17.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 194/1

1.

2.

2.1

2.2

3.

3.1

3.2

3.2.1

3.2.2

3.2.3

3.2.4

3.2.5

3.3

3.3.1

3.3.2

3.3.3

3.3.4

3.4

3.5

3.6

4.

4.1

5.

6.

6.1

6.2

6.3

6.4

6.5

6.6

7.

8.

8.1

8.2

8.2.1

8.2.2

9.

10.

11.

PRILOGA I:

PRILOGA II:

1.

Vloga obveznosti javne službe na podlagi Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (1) (v nadaljnjem besedilu: Uredba št. 1008/2008 ali Uredba) je določiti ustaljene standarde neprekinjenosti, rednosti, določanja cen ali minimalne zmogljivosti, da se zagotovi dostop do izoliranih regij ali regij v razvoju, kadar država članica ugotovi, da cilji politike regionalnega razvoja ne bodo ustrezno izpolnjeni, če so prepuščeni le delovanju trga, saj trg sam v navedenih regijah ne bo zagotovil sprejemljive ravni storitev zračnega prevoza. Obveznosti javne službe so zato izjema od splošnega načela svobode opravljanja storitev zračnega prevoza v EU, ki je zagotovljena na podlagi člena 15(1) Uredbe.

2.

Komisija je v svojem sporočilu z naslovom „Letalska strategija za Evropo“ (2) opredelila različne potrebe državljanov in podjetij EU, kot je dostop do visokokakovostnih storitev zračnega prevoza, in menila, da lahko države članice, če trg sam ne poskrbi za sprejemljivo raven storitev zračnega prevoza v nekaterih regijah v Evropi, preučijo uvedbo obveznosti javne službe kot instrumenta za zagotavljanje prevozov v nezadostno povezane regije in iz njih, tj. za zagotavljanje povezljivosti, kjer je potrebna. Obveznosti javne službe lahko imajo pomembno pozitivno vlogo pri povezljivosti, za katero nekatere študije kažejo, da je za regije EU izredno pomembna: z 10-odstotnim izboljšanjem povezljivosti, kot je bilo izmerjeno v navedenih študijah, se BDP (na prebivalca) poveča za dodatnih 0,5 %, stopnja rasti BDP se poviša za 1 % in na splošno se izboljša produktivnost dela (3). Povezljivost je ključna za rast, zaposlovanje in socialno kohezijo.

3.

Trenutno je v EU na podlagi Uredbe št. 1008/2008 vzpostavljenih 179 rut, za katere velja obveznost javne službe, vse pa so v 13 državah članicah (Ciper, Češka, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Hrvaška, Irska, Italija, Portugalska, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo) (4). Največ jih je v Franciji (40) s približno 5,7 milijona potnikov letno, kar pomeni, da vsak peti potnik v notranjem prometu potuje na ruti, za katero velja obveznost javne službe. Na Irskem je delež obveznosti javne službe v notranjem prometu približno 70-odstoten. V praksi so rute, za katere velja obveznost javne službe, večinoma notranje rute, saj jih le sedem povezuje letališča v dveh različnih državah članicah. 136 trenutno uvedenih rut, za katere velja obveznost javne službe, subvencionirajo javni organi, znesek subvencij, ki se letno porabi za njihovo delovanje, pa je po ocenah na podlagi informacij, ki so na voljo Komisiji, vsaj 300 milijonov EUR.

4.

Pri preverjanju ustreznosti Uredbe št. 1008/2008, ki ga je Komisija izvedla v obdobju 2011–2013, je bilo ugotovljeno, da predpisi glede obveznosti javne službe v Uredbi ustrezajo svojemu namenu, tj. zagotavljanju povezljivosti, kadar zanjo ne poskrbi trg. Zainteresirane strani in države članice so predložile priporočila, da bi se okrepilo sodelovanje med nacionalnimi organi in Komisijo ter zagotovila dobra uskladitev pravil EU o državni pomoči in predpisov glede obveznosti javne službe iz Uredbe, vključno z morebitno objavo smernic (5).

5.

Da bi se ta priporočila upoštevala, so se sprejeli praktični ukrepi. Komisija je vzpostavila posodobljeno mrežo stikov v zvezi z obveznostjo javne službe; organizirala je tudi srečanja Odbora za dostop na trg (6) na podlagi Uredbe št. 1008/2008, na katerih so službe Komisije celovito predstavile obveznosti javne službe, države članice pa izmenjale praktične izkušnje. Pripravljen je bil enostaven vprašalnik, s katerim lahko nacionalni organi enostavno sporočijo, da načrtujejo uvedbo obveznosti javne službe, in ga navedeni organi zdaj sistematično uporabljajo. Kadar službe Komisije ugotovijo, da obstaja kakšna težava, o tem predhodno obvestijo države članice. Nova zbirka podatkov službam Komisije omogoča, da pridobijo celovite podatke o obveznostih javne službe po vsej Evropi.

6.

Pogoji in zahteve za uvedbo obveznosti javne službe so določeni v členih od 16 do 18 Uredbe št. 1008/2008 (glej izvleček v Prilogi II k tem smernicam). Člen 16 določa splošna načela za obveznosti javne službe. Vsebuje merila za uvedbo obveznosti javne službe in zahteve glede neprekinjenosti, ocenjevalna merila za države članice, pravila o postopku objave in začetku opravljanja dejavnost na rutah, za katere velja obveznost javne službe, pogoje in postopke za omejitev dostopa do rute ter postopke, ki se uporabijo v nujnih primerih. Člen 17 določa, kako se izvede postopek za oddajo javnega naročila. Vključuje pravila o vsebini povabila k oddaji ponudb in poznejše pogodbe, postopku objave in informacijah, ki se zagotovijo ponudnikom, merilih za izbiro ponudnika, nadomestilu in informacijah, ki se Komisiji predložijo ob koncu postopka za oddajo javnega naročila. Člen 18 vsebuje pravila o pregledu odločitev, sprejetih na podlagi prejšnjih členov.

7.

Pravni okvir EU, vzpostavljen z Uredbo št. 1008/2008, zagotavlja odprtost, objavo in preglednost postopka uvedbe obveznosti javne službe. Spremljanje pravilne uporabe predpisov glede obveznosti javne službe je pomembno zaradi izogibanja morebitni zlorabi sistema zaradi nesorazmernih omejitev konkurence glede na zastavljene družbene in gospodarske cilje. Cilj Komisije je svetovanje in obravnavanje čim večjega števila morebitnih vprašanj še pred objavo informativnega obvestila v zvezi z obveznostjo javne službe.

8.

V tem okviru se zdi koristno, da se razširijo pretekle presoje, tj. posamezni primeri, s katerimi sta običajno seznanjeni le zadevna država članica in Komisija.

9.

Drugi razlog za sprejetje teh smernic je dosedanje pomanjkanje sodne prakse Sodišča v zvezi z obveznostmi javne službe, uvedenimi na podlagi Uredbe št. 1008/2008.

10.

Službe Komisije so na srečanju Svetovalnega odbora za izvajanje zakonodaje o dostopu letalskih prevoznikov Skupnosti do letalskih prog znotraj Skupnosti z nacionalnimi strokovnjaki, ki je potekalo septembra 2015 (7), omenile možnost objave smernic o obveznostih javne službe. Države članice so pozdravile to zamisel in se strinjale, da bi lahko take smernice letalskim prevoznikom EU, državam članicam ter regionalnim organom in upravam zagotovile preglednost, usklajenost in jasnost. To stališče je bilo v skladu z mnenji, izraženimi na predhodnih dvostranskih izmenjavah z nacionalnimi in lokalnimi organi. Komisija se je zato v svojem sporočilu o letalski strategiji zavezala, da bo objavila smernice, v katerih bo pojasnjeno, kako službe Komisije razlagajo in uporabljajo predpise in postopke, ki urejajo obveznosti javne službe iz Uredbe št. 1008/2008. Te smernice temeljijo na navedeni zavezi. V okviru priprave teh smernic je bilo poleti 2016 organizirano neformalno usmerjeno posvetovanje, da bi se zbrala mnenja glavnih zainteresiranih strani.

11.

V teh smernicah naj bi se pojasnila merila, ki se uporabljajo v Uredbi, kakor jih razlaga Komisija, in opisali veljavni postopki, ki jih je treba upoštevati. Poleg tega so v celotnem besedilu podani odgovori na najpogostejša vprašanja, na katera Uredba ne daje izrecnega odgovora. Jasno je, da so nekatere države članice zelo dobro seznanjene s predpisi in njihovo uporabo, nekatere pa imajo zelo malo izkušenj z uporabo predpisov glede obveznosti javne službe ali pa jih sploh nimajo. Pojasnitev predpisov in njihova razlaga bi morala olajšati upoštevanje veljavnih predpisov, zlasti tistim, ki prvič uporabljajo obveznosti javne službe.

12.

V teh smernicah se poleg izkušenj, ki jih je Komisija zbrala z uporabo predpisov o obveznosti javne službe, kakor so določeni v Uredbi, upoštevajo tudi pravila o državni pomoči iz prava EU (zlasti členi od 107 do 109 PDEU) (8). Komisija večinoma od držav članic skoraj dnevno prejme številna vprašanja, ki se na splošno nanašajo na obveznosti javne službe, število uradnih pritožb, ki jih vsa vložijo letalski prevozniki in letališča, pa je zelo majhno. Te smernice so namenjene obravnavanju vprašanj, ki jih najpogosteje izpostavljajo nacionalni organi, letalski prevozniki in letališča. Njihov cilj ni izčrpno zajeti vse določbe.

13.

Te smernice vsebujejo navedbe, ki so pomembne za večino primerov, vendar je treba poudariti, da je treba oceniti vsak primer posebej ob upoštevanju vseh njegovih posebnih okoliščin.

14.

Namen teh smernic nikakor ni oblikovati nove pravne obveznosti, prav tako pa ne posegajo v razlago, ki bi jo lahko v zvezi z obveznostmi javne službe v prihodnosti podalo Sodišče.

15.

Iz člena 16(1) in (4) Uredbe št. 1008/2008 sledi, da morajo države članice vedno, kadar načrtujejo uvedbo obveznosti javne službe, o tem obvestiti Komisijo. Objava informativnih obvestil ne pomeni pravne varnosti glede določenega rezultata; njen cilj je obvestiti trg, da država članica načrtuje uvedbo nove obveznosti javne službe (9). Službe Komisije so pripravile vprašalnik za priglasitev in opis obveznosti javne službe, ki zajema tudi najpomembnejša vprašanja na podlagi Uredbe št. 1008/2008 in pravil o državni pomoči, ki so sestavni, vendar neodvisni del ocene vsake obveznosti javne službe (glej Prilogo I) (10). Komisija sicer formalno ne odloča glede obveznosti javne službe kot take, vendar je še vedno zelo pomembno, da se pojasnijo vsa vprašanja, ki bi se lahko pojavila pred uvedbo ali spremembo obveznosti javne službe in bi lahko vzbujala pomisleke v prihodnosti. Državam članicam svetuje, naj čim prej stopijo v stik z njenimi službami, ko začnejo razmišljati o uvedbi nove obveznosti javne službe ali spremembi obstoječe. S tem se zagotovi, da so službe Komisije seznanjene z načrti in lahko od vsega začetka zagotovijo pomoč ter tako omogočijo nemoten potek celotnega postopka.

16.

Pomembna posebnost obveznosti javne službe v sektorju zračnega prevoza je jasno razlikovanje med režimom uporabe obveznosti javne službe, ki določa pogoje za opravljanje letov na določeni ruti, in pogodbo, ki dodeljuje izključno pravico letalskemu prevozniku (z nadomestilom ali brez njega). Zadevna država članica zaradi uvedbe obveznosti javne službe v sektorju zračnega prevoza nima nujno in samodejno pravice, da dostop do rute omeji na enega letalskega prevoznika ali dodeli nadomestila za opravljanje obveznosti javne službe (t. i. omejena obveznost javne službe). Če letalski prevoznik izrazi pripravljenost za opravljanje letov na ruti brez izključnosti in nadomestila, mora biti prost dostop do rute zagotovljen vsakemu letalskemu prevozniku, ki spoštuje pogoje v zvezi z obveznostjo javne službe (t. i. odprta obveznost javne službe).

17.

Na podlagi Uredbe se lahko obveznosti javne službe uporabijo zlasti za zagotavljanje dostopa do oddaljenih in izoliranih regij ali pod določenimi pogoji, kadar sam trg ne omogoča minimalnega opravljanja storitev zračnega prevoza, ki izpolnjujejo določene standarde.

18.

Obveznosti javne službe so izjema od splošnega načela svobode opravljanja storitev zračnega prevoza (11), zato zanje veljajo stroge zahteve in omejitve. Obveznosti javne službe bi morale upoštevati načela preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti: zlasti ne smejo neupravičeno diskriminirati letalskih prevoznikov na podlagi njihove nacionalne pripadnosti ali identitete in ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev politike (12).

19.

Obveznosti javne službe se lahko uvedejo le za redni zračni prevoz (13). Na posebni zračni prevoz ne vplivajo. Kadar letalski prevoznik na ruti ponuja prodajo sedežev (14) v skladu z zahtevami v zvezi z obveznostjo javne službe, ki je uvedena na navedeni ruti, se ta storitev zračnega prevoza prav tako šteje za redni zračni prevoz (15).

20.

Uredba št. 1008/2008 dovoljuje uvedbo obveznosti javne službe za dve vrsti rut (16):

21.

Uredba št. 1008/2008 ne določa, da se lahko obveznosti javne službe uvedejo le za rute v eni sami državi članici. Uvedejo se lahko tudi na kateri koli ruti znotraj EU, ki izpolnjuje pogoje iz Uredbe. Uredba ne zajema rut z obveznostjo javne službe v tretje države, saj je njeno področje uporabe omejeno na storitve zračnega prevoza znotraj EU (19).

22.

Iz člena 16(1) Uredbe izhaja, da je treba ruto, za katero velja obveznost javne službe, vedno opredeliti od enega letališča do drugega, ne pa z navedbo zadevnih dveh mest ali regij. Izbor letališča za namene obveznosti javne službe bi bilo treba ustrezno utemeljiti. Nadaljnja povezljivost, tj. namembni kraji in pogostost letov, ki jih ponujajo letališča v namembnem mestu, je en element v tej oceni, vendar ne more biti edina utemeljitev za izbiro enega letališča pred drugimi. Če namesto tega javni organ meni, da bi potrebe regije enakovredno izpolnilo več namembnih letališč, bi lahko z letališča v navedeni regiji uvedel obveznost javne službe na teh več namembnih letališč, s čimer bi obveznost javne službe uvedel na teh ločenih rutah. Če letalski prevoznik začne opravljati dejavnost na eni od teh rut ali če se po javnem razpisu, ki vključuje vse te rute, izbere letalski prevoznik za eno ruto, je treba druge obveznosti javne službe razveljaviti, da se trg po nepotrebnem ne zapre (20). Čeprav ta oblika v členu 16(1) ni izrecno predvidena, ji besedilo določbe ne nasprotuje, je pa tudi v skladu s cilji določbe. Da se preprečita neenaka obravnava in izkrivljanje konkurence, je pomembno, da so nameni organa pregledni od vsega začetka, zlasti s predložitvijo besedila iz člena 16(4) Uredbe.

23.

Če bi se obveznost javne službe določila na rutah iz regije na več letališč, ki služijo istemu mestu, oz. z njih, bi bilo to na splošno nesorazmerno s ciljem zagotavljanja mobilnosti in teritorialne kohezije. Učinek ukrepa bi bil ta, da bi bili izključeni občasni letalski prevozniki, saj ne bi mogli opravljati letov iz regije na katerega od letališč v namembnem mestu, kar bi prispevalo k dokončnemu zaprtju trga za nove operaterje na konkurenčnih rutah. Zato obveznosti javne službe načeloma ne bi smele vplivati na letališča, ki niso bila izbrana, vendar služijo istemu mestu.

24.

Obveznosti javne službe lahko na splošno veljajo za rute z enim ali več postanki (21). Vendar je treba oceno ustreznosti obveznosti javne službe izvesti za vsak posamezen segment leta. Obveznost javne službe ne bi smela veljati za segmente leta, ki ne izpolnjujejo pogojev za njeno uvedbo. Če se na primer obveznost javne službe uvede na ruti od točke A do točke C s postankom na točki B, bi bilo treba upravičenost rut od točke A do C, od A do B in od B do C oceniti ločeno. Če na primer segment od točke B do C sam ne bi izpolnjeval pogojev za obveznost javne službe, za letalske prevoznike, ki prevažajo potnike in/ali tovor na navedenem segmentu, ne bi smele veljati obveznosti javne službe. Nobena obveznost na ruti od točke A do C ne bi smela ovirati prostega opravljanja storitev zračnega prevoza na segmentu od točke B do C.

25.

Obveznosti javne službe se lahko uvedejo le na rutah, ki „velja[jo] kot izredno pomembn[e] za gospodarski in socialni razvoj območja, kateremu služi letališče“ (22). To je nujni pogoj za vsako navedeno vrsto rut, ocena pa se vedno izvede ob upoštevanju posebnih okoliščin primera. Države članice imajo pri odločanju glede izrednega pomena rute določeno diskrecijsko pravico. Vendar je treba to diskrecijsko pravico uveljavljati na podlagi objektivnih dejavnikov v zvezi s potrebami po povezljivosti v skladu z Uredbo in splošneje tudi pravom EU.

26.

Jasno je, da ima ta izreden pomen ruta, ki je nujna za regijo, kot je majhen otok ali oddaljena regija. Vendar bi se lahko storitve zračnega prevoza, ki mala in srednje velika mesta povezujejo s pomembnimi gospodarskimi ali upravnimi središči, v nekaterih okoliščinah prav tako štele za izredno pomembne za gospodarski in socialni razvoj zadevnih regij. Obveznost javne službe je bila na primer uvedena na ruti, ki povezuje otoško državo članico z Brusljem kot mestom, v katerem imajo svoje urade številne institucije in organi EU.

27.

Vendar člen 16(1) omejuje diskrecijsko pravico držav članic. Obveznosti javne službe bi lahko bile oblikovane tako, da bi odpravile ovire za gospodarski in socialni razvoj regij ali mest, ni pa jih mogoče uvesti, da bi neposredno ali posredno spodbujale ali podpirale določenega letalskega prevoznika ali razvoj določenega letališča.

28.

Države članice ne smejo določiti, da je dostop do ene določene rute odvisen od opravljanja letov na drugih rutah. Tako povezovanje ne bi bilo združljivo z Uredbo št. 1008/2008 (23). Merila za upravičenost in ustreznost iz člena 16(1), (2) in (3) Uredbe se nanašajo na „ruto“, s katero ni mogoče enačiti svežnjev rut. Zato bi bilo treba vsako od teh meril oceniti ločeno glede na vsako posamezno ruto. Obravnavanje svežnjev rut kot eno samo ruto bi se lahko štelo za pretirano omejevanje dostopa do rut, saj bi storitve na vseh navedenih rutah verjetno lahko opravljali le letalski prevozniki z regionalnimi sedeži.

29.

Te prepovedi povezovanja rut v fazi uvedbe obveznosti javne službe se ne bi smelo zamenjati z možnostjo objave razpisa za pravico do dostopa do skupine rut, kakor je določeno v členu 16(10) Uredbe. Ta možnost je dodatno pojasnjena v točki 6.6 teh smernic; velja le za tiste rute, na katerih noben letalski prevoznik ni začel ali ne bo kmalu začel redno opravljati storitev zračnega prevoza v skladu z obveznostmi javne službe.

30.

Uredba (EGS) št. 95/93 o skupnih pravilih dodeljevanja slotov na letališčih Skupnosti (24) (v nadaljnjem besedilu: Uredba št. 95/93) omogoča rezervacijo slotov za obveznosti javne službe. V členu 9(1) navedene uredbe je določeno, da „lahko država članica na koordiniranem letališču rezervira slote, potrebne za operacije […] na tej progi. Če rezervirani sloti na […] progi niso uporabljeni, se dajo na razpolago kateremu koli drugemu letalskemu prevozniku, zainteresiranemu za opravljanje prevoza na progi, v skladu z obveznostjo javne službe […]. Če ni za opravljanje prevoza na progi zainteresiran noben drug letalski prevoznik in zadevna država članica ne objavi javnega razpisa [v skladu s členom 16(10 Uredbe (ES) št. 1008/2008], se sloti rezervirajo za drugo progo ob upoštevanju obveznosti javne službe ali se vrnejo v pool.“ Te obveznosti začnejo veljati najpozneje po poteku obdobja iz člena 16(11) Uredbe št. 1008/2008, v skladu s katerim se obveznost javne službe šteje za poteklo, če se na ruti, za katero velja taka obveznost, 12 mesecev niso opravljali redni zračni prevozi. Za rezervacijo slotov za isto ruto bi bila nato potrebna nova uvedba obveznosti javne službe.

31.

V členu 9(2) Uredbe št. 95/93 je pojasnjeno, da bi bilo treba postopek za oddajo javnega naročila za obveznost javne službe izvesti, „če je za opravljanje prevoza na progi zainteresiran več kot en letalski prevoznik iz [EU] in ni mogel dobiti slotov v okviru ene ure pred ali po časih, ki jih zahteva od koordinatorja“.

32.

Določbe Uredbe št. 1008/2008 v zvezi z obveznostmi javne službe ne vplivajo na delitev pristojnosti med državami članicami za uporabo člena 9 Uredbe št. 95/93 (25).

33.

Ta rezervacija slotov ne posega v predhodne pravice, dodeljene na podlagi Uredbe št. 95/93. Zato je mogoča le iz poola nedodeljenih slotov, ki je bil vzpostavljen s členom 10 Uredbe št. 95/93 in vključuje slote, vrnjene v skladu s členom 9(1) navedene uredbe.

34.

Poudariti je treba, da se sloti lahko rezervirajo le za obveznost javne službe. To je pomembno zlasti v primeru postankov. Na primer, na ruti A–B–C, na kateri sta točki B in C letališči, preobremenjeni s sloti, se lahko sloti rezervirajo le za lete med točkama B in C, če je na tem segmentu uvedena obveznost javne službe. Obveznost javne službe na ruti med točkama A in C (tj. ki se nanaša na prevoz med tema točkama) sama po sebi namreč ne utemeljuje rezervacije slotov na točki B.

35.

Na rutah, za katere velja obveznost javne službe, z rezervacijo slotov:

36.

Nujnost in ustreznost predvidene obveznosti javne službe se določi na podlagi štirih meril (26), obravnavanih v naslednjih točkah. Komisija od države članice ne more zahtevati, naj uvede posebno obveznost javne službe na določeni ruti, ampak oceni merila, na podlagi katerih se uvede (predvidena) obveznost javne službe, da bi preverila, ali se je obveznost javne službe uvedla v skladu z Uredbo. Službe Komisije po potrebi stopijo v stik z zadevno državo članico in zahtevajo pojasnila. Glede na izkušnje so lahko rute z obveznostjo javne službe na otoke v večini primerov potrebne in utemeljene, kadar turistično povpraševanje ni tolikšno, da bi podpiralo komercialno opravljanje letov vse leto. Take rute so se na primer uvedle v Estoniji, na Irskem, v Italiji, Grčiji, na Portugalskem in v Združenem kraljestvu. V redkeje poseljenih državah članicah, kot sta Finska in Švedska, so lahko rute, kadar so razdalje med regijami zelo velike in ni drugih možnosti prevoza, na splošno ravno tako upravičene do uvedbe obveznosti javne službe.

37.

To merilo je neposreden izraz splošnega načela sorazmernosti. Je tesno povezano z določbo člena 16(1), v skladu s katero se lahko obveznosti javne službe uvedejo le na rutah, ki so izredno pomembne za gospodarski in socialni razvoj regije, ki ji služi letališče (28). Iz člena 16(3)(a) sledi, da bi morale biti same obveznosti sorazmerne z gospodarskimi razvojnimi potrebami zadevne regije. Z obveznostmi javne službe se ne more omejiti opravljanje storitev zračnega prevoza, ki presegajo tisto, kar je potrebno za izpolnjevanje zadevnih potreb.

38.

Obveznosti javne službe se lahko uvedejo le, če se z drugimi načini prevoza ne morejo izpolniti potrebe zadevne regije po prevoznih storitvah. Upoštevati bi bilo treba zlasti storitve, ki jih ponujajo železniški, trajektni in avtobusni prevozniki. Ustreznost storitev bi bilo treba oceniti zlasti ob upoštevanju njihove pogostosti, trajanja prevozov, časa odhodov in morebitnih povezav z drugimi pomembnimi namembnimi kraji, zlasti za potovanja na dolge razdalje (30). Preučiti bi bilo treba tudi možnosti individualnega prevoza (z avtomobilom), pri čemer bi bilo treba upoštevati zlasti trajanje prevoza po cesti.

39.

Upoštevati bi bilo treba zlasti železniške storitve s potovalnimi časi, krajšimi od treh ur, ki se opravljajo na predvideni ruti (31). To velja za storitve hitrih vlakov in druge železniške storitve. Kadar take železniške storitve zagotavljajo ustrezno pogostost letov za potrebe zadevne regije po mobilnosti, se obveznosti javne službe načeloma ne bi smele uvesti za storitve zračnega prevoza. Izjemoma bi se lahko uvedba takih obveznosti javne službe preučila zlasti, če železniške storitve ne zagotavljajo ustreznih povezav do storitev zračnega prevoza na srednje in dolge razdalje (npr. neustrezna povezava med železniško postajo v zadevni regiji in letališčem, ki ponuja storitve na srednje in dolge razdalje, ali odsotnost drugih možnosti potovanja za povezavo do namembnih krajev na dolge razdalje, vključno z možnostmi posrednega leta). Oceno je treba izvesti za vsak primer posebej.

40.

Nujnost in ustreznost obveznosti javne službe v skladu z Uredbo bi bilo treba oceniti tudi glede na letalske prevoznine in pogoje, ki se ponudijo uporabnikom. Obveznosti javne službe lahko vključujejo zahteve glede najvišjih tarif, če je to potrebno, ker bi bile v nasprotnem primeru tarife previsoke v okviru gospodarskih potreb zadevne regije. Obveznost javne službe, ki je omejena na določitev najvišje cene, bi se lahko predvidela v posebnih primerih. Hitra rast cen in zmanjšanje števila potnikov v kratkem časovnem obdobju lahko, odvisno od primera, kažeta na to, da je treba določiti najvišjo ceno.

41.

Potreba po obveznostih javne službe je na koncu odvisna od skupnega učinka vseh letalskih prevoznikov, ki opravljajo ali nameravajo opravljati prevoze na tej progi. Če so z obstoječimi storitvami zračnega prevoza že izpolnjene potrebe zadevne regije po mobilnosti, ni „nedelovanja trga“, ki bi ga bilo treba odpraviti, in obveznost javne službe ne bi bila potrebna. Komisija meni, da obveznosti javne službe v zvezi s prevozom potnikov običajno ni mogoče šteti za utemeljeno na rutah, na katerih je kritično število potnikov (v skladu z izkušnjami se tako kritično število običajno začne pri številu 100 000 potnikov letno) in na katerih več letalskih prevoznikov lete opravlja vse leto. Na splošno bi bilo treba oceno učinka obveznosti izvesti zlasti skrbno v primerih, ko letalski prevozniki že opravljajo lete na zadevni ruti: čezmerne obveznosti (npr. določitev zamejitve cen, voznih redov ali pogostosti letov) lahko imajo nasproten učinek, tj. da se zaradi njih zmanjša ponudba storitev zračnega prevoza. Opozoriti je treba, da je mogoče obveznost javne službe uvesti tudi zgolj zaradi zagotavljanja prevoza tovora in pošte. Vsekakor je treba oceniti učinek teh dejavnikov v praksi, po potrebi v različnih kombinacijah.

42.

Pri oceni obstoječe ponudbe storitev zračnega prevoza je treba upoštevati tudi storitve posrednega zračnega prevoza in storitve drugih bližnjih letališč. Uvedbo obveznosti javne službe na ruti na določeno letališče, če že obstaja posredna povezava z razumnim časom med letoma (npr. uro ali manj) ali če so že na voljo ustrezne storitve do bližnjega letališča (npr. letališča, ki služijo istemu mestu ali regiji, vključno z letališči v sosednji državi članici), bi bilo treba še posebno trdno utemeljiti. Pri tem je lahko pomembna porazdelitev notranjega in mednarodnega prometa med navedenima letališčema. Če je drugo letališče oddaljeno več kot 100 km in/ali je čas potovanja z javnim prevozom daljši do ene ure, je mogoče na splošno razumno dvomiti, da se lahko letališči štejeta za nadomestni možnosti. Vendar je treba to analizo vedno izvesti za vsak primer posebej, ob upoštevanju posebnih okoliščin. Na splošno je večja verjetnost, da je uvedba obveznosti javne službe utemeljena, kadar ni obstoječih storitev do drugih letališč v bližini letališča, ki se upošteva.

43.

Obveznosti javne službe naj bi zagotovile izpolnjevanje ustaljenih standardov neprekinjenosti, rednosti, določanja cen ali minimalne zmogljivosti (34).

44.

Neprekinjenost storitev zračnega prevoza se lahko pod določenimi pogoji zagotovi z uvedbo obveznosti glede neprekinjenosti (35) (glej točko 3.5 spodaj).

45.

Obveznosti glede rednosti in zmogljivosti predvsem vključujeta določitev najmanjše zmogljivosti v smislu ponujenih sedežev ali najmanjše pogostosti letov, ki se ponudi v zadevnem časovnem obdobju. Te obveznosti se lahko razlikujejo glede na čase odhodov, dneve v tednu, sezono itd. V večini primerov se lahko na primer za običajno štejeta eden ali dva prevoza dnevno, obstajajo pa tudi obveznosti javne službe, pri katerih se zahteva le en prevoz tedensko. Države članice imajo diskrecijsko pravico pri odločanju o teh elementih, vendar morajo biti obveznosti nediskriminatorne in sorazmerne ter morajo izpolnjevati zahteve glede nujnosti in ustreznosti iz člena 16(3) (glej točko 3.3 zgoraj).

46.

Uvedejo se lahko tudi zahteve glede zrakoplova, ki se uporablja, vendar bi morale biti objektivno utemeljene in spoštovati načelo sorazmernosti, tj. v zvezi s tem ne bi smele uvajati nepotrebnih omejitev in bi morale biti torej čim bolj splošne v danih okoliščinah (npr. turbopropelerski ali reaktivni motor, odvisno od dolžine leta, sposobnost zrakoplova, da pristane v posebnih razmerah, itd.). Te zahteve zlasti ne bi smele voditi v položaj, v katerem so nekateri letalski prevozniki dejansko samovoljno izvzeti iz opravljanja letov na zadevnih rutah. V tem smislu bi bilo treba zahtevo v obliki najmanjše sedežne zmogljivosti v zrakoplovu uvesti le v izrednih primerih, morala pa bi biti ustrezno utemeljena z okoliščinami opravljanja letov in glede na zastavljene cilje v zvezi z mobilnostjo (36).

47.

Uvajanje obveznosti javne službe pomeni določanje minimalnih zahtev. Največja sedežna zmogljivost bi se lahko upoštevala le, kadar je to očitno objektivno utemeljeno z omejitvami opravljanja letov na enem od letališč, vključenih v ruto, za katero velja obveznost javne službe. Pogoj, v skladu s katerim mora vsaj del članov posadke govoriti jezik zadevne države članice, je običajno sprejemljiv.

48.

Zahteva se lahko tudi, da se pri opravljanju letov na ruti, za katero velja obveznost javne službe, uporablja določena vrsta zrakoplova – letalo ali helikopter –, odvisno od posebnih okoliščin primera. Določijo se lahko posebne zahteve glede vrste zrakoplova (npr. vrsta motorja, največja teža pri vzletu, zahteva glede pristajalnega sistema), kadar je to objektivno utemeljeno iz operativnih razlogov (npr. zahteve glede uporabe helikopterja, kadar ni vzletno-pristajalne steze). Poleg tega mora biti vsaka taka zahteva nediskriminatorna.

49.

Kar zadeva določanje cen, bi lahko obveznosti vključevale zlasti določitev najvišjih cen ali mreže tarif za vse ponujene storitve ali njihov del. V teh mrežah se lahko opredelijo kategorije tarif ali preferenčne cene za nekatere kategorije potnikov (npr. rezidente in študente/dijake). Kar zadeva rezidente, mora biti taka prednostna obravnava objektivno utemeljena s potrebo, da se tej kategoriji oseb omogoči udeležba v kulturnem, gospodarskem in družbenem življenju v njihovi državi članici. Uvedejo se lahko tudi druge obveznosti glede cen, dokler so tudi te nediskriminatorne in sorazmerne ter izpolnjujejo zahteve iz točke 3.3 zgoraj (37).

50.

Včasih se v okviru obveznosti javne službe zahteva, da se v najvišjo ceno, ki jo plača potnik, vključi obrok ali kos prtljage. Utemeljitev take zahteve in njeno sorazmernost je treba oceniti za vsak primer posebej, vendar take zahteve načeloma niso nujni sestavni deli obveznosti javne službe. Izjema bi se lahko sprejela za lete na srednje in dolge razdalje, tj. lete, ki trajajo več kot tri ure. V takih primerih bi se običajno zdelo utemeljeno, da se v najvišjo ceno vključi obrok, pa tudi prevoz prtljage, saj takemu letu običajno sledi daljše bivanje v namembnem kraju. Vendar je treba opozoriti, da se lahko (najvišja) cena, če v takem primeru ne vključuje kosa prtljage, določi na nižji ravni ter nato doda določba, ki letalskemu prevozniku omogoča, da za kos prtljage zaračuna določeno dodatno pristojbino.

51.

V okviru obveznosti javne službe se lahko od letalskih prevoznikov zahteva, naj zagotovijo, da bodo lete na zadevni ruti opravljali določeno obdobje. To se bolj nanaša na odprte (tj. neizključne) obveznosti javne službe, saj je pri omejenih obveznostih javne službe običajna pogodbena obveza te vrste v zameno za izključnost (in morda finančno nadomestilo). Take obveznosti glede neprekinjenosti se lahko uvedejo le, kadar druge oblike prevoza ne morejo zagotoviti neprekinjenega prevoza z najmanj dvema prevozoma na dan (38). To pomeni, da je prevoz na voljo vse leto. Obveznosti glede neprekinjenosti se lahko uvedejo na naslednja načina.

52.

V okviru obveznosti javne službe se lahko od letalskih prevoznikov, ki na ruti opravljajo lete, zahteva, da vnaprej v določenem roku obvestijo o načrtovanem prenehanju opravljanja storitev. Vendar odpovedni rok v skladu z načelom sorazmernosti na splošno ne bi smel biti daljši od šestih mesecev, kar zadostuje za izvedbo postopka za oddajo javnega naročila za obveznost javne službe.

53.

Kadar je iz opravljanja letov na zadevni ruti razviden močan sezonski vzorec, je lahko koristno, da se v tistih obdobjih leta, v katerih je ponudba storitev zračnega prevoza zelo okrnjena, zagotovi minimalna raven storitev. Letalski prevozniki se na nekaterih rutah nagibajo k temu, da ponujene zmogljivosti osredotočijo v obdobjih velikega povpraševanja, v drugih obdobjih pa zmogljivosti bistveno zmanjšajo, da bi povečali donosnost storitve. Zato bi se lahko zgodilo, da bi bila ponudba storitev zračnega prevoza nestabilna in v obdobjih z nizkim povpraševanjem ne bi zadostovala za izpolnjevanje potreb zadevne regije po mobilnosti. Obdobja, za katera se uvedejo obveznosti glede neprekinjenosti, v skladu z načelom sorazmernosti običajno ne bi smela biti daljša od enega leta (39).

54.

Obdobja opravljanja letov, ki se določijo v okviru obveznosti glede neprekinjenosti, se ne sme zamenjevati z najdaljšim obdobjem štirih ali petih let, v katerem se lahko dostop do rute omeji na enega samega letalskega prevoznika (40).

55.

Obveznost javne službe, ki se uvede na zadevni ruti, velja za vse letalske prevoznike EU od datuma objave informativnega obvestila v Uradnem listu Evropske unije ali poznejšega datuma, ki je določen v tem obvestilu (41). Načeloma mora zadevna država članica v nacionalni zakonodaji določiti, kako se kaznuje neskladnost. Vse kazni, ki se zagotovijo in naložijo v tem okviru, morajo biti v skladu z načeli prava EU, ki se uporabljajo v zvezi s tem, tj. morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

56.

Obveznost javne službe ne bi smela omejevati možnosti, da letalski prevozniki zagotavljajo višjo raven storitev v smislu zmogljivosti in pogostosti letov, ki se zahtevajo v okviru obveznosti javne službe (42). Nacionalni organi lahko seveda spremljajo pravilno izpolnjevanje obveznosti javne službe in skladnost z zadevno zakonodajo, vendar ne bi smeli posegati v način, na katerega trg izpolnjuje obveznosti javne službe. Kadar se na primer za opravljanje letov na rutah, za katere velja (odprta) obveznost javne službe, zanima več prevoznikov, nacionalni organi števila pogostosti letov ali zmogljivosti ne bi smeli razdeliti med zadevne letalske prevoznike.

57.

Kadar se uvede obveznost javne službe, lahko kateri koli letalski prevoznik EU kadar koli začne opravljati redne zračne prevoze, ki izpolnjujejo zahteve obveznosti javne službe (43), razen če je bila ta izključno dodeljena enemu prevozniku (glej poglavje 6 spodaj).

58.

Razlikovati je mogoče dve vrsti obveznosti:

59.

Ker člen 15(4) Uredbe omogoča opravljanje letov na podlagi dogovorov o letih pod skupno oznako in iz tega ne izključuje obveznosti javne službe, so taki dogovori v tem primeru načeloma dopustni. Tako kot v drugih primerih se zahteva skladnost s pravili konkurence. Enako velja za programe zvestobe.

60.

Če ni določeno drugače in brez poseganja v potrebo po rednem ponovnem ocenjevanju, ki je obravnavano v poglavju 5 spodaj, obveznosti javne službe ni treba časovno omejiti. Vendar se za obveznost javne službe šteje, da je potekla, če se redni zračni prevozi niso opravljali 12 mesecev (45).

61.

Država članica bi se morala pred uvedbo obveznosti javne službe posvetovati z drugo zadevno državo članico (zlasti v primeru obveznosti javne službe na ruti v drugo državo članico ali kadar ima druga država članica letališče v obmejnem območju blizu letališča, ki naj bi bilo vključeno v ruto z obveznostjo javne službe). Obvestiti bi morala Komisijo (46), zadevna letališča in letalske prevoznike, ki trenutno opravljajo lete na zadevni ruti. Država članica bi morala v ta namen besedilo osnutka pravnega akta v zvezi s predvideno obveznostjo javne službe posredovati tem stranem in omogočiti dovolj časa za morebitne odzive. Stik s Komisijo bi bilo treba vzpostaviti prek Generalnega direktorata za mobilnost in promet (v nadaljnjem besedilu: GD MOVE). To se najučinkoviteje doseže tako, da se e-sporočilo pošlje na posebni elektronski naslov za vprašanja, povezana z obveznostjo javne službe: MOVE-PSO@ec.europa.eu. Kadar namerava lokalni ali regionalni organ uvesti obveznost javne službe, Komisija spodbuja vključenost stalnega predstavništva ali enot centralne ravni zadevne države članice v opisani postopek obveščanja v skladu z veljavnimi zahtevami nacionalne zakonodaje, da se zagotovi ustrezno usklajevanje.

62.

Službe Komisije so pripravljene neformalno svetovati, z njimi pa bi bilo treba po možnosti stopiti v stik v zelo zgodnji fazi priprav v zvezi z obveznostjo javne službe. Razprave se lahko nanašajo na razlago Uredbe, postopke in možne rešitve v posebnih primerih. Zgodnja vzpostavitev stika lahko omogoči tudi hitrejše izvajanje postopkov, saj se tako vnaprej odpravijo morebitni pomisleki. Neformalni stiki lahko pomagajo preprečiti, da se nekatere težave pojavijo pozneje, na primer morebitne pritožbe zainteresiranih strani.

63.

V skladu s prvim pododstavkom člena 16(4) Uredbe št. 1008/2008 zadevna država članica, ki namerava uvesti obveznost javne službe, predloži besedilo predvidene obveznosti javne službe Komisiji (47). Komisija nato objavi informativno obvestilo iz drugega pododstavka navedene določbe. Zaradi učinkovite in hitre obravnave se državam članicam priporoča, naj pripravijo ustrezen osnutek informativnega obvestila in ga predložijo Komisiji (v katerem koli uradnem jeziku EU). Po elektronski pošti se pošlje v navedeni namenski nabiralnik (48) (v elektronski obliki z uporabo enega od običajnih sistemov za obdelavo). Osnutek bi moral vsebovati informacije, opisane v členu 16(4)(a) do (c) Uredbe (49). Namen objave je seznaniti vse zainteresirane strani z zadevno predvideno obveznostjo javne službe in jim omogočiti, da pridobijo dodatne informacije, zlasti natančne pogoje. Komisija je pripravila predloge, ki so na voljo v spletni storitvi CIRCABC, ki je dostopna zadevnim nacionalnim upravam. Za kopije predloge je mogoče tudi neposredno zaprositi Komisijo.

64.

Da se zagotovi popolna preglednost, bo GD MOVE prejeta obvestila objavil na svojem spletišču (50), v svojem glasilu in v namenski novičarski skupini v spletni storitvi CIRCABC.

65.

Kar zadeva rute, na katerih pričakovano skupno število potnikov, ki uporabljajo storitev letalskega prevoza, ne preseže 10 000 letno, Uredba državi članici omogoča, da zaprosi Komisijo za objavo informativnega obvestila v Uradnem listu Evropske unije in ga objavi tudi sama v svojem nacionalnem uradnem listu (51). Opozoriti je treba, da člen 16(5) Uredbe pomeni izjemo od odstavka 4 le glede zahtev v zvezi z objavo. Vse druge zahteve iz člena 16, zlasti zahteva glede posvetovanja in obveščanja Komisije, drugih držav članic ter zadevnih letališč in letalskih prevoznikov, veljajo tudi za rute, na katerih je pričakovano število potnikov manjše od 10 000 letno.

66.

Datum začetka veljavnosti obveznosti javne službe se ne sme določiti pred datumom objave informativnega obvestila (52). Tako obvestilo se v nacionalnem uradnem listu v skladu s členom 16(5) ne bi smelo objaviti prej, kot se objavi v Uradnem listu Evropske unije, če želi država članica obvestilo objaviti v obeh.

67.

Komisija meni, da bi se morali pri obveščanju trga o načrtovanih spremembah pogojev v zvezi z uvedenimi obveznostmi javne službe za spremembe obstoječih obveznosti javne službe uporabiti isti postopki, v bistvu iz istih razlogov kot v zvezi s prvotno objavo, na katero se neposredno nanaša člen 16(4) in (5). Zaradi preglednosti to pomeni, da bi bilo treba navesti vse spremembe pogojev, uvedenih z obveznostjo javne službe. Kadar država članica ugotovi, da obveznost javne službe ni več potrebna, lahko Komisijo zaprosi, naj v Uradnem listu Evropske unije objavi informativno obvestilo o razveljavitvi obveznosti javne službe, da bi bil trg obveščen o ponovni razpoložljivosti rute. Tako obvestilo lahko tudi sama objavi v svojem nacionalnem uradnem listu, če je bilo obvestilo v zvezi z obveznostjo javne službe objavljeno le v njem.

68.

Ocena nujnosti in sorazmernosti obveznosti javne službe (glej točko 3.3 zgoraj) se ne bi smela izvesti le enkrat. Obveznosti javne službe bi bilo treba ocenjevati redno in vsaj, kadar se bistveno spremeni eden od zadevnih dejavnikov ocenjevanja, kot je število ponudnikov storitev. Obveznosti javne službe so odziv na posebno nedelovanje trga in bi se zato morale razvijati skupaj s trgom. Zadevna obveznost javne službe se lahko zaradi ponovnega ocenjevanja spremeni ali celo razveljavi. Za zagotovitev, da letalski prevozniki, ki opravljajo lete na rutah z obveznostjo javne službe, dosledno spoštujejo obveznosti, je kot dobra praksa zaželeno, da se njihova uspešnost preveri vsaj enkrat letno.

69.

Za zagotovitev, da primeri, ki izhajajo iz primerov, opisanih v točki 58(2) zgoraj, ne vodijo v diskriminacijo med letalskimi prevozniki, bi bilo treba vsakič, ko nov letalski prevoznik začne ali bo v kratkem začel opravljati lete na ruti, prilagoditi raven zmogljivosti in pogostosti letov, ki je bila z obveznostjo javne službe naložena posameznemu letalskemu prevozniku, tako da celotne zmogljivosti in pogostosti letov, ki se ponujajo na posamezni ruti, ne presegajo tega, kar je nujno potrebno za zagotavljanje ustrezne storitve.

70.

Uredba št. 1008/2008 si v skladu z načeli notranjega trga prizadeva zagotoviti, da konkurenca v okviru obveznosti javne službe poteka v najširšem možnem obsegu in da je vsaka izjema od tega načela omejena na tisto, kar je potrebno za doseganje utemeljenega cilja glede povezljivosti. Ta ureditev zadevni državi članici ali lokalnim/regionalnim organom omogoča precejšnji prihranek javnih sredstev ter hkrati zagotavlja ustrezno povezljivost.

71.

Natančneje, člen 16(9) Uredbe omogoča, da se dostop do rednih storitev na ruti, za katero velja obveznost javne službe, omeji na le enega letalskega prevoznika EU, če noben tak letalski prevoznik še ni začel opravljati trajnih rednih zračnih prevozov na navedeni ruti ali če lahko dokaže, da jih bo začel opravljati v kratkem. V tem okviru bi moral biti dokaz, da bo letalski prevoznik v kratkem začel opravljati trajne storitve v zvezi z obveznostjo javne službe, trden in verodostojen, kar pomeni, da bi se moral letalski prevoznik v jasnem in omejenem časovnem okviru zavezati zagotavljanju takih storitev za neko obdobje, določeno v pogojih v zvezi z obveznostjo javne službe, ter sprejeti možnost, da se mu naložijo kazni, če te zaveze ne spoštuje. Omejitev obveznosti javne službe na enega letalskega prevoznika se lahko združi s finančnim nadomestilom, kot je določeno v Uredbi (53).

72.

Izključno pravico do opravljanje letov na ruti je treba dodeliti z javnim razpisom v skladu s postopki iz Uredbe št. 1008/2008. Preglednost razpisa se zagotovi z objavo v Uradnem listu Evropske unije  (54).

73.

Če letalski prevoznik pred postopkom za oddajo javnega naročila ali med njim začne opravljati redne zračne prevoze v skladu z obveznostjo javne službe ali dokaže, da bo v kratkem začel opravljati take trajne storitve (55) (in pri tem ne zahteva izključne pravice ali nadomestila), je treba postopek za oddajo javnega naročila preklicati, dostop do rute pa bi moral ostati odprt za konkurenco (56). Točen rok, do katerega lahko letalski prevoznik začne opravljati lete ali dokaže, da jih namerava začeti opravljati, ne bi smel biti pred datumom sklenitve pogodbe z izbranim letalskim prevoznikom. Ta sklenitev pogodbe pomeni dejanske vzajemne obveznosti strank, ki obsegajo „omejitev dostopa“ v smislu člena 16(9) Uredbe. Vendar lahko država članica ta rok prestavi, dokler na primer letalski prevoznik, ki je bil izbran z razpisom, ne začne opravljati letov.

74.

Če se razpis nanaša na ruto, do katere ima dostop le en prevoznik v skladu s členom 16(9), člen 17(4) Uredbe določa, da je treba informativno obvestilo objaviti šest mesecev pred začetkom novega pogodbenega obdobja. Glavni cilj tega predhodnega obvestila je letalskim prevoznikom, ki se zanimajo za opravljanje letov na ruti brez nadomestila, omogočiti, da v skladu z merili iz člena 16(9) preprečijo novo omejitev na enega samega letalskega prevoznika v skladu s členom 16(9) do (12) in členom 17 Uredbe (glej prejšnjo točko).

75.

V skladu s členom 16(9) Uredbe lahko le letalski prevozniki EU ali letalski prevozniki, ki so jim enakovredni na podlagi prava EU, pridobijo izključno pravico za opravljanje letov na ruti, za katero velja obveznost javne službe. Upravičeni so torej letalski prevozniki z veljavno operativno licenco, ki so jo izdali pristojni organi države članice ali tretje države, za katero velja ureditev iz Uredbe št. 1008/2008 (npr. Norveška, Islandija) (57). V nadaljevanju se bodo zaradi lažje ponazoritve navajali le „letalski prevozniki“ ali „letalski prevozniki EU“.

76.

Uredba skupini letalskih prevoznikov ne preprečuje predložitve skupne ponudbe, vendar mora letalski prevoznik EU v svoji ponudbi navesti identiteto letalskih prevoznikov (konzorcija), ki bi opravljali storitve z obveznostjo javne službe v skladu razpisnimi pogoji, da lahko nacionalni organi preverijo, ali vsi vključeni letalski prevozniki izpolnjujejo formalne zahteve. Čeprav oddaja del podizvajalcem v Uredbi ni prepovedana, se načeloma država članica odloči, ali bo dovolila oddajo del podizvajalcem ali ne in pod kakšnimi pogoji, če se pri tem spoštujeta Uredba in pravo EU na splošno. Vsekakor pa mora biti tudi podizvajalec letalski prevoznik EU.

77.

Obveznost javne službe se lahko izvaja le, če sta operativna licenca in spričevalo letalskega prevoznika v skladu z zahtevami navedene obveznosti javne službe. Zlasti lahko letalski prevoznik s t. i. licenco kategorije B, ki jo ureja člen 5(3) Uredbe, upravlja le vrsto zrakoplova, za katero je bila izdana licenca (in spričevalo letalskega prevoznika, ki mu je bilo dodeljeno). Te zahteve veljajo za letalske prevoznike, ki bodo opravljali storitve z obveznostjo javne službe.

78.

Izbira med ponudniki se opravi čim prej ob upoštevanju primernosti prevoza, skupaj s cenami in pogoji, ki se lahko ponudijo uporabnikom, ter stroški za nadomestila, ki jih mora plačati zadevna država oziroma države članice, če se tako plačilo zahteva (58). Države članice lahko načeloma prosto določijo utežitev meril, ki se uporabijo pri izboru (dodelitvi), pri čemer na primer 70 % dodelijo za višino nadomestila in 30 % za kakovost (59). Po mnenju Komisije jim običajno nič ne preprečuje, da bi določile najvišjo mejo za skupni znesek nadomestila, ki ga je treba plačati. Vendar je zelo pomembno, da se vsa taka merila jasno, objektivno in pregledno določijo vnaprej v razpisni dokumentaciji.

79.

Med obdobjem izključnosti se dostop do zadevne rute zavrne vsakemu letalskemu prevozniku, razen tistemu, ki je bil izbran z razpisom. Izključna pravica do opravljanja letov na ruti ne sme trajati več kot štiri leta, vendar lahko to obdobje traja največ pet let, če je obveznost javne službe uvedena na ruti do letališča, ki služi najbolj oddaljeni regiji, kakor je opredeljena v členih 349 in 355(1) PDEU (60). Če se prvotna pogodba sklene za obdobje, ki je krajše od najdaljšega obdobja, določenega z Uredbo št. 1008/2008 (tj. štiri ali pet let) (61), se lahko pogodba podaljša do ustreznega najdaljšega obdobja, če je bila ta možnost jasno in pregledno navedena v razpisni dokumentaciji in pogodbi. Če je pogodba že od začetka sklenjena za najdaljše obdobje, je treba organizirati nov razpis, če država članica meni, da še vedno veljajo pogoji, ki to upravičujejo, saj je treba v skladu s členom 16(9) Uredbe ponovno preučiti stanje. Če se razpis nanaša na ruto, do katere ima dostop le en prevoznik v skladu s členom 16(9) Uredbe, je treba v skladu s členom 17(4) Uredbe povabilo k oddaji ponudb objaviti najmanj šest mesecev pred začetkom nove koncesije, da se lahko oceni nadaljnja potreba po omejenem dostopu. Po izteku navedenih najdaljših obdobij podaljšanje ni več mogoče, saj je treba izvesti redni pregled, zaradi česar bi bil trg predolgo zaprt za nove udeležence.

80.

Zahteva glede sorazmernosti pomeni, da bi morala biti izključna pravica omejena na tiste storitve, na katere se nanašajo obveznosti javne službe. Če se obveznost javne službe na primer nanaša le na zimsko sezono, bi moral biti dostop do rute prost med poletno sezono. V obvestilu o obveznosti javne službe in povabilu k oddaji ponudb bi moralo biti jasno navedeno, za katera obdobja in katere storitve velja. Te informacije so ključnega pomena za letalske prevoznike, ki se odzovejo na povabila k oddaji ponudb, saj ima obseg izključne pravice običajno velik vpliv na pogoje njihovih ponudb.

81.

Omejitev na enega samega letalskega prevoznika tega letalskega prevoznika ne bi smela ovirati pri sklepanju dogovorov o letih pod skupno oznako z drugimi letalskimi prevozniki, če se upoštevajo pravila konkurence. Kot je bilo že poudarjeno (62), dovoljenje iz člena 15(4) Uredbe, da se leti opravljajo na podlagi dogovora o letih pod skupno oznako, velja tudi za rute z obveznostjo javne službe, in v Uredbi ni nobene izključitve niti za primer, ko je dostop do take rute omejen na podlagi odstavka 9 in naslednjih odstavkov člena 16 Uredbe.

82.

Če v razpisni dokumentaciji ni navedeno drugače, letalskemu prevozniku EU, ki ima izključno pravico, nič v Uredbi ne preprečuje, da vse storitve zračnega prevoza ali njihov del odda drugemu letalskemu prevozniku EU. Vendar za izvajanje pogodbe ostane odgovoren letalski prevoznik, ki je bil izbran v postopku za oddajo javnega naročila.

83.

Člen 16(9) je izjema od tega načela, ki je določeno v odstavku 8 navedenega člena, da lahko kateri koli letalski prevoznik kadar koli začne opravljati storitve, kakor so opredeljene v okviru obveznosti javne službe. Če se je izključnost dokončno dodelila enemu letalskemu prevozniku v skladu z nacionalno zakonodajo in razpisnimi pogoji, se to načelo ne uporablja več.

84.

Kot je bilo že opisano, bi morale države članice redno ocenjevati nujnost in ustreznost obveznosti javne službe. Zlasti se pri omejenih (izključnih) obveznostih javne službe stanje ponovno preuči ob koncu obdobja koncesije (63), nadaljnja potreba po omejenem dostopu pa se oceni pred začetkom nove koncesije (64). Na splošno je cilj v šestih mesecih pred začetkom nove koncesije oceniti, ali okoliščine, v katerih se je oddal prejšnji razpis, ostajajo nespremenjene. Ocena običajno vključuje izkušnje, pridobljene v preteklem obdobju koncesije, zlasti v zvezi z ugotovljenim povpraševanjem, in odgovor na vprašanje, ali bi se lahko ustrezno opravljanje storitev zračnega prevoza zagotovilo brez izključnosti in/ali s spremenjeno ali manj omejevalno obveznostjo javne službe ali celo brez nje.

85.

Šestmesečno obdobje ni najdaljše časovno obdobje, v katerem Komisija „odobri“ načrtovano uvedbo obveznosti javne službe. V Uredbi taka odobritev ni določena in to obdobje je predvideno za druge namene. Zlasti je potrebno, da se drugim letalskim prevoznikom omogoči predložitev predlogov za opravljanje letov na ruti, za katero velja obveznost javne službe, brez izključnosti ali nadomestila, kar bi v tem primeru lahko pomenilo, da ni več potrebe po omejenem dostopu. Če se to ne zgodi, je lahko to znak, da je še naprej potreben omejen dostop. Vsekakor država članica prva oceni potrebo po omejenem dostopu, kar preveri Komisija v skladu s pravom EU.

86.

Države članice bi morale načeloma izvesti javne razpise za vsako posamezno ruto. Vendar Uredba državam članicam omogoča, da javni razpis za skupino rut, za katere velja obveznost javne službe, objavijo le, če je to upravičeno zaradi operativne učinkovitosti (65). V praksi to pomeni, da se enemu letalskemu prevozniku dodeli izključnost za skupino rut, za katere velja obveznost javne službe.

87.

Tako združevanje rut z obveznostjo javne službe v skupine je lahko upravičeno zlasti, kadar se več rut z redkim prometom pomembno operativno dopolnjuje (npr. rute na izolirano otočje ali oddaljeno in redko poseljeno območje ali znotraj le-teh).

88.

Razlogi za združevanje v skupine morajo biti operativne narave (npr. potreba po operativnem sedežu na oddaljenem območju). Glavni cilj združevanja ne sme biti zmanjšanje vpliva na proračun države članice. V tem smislu združevanje donosnih in nedonosnih rut brez operativnih značilnosti ni mogoče.

89.

Združevanja rut v skupine zaradi razpisa, kot je opisano, se ne sme zamenjevati s povezovanjem rut ob uvedbi obveznosti javne službe. Kot je pojasnjeno v točki 28 zgoraj, dostop do ene določene rute ne sme biti odvisen od opravljanja letov na drugih rutah. Podobno se lahko zgodi, da nekatere rute niso upravičene do združevanja v skupine zaradi razpisa, vendar se lahko kljub temu skupaj vključijo v eno povabilo k oddaji ponudb, če je to upravičeno zaradi upravne učinkovitosti (66).

90.

Kar zadeva fazo pred objavo iz člena 17(4) (67), Uredba določa, da zadevna država članica predloži Komisiji celotno besedilo povabila k oddaji ponudb, razen če je v skladu s členom 16(5) v zvezi z obveznostjo javne službe objavila informativno obvestilo v nacionalnem uradnem listu. V takem primeru se tudi javni razpis objavi v nacionalnem uradnem listu (68). Država članica bi morala zaradi učinkovite in hitre obravnave Komisiji (po elektronski pošti na prej naveden namenski elektronski naslov) predložiti (v katerem koli uradnem jeziku EU) (69) tudi osnutek informativnega obvestila v zvezi s povabilom k oddaji ponudb (v elektronski obliki z uporabo enega od običajnih sistemov za obdelavo), ki se bo v vseh jezikih EU objavil v Uradnem listu Evropske unije. Ta osnutek informativnega obvestila bi moral vsebovati informacije, navedene v členu 17(5) Uredbe. Komisija je pripravila predloge, ki so na voljo v spletni storitvi CIRCABC in na zahtevo pri Komisiji. Državam članicam se priporoča tudi, da predložijo pogoje predvidene pogodbe in vse druge dokumente, ki se nanašajo na točke iz člena 17(3) Uredbe št. 1008/2008.

91.

V skladu s členom 17(6) Uredbe št. 1008/2008 zadevna država članica takoj in brezplačno pošlje vse pomembne informacije in dokumente, ki jih zahteva stranka, ki se zanima za javni razpis. Čeprav se ne zahteva, da se razpisna dokumentacija zainteresiranim stranem predloži v jezikih, ki niso jeziki zadevne države članice, je mogoče tako privabiti več morebitnih ponudnikov.

92.

Povabilo k oddaji ponudb in poznejša pogodba bi morala vključevati vsaj točke iz člena 17(3) Uredbe. Točno obliko in vsebino teh dokumentov določijo pristojni organi države članice, Komisija pa zanje nima predlog.

93.

Država članica lahko zaradi upravne učinkovitosti objavi eno samo povabilo k oddaji ponudb, ki zajema več rut (70). Tako lahko več letalskih prevoznikov opravlja lete na različnih zadevnih rutah, saj to ne pomeni, da se lahko ponudbe predložijo le za vse zadevne rute.

94.

Rok za oddajo ponudb ne sme biti krajši od dveh mesecev od dneva objave informativnega obvestila (71). Datum začetka obdobja izključnosti mora biti naveden v povabilu k oddaji ponudb. Ta datum je običajno enak datumu začetka veljavnosti pogodbe z izbranim letalskim prevoznikom, vendar lahko pogodba začne veljati tudi pozneje. Izvajanje pogodbe in dejavnosti na podlagi pogodbe se ne morejo začeti pred navedenim datumom začetka izključnosti.

95.

V skladu s členom 17(4) Uredbe, če se razpis nanaša na ruto, do katere ima dostop le en prevoznik, se mora povabilo k oddaji ponudb objaviti najmanj šest mesecev pred začetkom nove koncesije. Kot izhaja iz določbe, je to najkrajše obdobje namenjeno zagotavljanju, da se ustrezno oceni nadaljnja potreba po omejenem dostopu (72). Objavi se lahko tudi informativno obvestilo o ponovnem odprtju rute, ko se pogodba z izključnim prevoznikom izteče in ruta ponovno postane ruta z odprto obveznostjo javne službe. Novo povabilo k oddaji ponudb v skladu z Uredbo pa letalskim prevoznikom tudi omogoča, da so obveščeni in da napovejo svojo pripravljenost za opravljanje letov brez izključnosti in nadomestila.

96.

Država članica mora Komisijo takoj obvestiti o rezultatih javnega razpisa (73). V ta namen trenutno ni na voljo nobena predloga. Komisija lahko od države članice zahteva, da v enem mesecu predloži vso pomembno dokumentacijo v zvezi z izbiro letalskega prevoznika za opravljanje obveznosti javne službe (74).

97.

Namen postopka za oddajo javnega naročila je dodeliti izključno pravico do opravljanja letov na ruti, za katero velja obveznost javne službe, enemu samemu letalskemu prevozniku. V skladu s členom 17(8) Uredbe lahko zadevna država članica letalskemu prevozniku, ki je bil izbran z razpisom, nadomesti stroške, nastale zaradi izpolnjevanja standardov, ki se zahtevajo v okviru obveznosti javne službe. Tudi kadar letalski prevoznik ponudi, da bo lete na ruti opravljal brez nadomestila, se lahko izključna pravica dodeli le z javnim razpisom (75).

98.

Ob upoštevanju prihodka iz obveznosti, ki ga zadrži letalski prevoznik, in zmernega dobička nadomestilo ne sme presegati zneska, ki je potreben za kritje neto stroškov, nastalih zaradi opravljanja vsake posamezne obveznosti javne službe (76). V Uredbi št. 1008/2008 izraz „zmerni dobiček“ ni bil opredeljen. V okviru storitev splošnega gospodarskega pomena je ta izraz opredeljen v členu 5(5) Sklepa Komisije 2012/21/EU (77) (v nadaljnjem besedilu: sklep o storitvah splošnega gospodarskega pomena) kot stopnja donosa kapitala, ki bi jo povprečno podjetje, ki razmišlja o tem, ali naj opravlja storitev splošnega gospodarskega pomena ali ne, potrebovalo v celotnem obdobju akta o pooblastitvi, pri čemer bi upoštevalo pripadajočo stopnjo tveganja. V skladu s členom 5(7) navedenega sklepa „[k]adar opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena ni povezano z velikim poslovnim ali pogodbenim tveganjem, zlasti kadar so neto stroški, nastali pri opravljanju storitev splošnega gospodarskega pomena, večinoma naknadno v celoti pokriti, zmerni dobiček ne sme presegati seštevka ustrezne menjalne obrestne mere in premije 100 baznih točk“ (78). Zdi se smiselno, da se ta načela po analogiji uporabijo v okviru obveznosti javne službe na področju zračnega prevoza na podlagi Uredbe. Če bi dobiček presegel zmerno raven, se lahko v zvezi z nadomestilom pojavijo tudi pomisleki glede skladnosti z zakonodajo o državni pomoči.

99.

Znesek nadomestila, ki se plača letalskemu prevozniku, bi bilo treba izračunati na podlagi dejanskih stroškov in prihodkov iz opravljanja letov na ruti, kakor jih zabeleži letalski prevoznik. Da bi bili ti stroški in prihodki pregledni in bi jih bilo mogoče preveriti, mora letalski prevoznik voditi ustrezno podroben računovodski sistem, ki omogoča izračun stroškov in prihodkov v zvezi s to posebno ruto, za katero velja obveznost javne službe. Nadomestilo je vsekakor omejeno na znesek, naveden v ponudbi letalskega prevoznika.

100.

Najprej je treba opozoriti, da se ocena državne pomoči izvede neodvisno od ocene na podlagi določb Uredbe št. 1008/2008. Vendar če zahteve iz Uredbe št. 1008/2008 niso izpolnjene, na primer tiste v zvezi z opredelitvijo obveznosti javne službe, in kadar je s tako obveznostjo javne službe povezano finančno nadomestilo, tudi zahteve pravil o državni pomoči ne morejo biti izpolnjene. Zadevne službe Komisije tesno sodelujejo pri ocenjevanju shem obveznosti javne pomoči, vendar je treba poudariti, da so priglasitve državne pomoči, kadar se zahtevajo (79), ločene od priglasitve sheme obveznosti javne službe Komisiji; na upravni ravni jih obravnava GD MOVE, vse potrebne priglasitve državne pomoči pa obravnava Generalni direktorat Komisije za konkurenco (znan kot GD COMP). Spoštovati je treba oba sklopa pravil in postopkov, pritožbe Komisiji pa so mogoče na podlagi obeh.

101.

Uredba se uporablja enako, ne glede na to, ali se dodeli nadomestilo. Vendar mora biti nadomestilo, ki se dodeli za obveznosti javne službe, dodeljeno v skladu s pravili o državni pomoči iz Pogodbe (členi od 107 do 109 PDEU), kakor jih razlaga Sodišče, in pravili iz instrumentov Komisije, ki urejajo državno pomoč za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena. Navedeni instrumenti Komisije so:

102.

Sodišče je v svoji sodbi v zadevi Altmark Trans GmbH in Regierungspräsidium Magdeburg proti Nahverkehrsgesellschaft Altmark GmbH (v nadaljnjem besedilu: Altmark) odločilo, da nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči v smislu člena 107 PDEU, če so izpolnjena štiri kumulativna merila:

103.

Kadar so navedena štiri merila izpolnjena, nadomestilo za opravljanje obveznosti javne službe ne pomeni državne pomoči in priglasitev državne pomoči Komisiji v tem primeru ni potrebna (vendar kot je bilo navedeno, še vedno veljajo zahteve glede priglasitve in objave iz Uredbe št. 1008/2008) (86). Zadevni nacionalni organi morajo zlasti presoditi, ali ta štiri merila izpolnjuje vsako nadomestilo, dodeljeno v skladu s členom 17(8) Uredbe št. 1008/2008.

104.

Določbe Uredbe št. 1008/2008 so bile oblikovane na podlagi zgoraj navedenih meril: člen 17(3)(a) zajema prvo merilo iz sodbe v zadevi Altmark, člen 17(3)(e) drugo, člen 17(8) tretje in, kar zadeva četrto merilo iz sodbe v zadevi Altmark, člen 16(10) določa uporabo postopka za oddajo javnega naročila. V členu 16(10) postopek za oddajo javnega naročila ni dodatno opredeljen, vendar mora izbrani postopek v skladu s sodbo v zadevi Altmark zagotoviti opravljanje storitve z najnižjimi stroški za skupnost. Če se v postopku za oddajo javnega naročila predloži le ena ponudba, pri uporabi četrtega merila iz sodbe v zadevi Altmark zato običajno ni mogoče predpostavljati, da je to merilo izpolnjeno, razen če (i) je postopek zasnovan tako, da vključuje zelo stroge zaščitne ukrepe, ki zagotavljajo opravljanje storitve z najnižjimi stroški za skupnost, ali če (ii) zadevna država članica z dodatnimi sredstvi preveri, ali rezultat prinaša najnižje stroške za skupnost. To pomeni, da se lahko, če so pogoji iz Uredbe št. 1008/2008 izpolnjeni, ob upoštevanju navedenih pojasnil šteje, da ne gre za državno pomoč.

105.

Če ob upoštevanju meril iz sodbe v zadevi Altmark ni mogoče izključiti, da gre morda za državno pomoč, bi morala zadevna država članica drugače zagotoviti skladnost s pravili o državni pomoči. Do takega primera lahko na primer pride, kadar se v izjemnih primerih iz člena 16(12) Uredbe letalski prevoznik ne izbere z odprtim postopkom za oddajo javnega naročila, ampak na podlagi medsebojnega dogovora med organi držav članic in letalskim prevoznikom. V takih primerih bi morale države članice preveriti, ali znesek nadomestila ne pomeni zagotavljanja državne pomoči na podlagi meril iz sodbe v zadevi Altmark ali Uredbe št. 360/2012. Po drugi strani je tudi mogoče, da je pomoč združljiva z notranjim trgom na podlagi sklepa o storitvah splošnega gospodarskega pomena, pri čemer priglasitev ni potrebna, ali pa je pomoč treba priglasiti, vendar jo lahko Komisija razglasi za združljivo v skladu s členom 106(2) PDEU, če so izpolnjeni pogoji iz okvira za storitve splošnega gospodarskega pomena.

106.

Zgodi se lahko, da je letalski prevoznik EU, ki je bil izbran z javnim razpisom in ima izključno koncesijo, prisiljen nenadoma prekiniti opravljanje storitev, na primer zaradi finančne insolventnosti. Člen 16(12) Uredbe v takih primerih, kadar je to potrebno, omogoča hitri postopek, da se prepreči prekinitev opravljanja zadevnih storitev zračnega prevoza. Ta postopek se uporablja le v primeru nenadne in nepričakovane prekinitve opravljanja storitev zračnega prevoza na ruti, za katero velja obveznost javne službe, na kateri je letalski prevoznik, ki je bil izbran z javnim razpisom, že začel opravljati zadevne storitve. Ne uporablja pa se, kadar so nacionalni postopki za spremembo obveznosti javne službe ali ponovno izvedbo razpisov trajali nepričakovano dolgo (87).

107.

Hitrega postopka med drugim ni mogoče uporabiti v naslednjih primerih:

108.

Če letalski prevoznik, izbran v skladu z navedenim postopkom za oddajo javnega naročila, nenadoma prekine opravljanje storitve, lahko država članica za opravljanje obveznosti javne službe za največ sedemmesečno obdobje izbere drugega letalskega prevoznika EU, če znesek nadomestila ostane v skladu s členom 17(8) Uredbe (89) in če je novi letalski prevoznik med letalskimi prevozniki EU izbran v skladu z načeloma preglednosti in nediskriminacije. Tudi novo povabilo k oddaji ponudb za redno pogodbeno obdobje se objavi takoj, kar je razvidno tudi iz povezanosti rokov, ki so pojasnjeni neposredno v nadaljevanju.

109.

Sedemmesečno obdobje se šteje od začetka opravljanja dejavnosti novoizbranega letalskega prevoznika. Ni ga mogoče podaljšati. Ker je namen povabila k oddaji ponudb podaljšanje že obstoječe izključne pravice, ga je treba v skladu s členom 17(4) Uredbe objaviti vsaj šest mesecev vnaprej.

110.

Pri izbiri letalskega prevoznika bi bilo treba spoštovati načeli preglednosti in nediskriminacije, ob upoštevanju posebnih okoliščin. Hitri postopek se uporablja, kadar ni dovolj časa za izvedbo formalnega razpisa, ker je treba hitro najti novega letalskega prevoznika. Organi bi morali kljub temu čim prej stopiti v stik z več letalskimi prevozniki, ki bi se lahko zanimali za opravljanje letov na zadevni ruti. To bi lahko običajno bili letalski prevozniki, ki so že dejavni v zadevni regiji in/ali so sodelovali v zadnjem postopku za oddajo javnega naročila.

111.

Zadevna država članica o takem hitrem postopku nemudoma obvesti Komisijo in druge zadevne države članice ter navede razloge zanj (90). Priporoča se, da država članica Komisijo obvesti tudi o morebitnih stikih z drugimi letalskimi prevozniki in rezultatih teh stikov. Komisija lahko tudi uredi objavo obvestila v Uradnem listu Evropske unije, čeprav taka objava pri hitrem postopku ni potrebna.

112.

Komisija lahko na zahtevo države članice ali na lastno pobudo v skladu z zadevnim svetovalnim postopkom začasno ustavi hitri postopek, če po lastni oceni meni, da ne izpolnjuje zahtev za hitri postopek iz Uredbe ali je kako drugače v nasprotju s pravom EU (91).

113.

Pri organizaciji razpisov za javno naročilo storitev zračnega prevoza je treba vedno uporabiti postopke iz Uredbe št. 1008/2008. Kadar pristojni organ države članice sklene javno naročilo storitev, mora spoštovati veljavna pravila o javnem naročanju. Evropski parlament in Svet sta 26. februarja 2014 sprejela direktivi 2014/24/EU in 2014/25/EU (92) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2014/24 in Direktiva 2014/25), ki določata pravila v zvezi z javnimi naročili storitev.

114.

Evropski parlament in Svet sta istega dne sprejela novo Direktivo 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb (93) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2014/23) in po izkušnjah Komisije je večina pogodb o izvedbi javnega naročila, sklenjenih ob uporabi člena 17 Uredbe št. 1008/2008, „koncesij za storitve“ v smislu te nove direktive. Natančneje, pristojni organ s tako pogodbo pooblasti enega letalskega prevoznika za opravljanje storitev zračnega prevoza za določeno obdobje. Letalski prevoznik mora opravljati storitev prevoza, ki je določena v pogodbi, in sicer običajno za finančno nadomestilo, ki ga zagotovi zadevni organ (94). Letalski prevoznik načeloma nosi operativno tveganje (če ga ne, je taka pogodba javno naročilo v smislu Direktive 2014/24 ali Direktive 2014/25), ki zajema tveganje v zvezi s povpraševanjem po njegovih storitvah prevoza, saj pristojni organi v pogodbi običajno ne zagotovijo, da si bo letalski prevoznik povrnil vse izvedene naložbe ali stroške, ki so nastali pri izvajanju njegovih pogodbenih obveznosti (95). Opredelitev za koncesijo je pomembna, saj je v členu 10(3) Direktive 2014/23 o podeljevanju koncesijskih pogodb izrecno navedeno, da se ne uporablja za koncesije za storitve zračnega prevoza na podlagi izdaje operativne licence v smislu Uredbe št. 1008/2008. V redkih primerih, v katerih se lahko dogovor šteje za javno naročilo storitev, ki ga, odvisno od primera, zajema Direktiva 2014/24 ali Direktiva 2014/25, bi direktiva, ki se uporablja, načeloma veljala hkrati z Uredbo št. 1008/2008, ki ima kot lex specialis prednost v primeru nasprotij.

115.

Države članice morajo sprejeti vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se lahko vse odločitve (med drugim tudi odločitve o oddaji naročila) v zvezi z obveznostjo javne službe učinkovito in zlasti čim prej pregledajo z vidika kršitev prava EU ali nacionalnih predpisov, s katerimi se izvaja navedeno pravo (96).

116.

Komisija lahko v skladu s členom 18(1) Uredbe od držav članic zahteva, da ji v dveh mesecih posredujejo dokument, v katerem utemeljijo uvedbo obveznosti javne službe in njeno skladnost z merili iz člena 16, analizo gospodarstva regije, analizo o sorazmerju med predvidenimi obveznostmi in cilji gospodarskega razvoja ter analizo obstoječih storitev zračnega prevoza, če obstajajo, in drugih načinov razpoložljivega prevoza, ki bi se lahko šteli za nadomestilo za predvideno uvedbo obveznosti. Pravica do prejetja dokumentov in analiz iz člena 18(1)(a) do (d) Komisiji omogoča, da je obveščena o obveznosti javne službe in njeni utemeljitvi. Ti dokumenti, ki jih pripravi zadevna država članica, lahko pojasnijo tudi ozadje obveznosti javne službe in njeno ustreznost na podlagi Uredbe.

117.

Komisija na zahtevo države članice ali na lastno pobudo izvede preiskavo na podlagi člena 18(2) Uredbe.

118.

Komisija v skladu s členom 18(2) na podlagi vseh pomembnih dejavnikov sprejme odločitev (97) o tem, ali za zadevno ruto še naprej veljata člena 16 in 17. Namen je zagotoviti ustrezno uporabo pravil, ki so upoštevna za uvedbo obveznosti javne službe in omejitev dostopa na podlagi člena 16(9) ter zneska dodeljenega nadomestila.