EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 20.6.2017
COM(2017) 328 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
o izvajanju dela v okviru programa pomoči pri razgradnji jedrskih elektrarn v Bolgariji, Litvi in na Slovaškem v letu 2016 in prejšnjih letih
1Uvod
V tem poročilu se obravnava napredek v letu 2016 in prejšnjih letih v okviru programov pomoči Evropske unije pri razgradnji jedrskih elektrarn v Bolgariji, Litvi in na Slovaškem. Z njim se izpolnjujejo zahteve glede poročanja iz ustreznih uredb Sveta, in je podlaga za sprejetje letnih delovnih programov za leto 2017 v okviru programov pomoči. Komisija je v sedanjem večletnem finančnem okviru (2014–2020) o tej temi poročala dvakrat, .
Bolgarija, Litva in Slovaška so se ob pristopu k EU zavezale, da bodo pred koncem načrtovane življenjske dobe zaprle osem starih jedrskih elektrarn sovjetske zasnove. EU se je v zameno zavezala, da bo zagotovila finančno pomoč za razgradnjo določenih elektrarn, in sicer:
·enot 1 do 4 jedrske elektrarne Kozloduj v Bolgariji,
·jedrske elektrarne Ignalina v Litvi in
·jedrske elektrarne Bohunice V1 na Slovaškem.
Cilj programov pomoči pri razgradnji jedrskih elektrarn1, 2 je pomagati zadevnim državam članicam pri izvajanju stabilnega postopka za dosego končnega stanja razgradnje ob ohranjanju najvišjih varnostnih standardov.
V vseh treh primerih je končno stanje opredeljeno kot degradirano območje. Odstranjevanje izrabljenega goriva in radioaktivnih odpadkov v globoko geološko odlagališče ni vključeno v obseg programov pomoči pri razgradnji jedrskih elektrarn, ampak ga mora vsaka država članica obravnavati v svojem nacionalnem programu za ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki, kot je določeno v ustrezni direktivi, .
2Upravljanje programa
2.1Metoda izvajanja
Komisija je za izvrševanje proračuna programov pooblastila izvedbene organe, ocenjene na podlagi stebrov (posredno upravljanje), in sicer:
·v Bolgariji Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD) s prispevki k Mednarodnemu podpornemu skladu za razgradnjo jedrske elektrarne Kozloduj (Kozloduy International Decommissioning Support Fund (KIDSF)) od leta 2001;
·v Litvi banko EBRD s prispevki k Mednarodnemu podpornemu skladu za razgradnjo jedrske elektrarne Ignalina (Ignalina International Decommissioning Support Fund (IIDSF)) od leta 2001 in osrednjo agencijo za vodenje projektov (CPMA) od leta 2003;
·na Slovaškem banko EBRD s prispevki k Mednarodnemu podpornemu skladu za razgradnjo jedrske elektrarne Bohunice (Bohunice International Decommissioning Support Fund (BIDSF)) od leta 2001 in slovaško agencijo za inovacijo in energijo (SIEA) od leta 2016.
Sredstva EU za programa Ignalina in Bohunice se torej usmerjajo prek dveh kanalov.
Komisija je z ocenami na podlagi stebrov pridobila dokaze, da izvedbeni organi (EBRD, CPMA in SIEA) izpolnjujejo zahteve za posredno upravljanje, kot je določeno v členu 60 finančne uredbe.
2.2Letno načrtovanje in spremljanje
Komisija je za večletni finančni okvir 2014–2020 spremenila upravljanje programov, da bi določila jasne vloge in odgovornosti, ter uvedla okrepljene zahteve glede načrtovanja, spremljanja in poročanja.
V skladu s tem spremenjenim pristopom k upravljanju je vsaka zadevna država članica imenovala koordinatorja programa (na ministrski ravni ali ravni državnega sekretarja), ki bo odgovoren za načrtovanje, usklajevanje in spremljanje programa razgradnje na nacionalni ravni. Koordinatorji programa morajo predložiti letne delovne programe, ki jih Komisija sprejme skupaj s sklepi o financiranju v skladu s postopkom pregleda iz člena 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.
Za vsako državo članico so vzpostavljeni odbori z nalogami spremljanja in poročanja, ki jim sopredsedujejo predstavnik Komisije in koordinatorji programa. Izvedbeni organi zagotavljajo vsakodnevno spremljanje. Poleg tega Komisija izvajanje projektov pozorno spremlja s pregledi dokumentacije in obiski na kraju samem, ki jih opravi vsaki dve leti. Komisija je za dodatno podporo temu procesu upravičence pozvala, naj uvedejo metodologijo prislužene vrednosti (EVM) za objektivno merjenje uspešnosti in napredka projektov.
2.3Revizije in ocene
Komisija je leta 2016 uspešno izvedla vse ukrepe na podlagi notranje revizije upravljanja in nadzora programov iz leta 2015.
Glavni rezultat je bila poglobljena ocena
zanesljivosti načrtov financiranja zadevnih držav članic za varno dokončanje razgradnje. S študijo so bile potrjene prvotne pozitivne ugotovitve Komisije (tj. popolni, ustrezni in celoviti načrti razgradnje, ustrezna ocena skupnih osnovnih stroškov za programe razgradnje in zadostna sredstva za izpolnitev ciljev okvira za obdobje 2014–2020, brez vrzeli v financiranju). Analizirane so bile tudi vrzeli v financiranju po letu 2020, zlasti v Litvi. V zvezi s tem je študija pokazala, da so tri gospodarstva dokazljivo sposobna dokončati financiranje svojih programov z nacionalnimi finančnimi viri, pri čemer je vpliv na letni državni proračun za sedem let zanemarljiv ali v primeru Litve 0,3- do 0,5-odstoten.
Evropsko računsko sodišče je septembra 2016 objavilo poročilo o reviziji smotrnosti poslovanja s priporočili za Komisijo in države članice. Komisija je bodisi v celoti bodisi delno sprejela priporočila in se jih je ustrezno lotila ali se jih bo še naprej lotevala z:
-neprekinjeno podporo izmenjavi znanja in izvajanju dobrih praks;
-pojasnitvijo in okrepitvijo okvira za nacionalno sofinanciranje;
-raziskovanjem, ali bi se moralo namensko financiranje razgradnje nadaljevati po letu 2020;
-odprtjem razprave o možnostih za skupno odlaganje radioaktivnih odpadkov ter
-oceno, ali se stroški razgradnje in ravnanja z radioaktivnimi odpadki v vseh državah članicah obračunavajo pregledno.
Novembra 2016 so službe Komisije začele vmesno oceno. Ta ocena vključuje javno posvetovanje ter oceno rezultatov in učinkov programov, učinkovitosti porabe sredstev in dodane vrednosti za Unijo. V njej bodo obravnavane tudi možnosti za spremembo podrobnih izvedbenih postopkov8.
2.4Izvrševanje proračuna
Komisija je v letih 2014, 2015 in 2016 sprejela letne delovne programe in z njimi povezane sklepe o financiranju, , , pri čemer je namenska sredstva dodelila na podlagi sporazumov o prenosu pooblastil z EBRD (120,6 milijona EUR za IDFS za Kozloduj, 9,0 milijona EUR za IDSF za Ignalino, 30,3 milijona EUR za IDFS za Bohunice), CPMA (176,6 milijona EUR) in SIEA (62,5 milijona EUR). Izplačila Komisije so temeljila na predvidenih pogodbenih potrebah in napredku pri izvajanju projektov.
3Sofinanciranje
Program Kozloduj
Med letoma 2014 in 2016 je bilo iz nacionalnih virov izplačanih 42,8 milijona EUR za kritje stroškov načrta razgradnje jedrske elektrarne Kozloduj, iz IDSF za Kozloduj pa je bilo izplačanih 86,1 milijona EUR, pri čemer je stopnja sofinanciranja iz bolgarskih virov znašala 33 %.
Evropsko računsko sodišče je v svojem poročilu11 ocenilo, da finančni primanjkljaj za obdobje 2021–2030 znaša 28 milijonov EUR. Vendar Bolgarija trenutno izvaja triletni pregled načrta razgradnje, kot se zahteva z njeno nacionalno zakonodajo. Ko bo koordinator programa predložil rezultate tega pregleda, jih bo Komisija proučila ter nato poročala Parlamentu in Svetu.
Program Ignalina
Od začetka programa do junija 2016 je bilo iz nacionalnih virov izplačanih 137,9 milijona EUR za kritje stroškov načrta razgradnje jedrske elektrarne Ignalina, iz IDSF za Ignalino in CPMA pa je bilo izplačanih 805,8 milijona EUR, pri čemer je stopnja sofinanciranja iz litovskih virov znašala 15 %.
V sedanjem večletnem finančnem okviru je bil opažen trend zviševanja stopnje sofinanciranja. Pričakovati je, da bo v letih 2016 in 2017 iz nacionalnih virov izplačanih 44 milijonov EUR. V istem obdobju je pričakovati, da bo iz IDSF za Ignalino in CPMA izplačanih 176 milijonov EUR, pri čemer bo stopnja sofinanciranja iz litovskih virov v letih 2016 in 2017 znašala 20 %.
Finančni primanjkljaj za obdobje 2021–2038 ostaja precejšen, in sicer 1,561 milijarde EUR11. Z zadevno veljavno nacionalno zakonodajo se od litovske vlade zahteva, da po letu 2020 s pogajanji pridobi dodatno podporo Unije, in sprejeta je zaveza, da se bodo vsi stroški krili iz državnega proračuna, kjer ne bo na voljo drugih virov.
Program Bohunice
Od začetka programa do konca leta 2015 je bilo iz slovaškega nacionalnega jedrskega sklada izplačanih 148 milijonov EUR, iz IDSF za Bohunice pa je bilo izplačanih 189 milijonov EUR, pri čemer je stopnja sofinanciranja iz slovaških virov znašala 44 %.
Dodeljena nacionalna sredstva za obdobje od leta 2016 do leta 2025 (konec programa) znašajo 328 milijonov EUR, dodeljena sredstva EU pa znašajo 482 milijonov EUR. Preostali primanjkljaj za obdobje 2021–2025 znaša 92 milijonov EUR11.
4Napredek in uspešnost
Člen 2 vsake izmed dveh uredb, opredeljuje glavne konkretne cilje programov za razgradnjo za obdobje financiranja 2014–2020. Ti cilji so podrobneje opredeljeni v izvedbenih postopkih8, s katerimi so bili določeni osnovni scenariji za vsak program razgradnje do posameznega končnega stanja.
Vsi reaktorji so zaprti, izpraznjene so vse sredice razen ene. Leta 2016 so bili doseženi ključni mejniki, izdano je bilo dovoljenje za razgradnjo enot 3 in 4 jedrske elektrarne Kozloduj in znova se je začelo praznjenje jedrske elektrarne Ignalina. Tri države članice so napredovale pri dejavnostih demontaže, tako da je postopek razgradnje očitno nepovraten.
Ti dosežki so tudi pomembni koraki k večji varnosti na lokacijah. Ključni kazalniki uspešnosti kažejo, da je uspešnost na splošno usklajena s pričakovanji, pomagali pa so pri čim zgodnejši opredelitvi težav, da bi se določili učinkoviti ukrepi za ublažitev.
4.1Program Kozloduj
Enote 1–4 jedrske elektrarne Kozloduj so reaktorji VVER 440/230: enoti 1 in 2 sta bili zaprti leta 2002, enoti 3 in 4 pa leta 2006.
Od leta 2013 razgradnja poteka pod nadzorom bolgarskega državnega podjetja za radioaktivne odpadke (SERAW), posebne organizacije za razgradnjo, ki je odgovorna za varno ravnanje z radioaktivnimi odpadki na ozemlju Republike Bolgarije. SERAW deluje pod nadzorom ministrstva za energijo in je imetnik dovoljenja/izvajalec, odgovoren za razgradnjo enot 1–4 jedrske elektrarne Kozloduj in prihodnje nacionalno odlagališče.
Osnovni scenarij programa
Glavna elementa osnovnega scenarija programa Kozloduj sta: končno stanje degradiranega območja naj bi bilo doseženo do leta 2030, skupni stroški pa so ocenjeni na 1,107 milijarde EUR (2013). Osnovni scenarij je obrazložen v načrtu razgradnje jedrske elektrarne Kozloduj, ki so ga odobrili bolgarski organi, kot je potrjeno v dovoljenjih za razgradnjo.
Napredek
Na referenčni datum poročanja je bil napredek pri doseganju ciljev zadovoljiv:
-sredice in bazeni reaktorjev so izpraznjeni, novembra 2014 in julija 2016 pa sta bili izdani dovoljenji za razgradnjo enot 1 in 2 oziroma enot 3 in 4 jedrske elektrarne Kozloduj;
-demontaža turbinske dvorane je napredovala (demontiranih je bilo približno 13 430 ton kovinskih komponent, tj. ena tretjina, in uničenih je bilo približno 5 978 ton betonskih plošč);
-nadaljevala se je demontaža v reaktorskih zgradbah (demontiranih je bilo približno 196 ton kovinskih komponent);
-velike količine materiala so bile sproščene kot neradioaktivne (približno 13 049 ton);
-infrastruktura za ravnanje z odpadki je primerna za sedanje dejavnosti demontaže in dekontaminacije, vendar bodo v prihodnosti potrebne dodatne zmogljivosti. Pot odlaganja nizko radioaktivnih odpadkov (> 90 % količine vseh radioaktivnih odpadkov) je v pripravi, izgradnja nacionalnega odlagališča pa se bo začela leta 2017. Poleg tega je pomembno napredovala gradnja objektov za zmanjšanje prostornine radioaktivnih odpadkov ter objektov za fragmentacijo in dekontaminacijo, začetek obratovanja pa je predviden v letu 2017.
Uspešnost
Leta 2016 je bila uspešnost na splošno zadovoljiva: demontaža kovinskih komponent v turbinski dvorani je dosegla 93 % načrtovanih vrednosti, količina uničenih betonskih struktur pa je bila večja od načrtovane (dosežena pol leta prej, kot je bilo predvideno); vendar demontaža v reaktorskih zgradbah še ni dosegla načrtovane količine materiala.
Uspešnost pri uresničevanju časovnega načrta je bila zadovoljiva pri številnih projektih razgradnje, vendar zamud pri nekaterih projektih ni bilo mogoče preprečiti. Kot je bilo navedeno v lanskem poročilu4, je program na splošno izpostavljen večjim upravnim in pravnim tveganjem kot tehničnim tveganjem. Ta tveganja bi lahko ogrozila kritično pot programa, zato so bila obravnavana in ublažena v letnem delovnem programu za leto 2016. Zlasti je bila uspešno dokončana presoja vpliva na okolje za gradnjo nacionalnega odlagališča.
Od leta 2014 je bila prislužena vrednost programa, ki se izvaja s finančno pomočjo Unije, usklajena z dejanskimi stroški, iz česar je razvidna zadovoljiva stroškovna učinkovitost.
4.2Litva – jedrska elektrarna Ignalina
Jedrsko elektrarno Ignalina sestavljata dva reaktorja RBMK 1500: enota 1 je bila zaprta leta 2004, enota 2 pa leta 2009.
Litovsko državno podjetje jedrska elektrarna Ignalina (INPP) je imetnik dovoljenja/izvajalec, odgovoren za objekte v postopku razgradnje in objekte za odlaganje odpadkov. Deluje pod nadzorom ministrstva za energijo. INPP je lani dodatno prilagodilo svojo strukturo, da bi postalo učinkovita organizacija za razgradnjo, močnejša pri projektnem vodenju.
Osnovni scenarij programa
Glavna elementa osnovnega scenarija programa Ignalina sta: končno stanje degradiranega območja naj bi bilo doseženo do leta 2038, skupni stroški pa so ocenjeni na 3,377 milijarde EUR. Osnovni scenarij programa je obrazložen v končnem načrtu razgradnje20, ki ga je 25. avgusta 2014 odobril minister za energijo Republike Litve.
Napredek
Na referenčni datum poročanja je bil napredek pri doseganju ciljev zadovoljiv:
-septembra 2016 se je začelo odstranjevanje izrabljenih gorivnih svežnjev iz bazenov za izrabljeno gorivo v enotah 1 in 2;
-oktobra 2015 so bili prilagojeni pogoji dovoljenja za obratovanje enote 1 jedrske elektrarne Ignalina, da bi se dovolili nadaljnja demontaža in dekontaminacija opreme;
-dejavnosti demontaže in dekontaminacije v turbinski dvorani so napredovale do 99 % v enoti 1 in več kot 30 % v enoti 2, kar ustreza 19 576 tonam demontirane in dekontaminirane opreme od leta 2014 do konca junija 2016. To je skoraj 50 % cilja večletnega finančnega načrta;
-novi objekt za začasno suho skladiščenje izrabljenega goriva deluje;
-infrastruktura za ravnanje z odpadki ustreza sedanjim potrebam dejavnosti demontaže in dekontaminacije, vendar bodo v prihodnosti potrebne dodatne zmogljivosti. Pot odlaganja nizko radioaktivnih odpadkov (> 90 % količine vseh radioaktivnih odpadkov) je v pripravi, načrt površinskega odlagališča pa naj bi bil odobren v letu 2017. Poleg tega bodo leta 2018 začeli obratovati novi objekti za ravnanje s trdnimi odpadki in njihovo skladiščenje.
Uspešnost
Leta 2016 je demontaža opreme v turbinskih dvoranah in servisnih objektih, ki jih povezujejo z reaktorskimi zgradbami, potekala ustrezno hitro. Tudi ravnanje z odpadki je potekalo zadovoljivo in je bilo v skladu s ciljem ali ga je presegalo.
Prenosi prvih sodov z izrabljenim gorivom iz reaktorskih zgradb v novi objekt za začasno skladiščenje so bili izvedeni po načrtu.
Trenutno ni večjih pogodbenih sporov, ki bi vplivali na program, vendar je treba na nekaterih področjih, kot je dokončanje začetka obratovanja novih objektov za ravnanje s trdnimi odpadki in njihovo skladiščenje, izboljšati uspešnost pri uresničevanju časovnega načrta.
Analiza prislužene vrednosti kaže, da po treh letih celotni program (2014–2016) za šest mesecev zaostaja za načrtom.
Od leta 2014 je bila prislužena vrednost programa, ki se izvaja s finančno pomočjo Unije, usklajena z dejanskimi stroški, iz česar je razvidna zadovoljiva stroškovna učinkovitost.
4.3Slovaška – jedrska elektrarna Bohunice V1
Jedrsko elektrarno Bohunice V1 sestavljata dva reaktorja VVER 440/230: enota 1 je bila dokončno zaprta leta 2006, enota 2 pa leta 2008.
Slovaško podjetje Jadrová a vyraďovacia spoločnosť (JAVYS) je posebna organizacija za razgradnjo ter je odgovorna za varno razgradnjo jedrskih objektov, ravnanje z izrabljenim jedrskim gorivom in ravnanje z radioaktivnimi odpadki na ozemlju Republike Slovaške. Deluje pod nadzorom ministrstva za gospodarstvo. JAVYS je imetnik dovoljenja/izvajalec, odgovoren za razgradnjo jedrske elektrarne Bohunice V1, ravnanje z izrabljenim gorivom in objekte za odlaganje odpadkov.
Osnovni scenarij programa
Glavna elementa osnovnega scenarija programa Bohunice sta: končno stanje degradiranega območja naj bi bilo doseženo do leta 2025, skupni stroški pa so ocenjeni na 1,246 milijarde EUR. Osnovni scenarij programa je obrazložen v podrobnem načrtu razgradnje jedrske elektrarne Bohunice V120 z dne 22. oktobra 2014.
Napredek
Na referenčni datum poročanja je bil napredek pri doseganju ciljev zadovoljiv:
-sredice in bazeni reaktorjev so izpraznjeni, slovaški jedrski regulator pa je decembra 2014 izdal dovoljenje za drugo (končno) fazo razgradnje jedrske elektrarne Bohunice V1;
-v turbinski dvorani in pomožnih zgradbah reaktorja V1 so bili demontirani vsi sistemi razen enega. Demontaža hladilnih stolpov je bila oddana podizvajalcu, sicer pozneje, kot je bilo načrtovano, vendar po precej nižji ceni, kot je bila prvotno ocenjena, in brez vpliva na kritično pot časovnega načrta za razgradnjo jedrske elektrarne V1;
-začeli sta se demontaža in dekontaminacija v reaktorski zgradbi; izolacijski materiali primarnih krogov so bili v celoti odstranjeni; znova se je začela dekontaminacija primarnih krogov in objavljen je bil javni razpis za demontažo velikih komponent reaktorskega hladilnega sistema;
-velike količine materiala so bile sproščene kot neradioaktivne (približno 74 692 ton);
-infrastruktura za ravnanje z odpadki ustreza sedanjim potrebam dejavnosti demontaže in dekontaminacije, vzpostavljajo pa se dodatne zmogljivosti za prihodnje potrebe. V obstoječih odlagališčih v Mochovcu se povečuje zmogljivost poti odlaganja nizko radioaktivnih odpadkov (> 90 % količine vseh radioaktivnih odpadkov). V zadnjih fazah gradnje je tudi novo začasno skladišče za srednje radioaktivne odpadke, ki jih ni mogoče odlagati v Mochovcu.
Uspešnost
Leta 2016 je demontaža opreme v reaktorski zgradbi potekala zadovoljivo, kljub težavam, ki so se pojavile pri projektu dekontaminacije primarnih hladilnih krogov. Kot je bilo predvideno v prejšnjem poročilu4, so zamude pri tem projektu vplivale na druge dejavnosti, zaradi česar je bil dosežen manjši rezultat obdelave in priprave radioaktivnih odpadkov.
Analiza prislužene vrednosti kaže, da bi bil po treh letih (2014–2016) brez sprejetja ukrepov za ublažitev končni datum programa prestavljen za najmanj eno leto. Vendar je izboljšani sistem upravljanja, uveden za večletni finančni okvir 2014–2020, omogočil zgodnje odkritje težav, tako da je lahko izvajalec začel pravočasen pregled strukture razčlenitve del, da bi se zagotovilo dokončanje v roku (2025). Rezultati te analize bodo predstavljeni v vmesni oceni.
Od leta 2014 je bila prislužena vrednost programa, ki se izvaja s finančno pomočjo Unije, usklajena z dejanskimi stroški, iz česar je razvidna zadovoljiva stroškovna učinkovitost.
4.4Projekti v energetskem sektorju
V sedanjem večletnem finančnem okviru program pomoči ne zagotavlja nove finančne podpore za ukrepe za ublažitev v energetskem sektorju; vendar so do konca leta 2013 programi pomoči prispevali k projektom v energetskem sektorju v skladu z zadevnimi pristopnimi pogodbami in nacionalnimi energetskimi politikami. Številni projekti so danes končani, čeprav je del sredstev, ki so bila dodeljena pred letom 2014, še vedno na voljo za projekte v teku.
Bolgarija
Pomoč je bila zagotovljena za projekte na področju energijske učinkovitosti (na primer za javne zgradbe, ulično razsvetljavo, rudarsko opremo), prenosa in distribucije električne energije ter proizvodnje električne energije. Izplačanih je bilo 63 % dodeljenih sredstev.
Litva
Vsi projekti, ki so se izvajali prek Mednarodnega podpornega sklada za razgradnjo Ignaline, so dokončani.
Prek CPMA je bila pomoč zagotovljena za projekte na področju energijske učinkovitosti (na primer za javne zgradbe in ulično razsvetljavo), izplačanih pa je bilo 63 % dodeljenih sredstev.
Slovaška
Program pomoči je prispeval k ukrepom v sektorju prenosa energije in k ukrepom energijske učinkovitosti v javnih zgradbah. Slednji sklop projektov je bil dokončan. Večji projekti so bili dokončani tudi v sektorju prenosa energije. Izplačanih je bilo 57 % dodeljenih sredstev.
5Sklepne ugotovitve
Bolgarija, Litva in Slovaška so napredovale pri razgradnji reaktorjev, ki so predmet tega poročila. Priprava in potrditev njihovih zadevnih načrtov razgradnje leta 2014 sta bili pomemben mejnik v zvezi s tem. Glede na napredek demontaže Komisija meni, da nobenega od teh reaktorjev ni možno gospodarno znova zagnati.
Potrebe po financiranju za dosego končnega stanja razgradnje so bile opredeljene. Dolgoročno ravnanje z izrabljenim gorivom in radioaktivnimi odpadki ne spada na področje uporabe programa pomoči Unije, zato je zanj v celoti odgovorna država članica v skladu z ustrezno direktivo5.
Na podlagi študije Komisije iz leta 201610 je financiranje iz večletnega finančnega okvira 2014–2020 primerno za izpolnitev ciljev iz člena 2 vsake od uredb, . To bo omogočilo precej izboljšane ravni varnosti na lokacijah; za jedrski elektrarni Kozloduj in Bohunice se pričakuje, da bodo preostale radiološke nevarnosti minimalne, cilj za jedrsko elektrarno Ignalina pa je odstraniti vse izrabljeno jedrsko gorivo iz enot reaktorja in vzpostaviti celotno infrastrukturo, potrebno za varno dokončanje razgradnje.
Do leta 2020 se v nobeni od treh držav ne pričakuje finančni primanjkljaj. Zbiranje dolgoročno potrebnih dodatnih sredstev (po letu 2020) zahteva skrbno spremljanje, zlasti v Litvi.
V sedanjem finančnem okviru so se programi vztrajno približevali najtežjim fazam razgradnje. Na primer pri jedrski elektrarni Bohunice, kjer je izvajanje programa najbolj napredovalo, je izvajalec začel demontažo in dekontaminacijo primarnih krogov reaktorja ter naletel na prve težave, ko se je začela tehnično najzahtevnejša faza programa. Vendar se je struktura upravljanja izkazala za ustrezno za zgodnje odkrivanje težav na podlagi spremljanja in ključnih kazalnikov uspešnosti ter hitro opredelitev ukrepov za ublažitev. Pridobljena spoznanja bodo koristna za programa Kozloduj in Ignalina; pri zadnjem demontažo otežuje posebna narava sredice reaktorja, saj niti po vsem svetu nimajo veliko izkušenj s tem.
Kot je poudarjeno v poročilu Računskega sodišča11, so pri vzpostavitvi infrastrukture za ravnanje z odpadki v preteklosti nastajale precejšnje zamude, zlasti v Litvi in Bolgariji; dolgotrajne težave so bile zdaj ublažene in zadevni projekti spet potekajo v skladu z načrtom in pod strogim spremljanjem.
Podrobno opredeljeni cilji in kazalniki (ki so jih predlagale tri države članice in jih je odobrila Komisija8) so omogočili natančno spremljanje in merjenje napredka dela na podlagi kvantitativnih podatkov. Poleg tega sta se z metodologijo prislužene vrednosti, ki se uporablja za tri programe (glej preglednico 2 v Prilogi), izboljšala primerljivost napredka pri izvajanju in okrepila učinkovitost nadzora Komisije.
Obeti
Komisija bo opravila vmesno oceno programov ter o rezultatih poročala Parlamentu in Svetu do konca leta 2017. Pri tem bodo pregledani podrobno opredeljeni izvedbeni postopki8 za nadaljnjo racionalizacijo upravljanja programov, kritično bo proučen delež nacionalnega sofinanciranja in opredeljeni bodo morebitni stroški, ki niso povezani z razgradnjo.
Glavni pričakovani dosežki na tem področju so:
·v Bolgariji začetek gradnje nacionalnega odlagališča in dokončanje drugih ključnih infrastruktur za ravnanje z odpadki;
·v Litvi stalno napredovanje izpraznitve in priprave za demontažo grafitne sredice, ki je edinstven projekt, kakršnega še ni bilo;
·na Slovaškem dekontaminacija primarnega kroga in oddaja ključnih naročil za demontažo.
