EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 4.5.2016

COM(2016) 270 final

2016/0133(COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1.OZADJE PREDLOGA

Razlogi za predlog in njegovi cilji

EU si prizadeva za bolj trajnosten pristop k upravljanju migracij, usmerjen v ljudi, ki potrebujejo mednarodno zaščito ali se selijo zaradi drugih razlogov. Namen tega pristopa je odpraviti nezakonita in nevarna gibanja ter poslovni model tihotapcev ter jih nadomestiti z varnimi in zakonitimi potmi v EU za osebe, ki potrebujejo zaščito. Zaščita v regiji in ponovna naselitev v EU bi morali postati model za prihodnost, poleg tega najbolje ustrezata interesom in varnosti beguncev.

Vendar je verjetno, da se bodo kratkoročno in srednjeročno ljudje še naprej zatekali na zunanje meje EU. Tiste, ki ne zaprosijo za mednarodno zaščito, bi bilo treba vrniti. Zahtevki oseb, ki zaprosijo za azil, bi morali biti obdelani učinkovito, tem osebam pa bi bilo treba med trajanjem postopka in po njegovem zaključku zagotoviti dostojne sprejemne objekte in podporo v državi članici, ki je odgovorna za obravnavo njihovih prošenj, če se ugotovi, da so bili njihovi zahtevki utemeljeni.

Vendar pa so nedavne izkušnje pokazale, da nenadzorovani prihodi v velikem obsegu pomenijo prekomeren pritisk na azilne sisteme držav članic, kar je privedlo do povečanega neupoštevanja pravil. To vprašanje se zdaj obravnava z namenom povrnitve nadzora nad sedanjim položajem na podlagi veljavnih pravil za upravljanje schengenskih meja in azil ter z okrepljenim sodelovanjem s ključnimi tretjimi državami, zlasti Turčijo. Vendar je nastali položaj pozornost usmeril k bistvenim slabostim v zasnovi naših pravil o azilu, zaradi katerih se njihova učinkovitost zmanjšuje, poleg tega pa ne zagotavljajo trajnostne delitve odgovornosti – in ta vprašanja bi bilo treba zdaj obravnavati.

Komisija je 6. aprila 2016 v svojem sporočilu „K reformi skupnega evropskega azilnega sistema in krepitvi zakonitih poti v Evropo“ 1 predstavila prednostne naloge za izboljšanje skupnega evropskega azilnega sistema. Komisija je napovedala, da si bo prizadevala za postopno prenovo obstoječega okvira Unije o azilu, za vzpostavitev trajnostnega in pravičnega sistema za določitev držav članic, odgovornih za obravnavanje prošenj za azil, krepitev sistema Eurodac, večje zbliževanje znotraj azilnega sistema, preprečitev sekundarnih gibanj in razširitev mandata Evropskega azilnega podpornega urada (v nadaljnjem besedilu: urad EASO). Potreba po reformi je splošno priznana, tudi s strani Evropskega parlamenta 2 in Evropskega sveta 3 .

Ta predlog o reformi uredbe Dublin III je del prvega svežnja zakonodajnih predlogov, ki bodo sestavljali obsežno reformo skupnega evropskega azilnega sistema. Prvi sveženj vključuje tudi predlog o prenovitvi uredbe Eurodac in predlog o ustanovitvi Agencije Evropske unije za azil. Glavni cilj predloga Eurodac se nanaša na izvajanje dublinske uredbe, in sicer navedeni predlog vključuje nujne spremembe za prilagoditev sistema v skladu s predlaganimi dublinskimi pravili. Sistem Eurodac se prav tako uveljavlja kot večnamenska podatkovna zbirka na področju priseljevanja, ki olajšuje vrnitve in boj proti nezakonitim migracijam.

Cilj predloga za ustanovitev Agencije Evropske unije za azil je izboljšanje izvajanja in delovanja skupnega evropskega azilnega sistema, pri čemer navedeni predlog temelji na prizadevanjih Evropskega azilnega podpornega urada in preučuje nadaljnji razvoj tega urada v agencijo, odgovorno za spodbujanje delovanja skupnega evropskega azilnega sistema, zbliževanje pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito po vsej Uniji in spremljanje uporabe prava Unije v operativnem in tehničnem smislu.

Sledila bo druga faza na področju zakonodajnih predlogov za reformo direktiv o azilnih postopkih, o zahtevanih pogojih in o pogojih za sprejem, da se zagotovi celovita reforma vseh komponent azilnega sistema EU, tudi z namenom preprečevanja motenj delovanja dublinskega mehanizma zaradi zlorab in izbiranja najugodnejše azilne ureditve s strani prosilcev za mednarodno zaščito in njenih upravičencev. Zlasti bo treba pospešiti azilne postopke in zagotoviti njihovo zbliževanje, nujna so enotnejša pravila za postopke in pravice, ki jih bodo lahko uveljavljali upravičenci do mednarodne zaščite, prav tako bo treba prilagoditi pogoje za sprejem, da se usklajevanje med državami članicami čim bolj poveča.

Kot je zapisano v sporočilu z dne 6. aprila, so se z migracijsko in begunsko krizo pokazale precejšnje strukturne slabosti ter pomanjkljivosti v zasnovi in izvajanju evropskega azilnega sistema, zlasti pa dublinskih pravil. Zdajšnji dublinski sistem ni bil zasnovan za zagotavljanje trajnostne delitve odgovornosti za prosilce po vsej Uniji. To je privedlo do situacij, ko je bilo omejeno število posameznih držav članic prisiljeno obravnavati veliko večino prosilcev za azil, ki so prispeli v Unijo, posledično pa so bile zmogljivosti njihovih azilnih sistemov pod pritiskom, kar je v določeni meri privedlo do neupoštevanja pravil EU. Poleg tega učinkovitost dublinskega sistema slabijo zapletena in sporna pravila o določitvi odgovornosti ter dolgotrajni postopki. Navedeno zlasti velja za trenutna pravila, ki predvidevajo prenos odgovornosti med državami članicami po določenem času. Poleg tega so v trenutnem sistemu možne pogoste zlorabe s strani prosilcev, ker ne vključuje jasnih določb o obveznostih prosilcev ter o posledicah v primeru njihovega neizpolnjevanja.

Cilji dublinske uredbe, in sicer se zagotovi hiter dostop prosilcev za azil do azilnega postopka in vsebinska obravnava prošnje s strani ene, jasno določene države članice, so še vedno upravičeni. Kljub temu pa je jasno, da je reforma dublinskega sistema nujna, tako za poenostavitev dublinskega sistema kot za povečanje njegove učinkovitosti v praksi, da bo kos razmeram, kadar se azilni sistemi držav članic soočajo z nesorazmernim pritiskom.

Ta predlog je prenovitev Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljnjem besedilu: uredba Dublin III).

Zlasti je ta predlog namenjen:

povečanju zmogljivosti sistema za uspešno in učinkovito določitev posamezne države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Zlasti bi odpravil določbe o prenehanju odgovornosti ter bistveno skrajšal roke za pošiljanje zahtev, prejemanje odgovorov in izvedbo predaj med državami članicami;

zagotavljanju poštene delitve odgovornosti med državami članicami, tako da se sedanji sistem dopolni s korektivnim mehanizmom za dodeljevanje. Ta mehanizem bi se aktiviral samodejno, kadar bi se morale države članice soočati z nesorazmernim številom prosilcev za azil;

odvračanju zlorab in preprečevanju sekundarnih gibanj prosilcev znotraj EU, zlasti z vključitvijo jasnih obveznosti, v skladu s katerimi morajo prosilci vložiti prošnjo v državi članici prvega vstopa in ostati v državi članici, ki je določena za odgovorno. Posledica tega so lahko tudi sorazmerne postopkovne in materialne posledice v primeru njihovega neizpolnjevanja obveznosti.

Ciljno usmerjena posvetovanja z Evropskim parlamentom in državami članicami, tudi na podlagi sporočila z dne 6. aprila, ter z Visokim komisarjem Združenih narodov za begunce (UNHCR) in civilno družbo so potrdila, da so stališča glede narave in obsega, v okviru katerega bi bilo treba dublinsko uredbo spremeniti, različna 4 . Na podlagi tega je Komisija skrbno preučila predložene argumente. Komisija je prišla do zaključka, da bi bilo treba sedanja merila v dublinskem sistemu ohraniti, hkrati pa bi jih bilo treba dopolniti s korektivnim mehanizmom za dodeljevanje, da se razbremenijo države članice, ki so pod nesorazmernim pritiskom. Hkrati bo nova dublinska shema vse od začetka njenega izvajanja temeljila na evropskem referenčnem sistemu, kakor hitro bo država članica nesorazmerno obremenjena, pa se bo samodejno sprožil korektivni solidarnostni mehanizem.

Hkrati se bodo uvedle še druge bistvene spremembe, da bi se odvračalo od zlorab in preprečilo sekundarno gibanje prosilcev znotraj EU.

Usklajenost z obstoječimi določbami na področju politike

Dublinski sistem je eden od temeljev skupnega evropskega azilnega sistema, njegov namen pa je določitev države članice, ki je odgovorna za prošnjo za azil. Deluje na podlagi pravnih instrumentov in instrumentov politike na področju azila, zlasti azilnih postopkov, standardov glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati posamezniki, da so upravičeni do mednarodne zaščite, pogojev za sprejem ter premestitev in preselitev.

Napredek ovira dejstvo, da so dosedanji dosežki pri izvajanju zakonodaje EU na področju azila skromni. Prednostna naloga je zagotavljanje doslednega in hitrega izvajanja zakonodaje EU v državah članicah. Komisija je zlasti v zadnjih letih sodelovala z grškimi organi za prednostno obravnavo normalizacije razmer, odkar so bile predaje na podlagi dublinske uredbe leta 2010 začasno prekinjene. V ta namen je Komisija na Grčijo naslovila priporočilo z dne 10. februarja 2016 5 o nujnih ukrepih, ki jih mora Grčija sprejeti za ponovno vzpostavitev predaj na podlagi dublinske uredbe.

Ta predlog je del svežnja, ki vključuje predloge za reformo drugih elementov dublinskega sistema, s čimer bo zagotovljena usklajenost določb na tem področju politike. Predlog za reformo uredbe Eurodac vsebuje nujne spremembe, ki odražajo tiste, predlagane v dublinski uredbi, ter bodo pripomogle k boljšemu nadzoru nad nezakonitimi migracijami. Komisija predlaga tudi ustanovitev Agencije Evropske unije za azil, ki bi pripomogla k delovanju skupnega evropskega azilnega sistema, vključno z revidiranim dublinskim mehanizmom.

Usklajenost z drugimi politikami Unije

Ta predlog je usklajen s celovito dolgoročno politiko za boljše upravljanje migracij, kakor jo je Komisija predstavila v evropski agendi o migracijah 10 , ki je politične usmeritve predsednika Junckerja razvila v sklop na štirih stebrih temelječih skladnih pobud, ki se vzajemno krepijo. Navedeni stebri so zmanjšanje spodbude za nezakonite migracije, varovanje zunanjih meja in reševanje življenj, močna azilna politika in nova politika o zakonitih migracijah. Ta predlog za nadaljnje izvajanje evropske agende o migracijah z vidika cilja krepitve azilne politike Unije bi bilo treba obravnavati kot del širše politike na ravni EU za vzpostavitev trdnega in učinkovitega sistema za trajnostno upravljanje migracij v prihodnosti, ki je pravičen, kar zadeva družbe gostiteljice in državljane EU kot tudi zadevne državljane tretjih držav ter izvorne in tranzitne države.

2.PRAVNA PODLAGA, SUBSIDIARNOST IN SORAZMERNOST

Pravna podlaga

Načelo neobveznega sodelovanja

Uredba 604/2013 je za Združeno kraljestvo in Irsko zavezujoča, saj sta na podlagi Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, poslala uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi navedene uredbe.

V skladu z zgoraj navedenim protokolom se lahko Združeno kraljestvo in Irska odločita sodelovati pri sprejetju tega predloga. Možnost sodelovanja imata tudi po sprejetju predloga.

V skladu s Protokolom o stališču Danske, priloženim k PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejemanju ukrepov Sveta, predlaganih na podlagi naslova V PDEU (razen, če gre za „ukrepe, ki določajo tretje države, katerih državljani morajo imeti ob prehodu zunanjih meja držav članic vizum, ali ukrep glede enotne oblike vizumov“). Vendar bo Danska, glede na to, da na podlagi mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila z ES leta 2006 11 , uporablja veljavno dublinsko uredbo, v skladu s členom 3 navedenega sporazuma obvestila Komisijo o svoji odločitvi glede izvajanja vsebine spremenjene uredbe.

Sodelovanje Združenega kraljestva, Irske in Danske pri ureditvi, določeni v tem predlogu o prenovitvi Uredbe (EU) št. 604/2013, bo določeno v okviru pogajanj v skladu s tema protokoloma. Ta protokola zlasti dovoljujeta sodelovanje Združenega kraljestva in Irske pri pobudah na področju svobode, varnosti in pravice, ob spoštovanju njihove praktične izvedljivosti, vendar tega sodelovanja ne zahtevata.

Vpliv predloga na države, pridružene dublinskemu sistemu, ki niso članice EU

Vzporedno s pridružitvijo več držav, ki niso članice EU, k izvajanju schengenskega pravnega reda, je Unija sklenila več sporazumov, ki te države pridružujejo tudi pravnemu redu Dublin/Eurodac:

– sporazum o pridružitvi Islandije in Norveške, sklenjen leta 2001;

– sporazum o pridružitvi Švice, sklenjen 28. februarja 2008;

– protokol o pridružitvi Lihtenštajna, podpisan 7. marca 2011.

Da bi se vzpostavile pravice in obveznosti med Dansko, ki se je, kakor je pojasnjeno zgoraj, z mednarodnim sporazumom pridružila pravnemu redu Dublin/Eurodac, in zgoraj navedenimi pridruženimi državami, sta bila med Unijo in pridruženimi državami sklenjena še dva pravna akta 12 .

V skladu s tremi zgoraj navedenimi sporazumi pridružene države brez izjem sprejmejo pravni red Dublin/Eurodac in njegove spremembe. Ne sodelujejo pri sprejetju aktov, ki spreminjajo ali nadgrajujejo dublinski pravni red (vključno s tem predlogom), vendar morajo Komisijo v določenem roku obvestiti o svoji odločitvi glede tega, ali bodo sprejele vsebino navedenega akta, ko ga odobrita Evropski parlament in Svet. Če Norveška, Islandija, Švica ali Lihtenštajn ne sprejmejo akta, ki spreminja ali nadgrajuje pravni red Dublin/Eurodac, zadevni sporazumi prenehajo veljati, razen če skupni/mešani odbor, ustanovljen s sporazumi, soglasno odloči drugače.

Subsidiarnost

Naslov V PDEU o območju svobode, varnosti in pravice prenaša nekatere pristojnosti v zvezi s temi vprašanji na Evropsko unijo. Te pristojnosti je treba izvajati v skladu s členom 5 Pogodbe o Evropski uniji, tj. če in kolikor države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev predlaganega ukrepa in se ti zaradi obsega ali učinkov predlaganega ukrepa lažje dosežejo na ravni Evropske unije.

Predlog poenostavlja veljavna dublinska pravila in jih dopolnjuje z novim korektivnim mehanizmom za dodeljevanje, da bi se vzpostavil sistem za obravnavanje razmer, kadar so azilni sistemi držav članic soočeni z nesorazmernim pritiskom.

Namen predloga je doseči pravično delitev odgovornosti med državami članicami, da bi bilo mogoče razbremeniti nesorazmerno obremenjeno državo članico z delitvijo obremenitve med preostale države članice. Taka opredelitev sama po sebi zahteva ukrepanje na ravni EU. Poleg tega je namen predloga zagotoviti pravilno uporabo dublinskega sistema v času krize in se soočiti s čezmejnimi sekundarnimi gibanji državljanov tretjih držav med državami članicami. Jasno je, da ukrepi, ki jih sprejmejo posamezne države članice ne morejo predstavljati zadovoljivega odgovora na potrebo po skupnem pristopu EU k reševanju skupnega problema.

Sorazmernost

Izbira instrumenta

3.REZULTATI NAKNADNIH OCEN, POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCEN UČINKA

Naknadne ocene in preverjanja ustreznosti obstoječe zakonodaje

V evropski agendi o migracijah je Komisija napovedala oceno in morebitno revizijo Uredbe v letu 2016, hkrati pa pozvala države članice, naj v celoti izvajajo uredbo Dublin III in obstoječ pravni red EU na področju azila. V skladu s to zavezo je Komisija naročila zunanje študije o oceni dublinskega sistema 13 . Ocenjene so bile učinkovitost, uspešnost, relevantnost in doslednost uredbe Dublin III ter njena dodana vrednost za EU. Preučeni so bili obseg, v katerem je Uredba uresničila svoje cilje, širše potrebe politike EU in potrebe ciljnih zainteresiranih strani 14 . Ocena je vključevala poglobljeno študijo o praktičnem izvajanju uredbe Dublin III v državah članicah 15 . Glavne ugotovitve so predstavljene v nadaljevanju.

3.1 Pomen uredbe Dublin III

Dublinski sistem je eden od temeljev pravnega reda EU na področju azila in njegovi cilji so še vedno upravičeni. Instrument EU za vzpostavitev meril in mehanizma za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, je bistvenega pomena, dokler znotraj Unije obstajajo ločeni nacionalni azilni sistemi. Brez tega instrumenta bi se države članice morale opirati na priložnostne sporazume kot v časih pred sprejetjem dublinske uredbe, kar bi izjemno otežilo določitev odgovornosti držav članic. Z oceno je bilo ugotovljeno, da noben nacionalni ali dvostranski instrument ne bi mogel zagotoviti enakega splošnega učinka, posledično pa prošnje za mednarodno zaščito, ki bi spadale pod več nacionalnih jurisdikcij, v nekaterih primerih ne bi bile obravnavane. Različna stališča so bila izražena glede dejanskega učinka Uredbe, ki bi morala zagotoviti hiter dostop prosilcev do azilnih postopkov in privesti k dolgoročni strategiji, ki bi odvračala od vložitve več prošenj. Ta bi nadalje zagotovila učinkovitost azilnega sistema s preprečevanjem zlorab, na splošno pa bi se znižali tudi stroški.

3.2 Izvajanje Uredbe

Splošno

Najpomembnejši problem, na katerega opozarja ocena, je pomanjkanje doslednega in pravilnega izvajanja Uredbe v državah članicah. Nadalje je bilo ugotovljeno, da ima zasnova uredbe Dublin III številne pomanjkljivosti, zaradi česar je bilo uresničevanje njenih glavnih ciljev oteženo. Hierarhija meril iz uredbe Dublin III ne upošteva zmogljivosti držav članic, prav tako njen cilj ni uravnoteženje prizadevanj. Predvidena metoda dodelitve odgovornosti upočasnjuje dostop do azilnega postopka. V skladu s sedanjim sistemom lahko prosilci čakajo do 10 mesecev (v primeru zahtev „za ponovni sprejem“) ali 11 mesecev (v primeru zahtev „za sprejem“), preden se začne postopek za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. To ogroža cilj dublinske uredbe, da se prosilcu zagotovi hiter dostop do azilnega postopka.

Postalo je tudi jasno, da uredba Dublin III ni bila zasnovana za obravnavanje razmer, v katerih se izvaja nesorazmeren pritisk. Njen cilj ni pravična delitev odgovornosti ali obravnavanje nesorazmerne porazdelitve prosilcev po državah članicah. Ti dejavniki so postali zlasti očitni v nekaterih državah članicah, ki so naletele na težave pri izvajanju uredbe v zadevnih okoliščinah, in posledično registracije prosilcev za azil v nekaterih primerih niso bile izvedene, postopki so bili upočasnjeni, notranje zmogljivosti pa niso bile zadostne, da bi bili primeri obravnavani pravočasno.

Postopkovna jamstva in zaščitni ukrepi

Informacije, ki jih prosilci prejmejo glede dublinskega postopka se znatno razlikujejo. Približno polovica sodelujočih držav članic je poročala, da so bile prosilcem dane „splošne informacije“, pri čemer je možno, da zahteve iz člena 4(1) v nekaterih primerih niso bile izpolnjene. Poleg tega ugotovitve kažejo, da v majhnem številu držav članic v nekaterih primerih informacije niso bile na voljo ali pa so bile podane zastarele informacije.

Osebni razgovor je standardna praksa pri določanju odgovornosti v skoraj vseh državah članicah, vendar je pomanjkanje zmogljivosti v nekaterih preobremenjenih državah organom preprečevalo, da bi rutinsko opravljali razgovore. Če so razgovori opuščeni, je prosilcu ponavadi dovoljeno, da informacije predloži v drugih oblikah. Veliko držav članic je poročalo, da so se razgovori opravljali z veliko zamudo zaradi trenutnega velikega pritoka beguncev.

Razlaga največjih koristi otroka se pogosto razlikuje. To je v nekaterih primerih privedlo do težav na področju obveščanja in nezaupanja med državami članicami. Poleg tega so bile ugotovljene praktične težave v postopku imenovanja zastopnika za mladoletnika, zlasti kot posledica trenutnega velikega pritoka. Vendar pa navedeno predstavlja daljnosežne težave azilnega postopka.

Merila za določanje odgovorne države članice in dokaze

Merila, ki so se najpogosteje uporabljala kot podlaga za predajo, so se nanašala na dokumentacijo in vstop (člen 12 in člen 13), kar je znaten delež odgovornosti naložilo državam članicam na zunanji meji. Posledično so se prosilci izognili odvzemu prstnih odtisov, to pa je prispevalo k sekundarnim gibanjem.

Več držav članic je navedlo, da so razlage v zvezi s tem, kaj organi v sprejemni državi štejejo za sprejemljiv dokaz, državam pošiljateljicam naložile nerazumno dokazno breme. Podatke iz sistema Eurodac in vizumskega informacijskega sistema (VIS) skoraj vse države članice sprejmejo kot dokaz, ki je najpogosteje odločilen pri določanju odgovornosti. Podatki, pridobljeni med razgovori, se na splošno niso šteli za zadosten dokaz. Diskrecijska določba in določbe o vzdrževanih osebah (člena 16 in 17) za obravnavo primerov z vidika humanitarnih razlogov se redko uporabljajo, z izjemo zgolj majhnega števila držav članic.

Merila, ki se nanašajo na družinske povezave, so se uporabljala manj pogosto, predvsem zaradi težav pri iskanju družinskih članov ali pridobivanju dokazov o družinskih povezavah. Države članice imajo zelo različen pristop do dokazov, ki se sprejemajo v okviru teh meril, vendar pa prosilci za azil pogosto težko izpolnijo glavno zahtevo, ki se nanaša na predložitev dokumentarnih dokazov (na primer rojstnega ali poročnega lista). Bistvena razhajanja glede tega, kaj predstavlja sprejemljiv dokaz o družinskih povezavah, otežujejo določitev odgovornosti, zaradi česar so postopki dolgotrajni. To bi lahko bil dejavnik, ki spodbuja sekundarna gibanja, kar pomeni, da prosilci poskušajo nadaljevati svoje potovanje.

Postopki za sprejem in ponovni sprejem

Število zahtev „za ponovni sprejem“ je bilo znatno večje od števila zahtev „za sprejem“. Med letoma 2008 in 2014 je bilo med zahtevami, poslanimi na podlagi dublinske uredbe, 72 % zahtev za ponovni sprejem in 28 % zahtev za sprejem. Med zahtevami, ki so bile prejete na podlagi dublinske uredbe, pa je bilo 74 % zahtev za ponovni sprejem in 26 % zahtev za sprejem. Vse države članice so v glavnem spoštovale roke za predložitev teh zahtev in odgovore nanje, vendar je velik pritok migrantov povzročil velik pritisk na agencije za azil, kar je podaljšalo odzivni čas nekaterih držav članic. To je privedlo tudi do povečanja nepopolnih zahtev, posledica tega pa so bile zavrnitve in spori. Prav tako je vplivalo na prakso „implicitnega sprejema“, saj nekatere države namenoma niso odgovorile na zahteve do roka, da bi lahko obravnavale veliko število zahtev.

V letu 2014 je skupno število zahtev za sprejem in zahtev za ponovni sprejem znašalo 84 586, kar predstavlja 13 % vseh prošenj za azil v EU, to pa v primerjavi s prejšnjimi leti pomeni upad. S strani sprejemne države članice je bilo zavrnjenih 33 % vseh zahtev, na podlagi tega pa bi bilo mogoče sklepati, da je bilo z začetkom veljavnosti uredbe Dublin III iz leta 2014 oteženo dogovarjanje držav članic o odgovornosti. Leta 2014 je samo okrog četrtina skupnega števila sprejetih zahtev za ponovni sprejem in zahtev za sprejem dejansko privedla do fizične predaje. Ti nizki deleži kažejo, da obstajajo težave v zvezi s praktično uporabo uredbe Dublin III. Vendar pa je te deleže mogoče prav tako deloma pojasniti z zamudami pri predajah, ki niso zajete v letnih podatkih, uporabljenih pri pripravi ocene. Drug pomemben razlog za nizko stopnjo predaj, ki so ga potrdile mnoge države članice, je visoka stopnja pobega med dublinskim postopkom, ki je razlog za prenos odgovornosti med državami članicami.

Izvajanje predaj

Časovni okvir za izvedbo predaj se je precej razlikoval. Učinkovitost postopka je odvisna od zmogljivosti in virov v enotah, ki so zadolžene za izvajanje predaj, dejstva, da je za organizacijo predaj pristojen ločen organ, števila zadev, stopnje sodelovanja prosilcev in obveščenosti o tem, kje se ti nahajajo. Eden od navedenih razlogov za zamude je bilo podaljšanje rokov v skladu s členom 29(2). Dvajset držav članic je navedlo, da je glavni razlog za zamude pobeg prosilcev, zaradi česar rok za predajo znaša skupno 18 mesecev. Praksa pridržanja, ki jo v skladu s poročili pogosto uporablja 21 od 31 držav, se znatno razlikuje glede na fazo postopka: nekateri organi se zatečejo k pridržanju, ko se dublinski postopek začne, drugi pa šele, ko odgovorna država članica sprejme zahtevo za predajo. Te različne prakse ustvarjajo pravno negotovost ter praktične težave. Poleg tega je 13 držav članic opozorilo na to, da predaje na splošno niso dovolj učinkovite, kar kaže na to, da so po opravljeni predaji „pogosto“ zaznana sekundarna gibanja.

Pritožbe

Pravna sredstva zoper odločitev o predaji so na voljo v vseh državah članicah. Države članice dajejo prednost sodnim pravnim sredstvom, najpogosteje pred upravnimi sodišči. V postopku pritožbe so vse države članice uvedle roke, v katerih mora prosilec, da uveljaviti svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, čeprav se razlage o tem, kaj je „razumno časovno obdobje“ zelo razlikujejo, saj to znaša vse od treh pa do 60 dni. Če se vloži pritožba, nekatere države članice samodejno začasno prekinejo predajo, medtem ko druge uporabijo člen 27(3)(c), v skladu s katerim mora za začasno prekinitev predaje zaprositi prosilec.

Upravno sodelovanje

Vse države članice so navedle pogosto uporabo zavarovanega elektronskega omrežja DubliNet za izmenjavo informacij, po drugi strani pa se neformalni informacijski kanali uporabljajo le v izjemnih okoliščinah. Da bi še nadalje spodbujale učinkovito uporabo uredbe Dublin III, so mnoge države članice sklenile upravne dogovore v skladu s členom 36. Vendar doslej še nobena država članica ni izvedla postopka poravnave, kot je opisan v členu 37, vsi spori pa so se reševali neformalno.

Mehanizem za zgodnje opozarjanje in pripravljenost

Mehanizem za zgodnje opozarjanje in pripravljenost doslej še ni bil uporabljen. Medtem ko so nekatere države članice trdile, da pogoji za sprožitev mehanizma nikoli niso bili izpolnjeni, so druge zatrjevale, da je težko skleniti politični dogovor o sprožitvi mehanizma, če ni jasnih meril in kazalnikov za merjenje pritiska. Ta postopek je po navedbah tudi dolgotrajen in zapleten. Alternativni podporni ukrepi so prav tako prispevali k zmanjšanju pritiska in možno je, da so odpravili potrebo po sprožitvi mehanizma. Evropski azilni podporni urad je bil uporabljen kot primer podpore, zaradi katere ni bilo treba aktivirati mehanizma, kar zadeva preprečevanje ali upravljanje kriz na področju mednarodne zaščite.

3.3 Uresničevanje ciljev uredbe Dublin III

V nadaljevanju so navedene glavne ugotovitve zunanje študije o oceni uredbe Dublin III.

Preprečevanje, da bi prosilci vložili več prošenj, in s tem zmanjšanje sekundarnih gibanj

Ne glede na cilj zmanjšanja sekundarnih gibanj, vložitev več prošenj za azil v EU ostaja razširjen problem. Leta 2014 je 24 % prosilcev predhodno že vložilo prošnje v drugih državah članicah, kar kaže na to, da Uredba na ta cilj ni imela vpliva ali pa je bil ta majhen. Poleg tega je bilo navedeno, da je bil nepričakovan učinek Uredbe povečanje primerov drugih vrst sekundarnih gibanj zaradi nacionalnih razlik v kakovosti sprejema in azilnih sistemih, pri čemer te razlike še obstajajo in nadalje spodbujajo sekundarna gibanja.

Zagotavljanje pravične porazdelitve prosilcev za mednarodno zaščito in upravičencev do mednarodne zaščite med državami članicami

Uredba Dublin III ima le omejen vpliv na porazdelitev prosilcev v EU, saj so neto predaj v okviru dublinskega postopka blizu ničle. Ko države članice sprejmejo in predajo podobno število prosilcev, se prejete in poslane zahteve izničijo, kar pomeni, da ima uredba Dublin III le majhen prerazporeditveni učinek ali pa ga sploh nima. Zdi se, da so razlogi za to naslednji: hierarhija meril, ki ne upošteva zmogljivosti držav članic; nesorazmerna odgovornost, naložena državam članicam na zunanji meji, predvsem zaradi uporabe merila o državi prvega vstopa; in majhno število dejanskih predaj, kar kaže, da prosilci lahko predložijo zahtevke, kjer želijo, zaradi česar se več odgovornosti preloži na bolj zaželene destinacije. To je razvidno iz podatkov iz leta 2014, in sicer je bilo 70 % vseh prvih prošenj za azil vloženih v zgolj petih državah članicah.

Razumni stroški v smislu finančnih in človeških virov, nujnih za izvajanje uredbe Dublin III

Ocenjeni neposredni in posredni stroški dela v zvezi z dublinskim sistemom so leta 2014 v Evropi znašali približno 1 milijardo EUR. Odsotnost takega mehanizma bi povzročila še večje stroške za države EU in države EGP, vendar pa je bilo v oceni ugotovljeno, da uredba Dublin III na splošno ni dovolj učinkovita. Zakonsko predvideni rok za predajo prosilca je dolg, stopnja dejanskih predaj pa nizka: oboje ima pomembne finančne posledice za posredne stroške in splošno učinkovitost sistema. V okviru prizadevanj za preprečevanje pobegov so stroški pridržanja v nekaterih državah članicah zelo visoki. Pobegi ustvarjajo druge posredne stroške in zmanjšujejo učinkovitost sistema. Odsotnost predaj in vračanje zavrnjenih prosilcev v praksi povzročata visoke socialne stroške, povezane z nezakonitimi migracijami. Ocenjuje se, da je do 42 % prosilcev v okviru dublinskega sistema, ki niso bili dejansko predani, morebiti nezakonitih migrantov, ki še vedno bivajo v EU.

Obstaja velika verjetnost, da sedanji sistem v okviru stalnega migracijskega pritiska tudi v prihodnje ne bo vzdržen. Prenehanje predaj na podlagi dublinske uredbe v Grčijo, ki se je dejansko začelo izvajati od leta 2011 dalje, se je izkazalo za še posebej veliko pomanjkljivost sistema, zlasti glede na veliko število migrantov, ki prihajajo v Grčijo v zadnjih mesecih.

3.4Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi

3.5Temeljne pravice

4.PRORAČUNSKE POSLEDICE

5.PODROBNEJŠA POJASNITEV POSAMEZNIH DOLOČB PREDLOGA

I. Poenostavitev dublinske uredbe in izboljšanje njene učinkovitosti

Da bi se zagotovili neovirano in trajnostno delovanje dublinskega postopka, hiter dostop do postopka pregleda in zaščite tistih, ki jo potrebujejo, in odvračanje od sekundarnih gibanj, so predlagane različne spremembe, zlasti naslednje:

uvedena je nova obveznost, ki predvideva, da mora prosilec vložiti prošnjo v državi članici prvega nezakonitega vstopa ali, v primeru zakonitega prebivanja, v državi članici, v kateri prebiva. Cilj te obveznosti je zagotovitev urejenega upravljanja pretokov, poenostavitev določitev odgovorne države članice ter preprečitev sekundarnih gibanj. S to spremembo je pojasnjeno, da prosilec nima pravice do izbire države članice, v kateri bi želel vložiti prošnjo, ali države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje. V primeru da prosilec ne izpolnjuje te nove obveznosti, mora država članica obravnavati prošnjo v okviru pospešenega postopka. Poleg tega je prosilec do materialnih pravic pri sprejemu upravičen samo tam, kjer mora biti prisoten.

Preden se začne postopek določitve odgovorne države članice, mora država članica, v kateri je bila prošnja vložena, v skladu z obveznostjo, ki je uvedena z Uredbo, preveriti, ali je prošnja nedopustna, ker prosilec prihaja iz prve države azila ali varne tretje države. V tem primeru se prosilec vrne v prvo državo azila ali varno tretjo državo, država članica, ki je preverila nedopustnost, pa se bo štela za odgovorno za njegovo prošnjo. Država članica, v kateri je bila prošnja vložena, mora prav tako preveriti, ali prosilec prihaja iz varne izvorne države ali predstavlja varnostno tveganje; v tem primeru je odgovorna država članica, v kateri je bila vložena prošnja, in mora obravnavati prošnjo v okviru pospešenega postopka.

Z Uredbo se uvede pravilo, da je država članica, ki je že enkrat obravnavala prošnjo kot odgovorna država članica, prav tako odgovorna za obravnavo prihodnjih izjav in prošenj zadevnega prosilca. S tem se krepi novo pravilo, da je samo ena država članica odgovorna za obravnavo prošnje in da se merilo za odgovornost uporabi samo enkrat.

Zahteva po sodelovanju prosilcev je okrepljena z namenom zagotovitve hitrega dostopa do postopkov za določitev statusa, pravilnega delovanja sistema in preprečevanja izogibanja pravilom, zlasti pobegov. V Uredbi so določene sorazmerne obveznosti prosilca v zvezi s pravočasno zagotovitvijo vseh elementov in informacij, ki so pomembni za določitev odgovorne države članice in tudi za sodelovanje s pristojnimi organi držav članic. Prav tako je izrecno navedeno, da imajo prosilci obveznost, v skladu s katero morajo biti navzoči in na voljo organom zadevne države članice ter spoštovati odločitev o predaji. Neizpolnjevanje pravnih obveznosti, določenih v Uredbi, bo imelo sorazmerne postopkovne posledice za prosilca, kot je na primer prekluzija v zvezi s sprejetjem informacij, ki so bile neupravičeno predložene prepozno.

Uredba razširja obseg informacij, ki jih je treba zagotoviti prosilcem. Namen osebnega razgovora je poenostavitev postopka za določitev odgovorne države članice, pri čemer osebni razgovor pripomore k pridobivanju vseh potrebnih informacij. Vendar pa ne bi smel biti razlog za zavlačevanje postopka, če je prosilec pobegnil ali če so bile zadostne informacije že predložene.

Pravilo o hierarhiji meril za določitev odgovornosti izrecno navaja, da se merila uporabijo samo enkrat. To pomeni, da se od vložitve druge prošnje brez izjem uporabljajo pravila za ponovni sprejem. Pravilo, da se merila določijo na podlagi okoliščin v času, ko je prosilec prvič vložil svojo prošnjo v državi članici, se zdaj uporablja za vsa merila, vključno s tistimi, ki se nanašajo na družinske člane in mladoletnike. Jasno določen rok za predložitev zadevnih informacij bo omogočil hitro oceno in odločitev.

Opredelitev družinskih članov je razširjena na dva načina, in sicer vključuje (1) brata in sestro ali brate in sestre prosilca ter (2) svojce, ki so to postali po odhodu iz izvorne države vendar pred prihodom na ozemlje države članice. Bratje in sestre so razmeroma ozko opredeljena, vendar pomembna kategorija, znotraj katere je razmeroma enostavno preveriti in dokazati družinske vezi, zato so možnosti zlorabe majhne. Razširitev, s katero so zajete družine, ki so se oblikovale med tranzitom, odraža nedavne migracijske pojave, kot so daljša obdobja bivanja zunaj izvorne države pred prihodom v EU, na primer v begunskih taboriščih. Pričakuje se, da bodo te ciljno usmerjene razširitve opredelitve družine zmanjšale tveganje nezakonitih gibanj ali pobegov oseb, ki so zajete v razširjenih pravilih.

Za poenostavitev meril odgovornosti iz členov 14, 15 in 16 je predlaganih več sprememb. V členu 14 so pojasnjena merila odgovornosti v zvezi z vizumi in dokumenti za prebivanje. V členu 15 o nezakonitem vstopu sta bili črtani določba, ki predvideva prenehanje odgovornosti po 12 mesecih od nezakonitega vstopa, ter zapletena določba glede nezakonitega bivanja, v zvezi s katero je težko predložiti dokaze. Prav tako se v zvezi z merilom glede vstopa brez vizumske obveznosti črta izjema v zvezi z nadaljnjimi vstopi v države članice, pri katerih je prosilec oproščen vizumske obveznosti, v skladu s pristopom, da bi morala biti država članica prvega vstopa praviloma odgovorna in da se preprečijo neupravičena sekundarna gibanja po vstopu. Diskrecijska določba je opredeljena ožje, s čimer se zagotovi, da se uporablja le na podlagi humanitarnih razlogov v zvezi s širšo družino.

Spremenjena uredba določa krajše roke za različne faze dublinskega postopka, da se pospeši postopek določanja in omogoči hitrejši dostop prosilca do azilnega postopka. To se nanaša na roke za predložitev zahteve za sprejem in za odgovor nanjo, za predložitev uradnega obvestila o ponovnem sprejemu in za sprejetje odločitve o predaji. Zaradi skrajšanja rokov je bil črtan nujni postopek.

Iztek rokov ne bo več razlog za prenos odgovornosti med državami članicami (z izjemo roka za odgovor na zahteve za sprejem). Zdi se, da je možnost takega prenosa spodbujala izogibanje pravilom in oviranje postopka. Namesto tega bo uvedeno novo pravilo, v skladu s katerim država članica, ki je bila enkrat določena za odgovorno, tudi ostane odgovorna.

Zahteve za ponovni sprejem se bodo tako preoblikovale v preprosta uradna obvestila o ponovnem sprejemu, iz katerih bo jasno razvidno, katera država članica je odgovorna, prav tako pa ne bo več nobenega manevrskega prostora za prenos odgovornosti. Taka uradna obvestila ne bodo zahtevala odgovora, temveč takojšnje potrdilo o prejemu. Navedeno predstavlja pomembno orodje za odpravo sekundarnih gibanj glede na to, da trenutno v primerjavi z zahtevami za sprejem prevladujejo zahteve za ponovni sprejem.

S tem so povezane postopkovne posledice za obravnavo prošnje po predaji v zvezi s ponovnim sprejemom. Spremenjena so bila pravila glede tega, kako naj odgovorna država članica obravnava prošnjo po ponovnem sprejemu prosilca, namen teh sprememb pa je odvračanje od sekundarnega gibanja in njegovo sankcioniranje.

Dodana je bila obveznost, da mora odgovorna država članica ponovno sprejeti upravičenca do mednarodne zaščite, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici ali pa je tam njegova prisotnost nezakonita. Na podlagi te obveznosti bo državam članicam na voljo potrebno pravno orodje, da izvršijo predajo v zvezi s ponovnim sprejemom, to pa je pomembno za omejevanje sekundarnega gibanja.

Sprejeta so bila pravila o pravnih sredstvih, da bi se bistveno pospešil in harmoniziral pritožbeni postopek. Poleg določitve specifičnih, kratkih rokov, vložitev pravnega sredstva samodejno začasno prekine predajo. Uvedeno je novo pravno sredstvo v primerih, ko odločitev o predaji ni sprejeta in prosilec trdi, da je družinski član ali, v primeru mladoletnikov, tudi sorodnik zakonito prisoten v drugi državi članici. 

Postopek poravnave kot mehanizem za reševanje sporov formalno ni bil uporabljen, odkar je bil (v nekoliko drugačni obliki) predviden v Dublinski konvenciji iz leta 1990, zato se zdi nepotreben in bi ga bilo treba opustiti.

V skladu s predlogom bo uresničevanje ciljev obstoječega mehanizma za zgodnje opozarjanje in pripravljenost prevzela nova Agencija Evropske unije za azil, kot je določeno v predlogu o Agenciji Evropske unije za azil, in sicer zlasti v poglavju 5 o spremljanju in ocenjevanju ter v poglavju 6 o operativni in tehnični pomoči. Ta mehanizem je bil zato črtan iz dublinske uredbe.

Mreža dublinskih oddelkov je vzpostavljena, njeno delovanje pa spodbuja Agencija Evropske unije za azil, da se okrepita praktično sodelovanje in izmenjava informacij o vseh zadevah v zvezi z uporabo te uredbe, vključno z razvojem praktičnih pripomočkov in smernic.

 V zvezi z mladoletniki brez spremstva predlog pojasnjuje, da je odgovorna država članica, v kateri je mladoletnik vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito, razen če se dokaže, da to ni v največjo korist mladoletnika. To pravilo bo omogočilo hitro določitev odgovorne države članice in posledično hiter dostop te ranljive skupine prosilcev do postopka ob upoštevanju predlaganega skrajšanja rokov.

Določba o jamstvih za mladoletnike brez spremstva je prilagojena tako, da se ocene o največji koristi otroka pripravijo v bolj operativnem smislu. Posledično se država članica, ki izvede predajo mladoletnika brez spremstva v drugo državo članico, prepriča, da bo ta država članica brez odlašanja sprejela potrebne ukrepe v okviru direktive o azilnih postopkih in direktive o pogojih za sprejem. Prav tako je določeno, da mora biti pred kakršno koli odločitvijo o predaji mladoletnika brez spremstva opravljena ocena njegovih največjih koristi, ki jo hitro pripravi usposobljeno osebje.

Prenovljena uredba določa korektivni mehanizem za dodeljevanje, da bi se zagotovila pravična delitev odgovornosti med državami članicami ter hitri dostop prosilcev do postopkov za priznanje mednarodne zaščite v primerih, ko se država članica sooča z nesorazmernim številom prošenj za mednarodno zaščito, za katere je odgovorna na podlagi te uredbe. Ta bi moral ublažiti kakršno koli veliko nesorazmerje med državami članicami v zvezi z deležem prošenj za azil, ki je posledica uporabe meril glede odgovornosti.

Sistem registracije in spremljanja

Vzpostavi se avtomatiziran sistem, ki bo omogočal registracijo vseh prošenj in spremljanje deleža, ki ga ima posamezna država članica glede na vse prošnje. Agencija Unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA) bo odgovorna za razvoj in tehnično delovanje sistema. Vloženo prošnjo bo država članica registrirala v avtomatiziranem sistemu, ki bo vsako prošnjo evidentiral pod enotno identifikacijsko številko prošnje. Ko se država članica določi za odgovorno državo članico, se ta podatek prav tako zabeleži v sistemu. Avtomatiziran sistem v realnem času prav tako pokaže skupno število prošenj, ki so bile vložene v EU, in število prošenj po posameznih državah članicah ter, po določitvi odgovorne države članice, število prošenj, ki jih mora vsaka država članica obravnavati kot odgovorna država članica, in delež, ki ga to število predstavlja v primerjavi z drugimi državami članicami. Sistem bo prav tako pokazal število oseb, ki jih je vsaka država članica dejansko preselila.

Sprožitev korektivnega mehanizma za dodeljevanje

Podlaga za izračun zadevnih deležev je število prošenj, za katere je zadevna država članica odgovorna, in število oseb, ki jih je država članica dejansko preselila. V tem izračunu so vključene prošnje, za katere bi bila država članica odgovorna glede na preverjanje nedopustnosti, varno izvorno državo in varnostne razloge. Izračuni se opravijo na tekoči osnovi za eno leto, tj. v katerem koli trenutku na podlagi števila novih prošenj, za katere je bila v preteklem letu država članica v sistemu določena kot odgovorna, in številu oseb, ki so bile dejansko preseljene. Sistem stalno izračunava odstotek prošenj, za katere je bila posamezna država članica določena kot odgovorna, ter te izračune primerja z referenčnim odstotkom, ki temelji na ključu. Ta referenčni ključ temelji na dveh merilih, in sicer številu prebivalcev in skupnem BDP države članice, za obe merili pa velja utežni količnik 50 %.

Uporaba korektivnega dodeljevanja v korist države članice bi se morala začeti samodejno, kadar število prošenj za mednarodno zaščito, za katere je država članica odgovorna, preseže 150 % števila, ki je opredeljeno v referenčnem ključu.

Dodelitev prošenj na podlagi referenčnega ključa in prenehanje mehanizma

S sprožitvijo mehanizma se vse nove prošnje, vložene v državi članici, ki se sooča z nesorazmernim pritiskom, po preverjanju dopustnosti, vendar pred preverjanjem v okviru dublinskega sistema, dodelijo tistim državam članicam, v katerih je število prošenj, za katere so odgovorne, nižje od števila, opredeljenega v referenčnem ključu; dodeljene prošnje se sorazmerno porazdelijo med zadevne države članice na podlagi referenčnega ključa. Ko število prošenj, za katere je odgovorna država članica, preseže število, ki je opredeljeno v referenčnem ključu, dodeljevanje prošenj tej državi članici preneha.

Dodeljevanje drugim državam članicam traja, dokler število prošenj, za katere je odgovorna država članica, ki se sooča z nesorazmernim pritiskom, presega 150 % njenega referenčnega števila.

Družinski člani, za katere se uporabi postopek dodeljevanja, bodo dodeljeni isti državi članici. Korektivni mehanizem za dodeljevanje ne bi smel povzročiti ločitve družinskih članov.

Finančna solidarnost

Država članica dodelitve se lahko odloči, da začasno, in sicer za obdobje dvanajstih mesecev, ne bo sodelovala pri korektivnem mehanizmu. Država članica mora to informacijo vnesti v avtomatiziran sistem in o tem uradno obvestiti druge države članice, Komisijo in Agencijo Evropske unije za azil. Prosilci, ki bi bili dodeljeni tej državi članici, so namesto tega dodeljeni drugim državam članicam. Država članica, ki začasno ne sodeluje pri korektivnem dodeljevanju, bi morala državam članicam, ki so bile določene kot odgovorne za obravnavo teh prošenj, poravnati solidarnostni prispevek v višini 250 000 EUR na prosilca. Komisija bi morala sprejeti izvedbeni akt, ki določa praktične podrobnosti o izvajanju mehanizma za solidarnostne prispevke. Agencija Evropske unije za azil bo spremljala in vsako leto poročala Komisiji o uporabi mehanizma finančne solidarnosti.

Postopek v državi članici, ki izvede predajo, in v državi članici dodelitve

Država članica, ki ima korist od korektivnega mehanizma, izvede predajo prosilca v državo članico dodelitve in prav tako predloži prstne odtise prosilca, da se omogoči varnostno preverjanje v državi članici dodelitve. Namen tega je odpravljanje ovir za dodeljevanje, ki so nastopile med izvajanjem sklepov o premestitvah. Po predaji država članica dodelitve opravi preverjanje v okviru dublinskega sistema, da bi ugotovila, ali v primeru zadevnega prosilca veljajo primarna merila, kot je družina v drugi državi članici. V tem primeru bi se opravila predaja prosilca v državo članico, ki bi bila nato zanj odgovorna.

Določba o pregledu

Predvideno je, da bo Komisija pregledala delovanje korektivnega mehanizma za dodeljevanje18 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe in nato vsako leto, da se oceni, ali korektivni mehanizem za dodeljevanje izpolnjuje svoj cilj, tj. zagotavlja pravično delitev odgovornosti med državami članicami in razbremenjuje nekatere države članice, ki so pod nesorazmernim pritiskom.

Komisija bo zlasti preverila, ali prag za začetek uporabe korektivnega mehanizma in za njegovo prenehanje učinkovito zagotavlja pravično delitev odgovornosti med državami članicami ter hiter dostop prosilcev do postopkov za priznanje mednarodne zaščite v primerih, ko se država članica sooča z nesorazmernim številom prošenj za mednarodno zaščito, za katere je odgovorna na podlagi te uredbe.

ê 604/2013

2016/0133 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe delovanju Evropske unije in zlasti člena 78(2)(e) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,

ob upoštevanju mnenja Odbora regij,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

ê 604/2013 uvodna izjava 1 (prilagojeno)

(1)Potrebnih je več vsebinskih sprememb Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države 17   Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta 18  Õ. Zaradi jasnosti bi bilo treba navedeno uredbo prenoviti.

ê 604/2013 uvodna izjava 2

(2)Skupna azilna politika, vključno s Skupnim evropskim azilnim sistemom, je sestavni del cilja Evropske unije, da se postopno vzpostavi območje svobode, varnosti in pravice, odprto tistim, ki so zaradi okoliščin prisiljeni zakonito iskati zaščito v Uniji.

ê 604/2013 uvodna izjava 3

(3)Evropski svet se je na posebnem sestanku v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 dogovoril o delovanju za vzpostavitev Skupnega evropskega azilnega sistema na osnovi celovite in vključujoče uporabe Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija), in s tem za zagotavljanje, da se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav.

ê 604/2013 uvodna izjava 4

(4)Sklepi iz Tampereja navajajo tudi, da bi moral ta sistem v kratkem času vključevati tudi jasen in izvedljiv način za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil.

ê 604/2013 uvodna izjava 5

(5)Tak način bi moral temeljiti na objektivnih, poštenih merilih za zadevne države članice in osebe. Zlasti bi moral omogočati hitro določitev odgovorne države članice, da bi se zagotovil učinkovit dostop do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in ne bi bil ogrožen cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito.

ê 604/2013 uvodna izjava 6

(6)Dokončana je prva faza vzpostavitve Skupnega evropskega azilnega sistema, ki bi moral dolgoročno voditi k skupnemu postopku in enotnemu statusu za tiste, ki jim je priznana mednarodna zaščita, veljavnemu v vsej Uniji. Evropski svet je 4. novembra 2004 sprejel haaški program, v katerem so opredeljeni cilji, ki jih je treba v obdobju 2005–2010 uresničiti na področju svobode, varnosti in pravice. V tem smislu je bila s haaškim programom Evropska komisija pozvana, da zaključi oceno prve faze pravnih instrumentov ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži instrumente in ukrepe za drugo fazo, da bi jih bilo mogoče sprejeti pred letom 2010.

ê 604/2013 uvodna izjava 7

ð novo

(7)V stockholmskem programu je Evropski svet ponovno potrdil svojo zavezo, da bo najpozneje do leta 2012 v skladu s členom 78 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) vzpostavil skupno območje zaščite in solidarnosti za osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita. Poleg tega je poudaril, da Dublinski sistem ostaja temeljni kamen Skupnega evropskega azilnega sistema, saj jasno dodeljuje odgovornost med državami članicami za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito. ð Komisija je maja 2015 v sporočilu o evropski agendi o migracijah navedla, da bo izvedla oceno dublinske uredbe in po potrebi predložila predlog za njeno revizijo, zlasti z namenom, da se doseže pravičnejša porazdelitev prosilcev za azil po Evropi ï . 

ê 604/2013 uvodna izjava 8

(8)Viri Evropskega azilnega podpornega urada (EASO), ki je bil ustanovljen z Uredbo (EU) št. 439/2010 Evropskega parlamenta in Sveta 19 , bi morali biti na voljo za zagotavljanje primerne podpore ustreznim službam držav članic, ki so odgovorne za izvajanje te uredbe. EASO bi moral zlasti zagotavljati solidarnostne ukrepe, kot je intervencijska skupina za azil s podpornimi skupinami za azil, ki bi pomagale tistim državam članicam, ki se soočajo s posebnim pritiskom in v katerih prosilcem za mednarodno zaščito (v nadaljnjem besedilu: prosilci) niso zagotovljeni ustrezni standardi, zlasti glede sprejema in zaščite.

ò novo

(9)Agencija Evropske unije za azil bi morala zagotoviti ustrezno podporo pri izvajanju te uredbe, zlasti s pripravo referenčnega ključa za porazdelitev prosilcev za azil v okviru korektivnega mehanizma za dodeljevanje ter z letno prilagoditvijo podatkov Eurostata, ki so podlaga za referenčni ključ.

ê 604/2013 uvodna izjava 9 (prilagojeno)

ð novo

(10)Ob upoštevanju rezultatov opravljenega ocenjevanja  izvajanja Uredbe (EU) št. 604/2013 Õ instrumenta prve faze je na tej stopnji primerno potrditi načela, na katerih temelji Uredba (ES) št. 343/2003 (EU) št. 604/2013, hkrati pa na podlagi izkušenj uvesti potrebne izboljšave učinkovitosti Dublinskega sistema ter zaščite, ki se prizna prosilcem po tem sistemu. Ker je dobro delujoč Dublinski sistem bistvenega pomena za Skupni evropski azilni sistem, bi bilo treba med vzpostavljanjem drugih elementov Skupnega evropskega azilnega sistema in solidarnostnih instrumentov Unije pregledati njegova načela in delovanje. V tej uredbi bi bilo treba določiti izvajanje celovitega pregleda ustreznosti, temelječega na dokazih in ki zajema pravne, ekonomske in socialne učinke Dublinskega sistema, vključno z njegovimi vplivi na temeljne pravice. ð Na podlagi tega ocenjevanja in posvetovanj z državami članicami, Evropskim parlamentom in drugimi zainteresiranimi stranmi, se prav tako šteje za primerno, da se v tej uredbi določijo ukrepi, ki so nujni za pravično razdelitev odgovornosti med države članice v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito, zlasti da se prepreči nesorazmerna obremenitev nekaterih držav članic. ï

ê 604/2013 uvodna izjava 10

(11)Da bi zagotovili enakopravno obravnavo vseh prosilcev in upravičencev do mednarodne zaščite ter skladnost s sedanjim pravnim redom Unije na področju azila, zlasti z Direktivo 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite 20 , področje uporabe te uredbe zajema prosilce za subsidiarno zaščito in osebe, upravičene do subsidiarne zaščite.

ò novo

(12)Upravičence do mednarodne zaščite je treba zajeti v področje uporabe te uredbe za zagotovitev, da odgovorna država članica ponovno sprejme tiste upravičence do mednarodne zaščite, ki so vstopili na ozemlje druge države članice, ki ni odgovorna država članica, ne da bi v tej državi članici izpolnjevali pogoje za bivanje.

ê 604/2013 uvodna izjava 11

(13)Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito 21 bi se morala uporabljati za postopek določanja odgovorne države članice, kot je določeno v tej uredbi, pri tem pa upoštevati omejitve glede uporabe navedene direktive.

ê 604/2013 uvodna izjava 12

(14)Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite 22 bi se morala uporabljati hkrati in brez poseganja v določbe o postopkovnih zaščitnih ukrepih, ki jih ureja ta uredba, pri tem pa upoštevati omejitve glede uporabe navedene direktive.

ê 604/2013 uvodna izjava 13

(15)V skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 in Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, bi morala biti največja korist otroka primarna skrb držav članic pri uporabi te uredbe. Pri ugotavljanju, kaj je največja korist otroka, bi morale države članice upoštevati zlasti dobrobit mladoletnika in njegov družbeni razvoj, vprašanja varnosti in zaščite v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo, vključno z okoljem, iz katerega prihaja. Prav tako bi bilo treba za mladoletnike brez spremstva zaradi njihove posebne ranljivosti določiti posebna postopkovna jamstva.

ê 604/2013 uvodna izjava 14

(16)V skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, bi moralo biti spoštovanje družinskega življenja primarna skrb držav članic pri uporabi te uredbe.

ò novo

(17)Da bi se med državami članicami preprečila predaja prosilcev, ki so vložili nedopustne zahtevke ali po vsej verjetnosti ne potrebujejo mednarodne zaščite ali predstavljajo varnostno tveganje, je treba zagotoviti, da država članica, v kateri je bila prošnja prvič vložena, preveri dopustnost zahtevka glede na prvo državo azila in varno tretjo državo, v okviru pospešenega postopka obravnava prošnje, ki so jih vložili prosilci iz varne izvorne države s seznama EU, ter prosilce, ki vzbujajo varnostne pomisleke.

ê 604/2013 uvodna izjava 15

(18)Skupna obravnava prošenj za mednarodno zaščito članov ene družine s strani ene same države članice zagotavlja, da se prošnje obravnavajo temeljito, da so odločitve v zvezi z njimi dosledne in da člani ene družine niso ločeni.

ò novo

(19)Opredelitev družinskega člana v tej uredbi bi morala vključevati brata oziroma sestro ali brate oziroma sestre prosilca. Ponovna združitev bratov ali sester je zlasti pomembna za izboljšanje možnosti pri integraciji prosilcev in posledično za zmanjšanje sekundarnih gibanj. Obseg opredelitve družinskega člana bi moral prav tako odražati stvarnost trenutnih migracijskih trendov, v skladu s katerimi prosilci pogosto prispejo na ozemlje držav članic po daljšem obdobju v tranzitu. Opredelitev bi zato morala vključevati družine, ki so nastale zunaj države izvora, vendar pred prihodom na ozemlje države članice. Ta omejena in ciljno usmerjena razširitev obsega opredelitve naj bi po pričakovanjih zmanjšala pobude za nekatera sekundarna gibanja prosilcev za azil znotraj EU.

ê 604/2013 uvodna izjava 16

ð novo

(20)Za zagotovitev celovitega spoštovanja načela enotnosti družine in največje koristi otroka bi moral obstoj razmerja odvisnosti med prosilcem in njegovim otrokom, bratom ali sestro ali staršem na podlagi nosečnosti ali materinstva, zdravstvenega stanja ali visoke starosti prosilca, postati zavezujoče merilo odgovornosti. Kadar je prosilec mladoletnik brez spremstva, bi morala tudi prisotnost družinskega člana ali sorodnika, ki lahko poskrbi zanj, na ozemlju druge države članice postati zavezujoče merilo odgovornosti. ðDa bi se mladoletniki brez spremstva odvračali od sekundarnih gibanj, ki niso v njihovo največjo korist, če družinski član ali sorodnik nista prisotna, bi se morala za odgovorno državo članico šteti tista država članica, v kateri je mladoletnik brez spremstva prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito, razen če se dokaže, da to ne bilo v otrokovo največjo korist. Pred predajo mladoletnika brez spremstva v drugo državo članico bi se morala država članica, ki izvede predajo, prepričati, da bo zadevna država članica izvedla vse nujne in primerne ukrepe za zagotovitev ustrezne zaščite otroka, zlasti pa nemudoma imenovala zastopnika ali zastopnike, ki jim bo zaupana zagotovitev spoštovanja vseh pravic teh otrok. Pred kakršno koli odločitvijo o predaji mladoletnika brez spremstva bi moralo osebje z zahtevanimi kvalifikacijami ter strokovnim znanjem in izkušnjami izvesti oceno o njegovih največjih koristih. ï

ê 604/2013 uvodna izjava 17 (prilagojeno)

ð novo

(21)ð Če država članica prevzame odgovornost za obravnavo prošnje, ki je bila pri njej vložena, v primerih, kadar za tako obravnavo v skladu z merili iz te uredbe ni odgovorna, to lahko ogrozi učinkovitost in trajnost sistema, zato bi morala tako ukrepati le izjemoma. ï Kateri koli  Zato bi moralo biti Õ državi članici bi moralo biti dovoljeno odstopanje od meril odgovornosti zlasti ð samo ï iz humanitarnih razlogov in sočutja ð in zlasti zaradi družinskih razlogov, preden se določi odgovorna država članica, ï , da bi omogočili združitev z družinskimi člani, sorodniki ali katerimi koli drugimi svojci, ter obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki je bila vložena v njej ali v drugi državi članici, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na zavezujoča merila iz te uredbe.

ò novo

(22)Da se zagotovi uresničitev ciljev iz te uredbe in odpravijo ovire za njeno uporabo, in zlasti da se preprečijo pobegi in sekundarna gibanja med državami članicami, je treba določiti jasne obveznosti, ki jih mora prosilec v okviru postopka izpolnjevati in o katerih mora biti ustrezno in pravočasno obveščen. Kršitev teh pravnih obveznosti bi morala imeti ustrezne in sorazmerne postopkovne posledice za prosilca ter ustrezne in sorazmerne posledice v smislu njegovih pogojev za sprejem. V skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah bi morala država članica, v kateri se tak prosilec nahaja, v vsakem primeru zagotoviti, da je zadoščeno prosilčevim najnujnejšim materialnim potrebam.

ê 604/2013 uvodna izjava 18 (prilagojeno)

ð novo

(23)S prosilcem bi bilo treba organizirati osebni razgovor, ki bi omogočil lažjo določitev odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito ð , razen če je prosilec pobegnil ali informacije, ki jih je predložil, ne zadostujejo za določitev odgovorne države članice ï. Takoj po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito bi bilo treba prosilca obvestiti  zlasti Õ o uporabi te uredbe, ð o tem, da ne more izbrati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo, o njegovih obveznostih v skladu s uredbo in o posledicah, če jih ne bo izpolnjeval. ï in o možnosti, da na razgovoru poda informacije o prisotnosti družinskih članov, sorodnikov ali katerih koli drugih svojcev v državah članicah, da se olajša postopek določanja odgovorne države članice.

ê 604/2013 uvodna izjava 19

ð novo

(24)Da se zagotovi učinkovita zaščita pravic zadevnih oseb, bi bilo zlasti v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah treba vzpostaviti pravne zaščitne ukrepe in pravico do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z odločitvijo o predaji v odgovorno državo članico. ð Učinkovito pravno sredstvo bi moralo biti zagotovljeno tudi v primerih, kadar odločitev o predaji ni sprejeta, vendar prosilec zatrjuje, da je odgovorna druga država članica, ker je tam njegov družinski član ali, v primeru mladoletnikov brez spremstva, sorodnik. ï Da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava, bi moralo učinkovito pravno sredstvo proti takim odločitvam obsegati tako preučitev uporabe te uredbe kot tudi pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je predan prosilec. ð Področje uporabe učinkovitega pravnega sredstva bi moralo biti omejeno na oceno o tem, ali obstaja tveganje za kršitev spoštovanja temeljnih pravic prosilcev do družinskega življenja, otrokovih pravic ali za kršitev prepovedi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. ï

ò novo

(25)Država članica, ki je v skladu s to uredbo določena kot odgovorna, bi morala biti še naprej odgovorna za obravnavo vsake prošnje zadevnega prosilca, vključno s katero koli naknadno prošnjo, v skladu s členi 40, 41 in 42 Direktive 2013/32/EU, ne glede na to, ali je prosilec zapustil ozemlja držav članic ali je bil z njih odstranjen. Določbe iz Uredbe (EU) št. 604/2013, ki so določale prenehanje odgovornosti v nekaterih okoliščinah, tudi kadar so se roki za izvedbo predaje v določenem obdobju iztekli, so spodbujale pobege, zato bi jih bilo treba črtati.

(26)Da bi zagotovili hitro določitev odgovornosti in dodelitev prosilcev za mednarodno zaščito med države članice, bi morali biti roki za predložitev zahtev za sprejem prosilcev in odgovore nanje, za predložitev uradnih obvestil o ponovnem sprejemu in za izvedbo predaj, prav tako pa tudi za vlaganje pritožb in odločitve o njih, poenostavljeni in čim krajši.

ê 604/2013 uvodna izjava 20

(27)Pridržanje prosilcev bi bilo treba uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati samo zato, ker zaprosi za mednarodno zaščito. Pridržanje bi moralo trajati čim krajše možno obdobje, zanj pa bi morali veljati načeli nujnosti in sorazmernosti. Zlasti mora biti pridržanje prosilcev v skladu s členom 31 Ženevske konvencije. Postopki predvideni v tej uredbi v zvezi s pridržano osebo, bi se morali uporabljati prednostno v najkrajšem možnem roku. Kar zadeva splošna jamstva v zvezi s pridržanjem in pogoje za pridržanje, bi morale države članice, kjer je to ustrezno, določbe Direktive 2013/33/EU uporabljati tudi za osebe, ki so pridržane na podlagi te uredbe.

ê 604/2013 uvodna izjava 21

(28)Pomanjkljivosti ali razpad azilnih sistemov, ki jih posebni pritiski na te sisteme pogosto še zaostrijo ali pa k njim prispevajo, lahko ogrozijo nemoteno delovanje sistema, vzpostavljenega na podlagi te uredbe, to pa bi lahko povzročilo nevarnost, da bodo kršene pravice prosilcev, kot jih določajo pravni red Unije na področju azila, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah in druge mednarodne obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami in pravicami beguncev.

ò novo

(29)Z ustrezno registracijo vsake prošnje za azil v EU pod enotno identifikacijsko številko prošnje bi bilo mogoče prispevati k odkrivanju večkratnih prošenj ter preprečevanju nezakonitih sekundarnih gibanj in izbiranja najugodnejše azilne ureditve. Za lažjo uporabo te uredbe bi moral biti vzpostavljen avtomatiziran sistem. Omogočati bi moral registracijo prošenj za azil, vloženih v EU, učinkovito spremljanje deleža prošenj za vsako državo članico in pravilno uporabo korektivnega mehanizma za dodeljevanje.

(30)Evropska agencija za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice, ustanovljena z Uredbo (EU) št. 1077/2011 23 , bi morala biti odgovorna za pripravo, razvoj in operativno upravljanje centralnega sistema in komunikacijske infrastrukture med centralnim sistemom in nacionalnimi infrastrukturami.

ê 604/2013 uvodna izjava 22

ð novo

(31)Da bi zagotovili močno sodelovanje v okviru te uredbe in vzpostavili medsebojno zaupanje držav članic v zvezi z azilno politiko, bi bilo treba vzpostaviti postopek za zgodnje opozarjanje in pripravljenost na azilne krize ter njihovo obvladovanje, ki bi bil namenjen preprečevanju poslabšanj ali razpada azilnih sistemov in pri katerem bi imel ključno vlogo EASO v skladu s pristojnostmi, ki jih ima na podlagi Uredbe (EU) št. 439/2010. Tak postopek bi moral zagotavljati, da je Unija kar najhitreje obveščena o ogroženosti nemotenega delovanja sistema, vzpostavljenega s to uredbo, zaradi posebnega pritiska na azilne sisteme ene ali več držav članic in/ali njihovih pomanjkljivosti. S takim postopkom bi lahko Unija spodbujala preventivne ukrepe že v zgodnji fazi in takim razmeram namenila ustrezno politično pozornost. Solidarnost, ki je osrednji element Skupnega evropskega azilnega sistema, je neločljivo povezana z medsebojnim zaupanjem. Z okrepitvijo takega zaupanja bi lahko postopek za zgodnje opozarjanje in pripravljenost na azilne krize ter njihovo obvladovanje izboljšal usmerjanje konkretnih ukrepov pristne in dejanske solidarnosti s prizadetimi državami članicami in pomagal prizadetim državam članicam na splošno, še posebno pa prosilcem. V skladu s členom 80 PDEU Pogodbe bi morali akti Unije, kadar koli je to potrebno, vsebovati ustrezne ukrepe za uveljavitev načela solidarnosti., ð Treba bi bilo vzpostaviti korektivni mehanizem za dodeljevanje, da bi se zagotovila pravična delitev odgovornosti med državami članicami ter hitri dostop prosilcev do postopkov za priznanje mednarodne zaščite v primerih, ko se država članica sooča z nesorazmernim številom prošenj za mednarodno zaščito, za katere je odgovorna na podlagi te uredbe. ï in bi postopek morali spremljati taki ukrepi. Sklepi o skupnem okviru za pristno in dejansko solidarnost z državami članicami, katerih azilni sistemi so pod posebnim pritiskom, vključno zaradi mešanih migracijskih tokov, ki jih je 8. marca 2012 sprejel Svet, predvidevajo „instrumentarij“, v katerem so zbrani obstoječi in možni novi ukrepi, ki bi jih bilo treba upoštevati v okviru mehanizma za zgodnje opozarjanje, pripravljenost na krize ter njihovo obvladovanje.

 novo

(32)Kot referenčno točko pri delovanju korektivnega mehanizma za dodeljevanje bi bilo treba uporabiti ključ, ki temelji na številu prebivalcev in gospodarstvu držav članic, v povezavi s pragom, da se omogoči delovanje mehanizma kot sredstva za pomoč državam članicam pod nesorazmernim pritiskom. Uporaba korektivnega dodeljevanja v korist države članice bi se morala začeti samodejno, kadar število prošenj za mednarodno zaščito, za katere je država članica odgovorna, preseže 150 % števila, ki je opredeljeno v referenčnem ključu. Da bi se celovito odražala prizadevanja vsake države članice, bi bilo treba za namene tega izračuna številu prošenj za mednarodno zaščito dodati število oseb, ki so bile dejansko preseljene v to državo članico.

(33)Kadar se uporablja mehanizem za dodeljevanje, bi morali biti prosilci, ki so vložili svoje prošnje v upravičeni državi članici, dodeljeni državam članicam, ki ne dosegajo deleža prošenj na podlagi referenčnega ključa, kakor se uporablja za te države članice. Treba bi bilo določiti ustrezna pravila za primere, ko prosilec zaradi resnih razlogov lahko predstavlja grožnjo za nacionalno varnost ali javni red, zlasti pravila v zvezi z izmenjavo informacij med organi držav članic, pristojnimi za odločanje o azilu. Po predaji bi morala država članica dodelitve določiti odgovorno državo članico in prevzeti odgovornost za obravnavo prošnje, razen če prednostna merila odgovornosti, zlasti povezana s prisotnostjo družinskih članov, določajo odgovornost druge države članice.

(34)V okviru mehanizma za dodeljevanje bi morali biti stroški predaje prosilca državi članici dodelitve povrnjeni iz proračuna EU.

(35)Država članica dodelitve se lahko odloči, da dodeljenih prosilcev v obdobju dvanajstih mesecev ne bo sprejemala, v primeru take odločitve pa mora to informacijo vnesti v avtomatizirani sistem in uradno obvestiti druge države članice, Komisijo in Agencijo Evropske unije za azil. Prosilce, ki bi bili dodeljeni tej državi članici, bi bilo treba nato dodeliti drugim državam članicam. Država članica, ki začasno ne sodeluje pri korektivnem dodeljevanju, bi morala poravnati solidarnostni prispevek v višini 250 000 EUR za vsakega prosilca, ki ni bil sprejet v državo članico, ki je bila določena kot odgovorna za obravnavo zadevnih prošenj. Komisija bi morala določiti praktične podrobnosti o izvajanju mehanizma za solidarnostne prispevke v izvedbenem aktu. Agencija Evropske unije za azil bo spremljala in vsako leto poročala Komisiji o uporabi mehanizma finančne solidarnosti.

ê 604/2013 uvodna izjava 22

Države članice bi morale sodelovati z EASO pri zbiranju informacij o njihovi sposobnosti obvladovanja posebnega pritiska na njihov azilni sistem in sistem za sprejem, zlasti v okviru uporabe te uredbe. EASO bi moral v skladu z Uredbo (EU) št. 439/2010 redno poročati o zbranih informacijah.

ê 604/2013 uvodna izjava 24

(36)V skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 1560/2003 24 se lahko predaje v odgovorno državo članico za preučitev prošnje za mednarodno zaščito izvedejo prostovoljno, v obliki nadzorovanega odhoda ali v spremstvu. Države članice bi morale z zagotavljanjem ustreznih informacij prosilcu spodbujati prostovoljne predaje in zagotoviti, da se nadzorovane predaje ali predaje v spremstvu izvajajo na human način ob celovitem upoštevanju temeljnih pravic in spoštovanju človeškega dostojanstva ter največje koristi otroka in ob največjem možnem upoštevanju razvoja zadevne sodne prakse, zlasti glede predaj iz humanitarnih razlogov.

ê 604/2013 uvodna izjava 25

(37)Zaradi postopnega oblikovanja območja brez notranjih meja, na katerem je prosti pretok oseb zagotovljen v skladu s PDEU in uveljavitvijo politik Unije v zvezi s pogoji vstopa in bivanja državljanov tretjih držav, vključno s skupnimi prizadevanji za upravljanje zunanjih meja, je treba uravnotežiti merila odgovornosti v duhu solidarnosti.

ò novo

(38)V okviru te uredbe države članice za obdelavo osebnih podatkov uporabljajo [Splošno uredbo o varstvu podatkov (EU) .../2016] od datuma iz navedene uredbe dalje; do navedenega datuma se uporablja Direktiva 95/46/ES. Države članice bi morale izvajati ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, s katerimi bi zagotovile in lahko dokazale, da se obdelava izvaja v skladu z navedeno uredbo in določbami iz te uredbe, ki podrobneje določajo zahteve iz navedene uredbe. Zlasti bi morala biti s temi ukrepi zagotovljena varnost osebnih podatkov, ki se obdelujejo na podlagi te uredbe, ti ukrepi pa bi morali zlasti preprečiti tudi nezakonit ali nepooblaščen dostop do osebnih podatkov, ki se obdelujejo, njihovo razkritje, spremembo ali izgubo. Pristojni nadzorni organ ali organi vsake države članice bi morali spremljati zakonitost obdelave osebnih podatkov s strani zadevnih organov, vključno z njihovim prenosom v avtomatizirani sistem in iz njega ter prenosom teh podatkov organom, pristojnim za izvajanje varnostnih pregledov.

(39)Obdelavo osebnih podatkov s strani Agencije Evropske unije za azil bi moral spremljati Evropski nadzornik za varstvo podatkov v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 in določbami o varstvu podatkov iz [predloga uredbe o Agenciji Evropske unije za azil in o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 439/2010].

ê 604/2013 uvodna izjava 26 (prilagojeno)

Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov 25 se uporablja pri obdelavi osebnih podatkov, ki jo države članice izvajajo v skladu s to uredbo.

ê 604/2013 uvodna izjava 27

Z izmenjavo osebnih podatkov prosilca, vključno z občutljivimi podatki v zvezi z njegovim zdravjem, pred predajo, se bo zagotovilo, da lahko organi, pristojni za odločanje o azilu, prosilcem omogočijo ustrezno pomoč ter zagotovijo neprekinjeno zaščito in spoštovanje pravic, ki so jim priznane. Uvesti bi bilo treba posebne določbe, da bi se v skladu z Direktivo 95/46/ES zagotovila zaščita podatkov o prosilcih v tem položaju.

ê 604/2013 uvodna izjava 28

(40)Uporabo te uredbe je mogoče olajšati in njeno učinkovitost povečati z dvostranskimi dogovori med državami članicami za izboljšanje komunikacije med pristojnimi službami, skrajšanje rokov za postopke ali poenostavitev obravnave prošenj za sprejem ali ponovni sprejem ali za uvedbo postopkov za izvajanje predaj.

ê 604/2013 uvodna izjava 29

(41)Zagotoviti bi bilo treba kontinuiteto med sistemom za določanje odgovorne države članice, uvedenim z Uredbo (ES) št. 343/2003 (EU) št. 604/2013, in sistemom, uvedenim s to uredbo. Podobno bi bilo treba zagotoviti usklajenost med to uredbo in Uredbo [predlogom uredbe o prenovitvi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta] z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol zaradi kazenskega pregona 26 .

ò novo

(42)Treba bi bilo vzpostaviti mrežo pristojnih organov držav članic in spodbuditi njeno delovanje s pomočjo Agencije Evropske unije za azil, da bi se okrepila praktično sodelovanje in skupna uporaba informacij o vseh zadevah v zvezi z uporabo te uredbe, vključno z razvojem praktičnih orodij in smernic.

ê 604/2013 uvodna izjava 30

(43)Delovanje sistema Eurodac, vzpostavljenega z Uredbo [predlogom uredbe o prenovitvi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta] bi moralo olajšati uporabo te uredbe.

ê 604/2013 uvodna izjava 31

(44)Delovanje vizumskega informacijskega sistema, kakor je bil vzpostavljen z Uredbo (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o vizumskem informacijskem sistemu (VIS) in izmenjavi podatkov med državami članicami o vizumih za kratkoročno prebivanje 27 , ter zlasti izvajanje členov 21 in 22 navedene uredbe bi moralo olajšati uporabo te uredbe.

ê 604/2013 uvodna izjava 32

(45)Glede obravnavanja oseb, za katere se uporablja ta uredba, države članice zavezujejo njihove obveznosti iz instrumentov mednarodnega prava, vključno z ustrezno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

ê 604/2013 uvodna izjava 33

(46)Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije 28 .

ê 604/2013 uvodna izjava 34 (prilagojeno)

ð novo

(47)Postopek pregleda bi bilo treba uporabiti za potrditev splošne brošure o Dublin/Eurodac, kot tudi posebne brošure za mladoletnike brez spremstva; standardiziranega obrazca za izmenjavo zadevnih podatkov o mladoletnikih brez spremstva; enotnih pogojev za posvetovanje in izmenjavo podatkov o mladoletnikih in vzdrževanih osebah; enotnih pogojev za pripravo in prenos prošnje  prošenj Õ za sprejem ali ð uradnih obvestil ï za ponovni sprejem; dveh seznamov z navedbo zadevnih elementov dokazov in posrednih okoliščin, z njihovimi rednimi pregledi; prepustnice; enotnih pogojev za posvetovanje in izmenjavo podatkov o predajah; standardnega obrazca za izmenjavo podatkov pred predajo; skupnega zdravstvenega certifikata; enotnih pogojev in praktičnih ureditev za izmenjavo zdravstvenih podatkov osebe pred predajo ter poti za varen elektronski prenos zahtev.

ê 604/2013 uvodna izjava 35 (prilagojeno)

(48)Da se določijo dodatna pravila, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti članov družine ali sorodnikov mladoletnika brez spremstva; meril za ugotavljanje obstoja dokazanih družinskih povezav; meril za ocenjevanje sposobnosti sorodnika, da skrbi za mladoletnika brez spremstva, vključno kadar družinski člani, bratje ali sestre ali sorodniki mladoletnika brez spremstva bivajo v več kot eni državi članici; elemente za ocenjevanje razmerja odvisnosti; meril za ocenjevanje sposobnosti osebe, da skrbi za vzdrževano osebo in elemente, ki se upoštevajo za ocenjevanje nesposobnosti za potovanje v znatnem časovnem obdobju. Komisija pri izvrševanju svojih pooblastil ne preseže obsega največje koristi otroka, kot je določeno v členu 68(3) te uredbe. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov,  in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016 Õ.  Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov, Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov. Õ Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

ê 604/2013 uvodna izjava 36

(49)Komisija bi se morala pri uporabi te uredbe, vključno s pripravo delegiranih aktov, posvetovati s strokovnjaki med drugim iz vseh zadevnih nacionalnih organov.

ê 604/2013 uvodna izjava 37

(50)Podrobna pravila za uporabo Uredbe (ES) št. 343/2003 (EU) št. 604/2013, so bila določena z Uredbo (ES) št. 1560/2003. Nekatere določbe Uredbe (ES) št. 1560/2003, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 118/2014, bi bilo treba, bodisi zaradi jasnosti alibodisi ker lahko prispevajo k splošnemu cilju, vključiti v to uredbo. Zlasti je tako za zadevne države članice kot za zadevne prosilce pomembno, da obstaja splošen mehanizem za reševanje primerov, kadar se določbe te uredbe v državah članicah različno uporabljajo. Zato je upravičeno, da se mehanizem za reševanje sporov iz Uredbe (ES) št. 1560/2003 vključi v humanitarno klavzulo v to uredbo, področje njegove uporabe pa se razširi na to uredbo v celoti.

 604/2013 uvodna izjava 38

(51)Učinkovito spremljanje uporabe te uredbe zahteva njeno ocenjevanje v rednih časovnih presledkih.

ò novo

(52)Da bi se ocenilo, ali korektivni mehanizem za dodeljevanje iz te uredbe izpolnjuje cilj zagotavljanja pravične delitve odgovornosti med državami članicami in razbremenitev nekaterih držav članic, ki so pod nesorazmernim pritiskom, bi morala Komisija pregledati delovanje korektivnega mehanizma za dodeljevanje in zlasti preveriti, ali prag za začetek korektivnega dodeljevanja in njegovo prenehanje učinkovito zagotavlja pravično delitev odgovornosti med državami članicami in hitri dostop prosilcev do postopkov za priznanje mednarodne zaščite v primerih, ko se država članica sooča z nesorazmernim številom prošenj za mednarodno zaščito, za katere je odgovorna na podlagi te uredbe.

ê 604/2013 uvodna izjava 39

(53)Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so zlasti priznani v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Cilj te uredbe je zlasti zagotovitev celotnega spoštovanja pravice do azila, zajamčene s členom 18 Listine, kakor tudi pravic, priznanih v členih 1, 4, 7, 24 in 47 Listine. To uredbo bi bilo zato treba v skladu s tem tudi uporabljati.

ê 604/2013 uvodna izjava 40

Ker cilja te uredbe, namreč vzpostavitve meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in se ta cilj zaradi obsega in učinkov te uredbe lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

ê 604/2013 uvodna izjava 41

V skladu s členoma 3 in 4a(1) Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, sta obe državi članici podali uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

ò novo

(55)[V skladu s členom 3 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, sta ti državi članici podali uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.]

ALI

(56)[V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, ter brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te uredbe, ki zato zanju ni zavezujoča in se v njiju ne uporablja.]

ALI

(53)[V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, ter brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Združeno kraljestvo ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja.

(54) V skladu s členom 3 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, je Irska (z dopisom z dne ...) podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.]

ALI

(53) V skladu s členom 3 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, je Združeno kraljestvo (z dopisom z dne ...) podalo uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(54) V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, ter brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Irska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.]

ê 604/2013 uvodna izjava 42

(57)V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

PREDMET UREJANJA IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Predmet urejanja

V tej uredbi so določena merila in mehanizmi za določitev Ö edine Õ države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljnjem besedilu: odgovorna država članica).

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej uredbi:

(a)„državljan tretje države“ pomeni vsako osebo, ki ni državljan Unije v smislu člena 20(1) PDEU in ki ni državljan države, ki sodeluje pri tej uredbi na podlagi sporazuma z Evropsko Unijo;

(b)„prošnja za mednarodno zaščito“ pomeni prošnjo za mednarodno zaščito, kot je opredeljena v členu 2(h) Direktive 2011/95/EU;

(c)„prosilec“ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za mednarodno zaščito, glede katere še ni bila sprejeta dokončna odločitev;

(d)„obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito“ pomeni kakršno koli obravnavo prošnje ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo za mednarodno zaščito s strani pristojnega organa v skladu z Direktivo 2013/32/EU in Direktivo 2011/95/EU, razen postopkov določanja odgovorne države članice v skladu s to uredbo;

(e)„umik prošnje za mednarodno zaščito“ pomeni dejanja, s katerimi prosilec konča postopek, sprožen z vložitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito, v skladu z Direktivo 2013/32/EU, bodisi izrecno bodisi molče;

(f)„upravičenec do mednarodne zaščite“ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki se ji prizna mednarodna zaščita, kakor je opredeljena v členu 2(a) Direktive 2011/95/EU;

(g)„družinski člani“ pomenijo, kolikor je družina že obstajala, ð preden je prosilec prispel na ozemlje držav članic ï v državi izvora, naslednje člane družine prosilca, ki so prisotni na ozemlju držav članic:

–zakonca prosilca ali njegovega zunajzakonskega partnerja v trajnem razmerju, kadar so v skladu s pravom ali prakso zadevne države članice v okviru njenega prava o državljanih tretjih držav neporočeni pari obravnavani na primerljiv način kot poročeni pari,

–mladoletne otroke parov iz prve alinee ali prosilca, če so neporočeni ter ne glede na to, ali so bili rojeni v zakonski ali zunajzakonski skupnosti ali posvojeni, kot je opredeljeno v nacionalnem pravu,

–kadar je prosilec mladoleten in neporočen, očeta, mater ali drugo odraslo osebo, ki je odgovorna za prosilca v skladu s pravom ali prakso države članice, v kateri je odrasla oseba prisotna,

–kadar je upravičenec do mednarodne zaščite mladoleten in neporočen, očeta, mater ali drugo odraslo osebo, ki je odgovorna za upravičenca v skladu s pravom ali prakso države članice, v kateri je upravičenec prisoten;,

ò novo

– brata oziroma sestro ali brate oziroma sestre prosilca;

 604/2013

(h)„sorodnik“ pomeni odraslega strica ali teto ali starega starša prosilca, ki je prisoten na ozemlju države članice, ne glede na to, ali je rojen v zakonski ali izvenzakonski skupnosti ali posvojen, kot je opredeljeno v nacionalnem pravu;

(i)„mladoletnik“ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, mlajšega oziroma mlajšo od 18 let;

(j)„mladoletnik brez spremstva“ pomeni mladoletnika, ki pride na ozemlje držav članic brez spremstva odrasle osebe, odgovorne zanj v skladu s pravom ali prakso zadevne države članice, in kolikor ga taka odrasla oseba ne vzame dejansko v oskrbo; to vključuje mladoletnika, ki ostane brez spremstva po vstopu na ozemlje držav članic;

(k)„zastopnik“ pomeni osebo ali organizacijo, ki so jo pristojni organi imenovali, da mladoletniku brez spremstva pomaga in ga zastopa v postopkih iz te uredbe, da se zagotovijo največje koristi otroka in zanj po potrebi izvajajo pravna dejanja. Kadar je za zastopnika imenovana organizacija, ta določi osebo, odgovorno za izvajanje svojih nalog v zvezi z mladoletnikom v skladu s to uredbo;

(l)„dokument za prebivanje“ pomeni kakršno koli dovoljenje, ki ga izdajo organi države članice, ki državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva dovoljuje prebivanje na njenem ozemlju, vključno z dokumenti, ki utemeljujejo dovoljenje, da ostanejo na ozemlju v okviru ukrepov začasne zaščite ali dokler ne prenehajo okoliščine, ki preprečujejo izvedbo odstranitvenega naloga, z izjemo vizumov in dovoljenj za prebivanje, izdanih v obdobju, potrebnem za določitev odgovorne države članice po tej uredbi ali med obravnavanjem prošnje za mednarodno zaščito ali prošnje za dovoljenje za prebivanje;

(m)„vizum“ pomeni dovoljenje ali odločbo države članice, potrebno za tranzit ali vstop z namenom bivanja v državi članici ali več državah članicah. Vrsta vizuma se določi v skladu z naslednjimi opredelitvami pojmov:

–„dolgoročni vizum“ pomeni dovoljenje ali odločbo, ki ga izda ena od držav članic v skladu s svojim nacionalnim pravom ali pravom Unije in je potrebno za vstop z namenom več kot trimesečnega bivanja v državi članici,

–„kratkoročni vizum“ pomeni dovoljenje ali odločbo države članice za tranzit čez ozemlje ene, več ali vseh držav članic ali namen bivanja na ozemlju teh držav članic, ki ne presega treh mesecev v katerem koli šestmesečnem obdobju, ki se začne z datumom prvega vstopa na ozemlje držav članic,

–„letališki tranzitni vizum“ pomeni vizum, ki velja za tranzit čez mednarodna tranzitna območja enega ali več letališč držav članic;

   (n)„nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.;

ò novo

(o) „upravičena država članica“ pomeni državo članico, ki je deležna koristi korektivnega mehanizma za dodeljevanje iz poglavja VII te uredbe, ter izvede dodeljevanje prosilca;

(p) „država članica dodelitve“ pomeni državo članico, ki ji bo prosilec dodeljen v okviru mehanizma za dodeljevanje iz poglavja VII te uredbe;

(q) „preseljena oseba“ pomeni osebo, ki je v postopku preselitve, v okviru katerega se na zahtevo Visokega komisarja Združenih narodov za begunce ob upoštevanju potrebe posameznika po mednarodni zaščiti, državljani tretje države premestijo iz tretje države in nastanijo v državi članici, v kateri jim je dovoljeno prebivati na podlagi enega izmed naslednjih statusov:

(i) „statusa begunca“ v smislu točke (e) člena 2 Direktive 2011/95/EU;

(ii) „statusa subsidiarne zaščite“ v smislu točke (g) člena 2 Direktive 2011/95/EU ali

(iii) katerih koli drugih statusov, ki v okviru nacionalnega prava in prava Unije zagotavljajo podobne pravice in ugodnosti kakor statusa iz točk (i) in (ii);

(r) „Agencija Evropske unije za azil“ pomeni agencijo, kakor je bila ustanovljena z Uredbo (EU) [predlogom uredbe o Agenciji Evropske unije za azil in o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 439/2010].

 604/2013

POGLAVJE II

SPLOŠNA NAČELA IN ZAŠČITNI UKREPI

Člen 3

Dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito

1. Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

2. Kadar na osnovi meril iz te uredbe ni mogoče določiti nobene odgovorne države članice, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prva država članica, v kateri je bila prošnja vložena.

Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, določeno na podlagi meril iz poglavja III, ali v prvo državo članico, v kateri je bila vložena prošnja, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica.

ò novo

3. Vsaka država članica si pridrži pravico, da ob upoštevanju pravil in zaščitnih ukrepov iz Direktive 2013/32/EU pošlje prosilca v varno tretjo državo.

3.   Pred uporabo meril za določitev odgovorne države članice v skladu s poglavjem III in poglavjem IV prva država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito:

(a) preuči, ali je prošnja za mednarodno zaščito nedopustna v skladu s točkama (b) in (c) člena 33(2) Direktive 2013/32/EU, kadar se država, ki ni država članica, šteje za prvo državo azila ali za tretjo državo, ki je za prosilca varna; in

(b) obravnava prošnjo v okviru pospešenega postopka v skladu s členom 31(8) Direktive 2013/32/EU, kadar velja naslednje:

(i) prosilec ima državljanstvo tretje države ali je oseba brez državljanstva in je imel prej običajno prebivališče v tej državi, ki je na skupnem evropskem seznamu varnih izvornih držav, vzpostavljenem na podlagi Uredbe [predloga COM (2015) 452 z dne 9. septembra 2015]označena za varno izvorno državo;

(ii) obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da lahko prosilec predstavlja grožnjo za nacionalno varnost ali javni red države članice, ali če je bil prosilec zaradi tehtnih razlogov javne varnosti ali javnega reda po nacionalnem pravu prisilno izgnan.

4. Če država članica meni, da je prošnja nedopustna ali obravnava prošnjo v okviru pospešenega postopka v skladu z odstavkom 3, se ta država članica šteje za odgovorno državo članico.

5. V skladu s členi 40, 41 in 42 Direktive 2013/32/EU je država članica, ki je obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, tudi v primerih iz odstavka 3, odgovorna za obravnavo morebitnih naknadnih navedb ali naknadne prošnje zadevnega prosilca, ne glede na to, ali je prosilec zapustil ozemlja držav članic, ali je bil z njih odstranjen.

Člen 4

Obveznosti prosilca

1. Če je oseba, ki namerava vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, nezakonito vstopila na ozemlje držav članic, se prošnja vloži v državi članici prvega vstopa. Če je oseba, ki namerava vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, zakonito prisotna v državi članici, se prošnja vloži v zadevni državi članici.

2. Prosilec čim prej in najpozneje med razgovorom v skladu s členom 7 predloži vse elemente in informacije, ki so relevantni za določitev odgovorne države članice, ter sodeluje s pristojnimi organi držav članic.

3. Prosilec mora:

(a)    izpolniti odločitev o predaji, o kateri je bil uradno obveščen v skladu z odstavkoma 1 in 2 člena 27 in točke (b) člena 38;

(b)    biti prisoten in na voljo pristojnim organom v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena oziroma v državi članici, v katero je premeščen.

Člen 5

Posledice neizpolnjevanja obveznosti

1. Če prosilec ne izpolni obveznosti iz člena 4(1), odgovorna država članica v skladu s to uredbo obravnava prošnjo v okviru pospešenega postopka, v skladu s členom 31(8) Direktive 2013/32/EU.

2. Država članica, v kateri je prosilec dolžan biti prisoten, nadaljuje postopke za določitev odgovorne države članice, čeprav prosilec zapusti ozemlje te države članice brez dovoljenja ali kako drugače ni na voljo pristojnim organom zadevne države članice.

3. Prosilec med postopki iz te uredbe v državi članici, ki ni država članica, v kateri mora biti prisoten, ni upravičen do pogojev za sprejem iz členov 14 do 19 Direktive 2013/33/EU, z izjemo nujne zdravstvene oskrbe.

4. Pristojni organi upoštevajo elemente in informacije, ki so relevantni za določitev odgovorne države članice, le v primeru njihove predložitve v roku iz člena 4(2).

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

Člen 4 6

Pravica do obveščenosti

1. Čim je prošnja za mednarodno zaščito vložena v državi članici v smislu člena 20 21(2), njeni pristojni organi obvestijo prosilca o uporabi te uredbe, ð o obveznostih iz člena 4 in posledicah neizpolnjevanja teh obveznosti, določenih v členu 5, ter ï in zlasti o:

ò novo

(a) da v pravici do zaprositve za mednarodno zaščito, ni zajeta izbira prosilca v zvezi s tem, katera država članica bo odgovorna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito;

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

(ab)  o Õ ciljih te uredbe in posledicah vložitve še ene prošnje v drugi državi članici ter posledicah selitve iz ene države članice v drugo ð zapustitve države članice, v kateri mora biti prosilec prisoten ï med določanjem odgovorne države članice v skladu s to uredbo, in med obravnavanjem prošnje za mednarodno zaščito, ð zlasti, da prosilec v državi članici, ki ni država članica, v kateri mora biti prisoten, ne bo upravičen do pogojev za sprejem iz členov 14 do 19 Direktive 2013/33/EU, z izjemo nujne zdravstvene oskrbe ï ;

(bc)  o Õ merilih ð in postopkih ï za določitev odgovorne države članice in hierarhiji takšnih meril v različnih fazah postopka in njihovem trajanju, vključno z dejstvom, da lahko država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, postane odgovorna v skladu s to uredbo, tudi če taka odgovornost ne izhaja iz teh meril;

(cd)  o Õ osebnem razgovoru v skladu s členom 5 7 inter možnosti ð obveznosti ï predložitve ð in utemeljitve ï informacij o prisotnosti družinskih članov, sorodnikov ali drugih svojcev v državah članicah, vključno z načini, na katere lahko prosilec poda take informacije;

(de)  o Õ možnosti izpodbijanja odločbe o predaji in, kadar je ustrezno, zaprositve za odložitev predaje ð v sedmih dneh po uradnem obvestilu in o dejstvu, da je to izpodbijanje omejeno na oceno, ali so bili kršeni člen 3(2) v zvezi z obstojem nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali členi 10 do 13 in 18 ï ;

(ef) dejstvu, da pristojni organi držav članic ð in Agencija Evropske unije za azil obdelujejo osebne podatke prosilca, vključno z ï izmenjavo podatkov o prosilcu samo za namen izvajanja svojih obveznosti iz te uredbe;

ò novo

(g) o kategorijah zadevnih osebnih podatkov;

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

(fh)  o Õ pravici do dostopa do podatkov, ki se nanašajo nanj, pravici, da zahteva popravek takih podatkov, če so ti netočni, ali izbris nezakonito obdelanih podatkov, kakor tudi postopkih uveljavljanja navedenih pravic, vključno s kontaktnimi podatki organov iz člena 35 47 in nacionalnih organov za varstvo podatkov, ki so odgovorni za obravnavo zahtevkov glede varstva osebnih podatkov ð in o kontaktnih podatkih uradne osebe za varstvo podatkov; ï .

ò novo

(i) če je primerno, o postopku dodeljevanja iz poglavja VII.

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

2. Informacije iz odstavka 1 se zagotovijo v pisni obliki v jeziku, ki ga prosilec razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume. Države članice uporabijo skupno brošuro, ki je bila v ta namen oblikovana na podlagi odstavka 3.

Kadar je potrebno za pravilno razumevanje prosilca, se informacije zagotovijo tudi ustno, na primer na osebnem razgovoru iz člena 5 7.

3. Komisija na podlagi izvedbenih aktov oblikuje skupno brošuro, kot tudi posebno brošuro za mladoletnike brez spremstva, ki vsebuje vsaj informacije iz odstavka 1 tega člena. Ta skupna brošura vsebuje tudi informacije o uporabi Uredbe (EU) [predloga uredbe o prenovitvi Uredbe št. 603/2013] in zlasti o namenu, za katerega se lahko obdela podatke o prosilcu v okviru Eurodac. Skupno brošuro se pripravi tako, da se državam članicam omogoča, da jo dopolnijo s posebnimi dodatnimi informacijami države članice. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44 56(2) te uredbe.

Člen 5 7

Osebni razgovor

1. Da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, država članica, ki izvede ta postopek, opravi osebni razgovor s prosilcem ð , razen če je prosilec pobegnil ali informacije, ki jih je predložil prosilec v skladu s členom 4(2) zadostujejo za določitev odgovorne države članice ï . Namen razgovora je tudi zagotoviti, da prosilec pravilno razume informacije, ki jih je prejel v skladu s členom 4 6.

2. Osebni razgovor se lahko opusti, če:

(a) je prosilec pobegnil ali

(b) je prosilec po prejetju informacij iz člena 4 že na drug način podal ustrezne informacije za postopek določitve odgovorne države članice. Država članica, ki opusti razgovor, prosilcu omogoči, da pred sprejetjem odločitve o njegovi predaji odgovorni državi članici v skladu s členom 26(1) da vse nadaljnje informacije, ki so pomembne za pravilno določitev odgovorne države članice.

32. Osebni razgovor se organizira pravočasno, v vsakem primeru pa pred sprejetjem kakršne koli odločitve o predaji prosilca v odgovorno državo članico v skladu s členom 26(1) ð zahteve za sprejem v skladu s členom 24 ï .

43. Osebni razgovor se vodi v jeziku, ki ga prosilec razume ali za katerega se razumno domneva, da ga razume, in v katerem se je zmožen sporazumevati. Država članica, kadar je treba, izbere tolmača, ki je sposoben zagotoviti ustrezno sporazumevanje med prosilcem in osebo, ki vodi osebni razgovor.

54. Osebni razgovor poteka v razmerah, ki zagotavljajo ustrezno zaupnost. Opravi ga oseba, ki je za to usposobljena v skladu z nacionalnim pravom.

65. Država članica, ki vodi osebni razgovor, pripravi pisni povzetek, ki vsebuje vsaj poglavitne informacije, ki jih je prosilec zagotovil med razgovorom. Ta povzetek je lahko bodisi v obliki poročila bodisi na standardnem obrazcu. Država članica prosilcu in/ali pravnemu svetovalcu ali drugemu zagovorniku, ki prosilca zastopa, pravočasno zagotovi dostop do povzetka.

Člen 6 8

Zaščitni ukrepi za mladoletnike

1. Pri izvajanju vseh postopkov iz te uredbe je primarna skrb držav članic največja korist otroka.

2.  Vsaka Õ državae članicae ð, v kateri mora biti mladoletnik brez spremstva prisoten, ï poskrbijo, da zastopnik zastopa in/ali pomaga mladoletniku brez spremstva v vseh  zadevnih Õ postopkih iz te uredbe. Zastopnik je usposobljen in ima strokovno znanje, da zagotovi upoštevanje največje koristi otroka v postopkih, ki potekajo v skladu s to uredbo. Tak zastopnik ima dostop do vsebine ustreznih dokumentov iz dosjeja prosilca, vključno s posebno brošuro za mladoletnike brez spremstva.

Ta odstavek ne posega v ustrezne določbe člena 25 Direktive 2013/32/EU.

3. Države članice pri ocenjevanju največjih koristi otroka tesno sodelujejo med sabo in upoštevajo zlasti naslednje dejavnike:

(a) možnosti ponovne združitve družine;

(b) dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika;

(c) vprašanja glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi;

(d) mnenja mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo.

ò novo

4. Pred predajo mladoletnika brez spremstva v odgovorno državo članico ali, če je to primerno, državo članico dodelitve, se država članica, ki izvede predajo, prepriča, da bo odgovorna država članica ali država članica dodelitve nemudoma izvedla ukrepe iz členov 14 in 24 Direktive 2013/33/EU in člena 25 Direktive 2013/32/EU. Pred vsako odločitvijo o predaji mladoletnika brez spremstva se opravi ocena o njegovi največji koristi. Ta ocena temelji na dejavnikih iz odstavka 3. Osebje s kvalifikacijami ter strokovnim znanjem in izkušnjami oceno pripravi hitro, da se zagotovi upoštevanje največje koristi mladoletnika.

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

45. Za namene uporabe člena 8 10 država članica, v kateri je mladoletnik brez spremstva vložil prošnjo za mednarodno zaščito, čim prej ustrezno ukrepa, da ugotovi, ali ima mladoletnik brez spremstva na ozemlju držav članic družinske člane, brate ali sestre ali sorodnike, pri čemer ščiti največje koristi otroka.

V ta namen lahko ta država članica zaprosi za pomoč mednarodne ali druge ustrezne organizacije in lahko mladoletniku olajša dostop do storitev za izsleditev oseb takih organizacij.

Osebje pristojnih organov iz člena 35 47, ki obravnava zahteve mladoletnikov brez spremstva, je imelo in se še naprej ustrezno usposablja glede posebnih potreb mladoletnikov.

56. Da se olajšajo ustrezni ukrepi za ugotavljanje istovetnosti članov družine, bratov ali sester ali sorodnikov mladoletnika brez spremstva, ki biva na ozemlju druge države članice v skladu z odstavkom 4 5 tega člena, Komisija sprejme izvedbene akte, vključno s standardnim obrazcem za izmenjavo ustreznih podatkov med državami članicami. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44 56(2).

POGLAVJE III

MERILA ZA DOLOČANJE ODGOVORNE DRŽAVE ČLANICE

Člen 7 9

Hierarhija meril

1. Merila za določanje odgovorne države članice se uporabijoljajo ð samo enkrat, ï po vrstnem redu, v katerem so navedena v tem poglavju.

2. Država članica, odgovorna v skladu z merili iz tega poglavja, se določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici.

3. V zvezi z uporabo meril iz členov 8, 10 in 16 države članice upoštevajo vse razpoložljive dokaze o prisotnosti družinskih članov, sorodnikov ali drugih svojcev prosilca na ozemlju države članice, pod pogojem, da so takšni dokazi predloženi preden druga država članica sprejme prošnjo za sprejem ali ponovni sprejem zadevne osebe v skladu s členom 22 oziroma 25 ter da o predhodnih prošnjah za mednarodno zaščito prosilca še ni bila sprejeta prva vsebinska odločitev.

Člen 8 10

Mladoletniki

 1. Če je prosilec mladoletnik brez spremstva, se uporabijo samo merila iz tega člena, in sicer po vrstnem redu, v katerem so navedena v odstavkih 2 do 5. Õ

12. Kadar je prosilec mladoletnik brez spremstva, je oOdgovorna država članica je tista, v kateri je zakonito prisoten družinski član ali brat ali sestra mladoletnika brez spremstva, pod pogojem, da je to v najboljšo korist mladoletnika. Kadar je prosilec poročen mladoletnik, katerega zakonec ni zakonito prisoten na ozemlju držav članic, je odgovorna država članica, v kateri je zakonito prisoten oče, mati ali druga odrasla oseba, odgovorna za mladoletnika, bodisi v skladu s pravom ali prakso te države članice, ali brat ali sestra.

23. Kadar imaje prosilec mladoletnik brez spremstva in ima sorodnika, ki je zakonito prisoten v drugi državi članici, ter se na podlagi individualne obravnave ugotovi, da lahko ta sorodnik poskrbi zanj, ta država članica združi mladoletnika z njegovim sorodnikom in je odgovorna država članica, pod pogojem, da je to v največjo korist mladoletnika.

34. Kadar družinski člani, bratje ali sestre ali sorodniki iz odstavkov 1 2 in 2 3 bivajo v več kot eni državi članici, se odgovorno državo članico določi na osnovi največje koristi mladoletnika brez spremstva.

45. V odsotnosti družinskega člana, brata ali sestre ali sorodnika iz odstavkov 1 2 in 2 3, je odgovorna tista država članica, v kateri je mladoletnik brez spremstva ð prvič ï vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pod pogojem, da je to  razen če se dokaže, da to ne bi bilo Õ v največjo korist mladoletnika.

56. Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 45 57 v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti družinskih članov, bratov ali sester ali sorodnikov mladoletnika brez spremstva; merili za ugotavljanje obstoja dokazanih družinskih povezav; merili za ocenjevanje sposobnosti sorodnika, da skrbi za mladoletnika brez spremstva, vključno kadar družinski člani, bratje ali sestre ali sorodniki mladoletnika brez spremstva bivajo v več kot eni državi članici. Komisija pri izvrševanju svojih pooblastil za sprejemanje delegiranih aktov ne preseže obsega največje koristi otroka, kot je določeno v členu 6 8(3).

67. Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi enotne pogoje za posvetovanje in izmenjavo podatkov med državami članicami. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44 56(2).

Člen 9 11

Družinski člani, ki so upravičenci do mednarodne zaščite

Kadar ima prosilec družinskega člana, ne glede na to, ali je bila družina že prej oblikovana v državi izvora, ki mu je kot upravičencu do mednarodne zaščite, dovoljeno prebivanje v državi članici, je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, pod pogojem, da zadevne osebe pisno izrazijo to željo.

Člen 10 12

Družinski člani, ki so prosilci za mednarodno zaščito

Kadar ima prosilec v državi članici družinskega člana, o čigar prošnji za mednarodno zaščito v tej državi članici še ni bila sprejeta prva vsebinska odločitev, je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, pod pogojem, da zadevne osebe pisno izrazijo to željo.

Člen 11 13

Družinski postopek

Kadar več družinskih članov in/ali mladoletnih neporočenih bratov ali sester hkrati vloži prošnje za mednarodno zaščito v isti državi članici ali na datume, ki so dovolj blizu, da se lahko postopki določanja odgovorne države članice opravijo skupaj, in kadar bi uporaba meril iz te uredbe pomenila njihovo ločitev, se odgovorna država članica določi na osnovi naslednjih določb:

(a) za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito vseh družinskih članov in/ali mladoletnih neporočenih bratov ali sester je odgovorna država članica, ki je glede na merila odgovorna za sprejem največjega števila zadevnih oseb;

(b) če to ne gre, je odgovorna država članica, ki je glede na merila odgovorna za obravnavanje najstarejšega od njih.

Člen 12 14

Izdaja dokumentov za prebivanje ali vizumov

1. Kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje ð ali dokument za prebivanje, ki je prenehal veljati manj kot dve leti pred vložitvijo prve prošnje ï , je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala.

2. Kadar prosilec poseduje veljavni vizum ð ali vizum, ki je prenehal veljati manj kot šest mesecev pred vložitvijo prve prošnje ï, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala, razen če je bil vizum izdan v imenu druge države članice v skladu z ureditvijo zastopanja, kot je določena v členu 8 Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti 29 . V takem primeru je zastopana država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

3. Kadar prosilec poseduje več kot en veljaven dokument za prebivanje ali vizum, ki so jih izdale različne države članice, odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prevzamejo države članice po naslednjem vrstnem redu:

(a) država članica, ki je izdala dokument za prebivanje, ki daje pravico do najdaljšega časa bivanja, ali, kadar so časi veljavnosti enaki, država članica, ki je izdala dokument za prebivanje z najpoznejšim datumom poteka veljavnosti;

(b) država članica, ki je izdala vizum z najpoznejšim datumom poteka veljavnosti, kadar gre za različne vizume iste vrste;

(c) kadar so vizumi različnih vrst, država članica, ki je izdala vizum z najdaljšim časom veljavnosti, ali, kadar so časi veljavnosti enaki, država članica, ki je izdala vizum z najpoznejšim datumom poteka veljavnosti.

4. Kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2 in 3.

Kadar prosilec poseduje enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, in če ni zapustil ozemelj držav članic, je odgovorna država članica, v kateri je vložena prošnja za mednarodno zaščito.

54. Dejstvo, da sta bila dokument za prebivanje ali vizum izdana na podlagi lažne ali privzete identitete ali ob predložitvi prirejenih, ponarejenih ali neveljavnih listin, ne preprečuje, da bi bila odgovornost dodeljena državi članici, ki ju je izdala. Vendar država članica, ki je izdala dokument za prebivanje ali vizum, ni odgovorna, če lahko dokaže, da je do prevare prišlo po izdaji dokumenta ali vizuma.

Člen 13 15

Vstop in/ali bivanje

1. Kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) 25(4) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe [predloga uredbe o prenovitvi Uredbe (EU) št. 603/2013], ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

2. Če države članice ni mogoče ali je ni več mogoče šteti za odgovorno v skladu z odstavkom 1 tega člena in če se na osnovi dokazov ali posrednih okoliščin, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 22(3), ugotovi, da je prosilec – ki je vstopil na ozemlja držav članic nezakonito ali za katerega ni mogoče ugotoviti okoliščin vstopa – pred vložitvijo prošnje v državi članici živel nepretrgoma vsaj pet mesecev v državi članici, je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

Če je prosilec že živel v obdobjih najmanj pet mesecev v več državah članicah, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v kateri je bilo to nazadnje.

Člen 14 16

Vstop brez vizumske obveznosti

1. Če državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vstopi na ozemlje države članice, v kateri za vstop ne velja vizumska obveznost, je za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito odgovorna ta država članica.

2. Načelo, določeno v odstavku 1 se ne uporabi, če državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži svojo prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi članici, v kateri za vstop na njeno ozemlje prav tako ne velja vizumska obveznost. V tem primeru je ta druga država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

Člen 15 17

Prošnja na mednarodnem tranzitnem območju letališča

Kadar državljan tretje države ali oseba brez državljanstva poda prošnjo za mednarodno zaščito v mednarodnem tranzitnem območju letališča države članice, je za obravnavanje prošnje odgovorna ta država članica.

POGLAVJE IV

VZDRŽEVANE OSEBE IN DISKRECIJSKE KLAVZULE

Člen 16 18

Vzdrževane osebe

1. Kadar je prosilec zaradi nosečnosti ali novorojenega otroka, resne bolezni, hude invalidnosti ali starosti odvisen od pomoči svojega otroka, brata ali sestre ali starša, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, ali je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev prosilca, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, odvisen od slednjega, država članica običajno prosilca obdrži skupaj ali združi s tem otrokom, bratom ali sestro ali enim od staršev, pod pogojem, da so družinske vezi obstajale že v državi izvora, da je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev ali prosilec zmožen nuditi pomoč drugi vzdrževani osebi in da zadevne osebe pisno izrazijo to željo.

2. Kadar otrok, brat ali sestra ali eden od staršev iz odstavka 1 zakonito prebiva v drugi državi članici in ne v tisti, v kateri je prisoten prosilec, je odgovorna država članica tista, v kateri otrok, brat ali sestra ali eden od staršev zakonito prebiva, razen če prosilec zaradi svojega zdravstvenega stanja dlje časa ne more potovati v to državo članico. V takem primeru je odgovorna država članica tista, v kateri je prosilec prisoten. Taka država članica nima obveznosti, da pripelje otroka, brata ali sestro ali enega od staršev prosilca na svoje ozemlje.

3. Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 45 57 v zvezi z v zvezi z ocenjevanjem razmerja odvisnosti, merili za ugotavljanje obstoja dokazanih družinskih povezav, merili za ocenjevanje sposobnosti zadevne osebe, da skrbi za vzdrževano osebo in elementi, ki se upoštevajo za ocenjevanje nesposobnosti za potovanje v znatnem časovnem obdobju.

4. Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi enotne pogoje za posvetovanje in izmenjavo informacij med državami članicami. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44 56(2).

Člen 17 19

Diskrecijske klavzule

1. Z odstopanjem od člena 3(1) ð in le dokler ni določena odgovorna država članica ï se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ð na podlagi družinskih razlogov v zvezi s širšo družino, ki ni zajeta v členu 2(g) ï , tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe.

Država članica, ki se odloči, da bo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala v skladu s tem odstavkom, postane odgovorna država članica in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo. Kadar je ustrezno, odgovorna država članica prek elektronskega komunikacijskega omrežja „DubliNet“, vzpostavljenega v skladu s členom 18 Uredbe (ES) št. 1560/2003, obvesti predhodno odgovorno državo članico, državo članico, ki vodi postopek določanja odgovorne države članice, ali tisto, ki je bila zaprošena, da sprejme ali ponovno sprejme prosilca.

Država članica, ki postane odgovorna v skladu s tem odstavkom, to dejstvo takoj navede v sistemu Eurodac v skladu z Uredbo [predlogom uredbe o prenovitvi Uredbe (EU) št. 603/2013] s tem, da doda datum, ko je bila sprejeta odločitev o obravnavanju prošnje.

2. Država članica, v kateri je podana prošnja za mednarodno zaščito in ki opravlja postopek določanja odgovorne države članice, ali odgovorna država članica, lahko kadar koli pred ð določitvijo odgovorne države članice ï sprejetjem prve vsebinske odločitve od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca, da se zagotovi združitev katerih koli sorodnikov iz humanitarnih razlogov, zlasti na podlagi družinskih ali kulturnih vidikov, tudi kadar ta druga država članica ni odgovorna po merilih iz členov 8 10 do 11 13 in 16 18. Te osebe morajo pisno izraziti strinjanje s tem.

Zahtevek za sprejem vsebuje vse gradivo v posesti države članice, ki daje zahtevo, ki državi članici, na katero je zahteva naslovljena, omogoča oceno položaja.

Država članica, na katero je zahteva naslovljena, preveri vse potrebno za preučitev navedenih humanitarnih razlogov in državi članici, ki daje zahtevo, odgovori v dveh ð enem ï mesecuih od datuma prejema zahteve odgovori prek elektronskega komunikacijskega omrežja „DubliNet“, vzpostavljenega v skladu s členom 18 Uredbe (ES) št. 1560/2003. V primeru zavrnitve se v odgovoru navedejo razlogi zanjo.

Kadar država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, zahtevo sprejme, se odgovornost za obravnavanje prošnje prenese nanjo.

POGLAVJE V

OBVEZNOSTI ODGOVORNE DRŽAVE ČLANICE

Člen 18 20

Obveznosti odgovorne države članice

1. Odgovorna država članica po tej uredbi, je zavezana, da:

(a) pod pogoji iz členov 21 24, 22 25 in 29 30 sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici;

(b) pod pogoji iz členov 23 26, 24, 25 in 29 30 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje;

(c) pod pogoji iz členov 23 26, 24, 25 in 29 30 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje;

(d) pod pogoji iz členov 23 26, 24, 25 in 29 30 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.;

ò novo

(e) pod pogoji iz členov 26 in 30 ponovno sprejeti upravičenca do mednarodne zaščite, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici, ki ni odgovorna država članica in ki je priznala zadevni status zaščite, ali ki je na ozemlju druge države članice, ki ni odgovorna država članica in ki je priznala zadevno zaščito brez dokumenta za prebivanje.

2. V primeru iz točke (a) odstavka 1 odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

3. V primeru iz točke (b) odstavka 1 odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po pospešenem postopku v skladu z odstavkom 8 člena 31 Direktive 2013/32/EU.

4. V primeru iz točke (c) odstavka 1 odgovorna država članica obravnava vse naknadne navedbe ali novo prošnjo prosilca kot naknadno prošnjo v skladu z Direktivo 2013/32/EU.

5. V primeru iz točke (d) odstavka 1 zoper odločitev, ki jo sprejme odgovorni organ odgovorne države članice o zavrnitvi zahtevka ni več možno vložiti pravnega sredstva v okviru poglavja V Direktive 2013/32/EU.

6. Če država članica prosilcu izda dokument za prebivanje, se obveznosti iz odstavka 1 prenesejo na to državo članico.

7. Odgovorna država članica se v elektronski datoteki iz člena 22(2) opredeli za odgovorno državo članico.

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

2. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(c) in kadar je odgovorna država članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave.

V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU.

Člen 19

Prenehanje obveznosti

1. Kadar država članica prosilcu izda dokument za prebivanje, se obveznosti, določene v členu 18(1), prenesejo na to državo članico.

2. Obveznosti iz člena 18(1) prenehajo, kadar lahko odgovorna država članica ob zahtevi za sprejem ali ponovni sprejem prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, razen če zadevna oseba poseduje veljavni dokument za prebivanje, ki ga je izdala odgovorna država članica.

Prošnja, vložena po obdobju odsotnosti iz prvega pododstavka, šteje za novo prošnjo, ki zahteva začetek novega postopka določanja odgovorne države članice.

3. Prav tako prenehajo obveznosti, določene v členu 18(1)(c) in (d), kadar lahko država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje, ob zahtevi za ponovni sprejem prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje države članice v skladu z odločbo o vrnitvi ali odstranitvenim nalogom, ki ga je slednja izdala po umiku ali zavrnitvi prošnje.

Prošnja, vložena po dejanski odstranitvi, šteje za novo prošnjo, ki zahteva začetek novega postopka določanja odgovorne države članice.

POGLAVJE VI

POSTOPKI ZA SPREJEM IN PONOVNI SPREJEM

DEL I

Začetek postopka

Člen 20 21

Začetek postopka

1. Postopek določanja odgovorne države članice se začne takoj, ko je v državi članici prvič vložena prošnja za mednarodno zaščito ð , pod pogojem, da država članica, v kateri je bila prošnja najprej vložena, ni že določena za odgovorno državo članico v skladu s členom 3(4) ali (5) ï .

2. Prošnja za mednarodno zaščito šteje za vloženo, ko obrazec, ki ga predloži prosilec, ali poročilo, ki ga pripravi pristojni organ, prispe do pristojnega organa zadevne države članice. Kadar prošnja ni pisna, mora biti čas med izjavo o nameri in pripravo poročila čim krajši.

3. Za namene te uredbe je položaj mladoletnika, ki spremlja prosilca in je v skladu z opredelitvijo družinskega člana, neločljiv od položaja družinskega člana ter je predmet obravnave v državi članici, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito tega družinskega člana, tudi če mladoletnik ni sam po sebi prosilec, če je to v največjo korist mladoletnika. Enako se obravnavajo otroci, rojeni potem, ko prosilec prispe na ozemlje držav članic, brez potrebe po sprožitvi novega postopka za njihov sprejem.

4. Kadar prošnjo za mednarodno zaščito pri pristojnemu organu države članice vloži prosilec, ki je na ozemlju druge države članice, odgovorno državo članico določi država članica, na ozemlju katere je prosilec. Slednjo državo članico brez odlašanja obvesti država članica, ki je prejela prošnjo, in nato v tej uredbi šteje za državo članico, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito.

Prosilec je pisno obveščen o tej spremembi določitve države članice in o datumu, ko je bila sprememba opravljena.

5. Prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23 26, 24, 25 in 29 30 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

Ta obveznost preneha, kadar lahko država članica, ki je prejela zahtevo za dokončanje postopka določanja odgovorne države članice, ugotovi, da je prosilec medtem zapustil ozemlja držav članic za obdobje najmanj treh mesecev ali je od druge države članice dobil dokument za prebivanje.

Prošnja, vložena po takem obdobju odsotnosti iz drugega pododstavka, šteje za novo prošnjo, ki zahteva začetek novega postopka določanja odgovorne države članice.

ò novo

DEL II

Registracija in spremljanje prošenj

Člen 22

Registracija

1. Država članica, v kateri je vložena prošnja za mednarodno zaščito, v avtomatizirani sistem iz člena 44(1) v roku iz člena 10(1) Uredbe [predloga uredbe o prenovitvi Uredbe (EU) št. 603/2013] vnese:

(a) da je bila taka prošnja vložena;

(b) kadar je to primerno, povezave do prošenj družinskih članov ali sorodnikov, ki potujejo skupaj;

(c) sklicno številko iz člena 12(i) Uredbe [predloga uredbe o prenovitvi Uredbe (EU) št. 603/2013].

2. Ob vnosu informacij v skladu z odstavkom 1 avtomatizirani sistem iz člena 44 registrira vsako prošnjo pod enotno identifikacijsko številko prošnje, ustvari elektronsko datoteko za vsako prošnjo ter sporoči enotno identifikacijsko številko državi članici, v kateri je bila prošnja vložena.

3. Države članice Agenciji Evropske unije za azil predložijo informacije o številu državljanov tretjih držav, ki se vsak teden dejansko preselijo. Agencija te informacije validira in jih vnese v avtomatizirani sistem.

4. Kadar zadetek v sistemu Eurodac kaže, da je prosilec že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, preden je zapustil ozemlja držav članic ali je bil z njih odstranjen, država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja, prav tako navede, katera država članica je bila odgovorna za obravnavanje predhodne prošnje.

5. Država članica, v kateri je bila prošnja vložena, v skladu s členom 21 Uredbe (ES) št. 767/2008 opravi iskanje v sistemu VIS. Kadar zadetek v sistemu VIS kaže, da prosilec poseduje veljavni vizum ali vizum, ki je prenehal veljati manj kot šest mesecev pred vložitvijo prve prošnje, država članica navede številko vloge za izdajo vizuma in državo članico, katere organ je izdal ali podaljšal vizum, ter informacije o tem, ali je bil vizum izdan v imenu druge države članice.

Člen 23

Informacije v avtomatiziranem sistemu

1. Avtomatizirani sistem iz člena 44(1) v realnem času navede :

(a)    (a) skupno število prošenj, vloženih v Uniji;

(b)    (b) dejansko število prošenj v vsaki državi članici;

(c)    število državljanov tretjih držav, ki jih je preselila vsaka država članica;

(d)    dejansko število prošenj, ki jih mora vsaka država članica obravnavati kot odgovorna država članica;

(e)    delež vsake države članice v skladu z referenčnim ključem iz člena 35.

2. V elektronski datoteki iz člena 22(2) se zabeležijo samo naslednji podatki:

(a)    enotna identifikacijska številka prošnje iz člena 22(2);

(b)    povezava na prošnje iz točke (b) člena 22(1) in člena 22(4);

(c)    (c) sklicna številka iz točke (d) člena 12(i) Uredbe [predloga uredbe o prenovitvi Uredbe (EU) št. 603/2013];

(d)    obstoj razpisa ukrepa po varnostnem preverjanju v skladu s členom 40;

(e)    odgovorna država članica;

(f)    v skladu s členom 22(4) država članica, ki je bila odgovorna za predhodno prošnjo, v primeru navedbe predhodne prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil isti prosilec;

(g)    v skladu s členom 22(5) država članica, ki je vizum izdala ali ga podaljšala ali v imenu katere je bil vizum izdan, in številka vloge za izdajo vizuma v primeru navedbe vizuma, ki je bil izdan prosilcu;

(h)    informacije iz člena 36(4) in točke (h) člena 39, če se uporablja mehanizem za dodeljevanje iz poglavja VII.

3. Na podlagi sporočila odgovorne države članice v skladu s členom 20(7) in členom 22(3) avtomatizirani sistem iz člena 44(1) zadevno prošnjo in zadevnega državljana tretje države, ki je bil dejansko preseljen, prišteje k deležu zadevne države članice.

4. Elektronske datoteke se samodejno izbrišejo po izteku obdobja iz člena 17(1) Uredbe [predloga uredbe o prenovitvi Uredbe (EU) št. 603/2013].

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

DEL II III

Postopki za zahteve za sprejem

Člen 21 24

Predložitev zahteve za sprejem

1. Kadar država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko čim hitreje, v vsakem primeru pa tri ð v enem ï mesecue od datuma, na katerega je bila prošnja vložena v smislu člena 20 21(2), od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca.

Ne glede na prvi pododstavek se v primeru zadetka v sistemu Eurodac, ki se ujema s podatki, zabeleženimi v skladu s členom 13 Uredbe [predloga uredbe o prenovitvi Uredbe (EU) št. 603/2013] ð, ali zadetka v sistemu VIS, ki se ujema s podatki, zabeleženimi v skladu s členom 21(2) Uredbe (EU) št. 767/2008 ï, se v skladu s členom 15(2)] navedene uredbe zahteva pošlje v dveh mesecih ð tednih ï od prejema tega zadetka.

Kadar zahteva po sprejemu prosilca ni dana v obdobjih, določenih v prvem in drugem pododstavku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v kateri je bila prošnja vložena.

2. Država članica, ki poda zahtevo, lahko prosi za nujen odgovor v primerih, kadar je prošnja za mednarodno zaščito vložena po zavrnitvi dovoljenja za vstop ali nadaljnje bivanje, po prijetju zaradi nezakonitega bivanja ali po vročitvi ali izvršitvi odstranitvenega naloga.

V zahtevi se navede utemeljene razloge za nujen odgovor in rok, v katerem se odgovor pričakuje. Ta rok je vsaj en teden.

32. V primerih iz odstavkaov 1 in 2 se zahteva za sprejem s strani druge države članice poda na podlagi standardnega obrazca in vključuje dokaze ali posredne okoliščine, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 22(3) 25(4) in/ali ustrezne elemente iz izjave prosilca, ki organu države članice, na katero je naslovljena zahteva, omogočajo, da preveri, če je odgovorna na osnovi meril, določenih v tej uredbi.

Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi enotne pogoje za posvetovanje in izmenjavo podatkov med državami članicami. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44 56(2).

Člen 22 25

Odgovor na zahtevo za sprejem

1. Država članica, na katero je zahteva naslovljena, preveri potrebno in se o zahtevi za sprejem prosilca odloči v dveh ð enem ï mesecuih od datuma, ko je prejela zahtevo.

ò novo

2. Ne glede na prvi pododstavek v primeru zadetka v sistemu Eurodac, ki se ujema s podatki, zabeleženimi v skladu s členom 13 Uredbe [predloga uredbe o prenovitvi Uredbe (EU) št. 603/2013], ali zadetka v sistemu VIS, ki se ujema s podatki, zabeleženimi v skladu s členom 21(2) Uredbe (EU) št. 767/2008, država članica, na katero je zahteva naslovljena, odloči o zahtevi v dveh tednih od prejema zahteve.

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

23. V postopku določanja odgovorne države članice se uporabijo elementi dokazov in posrednih okoliščin.

34. Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi in redno pregleduje oba seznama z navedbo ustreznih elementov dokazov in posrednih okoliščin v skladu z merili iz točk (a) in (b) tega odstavka. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44 56(2).

(a) Dokazi:

(i) to se nanaša na formalne dokaze, ki določajo odgovornost v skladu s to uredbo, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem;

(ii) države članice odboru, predvidenem v členu 44 56, zagotovijo vzorce različnih vrst upravnih dokumentov v skladu s tipologijo, uvedeno s seznamom formalnih dokazov;

(b) posredne okoliščine:

(i) to se nanaša na indikativne elemente, ki so v nekaterih primerih lahko, čeprav so ovrgljivi, zadostni glede na svojo dokazno vrednost;

(ii) njihova dokazna vrednost v zvezi z odgovornostjo za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se oceni za vsak primer posebej.

45. Zahteva po dokazu ne sme presegati tistega, kar je potrebno za pravilno uporabo te uredbe.

56. Če formalni dokaz ne obstaja, država članica, na katero je zahteva naslovljena, prizna svojo odgovornost, če so posredne okoliščine koherentne, preverljive in dovolj podrobne za ugotovitev odgovornosti.

6. Kadar država članica, ki daje zahtevo, prosi za nujen odgovor v skladu z določbami člena 21(2), država članica, na katero je zahteva naslovljena, vloži vse napore, da bi spoštovala zahtevani rok. V izrednih primerih, ko se lahko dokaže, da je obravnavanje zahteve za sprejem prosilca posebej zapleteno, lahko država članica, na katero je zahteva naslovljena, odgovori po zahtevanem roku, vendar v vsakem primeru najkasneje v enem mesecu. V takih primerih mora država članica, na katero je zahteva naslovljena, državi članici, ki daje zahtevo, v prvotno zahtevanem roku sporočiti svojo odločitev, da bo svoj odgovor odložila.

7. Opustitev ukrepanja ð Kadar država članica, na katero je zahteva naslovljena, zahtevi ne nasprotuje ï v dvomesečnem ð enomesečnem ï roku iz odstavka 1 in enomesečnem roku iz odstavka 6 ð z odgovorom, ki navaja utemeljene razloge, ali po potrebi v dvotedenskem roku iz odstavka 2, ï je to enakovrednoa sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost sprejema osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod.

DEL III IV 

Postopki za zahteve za ponovni sprejem  uradna obvestila o ponovnem sprejemu Õ

Člen 23 26

Predložitev  uradnega obvestila o ponovnem sprejemu Õ zahteve za ponovni sprejem, če je bila v državi članici, ki daje zahtevo, vložena nova prošnja

1. Kadar država članica, v kateri je oseba  V primeru Õ iz člena 18 20(1)(b), (c), ali (d) ð ali (e) ï vložila novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je v skladu s členom 20(5) in členom 18(1)(b), (c) ali (d) za obravnavanje prošnje pristojna druga država članica, lahko zahteva, da to osebo ponovno sprejme ta druga država članica ð država članica, v kateri je oseba prisotna, predloži uradno obvestilo o ponovnem sprejemu najpozneje v dveh tednih po prejemu zadetka v sistemu Eurodac in zadevno osebo preda odgovorni državi članici ï .

2. Zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe se poda čim hitreje oziroma v vsakem primeru v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac, kot je opredeljeno v členu 9(5) Uredbe (EU) št. 603/2013.

Če zahteva za ponovni sprejem temelji na dokazih, ki niso pridobljeni iz sistema Eurodac, se državi članici, na katero je zahteva naslovljena, pošlje v treh mesecih od datuma, ko je bila v smislu člena 20(2) vložena prošnja za mednarodno zaščito.

3. Kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih iz odstavka 2, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja.

42. Zahteva za ponovni sprejem ð Uradno obvestilo o ponovnem sprejemu ï se poda na podlagi standardnega obrazca ter vključuje dokaze ali posredne okoliščine, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 22(3) 25(4), in/ali ustrezne elemente iz izjav zadevne osebe, ki organom države članice, na katero je zahteva naslovljena, omogočajo, da preveri, ali je odgovorna na podlagi meril, določenih v tej uredbi.

ò novo

3. Odgovorna država članica državi članici, ki je uradno obvestilo predložila, nemudoma potrdi, da je uradno obvestilo prejela.

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

4. Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi enotne pogoje za pripravo in predložitev ð uradnih obvestil o ponovnem sprejemu ï zahtev za ponovni sprejem. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44 56(2).

Člen 24

Predložitev zahteve za ponovni sprejem, če v državi članici, ki poda zahtevo, ni bila vložena nova prošnja za mednarodno zaščito

1. Kadar država članica, na ozemlju katere oseba iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) prebiva brez dokumenta za prebivanje in v kateri ni bila vložena nova prošnja za mednarodno zaščito, meni, da je v skladu s členom 20(5) in členom 18(1)(b), (c) ali (d) za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko zahteva, da zadevno osebo ponovno sprejme ta druga država članica.

2. Kadar se država članica, na ozemlju katere oseba prebiva brez dokumenta za prebivanje, odloči, da bo v skladu s členom 17 Uredbe (EU) št. 603/2013 podatke iskala v sistemu Eurodac, se z odstopanjem od člena 6(2) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav 30 zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe iz člena 18(1)(b) ali (c) te uredbe ali osebe iz člena 18(1)(d), katere prošnja za mednarodno zaščito ni bila zavrnjena z dokončno odločitvijo, poda čim hitreje oziroma v vsakem primeru v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac, kot je opredeljeno v členu 17(5) Uredbe (EU) št. 603/2013.

Če zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe temelji na dokazih, ki niso pridobljeni iz sistema Eurodac, se državi članici, na katero je zahteva naslovljena, pošlje v treh mesecih od datuma, ko država članica ugotovi, da bi lahko bila za zadevno osebo odgovorna druga država članica.

3. Kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih iz odstavka 2, država članica, na ozemlju katere zadevna oseba prebiva brez dokumenta za prebivanje, tej osebi omogoči vložitev nove prošnje.

4. Kadar je oseba iz člena 18(1)(d) te uredbe, katere prošnja za mednarodno zaščito je bila v eni državi članici zavrnjena z dokončno odločitvijo, na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje, lahko slednja država članica od prve države članice zahteva ponovni sprejem zadevne osebe ali pa izpelje postopek vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES.

Kadar se slednja država članica odloči, da bo od prve države članice zahtevala, da ponovno sprejme zadevno osebo, se pravila iz Direktive 2008/115/ES ne uporabljajo.

5. Zahteva za ponovni sprejem prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) se oblikuje na podlagi standardnega obrazca in vključuje dokaze ali posredne okoliščine, kot so opisani v dveh seznamih iz člena 22(3), in/ali ustrezne elemente iz izjave osebe, ki organom države članice, na katero je zahteva naslovljena, omogočajo, da preveri, ali je odgovorna na podlagi meril, določenih v tej uredbi.

Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi in redno pregleduje dva seznama z navedbo ustreznih elementov dokazov in posrednih okoliščin v skladu z merili iz člena 22(3)(a) in (b) ter vzpostavi enotne pogoje za pripravo in predložitev zahtev za ponovni sprejem. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44(2).

Člen 25

Odgovor na zahtevo za ponovni sprejem

1. Država članica, na katero je zahteva naslovljena, ustrezno preveri in sprejme odločbo o zahtevi po ponovnem sprejemu zadevne osebe čim prej in v nobenem primeru ne pozneje od enega meseca od datuma prejetja zahteve. Če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, se ta rok skrajša na dva tedna.

2. Opustitev ukrepanja v roku enega meseca oziroma dveh tednov iz odstavka 1, je enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod.

DEL IV V

Postopkovni zaščitni ukrepi

Člen 26 27

Obvestilo glede odločitve o predaji

1. Kadar se država članica, na katero je naslovljena zahteva, strinja, da bo sprejela ali ponovno sprejela prosilca ali drugo osebo iz člena 18(1)(c) ali (d), država članica, ki daje zahtevo, ð nemudoma pisno ï uradno obvesti ð prosilca ï zadevno osebo o odločitvi o njeni njegovi predaji v odgovorno državo članico in, kadar kjer je ustrezno, o odločitvi, da njene njegove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala.

ò novo

2. Kadar se mora izvesti ponovni sprejem prosilca ali druge osebe iz člena 20(1) (c), (d) ali (e), država članica, v kateri je zadevna oseba prisotna, nemudoma v pisni obliki uradno obvesti zadevno osebo o odločitvi o predaji v odgovorno državo članico.

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

3. Če zadevno osebo zastopa pravni svetovalec ali drug zagovornik, se lahko država članica odloči, da bo o odločitvi uradno obvestila takega svetovalca oziroma zagovornika in ne zadevne osebe, kar po potrebi sporoči zadevni osebi.

24. Odločitev iz odstavkova 1 ð in 2 ï vsebuje tudi informacije o razpoložljivih pravnih sredstvih, vključno s pravico zaprositi za odložilni učinek, kadar je to ustrezno, in o rokih, ki veljajo za vložitev takih pravnih sredstev in za izvedbo predaje in po potrebi informacije o kraju, kamor mora zadevna oseba priti, in datumu, ko mora tja priti, če ta oseba v odgovorno državo članico potuje z lastnimi sredstvi.

Države članice zagotovijo, da zadevna oseba hkrati z odločitvijo iz odstavkova 1 ð in 2 ï prejme informacije o osebah ali subjektih, ki ji lahko nudijo pravno pomoč, če ji te informacije niso bile sporočene že prej.

35. Če zadevni osebi ne pomaga ali je ne zastopa pravni svetovalec ali drug zagovornik, jo države članice v jeziku, ki ga zadevna oseba razume ali za katerega se upravičeno domneva, da ga razume, obvestijo o glavnih elementih odločitve, kar v vsakem primeru vključuje informacije o razpoložljivih pravnih sredstvih in veljavnih rokih za vložitev takih pravnih sredstev.

Člen 27 28

Pravna sredstva

1. Prosilec ali druga oseba iz člena 18 20(1)(c), ali (d) ð ali (e) ï ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.

2. Države članice določijo zagotovijo razumno obdobje ð 7 dni od uradnega obvestila o odločitvi o predaji ï , v katerem lahko zadevna oseba v skladu z odstavkom 1 uveljavlja svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

3. Za namene Ö V primeru Õ pritožb zoper odločitve o predaji ali njihovega ponovnega pregleda odločitev o predaji države članice v svojem nacionalnem pravu določijo: ðsodišče ali razsodišče v roku 15 dni odloči o utemeljenosti pritožbe ali pregleda. Nobena predaja se ne izvede pred sprejetjem zadevne odločitve o pritožbi ali pregledu. ï

(a) da ima prosilec na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda pravico ostati v zadevni državi članici do zaključka postopka pritožbe ali ponovnega pregleda, ali

(b) da se predaja avtomatično odloži in da takšna odložitev preneha veljati po preteku razumnega obdobja, v katerem bi sodišče ali razsodišče po natančni preučitvi zahteve za odlog moralo odločiti, ali pritožbi ali ponovnemu pregledu zahteve odobri odložilni učinek, ali

(c) da ima zadevna oseba možnost, da v razumnem obdobju od sodišča ali razsodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se obravnava njegova pritožba ali poteka ponovni pregled. Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog. V odločitvi, da se izvršitev odločitve o predaji ne odloži, so navedeni razlogi za takšno odločitev.

4. Države članice lahko določijo, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba ali poteka ponovni pregled.

ò novo

4. Obseg učinkovitega pravnega sredstva iz odstavka 1 se omeji na oceno, ali so bili kršeni člen 3(2) v zvezi z obstojem nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali členi 10 do 13 in 18.

5. Kadar ni sprejeta odločitev o predaji iz odstavka 1, države članice določijo učinkovito pravno sredstvo pred sodiščem ali razsodiščem, če prosilec trdi, da je družinski član ali, v primeru mladoletnikov brez spremstva, sorodnik zakonito prisoten v drugi državi članici, kot je tista, ki obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, in zato meni, da je ta druga država članica odgovorna za obravnavanje prošnje.

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

56. Države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba dostop do pravne pomoči in po potrebi do jezikovne pomoči.

67. Države članice zagotovijo, da se na zahtevo odobri brezplačna pravna pomoč, če zadevne osebe niso sposobne kriti s tem povezanih stroškov. Države članice lahko določijo, da obravnava prosilcev, kar zadeva honorarje in druge stroške, ne bo ugodnejša od obravnave, ki je na splošno odobrena za njihove državljane v zadevah, ki se nanašajo na pravno pomoč.

Brez samovoljnega omejevanja dostopa do pravne pomoči lahko države članice določijo, da se brezplačna pravna pomoč in zastopanje ne odobri, če po mnenju pristojnega organa, sodišča ali razsodišča pritožba ali ponovni pregled nimata dejanskih možnosti za uspeh.

Kadar odločitev o neodobritvi brezplačne pravne pomoči in zastopanja v skladu s tem odstavkom sprejme organ, ki ni sodišče ali razsodišče, države članice zagotovijo pravico do učinkovitega pravnega sredstva za izpodbijanje odločitve pred sodiščem ali razsodiščem. ðV primeru izpodbijanja odločitve je to pravno sredstvo sestavni del pravnega sredstva iz odstavka 1. ï

Pri zagotavljanju skladnosti z zahtevami iz tega odstavka države članice zagotovijo, da pravna pomoč in zastopanje nista samovoljno omejena in da dostop prosilca do sodnega varstva ni oviran.

Pravna pomoč vključuje vsaj pripravo zahtevanih procesnih dokumentov in zastopanje pred sodiščem ali razsodiščem ter je lahko omejena na pravne svetovalce ali zagovornike, ki so v nacionalnem pravu posebej določeni za pomoč in zastopanje.

Postopke za dostop do pravne pomoči se določi v nacionalnem pravu.

DEL V VI

Pridržanje za namen predaje

Člen 28 29

Pridržanje

1. Države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

2. Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

3. Pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo.

Kadar je oseba pridržana v skladu s tem členom, rok za predložitev zahteve za sprejem ali ponovni sprejem ð ali uradnega obvestila o ponovnem sprejemu ï ni daljši od enega meseca ð dveh tednov ï od vložitve prošnje. Država članica, ki izvaja postopek v skladu s to uredbo, v takih primerih zaprosi za nujen odgovor ð v zvezi z zahtevo za sprejem ï . Tak odgovor se poda v dveh ð enem ï tednuih od prejema prošnje ð zahteve za sprejem ï . Če v dveh ð enem ï tednuih odgovora ni, je to enakovredno sprejetju zahteve ð za sprejem ï in posledica tega je obveznost sprejema ð osebe ï ali ponovnega sprejema osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod.

Kadar je oseba pridržana v skladu s tem členom, se njena predaja iz države članice, ki daje zahtevo, v odgovorno državo članico izvede, kakor hitro je to praktično izvedljivo, najpozneje pa v šestih ð štirih ï tednih ð od dokončne odločitve o predaji ï po tem, ko je druga država članica implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje ali ponovno sprejetje zadevne osebe, ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda v skladu s členom 27(3).

Kadar država članica, ki daje zahtevo, zahteve za sprejem ali ponovni sprejem ð ali uradnega obvestila o ponovnem sprejemu ï ne predloži v predpisanem roku ali če se predaja ne izvede v navedenem roku šestih ð štirih ï tednov iz tretjega pododstavka, oseba več ne sme biti pridržana. Členi 21, 24, 23, 26 24 in 29 30 se še naprej ustrezno uporabljajo.

4. Kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, se zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive 2013/33/EU.

DEL VI VII

Predaje

Člen 29 30

Načini in roki

ò novo

1. Država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice in katere zahteva za sprejem iz člena 20(1)(a) je bila sprejeta ali ki je predložila uradno obvestilo o ponovnem sprejemu iz člena 20(1)(b) do (e), sprejme odločitev o predaji najpozneje v enem tednu od sprejetja ali uradnega obvestila in preda prosilca ali zadevno osebo v odgovorno državo članico.

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18 20(1)(c), ali (d) ð ali (e) ï iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje ð v štirih tednih od dokončne odločitve o predaji ï šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

Če se predaje v odgovorno državo članico izvajajo v obliki nadzorovanega odhoda ali v spremstvu, države članice zagotovijo, da se izvajajo na human način ter da se ob tem v celoti spoštujejo temeljne pravice in človeško dostojanstvo.

Če je treba, država članica, ki poda zahtevo, prosilcu priskrbi prepustnico. Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi obliko prepustnice. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44 56(2).

Odgovorna država članica obvesti državo članico, ki daje zahtevo, kot je ustrezno, o varnem prihodu zadevne osebe ali o dejstvu, da v roku, ki je bil določen, ni prišel.

2. Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.

32. Če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.

43. Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi enotne pogoje za posvetovanje in izmenjavo podatkov med državami članicami, zlasti v primeru odloženih predaj ali predaj z zamudo, predaj po implicitnem sprejemu, predajami mladoletnikov ali vzdrževanih oseb ter nadzorovanih predaj. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44 56(2).

Člen 30 31

Stroški predaje

1. Stroške, ki nastanejo pri predaji prosilca ali druge osebe iz člena 18 20(1)(c), ali (d) ð ali (e) ï v odgovorno državo članico, krije država članica, ki izvede predajo.

2. Kadar je treba zadevno osebo ponovno predati državi članici, ker je bila predaja izvedena pomotoma ali ker je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po izvedeni predaji, stroške ponovne predaje zadevne osebe na njeno ozemlje krije država članica, ki je prvotno izvedla predajo.

3. Od oseb, ki jih je treba na podlagi te uredbe predati, se ne zahteva, da krijejo stroške takih predaj.

Člen 31 32

Izmenjava bistvenih informacij pred izvedbo predaje

1. Država članica, ki izvede predajo prosilca ali druge osebe, kot je navedeno v členu 18 20(1)(c) ali (d), odgovorni državi članici sporoči take osebne podatke o osebi, ki jo predaja, kot je  primerno Õ ustrezno , bistveno in neprekomerno ð omejeno na tisto, kar je nujno, ï z edinim namenom, da zagotovi, da lahko pristojni organi v skladu z nacionalnim pravom, v odgovorni državi članici tej osebi priskrbijo ustrezno pomoč, vključno s takojšnjo zdravstveno oskrbo, potrebno za zaščito njenih življenjskih interesov, ter zagotovijo neprekinjeno zaščito in pravice, ki jih nudijo ta uredba in drugi ustrezni pravni instrumenti na področju azila. Te podatke se odgovorni državi članici sporoči v razumnem obdobju pred predajo, da se zagotovi, da imajo pristojni organi v skladu z nacionalnim pravom dovolj časa za sprejetje potrebnih ukrepov.

2. Država članica, ki izvede predajo, odgovorni državi članici sporoči vse informacije, s katerimi razpolaga pristojni organ v skladu za nacionalnim pravom, in so bistvene za zaščito pravic in takojšnjih posebnih potreb osebe, ki se jo preda, zlasti pa:

(a) vse takojšnje ukrepe, ki jih mora sprejeti odgovorna država članica, da bi zagotovila ustrezno obravnavo posebnih potreb osebe, ki bo predana, vključno z vso takojšnjo zdravstveno oskrbo, ki je morda potrebna;

(b) kontaktne podatke družinskih članov, sorodnikov ali katerih koli drugih svojcev v sprejemni državi članici, kadar je ustrezno;

(c) v primeru mladoletnikov, informacije o njihovi izobrazbi;

(d) oceno starosti prosilca.

3. Informacije si v skladu s tem členom izmenjujejo samo organi, o katerih je bila v skladu s členom 35 47 te uredbe Komisija uradno obveščena prek elektronskega komunikacijskega omrežja „DubliNet“, vzpostavljenega na podlagi člena 18 Uredbe (ES) št. 1560/2003. Izmenjane informacije se lahko uporabijo samo za namene iz odstavka 1 tega člena in se ne smejo nadalje obdelovati.

4. Da bi olajšala izmenjavo informacij med državami članicami, Komisija z izvedbenimi akti oblikuje standardni obrazec za prenos podatkov, ki se zahteva po tem členu. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44 56(2).

5. Za izmenjavo informacij v skladu s tem členom se uporabljajo pravila iz člena 34(8) do (12) ð 46(8) ï .

Člen 32 33

Izmenjava zdravstvenih podatkov pred izvedbo predaje

1. Zgolj za zagotovitev zdravstvene oskrbe ali zdravljenja, zlasti za invalidne osebe, starejše, nosečnice, mladoletnike in osebe, ki so bile mučene, posiljene ali so bile podvržene drugim hudim oblikam psihološkega, fizičnega in spolnega nasilja, država članica, ki izvede predajo, odgovorni državi članici posreduje informacije, s katerimi razpolaga pristojni organ v skladu z nacionalnim pravom, o kakršnih koli posebnih potrebah osebe, ki jo predaja, kar lahko v določenih primerih zajema informacije o telesnem ali duševnem zdravju te osebe. Te informacije se prenesejo v obliki skupnega zdravstvenega spričevala, ki se mu priložijo ustrezni dokumenti. Odgovorna država članica poskrbi, da se navedene posebne potrebe ustrezno obravnava, vključno tudi na kakršno koli nujno zdravstveno oskrbo, ki bi lahko bila potrebna.

Komisija z izvedbenimi akti oblikuje skupno zdravstveno spričevalo. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44 56(2).

2. Država članica, ki izvede predajo, informacije iz odstavka 1 odgovorni državi članici posreduje samo po izrecnem soglasju prosilca in/ali osebe, ki ga zastopa, ali če je prosilec fizično ali pravno nesposoben podati svoje soglasje, kadar je takoa predaja posredovanje ð nujno za varovanje javnega zdravja in javne varnosti ï  ali, če je prosilec fizično ali pravno nesposoben podati svoje soglasje, Õ za varstvo da se zavarujejo življenjskih interesiov prosilca ali druge osebe. Odsotnost soglasja, vključno z zavrnitvijo soglasja, ne predstavlja ovire za predajo te osebe.

3. Osebne zdravstvene podatke iz odstavka 1 obdeluje le zdravstveni delavec, za katerega na podlagi nacionalnega prava ali pravil, ki jih določijo nacionalni pristojni organi, velja dolžnost poklicne molčečnosti, ali druga oseba, ki je prav tako zavezana enaki dolžnosti poklicne molčečnosti.

4. Izmenjava informacij v skladu s tem členom poteka samo med zdravstvenimi delavci ali drugimi osebami iz odstavka 3. Izmenjane informacije se lahko uporabijo samo za namene iz odstavka 1 in se ne smejo nadalje obdelovati.

5. Komisija z izvedbenimi akti sprejme enotne pogoje in praktične ureditve za izmenjavo informacij iz odstavka 1 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44 56(2).

6. Za izmenjavo informacij v skladu s tem členom se uporabljajo pravila iz člena 34(8) do (12) ð 46(8) ï .

Člen 33

Mehanizem za zgodnje opozarjanje in pripravljenost na krize ter njihovo obvladovanje

1. Kadar Komisija, zlasti na podlagi informacij, ki jih EASO zbere v skladu z Uredbo (EU) št. 439/2010, ugotovi, da bi lahko bila uporaba te uredbe ovirana, ker je bilo ugotovljeno, da obstaja velika nevarnost posebnega pritiska na azilni sistem države članice, in/ali zaradi težav v delovanju azilnega sistema države članice, Komisija v sodelovanju z EASO tej državi članici priporoči, da pripravi preventivni akcijski načrt.

Zadevna država članica Svet in Komisijo obvesti, ali namerava predložiti preventivni akcijski načrt, da bi odpravila pritisk in/ali težave v delovanju svojega azilnega sistema, hkrati pa zagotovila zaščito temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito.

Država članica lahko po lastnem preudarku in na lastno pobudo pripravi preventivni akcijski načrt in naknadne revizije tega načrta. Država članica lahko pri pripravi preventivnega akcijskega načrta zaprosi za pomoč Komisijo, druge države članice, EASO ali druge ustrezne agencije Unije.

2. Kadar zadevna država članica pripravi preventivni akcijski načrt, ta načrt predloži Svetu in Komisiji ter jima redno poroča o njegovem izvajanju. Komisija nato o ključnih elementih preventivnega akcijskega načrta obvesti Evropski parlament. Komisija predloži poročila o izvajanju zadevnega načrta Svetu in jih posreduje Evropskemu parlamentu.

Zadevna država članica sprejme vse potrebne ukrepe za soočanje z razmerami posebnega pritiska na njen azilni sistem ali za zagotovitev odprave ugotovljenih pomanjkljivosti, preden se razmere poslabšajo. Kadar preventivni akcijski načrt vsebuje ukrepe za odpravo posebnega pritiska na azilni sistem države članice, ki bi lahko ovirali uporabo te uredbe, Komisija pred poročanjem Evropskemu parlamentu in Svetu za nasvet zaprosi EASO.

3. Kadar Komisija na podlagi analize EASO ugotovi, da ugotovljene pomanjkljivosti z izvedbo preventivnega akcijskega načrta niso bile odpravljene ali kadar obstaja resna nevarnost, da se razmere v zvezi z azilom v zadevni državi članici razvijejo v krizo, ki je verjetno ne bo mogoče preprečiti s preventivnim akcijskim načrtom, lahko Komisija, po potrebi v sodelovanju z EASO, od zadevne države članice zahteva, da pripravi akcijski načrt za obvladovanje krize in po potrebi revizije tega načrta. Z akcijskim načrtom za obvladovanje krize se med celotnim postopkom zagotovi skladnost s pravnim redom Unije na področju azila, zlasti pa upoštevanje temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito.

Po zahtevi, da pripravi akcijski načrt za obvladovanje krize, zadevna država članica v sodelovanju s Komisijo in EASO to stori takoj, najpozneje pa v treh mesecih od datuma zahteve.

Zadevna država članica predloži svoj preventivni akcijski načrt ter Komisiji in drugim ustreznim zainteresiranim stranem, kot je EASO, če je ustrezno, vsaj vsake tri mesece poroča o njegovem izvajanju.

Komisija o akcijskem načrtu za obvladovanje krize ter morebitnih revizijah in izvajanju tega načrta obvesti Evropski parlament in Svet. Zadevna država članica v teh poročilih navede podatke, ki omogočajo spremljanje izvajanja akcijskega načrta za obvladovanje krize, kot so trajanje postopka, razmere med pridržanjem in sprejemne zmogljivosti glede na dotok prosilcev.

4. Svet med celotnim postopkom zgodnjega opozarjanja, pripravljenosti in obvladovanja kriz, vzpostavljenim v tem členu, pozorno spremlja razmere ter lahko zaprosi za dodatne informacije in da politične smernice, zlasti glede nujnosti ukrepanja in resnosti razmer ter glede tega, ali mora država članica pripraviti preventivni akcijski načrt ali, po potrebi, akcijski načrt za obvladovanje krize. Evropski parlament in Svet se lahko med celotnim postopkom med seboj posvetujeta in dajeta smernice glede vseh solidarnostnih ukrepov, ki se jima zdijo primerni.

ò novo

POGLAVJE VII

Korektivni mehanizem za dodeljevanje

Člen 34

Splošno načelo

1. Mehanizem za dodeljevanje iz tega poglavja se uporabi v korist države članice, če se ta država članica sooča z nesorazmernim številom prošenj za mednarodno zaščito, za katere je določena kot odgovorna država članica v skladu s to uredbo.

2. Odstavek 1 se uporablja, kadar avtomatizirani sistem iz člena 44(1) kaže, da število prošenj za mednarodno zaščito, za katere je država članica odgovorna v skladu z merili iz poglavja III, členi 3(2) ali (3), 18 in 19, vključno s številom oseb, ki so dejansko preseljene, presega 150 % referenčne številke za to državo članico, kakor je določena s ključem iz člena 35.

3. Referenčna številka države članice se določi tako, da se ključ iz člena 35 uporabi za skupno število prošenj, vključno s skupnim številom preseljenih oseb, ki so jih zadevne odgovorne države članice vnesle v avtomatizirani sistem v preteklih 12 mesecih.

4. Z avtomatiziranim sistemom so države članice, Komisija in Agencija Evropske unije za azil enkrat na teden obveščene o deležih prošenj glede na odgovorno državo članico.

5. Avtomatizirani sistem stalno spremlja, ali katera od držav članic presega prag iz odstavka 2, in če je odgovor pritrdilen, o tem obvesti države članice in Komisijo, pri čemer navede število prošenj, ki presegajo ta prag.

6. Po uradnem obvestilu iz odstavka 5 se uporabi mehanizem za dodeljevanje.

Člen 35

Referenčni ključ

1. Za namene korektivnega mehanizma se referenčna številka za vsako državo članico določi v skladu s ključem.

2. Referenčni ključ iz odstavka 1 temelji na naslednjih merilih za vsako državo članico v skladu s podatki Eurostata:

(a)    število prebivalcev (utežni količnik 50 %);

(b)    skupni BDP (utežni količnik 50 %);

3. Merila iz odstavka 2 se uporabljajo v okviru formule, kakor je določena v Prilogi I.

4. Agencija Evropske unije za azil določi referenčni ključ ter vsako leto prilagodi podatke v zvezi z merili za referenčni ključ in referenčni ključ iz odstavka 2 v skladu s podatki Eurostata.

Člen 36

Uporaba referenčnega ključa

1. Če je prag iz člena 34(2) dosežen, avtomatizirani sistem iz člena 44(1) uporabi referenčni ključ iz člena 35 za tiste države članice, v katerih število prošenj, za katere so odgovorne, ne dosega deleža v skladu s členom 35(1), in o tem uradno obvesti države članice.

2. Prosilci, ki so vložili prošnjo v upravičeni državi članici po prejemu uradnega obvestila o dodelitvi iz člena 34(5), se dodelijo državam članicam iz odstavka 1, in te države članice določijo odgovorno državo članico;

3. Prošnje, ki so bile razglašene za nedopustne ali so bile obravnavane v okviru pospešenega postopka na podlagi člena 3(3), niso predmet dodelitev.

4. Na podlagi uporabe referenčnega ključa v skladu z odstavkom 1 avtomatizirani sistem iz člena 44(1) navede državo članico dodelitve ter to informacijo sporoči upravičeni državi članici in državi članici dodelitve najpozneje 72 ur po registraciji iz člena 22(1), v elektronsko datoteko iz člena 23(2) pa doda državo članico dodelitve.

Člen 37

Finančna solidarnost

1. Država članica lahko ob izteku trimesečnega obdobja po začetku veljavnosti te uredbe nato pa ob koncu vsakega dvanajstmesečnega obdobja v avtomatizirani sistem vnese, da začasno ne bo sodelovala pri korektivnem mehanizmu za dodeljevanje iz poglavja VII te uredbe kot država članica dodelitve in o tem uradno obvesti države članice, Komisijo in Agencijo Evropske unije za azil.

2. V tem primeru avtomatizirani sistem iz člena 44(1) v zadevnem dvanajstmesečnem obdobju referenčni ključ uporablja za tiste države članice, v katerih število prošenj, za katere so odgovorne, ne dosega njihovega deleža v skladu s členom 35(1), razen za državo članico, ki je informacije vnesla, in upravičeno državo članico. Avtomatizirani sistem iz člena 44(1) vsako prošnjo, ki bi bila sicer dodeljena državi članici, ki je v skladu s členom 36(4) vnesla informacije, prišteje k deležu te države članice.

3. Ob koncu dvanajstmesečnega obdobja iz odstavka 2 avtomatizirani sistem državi članici, ki ne sodeluje pri korektivnem mehanizmu za dodeljevanje, sporoči število prosilcev, za katere bi bila sicer država članica dodelitve. Ta država članica nato poravna solidarnostni prispevek v višini 250 000 EUR za vsakega prosilca, ki bi bil sicer dodeljen tej državi članici v zadevnem dvanajstmesečnem obdobju. Solidarnostni prispevek se plača državi članici, ki je določena kot odgovorna za obravnavanje zadevnih prošenj.

4. Komisija z izvedbenimi akti sprejme sklep v skladu s postopkom pregleda iz člena 56, v katerem določi načine za izvajanje odstavka 3.

5. Agencija Evropske unije za azil spremlja uporabo mehanizma finančne solidarnosti in o njej vsako leto poroča Komisiji.

Člen 38

Obveznosti upravičene države članice

Upravičena država članica: 

(a)    najpozneje v enem tednu od sporočila iz člena 36(4) sprejme odločitev o predaji prosilca državi članici dodelitve, razen če lahko upravičena država članica v enakem roku prevzame odgovornost za obravnavanje prošnje v skladu z merili iz členov 10 do 13 in člena 18;

(b)    nemudoma uradno obvesti prosilca o odločitvi o njegovi predaji državi članici dodelitve;

(c)    najpozneje v štirih tednih od dokončne odločitve o predaji preda prosilca državi članici dodelitve.

Člen 39

Obveznosti države članice dodelitve

Država članica dodelitve:

(a)    upravičeni državi članici potrdi prejem sporočila o dodelitvi in navede pristojni organ, pri katerem se mora prosilec javiti po predaji;

(b)    upravičeni državi članici sporoči prihod prosilca ali dejstvo, da ni prišel v predpisanem roku;

(c)    sprejme prosilca in opravi osebni razgovor v skladu s členom 7, če je to primerno;

(d)    kot odgovorna država članica obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, razen če je za obravnavo prošnje v skladu z merili iz členov 10 do 13 in 16 do 18 odgovorna druga država članica;

(e)    če je v skladu z merili iz členov 10 do 13 in 16 do 18 za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica, država članica dodelitve zahteva, da prosilca zadevna druga država članica tudi sprejme;

(f)    po potrebi obvesti odgovorno državo članico o predaji v to državo članico;

(g)    po potrebi preda prosilca v odgovorno državo članico;

(h)    po potrebi v elektronsko datoteko iz člena 23(2) vnese, da bo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala kot odgovorna država članica.

Člen 40

Izmenjava ustreznih informacij za varnostno preverjanje

1. Kadar se v skladu s točko (a) člena 38 sprejme odločitev o predaji, upravičena država članica sočasno in zgolj z namenom preverjanja, ali obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da lahko prosilec predstavlja grožnjo za nacionalno varnost ali javni red, državi članici dodelitve pošlje podatke o prstnih odtisih prosilca, ki so bili odvzeti v skladu z uredbo (predlogom uredbe o prenovi Uredbe 603/2013/EU).

2. Če po varnostnem preverjanju informacije o prosilcu razkrijejo, da zaradi tehtnih razlogov predstavlja grožnjo za nacionalno varnost ali javni red, se informacije o naravi razpisa ukrepa izmenjajo z organi kazenskega pregona v upravičeni državi članici in se ne sporočajo prek elektronskih komunikacijskih kanalov iz člena 47(4).

Država članica dodelitve upravičeno državo članico obvesti o obstoju takega razpisa ukrepa, pri čemer navede organe kazenskega pregona v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena, ki so bili v celoti obveščeni, ter zabeleži obstoj razpisa ukrepa v avtomatiziranem sistemu v skladu s točko d člena 23(2) v roku enega tedna od prejema prstnih odtisov.

3. Če rezultat varnostnega preverjanja potrdi, da obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da prosilec predstavlja grožnjo za nacionalno varnost ali javni red, je upravičena država članica, v kateri je bila prošnja vložena, odgovorna država članica, in obravnava prošnjo v okviru pospešenega postopka v skladu s členom 31(8) Direktive 2013/32/EU.

4. Izmenjane informacije se lahko uporabijo samo za namene iz odstavka 1 in se ne smejo nadalje obdelovati.

Člen 41

Postopek dodeljevanja

1. Smiselno se uporabljajo poglavje V in deli II do VII poglavja VI.

2. Družinski člani, za katere se uporablja postopek dodeljevanja, se dodelijo isti državi članici.

Člen 42

Stroški predaj zaradi dodeljevanja

Stroški pri predaji prosilca v državo članico dodelitve se upravičeni državi članici povrnejo s pavšalnim zneskom v višini 500 EUR za vsako osebo, ki je predana v skladu s členom 38(c). Ta finančna podpora se dodeli po postopkih iz člena 18 Uredbe (EU) št. 516/2014.

Člen 43

Prenehanje korektivnega dodeljevanja

Države članice in Komisija so prek avtomatiziranega sistema uradno obveščene takoj, ko je število prošenj v upravičeni državi članici, za katere je odgovorna v skladu s to uredbo, nižje od 150 % njenega deleža v skladu s členom 35(1).

Po uradnem obvestilu iz odstavka 2 se korektivno dodeljevanje za to državo članico preneha uporabljati.

 604/2013

POGLAVJE VII VIII

UPRAVNO SODELOVANJE

ò novo

Člen 44

Avtomatizirani sistem za registracijo, spremljanje in mehanizem za dodeljevanje

1. Vzpostavi se avtomatizirani sistem za namene registracije in spremljanja deleža prošenj za mednarodno zaščito v skladu s členom 22 in uporabe mehanizma za dodeljevanje iz poglavja VII.

2. Avtomatizirani sistem je sestavljen iz centralnega sistema ter komunikacijske infrastrukture med centralnim sistemom in nacionalnimi infrastrukturami.

3. Evropska agencija za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice, ustanovljena z Uredbo (EU) št. 1077/2011 je odgovorna za pripravo, razvoj in operativno upravljanje centralnega sistema ter komunikacijske infrastrukture med centralnim sistemom in nacionalnimi infrastrukturami.

4. Nacionalne infrastrukture oblikujejo in upravljajo države članice.

Člen 45

Dostop do avtomatiziranega sistema

1. Organi držav članic, pristojni za odločanje o azilu, iz člena 47 imajo dostop do avtomatiziranega sistema iz člena 44(1), da lahko vnašajo informacije iz člena 20(7), člena 22(1), (4) in (5), člena 37(1) ter točke (h) člena 39.

2. Agencija Evropske unije za azil ima dostop do avtomatiziranega sistema za vnašanje in prilagajanje referenčnega ključa v skladu s členom 35(4) in za vnašanje informacij iz člena 22(3).

3. Dostop do informacij iz člena 23(2), člena 36(4) in točke h člena 39 je omogočen le organom držav članic, pristojnim za odločanje o azilu, iz člena 47 za namene te uredbe in Uredbe [predloga uredbe o prenovitvi Uredbe (EU) št. 603/2013].

4. Komisija z izvedbenimi akti sprejme enotne pogoje in praktične ureditve za vnašanje in preučevanje informacij iz odstavkov 1 in 3. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 56(2).

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

Člen 34 46

Skupna uporaba informacij

1. Vsaka država članica sporoči kateri koli drugi državi članici, ki to zahteva, take osebne podatke o prosilcu, kot je to  primerno Õ ustrezno , bistveno in neprekomerno ð omejeno na tisto, kar je nujno, ï za:

(a) določitev odgovorne države članice;

(b) obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito;

(c) izvajanje katere koli obveznosti iz te uredbe.

2. Informacije iz odstavka 1 lahko vsebujejo samo:

(a) osebne podatke o prosilcu in, kadar je ustrezno, njegovih družinskih članih, sorodnikih ali katerih koli drugih svojcih (polno ime in, kjer je ustrezno, prejšnje ime; vzdevki in psevdonimi; državljanstvo, sedanje ali prejšnje; datum in kraj rojstva);

(b) osebne in potne listine (številke, veljavnost, datum izdaje, organ izdaje, kraj izdaje itd.);

(c) druge informacije, potrebne za ugotovitev identitete prosilca, vključno s prstnimi odtisi, obdelanimi ð ki jih prosilcu odvzame država članica zlasti za namene člena 40 ï v skladu z Uredbo [predlogom uredbe o prenovitvi Uredbe (EU) št. 603/2013];

(d) kraje prebivanja in smeri potovanja;

(e) dokumente za prebivanje ali vizume, ki jih izda država članica;

(f) kraj, kjer je bila prošnja vložena;

(g) datum, na katerega je bila vložena morebitna prejšnja prošnja za mednarodno zaščito, datum, na katerega je bila vložena sedanja prošnja, doseženo stopnjo v postopku in morebitno sprejeto odločitev.

3. Poleg tega lahko, pod pogojem, da je to potrebno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, odgovorna država članica zahteva od druge države članice, da ji sporoči razloge, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo, in, kadar je ustrezno, razloge za morebitne odločitve glede prosilca. Druga država članica se lahko odloči, da ne bo odgovorila na predloženo zahtevo, če bi take informacije zelo verjetno škodovale njenim bistvenim interesom ali varovanju svoboščin in temeljnih pravic zadevne osebe ali drugih. Država članica, ki daje zahtevo, mora v vsakem primeru od prosilca za mednarodno zaščito pridobiti pisno odobritev za posredovanje zahtevanih informacij. V tem primeru se mora prosilec zavedati, glede katerih določenih informacij daje svojo odobritev.

4. Kakršno koli zahtevo po informacijah se pošlje samo v zvezi s posamezno prošnjo za mednarodno zaščito. V njej so navedeni razlogi, na katerih temelji in, če je njen namen preveriti, ali obstaja merilo, po katerem bo verjetno prišlo do odgovornosti države članice, na katero je zahteva naslovljena, je navedeno, na katerih dokazih, vključno z ustreznimi informacijami iz zanesljivih virov o načinih in sredstvih, s katerimi prosilci vstopajo na ozemlja držav članic, ali na katerem konkretnem in preverljivem delu izjav prosilca zahteva temelji. Razume se, da take ustrezne informacije iz zanesljivih virov niso same po sebi zadostne za določitev odgovornosti in pristojnosti države članice po tej uredbi, vendar lahko prispevajo k ovrednotenju drugih navedb v zvezi s posameznim prosilcem.

5. Država članica, na katero je zahteva naslovljena, mora odgovoriti v petih ð dveh ï tednih. Morebitne zamude pri predložitvi odgovora se ustrezno utemelji. Neupoštevanje pet ð dvo ïtedenskega roka države članice, na katero je zahteva naslovljena, ne odvezuje od njene obveznosti, da odgovori. Če država članica, na katero je bila naslovljena zahteva in ki ni upoštevala najdaljšega roka, z opravljenim poizvedovanjem pridobi informacije, iz katerih je razvidno, da je odgovorna, ta država članica med razlogi zavrnitve izpolnitve zahteve za sprejem ali ponovni sprejem ne sme navesti izteka rokov iz členov 21, 23 in 24. V tem primeru se roki za predložitev zahteve za sprejem oziroma ponovni sprejem, določenia v členuih 21, 24 23 in 24, podaljšajota za obdobje, ki je enako zamudi pri odgovoru s strani države članice, na katero je zahteva naslovljena.

6. Izmenjava informacij se opravi na zahtevo države članice in se lahko izvede samo med organi, katerih določitev s strani posamezne države članice je bila sporočena Komisiji v skladu s členom 35 47(1).

7. Izmenjavo informacij se lahko uporabi samo za namene iz odstavka 1. V vsaki državi članici se take informacije, glede na njihovo vrsto in pooblastila organa prejemnika, lahko sporoči samo organom in sodiščem in razsodiščem, pooblaščenim za:

(a) določanje odgovorne države članice;

(b) obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito;

(c) izvajanje katere koli obveznosti iz te uredbe.

8. Država članica, ki posreduje informacije, zagotovi, da so točne in najnovejše. Če se izkaže, da je posredovala informacije, ki so netočne ali ki jih ne bi smela posredovati, se članice prejemnice o tem takoj obvesti. Take informacije morajo popraviti ali izbrisati.

9. Prosilec ima pravico, da je na zahtevo obveščen o kakršnih koli podatkih, posredovanih v zvezi z njim.

Če prosilec ugotovi, da so bili podatki obdelani tako, da je bila kršena ta uredba ali Direktiva 95/46/ES, zlasti če so podatki neceloviti ali netočni, ima pravico, da se na njegovo zahtevo popravijo ali izbrišejo.

Organ, ki podatke popravi ali izbriše, obvesti, kot je ustrezno, državo članico, ki prenaša ali prejema te informacije.

Prosilec ima pravico vložiti tožbo ali pritožbo pri pristojnih organih ali na sodiščih ali razsodiščih države članice, ki mu je zavrnila pravico do dostopa do njegovih podatkov oziroma pravico do njihovega popravka ali izbrisa.

108. V vsaki zadevni državi članici se v posameznem spisu za zadevno osebo in/ali v registru hrani zapis o prenosu in prejemu izmenjanih informacij.

11. Izmenjane podatke se shrani za obdobje, ki ni daljše od tistega, potrebnega za namene, za katere so izmenjani.

12. Kadar podatki niso obdelani samodejno ali niso vsebovani v spisu ali niso namenjeni vložitvi v spis, vsaka država članica sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev skladnosti s tem členom s pomočjo učinkovitih preverjanj.

Člen 35 47

Pristojni organi in viri

1. Vsaka država članica nemudoma uradno obvesti Komisijo o posebnih organih, pristojnih za izpolnjevanje obveznosti iz te uredbe ter vse njene spremembe. Države članice zagotovijo, da imajo ti organi potrebne vire za izpolnjevanje svojih nalog in zlasti za odgovarjanje v predpisanih rokih na zahteve po informacijah, zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem ð uradna obvestila o ponovnem sprejemu ter po potrebi za izpolnjevanje svojih obveznosti v okviru mehanizma za dodeljevanje ï prosilcev.

2. Komisija v Uradnem listu Evropske unije objavi zbirni seznam organov iz odstavka 1. Kadar se seznam spremeni, Komisija enkrat letno objavi posodobljeni zbirni seznam.

3. Organi iz odstavka 1 prejmejo ustrezno usposabljanje v zvezi z uporabo te uredbe.

4. Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi varne poti elektronskega prenosa med organi iz odstavka 1 ð ter med temi organi in Agencijo Evropske unije za azil ï za prenos ð informacij, podatkov o prstnih odtisih, odvzetih v skladu z uredbo [predlogom uredbe o prenovitvi Uredbe 603/2013/EU], ï zahtev, ð uradnih obvestil ï, odgovorov ter pisne korespondence in zagotovitev, da pošiljatelji samodejno prejmejo elektronski dokaz o dostavi. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 44 56(2).

Člen 36 48

Upravni dogovori

1. Države članice lahko na dvostranski osnovi sklenejo medsebojne upravne dogovore v zvezi s praktičnimi podrobnostmi izvajanja te uredbe z namenom olajšanja njene uporabe in povečanja njene učinkovitosti. Takšen dogovor se lahko nanaša na:

(a) izmenjavo uradnikov za zvezo;

(b) poenostavitev postopkov in skrajšanje rokov v zvezi s prenosom in obravnavanjem zahtev za sprejem ali ponovni sprejem prosilcev.

2. Države članice lahko tudi ohranijo administrativne dogovore, sklenjene na podlagi Uredbe (ES) št. 343/2003 ð in Uredbe (EU) št. 604/2013 ï. Če ti dogovori niso združljivi s to uredbo, jih zadevne države članice spremenijo tako, da odpravijo vse ugotovljene neskladnosti.

3. Pred sklenitvijo ali spremembo kakršnega koli dogovora iz odstavka 1(b) se zadevne države članice o združljivosti dogovora s to uredbo posvetujejo s Komisijo.

4. Če Komisija meni, da je dogovor iz odstavka 1(b) nezdružljiv s to uredbo, o tem v razumnem obdobju uradno obvesti zadevne države članice. Države članice storijo vse potrebno, da dogovor v razumnem času spremenijo tako, da odpravijo vse ugotovljene neskladnosti.

5. Države članice o vseh dogovorih iz odstavka 1 ter odpovedi ali spremembi teh dogovorov uradno obvestijo Komisijo.

ò novo

Člen 49

Mreža dublinskih oddelkov

Agencija Evropske unije za azil vzpostavi in spodbuja dejavnosti mreže pristojnih organov iz člena 47(1) z namenom krepitve praktičnega sodelovanja in skupne uporabe informacij v zvezi z vsemi zadevami, povezanimi z uporabo te uredbe, vključno z razvojem praktičnih orodij in smernic.

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

POGLAVJE VIII

PORAVNAVA

Člen 37

Poravnava

1. Kadar države članice ne morejo razrešiti spora glede katere koli zadeve v zvezi z uporabo te uredbe, lahko uporabijo postopek poravnave iz odstavka 2.

2. Postopek poravnave se začne s prošnjo ene od držav članic v sporu predsedniku odbora iz člena 44. Prizadete države članice se s privolitvijo uporabe postopka poravnave obvežejo, da bodo v največji možni meri upoštevale predlagano rešitev.

Predsednik odbora imenuje tri člane odbora iz treh držav članic, ki niso povezane z zadevo. Stranke v sporu predložijo dokaze v pisni ali ustni obliki, ti člani odbora pa po obravnavanju zadeve v roku enega meseca, po potrebi z glasovanjem, predlagajo rešitev.

Razpravo vodi predsednik odbora ali njegov namestnik. Ta lahko izrazi svoje mnenje, nima pa pravice glasovanja.

Predlagana rešitev je dokončna in nepreklicna, ne glede na to ali jo stranke sprejmejo ali zavrnejo.

POGLAVJE IX

PREHODNE DOLOČBE IN KONČNE DOLOČBE

Člen 38 50

Varnost in varstvo podatkov

1. Države članice naredijo vse, kar je potrebno  izvedejo Õ  primerne tehnične in organizacijske Õ ukrepe, da zagotovijo varnost prenesenih osebnih podatkov, ð obdelanih v skladu s to uredbo ï, predvsem pa preprečijo nezakonit ali nepooblaščen dostop ali razkritje, spremembo ali izgubo osebnih podatkov, ki se obdelujejo.

Vsaka država članica zagotovi, da državni nadzorni organi ali organi, imenovani na podlagi člena 28(1) Direktive 95/46/ES, v skladu z nacionalnim pravom neodvisno spremljajo zakonitost obdelave osebnih podatkov v skladu s to uredbo, ki jo opravlja zadevna država članica.

ò novo

2. Pristojni nadzorni organ ali organi vsake države članice spremljajo zakonitost obdelave osebnih podatkov s strani organov zadevne države članice iz člena 47, vključno s prenosom teh podatkov v avtomatizirani sistem iz člena 44(1) in njihovo pridobitvijo iz njega ter njihovo predložitvijo organom, ki so pristojni za izvajanje preverjanj iz člena 40.

3. Obdelavo osebnih podatkov s strani Agencije Evropske unije za azil spremlja Evropski nadzornik za varstvo podatkov v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001, zanjo pa veljajo določbe o varstvu podatkov iz [predloga uredbe o Agenciji Evropske unije za azil in o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 439/2010].

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

Člen 39 51

Tajnost

Države članice zagotovijo, da so organi iz člena 35 47 v zvezi z vsako informacijo, ki jo pridobijo med svojim delom, zavezani po pravilih tajnosti, določenih v nacionalnem pravu.

Člen 40 52

Kazni

Države članice  določijo pravila o Õ sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se za vsako zlorabo podatkov, obdelanih v skladu s to uredbo, naložijo kaznih, vključno z upravnimi in/ali kazenskimi sankcijami v skladu z nacionalnim pravom, ð ki se uporabljajo pri kršitvah te uredbe, ter sprejmejo vse ukrepe, ki so nujni za zagotovitev njihovega izvajanja. Kazni, ki se določijo, morajo biti ï ki so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Člen 41 53

Prehodni ukrepi

Kadar je prošnja vložena po [prvem dnevu, ki sledi začetku veljavnosti te uredbe] datumu iz drugega odstavka člena 49, se dogodki, katerih posledica je zelo verjetno odgovornost države članice po tej uredbi, upoštevajo tudi, če se zgodijo pred tem datumom, z izjemo dogodkov iz člena 13(2).

ò novo

Z odstopanjem od člena 34(2) se korektivni mehanizem za dodeljevanje ne sproži v prvih treh mesecih po začetku veljavnosti te uredbe. Z odstopanjem od člena 34(3), je od izteka trimesečnega obdobja po začetku veljavnosti te uredbe in do izteka enega leta po začetku veljavnosti te uredbe referenčno obdobje obdobje, ki je preteklo od začetka veljavnosti te uredbe.

 604/2013

Člen 42 54

Izračun rokov

Katero koli časovno obdobje iz te uredbe se izračuna:

(a) kadar je treba obdobje, izraženo v dnevih, tednih ali mesecih, izračunati od trenutka, ko se je zgodil nek dogodek ali je prišlo do nekega dejanja, se dan, na katerega se je ta dogodek zgodil ali je prišlo do tega dejanja, ne všteje v obdobje;

(b) obdobje, izraženo v tednih ali mesecih, se konča z iztekom tistega dneva v zadnjem tednu ali mesecu, ki je isti dan v tednu oz. isti dan v mesecu kot dan, na katerega je prišlo do dogodka ali dejanja, od katerega se izračuna obdobje. Če v obdobju, izraženem v mesecih, dneva, na katerega bi se moralo obdobje izteči, ni v zadnjem mesecu, se to konča z iztekom zadnjega dneva tega meseca;

(c) roki vključujejo sobote, nedelje in uradne praznike v kateri koli državi članici.

Člen 43 55

Ozemeljska veljavnost

Kar zadeva Francosko republiko, se ta uredba uporablja samo za njeno evropsko ozemlje.

Člen 44 56

Odbor

1. Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Kadar odbor ne poda mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 45 57

Izvajanje pooblastila

1. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 8(5) 10(6) in 16 18(3) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od datuma začetka veljave te uredbe. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet ne nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3. Pooblastilo iz členov 8(5) 10(6) in 16 18(3) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

ê 604/2013 (prilagojeno)

4. Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo posamezne države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016.Õ

 604/2013

45. Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

56. Delegirani akt, sprejet v skladu s členoma 8(5) 10(6) in 16 18(3), začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku štirih  dveh  mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu, ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca..

Člen 46 58

Pregled Õ, sSpremljanje in ocena

Do [izteka 18 mesecev po začetku veljavnosti] in nato vsako leto Komisija pregleda delovanje korektivnega mehanizma za dodeljevanje iz poglavja VII te uredbe in zlasti prage iz člena 34(2) in člena 43 te uredbe.

Komisija do ð [izteka treh let po začetku veljavnosti] ï 20. julija 2016 poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi te uredbe in, kjer je ustrezno, predlaga potrebne spremembe. Države članice Komisiji posredujejo vse informacije, potrebne za pripravo navedenega poročila, najpozneje šest mesecev pred iztekom navedenega roka.

Po predložitvi navedenega poročila, Komisija poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o uporabi te uredbe hkrati s predložitvijo poročil o izvajanju sistema Eurodac iz člena 40 42 Uredbe [predloga uredbe o prenovitvi Uredbe (EU) št. 603/2013].

Člen 47 59

Statistike

1. V skladu s členom 4(4) Uredbe (ES) št. 862/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o statistikah Skupnosti o selitvah in mednarodni zaščiti 31 države članice Komisiji (Eurostat) posredujejo statistike v zvezi z uporabo te uredbe in Uredbe (ES) št. 1560/2003.

ò novo

2. Agencija Evropske unije za azil vsako četrtletje objavi informacije, predložene na podlagi člena 34(4).

ê 604/2013 (prilagojeno)

ð novo

Člen 48 60

Razveljavitev

Uredba (ES) št. 343/2003  (EU) št. 604/2013 Õ se razveljavi ð , kar zadeva države članice, ki jih ta uredba zavezuje v zvezi z njihovimi obveznostmi, ki izvirajo iz medsebojnih odnosov ï.

.

Členi 11(1), 13, 14 in 17 Uredbe (ES) št. 1560/2003 se razveljavijo.

Sklicevanja na razveljavljeno uredbo ali člene se štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II.

Člen 49 61

Začetek veljavnosti in uporaba

Ta uredba začne veljati na dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se za prošnje za mednarodno zaščito, vložene od [ prvega dne, ki sledi njenemu začetku veljavnosti Õ ] šestega meseca po začetku njene veljavnosti, od tega datuma pa se uporablja za katero koli zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem prosilcev, ne glede na datum, na katerega je bila prošnja podana. Državea članicea, odgovornea za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, predvložene pred tem datumom, se določijo v skladu z merili iz Uredbe (ES) št. 343/2003 (EU) št. 604/2013.

Sklicevanja v tej uredbi na Uredbo (EU) št. 603/2013, Direktivo 2013/32/EU in Direktivo 2013/33/EU se v času njihove uporabe štejejo kot sklicevanja na Uredbo (ES) št. 2725/2000 32 , Direktivo 2003/9/ES 33 oziroma Direktivo 2005/85/ES 34 .

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbama.

V Bruslju,

ê 604/2013 (prilagojeno)

PRILOGA I

RAZVELJAVLJENE UREDBE (IZ CLENA 48)

Uredba Sveta (ES) št. 343/2003

(UL L 50, 25.2.2003, str. 1)

Uredba Komisije (ES) št. 1560/2003, samo členi 11(1), 13, 14 in 17

(UL L 222, 5.9.2003, str. 3)

PRILOGA II

Korelacijska tabela



PRILOGA I

Formula za referenčni ključ v skladu s členom 35 Uredbe:

Učinek števila prebivalcevDČ 35

Učinek BDPDČ 36

DeležDČ = 50 % učinek števila prebivalcevDČ + 50 % učinek BDPDČ

PRILOGA II

Korelacijska tabela

OCENA FINANČNIH POSLEDIC ZAKONODAJNEGA PREDLOGA

1.OKVIR PREDLOGA/POBUDE

Naslov predloga/pobude

Zadevna področja v strukturi ABM/ABB 37  

Vrsta predloga/pobude

◻ Predlog/pobuda se nanaša na nov ukrep. 

◻ Predlog/pobuda se nanaša na nov ukrep na podlagi pilotnega projekta / pripravljalnega ukrepa 38 . 

✓ Predlog/pobuda se nanaša na podaljšanje obstoječega ukrepa. 

◻ Predlog/pobuda se nanaša na obstoječ ukrep, preusmerjen v nov ukrep.

Cilji

Večletni strateški cilji Komisije, ki naj bi bili doseženi s predlogom/pobudo

Specifični cilji in zadevne dejavnosti v strukturi ABM/ABB

Pričakovani rezultati in posledice

Navedite, kakšne posledice naj bi imel(-a) predlog/pobuda za upravičence/ciljne skupine.

Kazalniki rezultatov in posledic

Navedite, s katerimi kazalniki se bo spremljalo izvajanje predloga/pobude.

Utemeljitev predloga/pobude

Potrebe, ki jih je treba zadovoljiti kratkoročno ali dolgoročno

Dodana vrednost ukrepanja EU

Spoznanja iz podobnih izkušenj v preteklosti

Skladnost in možnosti sinergij z drugimi ustreznimi instrumenti

Trajanje ukrepa in finančnih posledic

◻ Časovno omejen(-a) predlog/pobuda:

◻    trajanje predloga/pobude od [D. MMMM] LLLL do [D. MMMM] LLLL,

◻    finančne posledice med letoma 2016 in 2020.

✓ Časovno neomejen(-a) predlog/pobuda:

izvajanje z obdobjem uvajanja med letoma 2017 in 2020,

ki mu sledi izvajanje predloga/pobude v celoti.

Načrtovani načini upravljanja

◻ Neposredno upravljanje – Komisija

◻ z lastnimi službami, vključno z zaposlenimi v delegacijah Unije,

◻    prek izvajalskih agencij.

✓ Deljeno upravljanje z državami članicami.

✓ Posredno upravljanje s poverjanjem nalog izvrševanja proračuna:

◻ tretjim državam ali organom, ki jih te imenujejo,

◻ mednarodnim organizacijam in njihovim agencijam (navedite),

◻ EIB in Evropskemu investicijskemu skladu,

✓ organom iz členov 208 in 209 finančne uredbe,

◻ subjektom javnega prava,

◻ subjektom zasebnega prava, ki opravljajo javne storitve, kolikor ti subjekti zagotavljajo ustrezna finančna jamstva,

◻ subjektom zasebnega prava države članice, ki so pooblaščeni za izvajanje javno-zasebnih partnerstev in zagotavljajo ustrezna finančna jamstva,

◻ osebam, pooblaščenim za izvajanje določenih ukrepov SZVP v skladu z naslovom V PEU in opredeljenim v zadevnem temeljnem aktu.

Pri navedbi več kot enega načina upravljanja je treba to natančneje obrazložiti v oddelku „opombe“.

Opombe

UKREPI UPRAVLJANJA

Pravila o spremljanju in poročanju

Navedite pogostost in pogoje.

Upravljavski in kontrolni sistem

Ugotovljena tveganja

Podatki o vzpostavljenem sistemu notranje kontrole

Ocena stroškov in koristi kontrol ter ocena pričakovane stopnje tveganja napak

Ukrepi za preprečevanje goljufij in nepravilnosti

Navedite obstoječe ali načrtovane preprečevalne in zaščitne ukrepe.

OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA/POBUDE

Zadevni razdelki večletnega finančnega okvira in odhodkovne proračunske vrstice

Obstoječe proračunske vrstice

Po vrstnem redu razdelkov večletnega finančnega okvira in proračunskih vrstic.

* možen prispevek pridruženih schengenskih držav, če bi te sodelovale pri novem dublinskem sistemu

Ocenjene posledice za odhodke

Povzetek ocenjenih posledic za odhodke

v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno)

Če ima predlog/pobuda posledice za več razdelkov:

v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno)

v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno)

Ocenjene posledice za odobritve za poslovanje

◻    Za predlog/pobudo niso potrebne odobritve za poslovanje.

☑    Za predlog/pobudo so potrebne odobritve za poslovanje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju:

odobritve za prevzem obveznosti v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno)

Ocenjene posledice za odobritve za upravne zadeve

Povzetek

◻    Za predlog/pobudo niso potrebne odobritve za upravne zadeve.

✓    Za predlog/pobudo so potrebne odobritve za upravne zadeve, kot je pojasnjeno v nadaljevanju:

v mio. EUR (na tri decimalna mesta natančno)

Potrebe po odobritvah za človeške vire in druge upravne odhodke se krijejo z odobritvami GD, ki so že dodeljene za upravljanje ukrepa in/ali so bile prerazporejene znotraj GD, po potrebi skupaj z dodatnimi viri, ki se lahko pristojnemu GD dodelijo v okviru postopka letne dodelitve virov glede na proračunske omejitve.

1.1.1.1.Ocenjene potrebe po človeških virih

◻    Za predlog/pobudo niso potrebni človeški viri.

✓    Za predlog/pobudo so potrebni človeški viri, kot je pojasnjeno v nadaljevanju:

ocena, izražena v ekvivalentu polnega delovnega časa