Bruselj, 2.3.2016

COM(2016) 110 final

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Po pariški konferenci: ocena vpliva Pariškega sporazuma in spremni dokument k predlogu za sklep Sveta o podpisu, v imenu Evropske unije, Pariškega sporazuma, sprejetega na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja


1.    Uvod

Pariški sporazum iz leta 2015 je zgodovinsko pomemben mejnik v svetovnem boju proti podnebnim spremembam. Sporazum ponuja zadnjo priložnost, da prihodnjim generacijam predamo stabilnejši svet, bolj zdrav planet, pravičnejše družbe in uspešnejša gospodarstva, tudi v okviru agende za trajnostni razvoj do leta 2030. Sporazum bo svet usmeril k splošnemu prehodu k čisti energiji. Ta prehod bo zahteval spremembe poslovnega in naložbenega ravnanja ter spodbude na vseh področjih politike. To daje EU pomembne priložnosti, zlasti za delovna mesta in rast. Prehod bo spodbudil naložbe in inovacije na področju energije iz obnovljivih virov, s tem pa prispeval k cilju EU, da na svetovni ravni zavzame vodilno vlogo na področju energije iz obnovljivih virov, in povečal rast na trgih za blago in storitve iz EU, na primer na področju energijske učinkovitosti.

Pariški sporazum je prvi večstranski dogovor o podnebnih spremembah, ki zajema skoraj vse svetovne emisije. Ta sporazum je uspeh za svet in potrditev poti EU v nizkoogljično gospodarstvo. Pri doseganju dogovora je bila pogajalska strategija EU odločilnega pomena. EU si je prizadevala za visoke cilje in prispevala svoje izkušnje z učinkovito podnebno politiko ter tradicijo pogajanj in mednarodnega sodelovanja na podlagi pravil. Kot prvo večje gospodarstvo je 6. marca 2015 predstavila svoj načrt na področju podnebnih sprememb (tj. načrtovani, nacionalno določeni prispevek), ki odraža okvir podnebne in energetske politike do leta 2030, ki ga je oktobra 2014 določil Evropski svet 1 , ter načrt ukrepov Evropske komisije za boj proti podnebnim spremembam po letu 2020 2 . EU si je zastavila ambiciozen domači cilj za celotno gospodarstvo, in sicer da do leta 2030 emisije toplogrednih plinov zmanjša za vsaj 40 %. Cilj temelji na svetovnih napovedih, ki so v skladu s srednjeročnimi cilji Pariškega sporazuma.

Med celotno pariško konferenco je EU ohranila visoko raven politične usklajenosti. Vsi ministri EU so v Parizu pokazali pripravljenost in odločenost za uspeh. EU je delovala enotno in branila stališče EU, o katerem se je dogovoril Svet za okolje. To je EU omogočilo, da je v vseh fazah pogajanj govorila z enim in enotnim glasom, kar je bil bistven element za uspešen rezultat v Parizu. Najbolj pomembno je, da je EU pri svojem ozaveščanju v okviru podnebne diplomacije skupaj s partnerji vzpostavila široko koalicijo razvitih držav in držav v razvoju za doseganje najvišjih ciljev. Ta koalicija ambicioznih je bila ključna pri ustvarjanju pozitivne dinamike med pogajanji in pridobivanju podpore vseh velikih onesnaževalcev za Pariški sporazum.

Poleg tega se je stanje v svetu v primerjavi s Københavnom 2009 povsem spremenilo in na svetovni ravni je prišlo do mobilizacije od spodaj navzgor vlad in nedržavnih akterjev, kot so podjetja, vlagatelji, mesta in civilna družba. Francosko predsedstvo podnebne konference in ZN si zaslužita pohvalo za pozitivno dinamiko na pripravah na pariško konferenco in med samo konferenco.

Izvajanje zavez na podlagi Pariškega sporazuma zahteva ohranjanje zagona in močne politične odločenosti, da se zagotovi prehod v na podnebne spremembe odporno in podnebno nevtralno prihodnost na družbeno pravičen način. Podnebne spremembe bi morale ostati na političnih agendah ustreznih mednarodnih forumov, vključno z zasedanji G-20 in G-7. EU bo v zvezi s tem še naprej ohranjala mednarodno vodilno vlogo in svojo podnebno diplomacijo 3 .

2.    Pariški sporazum – svetovni dogovor

2.1 Ključni elementi Pariškega sporazuma

Pariški sporazum določa globalen akcijski načrt, ki bo svetu utrl pot k temu, da se izognemo nevarnim podnebnim spremembam, in priznava, da bo to zahtevalo čim hitrejše zmanjševanje emisij toplogrednih plinov na svetovni ravni ter doseganje podnebne nevtralnosti v drugi polovici tega stoletja. Sporazum ima naslednje ključne elemente:

določa dolgoročni cilj, da svetu utre pot k omejitvi globalnega segrevanja na precej pod 2 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo in si prizadeva za omejitev segrevanja na 1,5 °C. Okvirni cilj 1,5 °C je bil dogovorjen zato, da bi spodbujal k večji ambicioznosti in poudaril vprašanje najranljivejših držav, ki se že soočajo s posledicami podnebnih sprememb;

vsem deležnikom, vlagateljem, podjetjem, civilni družbi in snovalcem politik pošilja jasno sporočilo, da je svetovni prehod k čisti energiji nepreklicno tukaj in da je treba vire preusmeriti stran od fosilnih goriv. S 189 nacionalnimi podnebnimi načrti, ki zajemajo približno 98 % vseh emisij, je boj proti podnebnim spremembam zdaj postal res svetovno prizadevanje. S Pariškim sporazumom prehajamo od ukrepanja redkih k ukrepanju vseh;

sporazum določa dinamičen mehanizem za pregled stanja in postopno krepitev ambicioznosti. Od leta 2023 naprej se bodo pogodbenice vsakih pet let srečale za „svetovni pregled stanja“, na katerem bodo obravnavale napredek pri zmanjševanju emisij, prilagajanju ter zagotovljeni in prejeti podpori glede na dolgoročne cilje sporazuma;

pogodbenice so pravno zavezane k izvajanju domačih ukrepov za blažitev, s katerimi naj bi uresničile cilje svojih prispevkov;

vzpostavlja izboljšan okvir glede preglednosti in odgovornosti, vključno z zavezo, da vse pogodbenice vsaki dve leti predložijo sezname toplogrednih plinov in informacije, potrebne za spremljanje njihovega napredka, pregled tehničnih strokovnjakov, spodbujevalno in večstransko obravnavo napredka pogodbenic ter mehanizem za olajšanje izvajanja skladnosti in njeno spodbujanje;

določa ambiciozen solidarnostni sveženj z ustreznimi določbami o podnebnem financiranju, obravnavi potreb v zvezi s prilagajanjem, izgubo in škodo, povezanimi s škodljivimi učinki podnebnih sprememb. V spodbudo posamičnemu in skupnemu ukrepanju v zvezi s prilagajanjem Pariški sporazum prvič vzpostavlja globalni cilj z namenom, da bi se izboljšali zmogljivost in odpornost na podnebne spremembe ter zmanjšala ranljivost zaradi podnebnih sprememb. Mednarodno spodbuja tesnejše sodelovanje med pogodbenicami za izmenjavo znanstvenih spoznanj o prilagajanju ter tudi informacij o praksah in politikah.

2.2 Ratifikacija in začetek veljavnosti Pariškega sporazuma

Sklenitev pariškega sporazuma je bil velik dosežek. EU bo še naprej dejavna v mednarodnih podnebnih pogajanjih, da bi zagotovila, da se cilji iz sporazuma dejansko prenesejo v vse izvedbene elemente, kot so podrobne določbe o preglednosti in odgovornosti, mehanizmi za trajnostni razvoj in tehnološki mehanizmi.

Naslednji korak je podpis Pariškega sporazuma. Podpisati ga bo mogoče od 22. aprila 2016 v New Yorku, veljati pa bo začel, ko ga bo ratificiralo vsaj 55 pogodbenic, katerih skupni delež emisij predstavlja vsaj 55 % svetovnih emisij. Čim prejšnja ratifikacija in začetek veljavnosti sta zaželena, saj bi vsem državam zagotovila pravno varnost, da se bo Sporazum začel hitro uporabljati. EU bi morala biti pripravljena Pariški sporazum podpisati čim prej.

2.3 Srednjeročni mejniki Pariškega sporazuma

Pariški sporazum predvideva številne srednjeročne mejnike. Treba je oblikovati jasno razumevanje specifičnih političnih posledic cilja 1,5 °C. Peto ocenjevalno poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) glede tega vidika ni bilo dokončno zaradi skromne znanstvene analize. Za rešitev tega vprašanja je bil Medvladni odbor za podnebne spremembe pozvan, da leta 2018 pripravi posebno poročilo. EU bo prispevala podatke za znanstveno delo, ki se bo v navedeni namen izvedlo na mednarodni ravni. EU bi morala sodelovati v prvem „spodbujevalnem dialogu“, ki bo potekal leta 2018 in v okviru katerega bodo ocenjena skupna prizadevanja ter napredek pri izvajanju zavez. V zvezi s tem bo EU sodelovala pri prvem svetovnem pregledu stanja leta 2023, ki je pomemben za proučitev postopno ambicioznejšega ukrepanja vseh pogodbenic za obdobje po letu 2030. V tem smislu je EU skupaj z ostalimi pogodbenicami pozvana, da do leta 2020 sporoči svoje dolgoročne strategije za razvoj z nizkimi emisijami toplogrednih plinov do sredine stoletja. Za lažjo pripravo teh strategij bo Komisija pripravila poglobljeno analizo gospodarskih in družbenih sprememb in s tem prispevala k politični razpravi v Evropskem parlamentu, Svetu ter z deležniki.

3.    Kako bo EU izvajala Pariški sporazum

Prehod v nizkoogljično in z viri gospodarno gospodarstvo zahteva korenit premik na področju tehnologije, energetike, gospodarstva, financ in končno družbe kot celote. Pariški sporazum je priložnost za gospodarsko preobrazbo, delovna mesta in rast. Je osrednji element za doseganje širših ciljev trajnostnega razvoja in prednostnih nalog EU na področju naložb, konkurenčnosti, krožnega gospodarstva, raziskav, inovacij in energetskega prehoda. Izvajanje Pariškega sporazuma ponuja poslovne priložnost, s katerimi bo EU lahko ohranila in izkoristila svojo prednost prvega pri spodbujanju energije iz obnovljivih virov, energijske učinkovitosti in v tekmovanju na trgu razvoja drugih nizkoogljičnih tehnologij na svetovni ravni. Da bi izkoristila navedene prednosti, bo morala EU še naprej dajati zgled in prednjačiti z ukrepi regulativnih politik za zmanjšanje emisij in glede dejavnikov, ki omogočajo pospeševanje javnih in zasebnih naložb v inovacije in modernizacijo vseh ključnih sektorjev, hkrati pa zagotavljati, da druga večja gospodarstva stopnjujejo zaveze. Prehod v nizkoogljično gospodarstvo je treba ustrezno upravljati in pri tem upoštevati razlike v mešanici energijskih virov in gospodarskih strukturah v EU. To pomeni tudi, da je treba predvidevati in blažiti družbene učinke prehoda v posameznih regijah in družbenogospodarskih sektorjih.

3.1 Spodbujanje okolja, ugodnega za prehod v nizkoogljično družbo

Prehod energetske unije

Zaveza EU prehodu k čisti energiji je nepreklicna in o njej se ni mogoče pogajati. Cilj prednostne naloge energetske unije je „opustiti gospodarstvo, ki temelji na fosilnih gorivih, gospodarstvo s centralizirano oskrbo z energijo na podlagi ponudbe, ki je odvisno od starih tehnologij in zastarelih poslovnih modelov[, i]zboljšati položaj odjemalcev [... in o]pustiti razdrobljen sistem, ki ga zaznamujejo neusklajene nacionalne politike, tržne ovire in območja z izolirano energijsko oskrbo“ 4 . Projekt energetske unije v vseh svojih razsežnostih zagotavlja širši okvir, znotraj katerega lahko EU zagotovi ustrezno okolje, ki bo omogočilo energetski prehod. Po mnenju Mednarodne agencije za energijo bo polno izvajanje podnebnih načrtov med letoma 2015 in 2030 privedlo do naložb v energijsko učinkovitost in nizkoogljične tehnologije v višini 13,5 bilijona USD, kar na letni ravni pomeni povprečno 840 milijard USD. Glavni učinek teh podnebnih načrtov ni le povečanje naložb, temveč tudi njihova prerazporeditev med gorivi in sektorji ter med ponudbo in povpraševanjem. Med drugim bodo naložbe v obnovljive vire energije skoraj trikrat tolikšne kot naložbe v elektrarne na fosilna goriva, naložbe v energijsko učinkovitost (pri čemer bosta vodila prometni in stavbni sektor) pa naj bi bile po pričakovanjih enake naložbam v druge dele energetskega sistema.

Inovativnost in konkurenčnost

Pariški sporazum daje jasne in ambiciozne smernice za nizkoogljične inovacije. Ob robu konference v Parizu je dvajset vodilnih svetovnih gospodarstev sprožilo pobudo „Misija: inovativnost“, ki naj bi oživila javno in zasebno inovativnost na področju čiste energije, razvila in uvedla napredne tehnologije ter dosegla zmanjšanje stroškov. EU se želi pridružiti tej pobudi, saj je bil proračun EU za raziskave, povezane s prehodom v nizkoogljično družbo, v okviru pobude Obzorje 2020 za obdobje 2014–2020 dejansko že podvojen, poleg tega pa se je EU zavezala, da bo vsaj 35 % sredstev Obzorja 2020 namenjenih naložbam v podnebne dejavnosti. Poleg tega bo prihodnja strategija za energetsko unijo na področju raziskav, inovacij in konkurenčnosti izkoristila sinergije med inovacijami na področju energetike, prometa, krožnega gospodarstva, industrije in digitalnih tehnologij. To bi moralo privesti do večje konkurenčnosti sedanjih in prihodnjih evropskih nizkoogljičnih tehnologij in tehnologij za energijsko učinkovitost.

Naložbe in kapitalski trgi

Prenos in hitro povečanje zasebnih naložb je bistvenega pomena za podporo prehodu v nizkoogljično in na podnebne spremembe odporno gospodarstvo ter za izogibanje vezanosti na visokoogljično infrastrukturo in sredstva. Sredstva EU bodo igrala pomembno vlogo pri mobilizaciji trgov 5 . Investicijska pomoč v okviru naložbenega načrta za Evropo, ki se osredotoča na ukrepe za odpravo ovir naložbam v Evropski uniji, ter morebitno financiranje iz Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) bi morala spodbujati zmanjševanje emisij in naložbe v energijsko učinkovitost na enotnem trgu. Naložbeni načrt za Evropo se je na tem področju doslej že izkazal 6 in treba je proučiti njegov celotni potencial. Komisija je pred kratkim predstavila Evropski portal naložbenih projektov (EIPP), ki bo v celoti delujoč v kratkem. Njegov namen je vlagatelje privabiti v izvedljive in dobre naložbene projekte v Evropi. Deležnike na področju energetike se spodbuja, naj svoje projekte pošljejo na EIPP, da bi morebitnim vlagateljem zagotovili celovit pregled projektov. Komisija si je za prednostno nalogo zastavila pospešeno tehnično pomoč deležnikom, da bi leta 2016 vzpostavili programe združevanja manjših projektov na področju energijske učinkovitosti in s tem zagotovili kritično maso. Ti programi naj bi vlagateljem ponudili boljše priložnosti za naložbe v energijsko učinkovitost, kapital pa bi postal bolj dostopen nacionalnim, regionalnim ali lokalnim platformam in programom za energetsko učinkovitost. Vključevali bodo krepitev tehnične pomoči in pomoči za razvoj projektov v okviru Evropskega svetovalnega vozlišča za naložbe (EIAH), ki sta ga Komisija in Evropska investicijska banka vzpostavili, da bi javnim nosilcem projektov pomagali strukturirati njihove projekte in spodbujali programe financiranja s standardnimi pogoji, zlasti na področju stavb 7 . 

Finančne institucije so ključni partnerji v tem prehodu. Da bi se prehod zgodil, so pomembni tudi dobro delujoč čezmejni pretok kapitala ter integrirani in vzdržni kapitalski trgi. V zvezi s tem so bistveni ukrepi v okviru vzpostavitve unije kapitalskih trgov 8 , ki so že bili sprejeti ali so v pripravi. Da bi zagotovili tak prehod (znotraj enotnega trga in širše), imajo lahko koristno vlogo tako Evropska centralna banka kot nacionalne centralne banke, Evropska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj, Zeleni podnebni sklad ter druge mednarodne finančne institucije, kot so Svetovna banka pa tudi nacionalne razvojne banke. Kot odziv na poziv skupine G-20 aprila 2015 za pregled, kako lahko finančni sektor upošteva vprašanja v zvezi s podnebjem, je Odbor za finančno stabilnost ustanovil projektno skupino za finančna razkritja v zvezi s podnebjem s ciljem, da bi udeležencem na trgu pomagali bolje razumeti in upravljati tveganja, povezana s podnebjem. Skupina G-20 je pred kratkim ustanovila študijsko skupino, ki bo proučila vprašanja, povezana z zelenim financiranjem. Na evropski ravni je Evropski odbor za sistemska tveganja objavil poročilo o prehodu v nizkoogljično gospodarstvo in morebitnih tveganjih za finančni sektor 9 .

Oblikovanje cen ogljika in subvencije za fosilna goriva

Oblikovanje cen ogljika je bistven element za spodbujanje enakih konkurenčnih pogojev za prehod na svetovni ravni – lahko se izvaja v obliki trgovanja z emisijami, kot je primer EU, obdavčitve ali drugih gospodarskih in/ali davčnih instrumentov. EU bi morala okrepiti svoja prizadevanja pri izmenjavi lastnih izkušenj na tem področju z vsemi državami, ki morajo začeti določati ceno ogljika. To bo še naprej vključevalo države, kot sta Kitajska in Južna Koreja, ki vzpostavljata sisteme za trgovanje z emisijami, pa tudi širši nabor držav, vključno z vsemi večjimi gospodarstvi, ki uvajajo tehnologije obnovljivih virov energije in izboljšujejo svoje politike za energijsko učinkovitost. Medtem ko je Pariški sporazum zaradi svoje globalnosti prelomna točka, se prizadevanja držav, ki se določajo na nacionalni ravni, razlikujejo in obstaja tveganje za slabši konkurenčni položaj industrij, če se ohranijo neenaki konkurenčni pogoji. Strateška odločitev Evropskega sveta, da ohrani režim brezplačne dodelitve tudi po letu 2020, in predlagane določbe o selitvi virov CO2 za sistem EU za trgovanje z emisijami so v tem trenutku našle pravo ravnotežje, a bi jih bilo v prihajajočem desetletju treba pregledovati.

Napoved cen ogljika in energije še dodatno otežuje trenutno stanje z nizkimi cenami nafte. To lahko pomeni dobro priložnost ne le za uvedbo oblikovanja cen ogljika, temveč tudi za ukinitev subvencij za fosilna goriva, ki so po oceni Mednarodne agencije za energijo leta 2013 na svetovni ravni znašale 548 milijard USD. Te subvencije so največja ovira za inovacije na področju čistih tehnologij, kot priznavajo tudi pozivi skupin G-20 in G-7 k odpravi subvencij za fosilna goriva. Prihodnje poročilo EU o cenah in stroških energije bo obravnavalo najnovejše razmere v zvezi s tem.

Vloga mest, civilne družbe in socialnih partnerjev

Spodbujanje ukrepov civilne družbe, v katere je vključenih več deležnikov – državljani, odjemalci, socialni partnerji, mala in srednja podjetja, inovativna zagonska podjetja ter industrije, konkurenčne na svetovni ravni, je dodaten pogoj za prehod. Cilj pariške konference in akcijskega programa Lima-Pariz, pobude perujskega in francoskega predsedstva konference pogodbenic, je bil združiti do zdaj največje število nedržavnih akterjev na svetovnem prizorišču, da bi pospešili skupno podnebno ukrepanje v podporo novemu sporazumu. EU je v edinstvenem položaju za vključevanje nizkoogljičnega prehoda v vse sektorje in vse ravni upravljanja.

Do velikega dela prihodnjega preoblikovanja bo prišlo v pametnih mestih in mestnih skupnostih. Zato se bo leta 2016 okrepilo delo na ravni mest in mestne politike, vključno s podpornimi ukrepi, ki jih bo pripravila integrirana in svetovna konvencija županov, in vzpostavljanjem enotne točke za lokalne uprave. To bi moralo lokalnim upravam omogočiti, da več prispevajo k prehodu EU v nizkoogljično gospodarstvo, in evropskim podjetjem zagotoviti priložnosti na svetovni ravni za uporabo konkurenčnih prednosti na področju inovativnih tehnologij za pametna mesta.

Podnebna diplomacija in globalni ukrepi

Podnebni ukrepi so pomemben strateški zunanjepolitični izziv, ki vpliva na oblikovanje zunanje politike EU, na primer na področju razvojne pomoči in sodelovanja, sosedske politike in politike širitve, mednarodnega znanstvenega in tehničnega sodelovanja, trgovine, gospodarske diplomacije in varnosti. Da se ohrani pozitivni zagon iz Pariza, bo potrebno trajno politično in diplomatsko udejstvovanje na svetovni ravni.

Kot se je dogovoril Svet 10 , se bo morala podnebna diplomacija v letu 2016 osredotočati na (i) nadaljnje zavzemanje za strateško prednostno obravnavo podnebnih sprememb, (ii) podporo izvajanju Pariškega sporazuma in podnebnih načrtov ter (iii) okrepitev prizadevanj, da bi obravnavali povezanost podnebnih sprememb, naravnih virov, vključno z vodo, blaginje, stabilnosti in migracij.

Kar zadeva podnebno financiranje, so EU in njene države članice zavezane, da v okviru smiselnih ukrepov za blažitev posledic podnebnih sprememb in preglednosti izvajanja povečajo sredstva za podnebno financiranje in tako prispevajo svoj delež k cilju razvitih držav, ki naj bi do leta 2020 iz različnih virov – javnih in zasebnih, dvostranskih in večstranskih, vključno z alternativnimi viri financiranja – skupaj zagotovile 100 milijard USD na leto. Trenutni trendi razvojne pomoči EU bodo bistveno prispevali k doseganju deleža EU pri cilju 100 milijard USD. V okviru večletnega finančnega okvira 2014–2020 se je EU zavezala zagotoviti, da bo 20 % njenega celotnega proračuna namenjenega projektom in politikam na področju podnebnih sprememb. V okviru zunanjih izdatkov to več kot podvaja višino podnebnega financiranja za države v razvoju in bi lahko predstavljalo tudi do 14 milijard EUR podnebnih izdatkov. Rastoč delež teh sredstev bo namenjen naložbam v prilagajanje in spodbujanje inovacij ter gradnjo zmogljivosti.

Da bi državam v razvoju pomagali izpolniti njihove podnebne načrte, bodo od leta 2020 okrepljeni podporni programi (kot je globalno zavezništvo o podnebnih spremembah+). V tem okviru bo treba v celoti izkoristiti sinergije med podnebnimi ukrepi, akcijsko agendo iz Adis Abebe in agendo do leta 2030 z njenimi cilji trajnostnega razvoja. To vključuje tudi udeležbo EU v afriški pobudi na področju energije iz obnovljivih virov. V okviru politike širitve in sosedske politike bo EU nadaljevala svoj politični dialog in podporo partnerskim državam. Poseben poudarek bo na gradnji zmogljivosti.

Tekoča dvostranska in večstranska pogajanja o liberalizaciji trgovine z zelenimi dobrinami in storitvami bi bilo treba pospešiti, da bi spodbudili globalne ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in ustvarjanje poslovnih priložnosti za evropska podjetja. EU bi morala še naprej ohranjati vodilno vlogo pri spodbujanju ambicioznih rezultatov v okviru pogajanj v Mednarodni organizaciji civilnega letalstva (ICAO) in Mednarodni pomorski organizaciji (IMO) za obravnavo emisij toplogrednih plinov pa tudi pogajanj za spremembo Montrealskega protokola.

3.2 Regulativni okvir podnebne in energetske politike do leta 2030

Po pariški podnebni konferenci morajo vse države svoje zaveze prenesti v konkretne ukrepe politike. Oktobra 2014 je Evropski svet za EU določil okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 z ambicioznim 40-odstotnim ciljem zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 za celotno domače gospodarstvo in vsaj 27-odstotnim ciljem za energijo iz obnovljivih virov in energijsko učinkovitost 11 . Pariški sporazum potrjuje pristop EU. Izvajanje okvira podnebne in energetske politike do leta 2030, o katerem se je dogovoril Evropski svet, je prednostna naloga pri izvajanju nadaljnjih ukrepov po Pariškem sporazumu.

Ta postopek je Komisija že sprožila s predlogom za pregled sistema za trgovanje z emisijami (ETS), ki zajema 45 % emisij toplogrednih plinov v EU. Komisija bo v naslednjih 12 mesecih predstavila preostale ključne zakonodajne predloge za domače izvajanje dogovorjenega regulativnega okvira do leta 2030 na pravičen in stroškovno učinkovit način, ki bo državam članicam omogočal čim več prožnosti in našel pravo ravnotežje med ukrepanjem na nacionalni ravni in na ravni EU. Naslednji korak Komisije je priprava predlogov za odločbo o porazdelitvi prizadevanj ter o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu (LULUCF). Komisija bo predlagala tudi zakonodajo za vzpostavitev zanesljivega in preglednega mehanizma upravljanja in racionalizacijo obstoječih zahtev glede načrtovanja in poročanja v zvezi s podnebjem in energetiko za obdobje po letu 2020.

Poleg tega bo Komisija podala potrebne politične predloge za prilagoditev regulativnega okvira EU tako, da bo na prvo mesto postavljena energijska učinkovitost ter da se bo spodbujala svetovna vodilna vloga EU na področju energije iz obnovljivih virov v skladu s sklepom Evropskega sveta iz oktobra 2014. To vključuje novo zasnovo energetskega trga, ki bi odjemalce postavila v središče energetskega sistema in omogočala prilagajanje odjema ter izboljšala prožnost. Poleg tega je letos Komisija že predstavila sveženj za zanesljivo oskrbo z energijo, s katerim brez odlašanja išče rešitve za nove izzive za zanesljivo oskrbo zaradi razvoja dogodkov na mednarodnem energetskem prizorišču.    

4.    Sklep

Med pripravami na pariško konferenco in na njej je bila EU v središču koalicije ambicioznih, ki jo sestavljajo razvite države in države v razvoju. Da bi dejansko zagotovili prehod v nizkoogljično gospodarstvo, mora EU to ambicioznost ohraniti tako na domači kot na mednarodni ravni:

Pariški sporazum bi moral biti podpisan in ratificiran čim prej. Predlog za podpis Sporazuma je priložen temu sporočilu;

EU mora utrditi spodbudno okolje za prehod v nizkoogljično gospodarstvo s širokim naborom vzajemno delujočih politik, strateških okvirov in instrumentov, kar se odraža v desetih prednostnih nalogah Junckerjeve Komisije – zlasti v vzpostavitvi trdne energetske unije s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost;

v skladu s sklepi Evropskega sveta iz oktobra 2014 je treba hitro dokončati regulativni okvir EU na področju energije in podnebnih sprememb do leta 2030. Parlament in Svet bi morala prihajajoče zakonodajne predloge obravnavati po hitrem postopku;

vse pogodbenice bodo morale biti pripravljene na polno sodelovanje v postopkih pregleda na podlagi Pariškega sporazuma, s katerimi se želi zagotoviti doseganje cilja ohranjanja podnebnih sprememb precej pod 2 °C in prizadevanje za cilj 1,5 °C.

(1)

Sklepi Evropskega sveta z dne 24. oktobra 2014.

(2)

Pariški protokol – načrt za obravnavo svetovnih podnebnih sprememb po letu 2020, COM(2015) 81 final.

(3)

Evropska podnebna diplomacija po zasedanju COP21 – sklepi Sveta z dne 15. februarja 2016.

(4)

Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, COM(2015) 80 z dne 25. februarja 2015.

(5)

Iz prenovljenih evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladov ESI) je bilo za podnebne ukrepe v obdobju 2014–2020 namenjenih 114 milijard EUR. To načrtovanje je bilo izvedeno v širšem partnerstvu z ustreznimi deležniki. Končni znesek predstavlja 25 % evropskih strukturnih in investicijskih skladov in dokazuje močno zavezanost podnebnim ukrepom ter presega ciljnih 20 % celotnega proračuna EU. Podpora gre dlje od možnosti financiranja, saj vključuje močno regionalno sodelovanje, gradnjo zmogljivosti in tehnično pomoč.

(6)

Pregled projektov za nizke emisije ogljika in energetsko učinkovitost v okviru naložbenega načrta: http://ec.europa.eu/priorities/sites/beta-political/files/sector-factsheet-energy_en.pdf.

(7)

Stanje energetske Unije 2015.

(8)

Akcijski načrt o oblikovanju unije kapitalskih trgov, COM(2015) 468 final.

(9)

  https://www.esrb.europa.eu/pub/pdf/asc/Reports_ASC_6_1602.pdf

(10)

Sklepi Sveta o evropski podnebni diplomaciji po COP21.

(11)

Cilj povečanja energetske učinkovitosti bo do leta 2020 ponovno pregledan z mislijo na 30 % na ravni EU.