13.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 54/81

1.

poudarja pomen enotnega trga za spodbujanje gospodarske rasti, povečanje naložb, zviševanje življenjskega standarda in ustvarjanje delovnih mest v regijah in mestih po vsej EU;

2.

poudarja, kako nujno je, da se dokonča enotni trg za blago in storitve, kot je določen v strategiji za enotni trg, ter izpostavlja, da je veliko največjih gospodarskih ovir, ki so še ostale, povezanih s storitvami;

3.

poudarja, da so storitve pomemben sestavni del evropskega gospodarstva, ki predstavlja okoli 70 % tako BDP kot delovnih mest; vseeno izpostavlja, da sta za storitveni sektor EU značilni počasna rast konkurenčnosti in šibka konkurenca, ki zavirata njegov potencial; poudarja, da bi z odpravo ovir za čezmejno opravljanje storitev, ki izhajajo iz različnih nacionalnih predpisov in postopkov, ponudniki storitev in stranke imeli boljše možnosti, da v celoti izkoristijo potencial notranjega trga; zato poziva Evropsko komisijo in države članice, naj nadalje sprejemajo ukrepe za povečanje konkurenčnosti storitvenega sektorja in konkurence med podjetji ter odpravo pravnih in postopkovnih ovir za čezmejno opravljanje storitev;

4.

poudarja, da so storitve pomemben vmesni prispevek v gospodarstvo in da so konkurenčne storitve, zlasti poslovne, bistvene za produktivnost in stroškovno konkurenčnost v drugih sektorjih, kot je proizvodnja, ki so ključni za regionalna in lokalna gospodarstva;

5.

izpostavlja, da deset let po sprejetju direktive o storitvah njen potencial za okrepitev prostega pretoka storitev še ni v celoti izkoriščen in da se ponudniki v številnih storitvenih sektorjih še vedno soočajo z zelo različnimi ovirami, ko želijo storitev opravljati v drugi državi članici ali začasno čezmejno opravljati storitve; poziva Komisijo in države članice k nadaljnjemu sprejemanju ukrepov za odpravo teh ovir; ugotavlja, da bi se po ocenah lahko z odpravo ovir za čezmejno trgovino in naložbe v storitve v okviru, ki ga že zagotavlja direktiva o storitvah, BDP EU povečal za 1,7 %;

6.

pozdravlja namero Komisije, da odpravi neupravičene upravne ovire pri zagotavljanju storitev, in meni, da predlogi lahko prispevajo k vzpostavitvi pravega enotnega trga storitev, kar bi spodbudilo tudi gospodarsko rast, naložbe in zaposlovanje v evropskih regijah in mestih; pri tem poudarja, da je treba pri izvajanju storitvenega svežnja spoštovati načeli sorazmernosti in subsidiarnosti;

7.

poudarja medsebojne povezave med različnimi sestavnimi deli svežnja in potrebo po tem, da se obravnavajo kot deli povezane celote in da se v tem okviru oceni pomen posameznih predlogov;

8.

meni, da bo treba postopek uradnega obveščanja po vsej verjetnosti spremeniti v skladu s sodbo Sodišča v zadevi C-320/16 Uber France SAS, o kateri je generalni pravobranilec 4. julija 2017 podal svoje predhodno mnenje in v njem navedel, da lahko države članice prepovejo in kaznujejo nezakonito opravljanje prevozne dejavnosti, kot je storitev UberPop, ne da bi morale o osnutku zakona pred tem uradno obvestiti Komisijo.

9.

izpostavlja, da direktiva o storitvah od držav članic zahteva, da zmanjšajo upravne ovire, ki ponudnike storitev odvračajo od čezmejnega poslovanja, vendar pri tem ni bila v celoti učinkovita;

10.

pozdravlja novo storitveno e-izkaznico kot koristen prispevek k spodbujanju mobilnosti ponudnikov storitev, vendar prosi za pojasnilo, v kolikšni meri se nova storitvena e-izkaznica navezuje na že obstoječe sisteme, kot sta informacijski sistem za notranji trg (IMI) in evropska poklicna izkaznica. Meni, da lahko e-izkaznica pripomore k zmanjševanju zapletenosti upravnih postopkov in stroškov za ponudnike čezmejnih storitev pri izpolnjevanju upravnih formalnosti; pri tem gre še posebej za mala in srednja podjetja, ki so temelj regionalnih in lokalnih gospodarstev, saj nanje zapletenost upravnih postopkov pri čezmejnem poslovanju najbolj vpliva;

11.

nasprotuje pristopu, po katerem se glavna odgovornost za postopek prenese na organe matične države članice, če je to v nasprotju z načelom države članice gostiteljice, ki velja za direktivo o storitvah. Storitvena e-izkaznica ne bi smela preprečevati ali ovirati nadzora, ki ga morajo pristojni organi države članice gostiteljice izvajati nad gospodarskimi dejavnostmi na svojem ozemlju. Predlog o storitveni e-kartici, ki ga je predstavila Komisija, bi ponudnikom storitev omogočil, da za zadevne namene komunicirajo izključno z matično državo članico kot posrednikom, in uskladil izmenjavo podatkov na podlagi načela matične države;

12.

se sprašuje o vplivu predloga za evropsko storitveno e-izkaznico na sektorske izkaznice socialnega zavarovanja, že uvedene na pobudo pristojnih javnih organov v državah članicah ali socialnih partnerjev;

13.

ugotavlja, da v predlogu niso določena merila, po katerih naj bi matična država članica ugotovila, da je ponudnik storitev zakonito ustanovljen na njenem ozemlju, medtem ko so v Direktivi 2014/67/EU določeni dejanski elementi za ugotavljanje, ali podjetje dejansko opravlja večji del svojih dejavnosti v zadevni državi članici;

14.

v tem okviru opozarja, da so se pri izdaji prenosnih obrazcev A1 v povezavi z napotitvijo delavcev že pokazale potencialne težave, povezane s tem, da edino matična država članica potrjuje podatke o gostujočih ponudnikih storitev, zlasti v primeru navidezne samozaposlitve. V zvezi s tem je v oceni učinka, priloženi predlogu spremembe Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev, ugotovljeno, da točnosti informacij v prenosnih dokumentih A1 med drugim zaradi pomanjkanja formalnega nadzora s strani organov v državah napotitve ni mogoče zagotoviti (1).

15.

ugotavlja, da bi lahko nekatere značilnosti storitvene e-izkaznice, kot so načelo, da se informacije predložijo samo enkrat, časovno neomejena veljavnost e-izkaznice, obveznost za države članice, da informacije na storitveni e-izkaznici uporabljajo brez možnosti, da pozneje zahtevajo dokazilo o veljavnosti predloženih podatkov, ter restriktivni postopki za razveljavitev, za katere je morda potrebna pravnomočna odločitev sodišča, močno ovirale nadzor skladnosti z nacionalno zakonodajo in uveljavljanje pravic delavcev in potrošnikov;

16.

ugotavlja, da naj bi evropska storitvena e-izkaznica vključevala informacije o zavarovanju. Glede na časovno neomejenost izkaznice pa se zdi, da bo treba te informacije predložiti samo enkrat, zaradi česar bodo pregledi in kontrole v državah članicah gostiteljicah potencialno manj učinkoviti;

17.

poudarja dejstvo, da bi bila storitvena e-izkaznica na voljo tako ponudnikom storitev, ki začasno čezmejno opravljajo storitve, kot tistim, ki storitve opravljajo z ustanovitvijo podružnice, agencije ali urada v drugi državi članici;

18.

meni, da je pomembno, da je ta e-izkaznica za ponudnike storitev prostovoljna ne glede na to, ali gre za samozaposlene posameznike ali podjetja, čeprav je za države članice obvezno, da jo zagotovijo;

19.

izpostavlja, da bo glede na to, da je storitvena e-izkaznica prostovoljni instrument, njena uporaba odvisna od izkazane dodane vrednosti za ponudnike storitev ter od prizadevanj poslovne skupnosti in ustreznih organov v državah članicah, tudi na regionalni in lokalni ravni, za spodbujanje čim boljše ozaveščenosti o e-izkaznici in njenih koristih;

20.

izraža kritiko glede tihe odobritve v primeru, da se organ države članice gostiteljice ne odzove na zahtevek ponudnika storitve za e-izkaznico v določenem roku. Takšno navidezno odobritev bi bilo treba bodisi popolnoma črtati bodisi vsaj določiti ustrezne roke za oceno in obdelavo;

21.

obžaluje, da pomembni vidiki storitvene e-izkaznice, vključno s podrobnostmi o informacijah, ki jih je treba vključiti v standardni obrazec za zahtevek, in dokumentih, ki jih je treba priložiti zahtevku kot ustrezna dokazila, niso vključeni v osnutek zakonodaje, temveč naj bi jih določila Komisija z delegiranimi akti; izpostavlja, da bi to lahko regionalnim in lokalnim organom odvzelo možnost odločanja o teh pomembnih vprašanjih; poziva, naj se Evropskemu odboru regij istočasno kot strokovnjakom iz držav članic, Evropskemu parlamentu in Svetu predložijo vsi dokumenti v zvezi s temi delegiranimi akti ter naj se mu omogoči udeležba sestankov strokovnih skupin Komisije, ki pripravljajo ustrezne delegirane akte, da lahko pravočasno predloži vse potrebne pripombe;

22.

ugotavlja, da je področje uporabe evropske storitvene e-izkaznice v prvi fazi omejeno na poslovne in gradbene storitve, tj. sektorja, ki imata poseben gospodarski pomen, a v katerih so čezmejna trgovina in naložbe omejene, rast produktivnosti pa slaba, zaradi česar bi jima večja čezmejna konkurenca lahko koristila;

23.

poudarja, da bo dobro delovanje sistema storitvene e-izkaznice odvisno od sodelovanja med državami članicami prek informacijskega sistema za notranji trg, ki vključuje regionalne in lokalne organe, za kar bodo morali javni organi bolj uporabljati platformo, potrebnih pa bo tudi več naložb v njen razvoj; upošteva tudi, da bo izvajanje drugih pomembnih elementov storitvenega svežnja, zlasti postopka uradnega obveščanja, odvisno od njegove učinkovitosti; poziva Komisijo, naj pripravi akcijski načrt za prilagoditev platforme, da bo podpirala potrebne postopke;

24.

poziva Komisijo, naj bodo postopki za izdajo storitvene e-izkaznice v skladu z že obstoječimi elektronskimi sistemi za obdelavo v državah članicah in naj se olajša interoperabilnost z državami članicami;

25.

poziva Evropsko komisijo, naj še razširi področje uporabe storitvene e-izkaznice, da jo bo v prihodnje lahko uporabljalo čim več sektorjev, tudi mala in mikro podjetja ter inovativna in hitro rastoča podjetja;

26.

podpira koncept, da se ponudnikom storitev zaračuna pristojbina za izdajo storitvene e-izkaznice, če pristojbine niso nesorazmerno visoke; priporoča, da Komisija pozorno spremlja višino pristojbin, ki jih zaračunavajo države članice, in poroča o njih, saj bi lahko bile pomemben dejavnik pri uporabi e-izkaznice kot prostovoljnega instrumenta;

27.

meni, da je za ponudnike storitev pomembna prednost storitvene e-izkaznice določba, po kateri organi v državi članici od imetnika e-izkaznice ne morejo zahtevati, da predloži informacije, ki so že zajete v e-izkaznici, vključno z oddajo javnega naročila, projektnim natečajem ali koncesijo, ustanovitvijo odvisnih podjetij ali registracijo podružnic na podlagi prava družb ali registracijo v okviru shem obveznega socialnega zavarovanja, saj bo to na splošno zmanjšalo upravne stroške izpolnjevanja obveznosti za ponudnike storitev, zaradi česar bo izkaznica za njih privlačna, kar bo spodbudilo njeno uporabo;

28.

poudarja, da bi to lahko imelo praktične posledice za organizacijske in elektronske postopke, na primer za javno naročanje pri regionalnih in lokalnih organih, ter da bodo morda potrebna prehodna obdobja, ki bodo omogočila nemoteno prilagoditev sistemov, da bodo ustrezali novim zahtevam;

29.

podpira določbe za lažje urejanje upravnih formalnosti, povezanih z napotitvijo osebja, in za lažjo pridobitev zavarovalnega kritja za storitve, ki se opravljajo čez mejo, saj se bo tudi zaradi njih povečala privlačnost e-izkaznice za ponudnike storitev in spodbudila njena uporaba;

30.

poudarja, da zakonodaja v skladu z določbami direktive o storitvah ne vpliva na opredelitev ali organizacijo storitev splošnega gospodarskega pomena, ne velja za negospodarske storitve splošnega pomena in storitve, ki se pogosto opravljajo na lokalni in regionalni ravni, ter ne vpliva na delovno pravo in pogoje zaposlitve;

31.

poziva Komisijo, naj vpelje učinkovite sisteme za nadzor nad storitveno e-izkaznico, da ne bi prihajajo do nelojalne konkurence in goljufij. Z doslednim izvajanjem takšnega nadzora, ki ne bi bil osredotočen zgolj na elektronske podatke, bi lahko zmanjšali obseg morebitnega socialnega dumpinga in neprijavljenega dela;

32.

izraža dvom, ali so koristi, ki jih bo uvedba storitvene e-izkaznice prinesla ponudnikom storitev, sorazmerne z upravnim bremenom, ki ga bodo nosile pristojne oblasti držav članic, tudi na regionalni in lokalni ravni, tudi glede na to, da v vseh državah članicah že zdaj delujejo enotne kontaktne točke za vsa vprašanja in probleme v zvezi s čezmejnim opravljanjem storitev in da si organi držav članic lahko izmenjujejo informacije preko informacijskega sistema za notranji trg (IMI). Poleg tega obžaluje, da v predlogu ni jasno navedeno, katere upravne obveznosti ponudnikov storitev za imetnike e-izkaznice ne bodo več potrebne. Zato Odbor meni, da je storitvena e-izkaznica z vidika sorazmernosti problematična;

33.

podpira načela, da nacionalni predpisi, ki omejujejo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev, ne bi smeli diskriminirati na podlagi državljanstva ali prebivališča ter bi morali biti sorazmerni in utemeljeni s pomembnimi razlogi, ki se nanašajo na javni interes;

34.

podpira ukrepe za izboljšanje postopka uradnega obveščanja za storitve, ker izkušnje z izvajanjem direktive o storitvah kažejo, da je obstoječi postopek neučinkovit, saj je obseg obveznosti uradnega obveščanja nejasen, države članice ga različno izvajajo, zainteresirane strani pa nimajo dostopa do uradnih obvestil;

35.

meni, da bi morale vse reforme upoštevati pravico države članice, da ureja storitve na svojem ozemlju v skladu z načeli iz direktive o storitvah;

36.

opozarja, da bi se problemom, ki jih navaja Evropska komisija, npr. da manjkajo uradna obvestila o vseh ukrepih, lahko izognili tudi z izboljšanjem sedanjega sistema obveščanja v skladu z direktivo o storitvah. Dodana vrednost novega postopka obveščanja, ki ga je težje izvajati in ki nacionalnim zakonodajalcem, tudi na regionalni in lokalni ravni, nalaga več omejitev, je z vidika subsidiarnosti in sorazmernosti vprašljiva;

37.

pozdravlja pojasnilo o posebnih ukrepih, v zvezi s katerimi morajo države članice predložiti uradno obvestilo, in informacijah, ki jih morajo v zvezi s tem zagotoviti;

38.

podpira večjo preglednost, toda meni, da bi morale biti posebne priložnosti, ki jih bodo imele zainteresirane strani za izražanje pripomb med posvetovalnim obdobjem, izrecneje navedene;

39.

poziva, naj se iz področja uporabe direktive izvzamejo zakonodajni akti z zgolj lokalnim pomenom;

40.

meni, da posvetovanje državi članici ne bi smelo preprečiti sprejetja ustreznih ukrepov;

41.

meni, da bi morala Komisija v opozorilu iz člena 6(1) natančno navesti razloge, zaradi katerih meni, da osnutek zadevnega ukrepa ni združljiv z direktivo o storitvah, ter morebitne predloge sprememb osnutka ukrepa, s katerimi bi bili odpravljeni njeni pomisleki; predlaga, da se osnutek direktive spremeni, da bo to zagotavljal;

42.

meni, da bi morala biti Komisija po tem, ko izda opozorilo, dolžna začeti dialog z ustreznimi pristojnimi organi, tudi na regionalni in lokalni ravni;

43.

je zaskrbljen, da bi predlagani sklep iz člena 7 neupravičeno omejil svobodo zakonodajalcev na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; meni, da bi moralo biti to nezavezujoče priporočilo, ki nacionalnim in regionalnim zakonodajalcem ne bi onemogočalo, da končajo zakonodajni postopek ob upoštevanju priporočila Komisije; ugotavlja, da je Komisija pooblaščena, da izpodbija zakonitost novo sprejete zakonodaje pred Sodiščem Evropske unije, in da to predstavlja pomembno možno sankcijo, ki bi jo nacionalni in regionalni zakonodajalci, ki so prejeli opozorilno obvestilo/priporočilo Komisije glede neskladnosti, zagotovo upoštevali;

44.

meni, da bi morala pojasnila, ki jih zagotavlja osnutek direktive v zvezi s področjem uporabe ukrepov, za katere je potrebno uradno obvestilo, in informacijami, ki jih je treba predložiti, skupaj z okrepljenim posvetovanjem, opozorilnim mehanizmom in določbami za priporočilo Komisije glede neskladnosti, zadostovati za izboljšan postopek uradnega obveščanja, ki je učinkovit in hkrati spoštuje pravice nacionalnih in regionalnih zakonodajalcev;

45.

predlaga, da Komisija pripravi ocene letnega povečanja števila uradnih obvestil, ki jih bo po pričakovanjih prejela zaradi novega postopka uradnega obveščanja, da lahko po potrebi načrtuje vzpostavitev zmogljivosti za učinkovito odzivanje na pričakovani obseg v rokih, predvidenih v osnutku zakonodaje;

46.

poudarja, da so poklicne storitve gospodarsko zelo pomembne, saj predstavljajo 22 % zaposlenih v EU ali 47 milijonov delovnih mest;

47.

poudarja, da so za regulacijo poklicnih storitev še naprej pristojne države članice in da je stvar držav članic, naj bo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, da se odločijo, ali in kako bodo regulirale poklic ob upoštevanju načel nediskriminacije in sorazmernosti;

48.

ugotavlja, da je regulacija poklicnih storitev lahko v obliki državne regulacije ali samoregulacije, za katero so odgovorna poklicna združenja, da se regulacija v veliko primerih v državah članicah izvaja na regionalni in lokalni ravni ter da morajo zato države članice svoje obveznosti, da zagotovijo oceno sorazmernosti, izpolnjevati v zelo zapletenem in razpršenem okolju, tudi kar zadeva sodelovanje vseh zainteresiranih strani, ki so neposredno vpletene;

49.

priznava, da je nadzor regulacije poklicev po EU neenak in da to negativno vpliva na opravljanje storitev in mobilnost strokovnjakov; priznava, da bi bilo dobro zagotoviti skladnejši pravni okvir na ravni EU za oceno sorazmernosti novih in spremenjenih zahtev glede začetka opravljanja ali opravljanja reguliranega poklica z vključitvijo sodne praske Sodišča Evropske unije;

50.

meni, da je pomembno, da bi predlog odločitve glede tega, kaj se regulira in kako, prepuščal državam članicam in njihovim pristojnim organom na regionalni in lokalni ravni, pri čemer pa bi moral zagotoviti, da te odločitve temeljijo na dokazih in se sprejmejo po pregledni in objektivni oceni, ki se uporablja enako v vseh državah članicah in ki upošteva opredeljene cilje javnega interesa;

51.

meni, da bi se moral celovit sklop meril iz člena 6 šteti za okvirnega, saj ni verjetno, da bi bila vsa merila ustrezna ali enako pomembna v vseh posameznih primerih; meni, da morajo biti ocene sorazmernosti temeljite, objektivne in temeljiti na dokazih, hkrati pa sorazmerne, saj bi lahko bil enoten pristop v več okoliščinah po nepotrebnem obremenjujoč. Poleg tega so zahteve iz člena 6 preobsežne in preveč zapletene;

52.

pozdravlja določbe, ki dajejo zainteresiranim stranem priložnost, da izrazijo svoje mnenje o novih zakonih ali drugih predpisih, ki omejujejo začetek opravljanja ali opravljanje reguliranih poklicev, in meni, da sta preglednost in sodelovanje vseh zainteresiranih strani ključni za zagotovitev ustrezne regulacije;

53.

izpostavlja, da bodo novi predpisi o sorazmernosti, ki vključujejo reden nadzor zakonov in drugih predpisov ter izvedbo temeljitih in objektivnih preskusov sorazmernosti, ki temeljijo na dokazih, vključno prek sodelovanja neodvisnih odborov za nadzor in z obširnejšim sodelovanjem zainteresiranih strani, povečali obremenitev in stroške organov držav članic, tudi na regionalni in lokalni ravni. To zlasti velja za člen 4, v skladu s katerim je treba pripraviti oceno sorazmernosti ne le v primeru uvedbe novih, temveč tudi spremembe vseh veljavnih določb o reguliranih poklicih, kar se lahko šteje za pretirano;

54.

ugotavlja, da si Komisija s tem, ko spodbuja države članice, naj proučijo, ali so njihove poklicne zahteve nujne za izpolnitev ciljev nacionalne javne politike, prizadeva zagotoviti, da bi regulacija poklicev ustrezala svojemu namenu;

55.

pozdravlja smernice za nacionalne reforme na področju regulacije poklicev, ki bi lahko zelo pomagale državam članicam pri prilagajanju njihovih regulativnih okvirov za poklice z visokim potencialom za rast in delovna mesta, vključno z arhitekti, odvetniki, računovodjami, patentnimi zastopniki, nepremičninskimi posredniki in turističnimi vodniki;

56.

ugotavlja, da je namen smernic dopolnjevati ocene evropskega semestra, ter meni, da bi lahko bila njihova vključitev v proces evropskega semestra koristna;

57.

meni, da vidiki predlogov v storitvenem svežnju sprožajo pomembna vprašanja v zvezi s subsidiarnostjo in sorazmernostjo (2); izpostavlja, da je več nacionalnih in regionalnih parlamentov izdalo obrazložena mnenja, v katerih opozarjajo na vprašanji subsidiarnosti in sorazmernosti, vključno s pomisleki o morebitnih poseganjih v nacionalne zakonodajne postopke;

58.

je zaskrbljen, da bodo predlogi za storitveno e-izkaznico, postopek o uradnem obveščanju in preskus sorazmernosti pomenili dodatno upravno breme za pristojne organe v državah članicah, tudi za regionalne in lokalne organe, kar bo imelo posledice za upravno zmogljivost in proračun.