23.5.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 176/40


Mnenje Evropskega odbora regij – Celostne teritorialne naložbe – izziv za kohezijsko politiko EU po letu 2020

(2018/C 176/10)

Poročevalec:

Petr Osvald (CZ/PES), član mestnega sveta Plzna

Referenčni dokument:

N/A

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

1.

poudarja, da izvajanje instrumentov kohezijske politike, kot so celostne teritorialne naložbe (ITI), neposredno zadeva lokalne in regionalne oblasti, saj so te hkrati glavni upravičenci politike in neposredno vključene v upravljanje njenega izvajanja v okviru deljenega upravljanja. OR je nekaj let po uvedbi instrumenta celostnih teritorialnih naložb v programskem obdobju 2014–2020 in glede na njegove izjemne možnosti za spodbujanje naložbenih sinergij pri uporabi skladov ESI na to temo pripravil mnenje na lastno pobudo. Odbor meni, da je treba podrobno oceniti izkušnje lokalnih in regionalnih oblasti z izvajanjem, tako z vidika zgodb o uspehu in preglavic, na katere so naletele, in jih upoštevati pri zakonodajnem okviru za obdobje po letu 2020;

Cilji kohezijske politike in lokalni pristop

2.

poudarja, da mora biti kohezijska politika EU prilagojena dejanskim razmeram in zahtevam posameznega območja, če naj učinkoviteje prispeva k uresničevanju ciljev EU in ustvarjanju evropske dodane vrednosti, na splošno izboljšuje socialne in ekonomske razmere in zahteve državljanov EU ter prispeva k odpravi razlik. Torej mora ne le trajno in ciljno rešiti probleme nekega območja, temveč tudi izkoristiti njegov potencial in posebnosti. Zato bi se morala posvečati predvsem regionalni politiki in teritorialnemu razvoju, zlasti pa potrebam regij, in ne posameznih sektorjev. Zdajšnja zapletena zasnova jo oddaljuje od dejanskega, prvotnega cilja. Kompleksnost in zapletenost postajata temeljni oviri za učinkovito in prilagodljivo izvajanje kohezijske politike na lokalni in regionalni ravni;

3.

opozarja, da je treba občutno spremeniti zasnovo evropskih strukturnih in investicijskih skladov, če želimo resnično učinkovitejšo kohezijsko politiko in sinergijo ter izkoristiti potencial območja, tako da bi pri izpolnjevanju prihodnjih ciljev EU in ustvarjanje evropske dodane vrednosti vodilno vlogo imel lokalni pristop (angl. place-based approach) na regionalni in lokalni ravni, ne pa nacionalni pristop in skupne prednostne naloge na državni ravni;

4.

poziva k učinkoviti uporabi prvin načela subsidiarnosti in deljenega upravljanja tudi v okviru kohezijske politike. Na podlagi teh načel bi morala EU določiti samo splošne cilje (kaj želi doseči kot celota), način, kako jih doseči, pa bi morala opredeliti lokalna in regionalna raven sama glede na konkretne razmere in potencial območja, ki se sproti spreminja;

5.

ugotavlja, da bo okrepitev lokalnega pristopa zahtevala rednejše obveščanje s strani služb Komisije, zlasti GD za regionalno politiko in revizijskih organov, ker bodo morali biti v neposrednem stiku ne le z nacionalnimi organi, temveč tudi lokalnimi in regionalnimi oblastmi. Omejila se bo tudi možnost za oblikovanje splošnih mehanizmov, ki sicer pocenijo in poenostavijo vodenje in nadzor, vendar kohezijsko politiko močno oddaljijo od njenih prejemnikov. Uporaba celostnih teritorialnih pristopov na podlagi dejanske udeležbe državljanov EU bo nedvomno vplivala na ustvarjanje evropske dodane vrednosti zanje, kar mora biti prednostna naloga Komisije, vseh institucij EU in držav članic;

6.

poudarja, da je treba, če želimo zgraditi EU za državljane, pri politikah izhajati iz naselij, ne glede na njihovo velikost, tj. tako iz skupnosti in regij. Naselja izpolnjujejo bistveno in edinstveno vlogo za državljane z vidika kakovosti življenja, okolja, izobraževanja, zaposlovanja, socialnih storitev in zdravstva, kulture in tako naprej. Glede na to, da so najbliže državljanom, bolje razumejo njihove potrebe in se bolje zavedajo socialnih in demografskih sprememb. Ustvarjajo namreč pogoje za kakovost življenja ljudi, glede na to, kaj jih zanima in kaj je zanje pomembno, ter tako ustvarjajo neizpodbitno evropsko dodano vrednost;

7.

zato poudarja, da regionalna politika in regionalna razsežnost kohezijske politike ljudem prinašata ne le konkreten neposreden učinek, s čimer EU kot tako približujeta državljanom, opozarjata na njene dejanske prednosti za življenje ljudi ter prispevata k odpravljanju gospodarskih in negospodarskih razlik, temveč predvsem ustvarjata osnovne pogoje za izvajanje drugih politik EU. Zdi se mu torej nujno, da v uresničevanju regionalne kohezijske politike vidi nedvomno evropsko dodano vrednost, enako kot v podpori za znanost in raziskave kot taki. Pri uresničevanju regionalne kohezijske politike zato ne bi smelo biti nujno dokazovati evropske dodane vrednosti posameznih vrst dejavnosti ali celo projektov, pač pa upoštevati njen skupni prispevek, skupaj s horizontalnimi in vertikalnimi sinergijami;

8.

opozarja, da morajo za boljšo podobo kohezijske politike in EU kot celote v očeh državljanov projekti, ki se izvajajo kot del te politike, državljanom prinašati dejanske koristi, ki odsevajo njihove potrebe. Regionalno kohezijsko politiko bi bilo zato treba vzpostaviti za vse vrste naselij, od lokalnih skupnosti do regij, vključno z najbolj oddaljenimi regijami, in upoštevati razmere na terenu pa tudi potencial in potrebe naselja z vidika časa, pogojev in lege. Zato bi bilo treba sprejeti pristop od spodaj navzgor in čim bolj izkoristiti potencial celostnega pristopa in medsebojnih sinergij. Regionalna in lokalna raven ter funkcionalna območja, ki zajemajo več upravnih ali statističnih območij, bi morali imeti ključno vlogo pri oblikovanju sinergij in povezovanju (ob upoštevanju logičnih povezav s sosednjimi regijami ter interesov ali zahtev nižjih teritorialnih enot), saj združujejo jasno načrtovanje in strategije s poznavanjem lokalnih razmer;

9.

poudarja, da obstaja nesporna evropska dodana vrednost z vidika državljanov EU, in sicer izboljšanje kakovosti življenja v naseljih in v EU kot celoti. Izboljšanje kakovosti življenja v naseljih je pogoj za uspešno izvajanje vseh drugih politik EU. Ta evropska dodana vrednost se s sektorskim pristopom lahko upošteva le v omejenem obsegu, zelo učinkovito pa s horizontalnimi prednostnimi nalogami regije, kot so: kakovost življenja v naseljih (tj. lokalna in regionalna mobilnost, zlasti mobilnost delavcev, zaposlovanje in zaposljivost, socialne in kulturne storitve, vključevanje, varnost itd.) in pametne skupnosti, izkoriščanje lokalnega gospodarskega in negospodarskega potenciala itd. Uresničevanje najpomembnejših prednostnih nalog za državljane v okviru sektorskih prednostnih nalog ima (lahko) le omejen učinek. Ker poleg tega te niso prilagojene lokalnim razmeram, se med državljani pojavljajo (velikokrat utemeljeni) dvomi o koristih ne samo zanje, temveč tudi za EU kot celoto. Za upoštevanje konkretne evropske dodane vrednosti za državljane EU je učinkovita le uporaba celostnega teritorialnega pristopa, ki temelji na lokalnih razmerah, in ne sektorskega ali nacionalnega pristopa;

10.

opozarja, da sedmo poročilo o koheziji, objavljeno v letu 2017, kaže na povečanje neenakosti na podregionalni ravni, celo v najbogatejših regijah. Glede na izziv, ki ga prinaša odprava teh neenakosti na podregionalni ravni, se instrument celostnih teritorialnih naložb premalo uporablja. Izkušnje iz obdobja 2014–2020 kažejo, da se v pomoč mestnim in podeželskim območjem, ki se soočajo z največ težavami, lahko uporabljajo celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost. V nekaterih regijah je namreč izvajanje teh instrumentov in dodelitev sredstev ESRR temeljilo na kazalnikih brezposelnosti in dinamiki gospodarstva. Območjem z največ težavami je bilo zagotovljenih več sredstev ESRR kot območjem z najvišjo stopnjo blaginje. Ta logika ozemeljske pravičnosti je bistvena zato, da v okviru splošne gospodarske rasti nobeno območje ne bi preveč zaostajalo;

11.

pozdravlja poročilo Integrated territorial and urban strategies: how are ESIF adding value in 2014–2020?  (1), ki ga je Evropska komisija objavila decembra 2017, in se strinja z ugotovitvami v poročilu. Pri tem izpostavlja zlasti naslednje točke, ki se nanašajo na dosedanje izkušnje lokalnih in regionalnih oblasti:

celostne teritorialne naložbe lahko odgovorijo na razvojne potrebe in težave ter prispevajo k oblikovanju odzivov od spodaj navzgor z dejavnim vključevanjem lokalnih prebivalcev in institucij, da se zagotovi, da „nobena oseba ali regija ni zapostavljena“. Poleg tega lahko odgovorijo tudi na pretrese ali nepričakovane dogodke na lokalni ravni s celostnimi svežnji, ki zagotavljajo vsebino akcijskim načrtom;

mestne in teritorialne strategije so jasen dokaz, da kohezijska politika spodbuja izvajanje lokalnih pristopov k regionalnemu in mestnemu razvoju ter spodbuja ukrepe, prilagojene lokalnim posebnostim in ob upoštevanju stališč zainteresiranih strani pa tudi splošnih ciljev EU ter dodane vrednosti EU in prožnosti;

strategije odražajo celostni razvoj, saj so večsektorske, večpartnerske in se (v številnih primerih) financirajo iz več skladov. Spodbujajo vertikalno in horizontalno sodelovanje, teritorialno povezovanje in izmenjavo znanja. Na ravni EU že dolgo poteka razprava o tem, kako spodbuditi boljše sodelovanje in povezovanje med različnimi političnimi področji in organi, povezovanje ukrepov pa je pogosto najbolj praktično in tudi izvedljivo na lokalni ravni;

celostne teritorialne naložbe prinašajo precej institucionalnih inovacij na področju regionalnega in mestnega razvoja, poleg tega pa ustvarjajo nove odnose in način dela. Oblikovanje in izvajanje strategije sta spodbudila k novim načinom dela, razmišljanja in sodelovanja. V številnih primerih se s tem ustvarja tudi sodelovanje in povezovanje med različnimi centri oziroma območji;

Celostne teritorialne naložbe in sedanje programsko obdobje

12.

trdi, da so celostne teritorialne naložbe učinkovito sredstvo za uporabo lokalnega pristopa – in to v vsem svojem obsegu –, ki se v številnih državah članicah uporablja že v sedanjem programskem obdobju v določenih okoliščinah in v različnih oblikah, in sicer od regionalnih celostnih teritorialnih naložb prek strnjenih mestnih naselij (celostne teritorialne naložbe za urbani razvoj po členu 7), do lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost, in drugih celostnih teritorialnih instrumentov;

13.

odobrava dejstvo, da je bila med pripravami na to programsko obdobje objavljena vrsta zelo kakovostnih dokumentov, ki opozarjajo, da je za večjo učinkovitost skladov EU in usmerjenost v rezultate projektov nujno uporabiti celostni teritorialni pristop na podlagi lokalnih razmer, ki se sčasoma spreminjajo. V teh dokumentih so predlagana dejanska načela njegove zasnove in izvajanja. Žal pa se ta načela niso vedno izvajala sistematično in je v sedanjem programskem obdobju prevladoval nacionalni in zelo sektorski pristop, kar je morda za Komisijo z administrativnega vidika sicer pomenilo manj dela, a kot je razvidno iz nedavnih razprav o stanju kohezijske politike, ne dosega potrebnega učinka v posameznih regijah in za posamezne državljane EU;

14.

meni, da je od navedenih dokumentov najpomembnejši dokument z naslovom Agenda za reformo kohezijske politike – Krajevni pristop k spopadanju z izzivi in pričakovanji EU iz aprila 2009, t. i. Barcovo poročilo, ki se opira na celostni teritorialni pristop in lokalni pristop kot temelja za oživitev kohezijske politike ter poziva k „lokalno naravnani razvojni strategiji, usmerjeni v oba glavna cilja, tako ekonomskega kot socialnega“;

15.

odobrava dejstvo, da je Evropska komisija (GD za regionalno politiko) poleg tega v sodelovanju s strokovnjaki pripravila izredno kakovosten dokument Scenarios for Integrated Territorial Investment (Scenariji za celostne teritorialne naložbe), ki je bil objavljen januarja 2015 in v katerem so predlagani štirje scenariji za izvajanje celostnih ozemeljskih naložb na podlagi različnih razmer in ozemeljskih značilnosti. Tudi zaradi pozne objave (šele leta 2015) so se predlogi iz dokumenta v sedanjem programskem obdobju uporabljali v zelo omejenem obsegu. Bilo bi koristno, da bi razprave o prihodnjih celostnih teritorialnih naložbah izhajale iz njega;

16.

veseli ga, da je v sedanjem programskem obdobju pri izvajanju celostnih teritorialnih naložb sodelovalo dvajset držav. Žal so nekatere države uporabljale celostne teritorialne naložbe samo v zvezi z uporabo člena 7 uredbe o ESRR, po katerem se najmanj 5 % sredstev ESRR, dodeljenih na nacionalni ravni v okviru cilja „naložbe za rast in delovna mesta“, dodeli celovitim strategijam trajnostnega urbanega razvoja, brez zadostnega upoštevanja dejanskih potreb lokalne in regionalne ravni. Precej držav članic je ta instrument uporabljalo tudi v širšem smislu („tematske“ celostne teritorialne naložbe, ki se izvajajo na podlagi člena 36 uredbe o skupnih določbah). Ta pomembni potencial za celostne naložbe bi v prihodnje lahko optimizirali na podlagi obstoječih primerov dobre prakse in z nadaljnjim prilagajanjem instrumenta različnim lokalnim in regionalnim potrebam, s čimer bi uresničili priporočila iz tega mnenja;

17.

obžaluje, da je prišlo do velike zamude pri izvajanju celostnih teritorialnih pristopov in da ta instrument še ni mogel ustvariti vseh sinergij, ki bi jih lahko in bi jih moral. Vendar pa se na podlagi tega ne more in ne sme sklepati, da izvajanje kohezijske politike EU s celostnimi teritorialnimi naložbami ni učinkovito. Ravno nasprotno, glede na vse težave in nejasnosti, dejstvo, da je ta instrument – po zaslugi izjemnih prizadevanj vseh deležnikov – sploh zaživel in prinaša rezultate, ki imajo zares pozitiven učinek za skupnosti in državljane, dokazuje njegov potencial. Poleg tega OR poudarja dodano vrednost celostnih teritorialnih pristopov pri krepitvi zmogljivosti v nekaterih okoliščinah, saj so olajšali celostni teritorialni pristop in upravljanje na več ravneh, kjer ju še ni bilo.

Sodeč po ugotovitvah delavnice na sedežu Evropskega odbora regij v letu 2017 o stanju na področju trajnostnega urbanega razvoja ter celostnih teritorialnih naložb (2) so glavne težave pri uvajanju celostnih teritorialnih naložb v sedanjem programskem obdobju:

pozna objava Smernic za države članice o celostnem trajnostnem urbanem razvoju (člen 7 uredbe o ESRR), ki jih je Evropska komisija objavila komaj maja 2015. Na podlagi tega dokumenta so se nato izoblikovali struktura izvajanja celostnih teritorialnih naložb v državah članicah, opredelitev mestnih območij ter postopki za odobritev političnih dokumentov o urbanem razvoju in ti dokumenti kot taki. Šele nato se je lahko začelo načrtovanje posameznih projektov;

temeljni problem pri izvajanju in oblikovanju strategij mestnih območij za celostne teritorialne naložbe je bilo v večini držav dejstvo, da so bili ob začetku priprav na izvajanje teh naložb že odobreni operativni programi (OP), njihovi kazalniki in strukture upravljanja, pri čemer niso bile upoštevane celostne teritorialne naložbe. Zato je bilo treba strategije urbanega razvoja prilagoditi že določenim posameznim operativnim programom in kazalnikom, kar je občutno omejilo prilagodljivost strategij in njihov dejanski prispevek k sinergiji;

v nekaterih primerih ni prišlo do zavezujoče dodelitve sredstev OP za celostne teritorialne naložbe, s čimer sta samo načelo izvajanja in doseganje sinergije na podlagi celostnih teritorialnih naložb izgubila ves smisel;

zamude pri izvajanju in oblikovanje po nepotrebnem zapletenih struktur izvajanja celostnih teritorialnih naložb, pri čemer je treba tudi na ravni mestnih okolij ustanoviti posredniške subjekte, ki spremljajo in ocenjujejo projekte, čeprav dejanska izbira projektov večinoma poteka le na ravni organov upravljanja posameznih operativnih programov. Te strukture se v nekaterih primerih zdijo nesorazmerne tako glede na majhen obseg sredstev, dodeljenih za celostne teritorialne naložbe, kot glede na zelo omejene pristojnosti teh posredniških subjektov in morebitno podvajanje dela. Tako zapletene strukture izvajanja v takih primerih nesorazmerno zapletejo ves postopek;

v okviru izvajanja sta nezadostno upoštevana področje in pristojnost organov, odgovornih za izbor ukrepov (opredeljenih v členu 7 uredbe o ESRR). Pri izvajanju celostnih teritorialnih strategij trajnostnega urbanega razvoja za širše funkcionalno območje, ki presega katastrske meje mest, je položaj podregionalnih organov, ki delujejo na podlagi širokega partnerstva akterjev na območju in upravljanja na več ravneh, s pravnega vidika večinoma premalo utrjen.

Na delavnici so opozorili tudi na pozitivne vidike, zlasti določena sredstva za izvajanje strategij ter ustvarjanje sinergij med projekti ter predvsem reševanje problemov na podlagi lokalnih razmer in potenciala, tj. z dejansko uporabo lokalnega pristopa;

Kako naprej po letu 2020 – predlogi za prihodnje programsko obdobje

18.

meni, da bi morala zasnova izvajanja celostnih teritorialnih naložb po letu 2020 temeljiti na sedanjih izkušnjah z njihovim izvajanjem. Vendar pa ne bi bilo prav, da bi v prihodnjem obdobju zgolj spremenili sedanji (prostovoljni) sistem uporabe celostnih teritorialnih naložb. Sedanje izkušnje je treba obravnavati le kot preskusne rezultate pilotnih projektov in jih uporabiti kot temelj za resnično preobrazbo kohezijske politike EU v politiko, ki bi v osnovi temeljila na regionalnem razvoju, celostnem teritorialnem pristopu in lokalnem pristopu ter dejansko izkoriščala potencial območja in reševala njegove gospodarske in socialne probleme ter izzive v korist državljanov EU in Unije kot celote;

19.

predlaga, da se pri zasnovi prihodnjega programskega obdobja izhaja iz večkrat navedenega dokumenta Scenarios for Integrated Territorial Investment, ki naj se uporablja v čim večjem obsegu. Pristop, ki temelji na načelu uporabe celostnih teritorialnih naložb, bi bilo treba bolj izkoristiti zunaj mestnih območij, kjer se zdaj uporablja najpogosteje, ter širše uporabljati na različnih podeželskih in funkcionalnih območjih, opredeljenih na podlagi različnih lokalnih razmer v štirih scenarijih v navedenem dokumentu. Uporaba instrumenta celostnih teritorialnih naložb na funkcionalnih območjih je zelo pomembna, saj je lahko usmerjena pomoč tem regijam, ki temelji na strategiji od spodaj navzgor, še posebej učinkovita in plodna z vidika ustvarjanja sinergij med lastnimi sredstvi in zunanjimi viri financiranja. Da bi lahko izkoristili ves potencial celostnih teritorialnih naložb in bi te postale ključni instrument za uresničevanje regionalne kohezijske politike EU, in sicer vedno na podlagi načela partnerstva, pri čemer bi se zagotovila udeležba in sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti pri oblikovanju, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju strategij, bi njihovo izvajanje morale v prihodnjem programskem obdobju obvezno omogočiti vse države članice;

20.

predlaga tudi, da naj bodo pri oblikovanju splošnih celovitih strategij izhodišče funkcionalna in logično zaokrožena območja, ki ne bi smela biti večja od regij NUTS III, če iz logičnih povezav na danem območju ne izhaja drugačna funkcionalna celota, v okviru katere je strategijo mogoče izvajati učinkoviteje. To sicer ne pomeni, da bi morali biti organi na ravni NUTS III ali enakovredne regije tudi edini upravljavski organ za uresničevanje strategije celostnih teritorialnih naložb ali da bi morala biti na tem območju izoblikovana samo ena celostna strategija. Nasprotno pa se mu zdi primerno, da bi bile na podlagi lokalnih in funkcionalnih razmer ter logičnih povezav oblikovane posamezne strategije celostnih teritorialnih naložb za različne vrste območij v večkrat navedeni funkcionalni enoti, njihovi rezultati in učinki pa usklajeni na tej ravni. Ta uskladitev bi morala omogočiti logične tematske povezave s sosednjimi regijami ter upoštevati interese ali zahteve nižjih ozemeljskih enot. Izvajanje in upravljanje strategij bi morala potekati tako, da je učinek čim večji, predvsem pa morata biti prostovoljna ter upoštevati lokalne razmere in okoliščine;

21.

izrecno priporoča, da so vsa sredstva za celostne teritorialne naložbe po možnosti zbrana v enem samem operativnem programu, financiranem iz več skladov, tako da se posamezne celostne teritorialne naložbe vedno nanašajo na en sam operativni program – tj. da so posamezni organi, ki izvajajo celostne teritorialne naložbe, v stiku z le enim upravljavskim organom operativnega programa. Veliko večja dodana vrednost celostnih teritorialnih naložb namreč izhaja iz financiranja iz več skladov. Skupna pravila, ki bi vključevala naložbe iz ESRR, ESS, Kohezijskega sklada in tiste dele EKSRP, ki se nanašajo na splošni razvoj podeželja, bi bil najučinkovitejši način za doseganje ciljev kohezijske politike. Če za prihodnje programsko obdobje ne bo sprejeto načelo navezave celostnih teritorialnih naložb na en sam operativni program, bo nujno preprečiti zapletene povezave s posameznimi sektorskimi operativnimi programi. OR podpira programe, financirane iz več skladov, ki se izvajajo na regionalni ravni. Operativni program, katerega del bodo celostne teritorialne naložbe, bi se seveda moral financirati iz več skladov. Da bi dosegli večje sinergije, bi moralo biti mogoče z instrumentom celostnih teritorialnih naložb ustvariti tudi operativne povezave z drugimi operativnimi programi in instrumenti, kakršna sta Obzorje in EFSI, kjer je to primerno. Izvajalskim organom celostnih teritorialnih naložb na vseh ravneh bi morala biti omogočena kar največja prožnost pri doseganju ciljev. Morebitna določitev glavnega sklada za tehnično pomoč bi lahko prav tako olajšala izvajanje več skladov hkrati.

22.

pri izvajanju celostnih teritorialnih naložb bi bilo treba upoštevati kazalnike produktivnosti in uspešnosti, prilagojene končnemu cilju celostnih teritorialnih naložb. Zato so nujni posebni kazalniki za ta instrument, v fazi načrtovanja operativnih programov pa bi morale regionalne oblasti imeti možnost, da določijo lastne kazalnike, ki bi jih ocenila Komisija, da bi zagotovili ustreznost predlaganih ukrepov, kazalnikov za merjenje in ciljev celostnih teritorialnih naložb. Prav tako je treba opozoriti na pravne težave (pravila državnih pomoči), ki včasih nastanejo zaradi pozitivne diskriminacije, kar zadeva objektivno in subjektivno področje uporabe celostnih teritorialnih naložb, na primer kot posledica spoštovanja načel konkurence;

23.

poleg tega priporoča, naj bodo območja celostnih teritorialnih naložb, njihovi načini izvajanja, cilji in proračunska sredstva pred tem jasno določeni v sporazumih o partnerstvu (ali podobnih dokumentih, ki opredeljujejo odnose med državami članicami in EU v prihodnjem programskem obdobju) in ustreznih operativnih programih kot njihov obvezen del. Ob odobritvi ustreznega operativnega programa bi nato hkrati vsak subjekt, ki izvaja celostne teritorialne naložbe, skupaj z organom upravljanja operativnega programa obravnaval in odobril sporazum s Komisijo (neposredni tristranski sporazum med subjekti, ki izvajajo celostne teritorialne naložbe, organom upravljanja operativnega programa in Komisijo je nujen za uspešno izvajanje). V njem bi bili določeni način uresničevanja in kazalniki, usmerjeni v dejanski učinek strategije celostnih teritorialnih naložb na določenem območju. V državah, kjer načelo partnerstva ni dovolj ustrezno vzpostavljeno in je zgolj navidezno, bi morala Evropska komisija pomagati zastaviti pravi partnerski odnos zlasti pri izvajanju celostnih teritorialnih naložb;

24.

opozarja, da iz nedavnih izkušenj z izvajanjem ne samo celostnih teritorialnih naložb, temveč tudi Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) na regionalni ravni na splošno izhaja, da je za njihovo stabilnost in posledični učinek nujno, da upravljanje in financiranje celostnih teritorialnih naložb poteka na podlagi globalnih nepovratnih sredstev, ki jasno opredeljujejo cilje, kazalnike, vire in odgovornost za izvajanje. Vendar teh globalnih nepovratnih sredstev ne smemo dojemati kot vir sredstev, ki se lahko uporabi poljubno, pač pa mora biti jasno povezan z uresničevanjem ciljev in kazalnikov, določenih za vsako posamezno strategijo celostnih teritorialnih naložb v okviru pogajanj o operativnem programu. Shema globalnih nepovratnih sredstev bi morala zagotavljati predvidljivost in varnost sredstev za izvajanje strategij celostnih teritorialnih naložb ter tako omogočati tudi prilagodljivo kombiniranje teh finančnih virov z drugimi evropskimi in nacionalnimi instrumenti (npr. EFSI in programom Obzorje) in lastnimi sredstvi. S tem bi zagotovili, da se lahko v okviru izvajanja celostnih teritorialnih naložb sprejme pravi strateški pristop in da se lahko dosežejo največje možno povezovanje virov in največje sinergije znotraj podregij ter med območji v regiji;

25.

meni, da bi se moralo na podlagi celostnih teritorialnih naložb izboljšati finančno upravljanje operativnih programov. Komplementarnost ne pomeni, da je na voljo več sredstev za izvedbo instrumenta načrtovanja. Upoštevati bi bilo treba načelo spodbujanja, ne kaznovanja, da bi izboljšali stopnje sofinanciranja za kritje stroškov naložbe, ki se neposredno nanašajo na cilj celostnih teritorialnih naložb;

26.

priporoča še, naj bodo izvajalski organi celostnih teritorialnih naložb izključno lokalne in regionalne oblasti na različnih ravneh, združenja občin in sveti za teritorialni razvoj, ustanovljeni v skladu z zakonodajnimi določbami, evroregije in organi za medregionalno sodelovanje, ki edini lahko jamčijo za uresničevanje strategij. Morala bi jim biti omogočena kar največja prožnost tako pri izbiri dejavnosti in ukrepov za uresničevanje ciljev kot glede obsega ter namembnosti podpore, da bi lahko ustrezno kombinirali vire Unije ter lastne, nacionalne in zasebne vire za doseganje čim večje sinergije strategije. Prav tako bi morali imeti možnost, da med uresničevanjem strategije spremenijo obseg in namembnost podpore glede na spreminjajoče se socialno-ekonomske razmere območja za čim bolj učinkovito uresničevanje ciljev in čim višjo evropsko dodano vrednost. V zvezi s tem poziva Evropsko komisijo, naj z jasnimi pravili zagotovi pravno varnost glede vprašanj o odgovornosti pri uporabi celostnih teritorialnih naložb;

27.

meni, da je treba storiti več, kot le združiti projekte, ki se sofinancirajo iz različnih skladov, in si prizadevati za resnično ustrezno integrirano strategijo upravljanja. Zato so za večjo uspešnost in učinkovitost celostnih teritorialnih naložb potrebne dodatna podpora in praktične smernice za boljše razumevanje instrumenta ter boljšo zasnovo in izvajanje strategij, da se v celoti izkoristi potencial tega instrumenta. Zato priporoča vzpostavitev posebne stalne strukture za podporo regijam, zainteresiranim za uporabo tega instrumenta, skupaj z informacijami, svetovanjem in spodbujanjem izmenjave najboljših praks;

28.

nazadnje poudarja, da je treba priprave na izvajanje orodja za celostne teritorialne naložbe za programsko obdobje po letu 2020 začeti takoj po objavi prihodnjih zakonodajnih predlogov o skladih ESI za obdobje po letu 2020, da bodo lahko posamezne strategije celostnih teritorialnih naložb zasnovane in bo o njih opravljeno podrobno posvetovanje z državljani in drugimi deležniki še pred prvimi razpravami o operativnih programih z Evropsko komisijo. Pristop od spodaj navzgor je namreč veliko bolj participativen in bolj zapleten ter zahteva veliko več časa za pogajanja kot pristop od zgoraj navzdol. Izvajanje instrumenta celostnih teritorialnih naložb bi bilo treba vključiti v osnutek zakonodaje o skladih ESI za obdobje po letu 2020 in proračunske predloge, ki bodo podlaga za prihodnjo kohezijsko politiko.

V Bruslju, 1. februarja 2018

Predsednik Evropskega odbora regij

Karl-Heinz LAMBERTZ


(1)  http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docgener/studies/pdf/integrated_strategies/integrated_strategies_en.pdf.

(2)  Na predlog avtonomne skupnosti Murcia organizirane v sodelovanju z Evropsko komisijo v okviru instrumenta TAIEX REGIO PEER 2 PEER (instrumenta za spodbujanje izmenjave znanja in dobrih praks med organi, ki upravljajo s sredstvi v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Kohezijskega sklada, da se izboljšajo njihove upravne zmogljivosti in zagotovijo boljši rezultati naložb EU).