11.4.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 129/11

1.1

Za preprečevanje radikalizacije mladih je potrebna dolgoročna zavezanost različnih akterjev, v tem procesu pa igrajo pomembno vlogo organizacije civilne družbe. Slednja prispeva k na vrednotah temelječi odpornosti družbe proti radikalizaciji.

1.2

Države članice in institucije EU se morajo bolje zavedati pomena akterjev civilne družbe kot partnerjev v boju proti nasilnemu ekstremizmu, ne pa da jih uporabljajo zgolj kot orodje. V boju proti radikalizaciji že obstajajo najboljše prakse, programi in druge pobude za njeno preprečevanje na vseh področjih, vendar pa ti ne prejemajo dovolj trajnostne in dolgoročne podpore, izpostavljeni pa so tudi krčenju proračunskih sredstev.

1.3

EESO podpira sprejetje večagencijskega pristopa k preprečevanju radikalizacije, pri katerem je treba obsežno okrepiti zmogljivosti v vseh zadevnih sektorjih. Pristop povezuje snovalce politik, nacionalne ustanove, kot so policija in zapori, socialne delavce (zlasti mladinske delavce), visokošolske zavode, medije, podjetnike in podjetja ter predstavnike organizirane civilne družbe, med njimi organizacije, ki zastopajo družine, in združenja socialnih partnerjev, s poudarkom na mladinskih organizacijah.

1.4

Obsežnejšo nacionalno in evropsko podporo je treba nameniti organizacijam civilne družbe, bolj trajnostnim in dolgoročnim proračunskim virom ter usklajevanju, povezovanju v mreže in izvajanju politik na ravni EU. Zato je treba v strategiji EU za boj proti radikalizaciji in novačenju za terorizem še več pozornosti nameniti udeležbi akterjev civilne družbe in njihovi podpori, saj sta politika in družba skupaj odgovorni za boj proti radikalizaciji. Pri tem bi lahko bila spodbudna pobuda program za krepitev vloge civilne družbe, ki je bil sprožen v okviru internetnega foruma EU (1).

1.5

Strukture civilne družbe in socialnih partnerjev morajo biti bolj vključene v mrežo EU za ozaveščanje o radikalizaciji (mreža RAN) (2). Države članice morajo biti bolj dejavne pri spodbujanju struktur, podobnih tej mreži, na lokalni in regionalni ravni.

1.6

Mreža RAN in orodja, ki jih je dala na voljo Komisija, so korak v pravo smer, vendar morajo biti bolj prilagojeni lokalnim strukturam civilne družbe ter imeti na voljo več osebja in sredstev, če želijo uspešno povezati strokovnjake iz javnega sektorja in organizirane civilne družbe.

1.7

Države članice bi morale v celoti izkoristiti instrumente in programe EU za preprečevanje radikalizacije, vključno z Evropsko mrežo za strateške komunikacije. To je mreža, v kateri sodeluje 26 držav članic pri izmenjavi analiz, dobre prakse in zamisli v zvezi z uporabo strateškega obveščanja v boju proti nasilnemu ekstremizmu (3).

1.8

Sindikati morajo igrati pomembno vlogo, saj med drugim predstavljajo zaposlene v vseh pomembnih javnih sektorjih. Osebje, ki dela z ljudmi, mora biti v tesnem sodelovanju s strokovnimi organi civilne družbe še posebej usposobljeno za preprečevanje radikalizacije.

1.9

EESO pozdravlja vzpostavitev strokovne skupine Komisije na visoki ravni, ki bo pomagala Komisiji pri okrepitvi njenega odgovora v boju proti radikalizaciji in nasilnemu ekstremizmu z bolj usklajeno politiko in udeležbo vseh ustreznih deležnikov, med njimi civilne družbe.

1.10

Posebno svetovanje, podporne storitve in omrežja, ki pomagajo odkrivati znake radikalizacije ob hkratnem preprečevanju vseh vrst diskriminacije, morajo biti dostopni ne le osebju v sektorju javnih storitev, kot so šole, ampak tudi družinam.

1.11

EESO poudarja pomen vključujočega formalnega in neformalnega izobraževanja, ki je nujno potrebno za aktivno udeležbo v raznoliki družbi, poučevanja kritičnega razmišljanja in medijske pismenosti ter krepitve odpornosti družbe v boju proti protidemokratičnim, ksenofobnim in populističnim trendom. Slednji v nekaterih primerih pridobivajo vse več prostora v uveljavljenem političnem diskurzu, ki se prilagaja ksenofobičnim čustvom in stališčem.

1.12

V prizadevanjih za preprečevanje radikalizacije mladih je treba posebno pozornost posvetiti in vlagati v delo civilne družbe z mladimi in mladinske organizacije, ki ponujajo alternativne strukture in možnosti za oblikovanje identitete ter varni prostor za dialog in osebno izražanje.

1.13

Naložbe v boj proti zelo visoki brezposelnosti med mladimi in proti zelo razširjenim negotovim zaposlitvam v številnih državah EU je prav tako treba obravnavati kot ukrepe za preprečevanje radikalizacije. EESO poleg tega poziva k prednostni okrepitvi naložb v boju proti revščini ter za vključevanje mladih v družbo, sistem izobraževanja in na trg dela.

1.14

EESO poudarja bistveno vlogo in družbeno odgovornost, ki jo imajo pri preprečevanju radikalizacije verske skupnosti, in poziva k bolj strateškim prizadevanjem za varovanje pravil in vrednot liberalne demokracije in za spodbujanje miru, nenasilja in medkulturnega dialoga, temelječega na vrednotah.

1.15

K preprečevanju radikalizacije lahko pripomorejo dejavna partnerstva s podjetji. Boju proti sovražnemu govoru, „alternativnim dejstvom“ in ekstremistični propagandi se morajo v svojih medijskih hišah pridružiti tudi podjetja s področja družbenih medijev.

1.16

EU bi morala pokazati trdno zavezanost preprečevanju radikalizacije in tesneje sodelovati z organizacijami civilne družbe v tretjih državah.

1.17

Pomembno je, da se ustavijo finančni tokovi znotraj EU in iz tretjih držav, ki podpirajo ekstremistične strukture, saj to spodkopava prizadevanja javnih organov in civilne družbe za preprečevanje radikalizacije.

2.1

V mnenju so obravnavani dolgoročni, učinkoviti ukrepi, ki so za preprečevanje radikalizacije mladih sprejeti v zgodnji fazi. Izraz radikalizacija se v mnenju obravnava kot proces, v katerem posamezniki ali skupine postanejo skrajneži (4), ki v končni fazi uporabljajo, spodbujajo ali zagovarjajo nasilje za dosego svojih ciljev. Radikalizacija, ki vodi v nasilni ekstremizem, je poseben proces, ki se ga ne sme zamenjevati s političnim radikalizmom, nenasilnimi radikalnimi idejami ali dejanji ali pa legitimno demokratično opozicijo. Je neločljivo povezana z nasilnim ekstremizmom, kot je opisan v resoluciji Evropskega parlamenta iz leta 2015, in se lahko pojavi v različnih družbenih kontekstih. Izpostavljeni so tudi pomembni ukrepi, sprejeti v okviru projektov civilne družbe, in sodelovanje med vladnimi organi, socialnimi partnerji in civilno družbo. Prav tako se poziva k nadaljnjim prizadevanjem za jasen koncept na ravni EU, ki bo vključeval trajnostno in učinkovito evropsko podporo, financiranje in usklajevanje.

2.2

EESO želi poudariti, da si je treba v državah članicah EU in v akademskih krogih prizadevati za oblikovanje skupne opredelitve in razumevanja pojavov radikalizacije ali nasilnih, protidemokratičnih dejanj ali terorizma ter povezav med temi koncepti. EESO želi z vidika civilne družbe še naprej raziskovati te teme, da bi jih še dodatno osvetlil.

2.3

Nasilni ekstremizem, ki ga spodbujajo radikalne ideologije, ima več obrazov, številni izmed njih pa so mladi. Pogosto se novačijo mladi, ki prihajajo iz zelo različnih socialno-ekonomskih okolij in imajo zelo različno raven izobrazbe. Vse pogosteje se novačijo tudi mlade ženske.

2.4

Mladi ljudje, izpostavljeni radikalizaciji, ki lahko vodi v nasilni ekstremizem, se pogosto počutijo izključene iz družbe in odrinjene na njen rob ali pa zmedene zaradi težav z identiteto in sprememb. Skrajne ideologije pogosto trdijo, da lahko nudijo nasvete, usmeritev in podporo v vsakdanjem življenju, ter predstavljajo protiutež občutkom manjvrednosti iz različnih razlogov. Tu lahko civilna družba igra pomembno vlogo, saj lahko ponuja druge možnosti in na splošno prispeva k trajnostni, na vrednotah temelječi odpornosti družbe proti radikalizaciji.

2.5

Proces radikalizacije je lahko zelo hiter in pogosto traja le nekaj mesecev ali tednov. Družbeni mediji pri tem igrajo pomembno vlogo, saj omogočajo anonimne in hitre platforme za novačenje in širjenje propagande.

3.1

Za notranjo varnost so v prvi vrsti odgovorne države članice. Vendar bo usklajevanje in izvajanje ustreznih ukrepov na evropski ravni težje, če bo usklajevanje na medinstitucionalni ravni nejasno in če ne bo celovitega pristopa. To postaja vse večji problem, saj sta terorizem in radikalizacija čezmejnega značaja in je za boj proti njima potrebno širše usklajevanje, povezovanje v mreže in izvajanje politik na ravni EU.

3.2

EU od leta 2005 vse pobude za boj proti radikalizaciji izvaja v skladu s strategijo EU za boj proti radikalizaciji in novačenju za terorizem, ki je bila posodobljena leta 2008 in nazadnje leta 2014. Strategija EU je orisana tudi v dveh sporočilih iz leta 2014 (5) in 2016 (6) ter v več sklepih Sveta (7), poročilu Evropskega parlamenta iz leta 2015 in mnenju Odbora regij iz leta 2016 (8). V strategiji EU je treba še več pozornosti nameniti udeležbi akterjev civilne družbe in njihovi podpori. Politika in družba sta se skupaj dolžni spopasti z nezadovoljstvom mladih z vrednotami liberalnodemokratičnega sistema in se boriti proti njihovi radikalizaciji.

3.3

Evropski komisiji je treba priznati zasluge, saj je že zelo zgodaj potrdila pomen celostnega pristopa pri preprečevanju radikalizacije. Komisija je izrazila podporo izmenjavi izkušenj in najboljših praks v celotni EU prek mreže RAN. V Evropski agendi za varnost z dne 28. aprila 2015 (9) je Komisija predvidela vzpostavitev centra odličnosti v okviru mreže RAN, ki je bil ustanovljen 1. oktobra 2015. Posebej je treba omeniti tudi internetni forum EU, ki je začel delovati 3. decembra 2015. Revidirane smernice za strategijo EU za boj proti radikalizaciji in novačenju teroristov z dne 24. maja 2017 (10) se bolj uspešno navezujejo na izkušnje in priporočila mreže RAN, njihov cilj pa je tudi povečana udeležba civilne družbe v večagencijskem pristopu.

3.4

Komisija je v svojem sporočilu o spodbujanju preprečevanja radikalizacije, ki vodi v nasilni ekstremizem (11), napovedala, da bo pripravila predlog za priporočilo Sveta o spodbujanju socialnega vključevanja. EESO to namero podpira in spodbuja Komisijo, naj takšen predlog oblikuje in predstavi v bližnji prihodnosti.

3.5

Komisija je za povečanje prizadevanj pri preprečevanju in zatiranju radikalizacije, ki vodi v nasilni ekstremizem in terorizem, ter za boljše usklajevanje in sodelovanje med vsemi pomembnimi deležniki ustanovila strokovno skupino na visoki ravni za preprečevanje in zatiranje radikalizacije (strokovna skupina Komisije na visoki ravni za vprašanje radikalizacije). Skupina bo svetovala glede prihodnjega razvoja politik EU za preprečevanje radikalizacije, ki vodi v nasilni ekstremizem in terorizem, ter možnosti za bolj strukturirano sodelovanje med različnimi deležniki na tem področju v prihodnosti, med njimi strokovnimi delavci in državami članicami.

3.6

Vendarle EESO meni, da so pobude EU in držav članic za preprečevanje radikalizacije ter koraki za njihovo izvajanje še vedno nezadostni. Številne današnje politike EU se preveč osredotočajo na organizacije civilne družbe kot na instrumente (in ne kot na partnerice) v boju proti nasilnemu ekstremizmu (npr. kot orodje za oblikovanje nasprotnega diskurza na spletu). Po mnenju EESO se politike večinoma odzivajo na „krizne“ dogodke, kot so teroristični napadi v zadnjih letih, in se zato, kot kaže, osredotočajo predvsem na islamski terorizem ter kratkoročno kaznovalno varnostno politiko (12), čeprav je v resnici pri še več ekstremističnih grožnjah religija zlorabljena kot izgovor oziroma grožnje predstavljajo ekstremistične politične skupine. Namesto tega moramo vlagati v trajnostne in dolgoročne preventivne ukrepe. EESO je v svojima mnenjema o politiki EU za boj proti terorizmu (2011) (13) in agendi EU 2030 (14) že dejal, da morajo biti civilna družba in lokalni akterji v večji meri vključeni in da jim je treba nameniti dodatno institucionalno podporo (15), saj imajo glavno vlogo pri vzpostavljanju zaupanja, družbenem delovanju in demokratičnem vključevanju na lokalni, regionalni in nacionalni ravni.

4.1

EESO močno podpira sprejetje večagencijskega pristopa k preprečevanju radikalizacije, za kar bo potrebna obsežna okrepitev zmogljivosti v vseh zadevnih sektorjih. Večagencijski pristop združuje snovalce politik, nacionalne ustanove, kot so organi kazenskega pregona in zapori, socialne delavce, visokošolske zavode, medije in predstavnike organizirane civilne družbe ter združenj socialnih partnerjev, med drugimi policije, zaporov in učiteljskih sindikatov.

4.2

EESO poudarja vlogo civilne družbe v boju proti radikalizaciji in meni, da njenega skupnega prispevka ne bi smeli omejiti iz varnostnih razlogov. V mnenju so navedeni primeri dejavnosti in projektov civilne družbe, ki prispevajo k večji družbeni vzdržnosti in vključevanju. To je eno od mnogih področij, na katerih pomemben prispevek civilne družbe seže veliko dlje od vseh izvedljivih ukrepov varnostne politike.

4.3

EESO zato pozdravlja mrežo snovalcev politike za preprečevanje na nacionalni ravni, ki jo je Komisija ustanovila februarja 2017 in katere cilj je izboljšati izmenjavo znanja in izkušenj v državah članicah ter okrepiti sodelovanje držav članic v dejavnostih mreže RAN. Novo ustanovljena strokovna skupina Komisije na visoki ravni za vprašanje radikalizacije je dodatni korak k okrepitvi izmenjave med vsemi pomembnimi deležniki.

4.4

Države članice bi morale v celoti izkoristiti instrumente in programe EU za preprečevanje radikalizacije in bi morale same zagotoviti ustrezna proračunska sredstva, ki jih skoraj povsod primanjkuje. Za dosego trajnostnih rezultatov so pri ukrepih za preprečevanje radikalizacije potrebne dolgoročne zaveze.

4.5

Sindikati igrajo še zlasti pomembno vlogo, saj med drugim zastopajo osebje, ki dela z ljudmi v vseh pomembnih javnih sektorjih, in lahko nudijo usposabljanje in storitve svojim članom. EESO zato poziva tudi k zagotavljanju ustreznega števila osebja in virov v sektorju javnih storitev in socialnega dela na vseh ravneh, še zlasti na lokalni ravni. S povečanjem policijske navzočnosti v krajih, kjer obstaja nevarnost kriminala, bi na primer lahko preprečili nastanek brezpravnih območij z visokimi stopnjami nasilja.

4.6

Za dejavno sodelovanje v družbi je bistvenega pomena vključujoče formalno in neformalno izobraževanje. To lahko ustvarja strpne in pluralistične družbe s spodbujanjem ozaveščenosti o liberalnih in humanističnih vrednotah in standardnih, ki temeljijo na demokraciji in vladavini prava. Šole, izobraževanje in poklicno usposabljanje ter pobude v zvezi z mladinskim delom so glavni elementi, ki lahko prispevajo k zgodnjemu preprečevanju radikalizacije, in sicer tako, da učijo kritično razmišljanje in medijsko pismenost (16) ter, v povezavi z delujočimi trgi dela, spodbujajo socialno vključevanje s ponujanjem dobrih obetov za prihodnost, zlasti za mlade. Dobri sistemi izobraževanja in usposabljanja radikalizacije ne morejo preprečiti, lahko pa povečajo odpornost proti njej.

4.7

Izobraževalno delo je treba okrepiti tudi izven državnega šolskega sistema, ustreznim pobudam civilne družbe pa je treba nameniti več podpore, da bi dosegli medkulturno ozaveščenost in hkrati jasno zavezanost k svobodi, liberalni demokraciji in vladavini prava. K preprečevanju lahko dejavno prispevata ozaveščen pristop do različnih kultur in svetovnih regij, zlasti glede migrantske krize, ter hkrati neizpodbitno razumevanje naših družbenih vrednot, kot sta vlogi moških in žensk, ki temeljijo na enakosti in enakih možnosti.

4.8

Konkretneje bi bilo treba več vlagati v delo civilne družbe z mladimi in v mladinske organizacije, ki ponujajo kulturne, športne in druge prostočasne dejavnosti, da bi tako zagotovili alternativne strukture in možnosti za oblikovanje identitete ter varne prostore za dialog in osebno izražanje.

4.9

Kot je EESO že poudaril (17), je poleg državnega izobraževalnega sistema zlasti organizirana civilna družba tista, ki pomembno prispeva k razvoju visokokakovostnih sporočil in diskurzov v boju proti „ponudbam“ radikalnih skupin. Verske skupnosti in zlasti priče, žrtve in preživeli iz konfliktnih regij ter tisti, ki so zapustili skrajne skupine, lahko kot vzorniki veliko pomagajo. Prav zato, ker morajo izobraževalni sistemi, civilna družba in lokalne oblasti igrati ključno vlogo pri preprečevanju radikalizacije, potrebujejo več pomoči, podpore in sredstev na dolgi rok.

5.1

Odbor podpira zlasti pobudo za spodbujanje dialoga s snovalci politike na evropski in nacionalni ravni ter poziva k oblikovanju uradnega okvira za redno izmenjavo na vseh ravneh, da bo lahko mreža RAN državam članicam in evropskim institucijam nudila praktična priporočila. Poleg tega bi lahko njen učinek na vseh ravneh povečalo bolj sistematično razširjanje njenih priporočil in rezultatov. Strokovna skupina na visoki ravni za vprašanje radikalizacije bo v zvezi s tem pripravila priporočila.

5.2

V zvezi s tem EESO pozdravlja zamisel, da naj vsaka država članica pripravi pregled obstoječih programov preprečevanja in izhodnih strategij. Ti pregledi bi lahko bili na voljo tudi na evropski ravni, na primer prek mreže RAN, da bi izboljšali dialog med vladnimi organi in akterji civilne družbe, ustvarili sinergijo ter se izognili podvajanju v programih. Informacije o teh pobudah je treba po vsej EU bistveno izboljšati.

5.3

Strukture civilne družbe in socialnih partnerjev, ki jih zanima preprečevanje radikalizacije ali so v njem že dejavne, bi morale biti bolj vključene v mrežo RAN. Zato morajo države članice bolj spodbujati strukture, podobne mreži RAN, na regionalni in lokalni ravni.

5.4

Akterji civilne družbe in vladni organi, združenja, med njimi športni klubi in organizacije, ki zastopajo družine, ter šole, mladinske organizacije in dejavnosti, verske skupnosti, socialne službe in policija morajo sodelovati in sprejeti skupni interdisciplinarni pristop, tako da bo mogoče strategije za preprečevanje radikalizacije uvesti v zgodnji fazi. Zlasti osebje, ki dela z ljudmi na vseh pomembnih področjih, mora biti usposobljeno za preprečevanje radikalizacije v tesnem sodelovanju s strokovnimi organi civilne družbe. Poleg tega morajo biti osebju na voljo ustrezni posvetovalni organi in omrežja, ki pomagajo odkrivati znake radikalizacije ob hkratnem preprečevanju kakršnihkoli vrst diskriminacije.

5.5

Posebej pomembno vlogo pri preprečevanju igrajo lokalne oblasti in njihove uprave, saj so zmožne povezati vse akterje na lokalni ravni. Z zmanjšanjem birokratskih ovir je treba okrepiti obstoječe mehanizme financiranja na ravni EU in nacionalni ravni ter jih narediti bolj dostopne, temu pa je treba dodati še obsežno trajnostno financiranje.

5.6

EESO poziva k povečanju naložb v izobraževanje, sisteme usposabljanja, mladinsko delo in objekte za preživljanje prostega časa, ki spodbujajo integracijo in demokratične vrednote celotne EU.

5.7

Države članice nikakor ne vlagajo dovolj v nudenje dobrih priložnosti za mlade in posledično v boj proti radikalizaciji, do katere lahko pride zaradi socialne izključenosti in pomanjkanja priložnosti, na primer ob izstopu iz izobraževalnega sistema. Med načine za preprečevanje radikalizacije je treba šteti tudi ukrepe za odpravo visoke stopnje brezposelnosti in prekarnih zaposlitvenih pogojev, s katerimi se soočajo mladi v številnih državah EU.

5.8

V šolskem izobraževanju in programih usposabljanja državnih uslužbencev, med drugimi zaposlenih v organih kazenskega pregona in zaporih, je treba več pozornosti nameniti vprašanju identitete, konfliktom zaradi vlog, povezanih s spolom in kulturo, obsegu socialno-ekonomskih konfliktov in priseljevanju ter diskriminaciji, socialni izključenosti in ustrahovanju, kar lahko izkoriščajo ekstremistične propagande in skrajne skupine. Vendar pa se osrednjim temam, ki so z omenjenim povezane, kot je na primer državljanska vzgoja, v učnih načrtih številnih držav EU ne namenja dovolj pozornosti. Še naprej je med mladimi, starši in učitelji nujno treba razvijati medijska znanja in spretnosti za uporabo interneta in družbenih medijev.

5.9

Za radikalizacijo niso dovzetni le mladi ljudje, ki se soočajo z revščino in brezposelnostjo, temveč lahko odskočna deska za skrajneže, ki novačijo nove člane, postane tudi socialna izključenost, ki je posledica materialne prikrajšanosti in pomanjkanja priložnosti in dejavnega sodelovanja. EESO (18) poziva, naj se poleg večjim naložbam v odpravljanje revščine več pozornosti nameni vključevanju mladih v družbo, izobraževalne sisteme in na trg dela. EESO ponovno poziva, naj se v državah članicah vzpostavijo trdni sistemi vključevanja, ki olajšujejo dostop do trga dela, priznavanje kvalifikacij in nudenje poklicnega in jezikovnega usposabljanja kot orodja za vključevanje, ter zavrača vsakršno obliko etnične ali verske diskriminacije (19).

5.10

Za družine mladih, ki so bili radikalizirani, so zelo pomembne posebne službe za svetovanje in podporo. Prav tako morajo imeti te družine – če pri mladih sorodnikih opazijo spremembe, ki kažejo na radikalizacijo – dostop do pristojnih kontaktnih oseb in mrež. Podporo pri oblikovanju programov za dialog in izmenjavo znanj v zvezi z mladimi, odrinjenimi na rob, in njihovimi družinami je treba zaradi dostopnosti nameniti zlasti organizacijam in pobudam civilne družbe.

5.11

K preprečevanju radikalizacije lahko prispevajo programi za boj proti nasilju v družini, saj lahko izpostavljenost nasilju v družini ustvarja napačne vzornike in napačno razumevanje vlog, kar pogosto spodbuja kazniva dejanja. Ti programi prav tako potrebujejo dodatno institucionalno in finančno podporo.

5.12

K preprečevanju lahko pripomorejo dejavna partnerstva s podjetji, kar še zlasti velja za sektor IKT. Inovativna orodja, kot so tista, ki jih ponujajo družbeni mediji in internet, lahko pomagajo širiti protipropagandne diskurze ob nizkih stroških ali, idealno, brezplačno. Podjetja lahko organizacijam in strokovnim delavcem iz sektorja civilne družbe pomagajo s svojim znanjem in spretnostmi na področju strokovnega obveščanja in medijev ter podpirajo razvoj ciljnega oglaševanja in kampanj.

5.13

Hkrati morajo biti ponudniki spletnih storitev vključeni v boj proti sovražnemu govoru, „alternativnim dejstvom“ in ekstremistični propagandi v svojih medijskih hišah ter bi morali biti dolžni odstraniti nezakonite ekstremistične vsebine s svojih spletnih strani. Vendar pa nadzor nad komunikacijo ne bi smel postati instrument, ki bi posegal v zasebno življenje državljanov (20).

5.14

V zvezi s tem so države članice pozvane, naj razvijejo komunikacijska in medijska znanja ter spretnosti akterjev civilne družbe, da bo mogoče razviti ustrezne ukrepe za boj proti širjenju radikalnih vsebin, ki hujskajo k nasilju, ter jih posredovati drugim strokovnim delavcem in projektom. Eden izmed načinov za dosego tega cilja bi bil, da bi države članice trajnostno prispevale v program za krepitev vloge civilne družbe.

5.15

EESO poziva k povečanju sredstev za raziskave, ki jih je EU že dala na voljo prek svojih raziskovalnih programov za preprečevanje radikalizacije, npr. v okviru centra odličnosti mreže RAN, in k večjemu povezovanju med univerzami in strokovnjaki civilne družbe na tem področju.

5.16

Radikalizacija zelo pogosto poteka v zaporih. Zaporniško okolje združuje več dejavnikov tveganja, kot so veliko ljudi na enem mestu, osebni položaj izključenosti, preveč razpoložljivega časa itd. Potrebni so proaktivni ukrepi, s katerimi bi zaporniškim delavcem zagotovili ustrezno usposabljanje in jim omogočili, da prepoznajo nevarne primere. Za preprečevanje teh primerov je mogoče na tem področju najti pozitivne izkušnje in dobre mehanizme. V ta namen morajo biti zapori primerne velikosti in morajo imeti usposobljeno osebje, hkrati pa mora biti vzpostavljeno ustrezno razmerje med zaporniškimi delavci in zaporniki, da bi lahko spodbujali rehabilitacijo. Še bolj je treba okrepiti vlogo sindikatov v sektorju, npr. z organiziranjem usposabljanja in širjenjem izkušenj, pridobljenih v mreži RAN.

5.17

Javni uslužbenci, zaposleni v varnostnih organih, zaporih, centrih za socialno delo, šolah in drugih zadevnih državnih institucijah, ki imajo številne stike z organizirano civilno družbo, morajo sprejeti večagencijski pristop, ki bo presegal kazenske ukrepe in okrepil usposabljanje na področju preprečevanja ter povečal ozaveščenost v zvezi s tem vprašanjem. S tem namenom bi bilo treba na evropski ravni ponuditi strokovno znanje in vire ter spodbujati ciljno usmerjeno sodelovanje s civilno družbo.

5.18

Okrepiti je treba sodelovanje med vladnimi in nevladnimi organi v zvezi s ponovnim vključevanjem nekdanjih zapornikov v družbo, da bi zagotovili njihovo uspešno socialno rehabilitacijo. Številni mladi, ki so bili radikalizirani, imajo kriminalno preteklost.

5.19

Vključevanje nekdanjih zapornikov na trg dela je oteženo zaradi stigmatizacije, ki je pogosto povezana z zaporno kaznijo. Vendar je to pomemben korak za preprečevanje radikalizacije. Socialni partnerji (v tem primeru zlasti delodajalci) bi morali k temu prispevati tako, da prizadetim ponudijo drugo, pogosto pa kar prvo priložnost.

5.20

EU bi morala pokazati trdno zavezanost k preprečevanju radikalizacije in tesneje sodelovati z organizacijami civilne družbe v tretjih državah, kjer obstaja visoko tveganje radikalizacije in ki morda so ali pa lahko postanejo žariščne točke za radikalizacijo.

5.21

Natančneje se pri zunanjem delovanju EU za boj proti terorizmu in gradnjo družbene odpornosti, kot je opisano v globalni strategiji EU za zunanjo in varnostno politiko, poudarja, da je treba spodbujati medkulturni in medverski dialog z razširitvijo partnerstev s civilno družbo, družbenimi organizacijami, verskimi skupnostmi in zasebnim sektorjem v teh državah. Obstaja velika nevarnost, da bi bila prizadevanja civilne družbe neuspešna, saj imajo zunanji akterji v tretjih državah pomemben vpliv, na primer s tem ko financirajo nasilna ekstremistična gibanja v državah članicah EU in v njeni soseščini. Tovrstne finančne tokove je treba ustaviti.