Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Boj proti dezinformacijam na spletu: evropski pristop

(COM(2018) 236 final)

(2018/C 440/32)

Poročevalec:

Martin SIECKER

Zaprosilo	Evropska komisija, 18. 6. 2018
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	6. 9. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	19. 9. 2018
Plenarno zasedanje št.	537
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	121/16/34

1. Sklepi in priporočila

1.1

Svoboda obveščanja in izražanja je v EU nedotakljiva, vendar se izrablja za zanikanje načel Unije, tako da razprava in kritično razmišljanje postaneta nemogoča: uporablja se torej ne kot sredstvo za obveščanje in prepričevanje, temveč kot orožje. Dezinformacije se uporabljajo kot skrajna oblika zlorabe medijev, katere namen je vplivati na družbene in politične procese, še zlasti pa so vplivne, če jih podpirajo vlade in se uporabljajo v mednarodnih odnosih. Trenutno so, med številnimi drugimi, pereči problemi dezinformacije, ki jih sponzorira ruska država, kampanja za izstop Združenega kraljestva iz EU, ki jo je mogoče opisati zgolj kot direktni napad na EU, in vmešavanje v ameriške volitve. Vsi ti destabilizacijski poskusi so za evropsko civilno družbo zelo zaskrbljujoči.

1.2

Za spodkopavanje evropskih vrednot in zunanjega delovanja EU, oblikovanje in povzročanje separatistične in nacionalistične drže, manipuliranje z javnostjo in neposredno vmešavanje v notranjo politiko suverenih držav in EU kot celote se danes uporabljajo različna sredstva in metode. Poleg tega je mogoče opaziti vedno večji vpliv sredstev za kibernetske napade in naraščajoč pojav uporabe tehnologij kot orožja za doseganje političnih ciljev. Vpliv takšnih dejavnosti se pogosto podcenjuje (1).

1.3

EESO se strinja s pozivom Komisije, naj platforme družbenih medijev prevzamejo več odgovornosti. Kljub več študijam in dokumentom o politiki, ki so jih v zadnjih letih pripravili evropski strokovnjaki, pa v sporočilu niso navedeni praktični obvezni koraki, da bi se to zagotovilo.

1.4

EU bi morala na podlagi razpoložljivih raziskav sprožiti in nadaljevati raziskave o vplivu dezinformacij v Evropi, tudi s spremljanjem odpornosti Evropejcev na dezinformacije v prihodnjih anketah Eurobarometra. Te ankete ne bi smele vključevati le splošnih podatkov o lažnih novicah, temveč bi bilo treba z njimi ugotoviti dejansko stanje neobčutljivosti Evropejcev na dezinformacije. Ker Komisija ni pokazala nujnosti in ambicioznosti, niso obravnavana temeljna vprašanja, kot so zaščita temeljne pravice državljanov do kakovostnih in zanesljivih informacij s podpornimi shemami za tradicionalne medije, preučitev možnosti za oblikovanje javno-zasebnih partnerstev za vzpostavitev plačljivih spletnih platform, ki bi ponujale varne in cenovno dostopne spletne storitve, preučitev možnosti za večjo preglednost in nadzor nad osnovnimi algoritmi teh spletnih sistemov ter preučitev možnosti za razbitje monopolov, da bi ponovno vzpostavili enake pogoje za pošteno konkurenco in preprečili postopni razkroj družbe.

1.5

EESO obžaluje, da tako v sporočilu kot v poročilu strokovne skupine na visoki ravni Rusija ni omenjena kot pomemben vir sovražnih dezinformacij o EU. Prvi korak pri reševanju vsake težave je namreč to, da se prizna njen obstoj.

1.6

Komisija se na podlagi Resolucije Evropskega parlamenta z dne 15. junija 2017 o spletnih platformah in enotnem digitalnem trgu (2) navezuje na pozive EESO po doslednem izvrševanju veljavnih pravnih predpisov, povezanih s spletnimi platformami. Poleg tega EESO Komisijo poziva, naj konča razpravo o režimu zakonske odgovornosti spletnih platform in uvede usmerjeno reguliranje spletnih platform glede na njihovo opredelitev in značilnosti. Spletne platforme in družbena omrežja bi morali slediti tem ukrepom in zagotoviti preglednost s pojasnili, kako algoritmi izbirajo predlagane novice. Prav tako bi morali biti spodbujeni k sprejemanju učinkovitih ukrepov za lažje prepoznavanje zanesljivih in zaupanja vrednih novic ter lažji dostop uporabnikov do njih.

1.7

1.8

EESO se strinja s Komisijo, da bi morala skupnost za preverjanje dejstev tesno sodelovati. Podobne mreže že obstajajo, na primer mreža pod okriljem projektne skupine East StratCom. Vendar pa te mreže potrebujejo zadostna sredstva, ki jih trenutno nimajo. EESO poziva Komisijo in države članice, naj v celoti podprejo prizadevanja projektne skupine East StratCom, ne le z zagotovitvijo ustreznega proračuna, temveč tudi z dejavnim sodelovanjem vseh držav članic pri njenem delu, in sicer z napotitvijo strokovnjakov in vzpostavitvijo kontaktnih točk. Spletišče, na katerem so predstavljeni rezultati prizadevanj te projektne skupine (3), bi bilo treba bolj proaktivno predstaviti, da bi se v EU povečala javna ozaveščenost o nevarnostih.

2. Kratka vsebina sporočila Komisije

2.1

Za zdravo demokratično razpravo je bistven dobro delujoč, svoboden in pluralen informacijski ekosistem, ki temelji na visokih strokovnih standardih. Komisija je pozorna na grožnje, ki jih dezinformacije predstavljajo za našo odprto in demokratično družbo.

2.2

Predstaviti želi celovit pristop za odzivanje na te grožnje s spodbujanjem digitalnih ekosistemov (4), ki temeljijo na preglednosti in dajejo prednost visokokakovostnim informacijam, omogočajo državljanom, da bodo znali ukrepati zoper dezinformacije ter ščitijo naše demokracije in postopke oblikovanja politik.

2.3

Komisija vse zadevne akterje poziva, naj znatno povečajo svoja prizadevanja za ustrezno reševanje problema, ki ga predstavljajo dezinformacije. Meni, da bodo predlagani ukrepi, če se bodo učinkovito izvajali, pomembno prispevali k boju proti dezinformacijam na spletu.

2.4

Komisija opredeljuje tri glavne vzroke problema (oblikovanje dezinformacij, krepitev dezinformacij prek družbenih in drugih spletnih medijev in uporabniško razširjanje dezinformacij) ter predstavlja več predlogov za boj proti njemu na petih področjih politike:

—	vzpostavitev bolj preglednega, zaupanja vrednega in odgovornega spletnega ekosistema;

—	varni in odporni volilni postopki,

—	spodbujanje izobraževanja in medijske pismenosti,

—	podpora kakovostnemu novinarstvu, ki je bistveni element demokratične družbe,

—	preprečevanje notranjih in zunanjih groženj, ki izhajajo iz dezinformacij, s pomočjo strateške komunikacije.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Vse številnejše organizirane dezinformacije različnih državnih ali nedržavnih akterjev so resna grožnja za demokracijo. Te rušilne sile vključujejo vlade držav, ki so večje od katere koli države članice EU. EU je ustrezen partner za ukrepanje, če želi preprečiti to grožnjo, saj ima v nasprotju s posameznimi državami članicami kritično maso in vire ter tako edinstveno možnost za razvoj in izvajanje strategij in politik za obravnavanje tega zapletenega vprašanja.

3.2

Ustrezno delovanje demokracije je odvisno od dobro obveščenih državljanov, ki lahko sprejmejo premišljene odločitve na podlagi zanesljivih dejstev in zaupanja vrednih mnenj. Za to je ključen sistem neodvisnih, zanesljivih in preglednih medijskih podjetij, med katerimi imajo posebno mesto javne radiotelevizijske postaje in v katerih je zaposlenih veliko strokovnjakov, ki zbirajo, preverjajo, vrednotijo, analizirajo in razlagajo vire novic, da bi zagotovili določeno raven kakovosti in zanesljivosti objavljenih zgodb.

3.3

Razlikovati je treba med lažnimi novicami in dezinformacijami. Lažne novice se pojavljajo že od nekdaj: gre za splošen pojem, ki zajema govorice, vojno propagando, sovražni govor, senzacije, laži, selektivno uporabo dejstev itd. Z izumom tiska v petnajstem stoletju se je omogočilo razširjanje (lažnih) novic v širšem obsegu, geografski doseg razširjanja novic pa se je še bolj povečal po uvedbi poštne znamke leta 1840. Z digitalno tehnologijo in internetom so bile odpravljene še zadnje ovire za neomejeno razširjanje.

3.4

Dezinformacije pa so opredeljene kot dokazljivo napačne ali zavajajoče informacije, ki so ustvarjene, predstavljene in se razširjajo z namenom pridobivanja gospodarske koristi ali namernega zavajanja javnosti, kar lahko škodi demokratičnim procesom, vpliva na volitve in resno ogroža družbo (5).

3.5

V verigo dezinformacij je vpletenih več strani: ustvarjalci dezinformacij, prejemniki dezinformacij ter spletne platforme, ki omogočajo njihovo širjenje in imajo tako krovno vlogo v celotnem procesu.

Ustvarjalci (med njimi vlade, verske institucije, poslovni konglomerati, politične stranke, ideološke organizacije) dezinformacije ustvarjajo iz različnih razlogov (za manipuliranje z javnim mnenjem in vplivanje nanj, potrditev svoje domnevne premoči, ustvarjanje ali povečevanje dobička, pridobivanje moči, napihovanje sovraštva, opravičevanje izključevanja itd.).

Tisti, ki dezinformacije širijo (zlasti spletne platforme, vendar tudi tradicionalni mediji), imajo različne vzgibe, med katerimi so finančne koristi ali namerna manipulacija.

Prejemniki dezinformacij (internetni uporabniki) kot potrošniki pogosto niso dovolj kritični, zato spletne platforme z njimi namerno manipulirajo. Posredniška tehnološka podjetja, kot so Twitter, Google in Facebook, če omenimo le nekatere, omogočajo neomejeno in nenadzorovano izmenjavo vsebin na spletnih platformah v zameno za zbiranje osebnih podatkov. To platformam omogoča ustvarjanje ogromnih dobičkov, in sicer prek mikro-ciljnega trženja, s katerim se natančno določenim ciljnim skupinam posredujejo prilagojena komercialna sporočila. K naraščanju problema prispeva nepoznavanje digitalne samozaščite med potrošniki.

3.6

Zadevne tehnološke družbe nosijo del odgovornosti, saj imajo najpomembnejšo vlogo v tem procesu. Sebe ne štejejo za izdajatelje novic, ampak „zgolj“ za spletne platforme, ki razširjajo informacije in druge vsebine, ki jih ustvarijo uveljavljeni mediji, ne da bi jim bilo treba plačati stroške uredniškega osebja, povezane z ustvarjanjem vsebin. Vsebino razširjajo iz drugih virov, pri čemer ne preverijo, vrednotijo, analizirajo ali razlagajo gradiva, ki ga objavijo. „Google ni zgolj platforma. Usmerja, oblikuje in izkrivlja način, kako vidimo svet,“ je bil eden od sklepov iz članka z naslovom The great Brexit robbery: how our democracy was hijacked (Velika brexitska prevara: kako je bila ugrabljena naša demokracija). V članku, ki ga je objavil časopis The Guardian, je bilo analizirano, kako je skrivno delovanje različnih sil na svetovni ravni v kampanji za izstop vplivalo na rezultat referenduma o članstvu Združenega kraljestva v EU. Ker so dezinformacije in zanesljive novice predstavljene na enak način, uporabniki težko ločijo ene od drugih. Zato bi morala biti prednostna naloga tehnoloških podjetij zagotavljanje preglednosti na področju pravil in podatkov. Zlasti je pomembno, kako pregledne so povezave med prihodki iz oglaševalskih politik platform in širjenjem dezinformacij. (Pri tem bi bilo treba natančno spremljati trenutna pogajanja o kodeksu ravnanja v zvezi z dezinformacijami, ki bi moral biti objavljen konec julija 2018.)

4. Posebne ugotovitve

4.1

Čeprav se kampanje dezinformiranja razlikujejo glede na sporočilo, kanale, orodja, raven, ambicije in taktične cilje ter so hitro prilagodljivega značaja, je njihov strateški cilj spodkopati liberalno demokracijo ter zasejati in povečati nezaupanje v verodostojne vire informacij, geopolitično usmeritev držav in delo medvladnih organizacij. Dezinformacije se uporabljajo za izkoriščanje in širjenje razhajanj med različnimi socialno-ekonomskimi skupinami glede na njihovo narodno pripadnost, raso, dohodek, starost, izobrazbo in zaposlitev. Poleg v že dobro znanih oblikah, kot so medijske hiše, uporaba spletnih platform, množična elektronska sporočila itd., jih najdemo tudi v drugih oblikah, kot so agencije za odnose z javnostjo, lobisti, možganski trusti, nevladne organizacije, vplivne elite, strankarska politika, strokovni krogi, kulturne dejavnosti ter evropska skrajno desničarska in skrajno levičarska gibanja, ki prejemajo plačilo prek različnih „neodvisnih“ javnih skladov, offshore računov itd.

4.2

Ruska vlada v svojih dezinformacijskih kampanjah uporablja najrazličnejša orodja in instrumente, kot so že ugotovili Evropski parlament (6), Evropska komisija (7) in Evropski svet (8). Te dezinformacijske kampanje je treba obravnavati izjemno resno. So del ruske vojaške doktrine in jih odobrava vrh hierarhije najpomembnejših ruskih državnih medijev. Njihov neposredni cilj je škodovati liberalni demokraciji, pravni državi in človekovim pravicam ter ustrahovati institucije, medvladne organizacije, politike in posameznike, ki jih branijo (9).

4.3

Živimo v obdobju, za katerega so značilni močno polarizirani politični in demokratični odnosi. Po mnenju možganskih trustov, kot so Freedom House, Economist Intelligence Unit in drugi, je demokracija od svetovne gospodarske krize leta 2008 pod vse večjim pritiskom. Ena izmed posledic tega je nova vrsta političnega vodstva, ki predstavlja prelom z demokratično tradicijo, ki smo jo v Evropi zgradili v zadnjih 70 letih. Namesto demokratično izvoljenih liberalnih voditeljev se namreč vse pogosteje pojavljajo „močne“ osebnosti, ob njihovih izvolitvah pa se porajajo resna vprašanja o integriteti volilnega procesa. Tovrstnemu vodstvu smo bili doslej priča v državah, ki niso pod vplivom EU, kot sta Rusija in Kitajska. Vendar s predstavniki, kot so Trump, Erdogan in izvoljeni „neliberalni demokrati“ v državah članicah EU – ki so vsi postali znani zaradi naklonjenosti dezinformacijam, zaničevanja demokracije in skrhanega odnosa s pravno državo – pojav postaja izredno resen in prihaja vse bližje.

4.4

Pravilno delujoča demokracija je odvisna od dobro obveščenih državljanov, ki sprejemajo premišljene odločitve na podlagi zanesljivih dejstev in zaupanja vrednih mnenj, pri čemer pa sta zanesljivost in zaupanje pojma, ki v današnji družbi nista več samoumevna. V takšnem zelo polariziranem družbenem ozračju in ob poplavi informacij so ljudje zelo dojemljivi za dezinformacije, zato je razmeroma enostavno vplivati na njihovo ravnanje. Takšne destabilizacijske dejavnosti so bile zelo uspešne na parlamentarnih volitvah v različnih državah članicah, pa tudi pri drugih dogodkih, kot so bili kampanja za izstop Združenega kraljestva iz EU, dezinformacijske kampanje glede napadov na Krimskem polotoku in v Ukrajini ter napad na letalo MH 17 malezijskega letalskega prevoznika z ruskim vojaškim izstrelkom BUK leta 2014, v katerem je bilo ubitih vseh 298 potnikov in članov posadke. Komisija je pozvana, naj poišče bolj proaktivne načine za osveščanje javnosti glede nevarnosti v zvezi z dezinformacijskimi kampanjami, kibernetskimi napadi in splošnimi posledicami tujih vplivov na družbo. To lahko na primer vključuje spremljanje nedavnih dogodkov v drugih državah, da bi zagotovili dostopne in privlačne informacije državljanom o nujnih vprašanjih kibernetske varnosti, ki vključujejo nasvete in najboljše prakse o tem, kako najbolje zaščititi njihovo vsakdanje digitalno okolje.

4.5

EESO se strinja s Komisijo, da bi moral biti glede na kompleksnost tega vprašanja in hiter razvoj dogodkov v digitalnem okolju vsak politični odziv celovit, hkrati pa bi morali stalno ocenjevati dezinformacije kot pojav in prilagajati politične cilje v skladu z njegovim razvojem. Vseh izzivov ni mogoče rešiti na enak način, vendar neukrepanje ni rešitev. Predlogi Komisije so korak v pravo smer, vendar je potrebnih več ukrepov, ki morajo biti boljši. Vodilo pri boju proti dezinformacijam bi morali biti preglednost, raznolikost, verodostojnost in vključevanje ob hkratni zaščiti svobode govora in drugih temeljnih pravic.

4.6

Na področju dezinformacij in hibridnega vojskovanja proti Zahodu se zdi zlasti dejavna Rusija, ki se pri tem osredotoča na EU. Da bi to preprečili, je nujno potreben preglednejši, bolj zaupanja vreden in odgovornejši spletni ekosistem. EESO priporoča uporabo Praškega priročnika – študije, ki sta jo financirala nizozemsko ministrstvo za zunanje zadeve in Mednarodni višegrajski sklad ter ki zagotavlja jasen pregled sovražnega ruskega prevratniškega delovanja v EU in groženj, ki jih predstavlja za demokracijo. Čeprav nekatere države članice še vedno dvomijo v obstoj takšne grožnje ali celo prispevajo k njenemu širjenju, študija zelo jasno poudarja, da mora EU nujno ukrepati. V njej so predstavljeni dejanski predlogi za oblikovanje in izvajanje strategij proti sovražnim in subverzivnim vplivom.

4.7

Vloga spletnih platform v zvezi z dezinformacijami je moralno sporna. V razmeroma kratkem obdobju so te platforme pravzaprav razvile vrsto javne storitve, podobno kot telefonska podjetja, radiotelevizijske postaje in časopisi v preteklosti. Da bi bila uporaba storitev spletnih platform „brezplačna“, uporabniki plačajo z osebnimi podatki, ki tem platformam omogočajo prodajo mikro-ciljnega trženja izjemnega obsega, kot se je izkazalo v primeru podjetja Cambridge Analytica. Ta sprevržen (v smislu zasebnosti) model prihodkov je preveč donosen, da bi ga platforme prostovoljno opustile. Podani so bili predlogi, da bi morale platforme, kot je Facebook, ponujati tudi verodostojne in dobro delujoče storitve, podobne Facebooku, za katere bi morali uporabniki v zameno za zagotovitev spoštovanja njihove zasebnosti plačati sprejemljiv znesek. Glede na to, kako je družba, ki stoji za Facebookom, pred senatom ZDA utemeljila svoje ravnanje, se postavlja vprašanje, ali imajo morebitni uporabniki še vedno dovolj vere in zaupanja v verodostojnost in poštenost portalov, kot je Facebook. Za povečanje zaupanja javnosti v spletne platforme in zaščito državljanov pred to obliko zlorabe, vključno z neustreznim ravnanjem z osebnimi podatki in njihovim širjenjem, je treba te platforme urediti, kot je predhodno že bilo storjeno s kodeksom ravnanja za preprečevanje nezakonitega sovražnega govora na spletu iz leta 2016, splošno uredbo o varstvu podatkov in direktivo o varnosti omrežij in informacijskih sistemov. Vendar je samoregulacija, kot jo je predlagala Komisija, le prvi korak v tej smeri in jo je treba dopolniti z dodatnimi ukrepi Komisije.

4.8

Andrew Keen, britanski podjetnik in pisatelj, znan pod vzdevkom „Antikrist interneta“, je objavil štiri zelo kritične knjige o razvoju interneta. Keen sicer ne nasprotuje internetu ali družbenim medijem, so pa po njegovem mnenju jedro problema dejavnosti velikih tehnoloških podjetij, katerih cilj je zbiranje občutljivih podatkov o posameznikih. Zasebnost je zelo dragocena dobrina, ki nas opredeljuje. Tako imenovani brezplačni poslovni model – kjer ne plačamo z denarjem, temveč se moramo odreči zasebnosti – bo našo zasebnost uničil. Keen pri tem vleče vzporednice z 19. stoletjem, ko je industrijska revolucija prinesla spremembe v obsegu, primerljivem z velikostjo sprememb, ki jih danes ustvarja digitalna revolucija. Kadar so spremembe opredeljene kot revolucija, se ponavadi pojavijo veliki problemi. V 19. stoletju so te rešili z orodji, kot so inovacije, regulacija, potrošniška izbira, civilne tožbe in izobraževanje. Keenovo sporočilo je, da je človeški um, ne pa umetna inteligenca, to znova sposoben storiti. Pri tem moramo izkoristiti vsa sredstva, ki smo jih uporabili pri obvladovanju prejšnje revolucije, da bi prevzeli nadzor nad digitalno revolucijo in tako preprečili, da bi ona obvladala nas.

4.9

4.10

Koristno bi bilo na primer preučiti možnost vzpostavitve spletne platforme na podlagi javno-zasebnega partnerstva, ki zagotavlja zasebnost uporabnikov. Takšna evropska platforma, ki bi jo sofinancirala in katere javna partnerica bi bila Komisija, bi lahko bil zelo privlačen in obetaven predlog alternative manipulacijskemu stroju Marka Zuckerberga ter drugim velikim zasebnim in komercialnim monopolom iz ZDA in Kitajske. Zagotoviti bi morala, da se spoštuje zasebnost njenih uporabnikov.

4.11

V tržnem gospodarstvu je treba plačati za vse, vendar bi bila pri tej alternativni možnosti valuta denar, ne pa zasebnost. Večji del potrebnih proračunskih sredstev za to delno javno storitev bi lahko pridobili z davkoplačevalskim denarjem, kot to velja za vse javne storitve. Za kritje preostalih sredstev pa bi uporabniki morali plačati sorazmerno majhen znesek, s katerim bi zaščitili svojo zasebnost pred nenasitno slo sedanjih „družbenih“ platform po zasebnih podatkih. Če bi EU in nacionalne vlade držav članic uradno izjavile, da je takšna platforma prednostni partner, in jo uporabljale kot alternativo sedanjim plenilcem, ki hlastajo za podatki, bi dosegle ekonomijo obsega, ki je potrebna za konkuriranje sedanjim udeležencem na trgu. EU bi lahko za prednostne partnerje uporabila tudi obstoječe iskalnike, ki zagotavljajo popolno zasebnost, ter jih kot privzete aplikacije namestila na vse računalnike, ki se uporabljajo v institucijah EU, in jih kot take priporočila vladnim institucijam v državah članicah. Komisija bi lahko prevzela tudi dejavnejšo vlogo tako, da bi preučila regulativne možnosti v zvezi z algoritmi in odpravo monopolov.

4.12

Čeprav preverjanje dejstev ni rešitev za to težavo, je vseeno zelo pomembno. Je prvi korak k razumevanju, izpostavljanju in analizi dezinformacij, ki je potreben, preden se oblikujejo nadaljnji protiukrepi. Potrebnih je tudi veliko prizadevanj za pridobitev pozornosti širše javnosti, saj vsi ne uporabljajo platform družbenih medijev ali celo interneta. Zlasti težko bi lahko bilo doseči prebivalce oddaljenih regij. Pomembna je prepoznavnost v medijih. Najpogostejši vir informacij za ljudi je še vedno televizija, pri čemer lahko redni programi o pojasnjevanju primerov dezinformacij v nacionalnih jezikih pomembno prispevajo k ozaveščenosti javnosti glede problema. Pomembno je, da postopek preverjanja dejstev izvedejo strokovnjaki, da se preprečijo napake, ki so zaznamovale nedavni prvi poskus Komisije. Takšne težave se lahko preprečijo s sodelovanjem z založniškimi hišami in medijskimi družbami, katerih novinarji sodelujejo pri preverjanju dejstev.

4.13

Ena od težav pri dezinformacijah je dejstvo, da ni mogoče preveriti identitete virov, ki dezinformacije razširjajo prek interneta. V kibernetskem prostoru je preveč enostavno delovati z lažno identiteto, kar je običajno točno tisto, kar zlonamerne osebe, ki so dejavne na spletu, počno. Komisija je predstavila več predlogov, ki so navedeni v skupnem sporočilu o kibernetski varnosti, objavljenem septembra 2017. Težava je, da ti predlogi niso zavezujoči: uporabniki bi se lahko odločili, da na spletnih platformah vzpostavijo stik samo z uporabniki, ki so se identificirali. Komisija bo spodbujala uporabo prostovoljnih spletnih sistemov, ki omogočajo identifikacijo ponudnikov informacij itd. Seveda obstaja možnost navzkrižja interesov med zasebnostjo in popolnim nadzorom, pri čemer bi bilo treba omogočiti ohranitev anonimnosti med pasivnim brskanjem po internetu. Vendar bodo morda, če resnično želimo doseči spremembo na področju boja proti dezinformacijam, potrebni strožji ukrepi glede identifikacije oseb pri proaktivni uporabi interneta. Konec koncev je to način, na katerega delujejo kakovostni mediji v skladu s kodeksom iz Bordeauxa iz leta 1954, ki ga je pripravila Mednarodna zveza novinarjev ter določa zelo jasna in stroga načela sodelovanja z viri. Včasih obstajajo utemeljeni razlogi, da tradicionalne organizacije za kakovostne novice objavljajo zgodbe z anonimnimi viri, vendar vedno vsebujejo navedbo, da sta ime in naslov vira znana uredništvu.

4.14

Tehnologije niso dobre ali slabe, ampak so nevtralne. Uporabljati jih je mogoče na dober ali slab način, vendar je to odvisno od odločitev ljudi, ki jih uporabljajo. V boju proti dezinformacijam bi lahko imele osrednjo vlogo tudi nove, nastajajoče tehnologije, kot so tehnologije, ki se zdaj uporabljajo pri dezinformacijah. Zato EESO pozdravlja, da namerava Komisija v celoti izkoristiti delovni program Obzorje 2020 in njegovega naslednika Obzorje Evropa, da bi raziskave in tehnologije, kot so umetna inteligenca, blokovne verige in algoritmi, v prihodnosti uporabila za boljšo identifikacijo virov, preverjanje zanesljivosti informacij ter vrednotenje kakovosti in točnosti virov podatkov. Vendar je nujno potrebna tudi natančna analiza drugih možnosti financiranja za boj proti dezinformacijam, saj večina pobud ni upravičena do sredstev iz programa Obzorje.

4.15

Varni in odporni volilni postopki so temelj demokracije v EU, vendar njihova varnost in odpornost nista več zagotovljeni. V zadnjih letih so bile spletne manipulacije in taktike dezinformiranja med volitvami odkrite v vsaj 18 državah, pri čemer slednje že sedmo zaporedno leto prispevajo k splošnemu zmanjševanju svobode na internetu. EESO pozdravlja pobude, ki jih je Komisija zaradi volitev v Evropski parlament leta 2019 sprejela za opredelitev dobrih praks za identifikacijo, blažitev in obvladovanje tveganj, ki jih za volilni postopek predstavljajo kibernetski napadi in dezinformacije.

4.16

Medijska pismenost, digitalna znanja in spretnosti ter državljanska vzgoja so ključni gradniki pri povečevanju odpornosti družbe, zlasti ker so mladi, ki so pogosto prisotni na spletnih platformah, zelo dojemljivi za dezinformacije. Za izobraževalno politiko je odgovorna vlada, zato so za njeno organizacijo na vseh ravneh nacionalnega izobraževalnega sistema in usposabljanje učiteljev o tej temi zadolžene nacionalne vlade. Žal vlade pogosto ne upoštevajo, da bi moralo imeti izobraževanje o medijski in informacijski pismenosti v okviru nacionalnih izobraževalnih sistemov pomembno mesto v njihovih političnih načrtih. To bi bilo treba najprej izboljšati, vendar medijska in informacijska pismenost presega izobraževalne sisteme. Spodbujati in izboljšati jo je treba v vseh družbenih skupinah, ne glede na starost. Na tem področju bi morale imeti vlogo nevladne organizacije. Številne od njih že delujejo po celotni Evropi, vendar večina deluje v majhnem obsegu in nimajo potrebnega dosega. To vrzel bi lahko zapolnile pobude za nacionalno sodelovanje med nevladnimi organizacijami in nacionalnimi vladami.

4.17

Kakovostni informativni mediji in verodostojno novinarstvo imajo ključno vlogo pri zagotavljanju zanesljivih in raznolikih informacij javnosti. Ti tradicionalni mediji imajo finančne težave, saj platforme razširjajo vsebine, ki jih ustvarjajo tradicionalni mediji, pri čemer jim ne povrnejo nastalih stroškov, nato pa si s prodajo oglasnega prostora prisvojijo prihodke teh medijev. Da bi izboljšali položaj založnikov in zagotovili, da imetniki pravic prejmejo nadomestilo za svoje delo, če sadove tega dela uporabljajo drugi v komercialne namene, je potreben hiter dogovor o reformi avtorskih pravic v EU. Priporoča se tudi, da se poiščejo rešitve za razširitev pobude o evropskem financiranju, s katerim bi zlasti podprli raziskovalno novinarstvo v EU, ki jo je Evropski parlament napovedal septembra 2018. Trdni in zanesljivi mediji so pogoj za odporno in branljivo demokracijo, kjer kot vrednoti vladata resnica in odgovornost. Financiranje je posebej pomembno za manjše medijske hiše, ki se pogosto soočajo s tožbami in neutemeljenimi zahtevki, s katerimi se želi doseči njihovo zaprtje.

4.18

Za preprečevanje notranjih in zunanjih groženj, ki izhajajo iz dezinformacij, je Komisija leta 2015 ustanovila projektno skupino East StratCom, ki se osredotoča na proaktivno strateško poročanje o politikah EU, da bi preprečila ruske poskuse destabilizacije. EESO bi pozdravil večjo proaktivnost Komisije pri poročanju o delu projektne skupine East StratCom splošni javnosti in usmerjanju javnosti k informacijam na spletišču projektne skupine, da bi se povečali ozaveščenost javnosti o grožnjah za našo demokracijo in odpornost proti tem grožnjam. Prav tako bi bilo treba povečati financiranje projektne skupine. Evropski parlament je oktobra 2017 sprejel dogovor o proračunu v višini enega milijona eurov. To je le stežka primerljivo s finančnimi sredstvi, ki jih zagotavljajo drugi akterji, kot na primer Rusija. (Po ocenah ameriškega zunanjega ministrstva Kremelj za svoja sofisticirana prizadevanja, da bi vplival na volilne kampanje, in za s tem povezan propagandni aparat za delovanje doma in v tujini letno nameni 1,4 milijarde USD. S svojim propagandnim aparatom naj bi dosegal približno 600 milijonov državljanov v 130 državah in v 30 jezikih).

4.19

Poleg drugih ukrepov se Komisijo spodbuja, naj posveča pozornost dejstvu, da so nacionalne institucije in predpisi o varnosti informacij v državah članicah pogosto slabo razviti. Regulativno okolje je zastarelo, kar ustreznim regulativnim agencijam preprečuje, da bi ustrezno nadzorovale spoštovanje zakonskih določb v dezinformacijskih kanalih. Medinstitucionalno sodelovanje ne zadošča, saj jasno primanjkuje nacionalnih dolgoročnih strategij za boj proti tujim dezinformacijskim kampanjam in oblikovanje razumljivega diskurza za ranljive skupine prebivalstva. Temeljit pregled direktive EU o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki trenutno medijskim hišam omogoča, da se registrirajo v kateri koli državi članici EU, če eden od članov upravnega odbora medijske družbe prebiva v tej državi, je prav tako bistvenega pomena, saj direktiva omogoča doseganje občinstva v evropskih državah in hkratno izkoriščanje vrzeli v predpisih EU.

V Bruslju, 19. septembra 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Informativno poročilo REX/432 – Vpliv na socialne in politične procese v EU in državah vzhodnega sosedstva prek medijev.

(2) 2016/2276(INI).

(3) https://euvsdisinfo.eu.

(4) Komisija v svojem dokumentu uporablja izraz „ekosistem“. V tem kontekstu bi bilo mogoče bolje uporabljati izraz „infrastruktura“.

(5) Sporočilo Komisije COM(2018) 236 final.

(6) http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//NONSGML+TA+P8-TA-2017-0272+0+DOC+PDF+V0//EN.

(7) http://ec.europa.eu/newsroom/dae/document.cfm?doc_id=50271.

(8) http://www.consilium.europa.eu/en/meetings/european-council/2015/03/19-20/; http://www.consilium.europa.eu/media/33457/22-euco-final-conclusions-en.pdf; https://www.consilium.europa.eu/media/35936/28-euco-final-conclusions-en.pdf.

(9) „The Strategy and Tactics of the Pro-Kremlin Disinformation Campaign“, ESZD.

Za:	68
Proti:	82
Vzdržani:	24