27.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 366/19

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, sprejete 20. novembra 1989 v New Yorku,

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, sprejete 13. decembra 2006 v New Yorku,

—

ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju člena 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju revidirane Evropske socialne listine,

—

ob upoštevanju direktive o rasni enakosti (2000/43/ES) in okvirne direktive o enakosti pri zaposlovanju (2000/78/ES),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 20. februarja 2013 z naslovom „Vlaganje v otroke: prekinimo krog prikrajšanosti“ (2013/112/EU,

—

ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom „Employment and Social Developments in Europe 2012“ (Zaposlovanje in družbeni razvoj v Evropi v letu 2012),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. februarja 2011 z naslovom „Agenda EU za otrokove pravice“ (COM(2011)0060),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. decembra 2010 z naslovom „Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti: evropski okvir za socialno in teritorialno kohezijo“ (COM(2010)0758),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. julija 2006 z naslovom „Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti“ (COM(2006)0367),

—

ob upoštevanju poročila fundacije Eurofound o tretji evropski raziskavi o kakovosti življenja z naslovom Kakovost življenja v Evropi: učinek krize,

—

ob upoštevanju poročila fundacije Eurofound iz leta 2013 o tretji evropski raziskavi o kakovosti življenja z naslovom Kakovost življenja v Evropi: socialne neenakosti,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. novembra 2014 o 25. obletnici Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2013 o vplivu krize na dostop ranljivih skupin do oskrbe (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2013 o sporočilu Komisije z naslovom „Socialne naložbe za rast in kohezijo – vključno z izvajanjem Evropskega socialnega sklada 2014–2020“ (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2011 o Evropski platformi proti revščini in socialni izključenosti (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o pojavni obliki revščine žensk v Evropski uniji (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o zmanjšanju neenakosti na področju zdravja v EU (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2010 o vlogi minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi (7),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2008 o spodbujanju socialne vključenosti in boja proti revščini, vključno z revščino otrok, v EU (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2008: Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti (9),

—

ob upoštevanju poročila organizacije Save the Children (2014) z naslovom Child poverty and social exclusion in Europe (Revščina otrok in socialna izključenost v Evropi),

—

ob upoštevanju poročila Unicefovega urada za raziskave iz leta 2014 z naslovom „Children of the Recession: The impact of the economic crisis on child well-being in rich countries“ (Otroci recesije: vpliv gospodarske krize na dobrobit otrok v bogatih državah),

—

ob upoštevanju poročila mrež EAPN in Eurochild iz leta 2013 z naslovom „Towards children's well-being in Europe – explainer on child poverty in the EU“ (Dobrobiti otrok v Evropi naproti – o otroški revščini v EU),

—

ob upoštevanju poročila o oceni mreže Eurochild iz leta 2014 z naslovom „The 2014 National Reform Programmes (NRP) and National Social Reports (NSR) from a child poverty and well-being assessment“ (Nacionalni programi reform in nacionalna socialna poročila za leto 2014 s stališča ocene revščine otrok in njihove dobrobiti),

—

ob upoštevanju poročila z 11. konference Eurochild, ki je potekala od 26. do 28. novembra 2014 v Bukarešti;

—

ob upoštevanju poročila Unicefovega urada za raziskave Innocenti iz leta 2012 z naslovom „Measuring child poverty: New league tables of child poverty in the world's rich countries“ (Merjenje revščine otrok: nove lestvice revščine otrok v najbogatejših državah na svetu),

—

ob upoštevanju končnega znanstvega poročila projekta DRIVERS z naslovom „Social inequalities in early childhood health and development: a European-wide systematic review“ (Socialne neenakosti v zdravju in razvoju v zgodnjem otroštvu: vseevropski sistematični pregled), London, september 2014,

—

ob upoštevanju statistike Evropske unije o dohodku in življenjskih pogojih (EU-SILC) za leto 2013,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 30. septembra 2009 o delu in revščini ter nujnosti globalnega pristopa,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 14. julija 2010 o revščini in dobrem počutju otrok,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 10. decembra 2013 o evropskem minimalnem dohodku in kazalnikih revščine,

—

ob upoštevanju zbirnega poročila z naslovom „Investing in children: Breaking the cycle of disadvantage – A study of national policies“ (Vlaganje v otroke: prekinimo krog prikrajšanosti – študija nacionalnih politik), ki ga je pripravila Evropska mreža neodvisnih strokovnjakov s področja socialne vključenosti (10),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0310/2015),

A.

ker bi morala EU boju proti revščini otrok nameniti večjo politično prepoznavnost na najvišji politični ravni, če želi doseči cilj strategije Evropa 2020 za znižanje števila revnih do leta 2020 za vsaj 20 milijonov oseb;

B.

ker bi morali v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah vsem otrokom zagotoviti pravico do izobraževanja, zdravstvenega varstva, stanovanja, zaščite, sodelovanja v sprejemanju odločitev, ki jih zadevajo, prostega časa in razvedrila, uravnotežene prehrane ter odraščanja v skrbnem družinskem okolju;

C.

ker večina držav članic do zdaj ni posvetila veliko pozornosti uporabi strukturnih sredstev EU za boj proti zaskrbljujočim in še vedno naraščajočim stopnjam revščine med otroki v Evropi ter za spodbujanje njihove socialne vključenosti in splošne dobrobiti;

D.

ker socialne neenakosti znatno prispevajo k večji revščini otrok in ker so otroci najbolj izpostavljeni tveganju revščine v 19 državah članicah EU;

E.

ker so po podatkih Eurostata glavni dejavniki, ki vplivajo na revščino otrok, politike prerazporejanja bogastva, učinkovitost vladnih posegov z dohodkovno podporo, zagotavljanje podpornih storitev, politika zaposlovanja (11) in položaj staršev na trgu dela, ki je povezan z njihovo stopnjo izobrazbe in sestavo gospodinjstva, v katerem otroci živijo; ker je povečanje zaposlenosti učinkovito sredstvo za boj proti revščini;

F.

ker je petina vsega prebivalstva EU mlajša od 18 let; ker danes kljub prizadevanjem več kot vsakega četrtega otroka v EU ogrožata revščina in socialna izključenost;

G.

ker je Evropski parlament večkrat pozval k izvajanju svežnja o socialnih naložbah in podpira priporočilo Komisije z naslovom „Investing in children: Breaking the cycle of disadvantage“ (Vlaganje v otroke: prekinimo krog prikrajšanosti), v katerem je predlagan celovit okvir politike za reševanje problema revščine otrok in spodbujanje njihove dobrobiti na podlagi treh stebrov, in sicer dostopa do ustreznih sredstev v okviru Evropskega socialnega sklada, dostopa do kakovostnih in vključujočih storitev ter udeležbe otrok v družbi in pri odločanju, in ki otroke priznava kot imetnike pravic; meni pa, da je obžalovanja vredno, da EU ni sprejela usklajenih ukrepov za njegovo uresničevanje v okviru evropskega semestra;

H.

ker je, kljub temu, da so otroci staršev z zelo nizko delovno intenzivnostjo 56,7 % bolj izpostavljeni tveganju revščine ali socialne izključenosti, danes tveganje otroške revščine prisotno v družinah z visoko delovno intenzivnostjo (Romunija, Litva, Portugalska, Španija, Grčija, Latvija, Slovaška, Poljska in Luksemburg);

I.

ker revščina otrok izhaja iz revščine družin, zaradi česar so družine z nizkimi dohodki in številčne družine bolj izpostavljene tveganju revščine, porazdelitev dohodkov pa odločilno vpliva na zmanjšanje ciklov socialne neenakosti, in ker slabšanje nacionalne plačne politike in sistemov socialne zaščite povečuje tveganje revščine in socialne izključenosti, kar prispeva k naraščajoči revščini otrok, to pa se prav tako dogaja v državah članicah z najnižjo ravnjo otroške revščine, ki beležijo tudi najnižjo raven splošne revščine in neenakosti;

J.

ker se je v Evropi (EU-27+Norveška, Islandija in Švica) med letoma 2008 in 2012 število otrok, ki jim grozita revščina ali socialna izključenost, povečalo za skoraj en milijon, pri čemer se je samo med letoma 2011 in 2012 povečalo za pol milijona (12); ker sta po podatkih Eurostata leta 2013 v EU-28 revščina ali socialna izključenost ogrožali 26,5 milijona otrok; ker se je v EU-27 med letoma 2008 in 2012 tveganje revščine ali socialne izključenosti povečalo s 26,5 % na 28 %; ker sta leta 2013 v EU-28 revščina ali socialna izključenost ogrožali 28 % vsega prebivalstva, mlajšega od 18 let, in ker je v veliki večini držav tveganje revščine in socialne izključenosti večje pri otrocih kot pri odraslih;

K.

ker so ženske bolj izpostavljene tveganju revščine kot moški in ker je reševanje problema revščine žensk pomembno samo po sebi, hkrati pa je bistveno tudi pri prizadevanjih za zmanjšanje revščine otrok;

L.

ker se povečujejo neenakosti med državami EU; ker je zaskrbljujoče, da je vse več otrok podhranjenih, zaradi česar se ponovno pojavljajo bolezni, ki jih v EU ni bilo več (na primer rahitis); ker je po podatkih Unicefa (13) simptomatično, da se je v državah, kot so Estonija, Grčija in Italija, od leta 2008 dramatično podvojil delež otrok, ki ne morejo biti deležni rdečega, piščančjega ali ribjega mesa dva dni zapored;

M.

ker je Odbor Združenih narodov za pravice otrok v sklepnih ugotovitvah v svojih zadnjih rednih poročilih za nekatere države izrazil zaskrbljenost, ker zaradi gospodarske krize stopnja revščine oziroma tveganja revščine pri otrocih narašča, kar pogosto vpliva na uveljavljanje pravic, ki jih imajo v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, zlasti pravice do zdravja, izobraževanja in socialnega varstva, vladne organe pa je spodbujal, naj zagotovijo, da se bodo ohranile proračunske vrstice za otroke, in ker so se zaradi finančne in gospodarske krize poslabšale življenjske in delovne razmere in se je pojavila nova skupina, poznana tudi kot „novi pomoči potrebni“;

N.

ker ugodno podjetniško okolje spodbuja zaposlovanje v državah članicah in širi zaposlitvene priložnosti za starše, ki lahko postanejo pozitiven model, zlasti v skupnostih, kjer je zelo prisotna večgeneracijska revščina in izključenost;

O.

ker so enostarševske družine, zlasti družine z materami samohranilkami, bolj izpostavljene tveganju revščine ali socialne izključenosti (49,8 % v primerjavi s 25,2 %) – čeprav so po statistiki EU o dohodkih in življenjskih pogojih (14) med državami velike razlike –, kar je povezano s feminizacijo revščine, prekomernim deležem žensk, ki opravljajo prekarno delo ali delajo neprostovoljno s krajšim delovnim časom, nesorazmernim časom, ki ga ženske namenijo neplačanemu delu, prekinitvijo poklicne poti žensk zaradi nege otrok ali drugih družinskih članov ter plačnimi razlikami med moškimi in ženskami;

P.

ker je revščino otrok mogoče zmanjšati z izboljšanjem priložnosti na trgu dela, zlasti za ženske, tako da se povečajo storitve otroškega varstva;

Q.

ker je treba otroke, njihove starše, rejnike in skrbnike zaščititi pred diskriminacijo na kateri koli podlagi, na primer na podlagi spola, rase, barve kože, jezika, vere ali verovanja, političnega ali drugega prepričanja, narodnostnega, etničnega ali socialnega izvora, pripadnosti narodni manjšini, lastnine, rojstva, invalidnosti, starosti ali drugih okoliščin, in ker so otroci iz ranljivih skupin prebivalstva bolj izpostavljeni marginalizaciji, revščini in socialni izključenosti, kot to potrjujejo zadnja poročila Evropske federacije nacionalnih organizacij, ki se ukvarjajo z brezdomci (European Federation of National Organisations Working with the Homeless), ki kažejo na povečanje števila žensk, mladih in družin z otroki (zlasti družin migrantov), ki jih sprejmejo zavetišča za brezdomce; ker so številčne družine z enim dohodkom zaradi slabšanja plačne politike in sistemov socialne zaščite, kar je posledica finančne in gospodarske krize, bolj izpostavljene tveganju revščine in socialne izključenosti;

R.

ker lahko otroci vse življenje trpijo posledice revščine in socialne izključenosti, njun rezultat pa sta lahko medgeneracijska brezposelnost in revščina; ker so se povečale razlike v izobrazbi med otroki iz različnih družbenoekonomskih okolij (v 11 državah zagotavljanje storitev vzgoje in varstva v zgodnjem otroštvu za otroke v starosti od 0 do 3 let dosega zgolj 15-odstotno pokritost);

S.

ker vzgoja in varstvo v zgodnjem otroštvu odločilno vplivata na kognitivni razvoj otrok, saj razvijejo temeljne veščine v prvih petih letih življenja, in ker dostop do kakovostnega izobraževanja postavlja temelje za poznejši uspeh v življenju na področju izobraževanja, dobrobiti, zaposljivosti in socialne vključenosti ter pomembno vpliva na samozavest, zlasti pri otrocih iz okolij z omejenimi možnostmi; ker so se povečale razlike v izobrazbi med otroki z različnim družbeno-ekonomskim ozadjem; ker so zaposleni starši, ki nimajo dostopa do jasli, pogosto prisiljeni, da otroke pustijo v varstvu drugih otrok ali da se poslužijo mreže neformalnega varstva, ki je plačljivo, izvajalci pa nimajo ustreznih certifikatov, kar ogroža varnost in dobrobit otrok; ker je lahko predšolsko izobraževanje zelo pomembno nadomestilo za nizek socialno-ekonomski položaj otrok, ki jim grozi revščina, in je dejavnik, ki prispeva k lažji vrnitvi staršev na trg dela (15); ker vključujoče šolstvo obravnava in se odziva na raznolike potrebe vseh učencev prek vedno večje udeležbe v učenju, kulturah in vrednotah skupnosti ter je tako zmogljivo orodje za boj proti revščini otrok in socialni izključenosti;

T.

ker so lokalni in regionalni organi na čelu prizadevanj za reševanje problema revščine in izkoriščanja otrok ter so zato najbolj odgovorni za preprečevanje marginalizacije in socialne izključenosti in ker bi jim morali glede na potrebe nacionalni organi za dosego teh ciljev nameniti zadostna sredstva;

U.

ker v večini držav stroške, povezane z izobraževanjem, zlasti za šolsko gradivo in prevoz, krijejo večinoma gospodinjstva; ker so ti stroški eden od številnih dejavnikov, ki prispevajo k šolskemu osipu; ker so še vedno prisotne finančne, upravne in druge praktične ovire za izobraževanje otrok iz marginaliziranih skupin;

V.

ker socialno-ekonomsko okolje, v katerem živi otrok, vpliva na kakovost časa, ki ga preživi v šoli, in na kakovost časa med šolskimi počitnicami, in ker nekakovostne spodbude v prostem času močno vplivajo na povečevanje razlik med otroki, zlasti na njihovo izobrazbo;

W.

ker je leta 2012 v EU v povprečju 13 % učencev prezgodaj opustilo šolanje in ker je v nekaterih državah (Portugalska, Španija in Malta) osip presegel 20 % (16);

X.

ker so celo v državah, kjer je pravica do zdravja zakonsko opredeljena, otroci, ki nimajo dostopa do ustreznega zdravstvenega varstva, nekateri otroci pa imajo izjemno omejen dostop do storitev, ki presegajo nujno medicinsko pomoč, kot so storitve splošnih zdravnikov ali zobozdravnikov, zlasti zaradi pomanjkanja razpoložljivih javnih storitev; ker so otroci, rojeni v revščini, bolj izpostavljeni tveganju za kronične bolezni in imajo več zdravstvenih težav, kar še povečuje neenakost;

Y.

ker finančne težave v družinah prispevajo k naraščanju težav z duševnim zdravjem pri starših in k pogostejšemu razpadanju družin, kar nedvomno vpliva na psihično in socialno dobrobit otrok;

Z.

ker okolje, v katerem otrok živi, tudi v obdobju pred rojstvom, pomembno vpliva na kognitivni sistem, komuniciranje in jezik ter na družbene in čustvene sposobnosti, kar je pozneje pomembno za zdravje, dobrobit, udeležbo v skupnosti in sposobnost učenja (17);

AA.

ker imajo vsi otroci pravico do zaščite pred zlorabo, nasiljem in zanemarjanjem in ker so raziskave pokazale, da se lahko zaradi finančnega pritiska na družine, krčenja javnih storitev in povečanja revščine poveča nasilje nad otroki;

AB.

ker je revščina otrok večrazsežnostni pojav, ki zahteva večrazsežnostni odgovor; ker je zaposlitev pomemben dejavnik, vendar ne zagotavlja vedno izhoda iz revščine za družino prizadetih otrok;

AC.

ker revščina otrok povzroča visoke gospodarske stroške družbi, zlasti s povečevanjem socialne podpore;

AD.

ker je za družine, ki jih ogroža revščina, večja verjetnost, da živijo v nehigienskih in nevarnih okoljih, in ker 17 % otrok v EU-28 še vedno živi v takih razmerah, kar 15 držav pa presega to povprečje; ker je vse večje število prisilnih izselitev zaradi nezmožnosti plačevanja stanovanjskih stroškov številne otroke potisnilo v vedno bolj nestabilne pogoje bivanja, kar pa negativno vpliva na razvoj otroka in njegove življenjske priložnosti;

AE.

ker se glede na statistiko Evropske unije o dohodkih in življenjskih pogojih (EU-SILC), ki jo je pripravil Eurostat za leto 2012, z energetsko revščino srečujejo vse države članice; ker je ena od posledic povečanja cen energije tudi ta, da številni otroci živijo v neogrevanih hišah, in ker je zato vse več primerov respiratornih in kardiovaskularnih bolezni;

AF.

ker se družine z otroki, ki imajo zdravstvene težave, ter družine, kjer imajo starši zdravstvene težave, pogosteje soočajo z revščino, razpadom družine in težavami, povezanimi z vključevanjem na trg dela;

AG.

ker sta bodoča agenda trajnostnih razvojnih ciljev po letu 2015 in njena vsesplošna uporaba priložnost za povečanje naložb v otroke in njihove pravice;

AH.

ker so otroci migrantov prekomerno zastopani v skupini, ki je izpostavljena tveganju revščine, in ker so bolj diskriminirani zaradi jezikovnih ovir, kar je še slabše pri otrocih migrantov z neurejenim statusom; ker s povečanjem pritoka migrantov raste število primerov, ko njihovi otroci ostanejo v domovini in zanje skrbijo sorodniki ali druge osebe, in ker to negativno vpliva na razvoj otroka, predvsem na čustveni ravni;

AI.

ker močen politični poudarek na revščini otrok v EU v zadnjih letih in politične izjave podpore voditeljev držav EU niso vodili k občutnemu zmanjšanju ravni revščine otrok;

AJ.

ker bi morali biti programi za pomoč v hrani družinam, ki živijo v pomanjkanju, finančno podkrepljeni, saj narašča število otrok, ki imajo prehrano urejeno le v šoli; ker so ti programi pomembni, pa vendar ne morejo biti dolgoročna rešitev;

AK.

ker okoljska vprašanja, kot so onesnaževanje, promet, onesnažena zemlja in pitna voda, ki ni varna, pogosto nesorazmerno vplivajo na otroke, ki živijo v revščini;

1.

priporoča, naj se države članice resnično zavzamejo za oblikovanje politik proti revščini otrok, usmerjenih v izboljšanje dejavnikov, ki jo povzročajo, ter učinkovitost, kakovost in obseg socialne podpore, izrecno namenjene otrokom, pa tudi staršem, ki so brezposelni ali imajo zgolj slabo plačane službe (na primer z nadomestilom za brezposelnost in ustreznim minimalnim dohodkom), ter naj uveljavljajo delovno zakonodajo, ki bo zagotavljala socialne pravice, vključno z zakonsko določeno minimalno plačo, skladno z nacionalnimi praksami in kolektivnimi pogodbami, kar bo družinam zagotovilo večjo varnost, preprečilo negotove oblike zaposlovanja ter spodbujalo zaposlitve z ustreznimi socialnimi pravicami;

2.

poziva, naj se spremlja in oceni učinkovitosti te podpore, da bi politike za boj proti revščini, izključenosti in opuščanju šolanja prilagodili obstoječim zahtevam družbene enakosti; poziva države članice, naj oblikujejo in izvajajo diverzificirane postopke za zbiranje ustreznih dokazov za vsako fazo ukrepanja;

3.

priporoča, naj Komisija z državami članicami pripravi načrt za izvajanje tristebrnega pristopa, sprejetega v priporočilu „Vlaganje v otroke: prekinimo krog prikrajšanosti“ – v zvezi z dostopom do sredstev, storitvami in udeležbo otrok; meni, da bi bilo za čim boljše rezultate tristebrnega pristopa koristno razviti natančne in specifične kazalnike za stopnjo revščine otrok ter za področja, na katera ta pojav najbolj vpliva; poziva države članice, naj dejansko in celostno vključijo ustrezne vidike svežnja o socialnih naložbah in zgoraj omenjeno priporočilo Komisije v svoje letne nacionalne programe reform in nacionalna socialna poročila, in poziva Komisijo, naj v okviru strategije Evropa 2020 določi podcilj o zmanjšanju revščine in socialne izključenosti otrok, naj zmanjševanje revščine in socialne izključenosti otrok vidno in izrecno izrazi na vseh stopnjah evropskega semestra; poudarja, da je treba zmanjševanje revščine otrok z vlaganjem v otroke predlagati kot osrednjo prednostno nalogo za letni pregled rasti 2016 in kot ključ za napredek pri doseganju cilja o zmanjšanju revščine; poziva Komisijo, naj zagotovi letno spremljanje in poročanje držav članic o izvajanju priporočila Komisije po načrtu, naj za izvajanje priporočila uporabi Evropski socialni sklad ter naj oceni učinke revščine na reforme, predlagane v nacionalnih programih reform;

4.

poziva države članice, naj v svojih prizadevanjih v boju proti revščini otrok obravnavajo tudi položaj žensk, ki skrbijo za otroke in družinske člane s posebnimi potrebami in invalidne družinske člane;

5.

priporoča, naj si države članice pri uporabi sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov in pri oblikovanju socialne politike bolj prizadevajo, da bodo pred revščino zaščitile družine (zlasti enostarševske), ki imajo otroke z zdravstvenimi težavami;

6.

poudarja, kako pomembne so preventivne javne politike, na podlagi katerih bi vlagali v premišljene socialnovarstvene politike za otroke, s katerimi bi podprli vzgojo samozavestnih posameznikov, ki se bodo zmožni vključiti v družbo in na trg dela, in s katerimi ne bi zgolj blažili posledic njihove socialne izključenosti in revščine;

7.

meni, da morajo biti politike za pomoč otrokom in mladim močno osredotočene na preprečevanje in vsebovati dolgoročne strategije za boj proti družbeni neenakosti, obenem pa vsebovati tudi potrebno podporo za revne otroke, tiste, ki so opustili šolo ali so socialno izključeni;

8.

priporoča, naj države članice izvajajo ali povečajo univerzalne socialne prejemke, namenjene otrokom – na primer subvencionirane ali brezplačne obroke za prikrajšane in revne otroke, da se jim zagotovi zdrav razvoj; poziva države članice, naj sprejmejo dejavne zaposlitvene ukrepe v okviru celovitih strategij in politik, s katerimi bi podprli dostop staršev do kakovostnih delovnih mest in ustreznega dohodka, dostop do visokokakovostnih javnih storitev (zlasti otroškega varstva, izobraževanja, zdravstva, stanovanj in prostočasnih dejavnosti), okrepijo pa naj tudi udeležbo otrok in njihovih družin pri pripravi, izvajanju in spremljanju teh politik; poudarja, da bi bilo treba splošne rešitve pospremiti s ciljno usmerjenimi ukrepi v podporo najranljivejšim in najbolj marginaliziranim skupinam otrok in mladostnikov; obžaluje vse večjo težnjo, da države članice namesto politik splošne podpore uvajajo podporo glede na premoženjsko stanje, saj podatki kažejo, da politike splošne podpore bolje ščitijo pred revščino otrok (18);

9.

spodbuja države članice in Komisijo, naj dosežejo soglasje o standardih EU ali določijo soglasno metodologijo za določanje stroškov vzgoje otrok ter za določanje ustreznih sredstev za preprečitev in odpravo revščine otrok;

10.

poziva Komisijo, naj državam članicam ne priporoča preoblikovanja javnih storitev ali rezov vanje ter naj ne spodbuja prilagodljivih delovnih razmerij in privatizacije javnih storitev, saj to nedvomno zmanjševanje socialnih pravic otrok;

11.

poziva Komisijo, naj poudari, da so potrebne naložbe v brezplačno javno izobraževanje, ter določi posebne učne metode za najranljivejše družbene skupine, kot so priseljenci ali posamezniki z različnimi vrstami invalidnosti; meni, da bi lahko bila izobrazba ključni in prednostni element pri zagotavljanju, da bodo otroci pridobili veščine, ki jim bodo omogočile dostop do kvalificiranih in ustrezno plačanih delovnih mest, da si bodo sami utrli pot iz revščine;

12.

opozarja, da je treba za boj proti revščini otrok prevzeti pristop vsega življenjskega cikla, da se prekine medgeneracijski krog tveganja revščine, in sicer mora ustrezati različnim potrebam predšolske, osnovnošolske in mladostniške dobe, uporabiti celostni pogled na otroka, tako da se izmerijo vse prikrajšanosti, ki jih otrok doživlja, in s tem določi, kdo je najbolj ogrožen, a se ne sme meriti samo finančna revščina, temveč tudi večrazsežnostna prikrajšanost;

13.

priporoča, da morajo imeti otroci na tej kritični stopnji razvoja dostop do kakovostnih storitev; meni, da so poglavitne storitve zdravstveno varstvo, izobraževanje, podpora za starše in družino, stanovanje in zaščita, kar najpogosteje zagotavljajo lokalni in regionalni organi;

14.

poziva države članice, naj sprejmejo, izvajajo in spremljajo načrte za ublažitev večrazsežnostne revščine otrok s posebnim poudarkom na pravicah otrok ter naj postavijo cilje za zmanjšanje revščine otrok in socialne izključenosti, pri čemer naj namenijo posebno pozornost in prednost tistim otrokom, ki so najbolj izpostavljeni revščini; opozarja, kako pomembno je, da se države članice glede realnih odhodkov za socialno varstvo, zdravstvo, izobraževanje in socialna stanovanja vrnejo vsaj na raven izpred krize, da bodo koristile najbolj ogroženim otrokom;

15.

poziva države članice, naj izvajajo načrte za ublažitev občutka izključenosti med otroki z motnjami v duševnem razvoju, in sicer z uvedbo učinkovitejših modulov usposabljanja, ki bodo v podporo njihovemu načinu učenja;

16.

poziva države članice, naj priznajo, da sta revščina otrok in socialna izključenost osrednji oviri, ki ju je treba premagati za uresničitev ciljev strategije Evropa 2020 v zvezi s stopnjo zaposlenosti ter naložbami v raziskave, razvoj, energijo in trajnostni razvoj;

17.

poziva države članice, naj namenijo večjo pozornost oblikovanju in možnosti ustreznega zunajšolskega okolja, kjer bodo otroci lahko smiselno in stimulativno preživljali čas po pouku in med počitnicami, ter naj se posvetijo tudi možnostim za osnovno zdravstveno varstvo za otroke na prikrajšanih, oddaljenih in težko dostopnih območjih;

18.

poziva države članice, naj preprečijo getoizacijo otrok, ki trpijo revščino in socialno izključenost tako, da določijo najnižje standarde za stanovanja za otroke in pri tem upoštevajo, kaj je za otroke najbolje, da družinam zagotovijo ustrezno stanovanje, ki bi zadovoljevalo njihove potrebe in ščitilo njihovo dobrobit, zasebnost in kakovost življenja, in s tem pripomorejo k doseganju socialne pravičnosti in kohezije pa tudi k boju proti socialni izključenosti in revščini;

19.

poziva Komisijo in Parlament, naj izkoristita priložnost in ob vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira za boljšo uporabo sredstev iz Evropskega socialnega sklada, Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim in programa za zaposlovanje in socialne inovacije ter preverita, ali so otroci v programskem načrtovanju in izvajanju regionalne in kohezijske politike obravnavani prednostno, zlasti glede na obvezo, da se postopoma zaprejo veliki nastanitveni zavodi (izvršljivo od leta 2014), in za utrditev statusa posvojitelja in rejnika, da bodo lahko sirote in prikrajšani otroci rasli v družinah ali v družini podobnem okolju; Komisijo tudi poziva, naj oblikuje kazalnike za analiziranje revščine otrok;

20.

poziva Komisijo in države članice, naj preučijo, ali je treba za nekatere skupine prebivalcev obravnavati strategije, ki temeljijo na živilih, kot so diverzifikacija živil in obogatitev živil, pa tudi izobraževanje o prehrani, javno zdravje in ukrepe s področja varnosti hrane ter ne nazadnje dodatke k prehrani, zato da bi preprečili negativne učinke neustrezne prehranjenosti ali podhranjenosti na zdravje otrok;

21.

priporoča državam članicam, naj v svojih nacionalnih proračunih vidno, pregledno, participativno in odgovorno namenijo sredstva in odhodke za boj proti revščini otrok ter naj izpolnijo svojo dolžnost, da zaščitijo otroke, tudi s povečanjem javnih izdatkov za uresničitev teh ciljev; poziva države članice, naj v čim večji meri uporabljajo strukturne in investicijske sklade, zlasti Evropski socialni sklad, da bodo izvajale vse tri stebre iz priporočila Vlaganje v otroke;

22.

priporoča Komisiji, naj oblikuje smernice, s katerimi bi podprla sodelovanje otrok v procesu oblikovanja politik, naj postavi mehanizme, s katerimi bo spodbujala in zagotavljala udeležbo otrok v sprejemanju odločitev, ki vplivajo na njihovo življenje, ter jim omogočila in jih spodbujala k izražanju informiranih stališč, zagotovi pa naj tudi, da bodo stališča otrok pri najpomembnejših odločitvah, ki jih bodo zadevale, tudi ustrezno upoštevana;

23.

priporoča Evropski komisiji in državam članicam, naj določijo cilje za zmanjšanje revščine in socialne izključenosti otrok;

24.

poziva države članice, naj po potrebi oblikujejo sporazume o sodelovanju s subjekti in institucijami, ki spodbujajo izobraževanje, tudi na kulturnem in športnem področju, vključevanje otrok ter boj proti revščini otrok; priporoča pa, naj države članice poskrbijo za nadzor, kakovost, trajnost in primernost tovrstne podpore ter dejanske rezultate;

25.

poziva države članice, naj izvajajo zakonodajo za zaščito ali povečanje starševskih prejemkov, tudi z izvajanjem učinkovitih instrumentov za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, naj obvarujejo pravico žensk, da se po nosečnosti in porodniškem dopustu vrnejo na delo, in naj zagotovijo podporo enostarševskim družinam; nadalje poudarja, da bi z okrepljeno zakonodajo o očetovskem dopustu pomembno spodbudili boj proti diskriminaciji na podlagi spola in diskriminaciji pri plačilu; poziva države članice, naj zagotovijo, da delodajalci neenakega obravnavanja in nadlegovanja zaposlenih ne bodo opravičevali s sklicevanjem na nosečnost, vzgojo otrok ali z družinskimi nalogami;

26.

priporoča, naj države članice pripravijo proaktivne, splošne in integrirane socialne politike, s katerimi bodo preprečevale revščino in premeščanje otrok iz družinskega okolja; poziva države članice, naj zagotovijo, da se bo institucionalizacija otrok in mladih uporabila le kot zadnja možnost in v izrednih okoliščinah, ter naj prehod z zavodskih storitev na storitve, ki slonijo na družini in skupnosti, podprejo s sredstvi evropskih strukturnih skladov in Evropskega sklada za strateške naložbe;

27.

priporoča državam članicam, naj se odpovedo oskrbi v zavodih v korist stabilnega rejniškega sistema, ki otroke in mladostnike boljše pripravi na samostojno življenje, stalno izobraževanje ali delo;

28.

priporoča državam članicam, naj razvijejo in izvajajo integrirane sisteme za zaščito otrok pred nasiljem, zlorabo, izkoriščanjem in zanemarjanjem, tako da bodo tako vsi odgovorni in sestavni deli sistema sodelovali v vseh sektorjih in agencijah ter si delili odgovornost za vzpostavljanje varnega in spodbudnega okolja za vse otroke;

29.

poziva države članice, naj izvajajo politiko, ki bo omogočala odpiranje in ohranjanje dostojnih delovnih mest ter razvijanje sistemov za usposabljanje, povečanje kvalifikacij in pridobivanje ugodnosti, kot je delo na daljavo ali prožen delovni čas, tako da bodo staršem po prekinitvi njihove poklicne poti omogočile lažji vstop ali vrnitev na trg dela;

30.

poziva institucije EU, agencije EU, organe držav članic in druge deležnike, naj pripravijo jasne vloge, odgovornosti, reden dialog in postopke za primere, ko otroci potrebujejo zaščito v čezmejnih situacijah;

31.

poziva države članice, naj vsem otrokom zagotovijo dostop do brezplačnega, vključujočega in kakovostnega javnega šolstva za vse starosti, vključno s predšolsko vzgojo in varstvom, v formalni in neformalni obliki, da bi spodbujali čustveni, socialni, kognitivni in telesni razvoj otrok, zagotovijo naj ustrezna razmerja med številom učiteljem in številom učencev, spodbujajo socialno mešane skupine ter zagotovijo, da bodo lahko vsi otroci deležni vključujočega visokokakovostnega šolstva, s tem bodo čim bolj povečale vpliv šolskega sistema na enake možnosti in prekinile začarani krog revščine;

32.

poziva države članice, naj povečajo kakovost ponujenih izobraževalnih storitev z individualnim pristopom, spodbujanjem sodelovanja med učitelji, socialnimi delavci in starši, da bi pri otrocih in mladostnikih preprečili opuščanje šolanja;

33.

poziva države članice, naj posebno pozornost namenijo razvoju cenovno ugodne in dostopne predšolske vzgoje in varstva ter naj na to gledajo kot na družbeno naložbo, s katero bi odpravili neenakost in rešili izzive, s katerimi se soočajo zlasti otroci iz prikrajšanih družin, obenem pa naj ozaveščajo starše o koristih dejavnega sodelovanja v predšolski vzgoji in varstvu;

34.

poziva države članice, naj spodbujajo inkluzivno šolanje, v katerem bi bilo treba prilagoditi število učiteljev za otroke s posebnimi potrebami, pa tudi zagotoviti integracijo otrok s posebnimi potrebami v običajne razrede;

35.

spodbuja države članice, naj otrokom iz vseh socialnih skupin omogočijo splošen in enak dostop do jasli in vrtcev;

36.

priporoča državam članicam, naj spodbujajo polno vključenost vseh otrok v šole, tako da zagotovijo brezplačno osnovno šolsko gradivo, hranljive obroke in potrebni šolski prevoz, s čimer bi povečali učinkovitost sedanjih javnih naložb v ta sektor in se bolje spopadli z medgeneracijskim prenašanjem revščine;

37.

poziva države članice, naj zagotovijo splošno, javno, brezplačno in kakovostno zdravstveno varstvo, in sicer zadeva preventivno in osnovno zdravstveno varstvo, programe cepljenja, dostop do diagnosticiranja, zdravljenja in rehabilitacije, logopedske in psihološke terapije za otroke, pravico do spolnega in reproduktivnega zdravja žensk z zagotavljanjem zdravstvenega varstva za dojenčke in zdravstvene nege pred porodom in po njem, zlasti v primeru prezgodnjega poroda, ter dostop do družinskih zdravnikov, medicinskih sester, zobozdravnikov in specialistov za duševno zdravje za vse otroke in njihove družine; poziva države članice in Komisijo, naj te vidike vključijo v javnozdravstvene strategije na nacionalni ravni in ravni EU;

38.

priporoča državam članicam, naj zagotovijo potrebno podporo, da se vsem otrokom omogoči uresničevanje pravice do kulture, športa in prostega časa, s posebnim poudarkom na zagotavljanju enakega dostopa in kakovosti za revne otroke, otroke na oddaljenih območjih, invalidne otroke, otroke iz narodnostnih, verskih, jezikovnih in migrantskih manjšin, otroke, ki se selijo po EU, ne glede na nacionalnost, ter otroke izseljencev, ki ostanejo v državi izvora; opozarja na pravico do igre, določeno v Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah;

39.

poudarja, da je treba otroke, ki doživljajo revščino in socialno izključenost, bolj zaščititi pred nasiljem v družini;

40.

poziva države članice, zlasti tiste, kjer so socialne neenakosti večje, naj okrepijo socialne pravice ter dostop do storitev in socialne zaščite, kar mora zagotavljati država, in sicer s povečanjem števila delavcev in strokovnjakov za storitve na področju socialne varnosti, ki delajo z otroki in zanje, in izboljšanjem zdravstvenega, psihološkega in socialnega varstva, tako da bo usmerjeno k najbolj potrebnim, zlasti otrokom, skladno s pristopom zgodnjega ukrepanja;

41.

državam članicam priporoča vzpostavitev mehanizmov, ki bodo spodbujali sodelovanje otrok pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na njihovo življenje, in jim omogočali izražati informirana mnenja, pri čemer je treba njihova mnenja ustrezno upoštevati in vključiti v glavne odločitve, ki jih bodo zadevale;

42.

priznava vlogo civilne družbe, organizacij za pravice otrok in boj proti revščini pri zagotavljanju enovitosti politike EU, ter poziva k okrepljenemu civilnemu dialogu o preprečevanju in odpravljanju revščine otrok v državah članicah;

43.

poziva Komisijo, naj si kot izrecno prednostno nalogo zastavi zgodnje opuščanje šolanja in odpravo revščine med otroki;

44.

poziva države članice in Komisijo, naj dejavno sodelujejo v boju proti trgovini z otroki za katero koli vrsto izkoriščanja: delo, prisilne poroke, nezakonite posvojitve, nezakonite dejavnosti in spolno zlorabo;

45.

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo delovanje evropskih in nadnacionalnih mrež za boj proti revščini ter izključenosti otrok in mladih; opozarja, da je treba še posebej podpreti vključevanje najbolj oddaljenih in najbolj prikrajšanih regij v ta omrežja in institucije;

46.

meni, da je pravica do brezplačnega in splošnega izobraževalnega, zdravstvenega in socialnovarstvenega sistema osnovni pogoj za boj proti revščini, zlasti med otroki; glede na ta cilj poziva Komisijo in države članice, naj glede na slabšanje javnih storitev uvedejo jamstvo za otroke, da bo lahko vsak reven otrok deležen brezplačnega zdravstvenega varstva, brezplačnega šolanja, dostojnega stanovanja in ustrezne prehrane, v okviru celostnega evropskega načrta za boj proti revščini otrok, ki bo zajemal tudi jamstvo za otroke in programe za podporo in omogočanje staršem, da bodo izstopili iz socialne izključenosti in se vključili na trg dela;

47.

poziva države članice, naj prek občin podprejo lokalna središča za podporo otrokom in njihovim družinam, predvsem v skupnostih in/ali na območjih, ki so najbolj zaznamovana z revščino otrok, tam pa zagotovijo pravno podporo in/ali svetovanje, svetovanje staršem in učno podporo, pa tudi usposabljanje in svetovanje o zdravem načinu življenja, varni uporabi interneta itd.;

48.

priporoča Komisiji in državam članicam, naj razvijejo statistične metode, ki bodo vključevale večrazsežnostne kazalnike za merjenje revščine, socialne izključenosti, neenakosti, diskriminacije in dobrobiti otrok (dohodek staršev, dostop do visokokakovostnih javnih storitev, udeležba v družbenih in kulturnih dejavnostih, dostop do ustreznih storitev formalnega in neformalnega izobraževanja, izpostavljenost fizičnim tveganjem, varnost, stabilno družinsko okolje, stopnja življenjskega zadovoljstva), te naj razdelajo po starosti, spolu in posebej prikrajšanih skupinah, tako da bi lahko pridobili podatke za obveščeno oblikovanje politik z dokazi, ter naj upoštevajo omejitve merjenj relativne revščine in delo, opravljeno v okviru Programa Združenih narodov za razvoj, Unicefa, Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj in podskupine Odbora za socialno zaščito, zadolžena za kazalnike, in naj upoštevajo več kazalnikov, ne samo kazalnik o tveganju revščine ali socialne izključenosti; poziva Evropsko komisijo in države članice, naj pripravijo odzive na podlagi celovitega pristopa ter naj v celoti uporabijo podatke, zbrane v okviru pobud, kot je analiza večkratno prekrivajoče se prikrajšanosti, ki jo je razvil UNICEF; poudarja, da bi bilo treba razviti dodatne kazalnike, da bi bolje ovrednotili kakovost storitev, njihove rezultate in dostopnost, na primer glede na socialno-ekonomski status in okolje staršev (migranti ali manjšina), spol, invalidnost in geografske vidike;

49.

poziva Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij, naj pripravita mnenje o vlaganju v otroke;

50.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.