morali usklajen okvir za tehnične in varnostne predpise ter predpise o državni pomoči, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji za bioproizvode. Pri povpraševanju po njih ima pomembno vlogo tudi javni sektor prek javnih naročil. Pobude, kot je evropski teden biogospodarstva, bi lahko pospešile uvajanje na trg in medsebojno izmenjavo med različnimi projekti.

5.5

Raziskave in razvoj so ključni za razvoj biogospodarstva, ki bo kos prihodnosti in bi lahko EU prineslo konkurenčno prednost. To bi bilo treba obravnavati ob upoštevanju neizmernega potenciala novih vrst bioproizvodov, od tradicionalnih živil in vlaken do novih vrst gradbenih in embalažnih materialov, tekstila, biokemikalij in bioplastike. To velja tudi za potencial žlahtnjenja rastlin in različnih snovi kot surovin za bioproizvode (npr. lesna celuloza, rastlinsko olje, škrob, sladkor, beljakovine).

5.6

Nadaljevati bi bilo treba prizadevanja na področju inovacij, ki jih spodbuja strategija EU za biogospodarstvo, vključno s Skupnim podjetjem za industrijske panoge, ki temeljijo na rabi biomase (8). Središče znanja za biogospodarstvo (9) bi prav tako moralo imeti pomembno vlogo pri spodbujanju uporabe znanja za krepitev rasti biogospodarstva. Poleg tega bi bilo treba pobude in programe s področja raziskav in inovacij oblikovati tako, da bi bili privlačnejši za podjetja.

5.7

Izobraževanje, svetovalne storitve, prenos znanja in usposabljanje imajo bistveno vlogo pri zagotavljanju potrebnih informacij, znanj in spretnosti delavcev ter podjetnikov, da se poveča trajnost sedanjih poslovnih dejavnosti in izkoriščajo nove priložnosti na področju biogospodarstva.

5.8

Obenem je treba državljane seznanjati z biogospodarstvom in njihovo odgovornostjo, da lahko postanejo dejavni potrošniki ter pri potrošnji sprejemajo trajnostne odločitve, pri čemer je treba upoštevati različno pripravljenost ljudi vseh starosti za prilagajanje in spremembe. V ta namen bi bilo treba organizirati informacijske kampanje, ki krepijo zaupanje potrošnikov v biogospodarstvo in bioproizvode.

5.9

Še en pomemben osnovni pogoj za biogospodarstvo je dostop do surovin. Tako je potrebno ustrezno poslovno okolje za kmetijstvo in gozdarstvo, da bi povečali razpoložljivost in rabo biomase. Trajnostno gospodarjenje z gozdovi, kopenskimi in morskimi viri, k čemur pozivata cilja trajnostnega razvoja 14 in 15, bistveno prispeva k zanesljivi oskrbi s surovinami. V zvezi s tem bi bilo treba priznati in spodbujati veljavni zakonodajni in nezakonodajni okvir za trajnostne in obnovljive surovine v EU. Tudi vse pogostejša uporaba stranskih proizvodov in ostankov kot surovin za nove namene pomaga zagotavljati razpoložljivost biomase. Pri strukturah majhnega obsega imajo lahko pomembno vlogo zadruge ali organizacije proizvajalcev.

5.10

Pomemben osnovni pogoj za biogospodarstvo je tudi ustrezna fizična infrastruktura in v ta namen je treba zagotoviti zadostna finančna sredstva za energetsko, prometno in digitalno infrastrukturo. Da se omogočita dostop do surovin in distribucija proizvodov na trg, so nujni učinkoviti prometni sistemi.

5.11

Kar zadeva svetovne trge, je biogospodarstvo tesno povezano s ciljem trajnostnega razvoja 17, tj. oživitvijo globalnega partnerstva za trajnostni razvoj. Ta cilj si prizadeva za spodbujanje vsesplošnega, urejenega, odprtega, nediskriminatornega in enakopravnega trgovinskega sistema v okviru Svetovne trgovinske organizacije. Pomemben je za trgovino, zlasti s kmetijskimi in industrijskimi proizvodi v okviru biogospodarstva. Obenem bi bilo treba okrepiti sodelovanje vzdolž regionalnih vrednostnih verig, da bi spodbudili regionalni razvoj.

5.12

EU bi si morala za nevtralno spodbujanje razvoja biogospodarstva prizadevati za določanje cen emisij CO2 na svetovni ravni, s čimer bi k sodelovanju pritegnili vse udeležence na trgu in vzpostavili enake konkurenčne pogoje.

5.13

Za krepitev sodelovanja med različnimi akterji v družbi in boljšo ozaveščenost javnosti o trajnostnem biogospodarstvu je izredno pomembno, da se v strukture pobud in postopkov odločanja na tem področju vključi civilna družba.

5.14

Prehod na nizkoogljično in krožno gospodarstvo je izjemen izziv, ki prinaša korenite strukturne spremembe za prizadeta delovna mesta, zato je pomembno zagotoviti, da prehod poteka pošteno.

5.15

Trajnostno biogospodarstvo je lahko uspešno le, če temelji na medsektorskem pristopu. Zato morajo biti politike in cilji EU dosledni in skladni, zlasti v zvezi s podnebjem, okoljem, hrano, kmetijstvom, gozdarstvom, industrijo, energetiko, krožnim gospodarstvom ter raziskavami in inovacijami. V ta namen bi moral predsednik Komisije odobriti in ustanoviti skupino na visoki ravni za trajnostno biogospodarstvo.

5.16

Napredek pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja se meri in spremlja na podlagi 232 kazalnikov, ki vključujejo tudi kazalnike za področji podnebja in energije, medtem ko za biogospodarstvo ni posebnih kazalnikov. Komisija bi morala zato razviti najustreznejše kazalnike, ki bi omogočili realističen in informativen pregled razvoja biogospodarstva v EU.

V Bruslju, 19. septembra 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER


(1)  Okvir podnebne in energetske politike za leto 2030 je na voljo na: https://ec.europa.eu/clima/policies/strategies/2030_sl.

(2)  Glej prvi odstavek 4. člena Pariškega sporazuma, na voljo na: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2016-02-0063?sop=2016-02-0063.

(3)  Glej izjavo Evropske komisije z dne 19. junija 2018, na voljo na: http://europa.eu/rapid/press-release_STATEMENT-18-3997_en.htm

(4)  Glej mnenje NAT/655 – Vpliv podnebne in energetske politike na kmetijstvo in gozdarstvo (UL C 291. 4.9.2015, str. 1).

(5)  Glej mnenje NAT/696 – Porazdelitev prizadevanj do leta 2030 in raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo (LULUCF) (UL C 75, 10.3.2017, str. 103).

(6)  Glej mnenje TEN/609 – Razogljičenje prometa (UL C 173, 31.5.2017, str. 55).

(7)  http://www.climatesmartcities.org/

(8)  https://www.bbi-europe.eu

(9)  https://biobs.jrc.ec.europa.eu