Čezmejne povezave kot ključni elementi energetske unije

V zadnjih desetletjih si Evropska unija intenzivno prizadeva za izgradnjo najbolj integriranega, konkurenčnega in trajnostnega skupnega energetskega trga na svetu.

Integriranost energetskih trgov EU že daje oprijemljive rezultate: veleprodajne cene električne energije so se zmanjšale za tretjino[1]; odjemalci imajo večjo izbiro, saj si dobavitelji energije prizadevajo zagotoviti nižje cene in boljše storitve; pravni okvir je povečal konkurenco v sektorju.

Kljub temu na tem področju ostaja še veliko dela. Odvisnost od uvoza, zastarela infrastruktura in pomanjkanje naložb, maloprodajni trg, ki ne deluje v celoti, visoke cene energije za državljane in poslovne odjemalce, ki škodujejo konkurenčnosti naših podjetij, potreba po prehodu na nizkoogljično gospodarstvo zaradi boja proti podnebnim spremembam ter izzivi za naš vodilni položaj v svetu na področju tehnologij – na podlagi naštetega je možno skleniti le, da mora EU preseči razdrobljenost svojih nacionalnih energetskih trgov. Evropska unija mora prevzeti drugačne načine proizvodnje, prenosa in porabe energije. Evropska energetska politika se mora spet obrniti v pravo smer – proti vzpostavitvi energetske unije.

Iz teh razlogov je Evropska komisija sprejela okvirno strategijo za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost. To sporočilo o doseganju 10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti je konkreten korak v tej smeri.

Čezmejno povezano evropsko energetsko omrežje je ključno za zanesljivo oskrbo z energijo v Evropi, večjo konkurenco na notranjem trgu, ki se bo odrazila v konkurenčnejših cenah, ter hitrejše razogljičenje in doseganje ciljev podnebne politike, h katerim se je Evropska unija zavezala. Čezmejno povezano omrežje bo pripomoglo tudi k izpolnitvi končnega cilja energetske unije, tj. zagotoviti cenovno dostopno, zanesljivo in trajnostno energijo ter rast in delovna mesta v vsej EU.

Med številnimi državami čezmejnih povezav še ni. Izgradnja teh čezmejnih povezav bo zahtevala takojšnjo mobilizacijo vseh prizadevanj na vseh ravneh z namenom izpolnitve skupnega cilja – v celoti delujočega in povezanega notranjega energetskega trga.

Energetska infrastruktura je visoko na seznamu prednostnih nalog v okviru evropskega energetskega programa. Evropski svet je oktobra 2014 pozval k „hitri izvedbi vseh ukrepov, ki omogočajo izpolnitev cilja medomrežne povezanosti najmanj 10 % inštaliranih zmogljivosti proizvodnje električne energije v vseh državah članicah.“ To sporočilo[2] je odziv na navedeni poziv in predstavlja strategijo za zagotavljanje popolne integracije notranjega elektroenergetskega trga s pomočjo zadostne ravni čezmejne povezanosti, kar bo predstavljalo tudi enega ključnih elementov energetske unije.

Koristi čezmejno povezanega energetskega sistema

Čezmejno povezovanje izoliranih nacionalnih elektroenergetskih sistemov in vzpostavitev zares evropskega elektroenergetskega sistema bosta Evropski uniji in državam članicam zagotovila številne pomembne koristi.

Čezmejne elektroenergetske povezave bodo povečale zanesljivost oskrbe z energijo v Evropi. Povečale bodo zanesljivost elektroenergetskega sistema, s čimer se bo tudi povečala kakovost storitev ter zmanjšalo število izpadov energije in izgube produktivnosti v industrijskih panogah. Ambiciozne ravni čezmejne elektroenergetske povezanosti bodo pomagale zmanjšati odvisnost Evrope, po zaslugi optimizacije sistema in posledično manjših količin uvoženih goriv pa se bo v Evropi ustvarjalo tudi več priložnosti za naložbe, rast in nova delovna mesta. Poleg tega čezmejne povezave tudi olajšajo takojšnjo pomoč med sistemskimi operaterji prenosnih omrežij (TSO), kar bo izboljšalo sodelovanje ter povečalo solidarnost med njimi.

Čezmejno povezano omrežje bo zaradi večje konkurence in učinkovitosti omogočilo dostopne cene na notranjem trgu ter boljšo in stroškovno učinkovitejšo rabo razpoložljivih virov. Čezmejne povezave so neločljivo povezane z večjo integriranostjo evropskega trga, zagotavljajo pa tudi večji trg ter višje ravni konkurence in učinkovitosti trga. Spodnja slika prikazuje občutno povečanje čezmejnih prenosov električne energije od konca 90-ih let prejšnjega stoletja, ko se je začel proces odpiranja trgov.

Razvoj skupne količine čezmejnih izmenjav, ki so jih opravili sistemski operaterji prenosnih omrežij v članicah ENTSO-E od leta 1975

ENTSO-E || Izmenjave s tretjimi državami

Trg, ki je po zaslugi čezmejnih povezav bolj integriran, tudi zmanjšuje potrebo po naložbah v konične proizvodne zmogljivosti in shranjevanje, saj elektrarne v posameznih državah članicah ne bi bile potrebne istočasno. To bi zagotovilo znatne ekonomske in politične koristi v državah članicah zaradi zmanjšanja potrebnih kapitalskih naložb ter zmanjšanje vplivov na okolje z vidika elektrarn, ki jih ne bo treba zgraditi. S povečanjem obsega izmenjav storitev izravnave odstopanj se bodo tudi znižali kratkoročni stroški obratovanja sistema. Nižji stroški proizvodnje energije in/ali manjše naložbe v proizvodnjo ter nenastali stroški goriva zaradi čezmejne povezanosti elektroenergetskih omrežij se bodo odrazili v konkurenčnejših cenah električne energije za podjetja in gospodinjstva. Ustrezno čezmejno povezano evropsko energetsko omrežje bo prednosti trga približalo evropskim državljanom, saj bi odjemalci do leta 2030 prihranili 12–40 milijard EUR letno[3].

Dobro čezmejno povezano omrežje je ključnega pomena za trajnostni razvoj in razogljičenje mešanice virov energije, saj omogoča sprejemanje vedno večje količine energije iz nestalnih obnovljivih virov v omrežje na bolj zanesljiv in stroškovno učinkovit način. S tem, ko bodo obnovljivi viri predstavljali večji delež v proizvodni mešanici, bo mogoče lažje doseči podnebne cilje EU, saj se bodo posledično zmanjšale emisije CO2 in hkrati povečala zanesljivost oskrbe. Višja raven čezmejne povezanosti je bistvena tudi za uresničitev ambicije EU, da postane vodilna v svetu na področju energije iz obnovljivih virov, kar ni le vprašanje odgovorne podnebne politike temveč tudi ena ključnih točk industrijske politike. Evropska podjetja, ki delujejo na področju obnovljivih virov energije in tehnologij za njihovo izkoriščanje, so se uveljavila kot pomembni industrijski akterji, saj je bilo leta 2012 pri njih zaposlenih okoli 1,2 milijona ljudi in zagotavljajo stabilna delovna mesta na regionalni in lokalni ravni ter trajnostno rast.

Več čezmejnih povezav bo tako prispevalo k dolgoročno dostopnejšim cenam električne energije zaradi večje učinkovitosti trga, večji varnosti, zanesljivosti in kakovosti oskrbe z električno energijo, kar je ključnega pomena za družbene in gospodarske dejavnosti, ter visoki standarde na področju varstva okolja. Vse to bo pripomoglo k zmanjšanju naše energijske odvisnosti, saj se bo zmanjšala poraba uvoženih goriv, in spodbudilo nove naložbe v Evropi zaradi konkurenčnejših cen električne energije in večje konkurenčnosti evropske industrije. Zaradi večjega števila čezmejnih elektroenergetskih povezav se bo zmanjšal vpliv na okolje zaradi nezgrajenih elektrarn in manj emisij CO2 ter povečala zmogljivost za vključevanje energije iz obnovljivih virov, s čimer bi se sprostil večji potencial za rast evropske energije iz obnovljivih virov. Ta evropska industrija bi lahko prevzela vodilno vlogo v svetu, s tem pa bi se tudi izboljšale njene možnosti za ustvarjanje novih delovnih mest v Evropi.

Čezmejno povezovanje elektroenergetskih trgov mora zato v prihodnjih letih biti prednostna naloga politike Evropske unije na vseh ravneh.

Temeljito posodobljena politika EU na področju energetske infrastrukture

Države članice se zavedajo, kakšne koristi prinaša čezmejno povezovanje, zato so svoje čezmejne prenosne zmogljivosti v zadnjih desetletjih povečevale. Kljub temu dvanajst držav članic, predvsem tiste z obrobja EU, še ne dosegajo cilja 10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti in so zato izolirane od notranjega elektroenergetskega trga.

Ravni čezmejne povezanosti na področju električne energije v letu 2014

Država članica || ||

Države članice z več kot 10-odstotno čezmejno povezanostjo

AT || || 29 %

BE || || 17 %

BG || || 11 %

CZ || || 17 %

DE || || 10 %

DK || || 44 %

FI || || 30 %

FR || || 10 %

GR || || 11 %

HR || || 69 %

HU || || 29 %

LU || || 245 %

NL || || 17 %

SI || || 65 %

SE || || 26 %

SK || || 61 %

Države članice z manj kot 10-odstotno čezmejno povezanostjo

IE || || 9 %

IT || || 7 %

RO || || 7 %

PT || || 7 %

EE[4] || || 4 %

LT4 || || 4 %

LV4 || || 4 %

UK || || 6 %

ES || || 3 %

PL || || 2 %

CY || || 0 %

MT || || 0 %

|| Vir: ENTSO-E, Prognoza scenarijev in zadostnosti 2014 („Scenario Outlook and Adequacy Forecast 2014“). ||

V tem kontekstu se je Evropska unija postopoma opremljala s pravimi političnimi orodji, s katerimi bi omogočila potrebne naložbe v omrežno infrastrukturo, med katerimi so najpomembnejše naložbe v čezmejne povezave.

Zaradi gospodarske krize je Evropska komisija pripravila Evropski energetski program za oživitev (EEPR), ki je med drugim vključeval identifikacijo projektov čezmejnih povezav v vsej EU in mobilizacijo finančnih virov EU. Ta program je pripomogel k realizaciji številnih projektov čezmejnih povezav med državami članicami, ki sicer zaradi pomanjkanja ustreznih finančnih sredstev ne bi bile zgrajene. EEPR je za čezmejne elektroenergetske povezave prispeval približno 650 milijonov EUR (Priloga 1).

Shema čezmejnih povezav, podprtih v okviru EEPR

Leta 2013 sprejeta uredba TEN-E[5] skupaj z instrumentom za povezovanje Evrope (IPE)[6] tvori stabilen evropski instrument za identifikacijo in zagotavljanje pravočasne izvedbe projektov, ki jih Evropa potrebuje vzdolž 12 prednostnih koridorjev in območij. Ta orodja ter med drugim uvedba projektov skupnega interesa, izboljšanje zakonodajne obravnave in pospešitev izdajanja dovoljenj predstavljajo velik korak naprej.

Kot je poudaril Evropski svet, bi bilo treba cilj čezmejne povezanosti doseči predvsem preko izvajanja projektov skupnega interesa. Prvi seznam projektov skupnega interesa Unije je bil sprejet leta 2013; na njem je 248 projektov, od tega 137 na področju električne energije, vključno s 52 čezmejnimi elektroenergetskimi povezavami in enim projektom s predhodnimi naložbami, ki bi omogočile nadaljnje čezmejne povezave, med katerimi jih 37 vključuje države članice, katerih raven čezmejne povezanosti je trenutno nižja od 10 %.

Shema čezmejnih daljnovodov s prvega seznama projektov skupnega interesa v državah članicah z ravnijo čezmejne povezanosti pod 10 %

Seznam projektov skupnega interesa je spremenljiv seznam, ki se posodablja vsaki dve leti. Priprava drugega seznama v regionalnem okviru, ki ga določa uredba TEN-E, že poteka, Komisija pa naj bi ga predvidoma sprejela jeseni 2015. Posebej prednostno bodo obravnavani tisti projekti, ki bodo znatno povečali trenutne čezmejne prenosne zmogljivosti tam, kjer so trenutno bistveno pod ciljem 10 %, in zlasti tam, kjer bo ta cilj še posebej težko doseči.

Projekte skupnega interesa načrtujejo in izvajajo tako sistemski operaterji prenosnih omrežij (TSO) kot tudi zasebni nosilci projektov. Aktualni projekti so v različnih razvojnih fazah – nekateri so že v izgradnji, številni pa so še v zgodnejših fazah priprave. Približno 75 % vseh projektov skupnega interesa s prvega seznama Unije naj bi bilo dokončanih do leta 2020.

V nadaljevanju je navedenih nekaj primerov projektov, podprtih iz EEPR, in projektov skupnega interesa, ki bi, ko bodo dokončani, državam članicam pomagali doseči cilj 10 % – nekateri že v nekaj mesecih, drugi pa srednjeročno:

· Projekt, ki povezuje Baixas (Francija) in Santa-Llogaio (Španija), je prejel podporo iz EEPR. Po začetku obratovanja februarja 2015 se bo čezmejna prenosna zmogljivost med Francijo in Iberskim polotokom podvojila. V zvezi s projektom skupnega interesa med Akvitanijo (Francija) in Baskijo (Španija) trenutno potekajo podrobne študije, ki se financirajo iz nepovratnih sredstev ES. Ta projekt bi čezmejne prenosne zmogljivosti še podvojil. Vse strani si prizadevajo za njegovo dokončanje do leta 2020, s čimer bi se raven čezmejne povezanosti približala cilju 10 %.

· Na prvem seznamu projektov skupnega interesa je tudi nova čezmejna povezava med Portugalsko (Villa Fria–Vila do Conde–Recarei) in Španijo (Beariz–Fontefria), ki bo raven čezmejnih zmogljivosti med Portugalsko in Španijo, ki trenutno znaša 7 %, do leta 2016 dvignila nad ciljnih 10 %.

· Estonija, Latvija in Litva so dobro povezane med seboj, vendar je njihova čezmejna povezanost z elektroenergetskim trgom EU leta 2011 za vse tri države znašala le 4 %. Vendar se stanje naglo izboljšuje. Do leta 2015 so baltske države po zaslugi projekta Estlink2, ki je bil zgrajen s podporo EEPR, dosegle 10-odstotno čezmejno povezanost z elektroenergetskim trgom EU preko Finske. Čezmejna povezava med Švedsko (Nybro) in Litvo (Klaipeda), znana kot projekt Nordbalt1, ki se financira v okviru EEPR, bo po sredini leta 2016 še povečala integracijo elektroenergetskega trga baltskih držav v borzo električne energije Nord Pool Spot.

· Dokončanje projekta skupnega interesa izgradnje čezmejne povezave med Litvo in Poljsko, znane pod imenom LitPol Link, bo konec leta 2015 podvojila raven čezmejnih prenosnih zmogljivosti Poljske, tako da bo znašala 4 %. Prav tako bo nadalje izboljšala sinhrono čezmejno povezanost baltskih omrežij z evropskimi celinskimi omrežji. Še en projekt skupnega interesa, tj. čezmejna povezava med Vierradenom (Nemčija) in Krajnikom (Poljska), bo raven poljske čezmejne povezanosti dvignil nad 10 % do leta 2020.

· Združeno kraljestvo bo cilj 10 % doseglo po zaslugi projektov skupnega interesa, ki vključujejo notranje daljnovode ter čezmejne povezave z Belgijo, Francijo, Irsko in Norveško, hkrati pa povezave preko njenih meja ne bodo več tako prezasedene.

· Številni italijanski projekti skupnega interesa v elektroenergetskem sektorju, zlasti čezmejni daljnovodi med Italijo ter Francijo, Švico in Avstrijo ter potrebne notranje izboljšave, bodo po dokončanju do leta 2020 povečali čezmejne prenosne zmogljivosti s sosednjimi državami na približno 12 %. To bo Italiji zagotovilo večjo zanesljivost oskrbe z električno energijo in močno zmanjšalo tveganja prezasedenosti.

· Tudi Irska bi po zaslugi projektov skupnega interesa s prvega seznama lahko bistveno povečala svoje čezmejne prenosne zmogljivosti. Raven čezmejne povezanosti Irske je leta 2011 znašala 3 %. Vendar se je v letu 2013 po zaslugi projekta, ki se je financiral iz EEPR in povezuje Irsko z Združenim kraljestvom, dvignila na 7 %, v letu 2020 pa naj bi celo presegla 15 %, saj bodo do takrat zaključeni načrtovani projekti skupnega interesa za nadaljnje povezovanje z Združenim kraljestvom (s Severno Irsko in Veliko Britanijo) ter morda tudi povezava s Francijo.

· Raven čezmejne povezanosti Romunije se bo do leta 2017, ko bo dokončana čezmejna povezava s Srbijo, s sedanjih 7 % dvignila na več kot 9 % in se tako približala ciljni vrednosti.

· Ciper je energetski otok, ki je zelo odvisen od nafte in se sooča z visokimi cenami električne energije. Na prvi seznam projektov skupnega interesa Unije je bil uvrščen prihodnji čezmejni daljnovod „Euroasia Interconnector“, ki je trenutno v fazi predhodnih ocen izvedljivosti. Zmogljivost povezave bo 2 000 MW, s čimer bi se po izgradnji v letu 2023 raven čezmejne povezanosti Cipra povečala na več kot 100 %.

· S podporo EEPR in izgradnjo visokonapetostne čezmejne povezave z Italijo (Sicilijo) v letu 2015 se bo raven čezmejne povezanosti Malte s sedanjih 0 % povečala na okoli 35 %.

Z izvajanjem projektov skupnega interesa se bo Evropa močno približala cilju 10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti držav članic, če bodo predvideni projekti dokončani[7] do leta 2020 (glej spodnji zemljevid). V državah, ki zaostajajo za ciljnimi vrednostmi (zlasti v Španiji in na Cipru), bo treba okrepiti prizadevanja, da bo z bolj usklajenim pristopom in z uporabo vseh razpoložljivih orodij cilj 10 % do leta 2020 pravočasno dosežen tudi tam.

Prikaz ravni čezmejne povezanosti po izvedbi sedanjih projektov skupnega interesa v letu 2020

                                                                                                                                                                               

                                                                                                                                                                                       

Evropski regulativni ovir se mora v celoti izvajati in uporabljati 

Trden regulativni okvir je predpogoj za izvedbo potrebnih naložb v infrastrukturo. Evropska unija od leta 2013 uporablja celovit pristop k načrtovanju in izgradnji infrastrukture. Uredba o vseevropskih energetskih omrežjih (TEN-E) prvič obravnava specifično problematiko projektov, ki potekajo na obeh straneh meje ali ki imajo vpliv na čezmejne tokove.

Uredba TEN-E ugotavlja, da ti projekti zahtevajo posebno regulativno obravnavo, ter predlaga analizo stroškov in koristi, s katero je mogoče jasno prikazati nadnacionalne koristi. Poleg tega določa možnost za čezmejno razporejanje stroškov sorazmerno s koristmi, ki jih projekti ustvarijo v zadevni državi članici. Uredba tudi zahteva, da nacionalni regulativni organi zagotovijo regulativne spodbude, sorazmerne s tveganji, povezanimi s takimi projekti. To pomeni, da se v omrežnini za uporabo infrastrukture upoštevajo npr. ustrezen časovni okvir za povračilo naložbe, amortizacijska doba, potreba po predhodnih naložbah itd.

Nosilci velike večine projektov so sistemski operaterji prenosnih omrežij, omrežnine pa potrjujejo ali določajo regulatorji. Nekatere projekte, med drugim tudi nekaj projektov skupnega interesa, vodijo zasebne stranke – takšne projekte imenujemo komercialni vodi. Pri njih se stroški običajno pokrivajo z razliko v ceni na vsakem koncu povezave in se soočajo s povsem drugačnimi vrstami tveganj. Čeprav zanje še vedno veljajo določbe iz uredbe TEN-E o postopkih izdajanja dovoljenj, se tem povezavam zato pogosto odobrijo izvzetja iz delov regulativnega okvira, na primer tistega o dostopu tretjih oseb in uporabe tarif za prezasedenost. 

Uredba TEN-E prvič obravnava tudi problematiko dolgotrajnih postopkov izdajanja dovoljenj in sprejetja s strani javnega organa, ki sta največji oviri pri razvoju infrastrukture in še posebej nadzemnih daljnovodov. Uredba uvaja zavezujočo omejitev skupnega trajanja izdajanja dovoljenj na 3,5 let, kar bi moralo bistveno skrajšati sedanje povprečje, ki znaša 10–13 let. Pristojnosti za izdajanje dovoljenj morajo biti podeljene enemu samemu pristojnemu organu („točka ‚vse na enem mestu‘“). Po strogih izvršilnih ukrepih Komisije bodo te točke spomladi 2015[8] končno vzpostavljene v vseh državah članicah. Uvedeni so bili tudi novi predpisi o intenzivnejšem posvetovanju in večji preglednosti, ki zagotavljajo širšo vključenost državljanov v proces načrtovanja. Namen tega je izboljšati učinkovitost tega procesa in obenem ohraniti visoke standarde EU na področju varstva okolja[9].

Ključnega pomena je, da države članice v celoti izvajajo in uporabljajo določbe uredbe TEN-E ter se s tem izognejo zamudam pri izvedbi potrebnih projektov. Komisija bo poskrbela za dosledno izvajanje in strogo izvrševanje predpisov.

Optimalno izkoriščanje vseh razpoložljivih finančnih instrumentov, IPE, ESIF in EFSI

Komisija ocenjuje, da bo za izgradnjo potrebne infrastrukture za zadostno čezmejno povezanost vseh držav članic, s čimer se bo zagotovila zanesljiva oskrba in povečala trajnostnost, do leta 2020 potrebnih približno 200 milijard EUR. Za projekte na področju električne energije je potrebnih približno 105 milijard EUR, od tega okoli 35 milijard EUR za čezmejne povezave, ki so pridobile status projekta skupnega interesa in so potrebne za dosego cilja 10-odstotne čezmejne povezanosti v celotni EU.

Pomen čezmejno povezanega omrežja se odraža tudi v večletnem proračunu EU za obdobje 2014–2020. V okviru instrumenta za povezovanje Evrope (IPE), ki pokriva tri sektorje (promet, energijo in telekomunikacije), je za energijo namenjenih 5,35 milijarde od skupno približno 30 milijard EUR[10]. Čeprav financiranje iz IPE predstavlja okoli 3 % naložb, potrebnih do leta 2020, pa lahko privabi tudi druga sredstva prek finančnih instrumentov, kot so na primer finančne obveznice, kar je bilo preskušeno že v pilotni fazi v obdobju 2012–2013. Pomemben delež prispevka IPE bo tako izveden s pomočjo takšnih instrumentov.

Nepovratna sredstva iz IPE bodo lahko zagotovila določen učinek le, če bodo usmerjena v nekaj ključnih projektov, poleg tega pa jih je treba združiti tudi s prizadevanji regulatorjev za financiranje projektov iz omrežnin in drugih virov. Države članice lahko pod določenimi pogoji uporabijo tudi evropske strukturne in investicijske sklade (ESIF). Predhodne ocene so pokazale, da naj bi za velike projekte na področju elektroenergetske in plinske infrastrukture 2 milijardi EUR namenil tudi Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR). To možnost na primer nameravata izkoristiti Češka republika (predvidoma okoli 200 milijonov EUR) in Litva (predvidoma 69,5 milijona EUR), sredstva iz ESRR pa bosta namenili za izgradnjo pametnih visokonapetostnih elektroenergetskih omrežij.

13. januarja 2015 je Komisija predlagala ustanovitev Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), s čimer bi se bistveno izboljšala dostopnost naložbenih projektov EU do dolgoročnega financiranja. Iz tega instrumenta bi se lahko črpala sredstva za predlagane projekte skupnega interesa ali druge projekte čezmejnih povezav, kar bi pospešilo in dopolnilo trenutno strukturo podpore tako za projekte skupnega interesa kot tudi druge projekte. EFSI, ki bo ustanovljen v tesnem partnerskem sodelovanju z Evropsko investicijsko banko (EIB), bo ponujal tudi nove možnosti za komercialno financiranje. Ta sklad je eden temeljnih kamnov svežnja Komisije o rasti, delovnih mestih in naložbah. EFSI bo mobiliziral najmanj 315 milijard EUR zasebnih in javnih naložb v vsej EU, v primerjavi s prispevkom iz proračuna EU v višini 16 milijard EUR in prispevkom EIB v višini 5 milijard EUR. Multiplikacijski učinek EFSI se ocenjuje na vsaj 1 : 15.

Energija je visoko na seznamu prednostnih področij sklada. Njegove investicijske dejavnosti so v skladu s politikami Unije in podpirajo splošne cilje, kot je na primer razvoj infrastrukture, tudi na področju energije in še posebej čezmejnih energetskih povezav.

Poleg instrumenta za povezovanje Evrope se bo tudi EFSI zelo verjetno izkazal za pomembno orodje za podporo projektom skupnega interesa in pomoč nosilcem projektov za izvedbo svojih projektov. Vzpostavljen bo tudi naložbeni portal, ki je zasnovan z namenom povečati preglednost dinamičnega seznama naložbenih projektov EU tako, da bodo informacije dostopne potencialnim vlagateljem. EFSI združuje nosilce projekta in vlagatelje ter zagotavlja boljšo podporo v zvezi s finančnimi tveganji. Ker velika večina infrastrukturnih projektov temelji na dodelanih poslovnih načrtih, lahko EFSI skupaj z drugimi investicijskimi in komercialnimi bankami igra ključno vlogo pri spodbujanju potrebnih naložb. Za zagotovitev dostopa do financiranja iz EFSI bosta ključnega pomena hitra in pravočasna priprava projekta. Tu bodo morale pomembno vlogo odigrati regionalne skupine, vključene v postopke projektov skupnega interesa.

Evropsko svetovalno vozlišče za naložbe (EIAH) bo nadgradilo obstoječe svetovalne službe EIB in Komisije ter zagotavljalo svetovalno podporo pri izbiri, pripravi in razvoju naložbenih projektov, hkrati pa delovalo tudi kot enotno strokovno svetovalno vozlišče (tudi za pravna vprašanja) za projektno financiranje v EU. To bo vključevalo podporo pri uporabi tehnične pomoči za strukturiranje projektov, uporabi inovativnih finančnih instrumentov in uporabi javno-zasebnih partnerstev. EIAH ne upošteval le EFSI, temveč tudi nasvete v zvezi uporabo drugih možnosti, ki so v zvezi z infrastrukturnimi projekti že na voljo, med drugim v okviru IPE in evropskih strukturnih in investicijskih skladov.

Enako pomembno je poudariti prispevke zasebnih vlagateljev, bodisi preko EFSI bodisi preko tržnih instrumentov, na primer evropskih dolgoročnih investicijskih skladov, ki lahko zasebna finančna sredstva usmerijo v dolgoročne naložbe, kot je energetska infrastruktura.

Politika TEN-E že daje prve rezultate, vendar bo treba storiti še več. Za hitrejšo dosego cilja čezmejne povezanosti Komisija namerava okrepiti dejavnosti regionalnih skupin, ustanovljenih na podlagi uredbe TEN-E, podrobneje spremljati napredek pri izvedbi vseh projektov skupnega interesa ter po potrebi predlagati zgodnje, ciljno usmerjene popravne ukrepe, zlasti v državah članicah, ki so od cilja 10 % najbolj oddaljene. Okrepila bo tudi svojo podporo ključnim projektom s ciljno usmerjenimi ukrepi. Komisija bo pri vsakem posameznem projektu preučila morebitne ovire in tveganja, ki bi utegnili povzročiti zamude pri izgradnji, ter po potrebi sprejela ukrepe, kot so:

– združevanje nosilcev projektov, da bi skupaj našli rešitve tehničnih težav ter težav pri načrtovanju, projektiranju in izvajanju, ter olajšala njihovo komuniciranje z EIB in drugimi bankami;

– zagotovitev dostopa do tehnične pomoči za boljšo zasnovo projekta in povečanje njegove privlačnosti za vlagatelje;

– sodelovanje z ACER in nacionalnimi regulatorji, da bi določili optimalne spodbude;

– zagotovitev skladnosti z uredbo TEN-E in sprožitev ustreznih postopkov, če se določbe, na primer tiste o izdajanju dovoljenj, ne bodo izvajale;

– pospeševanje doseganja soglasja med državami članicami pri razreševanju političnih vprašanj.

Treba je okrepiti regionalno sodelovanje

Ključni projekti skupnega interesa, zlasti čezmejni daljnovodi, so večinoma obsežni, kompleksni projekti, pri katerih pogosto prihaja do zamud. Nosilci projektov kot glavne dejavnike, ki lahko otežijo hitro izvedbo projektov, navajajo postopke izdajanja dovoljenj in sprejetje s strani javnih organov. Možnosti za pospešitev njihove izvedbe zato zahtevajo usklajeno delovanje vseh udeleženih strani, vključno z državami članicami, operaterji prenosnih omrežij, nosilci projekta, regulatorji in organi, pristojni za načrtovanje.

Pri vseh projektih skupnega interesa je potreben pristop, ki presega raven posameznega projekta. Tesno regionalno sodelovanje, vzpostavljeno v okviru regionalnih skupin iz uredbe TEN-E, je ključnega pomena za izvedbo.

Štiri regionalne skupine na področju električne energije (Omrežje v severnih morjih, Načrt čezmejnega povezovanja na baltskem energetskem trgu [BEMIP], Elektroenergetske čezmejne povezave med severom in jugom v zahodni Evropi ter Elektroenergetske čezmejne povezave med severom in jugom v srednje- in jugovzhodni Evropi) sprejmejo regionalni seznam projektov skupnega interesa, ki služi kot podlaga za pripravo seznama na ravni EU. Prav tako spremljajo izvajanje projektov skupnega interesa v svoji regiji, poročajo o morebitnih težavah in lahko predlagajo popravne ukrepe.

Vendar pa delovanje v okviru regionalnih skupin ni vedno zadostno. Predvsem je treba regionalno sodelovanje še okrepiti in ga dvigniti na takšno raven, da bo lahko obravnavalo širše prednostne naloge politike, ki presegajo vprašanja v zvezi z načrtovanjem in izvajanjem projektov. Ta širša vprašanja se navezujejo na primer na potrebo po iskanju inovativnih tehnoloških rešitev, usklajevanje načrtovanja omrežja z načrtovanjem proizvodnje, urgentno odpravljanje tveganj v zvezi z zanesljivostjo oskrbe s pomočjo usklajenih regulatornih in infrastrukturnih ukrepov ali intenzivnejše iskanje trajnostnih in sprejemljivih rešitev v okoljsko občutljivih regijah.

Komisija meni, da bi bilo treba delo regionalnih skupin iz TEN-E izboljšati na naslednjih področjih:

- V baltski regiji okrepljeno regionalno sodelovanje v okviru BEMIP že kaže prve rezultate in regija bo do leta 2020 dobro čezmejno povezana tako na področju električne energije kot plina. Komisija trenutno v tesnem sodelovanju z zadevnimi državami članicami pregleduje strukture BEMIP, da bi racionalizirala dejavnosti in jih preusmerila na preostale izzive, vključno zlasti s sinhrono povezanostjo baltskih držav z evropskim celinskim omrežjem, vključevanjem obnovljivih virov energije in ukrepi za izboljšanje energijske učinkovitosti. Proces pregleda naj bi se zaključil s podpisom novega memoranduma o soglasju med latvijskim predsedovanjem EU.

- Še ena regija, ki je bila v sklepih Evropskega sveta iz oktobra 2014 izrecno omenjena, je Iberski polotok. Sodelovanje na področju njegove čezmejne povezanosti se je nedavno okrepilo s podpisom skupne strateške listine med sistemskimi operaterji prenosnih omrežij Španije, Francije in Portugalske januarja 2015. V skupni strateški listini so določeni skupni cilji in navedene nekatere možnosti za projekte. Komisija je aktivno spodbujala to sodelovanje in bo ustanovila novo skupino na visoki ravni za konkretiziranje sodelovanja. V podporo temu delu je Komisija začela izvajati študijo o koristih, stroških in tehničnih možnostih za nadaljnje čezmejno povezovanje Iberskega polotoka s preostalo EU. Marca 2015 bo potekal vrh voditeljev držav in vlad navedenih treh držav. Komisija je prepričana, da bo vrh temu procesu dal nov zagon in bo ustrezno spremljala vsa nova prizadevanja. 

- Države, ki ležijo ob severnih morjih trenutno zaradi nezadostne čezmejne povezanosti ne morejo optimalno izkoristiti obstoječih in predvidenih proizvodnih zmogljivosti na kopnem in na morju. Severna morja zagotavljajo edinstveno priložnost za dobavo znatne količine domače nizkoogljične energije, proizvedene v bližini nekaterih energijsko najintenzivnejših regij v Evropi. Njihov proizvodni potencial bi lahko do leta 2030 pokrival 4–12 % porabe električne energije EU. Cilj v tej regiji je izboljšati čezmejno povezanost z namenom spodbujanja integracije trga in trgovinskih tokov ter vključitve večjih količin na morju proizvedene energije iz obnovljivih virov, zlasti vetra. To območje ponuja tudi dobre možnosti za razvoj inovativnih tehnologij, kot so na primer tehnologije za zajemanje in shranjevanje ogljika, shranjevanje električne energije ali pretvarjanje električne energije v plin. Komisija aktivno podpira in bo še naprej spodbujala delo te regionalne skupine in pripravo akcijskega načrta.

- Komisija je vzpostavila okrepljeno sodelovanje pri določanju prednostnih nalog na področju razvoja infrastrukture v srednji in jugovzhodni Evropi. Elektroenergetske trge v tej regiji bi bilo treba bolje čezmejno povezati in jih posodobiti, da bi lahko začeli bolje izkoriščati potencial energije iz obnovljivih virov. To je še toliko bolj pomembno, ker se regija sooča s posebej težko situacijo na plinskem trgu po opustitvi južnega toka. V ta namen je bila januarja 2015 ustanovljena skupina na visoki ravni, ki se bo prvič sestala 9. februarja v Sofiji.

Komisija bo pri vsaki od navedenih oblik okrepljenega regionalnega sodelovanja tesno sodelovala z zadevnimi državami članicami pri pripravi regionalnih strategij za obravnavanje najnujnejših vprašanj in določanje ustreznih ukrepov. Vse štiri regije bodo pripravile akcijski načrt s konkretnimi mejniki za izvedbo, vključno s konkretnimi predlogi za zagotovitev doseganja cilja 10-odstotne čezmejne povezanosti, določenega na ravni EU. Komisija je seznanjena, da je bilo v specifičnih primerih, kjer bo cilj 10 % težje doseči, podanih že več predlogov (npr. nova faza projekta LitPol Link za baltske države ter čezmejne povezave Navarra–Bordeaux, Sabiñanigo–Marsillon ali Monzón–Cazaril za Iberski polotok). V teh primerih bo Komisija zadevnim stranem zagotovila pomoč in svetovanje, da bi nove projekte lahko ustrezno vključile v svoje akcijske načrte.

Komisija bo podrobno spremljala izvajanje akcijskih načrtov. V največji možni meri bo tudi spodbujala usklajevanje delovnih praks med različnimi regionalnimi skupinami.

Komisija bo tesno sodelovala tudi z Evropsko mrežo sistemskih operaterjev prenosnih omrežij električne energije, s čimer želi zagotoviti, da bi se razširilo področje desetletnega načrta razvoja omrežja, ki je edini instrument za izbiro projektov skupnega interesa, in v njegovem okviru jasno določili projekti, s pomočjo katerih bo mogoče doseči cilj 10-odstotne čezmejne povezanosti, hkrati pa tudi predlagati konkretne ukrepe, vključno z možnostjo dopolnjevanja desetletnega načrta, če bo to potrebno.

Komisija bo Evropskemu svetu vsako leto poročala o izvajanju projektov skupnega interesa in napredku pri doseganju cilja 10 %, kar bo pomemben element celovitih letnih spremljanj napredka, predvidenih v strateškem okviru za energetsko unijo. Komisija bo zagotovila, da bo delo regionalnih skupin ustvarjalo ustrezne učinke sinergije z EFSI, ko bo ustanovljen. Poleg tega bo tudi usmerjala razpravo znotraj regionalnih skupin o drugih perečih vprašanjih, na primer posodobitvi omrežij.

Komisija bo konec leta 2015 sklicala prvi forum za energetsko infrastrukturo, ki bo – po potrebi tudi s sosednjimi državami – razpravljal o možnih rešitvah za težave, s katerimi se soočajo vse regije v Evropi.

Obeti do leta 2030

Na poziv Evropskega sveta iz marca 2014 je Komisija maja 2014 predlagala, da se sedanji cilj 10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti poviša na 15 % do leta 2030 ob upoštevanju stroškovnih vidikov in potenciala za trgovanje v zadevnih regijah. Oktobra 2014 je Evropski svet pooblastil Komisijo, naj „redno poroča Evropskemu svetu, da bi dosegli cilj 15 % odstotkov do leta 2030“. Ta cilj naj bi dosegli predvsem z izvajanjem projektov skupnega interesa.

Ciljev energetske politike EU ter ciljev na področju energije in podnebnih sprememb do let 2020 in 2030 ne bo mogoče doseči brez v celoti medsebojno povezanega evropskega elektroenergetskega omrežja z več čezmejnimi povezavami, zmogljivostmi za shranjevanje in pametnimi omrežji, kar bi v sistemu z večjim deležem energije iz nestalnih obnovljivih virov omogočilo uravnavanje povpraševanja in zagotovilo zanesljivo oskrbo z energijo. Iz tega vidika bo bistvenega pomena tudi postopna izgradnja vseevropskih elektroenergetskih avtocest. Komisija je januarja 2014 naznanila, da namerava spremljati uvajanje pametnih omrežij in ravni čezmejne povezanosti med državami članicami, zlasti med tistimi, ki so najbolj oddaljene od cilja 10 % svoje inštalirane proizvodne zmogljivosti.

Za dokončanje notranjega elektroenergetskega trga, zlasti odpravo izoliranih energetskih otokov, zanesljivo oskrbo z energijo za vse odjemalce in povečanje deleža energije iz nestalnih obnovljivih virov v celotni proizvodnji, 10-odstotna čezmejna povezanost ne bo zadostovala, zato morajo EU in države članice stremeti tudi k doseganju cilja 15 % do leta 2030. Obenem je zaradi razlik med državami članicami v smislu zemljepisne lege, mešanice virov energije in strukture oskrbe potreben posamičen pristop k vsakemu primeru posebej, ki temelji na temeljiti oceni ozkih grl ob upoštevanju stroškov. Strukture za regionalno sodelovanje bodo dragoceno okolje za razpravo in doseganje sporazumov o nadaljnjih ukrepih. Komisija bo te oblike okrepljenega regionalnega sodelovanja uporabila tudi za izpolnitev cilja 15 %.

Sklepne ugotovitve

Evropska unija mora raven svoje čezmejne elektroenergetske povezanosti dvigniti na 10 % do leta 2020, če želi doseči cilj trdne energetske unije s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost. Jasno je, da mora Evropa okrepiti svoja prizadevanja pri soočanju z izzivi na področju energetske in podnebne politike.

Nedavno vzpostavljeni regulativni in pravni okvir že daje prve rezultate. Zdaj morajo države članice in drugi udeleženci pokazati svojo politično odločenost za dosego zastavljenih ciljev. To pomeni, da morajo okrepiti prizadevanja v okviru regionalnih skupin, ustanovljenih na podlagi uredbe TEN-E, medtem ko bo Komisija še naprej dajala pobude za poglobitev regionalnega sodelovanja.

Evropski svet se je strinjal, da bi bilo treba za zagotovitev izpolnjevanja ciljev politike EU razviti zanesljiv in pregleden sistem upravljanja brez nepotrebnih upravnih bremen. To vključuje tudi racionalizacijo sedanjih zahtev glede poročanja.

Komisija bo izdala poročilo na podlagi poročil držav članic. To poročilo, ki bo pomemben element celovitih letnih spremljanj napredka, predvidenih v strateškem okviru za energetsko unijo, bo vključevalo celovito analizo stanja glede izvajanja projektov skupnega interesa ter priporočila za pospešitev projektov in povečanje prilagodljivosti seznama projektov skupnega interesa, če cilj 10-odstotne čezmejne povezanosti ne bo dosežen do leta 2020. Komisija bo po potrebi predlagala nadaljnje ukrepe za dosego tega cilja.

Kot je razvidno iz pozitivnih rezultatov politične angažiranosti v zvezi z baltsko regijo in Iberskim polotokom, je podpora na najvišji ravni ključnega pomena za zagotovitev napredka v zvezi s temi obsežnimi projekti.

[1] To se nanaša na obdobje 2008–2012; gl. tudi COM(2014) 21/2.

[2] V skladu s pooblastilom Evropskega sveta se to sporočilo osredotoča na električno energijo. Na področju plina ciljna raven čezmejne povezanosti ni bila predlagana, ker morajo biti države članice zaradi zagotavljanja zanesljive oskrbe že zdaj zmožne ustrezno ukrepati v primeru odpovedi njihove največje plinske infrastrukture (tako imenovano pravilo N-1). Gl. tudi Uredbo (EU) št. 994/2010.

[3] Študija: Koristi integriranega evropskega energetskega trga („Benefits of an integrated European energy market“), julij 2013, Booz & Co.

[4] Tri baltske države – Estonija, Latvija in Litva – še niso sinhronizirane z evropskim omrežjem in jih je zato treba obravnavati kot enoten subjekt. Čeprav so v celoti integrirane med seboj, vrednost 4 % za vse tri baltske države prikazuje njihovo raven čezmejne povezanosti z evropskim elektroenergetskim trgom (tj. preko Finske). Te vrednosti ustrezajo stanju z začetka leta 2014, preden je pričela obratovati čezmejna povezava Estlink2. Z dokončanjem tega projekta se je raven čezmejne povezanosti baltskih držav bistveno povečala, in sicer na okoli 10 %. 

[5] Uredba (EU) št. 347/2013 o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo (UL L 115, 25.4.2013).

[6] Uredba (EU) št. 1316/2013 o vzpostavitvi Instrumenta za povezovanje Evrope (UL L 348, 20.12.2013).

[7] V Prilogi 2 je naveden pregled projektov v državah članicah, ki še ne dosegajo 10-odstotne čezmejne povezanosti.

[8] V skladu z uredbo TEN-E je sicer rok za to potekel jeseni 2013.

[9] Poleg tega so službe Komisije pripravile smernice za racionalizacijo postopkov presoje vplivov na okolje za projekte skupnega interesa s področja energetske infrastrukture.

[10] Ti zneski upoštevajo nedavni predlog Komisije za ustanovitev Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI).

PRILOGA 1

Projekti, ki se sofinancirajo iz Evropskega energetskega programa za oživitev (EEPR)

Ø EstLink 2 je druga čezmejna enosmerna visokonapetostna čezmejna povezava za enosmerni tok med Estonijo in Finsko, s katero so se prenosne zmogljivosti med državama povečale na 1 000 MW.

Ø Nordbalt je nova čezmejna povezava med Švedsko in Litvo s prenosno zmogljivostjo 700 MW.

Ø Čezmejna povezava Avstrija–Madžarska (Dunaj–Györ) z zmogljivostjo 1 100 MVA je izboljšala interoperabilnost avstrijskega in madžarskega elektroenergetskega omrežja.

Ø Čezmejna povezava Španija–Francija (Sta. Llogaia–Baixas) poteka preko podzemnega kabla, ki prečka Pireneje skozi namenski predor, in ima zmogljivost 1 400–1 800 MW.

Ø Čezmejna povezava Malta–Italija (Pembroke–Marina di Ragusa), s katero bo odpravljena izoliranost malteškega elektroenergetskega omrežja od preostale Evrope, poteka preko podmorskega visokonapetostnega kabla za izmenični tok z nazivno zmogljivostjo 250 MVA.

Ø Čezmejna povezava Združeno kraljestvo–Irska (Deeside–Meath) poteka preko visokonapetostnega kabla za enosmerni tok z zmogljivostjo 500 MW. Ta projekt je predstavljal prvo čezmejno elektroenergetsko povezavo med Irsko in Veliko Britanijo.

Ø Projekt, ki vključuje štiri nadzemne daljnovode med Tunesom in Taviro (PT), Tunesom in Estóijem (PT), Taviro (PT) in Alcoutimom (PT) ter Ouriquejem in Estóijem (PT), je prispeval k nadgradnji in širitvi portugalskega elektroenergetskega omrežja.

Ø Okrepitev elektroenergetskega omrežja med regijo Douro (PT) in špansko mejo v Aldeadavili je bila dokončana jeseni 2011.

               

PRILOGA 2

Projekti skupnega interesa za povečanje zmogljivosti v državah članicah z ravnijo čezmejne povezanosti pod 10 %

Prednostni koridor || Projekt skupnega interesa || Začetek obratovanja in faza projekta[1]

Prednostni koridor „Omrežje v severnih morjih“ (NSOG) || 1.1.1 Čezmejna povezava med Zeebruggejem (BE) in bližino Richborougha (UK) || 2018 Pridobivanje dovoljenj

1.2 Projekt skupnega interesa v Belgiji: dve vozlišči na morju, pripravljeni za priključitev na omrežje in povezani s kopensko razdelilno-transformatorsko postajo Zeebrugge (BE), s predhodnimi naložbami, ki bodo omogočale povezave s Francijo in/ali Združenim kraljestvom[2] || 2018 Pridobivanje dovoljenj

1.6 Projekt skupnega interesa Francije in Irske: čezmejna povezava La Martyre (FR)–Great Island ali Knockraha (IE) || 2025 Faza izdelave študij

1.7.1 Francija in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Cotentin (FR)–bližina Exetra (UK) [trenutno poznana kot projekt FAB] || 2022 Faza izdelave študij

1.7.2 Francija in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Tourbe (FR)–Chilling (UK) [trenutno poznana kot projekt IFA2] || 2020 Faza izdelave študij

1.7.3 Francija in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Coquelles (FR)–Folkestone (UK) [trenutno poznana kot projekt ElecLink] || 2016 Izgradnja v sredini leta 2015

1.9.1 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava grofija Offaly (IE)–Pembroke in Pentir (UK) || 2019 Pridobivanje dovoljenj

1.9.2 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava med vozliščema Coolkeeragh in Coleraine (IE) ter postajo Hunterston (Islay, Argyll) ter vetrnimi elektrarnami na morju na lokaciji C (UK) || 2020 Faza izdelave študij

1.9.3 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Northern hub, Dublin, in Codling Bank (IE)–Trawsfynyd in Pembroke (UK) || 2020 Faza izdelave študij

1.9.4 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Irish Midlands (IE)–Pembroke (UK) || 2017–2020 Faza izdelave študij

1.9.5 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Irish Midlands (IE)–Alverdiscott, Devon (UK) || 2017–2020 Faza izdelave študij

1.9.6 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava irska obala–Pembroke (UK) || 2017–2020 Faza izdelave študij

1.10 Projekt skupnega interesa: čezmejna povezava med Norveško in Združenim kraljestvom || 2020 Pridobivanje dovoljenj

1.11.2 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava severozahodna Irska (IE)–Midlands (UK) || 2017 Pridobivanje dovoljenj

1.11.4 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Glinsk, Mayo (IE)–Connah’s Quai, Deeside (UK) || 2018 Pridobivanje dovoljenj

Prednostni koridor – Elektroenergetske čezmejne povezave med severom in jugom v zahodni Evropi („NSI Zahod – elektrika“) || 2.4 Projekt skupnega interesa Francije in Italije: povezava Codrongianos (IT)–Lucciana (Korzika, FR) in Suvereto (IT) [trenutno poznana kot projekt SA.CO.I.3] || 2022 Faza izdelave študij

2.5.1 Čezmejna povezava Grande Ile (FR)–Piossasco (IT) [trenutno poznana kot projekt Savoie–Piemont] || 2019 FR – pridobivanje dovoljenj IT – v gradnji

2.7 Projekt skupnega interesa Francije in Španije: povezava Akvitanija (FR)–Baskija (ES) || 2020 Faza izdelave študij

2.13.1 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Woodland (IE)– Turleenan (UK – Severna Irska) || 2017 Pridobivanje dovoljenj

2.13.2 Irska in Združeno kraljestvo: povezava Srananagh (IE)–Turleenan (UK – Severna Irska) || 2020–2025 Faza izdelave študij

2.14 Projekt skupnega interesa Italije in Švice: čezmejna povezava Thusis/Sils (CH)–Verderio Inferiore (IT) || 2018 Pridobivanje dovoljenj

2.15.1 Čezmejna povezava Airolo (CH)–Baggio (IT) || 2022

2.17 Projekt skupnega interesa Portugalske in Španije: povezava Vila Fria–Vila do Conde–Recarei (PT)–Beariz–Fontefría (ES) || 2016 Pridobivanje dovoljenj

Prednostni koridor – Elektroenergetske povezave med severom in jugom v srednjevzhodni in jugovzhodni Evropi („NSI Vzhod – elektrika“) || 3.2.1 Čezmejna povezava Lienz (AT)–Veneto (IT) || 2022 Faza izdelave študij

3.3 Projekt skupnega interesa Avstrije in Italije: čezmejna povezava Nauders (AT)–milanska regija (IT) || 2018 Faza izdelave študij

3.4 Projekt skupnega interesa Avstrije in Italije: čezmejna povezava Wurmlach (AT)–Somplago (IT) || 2017 Pridobivanje dovoljenj

3.10.1 Čezmejna povezava Hadera (IL)–Vasilikos (CY) || 2018 Faza izdelave študij

 3.10.2 Čezmejna povezava Vasilikos (CY)–Korakia, Kreta (EL) || 2022 Faza izdelave študij

3.14.1 Čezmejna povezava Eisenhüttenstadt (DE)–Plewiska (PL) || 2022 Faza izdelave študij

3.15.1 Čezmejna povezava Vierraden (DE)–Krajnik (PL) || 2017 Pridobivanje dovoljenj

3.19.1 Čezmejna povezava Villanova (IT)–Lastva (ME) || 2017 V gradnji

3.20.1 Čezmejna povezava Videm zahod (IT)–Okroglo (SI) || 2021 Faza izdelave študij

3.21 Projekt skupnega interesa Italije in Slovenije: čezmejna povezava Salgareda (IT)–Divača–Beričevo (SI) || 2022 Pridobivanje dovoljenj

3.22.1 Čezmejna povezava Resita (RO)–Pančevo (RS) || 2017 Pridobivanje dovoljenj

Načrt čezmejnega povezovanja na baltskem energetskem trgu („BEMIP – elektrika“) || 4.2.1 Čezmejna povezava Kilingi-Nõmme (EE)–razdelilno-transformatorska postaja Riga CHP2 (LV) || 2020 Pridobivanje dovoljenj

4.3 Projekt skupnega interesa Estonije, Latvije in Litve: sinhrona čezmejna povezava z evropskimi celinskimi omrežji || 2023–2025 Faza izdelave študij

4.5.1 Litovski del čezmejne povezave Alytus (LT)–litovsko-poljska meja || 2015 V gradnji

[1] V skladu z desetletnim načrtom razvoja omrežja iz 2014, ki ga je izdelal ENTSO-E (če je ustrezno), ali v skladu z informacijami, ki so jih nosilci projektov Komisiji predložili v letu 2014.

[2] Projekti na modri podlagi zadevajo projekte čezmejnih povezav, ki naj bi bili dokončani do 2017/18 ali pri katerih bo večina del dokončanih do 2017; upravičeni so do podpore iz EFSI.