31.5.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 173/7


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vmesna ocena programa LIFE

(raziskovalno mnenje)

(2017/C 173/02)

Poročevalec:

Lutz RIBBE

Zaprosilo

25. 8. 2016

Pravna podlaga

člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

 

 

Sklep predsedstva

15. 3. 2016

 

 

Pristojnost

strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje

Datum sprejetja mnenja strokovne skupine

6. 2. 2017

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

23. 2. 2017

Plenarno zasedanje št.

523

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

169/25/18

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO se znova (1) izrecno zavzema za ohranitev in nadaljnji razvoj samostojnega programa financiranja EU, namenjenega okolju, zaščiti in izboljšanju biotske raznovrstnosti, učinkoviti rabi virov, trajnostnemu razvoju, komunikaciji, obveščanju ter financiranju nevladnih okoljskih organizacij.

1.2

Program LIFE je bil v preteklih 25 letih odločilnega pomena za evropsko okoljsko politiko in vse bolj tudi politiko trajnostnega razvoja. Zdaj ga lahko upravičeno označimo za nepogrešljiv element okoljske politike EU, ki jo je močno utrdil.

1.3

To se je zgodilo na dva načina, saj so projekti LIFE:

(a)

neposredno prispevali k doseganju takojšnjih in otipljivih rezultatov: nekatere ogrožene vrste na primer, ki so zaščitene s pravom EU, je bilo mogoče s projekti, financiranimi iz programa LIFE, obvarovati pred izumrtjem;

(b)

ljudem na lokalni ravni ponazorili pozitivne pristope, na katerih temelji okoljska politika EU, in koristi, ki jih prinaša ljudem, okolju in naravi. Program LIFE je tako postal nekakšen „posrednik“ med politiko EU ter „Evropo državljanov in regij“. To pa je v času, ko se vse pogosteje pojavlja vprašanje, kakšna je sploh dodana vrednost Evrope, posebnega pomena.

1.4

Program LIFE, ki je zlasti cenjen zaradi stalnega prilagajanja novim izzivom, je poleg tega pokazal, da se v civilni družbi skrivata velik potencial in velika pripravljenost za sodelovanje pri izvajanju in nadaljnjem razvoju okoljske politike EU in politike trajnostnega razvoja. Izvajanje prava EU je mnogo več kot le zakonodajni akt, ki ga morajo upoštevati države članice. Okoljska politika in politika trajnostnega razvoja sta odvisni od sprejemanja v javnosti; biti morata pregledni in ljudi je treba seznanjati z njima – to pa je še eno področje, na katerem je prispevek programa LIFE izredno dragocen.

1.5

Toda projekti LIFE pogosto posredno ali neposredno pokažejo na protislovja v političnih odločitvah, tudi na ravni EU. Čeprav je to za nekatere nosilce odločanja neprijetno, pa je hkrati tudi dragoceno, saj lahko na koncu pripelje do obsežnejšega vključevanja varstva okolja v druga politična področja.

1.6

Upoštevanje agende ZN za trajnostni razvoj do leta 2030 (t. i. ciljev trajnostnega razvoja) v evropski politiki je eden največjih izzivov, s katerimi se bo morala EU soočiti v prihodnjih letih. Program LIFE bo ta prizadevanja moral podpreti. Pri tem ne gre le za iskanje najučinkovitejšega načina za uresničitev teh ciljev v tesnem dialogu s socialnimi partnerji in civilnodružbenimi skupinami, temveč veliko bolj za to, da morajo tudi mnoge službe Komisije in – na ravni držav članic – mnoga ministrstva, organi in uradi, za katere je bila politika trajnostnega razvoja doslej obrobno vprašanje, spremeniti svoje razmišljanje, da bo vključevanje varstva narave in okolja v druga politična področja, o katerem se toliko govori, postalo resničnost.

1.7

EESO priporoča nekatere spremembe:

Program LIFE bi moral postati osrednji instrument financiranja omrežja Natura 2000. V preteklosti izbran pristop, da se to omrežje financira predvsem iz skladov EU za regionalni razvoj ter v okviru 2. stebra skupne kmetijske politike, je treba obravnavati kot pomanjkljiv. Odbor pri tem opozarja na svoje mnenje (2) in se zavzema za ustrezno povečanje sredstev programa LIFE, ki morajo biti namensko dodeljena. Pri tem je treba paziti na usklajenost vseh ukrepov podpore, tj. preprečiti je treba financiranje, ki bi bilo v nasprotju z drugimi skladi EU ali bi jih podvajalo.

Preveriti je treba, kako nam lahko še bolje uspe, da bodo projekti, ki se financirajo iz programa LIFE, postali resnični vzorčni projekti – torej kako jih lahko, po možnosti brez dodatnega financiranja, reproduciramo na drugih krajih v Evropi.

Klasičnih raziskovalnih projektov ne bi smeli financirati iz programa LIFE, tudi zato, da bodo še jasneje ločeni od programov Obzorje 2020.

1.8

Del programa, ki se nanaša na podnebno politiko, bilo treba razširiti, in sicer predvsem glede možnih ukrepov prilagajanja, ki jih lahko sprejemajo posebno prizadeti državljani, kmetje, mesta oziroma občine ter regije.

2.   Ozadje

2.1

Program LIFE, uveden leta 1992, je najpomembnejši program financiranja EU na področju okolja. Namenjen je zaščiti biotske raznovrstnosti in življenjskih prostorov (zlasti prek omrežja Natura 2000), pa tudi učinkoviti rabi virov, varstvu podnebja, komunikaciji in obveščanju. Za program je v obdobju 2014–2020 namenjenih približno 3,456 milijarde EUR, v prejšnjem sedemletnem obdobju pa sta bili na voljo približno 2 milijardi EUR.

2.2

Glavni cilji programa so:

prispevek k prehodu na nizkoogljično gospodarstvo, ki je gospodarno z viri in odporno na podnebne spremembe, ter k varstvu okolja in ohranjanju biotske raznovrstnosti,

boljša okoljska politika, boljše izvrševanje in nadzor okoljske zakonodaje EU ter večje upoštevanje okoljskih in podnebnih ciljev na drugih političnih področjih ter v praksi javnih in zasebnih organizacij,

spodbujanje boljšega upravljanja na področju okolja in podnebja na vseh ravneh, zlasti z vključevanjem civilne družbe, nevladnih organizacij in akterjev z lokalne ravni,

podpora izvajanja 7. okoljskega akcijskega programa in – v prihodnje – izvajanja agende ZN za trajnostni razvoj do leta 2030 v evropski politiki.

2.3

V primerjavi z obdobjem financiranja 2007–2013 ima sedanji program LIFE več novih značilnosti:

novo podpoglavje o podnebni politiki,

nova kategorija projektov, t. i. integriranih projektov, poleg „tradicionalnih“ projektov, projektov za krepitev zmogljivosti in pripravljalnih projektov,

novi instrumenti financiranja, tj. finančni mehanizem za naravni kapital (NCFF), osredotočen na ekosistemske storitve in varstvo naravnega kapitala, ter instrument zasebnega financiranja za energetsko učinkovitost (PF4EE),

postopna odprava nacionalnega dodeljevanja projektov: od leta 2018 se bodo projekti izbirali izključno na podlagi njihove primernosti, neodvisno od geografske porazdelitve (velja za tradicionalne projekte),

upravljanje programa v Komisiji sedaj poteka preko Izvajalske agencije za mala in srednja podjetja (EASME).

2.4

V obdobju financiranja 2014–2020 program LIFE sestavljajo:

podprogram za okolje s prednostnimi področji okolje in učinkovita raba virov, narava in biotska raznovrstnost ter okoljsko upravljanje in informacije; za ta podprogram je namenjenih približno 75 % proračunskih sredstev (2592 milijonov EUR),

podprogram za podnebne ukrepe s prednostnimi področji omejevanje podnebnih sprememb, prilagajanje podnebnim spremembam ter upravljanje podnebja in informacije; nanj odpade približno 25 % proračunskih sredstev (864 milijonov EUR).

2.5

Evropska komisija bo vmesno oceno programa LIFE izvedla do 30. junija 2017. EESO in Odbor regij je zaprosila, naj še pred objavo ocene izrazita mnenje o novi obliki programa LIFE, pri čemer naj upoštevata novosti iz leta 2014.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO meni, da je še prezgodaj za utemeljeno vmesno oceno sedanje programske faze, saj so bili prvi projekti v novi fazi odobreni šele leta 2015, od katerih velika večina še ni zaključena, torej jih sploh še ni mogoče oceniti. Kljub temu želi podati prvi prispevek k oblikovanju programa LIFE v obdobju financiranja 2021–2028, pri čemer bo upošteval oceno dosedanjih programskih faz.

Dosedanji uspehi in dodana vrednost programa LIFE ter njegove omejitve

3.2

Program LIFE je bil v preteklih 25 letih odločilnega pomena za evropsko okoljsko politiko in vse bolj tudi politiko trajnostnega razvoja. ter je izredno veliko prispeval k zaščiti biotske raznovrstnosti. Zdaj ga lahko upravičeno označimo za nepogrešljiv element okoljske politike EU, ki jo je močno utrdil.

3.3

To se je zgodilo na dva načina, saj so projekti LIFE:

(a)

neposredno prispevali k doseganju konkretnih in otipljivih rezultatov: nekatere ogrožene vrste na primer, ki so zaščitene s pravom EU, je bilo mogoče s projekti, financiranimi iz programa LIFE, obvarovati pred izumrtjem. Kot primer lahko navedemo projekte za zaščito grivastega ibisa (Geronticus eremita) in velike droplje (Otis tarda). LIFE je bil in pogosto je edina možnost financiranja, saj države članice velikokrat nimajo ustreznih programov zaščite ogroženih vrst oziroma za to ne kažejo nobenega interesa;

(b)

ljudem na lokalni ravni ponazorili pozitivne pristope, na katerih temelji okoljska politika EU, in koristi, ki jih prinaša ljudem, okolju in naravi. Program LIFE je tako postal neke vrste „posrednik“ med politiko EU ter „Evropo državljanov in regij“. To pa je v času, ko se vse pogosteje pojavlja vprašanje, kakšna je sploh dodana vrednost Evrope, posebnega pomena.

3.4

Program LIFE je na podlagi mnogih doslej financiranih projektov pokazal, da se v civilni družbi skrivata velik potencial in velika pripravljenost za sodelovanje pri izvajanju in nadaljnjem razvoju okoljske politike EU in politike trajnostnega razvoja. Izvajanje prava EU je mnogo več kot le zakonodajni akt, ki ga morajo izvesti države članice. Okoljska politika in politika trajnostnega razvoja sta odvisni od sprejemanja v javnosti; biti morata pregledni in ljudi je treba seznanjati z njima – to pa je še eno področje, na katerem je prispevek programa LIFE izredno dragocen in nepogrešljiv.

3.5

Toda projekti LIFE pogosto posredno ali neposredno pokažejo na protislovja v političnih odločitvah, tudi na ravni EU. Čeprav je to za nekatere nosilce odločanja neprijetno, pa je hkrati tudi dragoceno, saj lahko na koncu pripelje do obsežnejšega vključevanja varstva okolja v druga politična področja.

3.6

S tem pa smo tudi že pri omejitvah programa LIFE: program ne more in tudi ne sme biti namenjen odpravljanju pomanjkljivosti, ki so posledica nezadostnega izvajanja veljavne okoljske zakonodaje oziroma nezadostnega upoštevanja okoljskih vprašanj na drugih političnih področjih. To lahko ponazorimo s tremi primeri v nadaljevanju.

3.6.1

LIFE lahko na primer pomaga javnosti pokazati, da so ukrepi EU za čist zrak namenjeni predvsem zmanjšanju tveganj za zdravje prebivalstva zaradi onesnaževal. Ne more pa rešiti sporov, kakršni so na primer v Nemčiji med okoljskimi in prometnimi politiki in pri katerih v bistvu gre za vprašanje, katera „zaščitena dobrina“ je vredna več (zaščita mestnih prebivalcev pred onesnaženostjo s prašnimi delci ali pa pravica voznikov do mobilnosti).

3.6.2

LIFE je na primer s projektom Urbane čebele (angl. Urban bees)  (3) velikemu delu prebivalstva odlično ponazoril pomen opraševalcev, tveganja, ki so jim izpostavljeni, pa tudi možnosti za njihovo zaščito. Ogroženost – na primer zaradi nekaterih kmetijskih praks ali dovoljene uporabe škropiv, ki so lahko škodljivi za čebele – pa je mogoče odpraviti le, če za to zadostno poskrbijo druge službe EU in če se dosledno upošteva veljavno previdnostno načelo.

3.6.3

Od leta 1999 se v Avstriji z javnimi sredstvi, ki zdaj skupaj znašajo 45 milijonov EUR in deloma prihajajo iz programa LIFE, financira uspešen program za zaščito na svetovni ravni ogrožene ribje vrste sulca (4), ki je razširjena predvsem v porečju Save. Nedavna študija pa je pokazala, da se na območju razširjenosti sulca načrtuje gradnja približno 600 hidroelektrarn. Po predvidevanjih strokovnjakov se bo stalež zaradi teh posegov zmanjšal za do 70 %. Gradnja nekaterih hidroelektrarn na tem območju naj bi se financirala tudi s sredstvi EU.

3.7

Zato je treba pozdraviti, da je program LIFE zdaj bolj osredotočen na boljše izvajanje zakonodaje, ne le v zadevnih organih, temveč tudi organih nadzora.

Razvoj programa LIFE

3.8

EESO pozdravlja veliko prožnost in zmožnost prilagajanja novim izzivom in pridobljenim izkušnjam, ki sta bili v zadnjih letih značilni za program LIFE, kar se kaže tudi v novem obdobju financiranja 2014–2020:

osredotočenost na države z večjimi vrzelmi v izvajanju,

odprava nacionalnih kvot,

boljše možnosti sodelovanja za podjetja,

večja teža na inovacijah,

več sinergij z drugimi programi, predvsem novimi integriranimi projekti, ki so bili uvedeni leta 2014. EESO je zadovoljen, da je bilo njegovo priporočilo (5) o jasni razdelitvi proračunskih sredstev za „tradicionalne“ in „integrirane“ projekte upoštevano,

uporaba popolnoma novih instrumentov okoljskega financiranja (PF4EE, NCFF),

uvedba podnebne razsežnosti.

4.   Priporočila EESO

Nadaljevanje in izboljšanje programa LIFE

4.1

Noben program ni tako dober, da ga ne bi bilo mogoče izboljšati. Kljub temu želi EESO najprej znova (6) izrecno podpreti nadaljevanje tega – s proračunskega vidika ločenega – programa financiranja tudi v obdobju po sedanjem obdobju financiranja. To je nujno, saj okoljski problemi kljub spodbudnemu napredku in odločitvam, ki grejo v pravo smer (med drugim agenda ZN za trajnostni razvoj do leta 2030, podnebni sklepi iz Pariza, strategija EU za biotsko raznovrstnost), še zdaleč niso rešeni, politika EU pa še vedno ni v celoti takšna, da bi zagotavljala gospodarno rabo virov, nizke izpuste CO2 in biotsko raznovrstnost. Ravno nasprotno: Evropska komisija in Evropska agencija za okolje v različnih poročilih sami navajata, da se obremenitve deloma celo povečujejo (7).

4.2

Analize direktiv o varstvu narave, opravljene v okviru procesa REFIT, so jasno pokazale, da je zakonodajni okvir sicer ustrezen, da pa finančna sredstva nikakor ne zadoščajo za ciljno upravljanje omrežja Natura 2000. Za ta ključni element varstva biotske raznovrstnosti v Evropi je nujno potrebno ustrezno financiranje.

4.3

Kontinuiteta programa LIFE je odločilna za učinkovitost in verodostojnost okoljske politike EU, kar je treba zagotoviti s horizontalnim vključevanjem 7. okoljskega akcijskega programa, agende ZN za trajnostni razvoj in podnebnih sklepov iz Pariza v vsa druga področja evropske politike in programe financiranja. EESO opominja, da se je že večkrat zavzel za okolju prijaznejši in pravičnejši evropski semester.

Učinki sprememb iz leta 2014

4.4

Uvedba dveh novih instrumentov financiranja v program LIFE kot pilotnih projektov je bila novost, ki jo EESO podpira. Za oceno je še veliko prezgodaj, saj so bili prvi projekti, ki temeljijo na teh instrumentih (to sta finančni mehanizem za naravni kapital in instrument zasebnega financiranja za energetsko učinkovitost), šele pred kratkim izbrani, vendar se še ne izvajajo.

4.5

Ta pristop pomeni popolno novost pri ustvarjanju inovativnih možnosti za male zasebne vlagatelje, da financirajo projekte s področja varstva narave in energetske učinkovitosti. To je nujno, saj takšni projekti večkrat ne uspejo pridobiti klasičnega financiranja.

4.6

Trenutno je težko oceniti, kako uspešen bo ta del programa, ali se bo sodelovanje z EIB izkazalo za koristno, ali je postopek prijave dovolj enostaven in ali so pogoji financiranja, vključno z uporabo tveganega kapitala, primerni. Zato EESO poziva, naj se ravno ta del novega programa LIFE v prihodnje zelo natančno oceni.

4.7

Komisija bi morala v lastni oceni preveriti tudi, kako bi bilo mogoče še uspešneje pretvoriti projekte, ki se financirajo iz programa LIFE, v resnične vzorčne projekte – torej kako jih, po možnosti brez dodatnega financiranja, ponoviti na drugih krajih v Evropi, pri čemer bi bil poudarek na prenosu znanja in znanstveni izvedljivosti. Ena možnost bi bila, da se nosilce posebej uspešnih projektov v naprednejši projektni fazi zaprosi za preučitev tega vprašanja.

4.8

Po mnenju EESO je program LIFE instrument financiranja za izvajanje ukrepov in politik EU, ne pa program, ki bi bil v prvi vrsti namenjen projektom nacionalnega interesa. Vsekakor pa se lahko zgodi, da so na primer projekti LIFE, ki jih predlaga civilna družba, v evropskem, manj pa v nacionalnem interesu. Vprašanje financiranja je treba zato v prihodnje urediti tako, da takšni projekti ne bodo propadli, ker nacionalno sofinanciranje zanje ni bilo odobreno (EESO pozna primere, ko se je to zgodilo). Odbor poleg tega poziva Komisijo, naj preveri, v kolikšni meri bi bilo mogoče uporabiti še višje stopnje sofinanciranja, zlasti za nevladne organizacije, za katere je lastni delež financiranja pogosto ovira, ki jo težko premostijo. Poleg tega ta sredstva pogosto prihajajo iz javnih proračunov; sofinancerji tako jasno izvajajo „politiko izbire“.

Integrirani projekti/dopolnjevanje z drugimi političnimi področji EU

4.9

T. i. „integrirani projekti“, ki so bili razviti v okviru programa LIFE in ki jim EESO pripisuje poseben pomen, so posebna oblika projektov. Izstopajoč primer je Belgian Nature Integrated Project (BNIP), ki zajema celotno površino Belgije in vključuje 28 zainteresiranih strani, 18 posebnih projektov varstva, 48 jasno opredeljenih ukrepov in skupaj več kot 300 načrtov upravljanja (npr. za območja Natura 2000). Pri projektu sodeluje 52 oseb, razdeljenih v 7 različnih ekip. Projekt je ustvaril povezave med različnimi razpoložljivimi viri EU, pa tudi nacionalnimi sredstvi.

Ravno takšne vsebinske in strukturne povezave je treba v prihodnje še okrepiti, na primer z ustvarjanjem možnih sinergij med programom LIFE in okolju prijaznejšo SKP.

Nove naloge programa LIFE

4.10

Vsekakor je treba izboljšati ne le vsebinsko povezavo med programom LIFE in SKP, temveč tudi uvesti pomembne upravne oziroma proračunske spremembe.

4.11

Glavni instrument financiranja omrežja Natura 2000 so bila doslej sredstva EU za regionalni razvoj ter 2. steber SKP; to temelji na predlogu Komisije iz leta 2004 (8). EESO je ta predlog takrat podprl pod pogojem, da bo v okviru teh skladov tudi v resnici namensko dodeljenih dovolj sredstev. To pa se ni zgodilo, zato je ta pristop po mnenju EESO pomanjkljiv (9).

4.12

Doslej zagotovljena sredstva niti približno niso dovolj za pokritje zneskov, potrebnih za izplačilo nadomestil za izpolnjevanje okoljevarstvenih pogojev ter za pripravo načrtov upravljanja in izvajanje nujnih ukrepov. Natura 2000 je klasično področje v pristojnosti EU, kar bi moralo biti jasno tudi iz proračuna.

4.13

Odbor namesto tega predlaga, naj se vsa sredstva, potrebna za izvajanje in ohranjanje omrežja Natura 2000, od naslednjega obdobja financiranja dalje zagotavljajo iz programa LIFE, zaradi česar je treba načrtovati ustrezno povečanje njegovega proračuna. Poleg tega poziva Komisijo, naj interno razišče, ali program LIFE ne bi bil tudi primeren instrument za izvajanje vseevropskega omrežja za zeleno infrastrukturo (10). Določiti je treba znesek potrebnih sredstev in jih zagotoviti v proračunu. Pri tem je treba paziti na usklajenost vseh ukrepov podpore, tj. preprečiti je treba financiranje, ki bi bilo v nasprotju z drugimi skladi EU ali bi jih podvajalo.

4.14

EESO poudarja, da gre pri financiranju omrežja Natura 2000 za ključne naložbe v pomemben del zelene infrastrukture Evrope, ki se bodo izplačale ne le z vidika večje kakovosti življenja in okolja, temveč tudi višjih lokalnih prihodkov.

4.15

Za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja, tj. agende ZN za trajnostni razvoj do leta 2030, v okviru evropske politike bodo potrebne zelo temeljite spremembe evropskih političnih pristopov (11). V ta namen bosta potrebna tudi:

(a)

deloma zelo radikalna sprememba mišljenja zlasti v tistih službah Komisije, ki doslej niso bile posebej osredotočene na politiko trajnostnega razvoja;

(b)

popolnoma nov pristop k upravljanju, in sicer veliko tesnejše sodelovanje civilnodružbenih akterjev in veliko več pristopov od spodaj navzgor.

4.16

EESO priporoča Komisiji, naj v novem obdobju programa LIFE po letu 2020 uvede nove dejavnosti in projektne možnosti za okrepitev zahtev iz točke 4.15.

4.17

Preveriti bi bilo treba, ali ne bi bilo bolje klasičnih raziskovalnih projektov, ki so se v preteklosti deloma financirali iz programa LIFE, v prihodnje financirati z običajnimi raziskovalnimi programi Komisije. S tem bi še jasneje ločili programa LIFE in Obzorje 2020.

4.18

Del programa LIFE, namenjen podnebnih vprašanjem, bi bilo treba v prihodnje še razširiti, in sicer predvsem glede možnih ukrepov prilagajanja, ki jih lahko sprejemajo posebno prizadeti državljani, kmetje, mesta oziroma občine ter regije.

V Bruslju, 23. februarja 2017

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Georges DASSIS


(1)  Mnenje EESO, UL C 191, 29.6.2012, str. 111.

(2)  Glej mnenje EESO o politiki EU na področju biotske raznovrstnosti (UL C 487, 28.12.2016, str. 14).

(3)  http://urbanbees.eu/

(4)  Zaščiten v skladu s prilogo II direktive o habitatih.

(5)  Mnenje EESO, UL C 191, 29.6.2012, str. 111.

(6)  Mnenje EESO, UL C 191, 29.6.2012, str. 111.

(7)  The European environment – state and outlook 2015: synthesis report (Evropsko okolje – stanje in obeti 2015: zbirno poročilo), Evropska agencija za okolje, København, 2015.

(8)  Dok. COM(2004) 431, 15.7.2004, o financiranju Nature 2000.

(9)  Glej mnenje EESO, UL C 487, 28.12.2016, str. 14.

(10)  http://ec.europa.eu/environment/nature/ecosystems/strategy/index_en.htm

(11)  Glej mnenji UL C 117, 30.4.2004, str. 22, in UL C 487, 28.12.2016, str. 41.


PRILOGA

k mnenju Odbora

Naslednji amandma, ki je bil med razpravo zavrnjen, je prejel vsaj četrtino glasov:

Točka 3.6.2

Spremeni se tako:

 

LIFE je na primer s projektom Urbane čebele (Urban bees)  (12) velikemu delu prebivalstva odlično ponazoril pomen opraševalcev, tveganja, ki so jim izpostavljeni, pa tudi možnosti za njihovo zaščito. Ogroženost – na primer zaradi nekaterih neustreznih kmetijskih praks ali odobritve škropiv, ki so lahko škodljivi za čebele – pa je mogoče odpraviti le, če za to zadostno poskrbijo druge službe EU in če se dosledno ustrezno upošteva veljavno previdnostno načelo previdnosti.

Obrazložitev

Evropsko kmetijstvo nedvomno najbolj dosledno spoštuje predpise o varstvu okolja, dobrem počutju živali, zaščiti okolja ter o upravljanju tal in voda, saj je podrejeno najvišjim standardom na svetovni ravni ter „pogojevanju“, ki pomeni, da morajo vsi evropski kmetje obvezno upoštevati ta merila.

Tudi dovoljenja za fitofarmacevtske izdelke se izdajajo po postopku preverjanja in nadzora, ki ju izvaja Evropska agencija za varnost hrane, zato morajo prevladati znanstvena merila, ki temeljijo na analizi verjetnosti povzročanja škode. To mora biti tudi vodilo za pravilno uporabo načela previdnosti.

Rezultat glasovanja

Za:

75

Proti:

95

Vzdržani:

33


(12)  http://urbanbees.eu/