ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,

ob upoštevanju mnenja Odbora regij,

ob upoštevanju mnenja Odbora za zaposlovanje,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)Države članice in Unija si morajo prizadevati za razvoj usklajene strategije zaposlovanja in zlasti za spodbujanje kvalificiranih, usposobljenih in prilagodljivih delavcev in trgov dela, hitro prilagodljivih gospodarskim spremembam, da bi dosegle cilja polne zaposlenosti in socialnega napredka iz člena 3 Pogodbe o Evropski uniji. Države članice morajo ob upoštevanju svoje nacionalne prakse glede odgovornosti socialnih partnerjev obravnavati spodbujanje zaposlovanja kot zadevo skupnega pomena in usklajevati svoje delovanje v zvezi s tem v okviru Sveta.

(2)Unija se mora boriti proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbujati socialno pravičnost in zaščito ter enakost žensk in moških. Pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti mora upoštevati zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite, bojem proti revščini in socialni izključenosti ter visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja.

(3)Unija je v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) razvila in uvedla instrumente za usklajevanje fiskalne, makroekonomske in strukturne politike. V okviru teh instrumentov te smernice za politike zaposlovanja držav članic skupaj s širšimi smernicami ekonomskih politik držav članic in Unije, določenimi v Priporočilu Sveta (EU) 2015/1184, sestavljajo integrirane smernice za izvajanje strategije Evropa 2020. Države članice in Unijo naj bi usmerjale pri izvajanju politik, pri tem pa odražale medsebojno odvisnost držav članic. Nastali sklop usklajenih evropskih in nacionalnih politik in reform naj bi zagotovil ustrezno skupno kombinacijo ekonomskih in socialnih politik, ki naj bi imela pozitivne učinke prelivanja.

(4)Smernice za politike zaposlovanja so skladne s Paktom za stabilnost in rast, obstoječo zakonodajo Evropske unije in raznimi pobudami EU, vključno s Priporočilom Sveta o vzpostavitvi jamstva za mlade 1 , Priporočilom Sveta o vključevanju dolgotrajno brezposelnih na trg dela 2 , Priporočilom Sveta z naslovom Poti izpopolnjevanja: nove priložnosti za odrasle 3 in predlogom priporočila Sveta o evropskem okviru za kakovostna in učinkovita vajeništva 4 .

(5)Evropski semester združuje različne instrumente v krovni okvir za integriran večstranski nadzor ekonomskih, proračunskih, zaposlitvenih in socialnih politik ter si prizadeva za uresničitev ciljev strategije Evropa 2020, vključno s cilji na področju zaposlovanja, izobraževanja in zmanjšanja revščine, kot so opredeljeni v Sklepu Sveta 2010/707/EU 5 . Evropski semester se od leta 2015 nenehno krepi in poenostavlja, zlasti da bi se okrepila njegova osredotočenost na zaposlovanje in socialne zadeve ter da bi se olajšal tesnejši dialog z državami članicami, socialnimi partnerji in predstavniki civilne družbe.

(6)Okrevanje Evropske unije po gospodarski krizi podpira pozitivna gibanja na trgih dela, vendar ostajajo med državami članicami in znotraj njih precejšnji izzivi in razlike v gospodarski in socialni uspešnosti. Kriza je izpostavila tesno medsebojno odvisnost med gospodarstvi in trgi dela držav članic. Glavni izziv, s katerim se soočamo danes, je zagotoviti napredek Unije pri doseganju pametne, trajnostne in vključujoče rasti ter ustvarjanju delovnih mest. Ta izziv zahteva usklajene, ambiciozne in učinkovite ukrepe politik tako na ravni Unije kot na nacionalni ravni, in sicer v skladu s PDEU in določbami Unije o ekonomskem upravljanju. Tako ukrepanje bi moralo z združevanjem ukrepov na strani ponudbe in povpraševanja spodbujati naložbe, obnoviti zavezanost strukturnim reformam, ki se izvajajo v ustreznem zaporedju in pospešujejo produktivnost, rast, socialno kohezijo in ekonomsko odpornost na pretrese, ter uresničevati fiskalno odgovornost, pri tem pa upoštevati učinke na zaposlovanje in socialne učinke.

(7)Pri reformah trga dela, kar vključuje tudi nacionalne mehanizme za določanje plač, bi bilo treba upoštevati nacionalne prakse socialnega dialoga in omogočiti potreben manevrski prostor za široko obravnavo socialno-ekonomskih vprašanj, vključno z napredkom pri konkurenčnosti, ustvarjanju delovnih mest, politikah vseživljenjskega učenja in usposabljanja ter realnih dohodkih.

(8)Države članice in Unija bi morale obravnavati tudi socialne posledice gospodarske in finančne krize ter si prizadevati za vključujočo družbo, v kateri so ljudje spodobni predvideti in obvladati spremembe in lahko aktivno sodelujejo v družbi in gospodarstvu, kot je navedeno tudi v Priporočilu Komisije o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela 6 . Odpraviti bi bilo treba neenakost, vsem zagotoviti dostop in priložnosti ter zmanjšati revščino in socialno izključenost (tudi med otroki), in sicer zlasti z zagotavljanjem učinkovitega delovanja trgov dela in sistemov socialne zaščite ter z odpravo ovir za udeležbo v izobraževanju/usposabljanju in na trgu dela. Na delovnih mestih v EU se pojavljajo novi ekonomski in poslovni modeli, spreminjajo pa se tudi delovna razmerja. Države članice bi morale zagotoviti, da se z novimi delovnimi razmerji socialni model Evrope ohrani in še okrepi.

(9)Po izčrpnem in obširnem javnem posvetovanju so Evropski parlament, Svet in Komisija 17. novembra 2017 podpisali medinstitucionalno razglasitev evropskega stebra socialnih pravic 7 . Steber določa dvajset načel in pravic v podporo dobro delujočim in poštenim trgom dela in sistemom socialnega varstva. Ta načela in pravice so razvrščeni v tri kategorije: enake možnosti in dostop do trga dela, pošteni delovni pogoji ter socialna zaščita in vključevanje. Steber je referenčni okvir za spremljanje uspešnosti držav članic na področju zaposlovanja in socialnih zadev, za pospeševanje reform na nacionalni ravni in za usmerjanje obnovljene konvergence po vsej Evropi. Ker so ta načela pomembna za usklajevanje strukturnih politik, so smernice za zaposlovanje usklajene z načeli evropskega stebra socialnih pravic.

(10)Evropski steber socialnih pravic spremlja pregled kazalnikov, ki bo s sledenjem trendom in uspešnosti v državah EU omogočal spremljanje izvajanja in napredka stebra ter ocenjevanje napredka pri doseganju navzgor usmerjene socialno-ekonomske konvergence. Ta analiza se bo uporabila za evropski semester za usklajevanje ekonomskih politik.

(11)Integrirane smernice bi morale biti podlaga za priporočila za posamezne države, ki jih Svet lahko naslovi na države članice. Države članice bi morale v celoti uporabiti Evropski socialni sklad in druge sklade Unije, da bi spodbudile zaposlovanje, socialno vključevanje, vseživljenjsko učenje in izobraževanje ter izboljšale javno upravo. Čeprav so integrirane smernice naslovljene na države članice in Unijo, bi se morale izvajati v partnerstvu z vsemi nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi ter tesnem sodelovanju s parlamenti, socialnimi partnerji in predstavniki civilne družbe.

(12)Odbor za zaposlovanje in Odbor za socialno zaščito bi morala v skladu s svojimi pooblastili na podlagi Pogodb spremljati izvajanje zadevnih politik glede na smernice za politike zaposlovanja. Navedena odbora in druga pripravljalna telesa Sveta, vključena v usklajevanje ekonomskih in socialnih politik, bi morali tesno sodelovati –

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Sprejmejo se smernice za politike zaposlovanja držav članic, kot so določene v Prilogi. Te smernice so del integriranih smernic strategije Evropa 2020.

Člen 2

PRILOGA

Smernica 5: Spodbujanje povpraševanja po delovni sili

Države članice bi morale olajševati ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, tudi z odpravljanjem ovir, s katerimi se podjetja soočajo pri zaposlovanju, s spodbujanjem podjetništva in samozaposlovanja ter zlasti s podpiranjem ustanavljanja mikro- in malih podjetij in njihove rasti. Aktivno bi morale spodbujati socialno gospodarstvo in pospeševati socialne inovacije.

Države članice bi morale spodbujati inovativne oblike dela, ki ustvarjajo zaposlitvene možnosti za vse na odgovoren način.

Davčno breme bi bilo treba z dela preusmeriti na druge davčne vire, ki manj škodijo zaposlovanju in rasti, in sicer ob upoštevanju prerazdelitvenega učinka davčnega sistema, obenem pa zavarovati prihodke za ustrezno socialno zaščito in odhodke, ki pospešujejo rast.

Države članice bi morale v skladu z nacionalnimi praksami in ob spoštovanju avtonomnosti socialnih partnerjev spodbujati pregledne in predvidljive mehanizme za določanje plač ter tako omogočiti prilagajanje plač spremembam produktivnosti in hkrati zagotoviti poštene plače za dostojen življenjski standard. Ti mehanizmi bi morali upoštevati razlike v ravneh usposobljenosti ter gospodarski uspešnosti med regijami, sektorji in podjetji. Države članice in socialni partnerji bi morali ob spoštovanju nacionalnih praks zagotoviti ustrezne ravni minimalnih plač, pri tem pa upoštevati njihov učinek na konkurenčnost, ustvarjanje delovnih mest in revščino zaposlenih.

Smernica 6: Krepitev ponudbe delovne sile: dostop do zaposlitve, znanj in spretnosti ter kompetenc

V kontekstu tehnoloških, okoljskih in demografskih sprememb bi morale države članice v sodelovanju s socialnimi partnerji spodbujati produktivnost in zaposljivost z ustrezno ponudbo relevantnega znanja, spretnosti in kompetenc v celotnem poklicnem življenju ljudi ter se tako prilagajati sedanjim in prihodnjim potrebam trga dela. Države članice bi morale vlagati v začetno in nadaljevalno izobraževanje in usposabljanje. Sodelovati bi morale s socialnimi partnerji, izvajalci izobraževanja in usposabljanja in drugimi zainteresiranimi stranmi, da se odpravijo strukturne pomanjkljivosti sistemov izobraževanja in usposabljanja ter zagotovijo kakovostno in vključujoče izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje. Zagotoviti bi morale, da se pravice do usposabljanja prenašajo med poklicnimi prehodi. Tako bi vsi lahko bolje predvideli potrebe trga dela in se jim prilagodili ter uspešno obvladali prehode, s čimer bi se okrepila splošna odpornost gospodarstva na pretrese.

Države članice bi morale spodbujati enake možnosti v izobraževanju in v celoti zvišati ravni izobrazbe, zlasti najmanj kvalificiranih. Zagotoviti bi morale kakovostne učne izide, okrepiti osnovna znanja in spretnosti, zmanjšati število mladih, ki zgodaj opustijo šolanje, terciarno izobraževanje bolje uskladiti s potrebami trga dela, izboljšati spremljanje in napovedovanje znanj in spretnosti ter povečati udeležbo odraslih v nadaljevalnem izobraževanju in usposabljanju. Države članice bi morale okrepiti učenje na delovnem mestu v svojih sistemih poklicnega izobraževanja in usposabljanja, med drugim s kakovostnimi in učinkovitimi vajeništvi, povečati preglednost in primerljivost znanj in spretnosti ter zagotoviti več priložnosti za priznavanje in vrednotenje znanj in spretnosti ter kompetenc, pridobljenih zunaj formalnega izobraževanja in usposabljanja. Izboljšati in povečati bi morale ponudbo prožnega nadaljevalnega poklicnega usposabljanja in udeležbo v njem. Države članice bi morale pomagati tudi nizko usposobljenim odraslim, da ostanejo ali postanejo dolgoročno zaposljivi, in sicer s povečanjem dostopa do kakovostnih možnosti učenja in njihove izrabe z uvajanjem priložnosti za dokvalifikacijo, kar vključuje oceno znanj in spretnosti, temu primerno ponudbo izobraževanja in usposabljanja ter vrednotenje in priznavanje pridobljenih znanj in spretnosti.

Spopasti bi se bilo treba z visokimi stopnjami brezposelnosti in neaktivnosti, med drugim s pravočasno in prilagojeno pomočjo na podlagi podpore pri iskanju zaposlitve, usposabljanju in prekvalifikaciji. Prizadevati bi si bilo treba za celovite strategije, ki zajemajo poglobljeno individualno oceno najpozneje 18 mesecev po nastopu brezposelnosti, da se znatno zmanjša in prepreči strukturna brezposelnost. Brezposelnost mladih in visoke deleže mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET), bi bilo treba še naprej reševati s strukturnimi izboljšavami prehoda iz šolanja v zaposlitev, tudi prek doslednega izvajanja jamstva za mlade 1 .

Davčne reforme za preusmeritev davčnega bremena z dela bi morale biti usmerjene v odpravo ovir in odvračilnih dejavnikov za udeležbo na trgu dela, zlasti tistih ljudi, ki so od njega najbolj oddaljeni. Države članice bi morale spodbujati delovno okolje, prilagojeno invalidom, vključno s ciljno usmerjenimi ukrepi finančne podpore in storitvami, ki invalidom omogočajo udeležbo na trgu dela in v družbi.

Za enakost spolov in večjo udeležbo žensk na trgu dela bi bilo treba odpraviti ovire za udeležbo in karierno napredovanje, vključno z enakim plačilom za enako delo. Spodbujati bi bilo treba usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, zlasti z dostopom do dolgotrajne oskrbe ter cenovno dostopne in kakovostne predšolske vzgoje in varstva. Države članice bi morale staršem in drugim osebam z obveznostmi oskrbe zagotoviti dostop do ustreznega dopusta iz družinskih razlogov in prožnih delovnih ureditev, da lahko uskladijo poklicno in zasebno življenje, ter spodbujati uravnoteženo uveljavljanje teh pravic med spoloma.

Smernica 7: Izboljšanje delovanja trgov dela in učinkovitosti socialnega dialoga

Države članice bi morale pri uresničevanju načel prožnosti in varnosti sodelovati s socialnimi partnerji, da bi imele čim večje koristi od dinamične in produktivne delovne sile ter novih razporeditev delovnega časa in poslovnih modelov. Zmanjšati in preprečiti bi morale segmentacijo trgov dela, se boriti proti neprijavljenemu delu in spodbujati prehod na zaposlitve za nedoločen čas. Predpisi o varstvu zaposlitve, delovno pravo in pristojne institucije bi morali zagotavljati ustrezno okolje za zaposlovanje. Delodajalcem bi bilo treba zagotoviti potrebno prožnost, da se lahko hitro prilagodijo spremembam v gospodarskem okolju, hkrati pa ohraniti ustrezno varnost ter zdravo, varno in dobro prilagojeno delovno okolje za delavce. Preprečiti bi bilo treba delovna razmerja, ki vodijo do prekarnih delovnih pogojev, vključno s prepovedjo zlorabe atipičnih pogodb. V primeru neupravičene odpustitve bi bilo treba zagotoviti dostop do učinkovitega in nepristranskega reševanja sporov in pravico do pravnega sredstva, vključno z ustrezno odškodnino.

Cilj politik bi moral biti izboljšati in podpreti usklajevanje ponudbe in povpraševanja na trgu dela in prehode na trgu dela. Države članice bi morale učinkovito aktivirati tiste, ki lahko sodelujejo na trgu dela, in jim to omogočiti. Države članice bi morale povečati učinkovitost aktivnih politik trga dela, tako da bi jih bolje usmerile, povečale njihov domet in obseg ter jih bolje povezale z dohodkovno podporo, pri čemer bi se upoštevale pravice in odgovornosti brezposelnih za aktivno iskanje dela. Države članice bi si morale prizadevati za učinkovitejše javne službe za zaposlovanje, in sicer z zagotavljanjem pravočasne in prilagojene pomoči iskalcem zaposlitve, podpiranjem povpraševanja na trgu dela in izvajanjem upravljanja na podlagi uspešnosti.

Države članice bi morale brezposelnim zagotoviti ustrezna nadomestila za brezposelnost za razumno obdobje ter v skladu z njihovimi prispevki in nacionalnimi pravili o upravičenosti. Takšna nadomestila ljudi ne bi smela odvračati od hitre ponovne zaposlitve.

Spodbujati bi bilo treba mobilnost učečih se oseb in delavcev, da se okrepijo znanja in spretnosti za zaposljivost ter v celoti izkoristi potencial evropskega trga dela. Odpraviti bi bilo treba ovire pri mobilnosti v izobraževanju in usposabljanju, pri poklicnih in osebnih pokojninah ter pri priznavanju kvalifikacij. Države članice bi morale z ukrepi zagotoviti, da upravni postopki delavcem iz drugih držav članic ne preprečujejo ali otežujejo aktivnega zaposlovanja. Države članice bi morale tudi preprečevati zlorabe obstoječih predpisov in najti rešitve za morebiten beg možganov iz nekaterih regij.

V skladu z nacionalnimi praksami ter za učinkovitejši socialni dialog in boljše socialno-ekonomske rezultate bi morale države članice zagotoviti pravočasno in tehtno vključenost socialnih partnerjev v oblikovanje in izvajanje ekonomskih, zaposlitvenih in socialnih reform in politik, vključno z zagotavljanjem podpore za okrepitev zmogljivosti socialnih partnerjev. Socialne partnerje bi bilo treba spodbujati k pogajanjem za kolektivne pogodbe in njihovi sklenitvi v zadevah, ki so zanje relevantne, pri tem pa v celoti spoštovati njihovo avtonomnost in pravico do kolektivnih ukrepov.

Smernica 8: Spodbujanje enakih možnosti za vse, krepitev socialne vključenosti in boj proti revščini

Države članice bi morale spodbujati trge dela, ki so vključujoči in odprti za vse, tako da uvedejo učinkovite ukrepe za spodbujanje enakih možnosti skupin, ki so na trgu dela premalo zastopane. Zagotoviti bi morale enako obravnavo pri zaposlovanju, socialni zaščiti, izobraževanju ter dostopu do blaga in storitev ne glede na spol, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost.

Države članice bi morale posodobiti sisteme socialne zaščite, da zagotovijo učinkovito, dobro delujočo in ustrezno socialno zaščito v vseh obdobjih posameznikovega življenja ter tako krepijo socialno vključenost in družbeno mobilnost navzgor, spodbudijo udeležbo na trgu dela in odpravijo neenakosti, med drugim z načinom oblikovanja sistemov obdavčitve in socialnih prejemkov. S posodobitvijo bi sistemi socialne zaščite morali postati dostopnejši, vzdržnejši, ustreznejši in kakovostnejši.

Države članice bi morale razviti in izvajati preventivne in integrirane strategije s kombinacijo treh razsežnosti aktivnega vključevanja, tj. ustrezne dohodkovne podpore, vključujočih trgov dela in dostopa do kakovostnih storitev. Sistemi socialne zaščite bi morali zagotavljati pravico do ustreznega minimalnega dohodka za vse osebe z nezadostnimi sredstvi ter krepiti socialno vključenost s spodbujanjem aktivne udeležbe na trgu dela in v družbi.

Cenovno dosegljive, dostopne in kakovostne storitve, kot so otroško varstvo, zunajšolsko varstvo, izobraževanje, usposabljanje, stanovanja, zdravstvene storitve in dolgotrajna oskrba, so bistvene za zagotavljanje enakih možnosti, tudi otrokom in mladim. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti boju proti revščini in socialni izključenosti, kar zajema zmanjševanje revščine zaposlenih. Države članice bi morale zagotoviti, da imajo vsi dostop do osnovnih storitev, kot so voda, sanitarije, energija, prevoz, finančne storitve in digitalne komunikacije. Ranljivim in ljudem v stiski bi države članice morale zagotoviti dostop do ustrezne pomoči na področju socialnih stanovanj ter pravico do primerne pomoči in zaščite pred prisilno izselitvijo. Posebej bi se morale osredotočiti na problematiko brezdomstva. Upoštevati bi morale posebne potrebe invalidov.

Države članice bi morale zagotoviti pravico do pravočasnega dostopa do cenovno dostopnega in kakovostnega zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe ter pri tem ohraniti dolgoročno vzdržnost.

Glede na vse daljšo življenjsko dobo in demografske spremembe bi morale države članice zagotoviti vzdržnost in ustreznost pokojninskih sistemov za ženske in moške, tako da delavcem in samozaposlenim obeh spolov omogočijo enake možnosti za pridobitev pokojninskih pravic, tudi v okviru dodatnih pokojninskih shem, ter jim zagotovijo dostojno življenje. Pokojninske reforme bi morali podpirati ukrepi, ki podaljšujejo poklicno življenje in zvišujejo dejansko upokojitveno starost, kot sta omejevanje predčasnega odhoda s trga dela in dvig zakonske upokojitvene starosti, da se upošteva daljša pričakovana življenjska doba. Države članice bi morale vzpostaviti konstruktiven dialog z zadevnimi zainteresiranimi stranmi in omogočiti ustrezno postopno uvajanje reform.