EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 10.1.2017
COM(2017) 9 final
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ
„OBLIKOVANJE EVROPSKEGA PODATKOVNEGA GOSPODARSTVA“
{SWD(2017) 2 final}
EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 10.1.2017
COM(2017) 9 final
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ
„OBLIKOVANJE EVROPSKEGA PODATKOVNEGA GOSPODARSTVA“
{SWD(2017) 2 final}
„Oblikovanje evropskega podatkovnega gospodarstva“
1.UVOD
Podatki so postali nepogrešljiv vir za gospodarsko rast, ustvarjanje delovnih mest in družbeni napredek. Analiza podatkov olajšuje optimizacijo postopkov in odločitev, inovacije in predvidevanje prihodnjih dogodkov. Ta svetovni trend ima ogromen potencial na različnih področjih od zdravja, okolja, prehranske varnosti, podnebja in učinkovite rabe virov do energije, inteligentnih prometnih sistemov in pametnih mest.
Za „podatkovno gospodarstvo“ 1 je značilen ekosistem različnih vrst subjektov na trgu, kot so proizvajalci, raziskovalci in ponudniki infrastrukture, ki sodelujejo pri zagotavljanju, da so podatki dostopni in jih je mogoče uporabiti. To subjektom na trgu omogoča, da pridobijo vrednost iz teh podatkov z ustvarjanjem različnih aplikacij, ki ponujajo veliko možnosti za izboljšanje vsakdanjega življenja (npr. upravljanje prometa, optimizacija žetev ali zdravstveno varstvo na daljavo).
Vrednost podatkovnega gospodarstva EU je bila leta 2014 ocenjena na 257 milijard EUR ali 1,85 % BDP EU 2 . Leta 2015 se je vrednost povečala na 272 milijard EUR ali 1,87 % BDP EU (letna rast v višini 5,6 %). V skladu z isto napovedjo bo njegova vrednost, če se bodo pogoji za okvir politike in pravni okvir podatkovnega gospodarstva pravočasno vzpostavili, do leta 2020 zrasla na 643 milijarde EUR, tj. 3,17 % skupnega BDP EU.
Na podlagi splošne uredbe o varstvu podatkov 3 bo namesto 28 nacionalnih zakonodaj od maja 2018 veljal en sam vseevropski sklop predpisov. Na novo vzpostavljeni mehanizem „vse na enem mestu“ 4 bo zagotovil, da bo za nadzor čezmejne obdelave podatkov, ki jo izvede podjetje v EU, odgovoren en organ za varstvo podatkov. Zagotovila se bo dosledna razlaga novih predpisov. Zlasti v čezmejnih primerih, ki vključujejo več nacionalnih organov za varstvo podatkov, se bo sprejela ena sama odločitev, da se zagotovijo skupne rešitve za skupne težave. Poleg tega se bodo s splošno uredbo o varstvu podatkov zagotovili enaki pogoji za podjetja EU in tuja podjetja, saj bodo morala podjetja s sedežem zunaj EU, če ponujajo blago in storitve ali spremljajo vedenje posameznikov v EU, upoštevati enaka pravila kot evropska podjetja. Višja stopnja zaupanja potrošnikov bo koristila evropskim in zunanjim komercialnim operaterjem.
Direktiva o e-zasebnosti obravnava zaupnost elektronskih komunikacijskih storitev v EU. Pregledana direktiva o e-zasebnosti, ki se hkrati s tem sporočilom predlaga v obliki uredbe 5 , naj bi zagotovila višjo stopnjo varstva v popolni skladnosti s splošno uredbo o varstvu podatkov. Trdni predpisi o varstvu podatkov vzpostavljajo zaupanje, ki bo digitalnemu gospodarstvu omogočilo razvoj na notranjem trgu.
Kot je predsednik Juncker poudaril v svojem govoru o stanju v Evropski uniji z dne 14. septembra 2016, „[b]iti Evropejec pomeni imeti pravico do varstva svojih osebnih podatkov v skladu z močno evropsko zakonodajo. Evropejci namreč ne želijo, da bi droni iz zraka snemali vsak njihov korak ali da bi podjetja spremljala vsak njihov klik z miško. Zato so se Parlament, Svet in Komisija maja letos dogovorili o skupni evropski uredbi o varstvu podatkov. To je močan evropski zakon, ki velja za podjetja, ne glede na to, kje imajo sedež in kdaj obdelujejo vaše podatke. Ker je v Evropi zasebnost pomembna. To je vprašanje človekovega dostojanstva.“
Komisija je v sporočilu z naslovom „Varovanje zasebnosti v povezanem svetu – Evropski okvir varstva podatkov za 21. stoletje“ iz leta 2012 6 in sporočilu z naslovom „Uspešnemu podatkovno vodenemu gospodarstvu naproti“ iz leta 2014 7 priznala, da so potrebna sodobna, skladna pravila za vso EU za prost pretok podatkov iz ene države članice v drugo in da evropsko digitalno gospodarstvo v primerjavi z ZDA počasi sprejema podatkovno revolucijo, prav tako pa nima primerljive industrijske zmogljivosti. Ugotovila je, da lahko pomanjkanje pravnega okolja, prilagojenega trgovanju s podatki v EU, prispeva k nezadostnemu dostopu do velikih naborov podatkov, ustvarja ovire za vstop novih udeležencev na trg in onemogoča inovacije.
Neupravičene omejitve prostega pretoka podatkov bodo verjetno ovirale razvoj podatkovnega gospodarstva EU. Te omejitve so povezane z zahtevami, ki so jih javni organi uvedli glede lokacije podatkov za namene shranjevanja ali obdelave. Vprašanje prostega pretoka podatkov se nanaša na vse vrste podatkov: podjetja in akterji v podatkovnem gospodarstvu se ukvarjajo z industrijskimi ali strojno generiranimi podatki, ne glede na to, ali so osebni ali ne, in podatki, ki se ustvarijo s človekovim delovanjem. Komisija je v strategiji za enotni digitalni trg napovedala, da bo predlagala pobudo, ki bo obravnavala omejitve prostega pretoka podatkov iz razlogov, ki niso povezani z varstvom osebnih podatkov znotraj EU, in neupravičene omejitve glede lokacije podatkov za namene shranjevanja ali obdelave. Take omejitve vključujejo pravne akte, ki jih sprejmejo države članice, upravna pravila in prakse z enakim učinkom. Njihovo število se bo povečalo z rastjo podatkovnega gospodarstva, zaradi česar se bo ustvarila negotovost glede tega, kje se podatki lahko shranijo ali obdelajo. To bi lahko vplivalo na vse sektorje gospodarstva ter organizacije zasebnega in javnega sektorja, ki bi lahko imele težave pri dostopanju do inovativnejših in/ali cenovno ugodnejših podatkovnih storitev. Neupravičene omejitve glede lokacije podatkov ovirajo svobodo opravljanja storitev in svobodo ustanavljanja iz Pogodbe ter kršijo zadevno sekundarno zakonodajo. Zaradi tega bi se lahko razdrobil trg in zmanjšala kakovost storitve za uporabnike ter konkurenčnost ponudnikov podatkovnih storitev, zlasti manjših subjektov.
Neupravičena lokalizacija podatkov je zaradi vse večjega pomena podatkov in podatkovnih storitev v svetovnem gospodarstvu in morebitnega odnosa tretjih držav v zvezi s tem vprašanjem tudi predmet razprav med EU in njenimi trgovinskimi partnericami. Predpisi EU v zvezi z varstvom podatkov ne morejo biti predmet pogajanj v okviru prostotrgovinskega sporazuma. Kot je pojasnjeno v sporočilu Komisije o izmenjavi in varovanju osebnih podatkov v globaliziranem svetu 8 , morajo dialogi o varstvu podatkov in trgovinska pogajanja s tretjimi državami potekati ločeno. Komisija si bo poleg tega, kakor je navedeno v sporočilu z naslovom „Trgovina za vse“ 9 , prizadevala s pomočjo trgovinskih sporazumov EU določiti pravila za elektronsko trgovanje in čezmejni pretok podatkov ter obravnavati nove oblike digitalnega protekcionizma, pri čemer bo v celoti upoštevala pravila EU o varstvu podatkov in ne bo posegala vanje.
Ker se preoblikovanje, ki temelji na podatkih, razširja na gospodarstvo in družbo, vse večje količine podatkov generirajo stroji ali postopki na podlagi tehnologij v vzponu, kot so internet stvari, tovarne prihodnosti in avtonomno povezani sistemi. Povezljivost sama po sebi spreminja način, kako se lahko dostopa do podatkov: podatki, ki so bili običajno dostopni prek fizičnih povezav, so zdaj vse bolj dostopni na daljavo. Izjemna raznolikost virov in vrst podatkov ter velike priložnosti za vpogled v te podatke na različnih področjih, tudi za razvoj javne politike, se šele pojavljajo. Da bi lahko javni in zasebni subjekti na podatkovnem trgu izkoristili te priložnosti, morajo imeti dostop do velikih in raznolikih naborov podatkov. Vprašanja glede dostopa in prenosa v zvezi s podatki, ki jih generirajo ti stroji ali postopki, so zato ključna za nastanek podatkovnega gospodarstva in zahtevajo skrbno presojo.
Druga nova vprašanja se nanašajo na uporabo pravil o odgovornosti za vsakršno škodo, ki nastane zaradi okvare povezane naprave ali robota, ter na prenosljivost in interoperabilnost podatkov. V okviru novih tehnologij, kot je internet stvari ali robotika, obstaja zapletena in vse večja soodvisnost med proizvodi (na podlagi strojne in programske opreme) ter med medsebojno povezanimi napravami. Poleg tega se lahko nova vprašanja pojavijo zaradi avtonomnih strojev, katerih nepričakovano in nenačrtovano ravnanje bi lahko škodovalo osebam in stvarem. Ti pojavi bi lahko ustvarili pravno negotovost v zvezi z uporabo obstoječega okvira odgovornosti in varnosti.
Kot je bilo napovedano v strategiji za enotni digitalni trg, je cilj Komisije oblikovati jasno in prilagojeno politiko in pravni okvir za podatkovno gospodarstvo z odstranitvijo preostalih ovir za pretok podatkov ter odpravo pravnih negotovosti, ki so jih ustvarile nove podatkovne tehnologije. Nadaljnji cilji, na katerih temelji to sporočilo, so povečanje dostopnosti in uporabe podatkov, spodbujanje novih podatkovnih poslovnih modelov ter izboljšanje pogojev za dostop do podatkov in razvoj podatkovne analitike v EU. Komisija zato predstavlja usmerjena vprašanja za razpravo za „oblikovanje evropskega podatkovnega gospodarstva“.
V skladu s tem so v tem sporočilu obravnavana naslednja vprašanja: prosti pretok podatkov; dostop do strojno generiranih podatkov in njihov prenos; odgovornost in varnost v okviru tehnologij v vzponu ter prenosljivost neosebnih podatkov, interoperabilnost in standardi. V tem sporočilu so navedeni tudi predlogi za preskušanje skupnih regulativnih rešitev v resničnem okolju.
Komisija začenja obsežen dialog z zainteresiranimi stranmi o vprašanjih, ki se proučujejo v tem sporočilu. Prva faza tega dialoga je javno posvetovanje, ki se bo objavilo hkrati s svežnjem za podatkovno gospodarstvo 10 .
2.Prosti pretok podatkov
Za dobro delujoče in dinamično gospodarstvo mora biti omogočen in zaščiten pretok podatkov na notranjem trgu. V hitro razvijajočem se tehnološkem okviru je varen in zanesljiv pretok podatkov ključen za varstvo štirih temeljnih svoboščin enotnega trga EU iz pogodb (blago, delavci, opravljanje storitev in kapital). Podatkovne storitve vse hitreje naraščajo v EU in po svetu. Učinkovit enotni trg brez ovir v tem sektorju bi ustvaril precejšnje možnosti za dodatno rast in delovna mesta.
To rast in inovacije v podatkovnem gospodarstvu ter izvajanje čezmejnih javnih storitev lahko ogrozijo ovire za prosti pretok podatkov v EU, kot so neupravičene zahteve glede lokalizacije podatkov, ki jih uvedejo javni organi. Ukrepi za lokalizacijo podatkov dejansko ponovno uvajajo digitalni „nadzor meja“ 11 . Zajemajo vse od zahtev nadzornih organov, da morajo ponudniki finančnih storitev svoje podatke shranjevati lokalno, do izvajanja predpisov o varovanju poslovnih skrivnosti, ki določajo lokalno shranjevanje ali obdelavo podatkov, in obsežnih predpisov, ki zahtevajo lokalno hrambo arhiviranih podatkov, ki jih generira javni sektor, ne glede na njihovo občutljivost.
Vprašanja varstva zasebnosti so legitimna vprašanja, vendar jih javni organi ne bi smeli uporabiti kot razlog za neupravičeno omejitev prostega pretoka podatkov. Kot je bilo navedeno, splošna uredba o varstvu podatkov zagotavlja enotni sklop pravil z visoko ravnjo varstva osebnih podatkov za vso EU. Krepi zaupanje potrošnikov v spletne storitve in zagotavlja enotno uporabo predpisov v vseh državah članicah prek okrepljenih nacionalnih organov za varstvo podatkov. Splošna uredba o varstvu podatkov spodbuja potrebno zaupanje v obdelavo podatkov in je temelj za prosti pretok osebnih podatkov v EU. Odpravlja omejitve pretoka osebnih podatkov v Uniji, kadar te temeljijo na razlogih v zvezi z varstvom osebnih podatkov 12 . Vendar pa splošna uredba o varstvu podatkov ne zajema omejitev, ki ne temeljijo na razlogih v zvezi z varstvom podatkov, ampak na primer na davčni ali računovodski zakonodaji. Poleg tega neosebni podatki, tj. podatki, ki niso povezani z določenim ali določljivim posameznikom 13 , ne spadajo na področje uporabe splošne uredbe o varstvu podatkov in se lahko na primer nanašajo na neosebne podatke, ki jih generirajo stroji.
Omejitve glede lokacije podatkov lahko izhajajo iz pravnih predpisov ali upravnih smernic ali praks, v skladu s katerimi mora biti shranjevanje ali obdelava podatkov 14 v elektronski obliki 15 omejeno na določeno geografsko področje ali jurisdikcijo. Včasih omejitve uvedejo države članice zaradi prepričanja, da nadzorni organi lažje preverjajo lokalno shranjene podatke. Lokalizacija se uporablja tudi kot nadomestilo za zagotovila glede zasebnosti, revizije, preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter varnosti podatkov. Vendar ti ukrepi v praksi redko prispevajo k ciljem, ki naj bi jih dosegli.
Varnost informacij ni odvisna le od tega, kje so podatki fizično shranjeni, ampak od številnih dejavnikov, kot je ohranjanje njihove zaupnosti in celovitosti, kadar so podatki na voljo zunaj infrastrukture, v kateri so shranjeni. V zvezi s tem niso omejitve glede lokacije podatkov tiste, ki dejansko omogočajo varno shranjevanje podatkov in obdelavo, ampak so to najnovejše dobre prakse upravljanja IKT v obsegu, ki precej presega posamezne sisteme. Da bi podatke zaščitili pred lokalnimi naravnimi nesrečami ali kibernetskimi napadi, bi lahko bile na primer infrastrukture za hrambo podatkov v različnih državah članicah druga drugo podpirale ter bi lahko izkoristile tehnične in organizacijske ukrepe, predvidene v direktivi o varnosti omrežij in informacijskih sistemov 16 . Poleg tega bi se razpoložljivost podatkov za regulativne ali nadzorne namene, ki nikakor ni vprašljiva, namesto z omejitvami lokalizacije bolje zagotovila s krepitvijo sodelovanja med nacionalnimi organi ali med takimi organi in zasebnim sektorjem. Dejansko bi lahko imele zahteve glede lokalizacije podatkov na področju, za katero je značilno tesno sodelovanje med nadzornimi organi, kot so finančne storitve, nasproten učinek 17 .
Kljub temu so lahko zahteve glede lokalizacije podatkov utemeljene in sorazmerne v določenih okvirih ali v zvezi z nekaterimi podatki, zlasti pred vzpostavitvijo učinkovitih ureditev čezmejnega sodelovanja, kot je zagotavljanje varne obdelave nekaterih podatkov v zvezi s kritično energetsko infrastrukturo ali razpoložljivosti elektronskih dokazov (npr. lokaliziranih kopij naborov podatkov) za organe kazenskega pregona ali lokalnega shranjevanja podatkov iz nekaterih javnih registrov.
Na žalost se trend po svetu in v Evropi nagiba k lokalizaciji podatkov, pristopu, ki pogosto temelji na napačnem razumevanju, da so lokalizirane storitve samodejno varnejše od čezmejnih storitev. Poleg tega na trg podatkovnih storitev precej vplivata pomanjkanje preglednih predpisov in trdno prepričanje glede potrebe po lokalizaciji podatkov. To lahko omeji dostop podjetij in organizacij javnega sektorja do cenovno ugodnejših in inovativnejših podatkovnih storitev ali pa podjetja, ki poslujejo čezmejno, prisili, da uredijo infrastrukture za shranjevanje in obdelavo presežnih podatkov. Navedeno bi lahko podatkovno vodena podjetja, zlasti zagonska ter mala in srednja podjetja, oviralo pri razširitvi njihovih dejavnosti, vstopu na nove trge (ker bi na primer morala vlagati v podatkovne centre v 28 državah članicah) ali centralizaciji podatkovnih in analitičnih zmogljivosti, da bi lahko razvila nove proizvode in storitve.
Evropa trenutno 84 % svojega končnega povpraševanja po storitvah, „povezanih z IKT“ (svetovanje, gostovanje, razvoj), zagotavlja interno znotraj EU. Če bi se te storitve z odpravo omejitev glede lokalizacije podatkov lahko enostavneje opravljale tudi čezmejno znotraj EU, bi se lahko BDP zaradi prihrankov pri stroških in večje učinkovitosti povečal za do 8 milijard EUR letno 18 .
Lokalizacija podatkov ovira tudi širše sprejemanje shranjevanja in računalništva v oblaku. To bi lahko imelo tudi širše družbene učinke. Dejansko bi lahko učinkovitejša uporaba informacijskih virov prispevala k zmanjšanju porabe energije in emisij ogljika za neto 30 % ali več. Majhno podjetje, ki bi začelo uporabljati oblak, bi lahko z upravljanjem svojih poslovnih aplikacij v oblaku namesto na lastni infrastrukturi svojo porabo energije in emisije ogljika zmanjšalo za več kot 90 %. Svetovni trg energijsko učinkovitih podatkovnih centrov naj bi se do konca leta 2020 povečal na skoraj 90 milijard EUR. Razdrobljeni trg podatkovnih storitev bi oviral polni razvoj teh energijsko učinkovitejših storitev v EU in tudi ogrozil pripravljenost za naložbe.
Da bi se rešila navedena vprašanja in odpravile navedene omejitve ter izkoristil celotni potencial evropskega podatkovnega gospodarstva, bi moral vsak ukrep držav članic, ki vpliva na shranjevanje ali obdelavo podatkov, temeljiti na „načelu prostega pretoka podatkov v EU“ in izhajati iz njihovih obveznosti na podlagi določb o prostem pretoku storitev in svobodi ustanavljanja iz Pogodbe in zadevne sekundarne zakonodaje. Vse sedanje ali nove omejitve glede lokacije podatkov bi bilo treba skrbno utemeljiti na podlagi Pogodbe in sekundarne zakonodaje, da bi se tako preverilo, ali so potrebne in sorazmerne za doseganje pomembnega cilja v splošnem interesu, kot je javna varnost 19 .
Načelo prostega pretoka osebnih podatkov 20 iz primarne in sekundarne zakonodaje bi se moralo uporabljati tudi, kadar splošna uredba o varstvu podatkov državam članicam omogoča reguliranje posebnih zadev. Države članice bi bilo treba spodbujati, da uvodnih izjav iz splošne uredbe o varstvu podatkov ne bi uporabile za dodatno omejitev prostega pretoka podatkov.
Evropski svet je v svojih sklepih z dne 15. decembra 2016 pozval k odpravi preostalih ovir na enotnem trgu, vključno z ovirami za prost pretok podatkov 21 .
|
Da bi Komisija uresničila načelo prostega pretoka podatkov, bo sprejela naslednja ukrepa: po objavi tega sporočila bo Komisija začela strukturirane dialoge z državami članicami in drugimi zainteresiranimi stranmi o utemeljitvah za ukrepe v zvezi z lokacijo podatkov in njihovi sorazmernosti, pri čemer bo za izhodišče uporabila omejitve, ki jih je opredelila do zdaj; Komisija bo na podlagi rezultatov dialogov in nadaljnjega zbiranja dokazov o obsegu in naravi omejitev glede lokacije podatkov in njihovih učinkov, zlasti na MSP in zagonska podjetja, med drugim s spremljajočim javnim posvetovanjem, po potrebi začela postopke za ugotavljanje kršitev, da bi odpravila neupravičene ali nesorazmerne ukrepe v zvezi z lokacijo podatkov, po potrebi pa lahko sprejme tudi dodatne pobude o prostem pretoku podatkov. V tem okviru se bodo vsi nadaljnji ukrepi izvedli v skladu z načeli za boljše pravno urejanje. |
3.Dostop do podatkov in njihov prenos
Vse večje količine podatkov generirajo stroji ali procesi na podlagi tehnologij v vzponu, kot je internet stvari. Taki podatki se vse bolj uporabljajo kot ključni sestavni del novih, inovativnih storitev, da bi se izboljšali proizvodi ali proizvodni postopki in podprlo odločanje.
Raznolikost podatkov, ki jih generirajo ti stroji ali procesi, subjektom na podatkovnem trgu ponuja velike priložnosti za inovacije in vpogled v te podatke. Podatki, ki jih na primer zajamejo senzorji na sodobnih kmetijah, bi se lahko uporabili za razvoj aplikacije za optimizacijo žetve, podatki, ki jih generirajo senzorji na semaforjih, pa bi se lahko uporabili za razvoj aplikacije za upravljanje prometa ali optimizacijo poti.
Da bi subjekti na trgu iz teh vrst podatkov pridobili najvišjo mogočo vrednost, morajo imeti dostop do velikih in raznolikih naborov podatkov. Vendar je to težje doseči, če tisti, ki podatke generirajo, te zadržijo zase, podatki pa se posledično analizirajo z omejitvami. Vprašanja glede dostopa in prenosa v zvezi s surovimi podatki (tj. podatki, ki se od takrat, ko so bili zabeleženi, niso obdelali ali spremenili), ki jih generirajo ti stroji ali postopki, so zato ključna za nastanek podatkovnega gospodarstva in jih je treba skrbno oceniti.
Vprašanje dostopa do strojno generiranih podatkov se proučuje v več sektorjih, kot so promet, energetski trgi, pametna življenjska okolja ter sektor zdravstvenega in socialnega varstva.
Preden se prouči sedanje stanje glede dostopa do podatkov v EU, je treba pojasniti, katere vrste podatkov se proučujejo v tem okviru.
3.1.Vrsta podatkov, ki se proučuje
Podatki so lahko na splošno osebni ali neosebni. Podatki, ki jih na primer generirajo tipala za merjenje temperature prostora, so lahko po naravi osebni, če jih je mogoče povezati z osebo, podatki o vlažnosti prsti pa niso osebni. Osebni podatki se lahko spremenijo v neosebne podatke s postopkom anonimizacije. Kadar se podatki štejejo za osebne podatke 22 , se bo uporabil okvir za varstvo podatkov, zlasti splošna uredba o varstvu podatkov.
Strojno generirane podatke brez neposrednega posredovanja človeka ustvarjajo računalniški procesi, aplikacije ali storitve ali pa jih ustvarjajo senzorji, ki obdelujejo informacije, prejete od virtualne ali resnične opreme, programske opreme ali strojev.
Strojno generirani podatki so lahko po naravi osebni ali neosebni. Kadar strojno generirani podatki omogočajo identifikacijo fizične osebe, se štejejo za osebne podatke, zanje pa veljajo vsi predpisi o osebnih podatkih, dokler niso v celoti anonimizirani (npr. podatki o lokaciji mobilnih aplikacij).
Skupna tema, ki povezuje prosti pretok podatkov z novimi vprašanji glede dostopa in prenosa podatkov, je, da se bodo podjetja in subjekti v podatkovnem gospodarstvu ukvarjali z osebnimi in tudi neosebnimi podatki, ter da bodo pretoki in nabori podatkov vedno vsebovali obe vrsti podatkov. Vsak ukrep politike mora upoštevati to gospodarsko resničnost in pravni okvir o varstvu osebnih podatkov ter hkrati spoštovati temeljne pravice posameznikov.
3.2.Omejen dostop do podatkov
Da bi lahko ocenili to novo vprašanje, je treba najprej proučiti, kako lahko podjetja in drugi subjekti na trgu dostopajo do velikih in raznolikih naborov podatkov, potrebnih v podatkovnem gospodarstvu.
Razpoložljivi dokazi 23 kažejo, da podjetja, ki razpolagajo z velikimi količinami podatkov, na splošno večinoma uporabljajo interne zmogljivosti za podatkovno analitiko. Večinoma podatke generira in analizira isto podjetje in tudi kadar se analiza podatkov prenese na podizvajalca, nadaljnja ponovna uporaba podatkov ni dovoljena. Poleg tega v nekaterih primerih proizvajalci, podjetja, ki ponujajo storitve, ali drugi subjekti na trgu, ki razpolagajo s podatki, podatke, ki so jih generirali njihovi stroji ali so se generirali prek njihovih proizvodov in storitev, zadržijo zase, s čimer lahko omejijo ponovno uporabo na podrejenih trgih. Številna podjetja ne izkoristijo ali ne omogočajo uporabnikom prijaznih vmesnikov za aplikacijsko programiranje (API) 24 (ki določajo, kako bi morale različne aplikacije delovati med seboj), ki so lahko varna vrata za nove in inovativne uporabe podatkov, s katerimi razpolagajo zadevna podjetja.
Na splošno je torej izmenjava podatkov omejena. Podatkovni trgi počasi nastajajo, vendar se ne uporabljajo široko. Podjetja morda nimajo pravih orodij ter spretnosti in znanj, da bi količinsko opredelila gospodarsko vrednost svojih podatkov, in se morda bojijo, da bi ogrozila ali izgubila svojo konkurenčno prednost, če bodo podatki na voljo konkurentom.
3.3.Surovi podatki, ki jih generirajo stroji: pravno stanje na ravni EU in nacionalni ravni
Surovi podatki, ki jih generirajo stroji, niso zaščiteni z obstoječimi pravicami intelektualne lastnine, saj se zanje ne šteje, da so rezultat intelektualnih prizadevanj in/ali s kakršnega koli vidika izvirni. Pravica sui generis iz direktive o bazah podatkov (Direktiva 96/9/ES), ki daje izdelovalcem baz podatkov možnost, da preprečijo neupravičeno pridobivanje in/ali ponovno uporabo celotne vsebine te baze podatkov ali njenega bistvenega dela, lahko zagotovi zaščito le, če je pri stvaritvi take baze podatkov prisotna večja naložba v pridobivanje, preverjanje ali predstavitev njene vsebine. Nedavno sprejeta direktiva o varstvu poslovnih skrivnosti (Direktiva 2016/943/EU), ki jo je treba v nacionalno zakonodajo prenesti do junija 2018, bo zagotovila varstvo poslovnih skrivnosti pred njihovo protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem. Da bi se podatki lahko šteli za „poslovno skrivnost“, je treba sprejeti ukrepe za varstvo zaupnosti informacij, ki so „intelektualni kapital podjetja“.
Na podlagi zakonodaj držav članic se pravni zahtevki za podatke uporabljajo le, kadar navedeni podatki izpolnjujejo posebne pogoje, na podlagi katerih se na primer štejejo za pravico intelektualne lastnine, bazo podatkov, zaščiteno s pravico sui generis, ali trgovinsko skrivnost. Vendar na ravni EU surovi podatki, ki jih generirajo stroji, sami po sebi na splošno ne bi izpolnili zadevnih pogojev.
Na nacionalni ravni ali ravni Unije torej ni nobenega celovitega okvira politike v zvezi s surovimi podatki, ki jih generirajo stroji, ki se ne štejejo za osebne podatke, ali v zvezi s pogoji za njihovo gospodarsko izkoriščanje in trgovanje. Zadevno vprašanje se večinoma rešuje s pogodbenimi rešitvami. Morda bi zadoščala uporaba obstoječih instrumentov splošnega pogodbenega in konkurenčnega prava, ki so na voljo v Uniji. Poleg tega se lahko predvidijo prostovoljni ali krovni sporazumi, ki zajemajo nekatere sektorje. Kadar imajo udeleženci na trgu neenako pogajalsko moč, pa tržne rešitve same morda ne bodo zadoščale za zagotavljanje pravičnih in inovacijam prijaznih rešitev, olajšanje dostopa novim udeležencem na trgu in izogibanje vezanosti.
3.4.Stanje v praksi
V nekaterih primerih lahko proizvajalci ali ponudniki storitev postanejo dejanski „lastniki“ podatkov, ki jih generirajo njihovi stroji ali procesi, čeprav je lastnik navedenih strojev uporabnik. Dejanski nadzor nad temi podatki je lahko vir razlikovanja in konkurenčna prednost za proizvajalce. Vendar je to lahko problematično, saj proizvajalec uporabniku pogosto prepreči, da bi uporabo podatkov dovolil drugi osebi.
Različni subjekti na trgu, ki imajo nadzor nad podatki, lahko glede na posebnosti trgov zato izkoristijo vrzeli v regulativnem okviru ali zgoraj opisane pravne negotovosti ter uvedejo nedovoljene standardne pogodbene pogoje za uporabnike ali uporabijo tehnična sredstva, kot so lastniški formati ali šifriranje. Več držav članic je področje uporabe direktive, ki potrošnike ščiti pred nedovoljenimi pogodbenimi pogoji, razširilo tudi na poslovanje med podjetji, vendar tega niso storile vse. Zaradi tega bi lahko bili na primer uporabniki in podjetja vezani na izključne dogovore o izkoriščanju podatkov. Lahko se pojavi prostovoljna souporaba informacij, vendar bi lahko pogajanja o takih pogodbah prinesla precejšnje stroške prenosa za šibkejše strani, kadar ti niso v enakovrednem pogajalskem položaju ali zaradi precejšnjih stroškov najema strokovne pravne pomoči.
3.5.Prihodnji okvir EU za dostop do podatkov
Zagotavljanje dostopa do strojno generiranih podatkov trenutno proučujejo nekatere države članice, ki se lahko odločijo, da bodo to vprašanje urejale same. Zaradi neusklajenega pristopa bi lahko prišlo do razdrobljenosti, tak pristop pa bi škodil razvoju podatkovnega gospodarstva EU in opravljanju čezmejnih podatkovnih storitev ter delovanju tehnologij na notranjem trgu.
Komisija namerava zato vzpostaviti dialog z državami članicami in drugimi zainteresiranimi stranmi, da bi proučila morebitni prihodnji okvir EU za dostop do podatkov. Po njenem mnenju bi moral ta dialog obravnavati najučinkovitejše načine za doseganje naslednjih ciljev:
Izboljšanje dostopa do anonimnih podatkov, ki jih generirajo stroji: Strojno generirani podatki s souporabo, ponovno uporabo in združevanjem postanejo vir ustvarjanja vrednosti, inovacij in raznolikosti poslovnih modelov 25 .
Olajšanje in spodbujanje souporabe takih podatkov: Vse prihodnje rešitve bi morale spodbujati učinkovit dostop do podatkov, na primer ob upoštevanju morebitnih razlik v pogajalski moči subjektov na trgu.
Zaščita naložb in sredstev: Vse prihodnje rešitve bi morale upoštevati tudi zakonite interese subjektov na trgu, ki vlagajo v razvoj proizvoda, zagotoviti pravičen donos njihovih naložb in s tem prispevati k inovacijam. Hkrati bi morala vsaka prihodnja rešitev zagotoviti pravično porazdelitev koristi med imetnike podatkov 26 , obdelovalce podatkov in ponudnike aplikacij v vrednostnih verigah.
Izogibanje razkritju zaupnih podatkov: Vsaka prihodnja rešitev bi morala ublažiti tveganja razkrivanja zaupnih podatkov, zlasti obstoječim ali morebitnim konkurentom. V zvezi s tem bi morala tudi omogočiti ustrezno klasifikacijo podatkov, in sicer pred oceno, ali je mogoča souporaba nekega podatka.
Čim večje zmanjšanje učinkov vezanosti: Upoštevati bi bilo treba neenako pogajalsko moč podjetij in fizičnih oseb. Treba bi se bilo izogniti vezanosti, zlasti MSP, zagonskih podjetij in fizičnih oseb.
Komisija namerava v dialogih z zainteresiranimi stranmi razpravljati o naslednjih možnostih za obravnavanje vprašanja dostopa do strojno generiranih podatkov, ki se razlikujejo glede na stopnjo posredovanja:
Smernice o spodbujanju podjetij k souporabi podatkov: Komisija bi lahko, da bi ublažila učinke različnih nacionalnih ureditev in zagotovila večjo pravno varnost podjetjem, izdala smernice o tem, kako bi bilo treba pravice do nadzora neosebnih podatkov obravnavati v pogodbah. Te smernice bi temeljile na veljavni zakonodaji, zlasti zahtevah o preglednosti in pravičnosti iz prava EU na področju trženja in varstva potrošnikov, iz direktive o poslovnih skrivnostih in zakonodaje na področju avtorskih pravic, zlasti direktive o bazah podatkov. Komisija načrtuje oceno direktive o bazah podatkov za leto 2017.
Spodbujanje razvoja tehničnih rešitev za zanesljivo identifikacijo in izmenjavo podatkov: Sledljivost in jasna identifikacija virov podatkov sta predpogoj za dejanski nadzor nad podatki na trgu. Da se vzpostavi zaupanje v sistem, je morda treba določiti zanesljive in morebiti standardizirane protokole za nenehno identifikacijo virov podatkov. Vmesniki za aplikacijsko programiranje (API) lahko tudi spodbujajo vzpostavitev ekosistema razvijalcev aplikacij in algoritmov, ki jih zanimajo podatki, s katerimi razpolagajo podjetja. Ti vmesniki lahko podjetjem in javnim organom pomagajo, da identificirajo različne vrste ponovnih uporab podatkov, s katerimi razpolagajo, ter imajo od njih korist. Na tej podlagi bi se lahko proučila širša uporaba odprtih, standardiziranih in dobro dokumentiranih vmesnikov za aplikacijsko programiranje prek tehničnih smernic, vključno z opredelitvijo ter razširjanjem dobre prakse za podjetja in organe javnega sektorja. To bi lahko vključevalo dajanje podatkov na voljo v strojno berljivi obliki in zagotavljanje povezanih metapodatkov.
Standardna pogodbena pravila: Standardna pravila bi lahko opisovala referenčno uravnoteženo rešitev za pogodbe v zvezi s podatki, tudi ob ustreznem upoštevanju preverjanja ustreznosti splošnega delovanja direktive o nedovoljenih pogodbenih pogojih, ki se izvaja. Hkrati bi se lahko uvedel nadzor nad nepoštenostjo v pogodbenih razmerjih med podjetji 27 , zaradi česar bi se razveljavile pogodbene klavzule, ki čezmerno odstopajo od standardnih pravil. Lahko bi se dopolnila tudi s sklopom priporočenih standardnih pogodbenih pogojev, ki bi jih oblikovale zainteresirane strani. Ta pristop bi lahko zmanjšal pravne ovire za mala podjetja in neravnovesje med pogajalskimi položaji ter hkrati omogočil večjo stopnjo pogodbene svobode.
Dostop za namene javnega interesa in znanstvene namene: Javnim organom bi se lahko zagotovil dostop do podatkov, kadar bi to bilo v „splošnem interesu“ in bi bistveno izboljšalo delovanje javnega sektorja, na primer dostop statističnih uradov do poslovnih podatkov ali optimizacija sistemov za upravljanje prometa na podlagi podatkov iz zasebnih vozil v realnem času. Z dostopom statističnih organov do poslovnih podatkov bi se običajno zmanjšalo breme gospodarskih subjektov glede posredovanja statističnih podatkov. Podobno sta dostop do podatkov iz različnih virov in zmožnost združevanja teh podatkov bistvena za znanstveno raziskovanje na področjih, kot so medicina, družbene vede in okoljska znanost.
Pravica proizvajalcev podatkov: Pravica do uporabe in odobritev uporabe neosebnih podatkov bi se lahko dodelila „proizvajalcu podatkov“, tj. lastniku ali dolgotrajnemu uporabniku (tj. zakupniku) naprave. Cilj tega pristopa bi bil pojasniti pravni položaj in dati večjo izbiro proizvajalcu podatkov z omogočanjem uporabnikom, da uporabijo svoje podatke in s tem prispevajo k sprostitvi strojno generiranih podatkov. Vendar bi bilo treba jasno določiti zadevne izjeme, zlasti zagotavljanje neizključnega dostopa do podatkov proizvajalcu ali javnim organom, na primer zaradi upravljanja prometa ali okoljskih razlogov. Kadar so podatki osebni, bo posameznik ohranil svojo pravico, da privolitev prekliče kadar koli po odobritvi uporabe. Osebni podatki bi morali biti anonimizirani na tak način, da posameznik, preden se njihova uporaba odobri drugi osebi, ni ali ni več določljiv. Dejansko se splošna uredba o varstvu podatkov uporablja za vse osebne podatke (strojno ali kako drugače generirane), dokler navedeni podatki niso anonimizirani.
Plačljiv dostop: Za imetnike podatkov, kot so proizvajalci, ponudniki storitev ali druge strani, bi se lahko razvil okvir, ki bi lahko temeljil na nekaterih ključnih načelih, kot so pošteni, razumni in nediskriminatorni pogoji, da bi po anonimizaciji zagotovili plačljiv dostop do podatkov, s katerimi razpolagajo. Upoštevati bi bilo treba zadevne legitimne interese in potrebo po varovanju poslovnih skrivnosti. Lahko bi se predvidelo tudi upoštevanje različnih načinov dostopa za različne sektorje in/ali poslovne modele, da bi se tako upoštevale posebnosti posamezne industrije. V nekaterih primerih bi lahko bil na primer odprt dostop do podatkov (v celoti ali delno) najprimernejša možnost za podjetja in družbo.
Komisija se bo o navedenih vprašanjih posvetovala z zainteresiranimi stranmi, da bi zbrala več dokazov o delovanju podatkovnih trgov po posameznih sektorjih in proučila morebitne rešitve. V tem okviru je potrebna obsežna razprava na makro ravni o morebitnih rešitvah in izogibanju nenačrtovanim stranskim učinkom, ki bi onemogočali inovacije ali ovirali konkurenco. Poleg tega se bodo z zadevnimi zainteresiranimi stranmi v podatkovni vrednostni verigi organizirale posebne razprave za vsak sektor.
4.Odgovornost
Naslednje novo vprašanje se nanaša na uporabo sedanjih pravil o odgovornosti v podatkovnem gospodarstvu v zvezi s proizvodi in storitvami na podlagi tehnologij v vzponu, kot so internet stvari, tovarne prihodnosti in avtonomno povezani sistemi. Internet stvari je hitro rastoče omrežje vsakdanjih predmetov, kot so ure, avtomobili in termostati, povezani z internetom. Avtonomno povezani sistemi, kot so samovozeča vozila, delujejo neodvisno od ljudi ter so zmožni razumeti in razlagati svoja okolja. Te tehnologije v vzponu uporabljajo senzorje za zagotavljanje številnih vrst podatkov, pogosto potrebnih za delovanje proizvoda ali storitve.
Vse te inovacije bodo verjetno prispevale k večji varnosti in kakovosti življenja, vendar pri vsaki napravi neizogibno obstaja možnost konstrukcijskih napak, nedelovanja ali manipulacije. To bi se lahko zgodilo, če bi senzor prenesel napačne podatke zaradi, na primer, okvare programske opreme, težav s povezovanjem ali nepravilnega delovanja stroja. Narava teh sistemov pomeni, da bi bilo morda težko ugotoviti točni vir težave, zaradi katere je nastala škoda, odpira pa se vprašanje, kako zagotoviti, da bodo ti sistemi varni za uporabnike, da bi se tako čim bolj zmanjšal nastanek škode, in kdo bi moral biti odgovoren za škodo, če ta nastane.
Vprašanje, kako zagotoviti varnost za uporabnike in proizvajalce takih naprav v zvezi z njihovo morebitno odgovornostjo, je zato osrednjega pomena za nastanek podatkovnega gospodarstva.
4.1.Pravila EU o odgovornosti
Civilno pravo na splošno razlikuje med dvema vrstama pravne odgovornosti: pogodbeno, pri kateri odgovornost za škodo izhaja iz pogodbenega razmerja med strankama, in nepogodbeno 28 , pri kateri se odgovornosti določijo zunaj pogodbe. Pomembna vrsta nepogodbene obveznosti je tista, ki se nanaša na odgovornost za proizvode z napako. Na ravni EU direktiva o odgovornosti za proizvode z napako (Direktiva 85/374/ES, v nadaljnjem besedilu: direktiva o odgovornosti za proizvode) določa načelo objektivne odgovornosti, tj. odgovornosti za brezhibnost: kadar proizvod z napako potrošniku povzroči škodo, so lahko zanjo odgovorni proizvajalci, tudi če jim ni mogoče očitati malomarnosti ali napake. Vendar bi bilo morda določbe te direktive 29 težko uporabljati ali ne bi bilo jasno, kako jih uporabljati v okviru interneta stvari in avtonomno povezanih sistemov (npr. robotike), in sicer zaradi: značilnosti teh sistemov, na primer zapletene vrednostne verige proizvoda ali storitve s soodvisnostjo med dobavitelji, proizvajalci in drugimi tretjimi osebami; negotovosti v zvezi s pravno naravo naprav interneta stvari, tj. ali so to proizvodi, storitve ali proizvodi, ki so povezani s prodajo storitve; in zaradi avtonomne narave teh tehnologij.
Komisija je začela obsežno oceno direktive o odgovornosti za proizvode, da bi ocenila njeno splošno delovanje in ali so njeni predpisi, ki so bili oblikovani za popolnoma drugačno okolje, še vedno ustrezni za tehnologije v vzponu, kot so internet stvari in avtonomno povezani sistemi.
4.2.Morebitni nadaljnji koraki
Cilj Komisije je okrepiti pravno varnost v zvezi z odgovornostjo v okviru tehnologij v vzponu in s tem ustvariti ugodne pogoje za inovacije. Poleg ohranjanja obstoječega stanja 30 bi se lahko proučili različni pristopi, na primer:
Pristop k ustvarjanju ali obvladovanju tveganja: Na podlagi teh pristopov bi se odgovornost lahko pripisala subjektom na trgu, ki ustvarjajo veliko tveganje za druge, ali tistim subjektom na trgu, ki so v najboljšem položaju za čim večje zmanjšanje ali izogibanje realizaciji takega tveganja.
Sheme prostovoljnega ali obveznega zavarovanja: Take sheme bi se lahko uvedle hkrati z navedenima pristopoma k odgovornosti. V njihovem okviru bi se izplačalo nadomestilo stranem, ki so utrpele škodo (npr. potrošniku). Ta pristop bi moral zagotoviti pravno varstvo za naložbe podjetij in obenem oškodovanim osebam zagotoviti pošteno nadomestilo ali ustrezno zavarovanje v primeru škode.
Vsak pristop bi moral upoštevati ravnanje posameznika, ki uporablja tehnologijo, in natančneje opredeliti, kakšna bi morala biti vloga uporabnikov navedene tehnologije.
|
Komisija se bo z zainteresiranimi stranmi posvetovala o ustreznosti veljavnih pravil EU o odgovornosti v okviru interneta stvari in avtonomno povezanih sistemov ter o morebitnih pristopih k premagovanju sedanjih težav pri pripisu odgovornosti. Hkrati se izvaja javno posvetovanje o splošni oceni uporabe direktive o odgovornosti za proizvode. Komisija bo ocenila rezultate in proučila možnosti za prihodnje ukrepanje. |
5.Prenosljivost, interoperabilnost in standardi
Druga nova vprašanja v podatkovnem gospodarstvu so prenosljivost neosebnih podatkov, interoperabilnost storitev, da se omogoči izmenjava podatkov, in ustrezni tehnični standardi za izvajanje smiselne prenosljivosti.
5.1.Prenosljivost neosebnih podatkov
Prenosljivost podatkov pomeni, da lahko potrošniki in podjetja svoje podatke preprosto prenesejo iz enega sistema v drugega. Na splošno je povezana z nizkimi stroški menjave in torej majhnimi ovirami za vstop v podatkovnem gospodarstvu. Splošna uredba o varstvu podatkov bo posameznikom dala pravico, da prejmejo osebne podatke, posredovane ponudniku storitev, v strukturirani, splošno uporabljani in strojno berljivi obliki, ter pravico, da te podatke posredujejo drugemu ponudniku 31 .
Vendar v zvezi z neosebnimi podatki trenutno ni nobenih obveznosti, ki bi zagotavljale vsaj najmanjšo stopnjo prenosljivosti podatkov, niti za spletne storitve, kot so ponudniki gostovanja v oblaku, ki se široko uporabljajo. Tako je delno zato, ker so lahko zahteve za izvajanje prenosljivosti podatkov tehnično zahtevne in drage, saj lahko različni ponudniki istih storitev podatke hranijo različno.
Smiselna prenosljivost za neosebne podatke bi morala upoštevati tudi obsežnejše premisleke glede upravljanja podatkov, ki bi vključevali preglednost za uporabnike, nadzorovan dostop in interoperabilnost za povezavo različnih platform na načine, ki bi spodbujali inovacije.
5.2.Interoperabilnost
Premisleki glede prenosljivosti podatkov so pogosto tesno povezani z vprašanji interoperabilnosti podatkov, ki omogoča več digitalnim storitvam, da nemoteno izmenjajo podatke, kar jim olajšajo ustrezne tehnične specifikacije. Direktiva o informacijah javnega sektorja in povezane smernice (vključno z evropskim okvirom o interoperabilnosti) poudarjajo pomen izčrpnih, standardiziranih metapodatkov v skladu s standardnim besednjakom, da se olajšata iskanje in interoperabilnost. Za prostorske podatke javnega sektorja se trenutno uporabljajo direktiva o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE) in njeni predpisi glede interoperabilnosti ter smernice o storitvah v zvezi s prostorskimi podatki in o prostorskih podatkih, vključno s podatki, pridobljenimi z opazovanjem senzorjev 32 .
Kar zadeva spletne platforme, taka interoperabilnost podatkov ne olajšuje le menjave, ampak tudi sočasno uporabo več platform (t. i. „večdomnost“) in široko razširjeno izmenjavo podatkov na več platformah, kar bi lahko okrepilo inovacije v digitalnem gospodarstvu.
5.3.Standardi
Učinkovite politike o prenosljivosti morajo biti podprte z ustreznimi tehničnimi standardi, da bi smiselno prenosljivost izvajale tehnološko nevtralno. Komisija se je zavezala 33 k podpori ustreznih standardov za izboljšanje interoperabilnosti, prenosljivosti in varnosti storitev v oblaku z boljšim vključevanjem delovanja odprtokodnih skupnosti v postopek določanja standardov na evropski ravni. Primeri takega pristopa so specifikacija TOSCA za aplikacije v oblaku, ki naj bi povečala prenosljivost in operativno upravljanje aplikacij in storitev v oblaku 34 , ter tehnične specifikacije in smernice izvedbenih predpisov INSPIRE 35 .
5.4.Morebitni nadaljnji koraki
Morebitni nadaljnji koraki za obravnavanje navedenih vprašanj vključujejo:
Oblikovanje priporočenih pogodbenih pogojev za olajšanje menjave ponudnikov storitev: Ker sta prenosljivost podatkov in menjava ponudnikov podatkovnih storitev medsebojno odvisna, bi se lahko proučil razvoj standardnih pogodbenih pogojev, v skladu s katerimi bi moral ponudnik storitev zagotoviti prenosljivost podatkov stranke.
Razvoj dodatnih pravic glede prenosljivosti podatkov: Na podlagi pravice do prenosljivosti podatkov iz splošne uredbe o varstvu podatkov in predlaganih pravil o pogodbah o dobavi digitalnih vsebin bi se lahko uvedle dodatne pravice za prenosljivost neosebnih podatkov, da bi se zlasti zajeli okviri poslovanja med podjetji, ob ustreznem upoštevanju rezultata preverjanja ustreznosti ključnih delov prava EU na področju trženja in varstva potrošnikov, ki se izvaja 36 .
Eksperimentiranje s standardi v posameznem sektorju: Da bi se razvil trden pristop k pravilom o prenosljivosti, zajetih prek standardov, bi se lahko izvedli eksperimentalni pristopi v posameznem sektorju. Ti pristopi bi običajno vključevali sodelovanje več zainteresiranih strani, vključno z organi za določanje standardov, industrijo, tehnološko skupnostjo in javnimi organi.
Komisija se bo o teh vprašanjih posvetovala z zainteresiranimi stranmi in na tej podlagi določila, ali je potrebno nadaljnje ukrepanje, morda v obliki navedenih ukrepov, ki bi se uporabili posamezno ali skupaj.
6.Eksperimentiranje in preskušanje
Eksperimentiranje je pomemben del proučevanja novih vprašanj v podatkovnem gospodarstvu. Proučila se bo možnost, da se za podporo teh vrst preskusov in eksperimentov uporabijo sredstva pobude Obzorje 2020.
Preden se sprejme odločitev o primernosti morebitnih rešitev glede dostopa do podatkov in odgovornosti, bi bilo treba v sodelovanju z zainteresiranimi stranmi organizirati namenski preskus, da se ta vprašanja preverijo v resničnem okolju. Potrebna je evropska rešitev, ki temelji na sodelovanju in eksperimentiranju med državami članicami.
Zaradi čezmejne razsežnosti tega sektorja bi se lahko pri takem preskusu proučila sodelovalna, povezana in avtomatizirana mobilnost 37 .
V več držav članicah se že izvajajo projekti za razvoj sodelovalnih sistemov in višjih stopenj avtomatizacije 38 . Ti projekti vozilom omogočajo, da se povežejo med seboj in z obcestno infrastrukturo, kot so semaforji in prometni znaki. Poleg tega namerava Komisija skupaj s skupino zainteresiranih držav članic oblikovati pravni okvir za preskušanje, namenjen eksperimentiranju na podlagi usklajenih pravil o dostopu do podatkov in odgovornosti. Da bi omogočili dostop do dovolj velike količine podatkov, bi morali ti preskusi temeljiti na 5G, ki bo nemoteno in usklajeno delovala skupaj z že obstoječimi tehnologijami v skladu z načelom dopolnjevanja 39 .
Naslednje zanimivo eksperimentiranje se bo izvajalo v geoprostorskem sektorju z nastankom novega podatkovnega ekosistema, ki bo temeljil na programu Copernicus, tj. programu za opazovanje Zemlje in tretjim največjim ponudnikom podatkov na svetu. Komisija razvija inovativne rešitve, da bi spodbudila razvoj aplikacij na podlagi programa Copernicus in drugih prostorskih podatkov, ki obravnavajo zlasti vprašanja dostopa do podatkov, interoperabilnosti in predvidljivosti.
7.Zaključek
Da bi EU oblikovala podatkovno gospodarstvo, potrebuje okvir politike, ki omogoča uporabo podatkov v vsej vrednostni verigi za znanstvene, družbene in industrijske namene. Komisija zato začenja obsežen dialog z zainteresiranimi stranmi o vprašanjih, ki se proučujejo v tem sporočilu. Prva faza tega dialoga je javno posvetovanje. Vprašanji dostopa do podatkov in odgovornosti se bosta preskusili tudi v resničnem okolju na področju sodelovalne, povezane in avtomatizirane mobilnosti.
Kar zadeva prosti pretok podatkov, bo Komisija to vprašanje še naprej obravnavala v skladu z opisanim pristopom, da bi se v celoti uveljavilo načelo prostega pretoka podatkov v EU, tudi prek prednostnih izvršilnih ukrepov, kadar je to potrebno in ustrezno. Komisija bo tudi še naprej spremljala in zbirala dokaze, po potrebi pa lahko prouči možnost sprejetja dodatnih pobud o prostem pretoku podatkov.
Na podlagi rezultatov dialoga z zainteresiranimi stranmi se bo odločila tudi, ali je glede novih vprašanj potrebno nadaljnje ukrepanje, in predlagala ustrezne rešitve. V tem okviru ima lahko eksperimentiranje v resničnih pogojih pomembno vlogo.