29.9.2017

Uradni list Evropske unije

C 327/1

Obvestilo Komisije o uporabi živilske zakonodaje EU in zakonodaje EU o varstvu potrošnikov pri vprašanju neenotne kakovosti izdelkov – posebni primer živil

(2017/C 327/01)

Prosti pretok blaga je ena od štirih temeljnih svoboščin enotnega trga. Enotni trg za blago spodbuja inovacije na proizvodnih trgih in hkrati prispeva k več priložnostim za podjetja, prav tako pa evropskim potrošnikom omogoča večjo izbiro.

Prosti pretok blaga ne pomeni nujno, da mora biti vsak izdelek popolnoma enak na vsem enotnem trgu. Potrošniki lahko kupujejo izdelke po svoji izbiri, gospodarski subjekti pa lahko tržijo in prodajajo blago z različno sestavo ali značilnostmi, če pri tem v celoti spoštujejo zakonodajo EU (o varnosti izdelkov, označevanju ali drugo horizontalno ali sektorsko zakonodajo). Da bi podjetja ostala uspešna, morajo nenehno prilagajati svoje izdelke ter uvajati novosti, saj se tako odzivajo na različne trende povpraševanja, logistična vprašanja in nastajajoče tehnologije. Celo izdelki iste znamke imajo lahko različne značilnosti zaradi upravičenih dejavnikov, kot sta kraj proizvodnje ali preference potrošnikov v ciljnih regijah. Vendar pa je različna sestava blaga iste znamke razlog za zaskrbljenost, kadar se trži na način, ki bi lahko zavajal potrošnika.

EU je oblikovala celovit zakonodajni okvir za varstvo pravic potrošnikov, saj je učinkovito varstvo potrošnikov ključnega pomena za učinkovit in dobro delujoč trg. Ta okvir vključuje varstvo potrošnikov pred zavajajočimi informacijami in poslovnimi praksami.

Vprašanje neenotne kakovosti nekaterih izdelkov (1), zlasti živil, je vse bolj zaskrbljujoče. Evropski svet je marca 2017 z odobravanjem sprejel ukrepe Komisije za obravnavanje tega vprašanja. Kot je predsednik Juncker poudaril v svojem govoru o stanju v Uniji (2), v uniji enakih ne sme biti drugorazrednih potrošnikov in ne sme biti sprejemljivo, da se „v nekaterih delih Evrope prodajajo živila nižje kakovosti kot v drugih državah, čeprav imajo enako embalažo in blagovno znamko“. Komisija nadaljuje ukrepanje na različnih področjih, da bi povrnila zaupanje državljanov v enotni trg, in se je odločila, da se bo najprej osredotočila na področje živil.

V tem okviru se združujejo dialog s stranmi, ki jih to vprašanje zadeva, in praktični koraki, da bi lahko pristojni organi sprejeli konkretne ukrepe. Komisija je po razpravi na zasedanju Evropskega sveta marca 2017 vprašanje predstavila forumu na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, da bi vzpostavila dialog med industrijo, potrošniki in nacionalnimi organi. Ta dialog se bo nadaljeval v prihodnjih mesecih. Komisija poleg tega pripravlja konkretne ukrepe za zagotovitev zanesljivih in primerljivih dokazov, najprej za področje živil. Skupno raziskovalno središče pripravlja smernice za skupno metodologijo preskušanja, kar je korak k primerljivim in zanesljivim preskusom po vsej EU. To je ključnega pomena, da se oceni obseg problema in zagotovijo trdni dokazi, ki so potrebni za sprejetje ukrepov.

Zaradi dodatne jasnosti in preglednosti bi bilo treba izboljšati informacije o točni vsebini izdelka. Komisija s podjetji, zlasti s proizvajalci živil in trgovci, razpravlja o tem, kako bi lahko na področju živil zagotovili popolno preglednost sestave izdelkov (ki presega sedanje pravne obveznosti). Ena od možnosti, ki se obravnava, je kodeks ravnanja za proizvajalce, ki bi določal standarde za preprečevanje težav z neenotno kakovostjo živil. Komisija z nacionalnimi organi za varstvo potrošnikov in organi za živila proučuje tudi izvrševanje ustrezne zakonodaje EU.

To obvestilo prispeva k tej splošni strategiji in je namenjeno spodbujanju praktične uporabe obstoječe zakonodaje. Za rešitev vprašanja neenotne kakovosti izdelkov je pomembnih več aktov zakonodaje EU. V posebnem primeru živil, ki so v središču tega obvestila, so ti akti med drugim:

—	„uredba o splošni živilski zakonodaji“ (3), katere cilj je zagotoviti, da se na trg EU dajejo samo varna živila, da so potrošniki ustrezno obveščeni ter da se prepreči zavajanje potrošnikov glede sestave in značilnosti živil, ki so naprodaj;

—	„uredba o informacijah o živilih za potrošnike“ (4), ki določa splošna pravila označevanja in zahteve, vključno z obvezno navedbo popolnega seznama sestavin, ki potrošnikom omogoča, da so popolnoma obveščeni o sestavi živil (5);

—

„direktiva o nepoštenih poslovnih praksah“ (6), ki preprečuje zavajanje potrošnikov in njihovo izpostavljenost agresivnemu trženju ter zagotavlja, da so vse navedbe trgovcev v EU jasne, točne in utemeljene. Njen cilj je potrošnikom omogočiti, da sprejemajo premišljene odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev. Navedena horizontalna direktiva se uporablja za številne poslovne prakse, ki jih ureja tudi druga splošna in sektorska zakonodaja EU, na primer na področju živil, igrač, kozmetičnih izdelkov, detergentov ipd., vendar samo za tiste vidike, ki jih ne zajema sektorska zakonodaja.

Zagotavljanje skladnosti s pravnim redom EU o varstvu potrošnikov in izvrševanje evropske zakonodaje o varnosti in označevanju živil na nacionalni ravni je vloga držav članic, zlasti nacionalnih organov za varstvo potrošnikov in organov za živila. Vendar je Komisija odločena, da bo nacionalnim organom pri tem pomagala z zagotavljanjem potrebne podpore in smernic. To obvestilo pojasnjuje zadevni zakonodajni okvir ter nacionalnim organom daje orodja in kazalnike za zagotavljanje ustreznega izvrševanja. Nanj je treba gledati kot na prvi ukrep Komisije v podporo nacionalnim izvršilnim organom pri njihovih prizadevanjih za odpravo nepoštenih praks. Obvestilo bo morda dopolnjeno glede na nove dokaze, ki bodo zbrani s skupno metodologijo preskušanja, ter v zvezi z neživilskimi izdelki.

1. Zahteva o poštenem informiranju v skladu z Uredbo (EU) št. 1169/2011

V skladu z zahtevo iz člena 8 Uredbe (ES) št. 178/2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ki določa, da je cilj živilske zakonodaje preprečiti prakse, ki zavajajo potrošnike, Uredba (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom (v nadaljnjem besedilu: uredba o informacijah o živilih) vzpostavlja celovit pravni okvir, katerega namen je zagotoviti visoko raven varstva zdravja potrošnikov ter njihovih socialnih in ekonomskih interesov pa tudi prost pretok varnih in kakovostnih živil na enotnem trgu EU.

Tako uredba o informacijah o živilih uvaja splošno načelo, da informacije o živilih ne smejo biti zavajajoče, zlasti:

—	glede značilnosti živila in še posebej njegove narave, identitete, lastnosti, sestave, količine, roka uporabnosti, države izvora ali kraja porekla, načina proizvodnje ali pridelave ter

—

z izgledom, opisom ali slikovnimi prikazi, ki bi potrošniku namigovali o prisotnosti določenega živila ali vsebnosti sestavine, medtem ko bi sestavni del, naravno prisoten v tem živilu, oziroma sestavina, ki se v njem običajno uporablja, bila nadomeščena z drugačnim sestavnim delom oziroma drugačno sestavino.

Navedena uredba določa tudi seznam obveznih informacij, ki jih je načeloma treba zagotoviti za vsa živila, zlasti ime živila, seznam sestavin, količino nekaterih sestavin ali kategorij sestavin, informacije o alergenih, označbo hranilne vrednosti itd. Informacije o živilih morajo biti jasne, točne in potrošniku zlahka razumljive. V ta namen uredba določa posebne zahteve za predstavitev obveznih informacij, vključno z najmanjšo dovoljeno velikostjo črk.

Službe Komisije so tesno sodelovale s pristojnimi organi držav članic, da bi se oblikovalo skupno razumevanje in omogočila lažja uporaba pravil iz uredbe o informacijah o živilih, trenutno pa izpopolnjujejo obvestilo, ki ga bo kmalu sprejela Komisija. Komisija je z obvestilom z dne 13. julija 2017 (C(2017) 4864 final) izdala posebne smernice o zagotavljanju informacij o snoveh ali proizvodih, ki povzročajo alergije ali preobčutljivosti.

Pristojni izvršilni organi bi tako pri preiskavah skladnosti trženja živil kot prvi korak morali preverjati upoštevanje uredbe o informacijah o živilih.

2. Prakse informiranja o značilnostih izdelkov v skladu z Direktivo 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah (direktiva o nepoštenih poslovnih praksah)

Povezanost z živilsko zakonodajo in zlasti uredbo o informacijah o živilih – načelo lex specialis in njegov učinek na izvrševanje

Na podlagi načela lex specialis iz člena 3(4) direktive o nepoštenih poslovnih praksah v primeru nasprotja ali prekrivanja med določbami direktive o nepoštenih poslovnih praksah in sektorskimi določbami prava EU, ki urejajo posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, prevladajo sektorska pravila in se uporabljajo za te posebne vidike (7). Vendar pa direktiva o nepoštenih poslovnih praksah še naprej ostaja pomembna pri vrednotenju drugih morebitnih vidikov poslovne prakse, ki je sektorske določbe ne zajemajo. Tako se lahko direktiva o nepoštenih poslovnih praksah običajno uporablja dopolnjevalno skupaj s sektorskimi pravili EU. Ker člen 11 direktive o nepoštenih poslovnih praksah določa, da morajo vse države članice zagotoviti, da so na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za boj proti nepoštenim poslovnim praksam, bi morali v tistih državah članicah, kjer so za izvrševanje direktive o nepoštenih poslovnih praksah in ustrezne sektorske zakonodaje odgovorni različni organi, ti organi tesno sodelovati, da bi bile ugotovitve njihovih preiskav istega trgovca in/ali gospodarske prakse skladne (8).

Poudariti je treba tudi, da se v skladu z direktivo o nepoštenih poslovnih praksah informacije, ki jih zahteva sektorska zakonodaja EU glede tržnih komunikacij, vključno z oglaševanjem in trženjem, štejejo za „bistvene“ (9). Pojem bistvene informacije se nanaša na ključne informacije, ki jih morajo gospodarski subjekti zagotoviti potrošnikom, da bi lahko ti sprejeli odločitev o nakupu ob poznavanju vseh pomembnih dejstev (10). Nezagotovitev takih bistvenih informacij se lahko šteje za zavajajočo poslovno prakso, če bi opustitev lahko povzročila, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o nakupu, ki je drugače ne bi sprejel.

Uredba o informacijah o živilih tako od gospodarskih subjektov na primer zahteva, da zagotovijo točno določene informacije o izdelkih, kot je količina nekaterih sestavin ali kategorij sestavin. Te informacije so „bistvene“ v smislu člena 7(5) direktive o nepoštenih poslovnih praksah. Opustitev teh informacij bi se lahko po oceni posameznega primera štela za zavajajočo do te mere, da bi lahko vplivala na odločitve povprečnega potrošnika o nakupu.

Uporaba direktive o nepoštenih poslovnih praksah za poslovne prakse

Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah deluje kot varnostna mreža, ki zagotavlja, da se lahko v vseh sektorjih ohranja enako visoka raven varstva potrošnikov, s čimer dopolnjuje druge zakone EU in zapolnjuje vrzeli v njih. Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah prepoveduje poslovne prakse, ki vsebujejo napačne informacije ali na kakršen koli način zavajajo ali bi utegnile zavajati povprečnega potrošnika glede glavnih značilnosti izdelka, četudi je informacija točna, ter v vsakem primeru povzročajo ali bi utegnile povzročiti, da ta sprejme odločitev o nakupu, ki je drugače ne bi sprejel.

Ocena, ali je poslovna praksa v nasprotju z direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, zahteva presojo vsakega posameznega primera.

Trženje blaga v enaki embalaži in pod isto znamko, vendar z drugačno sestavo in senzoričnimi lastnostmi, je lahko v nasprotju z direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, če je mogoče v vsakem posameznem primeru dokazati, da:

—	imajo potrošniki utemeljena posebna pričakovanja glede izdelka v primerjavi z „referenčnim izdelkom“, izdelek pa od teh pričakovanj bistveno odstopa,

—	trgovec opusti ustrezne informacije za potrošnike ali jih ne zagotovi, zato potrošniki ne morejo vedeti, da je lahko izdelek drugačen od njihovih pričakovanj,

—	te neustrezne ali nezadostne informacije bi lahko izkrivile ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, na primer privedle do nakupa izdelka, ki ga potrošnik drugače ne bi kupil.

Pri opredelitvi „referenčnega izdelka“ bi lahko bila koristna naslednja merila:

i.	izdelek se trži „v enaki embalaži in pod isto znamko“ v več državah članicah;

ii.	navedeni izdelek se v večini teh držav članic prodaja z določeno sestavo; ter

iii.	potrošnikovo dojemanje glavnih značilnostih izdelka ustreza sestavi navedenega izdelka, ki se oglašuje v večini teh držav članic.

Delo, ki ga zdaj opravlja Skupni raziskovalni center, bo zagotovilo več kazalnikov za izpopolnitev primerjalnih preskusov živil.

Za izvedbo take ocene vsakega posameznega primera bi lahko bilo koristno najprej preučiti naslednje:

—	glavne značilnosti izdelka, ki bi jih povprečni potrošnik najverjetneje upošteval pri svojih odločitvah in ki jih upošteva pri pozitivni ali negativni odločitvi o nakupu (11),

—	ali so bile informacije o glavnih značilnostih določenega izdelka opuščene ali niso jasne,

—	ali bi lahko manjkajoče ali nejasne informacije o glavnih značilnostih utegnile spremeniti odločitev povprečnega potrošnika o nakupu.

Glavne značilnosti, ki jih potrošniki upoštevajo pri nakupu izdelkov z znamko

Prisotnost enega ali več izdelkov z znamko v splošni ponudbi določene kategorije predelanih živil (npr. kave, čokolade, čaja, pijač itd.) vpliva na izbiro večine potrošnikov. Odločitev potrošnika o nakupu izdelka z znamko v veliki meri temelji na tem, kaj mu ta znamka predstavlja. V primeru živil je to subjektivno mnenje, ki se oblikuje prek senzorične izkušnje posameznega potrošnika, njegovih prehrambnih navad in dejavnikov, kot je izpostavljenost oglaševanju znamk in oblikovanju podobe znamke.

Povprečni potrošnik morda ne bo kupil izdelka z znamko, če bo menil, da kupljeni izdelek odstopa od njegove predstave o tem, kakšen naj bi bil izdelek z znamko.

Težave pri ocenjevanju morebitne prisotnosti zavajajočih elementov pri komunikacijah o izdelkih z znamko izhajajo iz tega, da se značilnosti izdelka, ki so zajete v znamki in kot jih dojemajo potrošniki, ne odražajo v objektivnem, natančnem in izmerljivem opisu ustvarjalcev znamke. Potrošnikom se namreč sporočajo prek različnih nenatančnih sredstev obveščanja in/ali splošnih trditev o tem, da je blago skladno s svojo blagovno znamko oziroma s tem, kar je bilo odločilno za uspeh izdelka skozi čas. Na embalaži živil pogosto najdemo besedila, kot so na primer „originalno“, „edinstveno“, „izvirni recept“, „povsod in vedno enak okus“.

Raziskave o zvestobi do znamke dokazujejo, da znamke v zavesti potrošnikov delujejo kot certifikat nadzorovane in nespremenljive kakovosti. To pojasnjuje, zakaj nekateri potrošniki morda pričakujejo, da bodo izdelki z znamko enakovredne, če ne celo povsem enake (12) kakovosti, ne glede na to, kje in kdaj jih kupijo, ter da jih bodo lastniki znamk obvestili, ko se odločijo spremeniti katerega od pomembnih elementov sestave svojih izdelkov.

Opozoriti je treba tudi, da potrošniki na notranjem trgu, za katerega menijo, da je to trg, na katerem nakupujejo in na katerem sta zagotovljena prosti pretok blaga in enak dostop do njega, načeloma ne pričakujejo, da bodo izdelki z znamko, ki se prodajajo v različnih državah, različni.

Vendar za ponudnike hrane in pijače „nespremenljiva kakovost“ ne pomeni nujno popolnoma enakih izdelkov na različnih geografskih območjih. Nosilci živilske dejavnosti svoje izdelke namreč pogosto prilagodijo lokalnim preferencam potrošnikov in drugim dejavnikom. Opravijo se zlasti senzorične prilagoditve izdelka, da bi ta ustrezal prehrambnim navadam, ki se lahko od regije do regije izjemno razlikujejo. Poleg tega lahko pride do objektivnih razlik pri pridobivanju surovin zaradi njihove geografske in/ali sezonske razpoložljivosti (ali posebnih lokalnih zahtev), ki vplivajo na sestavo in/ali okus izdelkov in se jim proizvajalci težko izognejo. Prav tako lahko pride do uvedbe novih receptov zaradi tehnološkega napredka ali sprememb prehrambnih politik, česar tehnično ali ekonomsko ni mogoče izvesti na vseh trgih hkrati. Poleg tega lahko nosilci živilske dejavnosti sestavo izdelkov prilagodijo glede na cenovno elastičnost lokalnega povpraševanja.

Morebitne nepoštene prakse pri trženju različnih živil na enotnem trgu

Nezadostne informacije o razlikah med izdelki, ki se tržijo v različnih državah članicah pod isto znamko, lahko vplivajo na odločitve potrošnikov o nakupu.

Kadar imajo izvršilni organi po preverjanju skladnosti z živilsko zakonodajo EU v vsakem posameznem primeru določene informacije, na podlagi katerih sklepajo, da bi lahko prakse razlik med izdelki določenega nosilca živilske dejavnosti pomenile nepošteno poslovno prakso, se lahko odločijo za tržne preskuse, ki vključujejo primerjavo izdelkov v različnih regijah in državah. Te preskuse bi bilo treba opraviti na podlagi skupnega pristopa k preskušanju, za katerega si Komisija trenutno prizadeva. Izsledki takšnega preskušanja bi lahko zagotovili dodatne dokaze in priporočila v zvezi z zadevnim vprašanjem.

Če se s preskusi ugotovi, da obstajajo živila:

—	ki so navidez predstavljena enako,

—	ki se tržijo pod isto znamko,

—	vendar se njihova sestava in/ali senzorične lastnosti bistveno razlikujejo,

morajo izvršilni organi v vsakem primeru posebej razmisliti, ali bi bilo treba primer nadalje preiskati, da se oceni, ali so se zadevni izdelki tržili v skladu z direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, vključno z zahtevo, da ravnajo v skladu s poklicno skrbnostjo (13) na podlagi člena 5(2). Pri takšni oceni vsakega posameznega primera bi bilo treba upoštevati razloge za razlike med izdelki ter elemente, navedene v nadaljevanju, in sicer na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin primera, da se oceni, ali lahko vplivajo na obnašanje potrošnikov:

—

Predstavitev izdelka ali njegovo oglaševanje, ki bi pri potrošnikih vzbudilo prepričanje, da je izdelek na vsem enotnem trgu enak, kot je na primer poudarjanje edinstvenosti izdelka, kraja prve proizvodnje, izvirnosti izdelka, tradicionalnega načina proizvodnje ali tradicionalnega recepta, skladnosti z receptom, ki je bil ustvarjen pred številnimi leti v določenem kraju, itd.

—

Tržne strategije za različne različice izdelka, ki bi lahko bile zavajajoče za potrošnike. Na primer gospodarski subjekt, ki v okviru svoje distribucijske strategije na enotnem trgu distribuira izdelke različnih kakovostnih razredov, v nekaterih regijah/državah prodaja zgolj izdelke nižjih razredov, pri čemer potrošnikom ne zagotavlja dovolj informacij o tem, kateri razred izdelkov je na voljo na njihovem lokalnem trgu.

—

Pomanjkanje obveščanja ali nezadostno obveščanje potrošnikov (s katerim koli sredstvom javnega obveščanja) o tem, da so bili elementi sestave znatno spremenjeni v primerjavi s preteklimi izdelki (npr. uvedba novega recepta), ob upoštevanju, da so spremembe sestave kot take v okviru sprememb prehrambnih politik držav članic v skladu z zahtevo poklicne skrbnosti.

Ocena, katere razlike so „bistvene“, se lahko spreminja glede na dejstva in okoliščine vsakega posameznega primera, vendar gre praviloma za bistvene razlike v glavnih značilnostih izdelka, kadar: (i) se ena ali več ključnih sestavin ali njihov delež v izdelku bistveno razlikuje glede na „referenčni izdelek“; (ii) te razlike lahko spremenijo ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki bi sprejel drugačno odločitev o nakupu, če bi se zavedal takih razlik.

Praktični vidiki

V preiskavah bi morali organi za izvajanje direktive o nepoštenih poslovnih praksah in organi, pristojni za živilsko zakonodajo, tesno sodelovati, da bi zagotovili, da so ugotovitve preiskav istih gospodarskih subjektov in/ali poslovnih praks skladne. Zlasti je treba upoštevati naslednje:

—	Za vsako živilo bi bilo treba opraviti predhodno preverjanje vseh zahtev, določenih na podlagi uredbe o informacijah o živilih.

—	Za živila, za katere veljajo standardi glede njihove sestave, bi bilo treba preveriti tudi skladnost s pravnimi zahtevami uredb, ki se uporabljajo (14).

—	Če katera od informacij, ki se zahtevajo na podlagi navedenih uredb, ni navedena ali pa je predstavljena na zavajajoč način, bi morali organi sprejeti potrebne izvršilne ukrepe.

—	Preiskava morebitne druge nepoštene poslovne prakse lahko poteka na podlagi direktive o nepoštenih poslovnih praksah.

Čezmejno sodelovanje

Ker se obravnavano vprašanje nanaša na prakse gospodarskih subjektov na vsem enotnem trgu in ima čezmejno razsežnost, bi si morali pristojni organi prizadevati za izvedbo zgoraj navedene preiskave, kadar je to primerno, na usklajen način in v skladu z Uredbo o sodelovanju na področju varstva potrošnikov (ES) št. 2006/2004 (15). Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov vzpostavlja jasno obveznost medsebojne pomoči med pristojnimi organi, da bi zagotovili, da bodo organi države članice, v kateri ima trgovec sedež, sprejeli potrebne ukrepe za odpravo kršitev, ki vplivajo na potrošnike v drugih jurisdikcijah znotraj Unije. Uredba prav tako določa obveznost organov po vsej EU, da se medsebojno obveščajo o morebitnih kršitvah in si izmenjujejo informacije o njih. V primeru zavajajočih informacij o značilnostih živila bi morali organi za sodelovanje na področju varstva potrošnikov v državi, kjer bi potrošniki lahko bili oškodovani, v celoti izkoristiti orodja, ki jih zagotavlja uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, in za pomoč zaprositi organe države, kjer ima trgovec sedež. V zvezi s tem je nova uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov, ki se bo v EU začela uporabljati do konca leta 2019, okrepila sodelovanje in mehanizme za spremljanje sedanjega sistema ter bo omogočila hitrejšo in učinkovitejšo izmenjavo informacij in opozarjanje na kršitve po vsej EU. Komisija lahko prispeva k lažjemu izvajanju teh nalog, prav tako pa se jim lahko dodelijo sredstva v okviru programa varstva potrošnikov.

Ocena morebitnih nepoštenih poslovnih praks v primeru živil z znamko – grafični prikaz:

(1) Tj. blago, ki se na enotnem trgu trži pod isto blagovno ali drugo znamko, vendar se v posameznih državah članicah razlikuje po vsebini, sestavi ali kakovosti.

(2) http://europa.eu/rapid/press-release_SPEECH-17-3165_sl.htm.

(3) Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane (UL L 31, 1.2.2002, str. 1).

(4) Uredba (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (UL L 304, 22.11.2011, str. 18).

(5) Za nekatere izdelke, kot so čokolada, sadni sokovi in džem, veljajo posebne zahteve glede sestave ali so zajeti v shemah kakovosti na podlagi harmonizirane zakonodaje EU ali nacionalne zakonodaje.

(6) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, 11.6.2005, str. 22).

(7) Za drugo sektorsko zakonodajo glej na primer poglavje IV Uredbe (EU) št. 1379/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1184/2006 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 (UL L 354, 28.12.2013, str. 1).

(8) Glej zlasti str. 17 smernic za izvajanje/uporabo Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah (dostopne na naslovu: http://ec.europa.eu/consumers/consumer_rights/unfair-trade/unfair-practices/index_en.htm).

(9) Člen 7(5) direktive o nepoštenih poslovnih praksah in str. 17–19 smernic za izvajanje/uporabo Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah.

(10) Člen 7(1) in (2) direktive o nepoštenih poslovnih praksah in str. 69 smernic za izvajanje/uporabo Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah.

(11) Ta preskus določa, katere informacije se lahko štejejo za bistvene oziroma kot ključnega pomena za potrošnike.

(12) Pri določenih kategorijah izdelkov z znamko, kot so parfumi, prestižno blago in avtomobili, potrošniki iščejo popolnoma enake izdelke in se izogibajo ponaredkom. Sklepamo lahko, da morda podobno ravnajo pri vseh vrstah potrošniškega blaga.

(13) Poklicna skrbnost pomeni raven strokovnega znanja in skrbi, za katero se razumno pričakuje, da jo gospodarski subjekt upošteva v razmerju do potrošnikov in ki je sorazmerna s pošteno tržno prakso in/ali splošnim načelom dobre vere na področju dejavnosti gospodarskega subjekta. Vključuje tudi upoštevanje meril kakovosti in nadzornih meril, ki jih je razkril gospodarski subjekt, kot so potrjevanje kakovosti ter druge oblike certificiranja.

To zajema načela, ki so se že uveljavila v zakonodaji držav članic pred sprejetjem direktive o nepoštenih poslovnih praksah, kot so“poštena tržna praksa, „dobra vera“ in „dobra tržna praksa“. Navedena načela poudarjajo normativne vrednosti, ki se uporabljajo na določenem področju gospodarske dejavnosti. Takšne normativne vrednosti bi morale vključevati spoštovanje veljavne sektorske zakonodaje in smernic zanjo, kakor je opisano v delu 1.

(14) To velja na primer za konzerviranega tuna, katerega sestava je standardizirana na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 1536/92 z dne 9. junija 1992 o skupnih tržnih standardih za konzervirani tun in palamido (UL L 163, 17.6.1992, str. 1) Za pripravljene ali konzervirane sardele prav tako velja standard, kot je določen v Uredbi Sveta (EGS) št. 2136/89 z dne 21. junija 1989 o določitvi skupnih tržnih standardov za konzervirane sardele (UL L 212, 22.7.1989, str. 79).

(15) Uredba (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (Uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov) (UL L 364, 9.12.2004, str. 1).