EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 10.2.2016
COM(2016) 85 final
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
o stanju izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah
Sporočilo o stanju izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah
I
UVOD: OBVLADOVANJE BEGUNSKE KRIZE:
Na vsem svetu je več kot 60 milijonov beguncev ali notranje razseljenih oseb, kar je najhujša begunska kriza po drugi svetovni vojni. Konflikti in krize v Siriji ter drugod so delovale kot neposredni povod, a k rekordnemu številu migrantom in beguncev, ki so v letu 2015 prispeli v Evropsko unijo, so prispevali tudi globlji vzroki, kot so demografske razmere, podnebne spremembe, revščina ter globalizacija prometa in telekomunikacij. Ta splet dejavnikov se v bližnji prihodnosti verjetno ne bo razrešil. Zato moramo v letu 2016 radikalno okrepiti sistem EU za migracije. Stopiti moramo korak dlje od zgolj spoprijemanja s posledicami neupravljanih in nedovoljenih tokov oseb ter doseči resnično pripravljenost za upravljanje teh tokov in zagotoviti upravljane in zakonite načine za vstop tistih, ki potrebujejo zaščito, hkrati pa hitro in učinkovito identificirati in vračati tiste, ki nimajo pravice ostati v Evropski uniji.
V drugi polovici leta 2015 je v Evropsko unijo nedovoljeno vstopilo toliko ljudi kot še nikoli. Vrhunec je bil dosežen oktobra 2015, ko je v mesecu dni v Grčijo prispelo več kot 200 000 ljudi. Januarja se je to število sicer znatno znižalo, namreč na malo več kot 60 000, a to je v primerjavi s prejšnjimi leti še vedno veliko za zimski čas. Stopnjevanje konflikta v Siriji v zadnjih dneh bo verjetno povzročilo še večji dotok beguncev v Turčijo. Zato bo EU v skladu z obveznostmi, ki jih je prevzela z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev iz leta 1951, in s humanitarnimi vrednotami, pod katere so se podpisale vse države članice Evropske unije, še naprej morala izkazovati solidarnost. Prav tako mora EU beguncem pomagati bliže njihovemu domu, tako da se jim ne bo več treba podajati na nevarno pot. Seveda si je zaradi velikega bremena za nacionalne in lokalne oblasti zelo želeti manjšega pritoka migrantov, a ne smemo se slepiti, da bo begunske krize konec, preden ne bodo dokončno razrešeni temeljni vzroki zanjo: nestabilnost, vojna in nasilje v neposrednem evropskem sosedstvu, zlasti pa še nadaljevanje vojne in nasilja v Siriji. Odgovorno se bomo odzvali le, če se bomo soočili z resničnostjo, razmere odkrito in pošteno razložili državljanom ter si skupno – z bolj usklajenim evropskim pristopom ter v skladu s skupno dogovorjenimi pravili in vrednotami EU – močneje prizadevali za boljše in učinkovitejše upravljanje posledic teh razmer v Evropski uniji.
V zadnjih mesecih so si migranti utrli pot proti severu prek vzhodnega Sredozemlja in Zahodnega Balkana ter po njej hitro prehajajo mejo za mejo, povsem v nasprotju z načeli skupnega evropskega azilnega sistema in schengenskih pravil. Več držav članic je zato začasno ponovno uvedlo nadzor na notranjih mejah ter s tem omajalo pravilno delovanje schengenskega območja prostega gibanja in njegove koristi za evropske državljane ter evropsko gospodarstvo. Varnost je nadvse pomembna, zlasti ob upoštevanju nedavnih terorističnih napadov na evropskih tleh, na kar se določene države članice sklicujejo pri upravičevanju tovrstnih začasnih ukrepov. Cilj mora biti, da se zagotovi temeljit varnostni pregled vsake osebe, ki prispe v EU.
V preteklih šestih mesecih si je Evropska komisija dosledno in stalno prizadevala za hiter, usklajen evropski odziv. Predstavila je obsežen sklop predlogov, ki naj bi države članice opremili z orodji, potrebnimi za upravljanje velikega števila prišlekov, Evropski parlament in Svet pa sta veliko teh predlogov že sprejela. Potrojili smo prisotnost na morju, uvedli nov sistem nujne solidarnosti za premestitev prosilcev za azil iz najbolj prizadetih držav, namenili več kot 10 milijard EUR – največji delež proračuna EU doslej – za reševanje begunske krize in pomoč najbolj prizadetim državam, zagotovili nov okvir za usklajevanje in sodelovanje držav Zahodnega Balkana, navezali novo partnerstvo s Turčijo ter pripravili daljnosežen predlog o evropskem sistemu mejne in obalne straže, z vsem tem pa krepimo evropsko azilno in migracijsko politiko, da bi bila kos tem novim izzivom.
Pomembni gradniki trajnostnega sistema za upravljanje migracij so zdaj vzpostavljeni na papirju, treba pa bi jih bilo začeti hitro in celovito izvajati na terenu. Decembra je Evropska komisija poročala o napredku pri izvajanju odločitev, ki so jih sprejele države članice, in ugotovila, da je izvajanje prepočasno. Dva meseca pozneje je opaziti nekolikšen napredek pri številnih vprašanjih. Kljub temu pa je bilo več rokov zamujenih in številne zaveze se še vedno prepočasi izpolnjujejo. V vseh državah članicah je treba na najvišji ravni prevzeti politično odgovornost, da bi lahko nacionalne in lokalne oblasti v dogovorjenem usklajenem evropskem odzivu ter s podporo EU in pomočjo, ki je na voljo zadnje mesece, begunsko krizo hitro in učinkovito obravnavale na terenu.
Ponovna vzpostavitev pravilnega upravljanja meja na vzhodnosredozemski/zahodnobalkanski poti je danes najvišja prioriteta za Evropsko unijo. Na prihodnjem zasedanju Evropskega sveta se morajo voditelji zavezati, da bodo storili vse, kar je potrebno, da se še pred pomladjo ponovno vzpostavi red v migracijskem sistemu ter da se uvede nadzor nedovoljenih in nenadzorovanih tokov po vzhodnosredozemski/zahodnobalkanski poti. To bo terjalo težke odločitve, odločno ukrepanje, odgovornost in solidarnost vseh držav članic.
Predvsem pa se morajo vse države članice zavezati, da ne bodo več spuščale naprej oseb, ki izrazijo zanimanje za to, da bi za azil zaprosile drugje. Osebe, ki prihajajo v Unijo, morajo vedeti, da bodo zaščito prejele, če jo potrebujejo, da pa ne morejo same izbirati, kje jo bodo prejele. Tisti, ki ne izpolnjujejo pogojev za zaščito, bodo vrnjeni, pri čemer se bo dosledno spoštovalo načelo nevračanja v državo ali na ozemlje, kjer bi bilo ogroženo njegovo življenje ali svoboda.
Grčija in države više na zahodnobalkanski poti bodo potrebovale precejšnjo podporo, da bodo lahko učinkovito registrirale in obravnavale osebe, ki potrebujejo zaščito, druge migrante pa hitro vračale v njihovo domovino ali v druge varne tretje države, prek katerih prihajajo. Ostale države članice morajo uresničiti zaveze, da bodo pomagale nositi odgovornost ter zagotavljale sprejem in pribežališče tistim, ki so do tega upravičeni, za kar morajo pospešiti izvajanje programov za nujno premestitev, ki sta bila vzpostavljena že septembra 2015. Grčija sicer mora poskrbeti, da bo spet normalno izvajala nadzor schengenskih zunanjih meja in uporabljala dublinska pravila. A pri soočanju s posledicami begunske krize ne bi smela ostati sama, pač pa bi morala še naprej prejemati finančno podporo in tehnično pomoč institucij in agencij EU ter ostalih držav članic, da bo lahko uspešno izvajala odgovornosti, ki jih ima glede na skupno dogovorjena pravila EU kot država članica prvega vstopa.
To sporočilo ocenjuje izvajanje ukrepov, dogovorjenih za odziv na begunsko krizo, in poudarja ključna področja, kjer je potrebnega več takojšnjega ukrepanja, da bi se ponovno vzpostavil nadzor nad razmerami. Komisija bo pred marčevskim zasedanjem Evropskega sveta podrobneje predstavila temeljne spremembe, ki so potrebne za vzdržno migracijsko politiko, zlasti v zvezi z reformo dublinskega sistema.
|
Da bi voditelji pripomogli k učinkovitemu upravljanju begunske krize, bi se na februarskem zasedanju Evropskega sveta morali zavezati k:
nujnemu dokončanju vzpostavitve žariščnih točk v Grčiji in Italiji, da se zagotovita registracija in podpora migrantov in beguncev v skladu z načelom, da nihče ne more v EU, ne da bi bil pravilno registriran in ne da bi mu bili odvzeti prstni odtisi, s posebno podporo EU za zagotavljanje večjih sprejemnih zmogljivosti ter popolnoma delujočih postopkov za azil in vračanje,
prenehanju prakse, da se osebe spuščajo naprej, in odločnemu vztrajanju pri uporabi pravil EU o azilu in upravljanju meja,
odločni pospešitvi izvajanja dogovorjenega programa premestitev, da se razbremenita Italija in Grčija,
odločnejši in bolj usklajeni uporabi določb, ki omogočajo vračanje prosilcev za azil v varne tretje države,
izvajanju dogovorjenega pristopa za boljše sodelovanje in usklajevanje med državami vzdolž zahodnobalkanske poti,
odločno večjim naporom na vseh področjih, da se zagotovita učinkovito vračanje in ponovni sprejem ter da se odpravijo temeljni vzroki za migracije, in sicer z maksimalnim izkoristkom vseh oblik vzvodov, tudi trgovinskih preferencialov in razvoja, da se zagotovi zavezanost tretjih držav konkretnim izidom,
nadaljnjemu spodbujanju dejavnosti v skupnem akcijskem načrtu EU in Turčije, da se zajezi pritok iz Turčije, in hitremu izvajanju projektov v okviru instrumenta za begunce v Turčiji,
strožjemu nadzoru na zunanjih mejah, in sicer z dogovorom o evropski mejni in obalni straži vsaj junija, če ne prej, da bi ta začela delovati poleti,
podpori najbolj ranljivim migrantom in beguncem, zlasti otrokom, za njihove osnovne potrebe,
okrepitvi zmogljivosti EU za zagotavljanje humanitarne pomoči tretjim državam in vzpostavitvi zmogljivosti za zagotavljanje humanitarne pomoči v EU – za podporo državam, ki se soočajo z velikim številom beguncev in migrantov,
okrepitvi podpore EU sirskim beguncem, tudi z odprtjem zakonitih poti prek preselitev, in podpori prostovoljnemu programu humanitarnega sprejema s Turčijo, ki ga je Komisija priporočila 15. decembra 2015.
|
II.
KAJ JE BILO STORJENO
II.1
Operativni ukrepi
Upravljanje pritoka migrantov in beguncev
Reševanje na morju je bila prva prednostna naloga Evropske unije. Prek leta 2015 sta skupna Frontexova operacija Triton in skupna Frontexova operacija Poseidon rešili več kot 250 000 oseb. Te intervencije in napotitve Frontexovih skupin za hitro posredovanje na mejah v Egejskem morju so prispevale k odkritju več kot milijona priseljencev brez urejenega statusa in prijetju več kot 900 oseb, osumljenih tihotapljenja.
Delovanje EU neposredno meri tudi na tihotapljenje migrantov. V južnem in osrednjem Sredozemlju je operacija EUNAVFORMED-Sophia uspešno prešla na fazo, ki vključuje vkrcanje, preiskovanje, zaseg in preusmerjanje plovil v mednarodnih vodah, za katera se sumi, da se uporabljajo za tihotapljenje migrantov in trgovino z ljudmi. Doslej je rešila več kot 9 000 oseb in je pripravljena razširiti operacije v libijske ozemeljske vode, če bi institucionalne in politične razmere v Libiji to dopuščale.
Agencije EU, Europol, Frontex in Eurojust, so z večjo usklajenostjo, dodatnimi sredstvi in stalno prisotnostjo v državah članicah pod pritiskom okrepile svoje zmogljivosti za boj proti tihotapljenju migrantov. Med drugim so z zbiranjem informacij na kraju samem na žariščnih točkah nacionalnim organom pomagale pri zbiranju informacij in pri začetkih preiskav. Leta 2015 je bilo v Europolovo bazo podatkov dodanih 10 735 novih oseb, ki so osumljene dejanj, povezanih s tihotapljenjem migrantov, tako da ta baza zdaj vsebuje podatke o več kot 38 600 osumljencih. Europol bo kmalu, 22. februarja, odprl Evropsko središče za boj proti tihotapljenju migrantov, ki bo informacijsko središče EU za to področje.
Grčija in Italija sta ob močni posebni podpori EU začeli vzpostavljati – in v nekaterih primerih tudi že vzpostavili – žariščne točke, katerih namen je pregled, identifikacija in odvzem prstnih odtisov državljanov tretjih držav, ki prihajajo na zunanje meje EU na nedovoljen način. Registracija je ključni prvi korak pri nadzoru in upravljanju migracijskih tokov. Žariščne točke so zasnovane tako, da ponujajo skupine različnih strokovnjakov, ki v posebnih centrih delujejo 24 ur na dan in sedem dni na teden. Vsakogar, ki prispe na zunanjo mejo, bi bilo treba registrirati, mu odvzeti prstne odtise in mu preveriti dokumente v nacionalnih in mednarodnih podatkovnih zbirkah s področja varnosti. Državljane tretjih držav, ki prispejo na nedovoljen način, bi bilo nato treba usmeriti v enega od treh postopkov: nacionalni azilni sistem, evropski sistem za premestitve ali sistem vračanja. Delež migrantov, katerih prstni odtisi so vključeni v podatkovno zbirko Eurodac, se je v Grčiji povečal z 8 % septembra 2015 na 78 % januarja 2016, v Italiji pa v istem obdobju s 36 % na 87 %. Te vrednosti naj bi se še povečale, ko bo delo na žariščnih točkah bolje steklo. Komisija je stalno prisotna v obeh državah članicah, in sicer izključno za pomoč nacionalnim organom. Na žariščnih točkah zdaj deluje le 518 strokovnjakov Frontexa in 21 strokovnjakov Evropskega azilnega podpornega urada (v nadaljnjem besedilu: EASO), kar ni dovolj. Države članice so se bolje odzvale na razpis za skupine za hitro posredovanje.
Komisija je za reševanje begunske krize namenila doslej največji delež proračuna EU, in sicer več kot 10 milijard EUR. Po zaslugi tega povečanja je bilo v letu 2015 na voljo 174 milijonov EUR nujnih sredstev, ki so bila hitro namenjena posameznim ukrepom in v celoti porabljena do konca leta. Enako je v letu 2016 na razpolago 161 milijonov EUR. Približno 146 milijonov EUR je bilo dodeljenih za nujno financiranje v korist Grčije.
Drugi ključni element podpore EU so premestitve. Pripravljene so zakonodaja in strukture za nujno premestitev do 160 000 oseb, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, v druge države članice. V proračunu EU je za podporo premestitvam zagotovljenih 640 milijonov EUR. Vendar je napredek dosti prepočasen (glej del o preselitvah in Prilogo 4).
Zaradi resnega migracijskega pritiska in posebnih težav, s katerimi se sooča Švedska, je Komisija decembra predlagala, da se njene obveznosti v zvezi s premestitvami začasno odložijo. Zdaj je podobno odložitev predlagala tudi za tovrstne obveznosti Avstrije.
Decembra je Komisija odobrila program v vrednosti 80 milijonov EUR za pomoč pri gradnji sprejemnih zmogljivosti za nastanitev migrantov in beguncev v Grčiji, da bi se zagotovilo ciljnih 50 000 dodatnih mest, vključno z mrežo 20 000 mest za prosilce za azil, ki jo na podlagi sistema bonov vodi Visoki komisar Združenih narodov za begunce (UNHCR), ter podprla vzpostavitev 7 000 mest na območjih žariščnih točk. V okviru sistema bonov je bilo določenih 14 950 mest.
Komisija je ustanovila delovno skupino za strategijo informiranja migrantov, da bi opredelila učinkovite informacije o njihovih pravicah in obveznostih ter jih posredovala prosilcem za azil. Pomembno je, da ljudje vedo, da imajo pravico zaprositi za azil, da pa ne morejo izbirati, v kateri državi članici bodo to storili, in da so primerno obveščeni o tem, kaj zanje pomeni vključitev v program premestitve. Prvi sklop informativnega gradiva o azilu in preselitvah je na voljo v 14 jezikih in EASO ga že uporablja na žariščnih točkah.
Solidarnost in odgovornost
Mehanizem Unije na področju civilne zaščite je bil uporabljen v podporo petim državam, zagotavljanje pomoči na podlagi štirih zahtevkov (in sicer Srbije, Slovenije, Hrvaške in Grčije) pa je še v teku. Skupaj je 15 držav ponudilo pomoč in priskrbelo šotore, opremo za ležišča, osebno zaščitno opremo, grelnike, električne generatorje, razsvetljavo in podobno. Evropska komisija finančno podpira prevoz pomoči, ki jo nudijo sodelujoče države, ter olajšuje celotno usklajevanje prevoza in logistike. Pred kratkim je povečala svoje financiranje in zdaj krije 85 % stroškov prevoza te pomoči, a nekaj zahtevkov za pomoč držav članic še ni pokritih, kot je razvidno iz Priloge 9.
Komisija je organizirala tedenska srečanja, da bi spremljala izvajanje načrta v 17 točkah, o katerem so se voditelji držav dogovorili na srečanju v zvezi z begunskimi tokovi na zahodnobalkanski poti, ki ga je gostil predsednik Juncker. V času, ko je komunikacija med državami zelo slaba, je takšna koordinacija bistvena za zmanjšanje tveganja, da bi ena država sprejela nepričakovane ukrepe, ki bi vplivali tudi na druge države. To je bilo podprto z neposredno podporo. Komisija je namenila 10 milijonov EUR za Srbijo in nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, da bi omogočila resnično spremembo s povečanjem operativnih zmogljivosti pri upravljanju migracij. Temu znesku je treba prišteti še 22 milijonov EUR, namenjenih za humanitarno pomoč.
II.2
Zunanja razsežnost
Zunanja in notranja razsežnost migracij sta zelo prepleteni. Ukrepi EU se osredotočajo tako na odpravljanje temeljnih vzrokov okrepljenih migracijskih tokov v smislu razlogov, ki tokove povzročajo, in razlogov, ki tokove omogočajo, kot na pomoč beguncem bliže njihovemu domu, da se jim ne bi bilo več treba podajati na nevarno pot. Osredotočajo se tudi na krepitev sodelovanja na področju upravljanja migracij s tretjimi državami izvora in tranzita kot bistvenega dela njihovega dvostranskega partnerstva z EU in njenimi državami članicami.
Diplomatska prizadevanja za rešitev krize, kot na primer v Siriji in Libiji, ter za boj proti grožnji Daiš se osredotočajo na temeljne vzroke za tokove ter so namenjena vzpostavljanju stabilnega okolja, v katerega bi se begunci lahko vrnili. Ta prizadevanja morajo biti globalna. V primeru Libije je delovanje EU usmerjeno v zagotavljanje politične, finančne in logistične podpore prizadevanjem Združenih narodov za končanje politične in varnostne krize. Pomemben napredek je bil dosežen v zadnjih mesecih in decembra je bil podpisan libijski politični dogovor. Vendar napredek ni stabilen in ukrepe je treba hitro konsolidirati, vlada narodne enotnosti pa bo morala imeti zadostna pooblastila, da se bo lahko spoprijela z grožnjami in izzivi, s katerimi se sooča Libija. Izvajanje decembra podpisanega sporazuma je treba spremljati, vlada narodne enotnosti pa bi se morala biti sposobna spoprijeti z grožnjami in izzivi, s katerimi se sooča država: EU je za pomoč prihodnji vladi pripravila sveženj v višini 100 milijonov EUR. Kar zadeva Sirijo, je EU največja donatorka humanitarne in razvojne pomoči, poleg tega pa je imela in še vedno ima ključno vlogo pri vzpostavitvi in delovanju mednarodne podporne skupine za Sirijo, vključno s prizadevanji za soglasno sprejetje resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov s časovnim načrtom za pogajanja različnih sirskih strani in politični proces v državi. Zdaj, ko se boji na severu Sirije stopnjujejo, je treba diplomatska prizadevanja podvojiti.
EU se je na več načinov odzvala na uničujoče posledice krize v Siriji. Kar zadeva humanitarno pomoč Siriji in sosednjim državam gostiteljicam, je prispevek iz proračuna EU v letu 2015 presegel 400 milijonov EUR, kar je del splošnih zavez EU, da bo več kot 5 milijard EUR namenila za humanitarno, stabilizacijsko in razvojno pomoč. To vključuje neposredno podporo Sircem, ki so še v Siriji, pa tudi državam, ki imajo največji delež sirskih beguncev na prebivalca. Več kot 160 milijonov EUR je bilo namenjenih reševalnim operacijam v sami Siriji, in sicer v zvezi z zdravstveno oskrbo, zaščito, vodo, sanitarno oskrbo, prehrano in zatočišči: 97 milijonov EUR za begunce v Libanonu, 58 milijonov EUR za Jordanijo in 35 milijonov EUR za Turčijo. Regionalni skrbniški sklad EU za odziv na krizo v Siriji zagotavlja zelo prožno in učinkovito orodje za združevanje in zagotavljanje pomoči EU in njenih držav članic. Doslej je pritegnil prispevke v vrednosti 654 milijonov EUR, čeprav se nacionalni prispevki še niso izenačili s prispevkom iz proračuna EU, kar je cilj
. Sklad podpira do 1,5 milijona sirskih beguncev ter preobremenjene gostiteljske skupnosti v Libanonu, Turčiji, Jordaniji in Iraku z zagotavljanjem osnovnega izobraževanja in zaščite otrok, boljšega dostopa do zdravstvenih storitev, izboljšane infrastrukture za vodo in odpadne vode ter podporo gospodarskim priložnostim in socialnemu vključevanju. Kot je bilo napovedano prejšnji teden na londonski konferenci z naslovom „Podpora Siriji in regiji“, bo prispevek EU za krizo v Siriji v letu 2016 znašal 1,115 milijarde EUR. Komisija sprejema ukrepe, s katerimi bi zagotovila, da bo prispevek EU ostal na isti ravni tudi v letu 2017. Na tej konferenci je tudi prevzela vodilno vlogo v mednarodnem odzivu in predlagala razvoj „svežnjev“ za Jordanijo in Libanon. To so celoviti svežnji, ki vključujejo vrsto ukrepov politike na vseh področjih pristojnosti Unije, zlasti glede trgovinskih preferencialov.
Na vrhu v Valletti o migracijah novembra 2015 so se evropski in afriški voditelji držav ali vlad sešli, da bi okrepili sodelovanje na področju migracij med državami izvora in tranzita ter namembnimi državami. Udeleženci so poudarili, da je treba okrepiti prizadevanja za omejitev nedovoljenih migracij v Evropo in za vključevanje migracij v razvojno sodelovanje, ter se dogovorili o konkretnih ukrepih, ki jih je treba izvesti do konca leta 2016. EU je ustanovila nujni skrbniški sklad za Afriko, ki obravnava stabilnost in temeljne vzroke nedovoljenih migracij in razseljevanja oseb ter sodelovanje na področju migracij z državami izvora in tranzita. Raven financiranja se približuje vrednosti 1,9 milijarde EUR, a tudi tu nacionalni prispevki znašajo manj kot 82 milijonov EUR, kar ni niti blizu cilju izenačenja s financiranjem EU. Dogovori so že sklenjeni za projekte v skupnem znesku več kot 350 milijonov EUR, in sicer na področjih, kot so ustvarjanje delovnih mest, boljše upravljanje migracij in okrepljena varnost. Poleg tega EU še naprej podpira begunce in notranje razseljene osebe v Libiji. Na diplomatski ravni sta visoka predstavnica/podpredsednica in Komisija začeli tudi vključevati migracije in varnost v politične prioritete dvostranskih odnosov z afriškimi državami.
Skupni akcijski načrt EU in Turčije je omogočil velik napredek v sodelovanju za podporo Sircem, ki uživajo začasno zaščito v Turčiji, in pri upravljanju migracij za reševanje krize, ki so jo povzročile razmere v Siriji (glej oddelek o sodelovanju s Turčijo). EU in njene države članice bodo še bolj sodelovale s Turčijo in bistveno okrepile svoj politični in finančni angažma. Ključni prispevek EU, ki odraža duh delitve odgovornosti, je novi instrument za begunce v Turčiji, ki ga je Komisija ustanovila 24. novembra 2015 in o katerega financiranju so se države članice dogovorile 3. februarja 2016. Ta instrument združuje sredstva EU in vire držav članic ter bo odslej zagotavljal celovit in usklajen sveženj pomoči za podporo 2 milijonoma sirskih beguncev v Turčiji. Zadevna sredstva bodo znašala 3 milijarde EUR v obdobju 2016–2017.
III.
PREDNOSTNE NALOGE ZA PRIHODNJE TEDNE IN MESECE
Pritok beguncev in migrantov je povzročil močne pritiske, ki predstavljajo velik izziv za upravljanje migracij v EU. Upravljanje meja in azilni postopki na točkah prvega vstopa niso bili kos razmeram. Pritok beguncev in migrantov, do kakršnega je prišlo, je bil povsem v nasprotju s temeljnimi pravili azilnega sistema EU. Begunci so skušali potovati v želene namembne države, medtem ko pravila EU določajo, da morajo zaprositi za zaščito v prvi državi EU, v katero pridejo. Namesto da bi izpolnile svojo odgovornost in obravnavale prošnje za azil, so se države vzdolž poti začele vesti, kot da so le tranzitne države. Pravila so se tako nehala uporabljati in prišlo je do nesorazmernega in nevzdržnega pritiska tudi na tri glavne namembne države članice. Zaradi neupoštevanja pravil tudi premestitve niso stekle. Ponovna vzpostavitev reda v teh okoliščinah zahteva hitro in usklajeno evropsko delovanje za reševanje perečih pomanjkljivosti in za omejitev samega migracijskega pritoka.
III.1
Stabilizacija razmer v najbolj obremenjenih državah članicah
Nedvomno je potrebno ukrepanje za reševanje velikih pritiskov, s katerimi se soočajo tiste države članice, ki so za večino beguncev in migrantov države prvega vstopa v EU – za to ukrepanje je potrebna podpora vseh držav članic, pomagati pa je treba zlasti Grčiji in Italiji.
Pristop žariščnih točk omogoča osredotočenje na mesta, ki so najhuje obremenjena. Žariščne točke zagotavljajo element reda in obdelave v danih razmerah, ko se soočamo z doslej največjim številom prišlekov. A šest mesecev po njihovi uvedbi lani septembra je razvidno, da je napredek veliko počasnejši, kot razmere zahtevajo. Danes popolnoma delujejo le tri žariščne točke. V tem trenutku je bistvenega pomena, da postanejo žariščne točke v celoti operativne. Vse te točke je treba nujno dokončati, sicer obstaja veliko tveganje, da se bo pritisk zgolj preusmeril na najšibkejše točke. V naslednjih dneh je treba proces pospešiti, da se žariščne točke vzpostavijo v celoti in da delo v njih takoj steče. To pomeni, da je treba ob podpori EU in nacionalnih uradnikov, ki so prisotni na terenu, obravnavati pomanjkljivosti v infrastrukturi, pri osebju ter v povezavi med žariščnimi točkami in ostalim migracijskim sistemom. Pravila za registracijo, identifikacijo, odvzem prstnih odtisov in varnostno preverjanje prišlekov je treba uporabljati učinkovito in sistematično. Bistvenega pomena je, da države članice zagotovijo strokovno znanje, kadar Frontex in EASO objavita razpise za strokovnjake.
V primeru Grčije je zato potrebno pospešiti delo in se z obnovljeno odločnostjo lotiti pomanjkljivosti. Vzpostavljanje žariščnih točk je počasno, saj jih je bilo treba postaviti povsem na novo ter ob pomanjkljivi infrastrukturi, kadrovski zasedbi in koordinaciji. Trenutno je mogoče le eno žariščno točko šteti za popolnoma delujočo, ostale pa so skoraj dokončane
. Po intenzivnem dialogu s Komisijo se je grška vlada pred kratkim zavezala uporabiti oborožene sile, ki naj bi pomagale pri tem, da bi bile žariščne točke popolnoma operativne do februarskega zasedanja Evropskega sveta. To vključuje dokončanje gradnje, zagotavljanje ključnih storitev in napotitev potrebnega osebja. Sprejemne zmogljivosti bi bilo treba povečati, kar bi podprlo tako humanitarne potrebe kot boljše upravljanje pritoka, in sicer s sredstvi EU, ki so že zagotovljena in ki naj bi pripomogla k hitremu doseganju cilja 50 000 mest, ki je bil dogovorjen na srečanju voditeljev vlad in držav Zahodnega Balkana. V vseh fazah procesa bi bilo treba uporabljati standardne postopke in doseči bi bilo treba dosledno uporabo Eurodacovih naprav za odvzem prstnih odtisov. Poleg tega se v podpori EU ne smejo pojaviti vrzeli: na vseh otokih bi morale biti prisotne agencije.
Prihodov v Italijo je zaradi zime manj, a treba se je pripraviti na verjetno nenadno povečanje prišlekov, ko se vremenske razmere izboljšajo
. Le dve žariščni točki
sta popolnoma operativni. Še dve žariščni točki sta v obnovi in bosta kmalu odprti. Delo na zadnjih dveh žariščnih točkah napreduje počasi: na eni zato, ker se trenutno uporablja kot središče za premestitve, na drugi pa zaradi upravnih težav s pristaniškimi organi. Morda bo treba razmisliti o alternativnih lokacijah, če je to edini način, da se zagotovijo zadostne zmogljivosti v prihodnjih tednih. Potrebni so tudi nadaljnji ukrepi za zapolnitev vrzeli in izboljšanje učinkovitosti, kot so boljša zdravstvena podpora, nadaljnje usklajevanje izkrcavanja migrantov, ki so rešeni na morju, in popolna povezljivost podatkovnih zbirk za varnostne preglede. Komisija je pripravljena organizirati inovativno mobilno skupino, ki bi delovala po načelu žariščne točke (z uslužbenci agencije Frontex in EASO) na vzhodu Sicilije, da bi podpirala identifikacijo, odvzem prstnih odtisov in posredovanje informacij migrantom, ki se ne morejo izkrcati v pristaniščih določenih žariščnih točk, ter s tem prispevala k zapolnitvi vrzeli v odvzemu prstnih odtisov in registraciji migrantov zunaj običajnih žariščnih točk. Pomembna je povezava s celino, da se zagotovi, da migranti, določeni za vrnitev ali nadaljnje azilne postopke, ostanejo v sistemu.
Bistveni vidik žariščnih točk v Italiji in Grčiji morajo biti okrepljeni varnostni ukrepi. Ugotovljene so bile težave s skladnostjo izdane dokumentacije in zdi se, da je huje na obremenjenih točkah, na primer pri predaji z žariščne točke na kopno. V Grčiji je nujno treba uvesti varnostne elemente na dokumentih, ki se izdajo ob registraciji, da bi se preprečilo zamenjevanje ali ponarejanje teh dokumentov. Preverjanje podatkov o migrantih v podatkovnih zbirkah Interpola ter v evropskih zbirkah podatkov na področju varnosti in kontrole dokumentov, zlasti v schengenskem informacijskem sistemu, mora postati bolj sistematično, zato je treba Frontexovim gostujočim uradnikom omogočiti dostop do evropskih podatkovnih zbirk. Sistematična preverjanja v varnostnih podatkovnih zbirkah so potrebna, ker tako nalaga zakonodaja EU, še toliko bolj pa so bistvena zaradi zelo realne grožnje terorizma. Tako Grčija kot Italija se soočata s težavo, da si migranti ne dovolijo odvzeti prstnih odtisov. Prednostno bo treba spremeniti nacionalno zakonodajo in upoštevati vse operativne korake, da se zagotoviti odvzem prstnih odtisov vseh migrantov – v skrajni sili tudi s sorazmerno uporabo prisilnih sredstev – ter da se prepreči sekundarno gibanje neidentificiranih in neregistriranih migrantov. Razmere se izboljšujejo, a morale bi se izboljševati hitreje, da bi do marčevskega zasedanja Evropskega sveta zagotovili popolno, 100-odstotno identifikacijo in registracijo vseh prihodov. Hkrati je treba zagotoviti odločnejše preiskovanje in pregon storilcev kaznivih dejanj, ki se poslužujejo ponarejanja potnih listin in osebnih dokumentov za namene tihotapljenja migrantov.
Bistvo pristopa žariščnih točk je, da skozi postopek identifikacije in filtriranja vlog prispeva k identifikaciji oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in tistih, ki te zaščite ne potrebujejo. EU in njene agencije bi morale biti pripravljene zagotoviti vso pomoč za izvajanje tega procesa. Zato so povezave s sistemom vračanja izredno pomembne. Frontex je 1. februarja začel izvajati nov program podpore na področju vračanja, ki se osredotoča na Grčijo, Italijo in Bolgarijo ter predvideva obsežno in prožno podporo. Grčija je v preteklosti na tem področju beležila določen uspeh: še pred kratkim, in sicer leta 2013, je bila njena stopnja vračanja 59 %, kar je bilo nad povprečjem EU. Zdaj si je treba posebej prizadevati za pospešitev postopkov. Grčija mora migrantom, ki na njeno ozemlje vstopijo na nedovoljen način, hitro izdati odločbe o vrnitvi, če ne zaprosijo za azil oziroma če se izkaže, da ne izpolnjujejo pogojev zanj. Kadar je mogoče, bi Grčija morala za vračanje migrantov uporabiti skrajšane postopke in zagotoviti, da med postopkom vsi migranti ostanejo pod nadzorom organov. Potreben je tudi ukrep, ki bo migrantom brez urejenega statusa preprečeval pobeg pred vrnitvijo – tudi s pridržanjem.
Tudi Italija ima težave z zagotavljanjem učinkovitega vračanja. Napredovala je pri novem programu pomoči pri prostovoljnemu vračanju, ki naj bi kmalu začel delovati, prizadeva si na področju ponovnega sprejema in uspešno uporablja skrajšane postopke za izdajo odločb o vrnitvi in za ponovni sprejem migrantov brez urejenega statusa v nekaterih afriških državah. Vendar ima še vedno težave z migranti brez urejenega statusa, ki pobegnejo, preden se postopki zaključijo. Nujno je treba obravnavati omejene zmogljivosti za pridržanje in zgornjo mejo 90 dni upravnega pridržanja z namenom vračanja. Pri teh zadevah bodo italijanskim organom še naprej pomagale EU in njene agencije.
Ponovna vzpostavitev predaj Grčiji v skladu z dublinsko uredbo
Za delovanje skupnega evropskega azilnega sistema mora obstajati realna možnost vračanja prosilcev za azil v državo prvega vstopa v EU (predaje v skladu z dublinsko uredbo), kot določajo skupno dogovorjena pravila EU. Komisija je oktobra opozorila, da države članice od leta 2010 oz. 2011 ne morejo izvajati predaj Grčiji v skladu z dublinsko uredbo. Sistemske pomanjkljivosti, na katere sta opozorila Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije (Sodišče), se nanašajo na popoln dostop do azilnega sistema ter zagotavljanje in kakovost sprejemnih zmogljivosti. Za sprejemanje odločitev za nadaljevanje predaj so odgovorni organi držav članic pod nadzorom nacionalnih sodišč in Sodišča. Čeprav so se razmere od tedaj izboljšale, še vedno obstajajo pomanjkljivosti na področju sprejemnih zmogljivosti in pogojev ter dostopa do azilnega postopka, pritožb in pravne pomoči. Zato Komisija danes sprejema priporočilo za konkretne ukrepe, ki so potrebni, da se Grčija spet vključi v dublinski sistem. Poročanje Grčije o napredku pri izvajanju priporočenih ukrepov ter drugi prispevki, kot so poročila Odbora ministrov Sveta Evrope o izvrševanju sodb in poročila UNCHR, bodo omogočili oceno, ali razmere dovoljujejo, da začnejo države članice ponovno izvajati posamezne predaje Grčiji v skladu z dublinsko uredbo. Pri tem pa bo treba upoštevati, da morajo obseg predaj in kategorije oseb, ki jih je treba predati, ustrezati doseženemu napredku pri posameznih priporočenih ukrepih.
|
Naslednji ključni koraki:
Grčija in Italija morata ob polni podpori EU zagotoviti popolno delovanje žariščnih točk na vseh lokacijah, in to čim prej,
druge države članice morajo nujno zapolniti preostale potrebe po strokovnjakih Frontexa in EASO,
Grčija in Italija morata okrepiti prizadevanja za ponovno vzpostavitev učinkovitega vračanja in za to, da se migrantom brez urejenega statusa prepreči pobeg pred vrnitvijo,
Grčija bi morala sprejeti ukrepe iz današnjega Priporočila Komisije, da bi na podlagi doseženega napredka omogočila ponovno vzpostavitev posamičnih predaj v skladu z dublinsko uredbo.
|
III.2
Izvajanje premestitve
Svet je s pravno zavezujočima sklepoma o premestitvi priznal potrebo, da se Grčiji in Italiji zaradi izrednih razmer zagotovi nujna pomoč. Premestitev je ključno orodje za zmanjšanje obremenjenosti držav članic, ki so pod največjim pritiskom, ter za ponovno vzpostavitev reda pri upravljanju migracij. Vendar pa je v ta namen potrebno učinkovito sodelovanje med državami članicami, iz katerih se premestitev izvede, in državami članicami prejemnicami. Pri tem je zavezanost Grčije in Italije k pravilnemu in temeljitemu izvajanju registracije ter pregledov nedvomno bistvenega pomena. Navedeni državi članici uvajata sisteme za identifikacijo, napotitev, registracijo in predajo kandidatov za premestitev, kot tudi za opravljanje zdravstvenih in varnostnih pregledov pred njihovim odhodom.
Prosilci za azil bi morali razumeti, da vključitev v program premestitve zagotavlja večjo gotovost kot pobeg pred lokalnim azilnim sistemom ter da jim bo preprečeno na nedovoljen način potovati v državo članico njihove izbire. V primeru Grčije je zato potreben boljši nadzor (ob podpori in pomoči EU) na meji z nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, in sicer predvsem, da bi se zagotovila registracija oseb, ki na nedovoljen način vstopijo na ozemlje EU, pa tudi da bi se hitro in učinkovito identificirale in vrnile osebe, ki se nimajo pravice nahajati v Evropski uniji. Prav tako je izredno pomembno sankcionirati sekundarno gibanje v druge države članice ter posameznike poslati nazaj v državo članico premestitve.
Najpomembnejši dejavnik pa bo tudi v prihodnje politična pripravljenost držav članic, da prispevajo k uspešnemu izvajanju premestitev. Čeprav število identificiranih upravičenih kandidatov narašča, so države članice doslej uradno ponudile le malo več kot 2 000 mest, premeščene osebe pa je prejelo samo dvanajst držav članic. Na dan 8. februarja je bilo iz Grčije premeščenih samo 218 oseb, iz Italije pa 279 oseb. Pet držav članic še ni ponudilo nobenih razpoložljivih mest za premestitev. Počasno izvajanje premestitev nekateri pripisujejo dejavnikom, kot so pomanjkanje posebnih kontaktnih točk (za opravljanje zdravstvenih in varnostnih pregledov, ki edini ponujajo podlago, da lahko država članica premestitve zavrne sprejem kandidata za premestitev) ter nezadostne sprejemne zmogljivosti za prišleke v državah članicah prejemnicah. Zamude in izključevalne preference pri navajanju in zapolnjevanju razpoložljivih mest v državah članicah se morajo končati.
Komisija je zato danes pisala vsem državam članicam, da bi jih opomnila na njihove obveznosti na podlagi navedenih dveh sklepov ter jih pozvala k pospešenemu izvajanju, ki je potrebno glede na jasen cilj zagotovitve nujne pomoči. Hkrati s poostrovanjem nadzora na mejah vzdolž zahodnobalkanske poti se bodo verjetno povečali tudi pritiski, ki naj bi jih omenjena sklepa ublažila, zato bo potreba po solidarnosti še toliko bolj nujna.
|
Naslednji ključni koraki:
države članice bi morale svoje zaveze uresničevati s pospešenim izvajanjem sklepov o premestitvi,
države članice in agenciji EU (Frontex, EASO) bi morale Grčiji pomagati pri boljšem nadzoru njene meje z nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, zlasti da bi se zagotovila registracija oseb, ki na ozemlje EU vstopijo na nedovoljen način, ter da bi se hitro in učinkovito identificirali in vrnili tisti posamezniki, ki nimajo pravice bivati v Evropski uniji.
|
III.3
Močne meje
Z upravljanjem zunanjih meja EU so povezane določene odgovornosti. Kadar posameznik na nedovoljen način prestopi mejo, bi moral imeti možnost, da zaprosi za mednarodno zaščito. Če zaprosi za takšno zaščito, mu mora država članica prvega vstopa odobriti dostop do nacionalnega azilnega postopka v skladu z mednarodnim in evropskim pravom. Če ne zaprosi za azil, mu država članica prvega vstopa lahko in mu tudi mora zavrniti vstop. Ta odgovornost pri nadzoru meje je zrcalna slika obveznosti migrantov na meji in je podlaga za izvajanje načela „brez registracije ni pravic“. Državljan tretje države mora izpolnjevati pogoje za vstop, določene v Zakoniku o schengenskih mejah, kar med drugim pomeni, da mora imeti veljavno potno listino
. Države članice morajo sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev, da osebe, ki so jim kot prosilcem za azil dovolile vstop na svoje ozemlje, ne morejo pobegniti, dokler obravnava njihove prošnje za azil ni zaključena in v zvezi z njo ni sprejeta odločitev. Jasno bi moralo biti, da tranzit preko države članice za namen vložitve prošnje za azil v drugi državi članici ni sprejemljiv razlog za odobritev vstopa. Pravica do dostopa do pravičnega azilnega postopka, ki je priznana v okviru mednarodnega begunskega prava ter jo spoštujejo tako države članice EU kot tudi države Zahodnega Balkana, prosilcem ne omogoča izbire države, v kateri bodo vložili prošnjo za azil.
To pa je vendarle eden od trendov, ki so bili v preteklih mesecih značilni za mejni nadzor v državah na zahodnobalkanski poti. V razmerah hudega migracijskega pritiska je več držav, vključno z državami članicami, prevzelo vlogo zgolj tranzitnih držav ter vzpostavilo le omejene in zelo kratkoročne sprejemne zmogljivosti, v nekaterih primerih pa so migrante prepeljale od ene meje do druge. Sodelovanje med državami na zahodnobalkanski poti je še vedno nezadostno. Redno se je dogajalo, da so posamezne države enostransko sprejele odločitve, ki so imele verižni učinek na meje vsake nadaljnje države na migracijski poti. Posledica je dejanska politika zavračanja vstopa glede na nacionalnost ali nameravano državo registracije prošnje za azil. Takšne politike niso strukturna rešitev za izziv, s katerim se sooča Evropska unija. Komisija zato dosledno vztraja pri pomembnosti registracije migrantov, zagotavljanju trdnosti meja in povečanju sprejemnih zmogljivosti.
Prvi korak za normalizacijo razmer je priznanje potrebe po usklajevanju prej omenjenih ukrepov, da bi se izognili prenašanju odgovornosti z ene države na drugo in ustvarjanju napetosti med sosednjimi državami ter obenem preprečili, da bi večje število migrantov obtičalo na posameznih točkah migracijske poti. Takšno usklajevanje bi morala zaznamovati zgodnje opozarjanje ter preglednost. Drugi korak pa mora biti ponovna vzpostavitev reda v sistemu, tako da se vstop dovoli samo tistim, ki zaprosijo za azil v nacionalnem azilnem sistemu države članice, ki je odgovorna v skladu z dublinskimi pravili. Zavedanje, da so begunci in migranti že prečkali posamezno državo članico, je očitno negativno vplivalo na pripravljenost držav članic za izpolnjevanje zadevnih odgovornosti, vendar pa si moramo vsi prizadevati za ponovno uveljavitev te norme.
Novejši trend v državah na zahodnobalkanski poti pa je vendarle jasen: postopno se poostruje nadzor na mejah in ob nezmanjšanem toku migrantov bi lahko prišlo do zaprtja mej. Zato je treba pospešiti izvajanje zavez, sprejetih na srečanju voditeljev držav Zahodnega Balkana, in obenem poskrbeti, da bodo odločitve posameznih držav popolnoma usklajene in po potrebi urejene s pravom Unije.
V tem okviru se od Grčije pričakuje, da bo z okrepljeno Frontexovo podporo izvajala popoln nadzor na svoji meji z nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo. Prvi korak je že bil narejen z delno napotitvijo Frontexa na prošnjo Grčije. To operacijo bi bilo zdaj treba okrepiti in njen potencial kar najbolje izkoristiti, zlasti s povečanjem števila različnih nalog, ki jih lahko opravljajo napoteni uradniki. Skupnih Frontexovih operacij sicer ni mogoče izvajati neposredno na ozemlju nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, se pa trenutno pripravljajo alternativni načini, na katere bo Frontex lahko ponudil pomoč tej državi. Morebitne dopolnilne ukrepe na severni strani te meje bi bilo treba izvajati znotraj okvira EU.
Sposobnost Unije, da ohrani območje brez nadzora na notranjih mejah, je pogojena z zagotovitvijo varnih zunanjih meja. Schengenski sistem vsebuje veliko mero prožnosti, ki državam članicam omogoča odzivanje na spreminjajoče se okoliščine. Zadevna pravila kot odziv v posebnih razmerah omogočajo začasno ponovno uvedbo nadzora na vseh ali določenih delih notranje meje države članice v primeru resne grožnje notranji varnosti ali javnemu redu. Ker se je število prispelih migrantov in beguncev nenehno povečevalo, so države članice v skrajni sili posegle po izrednih ukrepih, kot sta postavljanje ograj in začasna ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah
. V Zakoniku o schengenskih mejah je ponovna uvedba nadzora na notranjih mejah časovno omejena glede na izredno naravo takega ukrepa, podaljšanje pa je mogoče samo pod strogo določenimi pogoji. Mejni nadzor je treba odpraviti po skupaj osmih mesecih, razen če Svet priporoči njegovo dodatno podaljšanje, kadar resne pomanjkljivosti v zvezi z nadzorom na zunanjih mejah, ugotovljene v okviru schengenskega ocenjevalnega poročila, še niso odpravljene, in kadar je ogroženo celotno delovanje schengenskega območja ter obstaja resna grožnja javnemu redu ali notranji varnosti.
V okviru rednega ocenjevanja upravljanja zunanjih meja je novembra 2015 na zunanjih mejah Grčije potekal nenapovedan ocenjevalni obisk. Dve ekipi, sestavljeni iz strokovnjakov držav članic in Komisije, sta ocenili grško morsko mejo (dva otoka v Egejskem morju) in kopensko mejo s Turčijo. Po tem, ko so imeli grški organi možnost predložiti pripombe na dejstva iz poročila, je poročilo prejelo pozitivno mnenje držav članic v Schengenskem ocenjevalnem odboru. Komisija je 2. februarja sklenila, da ugotovljene slabosti pomenijo resne pomanjkljivosti. Svet trenutno preučuje možnost izdaje priporočil za odpravo teh resnih pomanjkljivosti. Ko bo v zvezi s tem odločil, bo Komisija sprejela ustrezne izvedbene ukrepe.
Stroški ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah
Stabilizacija schengenskega sistema z uporabo njegovih zaščitnih mehanizmov je bistvenega pomena za zagotovitev naknadne odprave nadzora na vseh notranjih mejah. Če do odprave nadzora ne bi prišlo, bi bili ljudje prikrajšani za izjemne ugodnosti prostega gibanja prek meja, hkrati pa bi se ustvarilo tveganje povzročitve večjih ekonomskih stroškov za državljane in podjetja, kar bi oslabilo enotni trg. Morebitna bolj sistematična in trajnejša ponovna uvedba mejnega nadzora bi lahko povzročila znatne neposredne stroške, zlasti za čezmejne delavce, prevoznike v cestnem tovornem prometu in javne uprave v EU. Vrednost proste blagovne menjave v Evropski uniji danes presega 2 800 milijard EUR, njen obseg pa znaša 1 700 milijonov ton. Po ocenah bi zgolj skupni neposredni stroški sistematične in dolgotrajne ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah lahko znašali do 5 oz. do 18 milijard EUR. Učinek bi poleg prometnega občutili še številni drugi sektorji; vplival bi na obseg in stroške blagovne menjave ter na učinkovitost evropskega logističnega sektorja, obenem pa verjetno povzročil rast cen. Hkrati bi povzročil nove ovire na trgu dela, saj bi ponovna uvedba nadzora vplivala na 1 % zaposlenih državljanov schengenskih držav, ki opravljajo čezmejno delo.
Glede na simulacije bi nadzor na mejah v povezavi s fragmentacijo skupne vizumske politike EU lahko močno vplival na turistični sektor (med 10 in 20 milijardami EUR oz. od 0,07 % do 0,14 % BDP Evropske unije). Če bi se začel proces, s katerim bi se ogrozila trenutna stopnja gospodarske povezanosti, vključno s pravilnim delovanjem ekonomske in monetarne unije, bi bili srednjeročni posredni stroški lahko občutno večji od ocenjenih posrednih stroškov, saj učinkov na trgovino, naložbe in mobilnost znotraj Unije ni mogoče predvideti.
Trajna rešitev na zunanjih mejah
Komisija je decembra 2015 sprejela sveženj o mejah, ki naj bi prispeval k boljšemu upravljanju migracij in obvladovanju varnostnih groženj v EU ter obenem varoval načelo prostega gibanja na schengenskem območju. Najpomembnejši element tega svežnja je predlog Komisije z dne 15. decembra 2015 o evropski mejni in obalni straži. Predlog določa vzpostavitev skupnega sistema, na podlagi katerega bi se bistveno povečala učinkovitost nadzora na zunanjih mejah, mnogo hitreje odkrivale pomanjkljivosti ter opredelili jasni operativni ukrepi za njihovo odpravo
. Frontex bi se moral čim prej preoblikovati v evropsko agencijo za mejno in obalno stražo, ki bi imela nove zadolžitve in odgovornosti ter bi razpolagala z lastnimi viri, kar bi ji omogočilo izvajati operativne ukrepe na zunanjih mejah v primeru potrebnega hitrega odziva. Agencija bi imela enkrat več osebja, kot ga ima trenutno Frontex, poleg tega pa bi se lahko oprla na rezervo vsaj 1 500 nacionalnih strokovnjakov, ki bi jih bilo mogoče aktivirati v treh dneh. S tem bi odpravili sedanji problem, s katerim se sooča Frontex, ker države članice ne zapolnijo mest v okviru njegovih razpisov za napotitev mejnih policistov. Predlog je odgovor na nujno potrebo in meje EU bodo vse do njegove konkretizacije še naprej ranljive. Evropski svet je v sklepih iz decembra 2015 pozval Svet, naj svoje stališče glede predloga sprejme do junija. Komisija podpira pozive tistih voditeljev, ki želijo pospešiti proces ustanavljanja nove evropske mejne in obalne straže ter si prizadevajo, da bi ta poleti postala operativna.
Komisija je pripravila tudi predlog za ciljno usmerjeno spremembo Zakonika o schengenskih mejah, da bi se določile obvezne sistematične kontrole državljanov EU na zunanjih mejah s preverjanjem njihovih podatkov v ustreznih podatkovnih zbirkah. To bi pomembno prispevalo k varnosti, zlasti z vidika problematike tujih terorističnih borcev. Za državljane tretjih držav se bodo pri vstopu in izstopu še naprej obvezno izvajale sistematične kontrole na podlagi preverjanja njihovih podatkov v ustreznih podatkovnih zbirkah.
|
Naslednji ključni koraki:
Evropski parlament in Svet bi se morala najpozneje do junija ali še prej sporazumeti o ustanovitvi evropske mejne in obalne straže, da bi ta poleti postala operativna,
vse države Zahodnega Balkana bi se morale preusmeriti od zgodnjega opozarjanja o spremembah pravil in postopkov na meji k ponovni vzpostavitvi celovite uporabe prava EU in mednarodnega prava,
Grčija bi morala hitro odpravili resne pomanjkljivosti, ugotovljene v okviru schengenskih zaščitnih postopkov, vključno s popolnim nadzorom svoje meje z nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo,
morebitna dopolnilna pomoč nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji bi se morala zagotavljati znotraj okvira EU.
|
III.4
Podpora migrantom in beguncem za njihove osnovne potrebe
Zaveza humanitarnosti in temeljne pravice predstavljajo vodilno načelo pristopa EU do beguncev in migrantov. So gonilo številnih posebnih ukrepov, ki se izvajajo, med katerimi so operacije iskanja in reševanja v Sredozemskem in Egejskem morju, sodelovanje s tistimi, ki se srečujejo z množičnim prihodom beguncev, da bi se med drugim izboljšale sprejemne zmogljivosti, ter ukrepi v podporo državam članicam pri zagotavljanju pomoči tistim, ki jo potrebujejo, in spodbujanju vključevanja.
EU in države članice morata pri obravnavi migrantov in beguncev voditi dve ključni načeli. Prvo se nanaša na dostop do azilnega sistema in možnost vložitve prošnje za mednarodno zaščito. V obeh primerih mora biti postopek hiter in učinkovit ter omogočati preučitev okoliščin vsakega posameznega primera in vključevati ustrezne pritožbene postopke. Pravica do nevračanja mora biti vedno spoštovana. Drugo načelo se nanaša na pogoje, v katerih morajo biti obravnavani vsi migranti in begunci. Osnovni standardi morajo spoštovati človekove pravice in dostojanstvo vseh ljudi.
V evropski agendi o migracijah je posebej poudarjena potreba po zaščiti otrok in ustreznem ukrepanju na podlagi akcijskega načrta za mladoletnike brez spremstva (2010–2014). To delo se je že začelo in je namenjeno uporabi celovitega pristopa za zaščito otrok vzdolž celotne migracijske verige. Prednostna obravnava ranljivih oseb, zlasti mladoletnikov brez spremstva, je tudi sestavni del postopka premestitve. Načrtuje se celovita vključitev vidika zaščite in varovanja otrok v postopke na žariščnih točkah. Stanje izvajanja kratkoročnih in tekočih dejavnosti je opisano v Prilogi 6.
Obstajajo tudi trdni dokazi, da so kriminalne mreže, ki se ukvarjajo s trgovino z ljudmi, migracijsko krizo izkoristile za zlorabljanje najbolj ranljivih skupin, zlasti žensk in otrok. Raziskave kažejo, da so tarča teh kriminalnih mrež sprejemne zmogljivosti v nekaterih državah članicah, kjer je izginilo tudi do 60 % otrok brez spremstva, ki so v resni nevarnosti, da postanejo žrtve mrež trgovine z ljudmi. Europol navaja, da prihaja do velikega prekrivanja med tistimi, ki begunce tihotapijo čez meje, in hudodelskimi združbami, ki te ljudi zasužnjijo, nato pa izkoriščajo za trgovino z belim blagom ali prisilno delo. Zato je bistveno, da se že v prvi fazi na žariščnih točkah začne izvajati prepoznavanje dejanskih ali potencialnih žrtev trgovine z ljudmi in informiranje teh oseb o njihovih pravicah ter da se poskrbi za ustrezno sodelovanje s policijskimi in pravosodnimi organi pri identifikaciji in pregonu trgovcev z ljudmi.
V razmerah, ko se nadzor na mejah poostruje, kar se trenutno dogaja v državah na zahodnobalkanski poti, bi morala biti EU pripravljena, da v zelo kratkem času okrepi humanitarno pomoč vzdolž celotne poti. V ta namen mora okrepiti zmogljivost zagotavljanja humanitarne pomoči zunaj svojih meja, pa tudi razviti notranje zmogljivosti za podporo državam, ki imajo opraviti z velikim številom beguncev in migrantov.
|
Naslednji ključni koraki:
države članice bi morale pri uporabi pristopa žariščnih točk in izvajanju premestitev posebno pozornost nameniti potrebam mladoletnikov brez spremstva,
EU bi morala okrepiti zmogljivosti za zagotavljanje humanitarne pomoči tretjim državam ter vzpostaviti zmogljivosti za zagotavljanje humanitarne pomoči znotraj EU za podporo državam, ki se soočajo z velikim številom beguncev in migrantov,
Komisija bo usmerjala finančna sredstva v krepitev ukrepov za zaščito otrok v procesu migracije ter med drugim uvedla programe za izobraževanje in zaščito otrok znotraj EU kot tudi zunaj nje.
|
III.5
Učinkovito delovanje sistema vračanja in ponovnega sprejema
Sistematično in hitro vračanje migrantov brez urejenega statusa je nepogrešljiv vidik uspešnega upravljanja migracij in močan dejavnik odvračanja od nedovoljene migracije. EU je popolnoma zavezana zaščiti oseb, ki bežijo pred nasiljem in spopadi. Vendar je treba zagotoviti, da se migranti, ki ne potrebujejo zaščite, dejansko vrnejo v svojo izvorno ali tranzitno državo, pri tem pa je treba dosledno spoštovati človekove pravice in osebno dostojanstvo. Učinkovit sistem vračanja je nujen tudi zato, da bi lahko naše vire osredotočili na sprejem ljudi, ki potrebujejo zaščito. V ta namen je treba ukrepati tako znotraj EU kot v sodelovanju s tretjimi državami. Vendar se nacionalni sistemi vračanja srečujejo s številnimi praktičnimi težavami, kot so pomanjkanje potnih listin, nezadostne zmogljivosti za pridržanje, dolgi in neučinkoviti nacionalni postopki, ki lahko še dodatno olajšajo pobeg, in države izvora, ki ovirajo ponovni sprejem. Leta 2014 so bile stopnje izvršenih vrnitev nizke in so v primeru nekaterih afriških držav dosegle le 16 %, povprečna 40-odstotna stopnja na ravni EU pa je mnogo prenizka.
Izboljšanje sistema vračanja
Glede na naraščanje števila migrantov v letu 2015 in pričakovano nadaljevanje tega trenda tudi v letu 2016 je treba zmogljivosti EU na področju vračanja okrepiti in izboljšati. Učinkovit sistema vračanja je ključnega pomena za trajnost evropske migracijske politike: če želi Evropa sprejeti ljudi, ki potrebujejo zaščito, mora nemudoma vrniti vse tiste, ki nimajo zakonite pravice do prebivanja. Države članice doslej še niso vzpostavile popolnoma uspešnih nacionalnih sistemov, ki bi bili kos temu izzivu, kar je načelo verodostojnost kolektivnega sistema EU za vračanje. Komisija je z akcijskim načrtom o vračanju opisala pristop za razvoj močnih sistemov vračanja na nacionalni in evropski ravni.
V ta namen je treba ukrepati tako znotraj EU kot v sodelovanju s tretjimi državami. Kar zadeva raven EU, morajo države članice celovito in pravilno uporabljati direktivo o vračanju ter sodelovati s Komisijo, da bi se opredelile in obravnavale pravne in praktične ovire za učinkovito vračanje. Te ovire segajo od izdaje odločb vrnitvi do zagotavljanja, da se osebe, ki jih je treba vrniti, ne izognejo temu postopku, v celotnem procesu pa je treba poskrbeti za zaščito temeljnih človekovih pravic in potrebe po zaščiti vseh. Komisija je decembra predlagala uvedbo nove evropske potne listine za vrnitev. Še naprej se daje prednost prostovoljnemu vračanju, ki je bolj dostojanstvena in hkrati stroškovno smotrnejša možnost. Tako kot skupni programi in izmenjava najboljših praks se podpira s proračunskimi sredstvi EU. Vendar pa se migranti za prostovoljno vrnitev pogosto odločijo le, če obstaja resna možnost, da bo v nasprotnem primeru zanje uporabljena prisilna vrnitev. Države članice morajo zato zagotoviti, da je ta možnost resnična.
Komisija je ta pristop podprla s praktično in finančno pomočjo. Trenutno vzpostavlja sistem integriranega upravljanja vračanja, ki združuje vse države članice ter mreže EU za vračanje in reintegracijo. Frontex je koordiniral 66 skupnih letov za vračanje in leta 2015 je bilo v okviru teh skupnih operacij vrnjenih 3 565 migrantov. Frontexov proračun za vračanje je bil za leto 2016 znatno okrepljen. Sredstva za skupne operacije vračanja so se tako povečala z 10 na 65 milijonov EUR. Rezultat tega bo viden v prihodnjih tednih, ko se bodo izvajale posebne operacije v podporo vračanju migrantov brez urejenega statusa iz Grčije in Italije.
Sodelovanje s tretjimi državami pri vračanju in ponovnem sprejemu
Ključni vidik migracijske politike EU je vračanje migrantov brez urejenega statusa, ki ne potrebujejo mednarodne zaščite. Tretje države so obvezane ponovno sprejeti svoje državljane, vendar sta se zaradi trdovratnih težav pri izpolnjevanju teh obveznosti ter zaradi trendov na področju nedovoljenih migracij v letu 2015 vračanje in ponovni sprem uvrstila med glavne prioritete v odnosih EU s tretjimi državami izvora in/ali tranzita
. Komisija in države članice proučujejo možnost uvedbe pozitivnih in tudi negativnih spodbud za zagotovitev učinkovite uporabe obstoječih ali sklenitev novih sporazumov o ponovnem sprejemu. To je v skladu z zahtevo Evropskega sveta iz oktobra 2015, da se pripravijo celoviti in prilagojeni svežnji, ki poudarjajo sodelovanje pri vprašanju ponovnega sprejema kot bistveno prvino partnerstva nasploh. EU in države članice bi morale te svežnje spodbud in vzvodov, vključno z delovanjem trgovinskih preferencialov, uporabljati usklajeno. Pripravljeni so bili z namenom, da se na marčevskem zasedanju Evropskega sveta poroča o prvih rezultatih.
Poseben poudarek se namenja izboljšanju sodelovanja pri vračanju in ponovnem sprejemu s posameznimi partnerji. Pri tem gre predvsem za tretje države, v katere se vrne majhen delež oseb, pogajanja o sklenitvi sporazuma o ponovnem sprejemu pa ne napredujejo (npr. Alžirija in Maroko), ali pa za države, s katerimi je bil takšen sporazum že sklenjen, a se ne izvaja pravilno (npr. Pakistan). V odnosih s Pakistanom je izvajanje obstoječega sporazuma o ponovnem sprejemu kljub stikom na visoki ravni in prizadevanjem EU, opravljenim v letu 2015, naletelo na številne ovire. Poleg tega se posebna pozornost namenja državam, iz katerih se je znatno povečalo število nedovoljenih vstopov, kot sta Afganistan in Bangladeš: leta 2015 je v EU preko Grčije vstopilo več kot 200 000 Afganistancev, medtem ko se je število državljanov Bangladeša, ki so vstopili na nedovoljen način, v letih 2014 in 2015 potrojilo.
Na afriški celini Komisija po sprejetju akcijskega načrta iz Vallette tesno sodeluje z državami podsaharske Afrike, da bi tem izvornim državam omogočila izvajanje pravnih obveznosti, ki jih imajo na podlagi Sporazuma iz Cotonouja glede ponovnega sprejema svojih državljanov. Stopnje dejansko izvršenih vrnitev so danes nizke in v nekaterih primerih dosegajo zgolj 16 %, kar je znatno pod povprečno 40-odstotno stopnjo na ravni EU, ki pa je tudi mnogo prenizka. Z ukrepi za izboljšanje teh razmer se skušajo poiskati praktični načini, da bi tem državam pomagali uresničiti njihove zaveze o ponovnem sprejemu.
Varne tretje države
Direktiva o azilnih postopkih daje državam članicam možnost, da ne presojajo utemeljenosti prošnje za azil, kadar lahko prosilec zaradi zadostne povezave z „varno tretjo državo“ zaprosi za zaščito v takšni tretji državi. Če so ustrezni pogoji izpolnjeni, ta določba državam članicam omogoča, da končajo azilni postopek in prosilca za azil vrnejo v zadevno varno tretjo državo. Težava pri tem je, da vse države članice še niso zakonsko določile te možnosti ali pa so jo vezale na omejevalne pogoje. Vse države članice se zato spodbuja, da v nacionalni zakonodaji opredelijo pojem varnih tretjih držav in ga uporabljajo, kadar so izpolnjeni pogoji za to.
V zvezi s tem Komisija poudarja, da pojem varne tretje države, kot je opredeljen v direktivi o azilnih postopkih, predpostavlja obstoj možnosti, da prosilec pridobi zaščito v skladu z Ženevsko konvencijo, vendar ne zahteva, da je varna tretja država ratificirala navedeno konvencijo brez geografskega pridržka. Poleg tega se pri preučitvi, ali obstaja povezava med prosilcem in zadevno tretjo državo ter ali je torej smiselno, da se prosilec vrne v to državo, lahko upošteva tudi, ali je prosilec prečkal zadevno varno tretjo državo oz. ali je ta tretja država geografsko blizu izvorne države prosilca.
|
Naslednji ključni koraki:
države članice bi morale v sodelovanju s Komisijo čim prej odpraviti upravne ovire in ozka grla, da se omogoči sistematično in hitro izvajanje postopkov vračanja,
okrepiti bi bilo treba sodelovanje s prednostnimi državami, da bi se vzpostavili svežnji spodbud in vzvodov za izboljšanje stopenj ponovnega sprejema, pri tem pa je potrebna popolna angažiranost držav članic, ki bi morale v ta namen izkoristiti dvostranske odnose s temi državami,
vse države članice bi morale v nacionalni zakonodaji opredeliti pojem varnih tretjih držav in ga uporabljati, kadar so izpolnjeni pogoji za to.
|
III.6
Udejanjanje skupnega akcijskega načrta EU in Turčije
Udejanjanje skupnega akcijskega načrta EU in Turčije bo ključnega pomena za zajezitev pritoka migrantov brez urejenega statusa v prihodnjih tednih in mesecih, zlasti če se upošteva, da je število nedovoljenih prihodov v zimskem obdobju kljub vremenskim razmeram še naprej izjemno visoko. Turčija je takoj po aktivaciji skupnega akcijskega načrta sprejela pomembne ukrepe za njegovo izvajanje. Odpiranje turškega trga dela za Sirce, ki uživajo začasno zaščito, bi moralo beguncem močno olajšati iskanje zakonite zaposlitve. Načrtujejo se še drugi ukrepi, ki bodo namenjeni odpravi ovir za sodelovanje z EU v boju proti tihotapljenju migrantov ter nedovoljenim migracijam, pa tudi uporaba informacij, ki bi begunce odvračale od tega, da se podajo na nevarno pot v Evropo. Turčija poroča o povečanem številu migrantov brez urejenega statusa in tihotapcev, ki jih je zadržala na svojem ozemlju (leta 2015 je na primer aretirala 3 700 tihotapcev), vendar pa mora sodelovanje na področju kazenskega pregona in pravosodno sodelovanje še okrepiti.
S turškimi oblastmi so potekali intenzivni stiki za zagotovitev, da se s konkretnimi ukrepi na podlagi 3 milijarde EUR vrednega instrumenta za begunce v Turčiji čim prej začnejo financirati projekti. Komisija je v sodelovanju s turškimi organi konec leta 2015 začela oceno potreb Sircev, ki v Turčiji uživajo začasno zaščito. Prvi pregled ocene potreb naj bi bil pripravljen sredi februarja, nato pa se bodo opredelili projekti, ki se bodo financirali v okviru tega instrumenta. Med prednostnimi področji so humanitarna pomoč beguncem, socialno-ekonomska pomoč, vključevanje na trg dela, zdravstveno varstvo in socialno vključevanje, komunalna infrastruktura ter upravljanje tokov beguncev.
Drug pomemben korak bo napredek pri ponovnem sprejemu. V tem pogledu bo odločilno, da Turčija učinkovito izvaja sporazum z EU o ponovnem sprejemu, tako v smislu ponovnega sprejema lastnih državljanov kot tudi, od 1. junija 2016, ponovnega sprejema državljanov drugih držav, ki bodo prek Turčije prispeli v EU. Vzporedno s tem so potekala intenzivna prizadevanja za povečanje učinkovitosti dvostranskega sporazuma med Turčijo in Grčijo o ponovnem sprejemu v zvezi z državljani drugih držav, vendar njegovo izvajanje doslej še ni dalo konkretnih rezultatov. Komisija preučuje možnosti za zagotavljanje dodatne podpore ter je pripravljena tesno sodelovati z grškimi in turškimi oblastmi, da bi se okrepilo vračanje v Turčijo na podlagi obstoječega dvostranskega sporazuma, dokler ne začne v celoti veljati sporazum med EU in Turčijo.
|
Naslednji ključni koraki:
Komisija in države članice bi morale nemudoma začeti izvajati prve ukrepe v okviru instrumenta za begunce v Turčiji,
ukrepi Turčije in EU morajo hitro dati konkretne rezultate v smislu zajezitve pritoka migrantov brez urejenega statusa in učinkovitega vračanja tovrstnih migrantov.
|
III.7
Podpora beguncem zunaj EU
Sirci so v izredno težkem položaju: 13,5 milijona jih potrebuje humanitarno pomoč, od tega kar šest milijonov otrok. Komisija bo tudi v letu 2016 ohranila visoko stopnjo humanitarne pomoči, ki jo je zagotavljala že leta 2015, da bi se zadovoljile najnujnejše potrebe beguncev v regiji, ki jo je prizadela sirska kriza. EU bo kljub zaostritvi spopadov v Siriji in poslabševanju tamkajšnjih humanitarnih razmer, ki povzročajo nove vale razseljevanja, poskrbela, da pomoč v obliki hrane, vode, zatočišča in izobraževanja doseže pomoči potrebne v tej državi, pri tem pa bo posebno pozornost namenila najbolj ranljivim. Iz skrbniškega sklada za Sirijo bo 350 milijonov EUR namenjenih za nujno pomoč 1,5 milijona beguncem ter preobremenjenim gostiteljskim skupnostim v Libanonu, Turčiji, Jordaniji in Iraku, da se podprejo osnovne potrebe, kot so izobraževanje, zdravstvo in higiena. Komisija bo zdaj naglo uresničila dane zaveze in na ravni politike preučila vse možnosti za nadaljnje ukrepanje. Tako na primer že razvija inovativne načine za uporabo trgovinskih preferencialov v podporo beguncem v Jordaniji. Tudi države članice morajo hitro uresničiti svoje zaveze, da bi prispevale k resničnemu izboljšanju razmer na terenu.
Mednarodna skupnost mora še naprej krepiti skupna prizadevanja za pomoč sirskim beguncem. EU mora izkoristiti priložnost, da na vrsti mednarodnih forumov opozarja na potrebo po globalnih prizadevanjih. V tem kontekstu je potrebna skrbna priprava srečanja na visoki ravni na temo globalne delitve odgovornosti v okviru različnih možnosti za sprejem sirskih beguncev, ki ga UNHCR prireja 30. marca v Ženevi, ter humanitarnega vrha, ki ga ZN organizirajo v Istanbulu maja 2016, pa tudi vrha na temo velikih selitev beguncev in migrantov, ki bo potekal v generalni skupščini ZN septembra 2016. Ti dogodki bodo za EU in mednarodno skupnost dodatna priložnost, da pokažeta dolgoročnejšo podporo Siriji in sosednjim državam.
Odpravljanje temeljnih vzrokov za razseljevanje v drugih regijah
EU podpira tudi begunce in države gostiteljice v drugih delih sveta, v katerih prihaja do prisilnega razseljevanja. V podsaharski Afriki je bilo sredi leta 2015 4,1 milijona beguncev in blizu 11,4 milijona notranje razseljenih oseb. V Sudanu in Etiopiji poleg skoraj 3,5 milijona notranje razseljenih oseb živi še več kot milijon beguncev iz sosednjih držav. Dodatni pritisk povzroča hitro rastoč delež mladih v Afriki
.
Zato so potrebna odločna in vztrajna prizadevanja Unije in drugih svetovnih akterjev v zadevnih državah. Hitro financiranje se lahko zagotovi zlasti z uporabo nujnega skrbniškega sklada za Afriko. Da bi pomagali državam, ki gostijo begunce iz regije in so zajete s tem skrbniškim skladom, je treba začeti izvajati projekte, s katerimi bi beguncem zagotovili dostop do izobraževanja, socialnega varstva in trga dela, države pa podprli pri upravljanja njihovih meja.
Zagotavljanje zakonitih poti
Begunce je mogoče zakonito podpreti tudi prek programov za preselitev in programov humanitarnega sprejema. Ti ponujajo zakonit način za zaščito tistih, ki jo potrebujejo, ne da bi se zato morali podati na nevarna potovanja, ki so povzročila že toliko človeških tragedij. Preselitev je globalen pristop in partnerji po vsem svetu, ki sodelujejo z UNHCR, lahko podprejo globalna prizadevanja za pomoč tistim, ki potrebujejo mednarodno zaščito.
Na podlagi priporočila Komisije iz junija 2015 je bil sprejet dogovor o programu za preselitev 22 504 ljudi, da bi se zagotovila pomoč razseljenim osebam zunaj EU, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito. Dejanska preselitev v skladu z dogovorjenim programom bi se izvedla na podlagi zaprosila Visokega komisariata Združenih narodov za begunce za obdobje dveh let. Po podatkih držav, ki sodelujejo v programu, je bilo do konca leta 2015 preseljenih 3 358 oseb
. Sprejete zaveze morajo biti pravočasno izpolnjene. Komisija bo na podlagi praktičnih izkušenj do aprila pripravila horizontalno pobudo za preselitev, da bi opredelila skupni pristop k preselitvi in ga trdno zasidrala kot ključno orodje, s katerim EU pomaga državam, ki gostijo veliko število beguncev, in s katerim zagotavlja zaščito beguncem, da se jim ne bi bilo treba podati na nevarne nedovoljene poti, ki jih nadzorujejo tihotapci.
Hitro je treba začeti izvajati prostovoljni program humanitarnega sprejema s Turčijo, da bodo lahko države članice po zakoniti poti ponudile mednarodno zaščito osebam, razseljenim zaradi konflikta v Siriji; države članice bi morale pospešiti dejavnosti za izvedbo priporočila Komisije. Aktiviranje programa je pogojeno z zmanjšanjem števila oseb, ki iz Turčije vstopijo na nedovoljen način, in se lahko prilagodi glede na velikost begunske populacije v Turčiji. Hitro sprejetje dogovora in njegovo izvajanje bi pomembno prispevala k učinkovitim odnosom s Turčijo na področju migracij ter dopolnila izvajanje ukrepov, predvidenih v okviru skupnega akcijskega načrta EU in Turčije.
|
Naslednji ključni koraki:
EU mora hitro ukrepati na podlagi zavez, sprejetih na konferenci v Londonu,
EU in njene države članice morajo okrepiti zavezanost odpravljanju temeljnih vzrokov za razseljevanje, izboljšati sodelovanje na področju zagotavljanja pomoči in doseči ciljnih 0,7 % uradne razvojne pomoči,
povečati bi bilo treba nacionalne finančne zaveze za nujni skrbniški sklad za Afriko in za sirski skrbniški sklad, da bodo usklajene s prispevkom EU,
države članice bi morale pospešiti izvajanje programa za preselitev, kakor je bil dogovorjen leta 2015, in hitro podpreti prostovoljni program humanitarnega sprejema s Turčijo, ki ga je 15. decembra 2015 priporočila Komisija,
Komisija bo do aprila predlagala pobudo za preselitev na ravni EU, da bi dala pomemben zagon prizadevanjem za preselitev.
|
IV
IZVAJANJE PRAVA EU / KRŠITVE
Komisija je septembra 2015 v okviru širše pobude začela ali nadaljevala postopek v različnih zadevah, ki se nanašajo na celovito in pravilno izvajanje zakonodaje o azilnih postopkih, pogojih za sprejem in vračanju ter dublinske uredbe in uredbe Eurodac glede prstnih odtisov. Na področju azila je od 23. septembra 2015 sprejela 58 odločitev (uradne opomine in obrazložena mnenja) glede prenosa in spoštovanja zadevnega pravnega reda EU.
Od septembrskih ukrepov ji je več držav članic sporočilo nacionalne zakone, s katerimi naj bi bile zadevne direktive v celoti prenesene. Službe Komisije trenutno preverjajo popolnost sporočenih ukrepov. Komisija se je danes odločila, da v devetih primerih izda obrazložena mnenja zaradi nepopolne priglasitve.
V zvezi z direktivo o vračanju je desetim državam članicam poslala uradne dopise, s katerimi je zahtevala pojasnila o izdaji odločb o vrnitvi in o ukrepih za njihovo učinkovito izvršitev. Na podlagi prejetih pripomb zdaj tesno sodeluje z zadevnimi državami članicami, da bi opredelile ovire in ozka grla, ki trenutno ovirajo vračanje, pa tudi ukrepe, ki jih je treba sprejeti za rešitev ugotovljenih težav. S tem se bo povečala stopnja vračanja, zagotovilo pa se bo tudi popolno izpolnjevanje obveznosti.
Okrepljeno delo Komisije na področju spremljanja zakonodajnega izvajanja in ugotavljanja kršitev je posledica dejstva, da sta med pomanjkljivostmi sistema EU za upravljanje migracij ter skupnega evropskega azilnega sistema tudi nepopoln prenos pravnega reda in njegovo nedosledno izvajanje. Komisija si močno prizadeva pomagati državam članicam, da bi dosegle popolno skladnost. Svoja pooblastila na podlagi Pogodb bo še naprej neomejeno uporabljala za ukrepanje glede morebitnih in dejanskih primerov kršitev, da bi zagotovila popolno skladnost s skupno dogovorjenimi pravili EU.
V
ZAKLJUČEK
Do februarskega zasedanja Evropskega sveta je nujno storiti vse, kar je potrebno, da se ponovno vzpostavi red v migracijskem sistemu in da se uvede nadzor nad nedovoljenimi tokovi po vzhodnosredozemski oz. zahodnobalkanski poti. Evropski svet bi se moral zavezati k potrebnim ukrepom, institucije ter agencije EU in vse države članice pa bi jih morale odločno izvajati.
Za pravilno upravljanje meja je treba vse nove prišleke ustrezno registrirati in jih v skladu s pravili iz dublinske uredbe preusmeriti bodisi v nacionalne azilne postopke, bodisi v postopke premestitve ali postopke vračanja. S popolnim izvajanjem zakonodaje EU na področju azila in upravljanja meja ter izvajanjem sklepov, ki so bili kolektivno sprejeti v preteklem letu, bi se zagotovila enakomerna delitev odgovornosti med državami članicami EU in poskrbelo, da se vsaka posamezna država lahko uspešno spopade z razmerami.
Odprava spodbud za nedovoljene migracije vključuje tudi izboljšanje pogojev v izvornih državah, sodelovanje s ključnimi tranzitnimi državami, kot je Turčija, zanesljive in zakonite poti za migracije ter učinkovite, sistematične in pravočasne postopke vračanja in ponovnega sprejema oseb, ki nimajo pravice do prebivanja.
Evropska unija ima pravno in moralno dolžnost ter zgodovinsko odgovornost, da ponudi zaščito tistim, ki jo potrebujejo. Begunska kriza je ena tistih kriz, ki jih Evropa kolektivno lahko in tudi mora obvladovati. V ta namen so potrebna usklajena prizadevanja vseh držav članic, institucij in agencij EU na različnih področjih hkrati, da udejanjimo že dogovorjene ukrepe. Komisija bo vsa svoja prizadevanja še naprej osredotočala na pomoč in podporo državam članicam pri izvajanju njihovih odgovornosti.
Priloge:
Priloga 1: Skupni akcijski načrt EU in Turčije – Poročilo o izvajanju,
Priloga 2: Grčija – poročilo o stanju,
Priloga 3: Italija – poročilo o stanju,
Priloga 4: Premestitve – pregled stanja,
Priloga 5: Ukrepi po srečanju voditeljev držav Zahodnega Balkana – poročilo o stanju,
Priloga 6: Tekoči ukrepi, ki prispevajo k zaščiti otrok pri migraciji,
Priloga 7: Zaveze držav članic glede prispevkov v skrbniška sklada – pregled stanja,
Priloga 8: Izvajanje zakonodaje EU – pregled stanja,
Priloga 9: Odobrena pomoč držav članic Srbiji, Sloveniji Hrvaški in Grčiji v okviru mehanizma civilne zaščite.
EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 10.2.2016
COM(2016) 85 final
PRILOGA
k
Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o stanju izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah
Skupni akcijski načrt EU in Turčije: poročilo o izvajanju
Skupni akcijski načrt EU in Turčije: poročilo o izvajanju
Obdobje: od 17. decembra 2015 do 31. januarja 2016
Uvod
Turčija in EU sta 29. novembra 2015 na vrhu med EU in Turčijo aktivirali skupni akcijski načrt, o katerem sta se dogovorili ad referenda 15. oktobra 2015. Cilj skupnega akcijskega načrta je izboljšati sodelovanje pri zagotavljanju podpore sirskim beguncem, ki uživajo začasno zaščito, in njihovim gostiteljskim skupnostim v Turčiji ter okrepiti sodelovanje pri preprečevanju nedovoljenih migracijskih tokov v EU. Izvajanje skupnega akcijskega načrta naj bi tako uredilo migracijske tokove in pomagalo zajeziti nedovoljene migracije.
Cilj drugega poročila o izvajanju skupnega akcijskega načrta, izdanega dva meseca po aktivaciji načrta, je zagotoviti informacije o tem, katere učinkovite nadaljnje ukrepe sta Turčija in EU sprejeli na podlagi svojih zavez od prvega poročila, izdanega 17. decembra 2015. Ti poročili sta del splošnih prizadevanj za pozorno spremljanje razmer.
1.Del 1
1.1
Statistični podatki (za EU)
Eden izmed ključnih ciljev skupnega akcijskega načrta je doseči rezultate zlasti pri zajezitvi pritoka migrantov brez urejenega statusa.
Število ljudi, ki nedovoljeno prihajajo iz Turčije v EU, je še vedno visoko za ta letni čas; pričakovano je namreč bilo, da bodo zimske vremenske razmere prispevale k zmanjšanju števila prihodov. Natančneje je v 46 dneh obdobja poročanja (tj. od 17. decembra do 31. januarja):
po morju in kopnem (tj. prek Grčije in Bolgarije) v EU prispelo skupaj 110 211 migrantov brez urejenega statusa. Večina, tj. 109 336 oseb ali 99,2 %, jih je prispela prek Egejskega morja;
bilo v povprečju 2 377 nedovoljenih prihodov prek Grčije na dan, prek Bolgarije pa 19, kar skupaj znaša 2 396 primerov;
bilo v povprečju 16 437 prihodov prek Grčije na teden.
Primerjava s prejšnjimi meseci:
skupno število nedovoljenih prihodov iz Turčije v Grčijo je septembra, oktobra, novembra in decembra 2015 ter januarja 2016 znašalo 147 639, 214 792, 154 381, 110 835 oziroma 67 756 primerov;
dnevna povprečja za iste mesece so bila 4 921, 6 929, 5 146, 3 575 in 2,186 prihodov.
Nedovoljeni vstopi iz Turčije v Grčijo (po morju) decembra in januarja so prikazani v naslednjih diagramih: diagram št. 1 predstavlja število nedovoljenih prihodov na dan, diagram št. 2 pa število nedovoljenih prihodov na teden.
Diagram št. 3 prikazuje število nedovoljenih prihodov iz Turčije v Grčijo na mesec od septembra 2015 do januarja 2016. Diagram št. 4 ponazarja nedovoljene prihode v istem obdobju, tj. od septembra 2015 do januarja 2016, razčlenjen pa je glede na prevladujoča državljanstva (na podlagi izjav migrantov ob prihodu), pri čemer je bilo največ Sircev, sledijo pa jim Afganistanci in Iračani. Razčlenjeni podatki kažejo, da se glede na skupno število prispelih oseb zmanjšuje delež Sircev (z 69 % na 38 %), zvišuje pa se delež Afganistancev (z 18 % na 24 %) in Iračanov (z 8 % na 15 %).
Diagram št. 1: nedovoljeni prihodi iz Turčije v Grčijo na dan v obdobju od decembra 2015 do januarja 2016 – vir: Frontex.
Diagram št. 2: nedovoljeni prihodi iz Turčije v Grčijo na teden v obdobju od decembra 2015 do januarja 2016 – vir: Frontex.
Diagram Komisije št. 3: nedovoljeni prihodi iz Turčije v Grčijo na mesec v obdobju od septembra 2015 do januarja 2016 – vir: podatki mreže za analizo tveganja agencije Frontex (FRAN) (za leto 2015) in podatki aplikacije za poročanje o skupnih operacijah (JORA) (za januar 2016) z dne 8. februarja 2016. Podatki aplikacije JORA so predhodni in se lahko spreminjajo.
Diagram Komisije št. 4: nedovoljeni prihodi iz Turčije v Grčijo glede na državljanstvo prispelih oseb (tj. Sirci, Afganistanci in Iračani) v obdobju od septembra 2015 do januarja 2016 – vir: podatki mreže za analizo tveganja agencije Frontex (FRAN) (za leto 2015) in podatki aplikacije za poročanje o skupnih operacijah (JORA) (za januar 2016) z dne 8. februarja 2016. Podatki aplikacije JORA so predhodni in se lahko spreminjajo.
Trend nedovoljenih prihodov iz Turčije v Grčijo se ves čas spreminja, vendar se število takšnih prihodov zmanjšuje (glej diagrama št. 2 in 3) Ta trend zmanjševanja vseeno ostaja znotraj obsega, ki je bil morebiti že pričakovan zaradi zimskih vremenskih razmer. Število prihodov je kljub temu veliko glede na letni čas.
Zdi se, da so zakonodajni in operativni ukrepi, ki so jih sprejeli turški organi za zajezitev nedovoljenih migracij, dosegli določen začetni učinek na migracijske tokove, čeprav je ta morda omejen. Njihovega kratkoročnega učinka še ni mogoče natančno opredeliti.
Prav tako je treba opozoriti, da se zaradi slabših vremenskih razmer povečuje število ljudi, ki izgubijo življenje pri poskusu nedovoljenega vstopa v Grčijo.
1.2 Statistični podatki (za Turčijo)
Turčija trenutno gosti 2 582 600 sirskih beguncev, ki jim kot skupini nudi status začasne zaščite. Ta status jim omogoča dostop do javnih storitev, kot sta izobraževanje in zdravstvena oskrba. Od 15. januarja 2016 jim pod določenimi pogoji (več informacij v nadaljnjem besedilu) nudi tudi dostop do trga dela. 22. januarja je 269 207 Sircev prebivalo v begunskih taboriščih, kjer jim je na voljo raznovrstna podpora.
Od izdaje prvega poročila o izvajanju skupnega akcijskega načrta 17. decembra 2015 se je EU odločila, da bo zbrala podatke EU in Turčije o izvajanju skupnega akcijskega načrta v okviru postopka enotne ureditve za politično odzivanje na krize. V skladu s tem in po razpravah s Turčijo je ta 22. januarja potrdila, da bo na podlagi dogovorjene predloge zagotovila podatke za nabor kazalnikov o izvajanju skupnega akcijskega načrta EU in Turčije. Turški organi so tako 22. januarja zagotovili naslednje informacije:
350 000 sirskih otrok, ki uživajo začasno zaščito, je bilo vpisanih v šolo;
do 22. januarja se je rodilo 151 746 otrok;
od 18. januarja je Turčija registrirala 217 952 oseb, ki niso sirskega porekla, registracija 138 912 oseb pa še ni bila zaključena;
v obdobju od 1. do 15. januarja je v Turčijo zakonito vstopilo 42 936 Sircev, 13 887 pa jih je Turčijo zapustilo. Ustrezni podatki za Irance so 24 896 zakonitih vstopov in 32 268 izstopov; za Iračane 12 525 vstopov in 16 300 izstopov; za Libanonce 2 778 vstopov in 5 449 izstopov ter za Jordance 2 032 vstopov in 2 527 izstopov. Glede na trajanje vizuma lahko tujci v Turčiji ostanejo od 30 do 90 dni. Tujci, ki imajo pravico do vstopa v Turčijo brez vizuma, lahko v državi ostanejo do 90 dni v 180-dnevnem obdobju;
od 1. do 15. januarja je Grčija Turčiji predložila 322 zahtev za ponovni sprejem. Bolgarija takšnih zahtev ni predložila. Turčija trenutno ocenjuje grške zahteve;
v istem obdobju, tj. od 1. do 15. januarja, so turški mejni organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj 2 541 migrantom na morskih mejah in 4 671 migrantom na kopenskih mejah preprečili nedovoljeno zapustitev turškega ozemlja v smeri proti EU;
leta 2015 je bilo v Turčiji zabeleženih 64 109 prošenj za azil (od teh so 11 383 prošenj vložili državljani Afganistana in 42 105 državljani Iraka). Isto leto je bilo zaključenih le 459 azilnih postopkov, in sicer z odobritvijo statusa begunca ali z jasno zavrnitvijo prošnje za azil. Preostale prošnje se še vedno obravnavajo;
med 1. in 15. januarjem so turška obalna straža, policija in žandarmerija izvedle sedem posebnih skupnih operacij za prijetje migrantov brez urejenega statusa in tihotapcev ter za preprečevanje nedovoljenih odhodov. Pri tem je bilo prijetih 230 tihotapcev.
Turčija je prav tako navedla, da so njeni organi kazenskega pregona okrepili prizadevanja pri preprečevanju nedovoljenih odhodov, prijetju tihotapcev in reševanju migrantov na morju. Zlasti je poročala, da je decembra 2015 prijela v povprečju 514 migrantov brez urejenega statusa na dan, medtem ko je bilo novembra 2015 to povprečje 450 migrantov na dan. V letu 2015 je bilo skupno prijetih 3 700 tihotapcev. Pri prijetju migrantov brez urejenega statusa in tihotapcev imajo ključno vlogo turška obalna straža, žandarmerija in vsi drugi organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj.
Turčija je zagotovila, da bo več informacij na podlagi dogovorjene predloge posredovala februarja.
Del 2:
Izvajanje zavez Turčije iz skupnega akcijskega načrta EU in Turčije
Turčija je 8. januarja uvedla vizumsko obveznost za Sirce, ki potujejo na turška letališča ali v turška pristanišča iz tretjih držav, da bi zmanjšala tranzitne migracije v smeri proti EU. Ukrep je imel takojšen učinek, saj se je število Sircev, ki so bili iz Libanona in Jordanije sčasoma sprejeti v Turčijo, drastično zmanjšalo po uvedbi ukrepa, in sicer je padlo z 41 781 oseb v zadnjih osmih dneh pred uvedbo vizumske obveznosti (tj. od 1. do 8. januarja) na 1 155 oseb v desetih dneh po uvedbi (tj. od 9 do 18. januarja). Razlika predstavlja zmanjšanje števila za več kot 40 000 oseb.
Turčija je 15. januarja sprejela uredbo, ki Sircem, ki uživajo začasno zaščito, omogoča učinkovit dostop do trga dela, kar kljub nekaterim pogojem in omejitvam pomeni izpolnjevanje ključne zaveze iz skupnega akcijskega načrta. Cilj ukrepa je, da bi Turčija postala privlačnejša država azila za Sirce, s čimer bi obravnavali enega ključnih dejavnikov, zaradi katerega Sirci nedovoljeno vstopajo v EU in iščejo boljše priložnosti. V skladu z uredbo lahko Sirec predloži vlogo za delovno dovoljenje šele šest mesecev po odobritvi statusa začasne zaščite. Delovno dovoljenje se lahko izda le za pokrajine, v katerih begunec s statusom začasne zaščite lahko prebiva. Uredba ne predvideva omejitev za gospodarske sektorje, vendar za sirske begunce določa prag v višini 10 %, ki pa ne velja za kmetijski in živinorejski sektor. Uredba se je začela uporabljati takoj, zaradi njenega splošnega značaja pa bodo morda potrebna nadaljnja izvedbena pravila. Sprejetje uredbe je nedvomno zelo pozitiven korak, vendar bo njen resničen učinek odvisen od hitrega in učinkovitega izvajanja.
Turčija je pripravila osnutek zakonodajnega akta o varstvu osebnih podatkov in ga posredovala parlamentu. Če bo skladen z evropskimi standardi, bo takšen zakonodajni akt omogočal tesnejše sodelovanje Turčije z Europolom, Eurojustom in organi držav članic za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Trenutni zakonodajni osnutek je treba še izboljšati, zlasti z vidika neodvisnosti organa za varstvo podatkov in izključitve organov za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter obveščevalnih dejavnosti s področja uporabe zakona. EU je svoje pomisleke delila s Turčijo, da bi se te pomanjkljivosti lahko še odpravile v parlamentarnem postopku.
Turška vlada je 8. januarja parlamentu v ratifikacijo predložila tristranski sporazum med Turčijo, Bolgarijo in Grčijo.
Turčija je izrazila, da je pripravljena izboljšati izvajanje obveznosti ponovnega sprejema iz sporazuma z Grčijo ter odpreti več točk ponovnega sprejema poleg Dikilija. Ključna težava pri izvajanju tega dvostranskega sporazuma so še vedno dolgotrajne zamude pri obravnavi grških zahtev za ponovni sprejem. Turški predstavniki so konec decembra 2015 in konec januarja 2016 obiskali Atene in z grškimi organi razpravljali o sredstvih in načinih za izboljšanje dvostranskega sporazuma o ponovnem sprejemu.
Turška policija je januarja organizirala informacijsko kampanjo v letoviškem kraju Bodrum na jugu države. Direktorat pokrajinske policije je pripravil letake, ki naj bi migrante odvrnili od nevarne poti v Evropo. Natisnjenih je bilo okoli 5 000 letakov v turščini, arabščini in angleščini, ki so bili predani žandarmeriji za razdelitev.
Del 3:
Izvajanje zavez EU iz skupnega akcijskega načrta EU in Turčije
Komisija je 24. novembra 2015 sprejela sklep o ustanovitvi instrumenta za begunce v Turčiji in vzpostavitvi mehanizma za usklajevanje dejavnosti Unije in držav članic, da bi podprla prizadevanja Turčije, ki gosti več kot dva milijona sirskih beguncev. Komisija in države članice so se zavezale, da bodo v letih 2016 in 2017 zagotovile začetna sredstva v višini treh milijard EUR, ki bodo usmerjena prek instrumenta. Države članice so pozdravile vzpostavitev instrumenta, pri čemer so poudarile povezavo med izvajanjem zavez Turčije iz skupnega akcijskega načrta in zagotavljanjem pomoči. Pozneje je bilo odločeno, da bo ena milijarda EUR za instrument financirana iz proračuna EU, države članice pa bodo prispevale preostali dve milijardi na podlagi svojega deleža BND. Države članice so 3. februarja dosegle politični dogovor o virih financiranja in načinih delovanja instrumenta. Komisija je nato spremenila sklep, da bi odražal dogovor z državami članicami. Komisija je odgovorna za izvajanje sredstev, ki se usklajujejo prek instrumenta, pri čemer uporablja finančne instrumente zunanje pomoči, ki najbolj ustrezajo vrsti zagotovljene pomoči. Instrument upravlja usmerjevalni odbor, ki mu predseduje Komisija. Države članice so članice usmerjevalnega odbora, v katerem ima Turčija status opazovalke. Usmerjevalni odbor se bo prvič sestal 17. februarja. Pomoč bo prek instrumenta dodeljena čim hitreje, predvsem za dostojno izpolnitev osnovnih potreb najranljivejše skupine beguncev v Turčiji, vključno s hrano, zatočiščem, nujno zdravstveno oskrbo in zaščito. Dolgoročne ukrepe bo dopolnjevalo tudi neformalno izobraževanje, da bi preprečili izgubljeno generacijo sirskih otrok. Trenutno namreč okoli 400 000 sirskih otrok ne more obiskovati šole. To je pomemben dejavnik, ki spodbuja migracije, saj ne ogroža le njihove trenutne dobrobiti temveč tudi njihovo prihodnost.
Komisija je v sodelovanju s turškimi organi konec leta 2015 začela oceno potreb Sircev, ki v Turčiji uživajo začasno zaščito. Prvi pregled ocene potreb bo predvidoma na voljo sredi februarja, zaključena ocena pa zgodaj spomladi. Ocena potreb bo pomagala pri opredelitvi projektov, ki bodo financirani prek instrumenta. Medtem je Komisija kot prednostna področja za takojšnjo pomoč že opredelila izobraževanje, izboljšanje zaposljivosti sirskih beguncev in preselitev (glej Dodatek s prednostnimi področji pomoči). Trenutne začasne ocene napovedujejo, da bi ena tretjina pomoči lahko bila namenjena humanitarnim potrebam, dve tretjini pomoči pa bi se lahko uporabili za dostop do izobraževanja (glavni poudarek), lokalno infrastrukturo in zaposlitvene možnosti.
Prvi podpredsednik Komisije Frans Timmermans je 11. januarja obiskal Turčijo in s turškimi sogovorniki razpravljal o učinkovitem izvajanju skupnega akcijskega načrta.
V okviru političnega dialoga na visoki ravni sta 25. januarja o izvajanju skupnega akcijskega načrta razpravljala tudi visoka predstavnica/podpredsednica Federica Mogherini in komisar Johannes Hahn.
Delegacija EU se je 28. januarja v Ankari srečala s turškimi organi, da bi obravnavali konkretne načine za izboljšanje izvajanja in učinkovitosti skupnega akcijskega načrta in zmanjšali migracijske tokove ter da bi se o takšnih načinih tudi dogovorili. Opredelili so dvanajst prednostnih dejavnosti, ki bi jih bilo treba nujno nadalje preučiti. Seznam dejavnosti med drugim vključuje:
krepitev turških zmogljivosti za izvajanje sporazuma med EU in Turčijo o ponovnem sprejemu od 1. junija 2016;
sklenitev sporazumov o ponovnem sprejemu med Turčijo in državami, ki so vir nedovoljenih migracij v Turčijo in EU;
izboljšanje izvajanja dvostranskega sporazuma med Grčijo in Turčijo;
sprejetje zakonodaje o varstvu osebnih podatkov v skladu z evropskimi standardi, ki je nujna za tesnejše sodelovanje Turčije z Europolom, Eurojustom in organi držav članic za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj;
povečanje prestrezne zmogljivosti turške obalne straže;
krepitev turške zakonodaje, ukrepov in sodelovanja z državami članicami EU za boj proti tihotapljenju in tihotapcem;
podpiranje Turčije pri boljšem upravljanju njenih vzhodnih meja;
stopnjevanje informacijskih kampanj, ki bi migrante odvračale od nevarne poti v EU;
podpiranje Turčije pri boljšem odkrivanju ponarejenih in/ali prenarejenih potnih listin in drugih spremnih dokumentov.
EU že nudi pomoč na nekaterih izmed omenjenih področij, zlasti prek instrumenta za predpristopno pomoč in instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru, vendar je zagotavljanje te pomoči morda treba pospešiti.
Obe strani sta 2. februarja izvedli prvo razpravo za spremljanje navedenih ukrepov.
Komisija in Turčija sta nadaljevali razprave o prednostnih nalogah programa za leto 2016 v okviru instrumenta za predpristopno pomoč, pri čemer bo poudarek na povečanju finančne pomoči Turčiji, da bi ji pomagali izpolnjevati zahteve dialoga o liberalizaciji vizumskega režima (misija za načrtovanje programov GD NEAR od 9. do 11. decembra).
Medtem je EU v Turčiji še naprej nudila takojšnjo pomoč. Od začetka krize je bil neposredni podpori sirskih beguncev in turških gostiteljskih skupnosti iz proračuna EU namenjen skupni znesek v višini 365 milijonov EUR. Od tega zneska je bilo do zdaj prek ustreznih humanitarnih organizacij dodeljenih 71 milijonov EUR za humanitarno pomoč, predvsem za pomoč beguncem v Turčiji. Odbor skrbniškega sklada EU za odziv na krizo v Siriji je maja 2015 odobril prvi program odziva v vrednosti 18 milijonov EUR iz instrumenta za predpristopno pomoč za izpolnjevanje nujnih potreb sirskih beguncev v Turčiji po izobraževanju in prehranski varnosti. Septembra 2015 sta bila podpisana sporazuma z Unicefom in Svetovnim programom za hrano. Skupno je bilo prek skrbniškega sklada EU v letu 2015 dodeljenih približno 173 milijonov EUR iz instrumenta za predpristopno pomoč. Odbor skrbniškega sklada EU za Sirijo je 1. decembra 2015 sprejel nove finančne odločitve za dejavnosti v Turčiji v obsegu do 150 milijonov EUR. Konec leta 2015 je bilo skrbniškemu skladu za projekte v Turčiji dodeljenih 165 milijonov EUR sredstev iz instrumenta za predpristopno pomoč iz leta 2012, za katere je obstajalo tveganje, da bodo razveljavljena, vključno s 25 milijoni EUR turškega sofinanciranja. Trenutno poteka ocenjevanje seznama 21 projektov v vrednosti 383 milijonov EUR. Opredelitev nadaljnjih dejavnosti v Turčiji bo izvedena na podlagi ocene potreb, ki trenutno poteka (glej zgoraj).
Prav tako je EU še naprej nudila znatno podporo sirskim beguncem, ki jih gostijo Libanon, Jordanija in Irak, kot tudi Sircem, razseljenim v Siriji. Odbor skrbniškega sklada EU za odziv na krizo v Siriji je na svoji drugi seji 1. decembra 2015 za nujno pomoč milijonu in pol beguncev in preobremenjenim gostiteljskim skupnostim v Libanonu, Turčiji, Jordaniji in Iraku namenil 350 milijonov EUR.
EU je 7. decembra sprejela letni akcijski program za leto 2015 za Turčijo v okviru instrumenta za predpristopno pomoč II ter s tem zagotovila nadaljnjo podporo Turčiji za povečanje njenih zmogljivosti pri boju proti tihotapljenju migrantov, zlasti prek okrepitve patruljnih in nadzornih zmogljivosti turške obalne straže z nakupom 20 napihljivih čolnov in šestih mobilnih radarjev kot tudi prek okrepitve drugih ustreznih turških organov. Program zagotavlja tudi opremo za povečanje zmogljivosti poveljstva turške obalne straže za boj proti nedovoljenemu priseljevanju in organiziranemu kriminalu na morju, pri čemer je namen povečati število rešenih/prijetih migrantov brez urejenega statusa. V okviru instrumenta za predpristopno pomoč se trenutno pripravlja projekt, ki bo Turčijo podprl pri izdajanju varnih biometričnih potnih listov.
EU je zaključila izbirni postopek za napotitev Frontexovega uradnika za zvezo v Turčijo.
Del 4
Zaključki in priporočila
Skupno število migrantov brez urejenega statusa, ki vstopajo v EU iz Turčije, od oktobra 2015 upada, vendar je za ta letni čas še vedno visoko. Za reševanje tega zaskrbljujočega pojava mora Turčija nujno doseči bistven napredek pri preprečevanju nedovoljenih odhodov migrantov in beguncev z njenega ozemlja. Ključnega pomena je zlasti okrepitev operacij na kopnem za preprečevanje nedovoljenih odhodov.
Od oktobra se med migranti brez urejenega statusa povečuje delež oseb, ki niso sirskega porekla (npr. afganistanskih, iraških, pakistanskih, iranskih, maroških in bangladeških državljanov). Da bi se odzvala na ta pojav, mora Turčija nujno sprejeti nadaljnje ukrepe in postopno uskladiti svojo vizumsko politiko z vizumsko politiko EU ter pri tem prednostno obravnavati tiste države, ki so vir nedovoljenih migracij v EU. Turčija mora zagotoviti, da se ustrezni postopki hitro zaključijo, kakor predvideva njena nacionalna zakonodaja, bodisi z jasno odobritvijo statusa begunca bodisi z zavrnitvijo. Turčija mora migrantom brez urejenega statusa, za katere je bilo ugotovljeno, da ne potrebujejo mednarodne zaščite, tudi preprečiti nedovoljeno pot proti EU.
Turčija mora pregledati osnutek zakona o varstvu osebnih podatkov, ki ga trenutno obravnava parlament, in ga popolnoma uskladiti z evropskimi standardi. Hitro sprejetje primernega zakona o varstvu osebnih podatkov bi omogočilo tesnejše operativno sodelovanje Turčije z Europolom, Eurojustom in organi držav članic za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj.
Turčija in Grčija morata izboljšati dvostransko sodelovanje pri varovanju meja, boju proti tihotapljenju migrantov in boljšem izvajanju obveznosti iz dvostranskega sporazuma med Turčijo in Grčijo o ponovnem sprejemu.
Turčija je prav tako vabljena, da se pripravi na izvajanje sporazuma med EU in Turčijo o ponovnem sprejemu državljanov tretjih držav od 1. junija 2016.
Turčija je pozvana, naj okrepi ukrepe proti tihotapljenju migrantov na obalnih območjih, vključno s sodelovanjem z zainteresiranimi državami članicami EU.
V skladu z dogovorom o instrumentu za begunce v Turčiji mora EU čim prej začeti zagotavljati pomoč in izpolnjevati potrebe beguncev v okviru instrumenta. Komisija in Turčija bi morali biti tudi pripravljeni, da na novo prednostno razvrstita obstoječe programe pomoči Turčiji na področju migracij, s čimer se bosta lahko hitro odzvali na nove potrebe. Kot je navedeno v Dodatku, so opredeljena prednostna področja finančne pomoči beguncem v Turčiji humanitarna pomoč, izobraževanje, vključevanje na trg dela, zdravstvena oskrba in vključevanje v družbo, lokalna infrastruktura in obvladovanje pritoka beguncev. Ocena potreb, ki trenutno poteka, bo zagotovila podrobno analizo vrzeli v financiranju in služila za prednostno razvrstitev potreb po financiranju na vseh področjih. Usmerjevalni odbor instrumenta bo nudil strateške smernice in odločal o posameznih ukrepih, zneskih in najprimernejših finančnih instrumentih. Prva seja usmerjevalnega odbora bo potekala 17. februarja 2016.
Turčija in EU morata nadaljevati operacionalizacijo svojega dela na področju 12 ukrepov, o katerih sta se dogovorili 28. januarja in ki podpirajo učinkovito izvajanje skupnega akcijskega načrta.
Turčija je torej pozvana, da nadaljuje in resnično okrepi svoja prizadevanja za popolno in učinkovito izvajanje skupnega akcijskega načrta. Pomembno je, da se učinek usklajenih prizadevanj EU in Turčije začne hitro odražati na rezultatih, posebej pri pritoku migrantov brez urejenega statusa.
Komisija si bo še naprej prizadevala za hitro in učinkovito izvajanje skupnega akcijskega načrta EU in Turčije. Prav tako bo pozorno spremljala izvajanje skupnega akcijskega načrta in o njem redno poročala.
DODATEK
Seznam trenutno predvidenih prednostnih nalog in možnih projektov v okviru instrumenta za begunce v Turčiji
Prednostna naloga 1:
odziv na osnovne potrebe
1.1 Humanitarna pomoč
Vsa humanitarna pomoč se bo upravljala in zagotavljala ob polnem spoštovanju humanitarnih načel in Evropskega soglasja o humanitarni pomoči.
Cilj: odzvati se na najnujnejše humanitarne potrebe na petih prednostnih področjih, in sicer: hrana in neprehrambni izdelki, zdravstvena oskrba, zaščita, zatočišče, voda, sanitarna oskrba in higiena ter dostop do izobraževanja.
Možni projekti:
trenutne humanitarne dejavnosti EU obsegajo predvsem programe prenosa sredstev, ki se izvajajo prek sorazmerno velikega števila partnerjev in se osredotočajo na potrebe po hrani in neprehrambnih izdelkih, zaščito, zdravstveno oskrbo in ukrepe, ki omogočajo izobraževanje v Turčiji. Te programe za prenos sredstev bi bilo mogoče razširiti, da bi dosegli do milijon oseb;
koraki k izvajanju varnostne mreže za nujne primere: večnamenski program prenosa sredstev s pristopom, usmerjenim k osnovnim potrebam (vključno s hrano in neprehrambnimi izdelki ter zatočiščem), za zmanjšanje dejavnikov, ki begunce silijo v sekundarno razseljevanje. Ta sistem bo na dostojen način omogočal izpolnjevanje osnovnih potreb beguncev, vključno s hrano in predmeti za vsakodnevno uporabo;
še naprej se bodo zagotavljali pomoč v naravi, daljnosežen sistem zaščite (programi skladov za posebne potrebe, vodenja zadev, pravne pomoči, napotitev in ozaveščanja kot tudi programi zaščite otrok in preprečevanja nasilja na podlagi spola) in povezovanje pomoči, rehabilitacije in razvoja.
Ciljna skupina: veliko število najranljivejših beguncev v Turčiji, zlasti Sircev. Humanitarna pomoč bi po ocenah lahko dosegla do milijon beguncev.
Prednostna naloga 2:
socialno-ekonomska pomoč
2.1 Izobraževanje
Kljub trenutnim prizadevanjem še vedno obstaja skupina do 400 000 otrok, ki se morajo v šolskih letih 2015/16 in 2016/17 vrniti v šolo. Prav tako je na voljo izjemno malo podpore za spodbujanje dostopa do višjega sekundarnega izobraževanja, zlasti do poklicnega izobraževanja in usposabljanja, za vpis mladih beguncev v terciarno izobraževanje pa praktično ni podpore.
Cilji: dostop vseh sirskih otrok do osnovnošolskega izobraževanja (400 000 otrok, ki se morajo v šolskih letih 2015/16 in 2016/17 vrniti v šolo), dostop do sekundarnega izobraževanja, zlasti poklicnega izobraževanja in usposabljanja, dostop do terciarnega izobraževanja.
Možni projekti:
podpiranje dostopa vseh otrok do izobraževanja;
podpiranje dostopa do sekundarnega izobraževanja, vključno s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem ter vajeniškimi programi;
podpiranje vpisa v izobraževalne programe in preprečevanje opustitve šolanja, če je to potrebno tudi z jezikovnim usposabljanjem;
podpiranje dostopa do terciarnega izobraževanja;
podpiranje večje odzivnosti izobraževalnih programov in programov usposabljanja na potrebe na trgu dela;
zagotavljanje infrastrukture za izobraževanje in usposabljanje v regijah, v katerih se je demografska sestava bistveno spremenila zaradi pritoka beguncev.
Ciljna skupina: otroci in mladi begunci s posebnim poudarkom na deklicah.
2.2 Dostop do trga dela
Beguncem je treba zagotoviti pomoč, da bodo lahko izkoristili priložnosti za delo, ki jih bo omogočala nova zakonodaja o dostopu beguncev do trga dela, vključno z nadgrajevanjem in prilagajanjem spretnosti in veščin. To bi moralo pri beguncih ustvariti učinkovite spodbude za delo in hkrati pomeniti prednost za turško gospodarstvo.
Cilji: dostop do zaposlitve, samozaposlovanje in ustanavljanje podjetij, zlasti mikropodjetij.
Možni projekti:
podpiranje analize potreb na trgu dela;
zagotavljanje usmerjanja in svetovanja, prilagojenih posamezniku;
spodbujanje nadgrajevanja spretnosti in veščin, zlasti prek usposabljanja in preusposabljanja;
razvoj sistemov priznavanja enakovrednosti kvalifikacij;
spodbujanje podjetništva, vključno s programi mikrokreditov.
Ciljna skupina: odrasli begunci s posebnim poudarkom na manj kvalificiranih osebah.
2.3 Zdravstvena oskrba in vključevanje v družbo
Področja, ki so nezadostno pokrita, so primarno zdravstvo, fizična rehabilitacija/pooperativna oskrba ranjenih v vojni ter reproduktivno zdravje in duševno zdravje. Občinski centri nudijo učinkovit podporni sistem z vidika pravnih nasvetov, zaščite in upravnega usmerjanja, tečajev usposabljanja žensk, neformalnega izobraževanja in predšolske vzgoje otrok, zdravstvenega svetovanja in napotitev na zdravljenje k zdravnikom in v bolnišnice.
Cilji: dostop do zdravstvene oskrbe, dostop do osnovnih storitev socialnega varstva.
Možni projekti:
zagotavljanje zdravstvene oskrbe;
zagotavljanje psihološke pomoči;
podpiranje dostopa do osnovnih storitev socialnega varstva, vključno z upravnim in pravnim svetovanjem;
zagotavljanje zdravstvene in socialne infrastrukture.
Ciljna skupina: begunci in prebivalci gostiteljskih skupnosti s poudarkom na najranljivejših osebah.
2.4 Lokalna infrastruktura
Velika večina beguncev (85 %) živi zunaj 25 obstoječih taborišč, ki nudijo zatočišče približno 250 000 ljudem. Takšen pritok ljudi v najmanj razvite dele države je močno obremenil lokalno infrastrukturo nekaterih vasi, zlasti z vidika dovoznih cest, oskrbe z vodo, kanalizacije, ravnanja z odpadno vodo in ravnanja s trdnimi odpadki. Po potrebi bi bilo treba storitve socialnega varstva, ki so na voljo beguncem, zagotavljati tudi lokalnim skupnostim, da se omili že prisotno sovražno vzdušje.
Cilji: omiliti učinek pritoka beguncev na lokalno infrastrukturo.
Možni projekti:
podpiranje obnove, nadgradnje ali izgradnje lokalne infrastrukture v skupnostih, zlasti z vidika ravnanja z vodo in odpadki ter mestnega prevoza in komunalnih storitev.
Ciljna skupina: begunci in ljudje iz gostiteljskih skupnosti.
Prednostna naloga 3:
pomoč nacionalnim in lokalnim organom pri spopadanju s posledicami prisotnosti beguncev v Turčiji
3.1 Upravljanje migracijskih tokov
Regionalni in lokalni organi, ki bodo ohranili upravno odgovornost za begunce, ki prihajajo iz taborišč, bodo potrebovali podporo pri izgradnji zmogljivosti in operativno podporo. Nacionalni organi, pristojni za registracijo beguncev in upravljanje migracij, se prav tako soočajo s težavami glede zmogljivosti, ki jih je treba reševati.
Cilji: povečati zmogljivosti lokalnih, regionalnih in nacionalnih organov za upravljanje na področju beguncev/migrantov.
Možni projekti:
povečati zmogljivosti za upravljanje migracij;
dobava ustrezne opreme.
Ciljna skupina: lokalni, regionalni in nacionalni organi.