Kazalo

1............ Povzetek. 3

2............ Pariški protokol 5

3............ Zagotavljanje ambicioznega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. 6

3.1......... Cilj EU za leto 2030 in načrtovani nacionalni prispevki 6

3.2......... Skupno prizadevanje na svetovni ravni 6

4............ Zagotavljanje dinamike s pomočjo rednega pregledovanja ciljev. 7

5............ Izboljšanje preglednosti in odgovornosti 8

6............ Doseganje odpornosti na podnebne spremembe s prilagajanjem.. 9

7............ Spodbujanje izvajanja in sodelovanja. 9

7.1......... Zagon javnega in zasebnega podnebnega financiranja. 9

7.2......... Povečanje mednarodnega skupnega ukrepanja. 10

7.3......... Podpora razvoju in uporabi podnebju prijaznih tehnologij 11

7.4......... Krepitev zmogljivosti 11

8............ Uporaba drugih politik EU.. 11

9............ Naslednji koraki 13

1            Povzetek

Glede na najnovejše ugotovitve Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) bodo podnebne spremembe, če ne bodo sprejeti nujni ukrepi, prinesle zelo resne, vsesplošne in nepopravljive posledice za vse ljudi in ekosisteme po svetu. Za omejitev nevarnega porasta povprečne svetovne temperature na manj kot 2 °C v primerjavi s predindustrijskimi ravnmi (cilj manj kot 2 °C) je treba znatno in trajno zmanjšati emisije toplogrednih plinov v vseh državah.

Ta svetovni prehod na nizke emisije je mogoče doseči, ne da bi pri tem ogrozili rast in delovna mesta, zagotavlja pa lahko pomembne priložnosti za oživitev gospodarstva v Evropi in po svetu. Ukrepi za spopadanje s podnebnimi spremembami prinašajo tudi znatne koristi v smislu blaginje državljanov. Odlaganje tega prehoda bo dvignilo skupne stroške in zožilo možnosti za učinkovito zmanjševanje emisij in pripravo na učinke podnebnih sprememb.

Vse države morajo nemudoma ukrepati z združenimi močmi. Od leta 1994 so se pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) osredotočile na ta izziv. Posledično se je več kot 90 držav – tako razvitih držav kot držav v razvoju – zavezalo, da bodo do leta 2020 zmanjšale svoje emisije. Vendar pa te zaveze niso zadostne za dosego cilja glede porasta temperature za manj kot 2 °C[1]. Zaradi tega so pogodbenice UNFCCC leta 2012 začele pogajanja o novem pravno zavezujočem sporazumu, ki bi ga uporabljale vse pogodbenice, s čimer bi svet usmerile na pot proti cilju porasta temperature za manj kot 2 °C. Sporazum 2015 bi bilo treba dokončno oblikovati v Parizu decembra 2015 in ga začeti izvajati leta 2020.

Z napredkom, ki je bil dosežen na nedavni konferenci o podnebju v Limi, je trden dogovor v Parizu na dosegu roke. Najpomembnejša je bila odločitev o tem, da bi države morale oblikovati in predlagati svoje cilje zmanjšanja emisij dovolj zgodaj pred konferenco v Parizu. Pripravljen je bil tudi prvi celovit osnutek besedila sporazuma iz leta 2015, ki odraža stališča vseh strank o vseh elementih, ki so predmet pogajanj.

Že precej pred konferenco v Limi je EU nadaljevala s prevzemanjem vodilne vloge in odločenosti za boj proti podnebnim spremembam na svetovni ravni. Na evropskem vrhu oktobra 2014 so se evropski voditelji dogovorili, da bi morala EU okrepiti svoja prizadevanja in do leta 2030 doma zmanjšati emisije za najmanj 40 % v primerjavi z letom 1990. Temu sta sledili napovedi Kitajske in ZDA. V Limi so države članice EU Zelenemu podnebnemu skladu (GCF) obljubile približno polovico zagonskega kapitala v višini 10 milijard USD za pomoč državam v razvoju. V okviru EU je bil sprejet novi naložbeni načrt. Sprostil bo javne in zasebne naložbe v realno gospodarstvo v višini vsaj 315 milijard EUR v naslednjih treh letih (2015–2017). Te naložbe bodo prispevale k posodobitvi in nadaljnjemu razogljičenju gospodarstva EU.

To sporočilo je odgovor na sklepe iz Lime in ključen element pri izvajanju prednostne naloge Komisije, in sicer izgradnje trdne energetske unije s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, v skladu s političnimi smernicami predsednika Komisije. Unijo pripravlja na zadnji krog pogajanj pred konferenco v Parizu decembra 2015.

To sporočilo zlasti:

odločitve, sprejete na evropskem vrhu oktobra 2014, predstavlja v obliki predlaganih ciljev EU za zmanjšanje emisij – načrtovanih nacionalnih prispevkov (INDC) – ki jih je treba predložiti do konca prvega četrtletja leta 2015; predlaga, da vse pogodbenice UNFCCC svoje INDC predložijo dovolj zgodaj pred konferenco v Parizu. Kitajska, ZDA in druge države iz skupine G20, kot tudi države z visokim ali srednje visokim dohodkom, bi morale to storiti do konca prvega četrtletja 2015. Večjo prožnost pa bi bilo treba zagotoviti najmanj razvitim državam; predstavlja vizijo za pregleden, dinamičen in pravno zavezujoč dogovor, ki vsebuje poštene in velikopotezne zaveze za vse pogodbenice na podlagi razvijajočih se svetovnih gospodarskih in geopolitičnih okoliščin. Skupaj bi te zaveze – na podlagi znanstvenih dokazov – morale svet usmeriti na pot k zmanjšanju svetovnih emisij do leta 2050 za vsaj 60 % pod ravnmi iz leta 2010. Če bi prišlo do razlik v ravneh zastavljenih ciljev v Parizu, bi bilo treba ta problem rešiti z oblikovanjem delovnega programa od leta 2016 v tesnem sodelovanju z Zelenim podnebnim skladom, da se opredelijo dodatni ukrepi za zmanjšanje emisij; predlaga, da bi moral biti sporazum iz leta 2015 v obliki protokola v okviru UNFCCC. Večja gospodarstva, zlasti EU, Kitajska in ZDA bi morale pokazati politično vodstvo s tem, da čim prej pristopijo k protokolu. Ta bi moral začeti veljati takoj po ratifikaciji v državah, ki skupaj ustvarijo 80 % sedanjih svetovnih emisij. V okviru novega protokola bi morali podnebno financiranje, razvoj in prenos tehnologij ter krepitev zmogljivosti spodbujati univerzalno sodelovanje in olajšati učinkovito ter uspešno uporabo strategij za zmanjšanje emisij in prilagoditev škodljivim učinkom podnebnih sprememb; poudarja, da bi Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO), Mednarodna pomorska organizacija (IMO) in Montrealski protokol morali delovati v smeri učinkovite ureditve emisij iz mednarodnega letalskega in ladijskega prevoza ter proizvodnje in porabe fluoriranih plinov pred koncem leta 2016; poudarja, kako lahko druge politike EU, kot so trgovina, raziskave v znanosti, inovacije in tehnološko sodelovanje, gospodarsko in razvojno sodelovanje, zmanjševanje tveganja nesreč in okolje krepijo mednarodno podnebno politiko EU; in je dopolnjeno z akcijskim načrtom za podnebno diplomacijo, ki sta ga skupaj razvila Evropska služba za zunanje delovanje in Komisija. Z akcijskim načrtom se namerava v sklopu priprav na konferenco v Parizu okrepiti ozaveščanje s strani EU in oblikovati zavezništva z ambicioznimi mednarodnimi partnerji.

Nekateri vidiki tega sporočila so natančneje opisani v spremnem delovnem dokumentu služb Komisije.

2          Pariški protokol

Da bi spodbudili skupno ukrepanje v skladu z ugotovitvami IPCC, mora Pariški protokol imeti naslednje cilje:

zagotoviti ambiciozno zmanjšanje emisij

o z navedbo dolgoročnega cilja do leta 2050, ki bi moral biti v zmanjšanju svetovnih emisij za najmanj 60 % pod ravnmi iz leta 2010[2]; ter

o s tem v zvezi z določitvijo jasnih, specifičnih, velikopoteznih in poštenih pravno zavezujočih zavez za blažitev, s čimer bi svet usmerili na pot proti cilju porasta temperature za manj kot 2 °C. Te zaveze morajo biti usklajene z načeli UNFCCC, ki se uporabljajo glede na razvijajočo se odgovornost, zmogljivosti in nacionalne okoliščine;

zagotoviti dinamiko z določitvijo splošnega pregleda, ki ga je treba izvesti vsakih pet let, s čimer bi povečali ambicije teh zavez za blažitev v skladu z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji; okrepiti preglednost in odgovornost, da bi lažje ocenili, ali so bili cilji zmanjšanja emisij doseženi, s tem povezane zaveze pa izpolnjene. Vzpostaviti je treba skupna pravila in postopke za letno poročanje in redno preverjanje ter pregled evidenc emisij s strani mednarodnih strokovnjakov; podpirati trajnostni razvoj, ki je odporen na podnebne spremembe, s spodbujanjem mednarodnega sodelovanja in podpornimi politikami, ki zmanjšujejo ranljivost in izboljšujejo zmogljivost držav, da se prilagajajo učinkom podnebnih sprememb; ter spodbujati učinkovito in uspešno izvajanje ter sodelovanje s spodbudnimi politikami, ki pritegnejo precejšnje, pregledne in predvidljive javne in zasebne naložbe v razvoj z nizkimi emisijami, ki je odporen na podnebne spremembe.

Ti cilji bi morali biti določeni v protokolu. Tehnični delovni program, ki naj bi bil pripravljen do leta 2017, bi moral vsebovati podrobna pravila, postopke in institucije, potrebne za doseganje teh ciljev.

Za pristop k protokolu se mora stranka zavezati k blažitvi posledic podnebnih sprememb. Pogodbenice bodo lahko sodelovale pri odločanju v okviru protokola in bodo imele dostop do finančnih in drugih virov v podporo izvajanju protokola. Zaveze za blažitev v okviru protokola bi morale biti enako pravno zavezujoče za vse pogodbenice.

To bo za vlade, trge in javnost jasen signal, da so pogodbenice protokola zavezane k boju proti podnebnim spremembam, saj zagotavljajo:

najodločnejši izraz politične volje pogodbenice, da izpolni svoje zaveze; potrebno predvidljivost in gotovost za vse javne in zasebne akterje ter trajnost v razmerju do domačih političnih sprememb.

Dolžnost držav, ki zagovarjajo, da zaveze za blažitev ne bi smele biti zavezujoče na mednarodni ravni, je, da pokažejo, kako se lahko te prednosti zagotovijo z alternativnim pristopom.

Od vseh držav skupine G20, ki ustvarijo približno 75 % svetovnih emisij, ter drugih držav z visokim ali srednje visokim dohodkom se pričakuje, da pravočasno ratificirajo protokol ter ga izvajajo od leta 2020 dalje. EU, Kitajska in ZDA bi politično vodstvo morale pokazati zlasti s tem, da bi določile tempo s čimprejšnjim pristopom k protokolu. Protokol bi moral začeti veljati takoj po deponiranju listin o ratifikaciji v državah, ki v letu 2015 skupaj ustvarijo več kot 40 bruto ton ekvivalenta CO2. To predstavlja približno 80 % trenutnih svetovnih emisij.

3            Zagotavljanje ambicioznega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov

3.1.        Cilj EU za leto 2030 in načrtovani nacionalni prispevki

Prizadevanja podnebne in energetske politike EU prinašajo rezultate. V EU so se emisije med letoma 1990 in 2013 zmanjšale za 19 %, medtem ko se je BDP EU v istem obdobju povečal za 45 %. Okvir podnebne in energetske politike EU za leto 2030, kakor so se o njem dogovorili voditelji EU oktobra 2014, bo dodatno okrepil politični okvir. Določa zavezujoč cilj zmanjšanja emisij za celotno gospodarstvo, ki zajema vse sektorje in vse vire emisij, tudi kmetijstvo, gozdarstvo in drugo rabo zemljišč, in sicer najmanj 40 % zmanjšanja domačih emisij do leta 2030 v primerjavi z letom 1990. Ta cilj je ambiciozen in pošten ter v skladu s stroškovno-učinkovitim načrtom za zmanjšanje domačih emisij za vsaj 80 % do leta 2050[3]. EU je že sprejela pomembne ukrepe, da postane najbolj emisijsko učinkovito gospodarstvo na svetu. Cilj za leto 2030 bo zmanjšal emisijsko intenzivnost gospodarstva EU za nadaljnjih 50 %. Nedavno odobren naložbeni načrt EU bo sprostil precejšne zasebno financiranje za posodobitev in razogljičenje gospodarstva EU.

V tem trenutku predlaganje višjega pogojnega cilja ne bi bilo smiselno. Če bi izid mednarodnih pogajanj upravičeval ambicioznejši cilj, bi morala biti EU odprta za uporabo mednarodnih dobropisov za dopolnitev domačih zavez, dokler je popolnoma zagotovljena njihova okoljska skladnost in preprečeno dvojno obračunavanje.

3.2.        Skupno prizadevanje na svetovni ravni

EU ustvari 9 % svetovnih emisij, ta delež pa se zmanjšuje. Novembra 2014 sta Kitajska (25 %svetovnih) in ZDA (11 %), ki na svetovni ravni ustvarita največ emisij, sledili EU z oznanitvijo ciljev za obdobje po letu 2020. Skupaj bi ti cilji zajemali skoraj polovico svetovnih emisij. Da bi bil protokol učinkovit in bi dosegel enake konkurenčne pogoje na svetovni ravni, mora imeti naslednje:

· široko geografsko pokritost. Da bi dosegli potrebno pokritost emisij, morajo vse pogodbenice, razen najmanj razvitih držav, svoje INDC predložiti čim prej v letu 2015. Vse države iz skupine G20 ter druge države z visokim ali srednje visokim dohodkom bi morale to storiti do konca prvega četrtletja 2015. Te INDC bi bilo treba sporočiti v skladu z zahtevami po informacijah, dogovorjenih v Limi. Preglednica 1 prikazuje vsaj 40 % domačega zmanjšanja emisij, kakor so se dogovorili voditelji EU oktobra 2014, v obliki INDC v skladu z zahtevami po informacijah, dogovorjenih v Limi, da bi zagotovili preglednost, merljivost in primerljivost ciljev. Ta preglednica je v preprosti predlogi, ki bi lahko služila kot možen model tistim pogodbenicam, ki še oblikujejo svoje INDC. Najmanj razvite države bi lahko na prostovoljni podlagi predložile INDC, ki povzemajo politike in ukrepe z oceno zmanjšanja emisij. Vse druge pogodbenice protokola morajo ves čas ohranjati zavezo za blažitev. Navedene bi morale biti po abecednem vrstnem redu po pogodbenici v prilogi k protokolu;

· celovito pokritost sektorjev in emisij. Zaveze pogodbenic morajo ustvariti močne spodbude za vse akterje, da bi še naprej zmanjševali in omejevali emisije na svetovni ravni. Protokol bi moral zahtevati zmanjšanje emisij v vseh sektorjih, vključno s kmetijstvom, gozdarstvom in drugimi rabami zemljišč, mednarodnim letalskim in ladijskim prevozom ter fluoriranimi plini. Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO), Mednarodna pomorska organizacija (IMO) in Montrealski protokol bi morali delovati v smeri učinkovite ureditve emisij iz mednarodnega letalskega in ladijskega prevoza ter proizvodnje in porabe fluoriranih plinov pred koncem leta 2016;

· najvišjo možno raven ambicioznosti. Vsaka pogodbenica mora precej pred pariško konferenco izbrati svojo zavezo za blažitev ter opredeliti raven ambicioznosti in obseg glede na razvijajočo se odgovornost, zmogljivosti in nacionalne okoliščine. Države z največjo odgovornostjo in zmogljivostmi morajo imeti najbolj ambiciozne zaveze za blažitev. INDC vsake pogodbenice bi moral glede na njihove trenutne zaveze odražati znaten napredek pri ravni blažitvenih ambicij in obsegu. Odražati bi moral usmerjenost k nizkim ravnem celotnih emisij in emisij na prebivalca ter izboljšave v intenzivnosti emisij skozi čas;

· trdne zaveze za blažitev. Absolutni cilji za celotno gospodarstvo v povezavi z emisijskimi proračuni so najtrdnejša zaveza. Imajo veliko prednosti, kot so gotovost, preglednost, prožnost in, ob razširjeni uporabi, zmanjševanje tveganja za selitev virov CO2. V skladu z zamislijo o stopnjevanju skozi čas bi vse države, ki že imajo takšne cilje, morale te cilje ohranjati in jih zastavljati še višje glede na izhodiščno leto v preteklosti ali obdobje spremljanja. Države iz skupine G20 in druge države z visokim dohodkom, ki nimajo absolutnih ciljev v okviru protokola od leta 2020, bi se morale zavezati, da bodo to storile najpozneje do leta 2025. Druga gospodarstva v vzponu in države s srednje visokimi dohodki so pozvane, da to storijo čim prej in najpozneje leta 2030.

4.           Zagotavljanje dinamike s pomočjo rednega pregledovanja ciljev

Protokol bi moral določiti postopek, ki se uporablja za vse pogodbenice ter redno pregleduje in krepi zaveze za blažitev v skladu z dolgoročnimi cilji protokola. Če skupna prizadevanja pogodbenic ne bodo zadostovala za dosego potrebnega, bi moral ta postopek pogodbenice spodbuditi k povišanju sedanjih zavez in oblikovanju dovolj ambicioznih zavez v naslednjih ciljnih obdobjih.

Postopek pregleda, ki bi se začel leta 2020 in bi se ponovil vsakih pet let, bi pripomogel k preglednosti, jasnosti in razumevanju zavez pogodbenic za blažitev z vidika njihovih prispevkov k cilju porasta temperature za manj kot 2 ˚C. V okviru pregleda bi pogodbenice morale biti pozvane k razlagi napredka v zvezi z njihovimi zavezami za blažitev in zakaj menijo, da so bili njihovi ukrepi pošteni in ambiciozni.

Postopek bi moral temeljiti na znanstvenih informacijah, dokazih, ter vidikih razvijajoče se odgovornosti, zmogljivosti in različnih nacionalnih okoliščin. Moral bi biti preprost, učinkovit in se izogibati podvajanju z drugimi postopki. Ureditve za ciklus pregledov bi bilo treba sčasoma izboljšati, da bi lahko ostali na začrtani poti proti cilju porasta temperature za manj kot 2 °C.

Protokol in spremljajoči sklepi konference pogodbenic morajo zagotoviti dinamično uporabo sredstev za podnebno financiranje, prenos tehnologije in krepitev zmogljivosti upravičenih pogodbenic, zlasti tistih z najmanj zmogljivostmi. To bo vključevalo postopke za redno ocenjevanje ter izboljšanje ustreznosti in učinkovitosti načinov izvajanja s strani Zelenega podnebnega sklada, Globalnega sklada za okolje ter drugih ustreznih institucij. V Parizu je treba zagotoviti tudi podporo pogodbenicam za redno preverjanje in krepitev svojih pristopov k prilagajanju skozi čas.

5.           Izboljšanje preglednosti in odgovornosti

Protokol mora določiti ključne elemente skupnega sistema za preglednost in odgovornost, ki bi se uporabljali za vse pogodbenice. Vključevati morajo stroga pravila za spremljanje, poročanje, preverjanje in obračunavanje ter postopek, s katerim se zagotavlja odgovornost pogodbenice za izpolnjevanje njenih zavez. Ta sistem bo bistven za zagotovitev zavesti, da vsaka pogodbenica uresničuje svoje zaveze in je na pravi poti do svojega cilj. Ključen bo tudi za vzpostavitev zaupanja, spodbujanje ambicij ter zagotovitev predvidljivosti in pravne varnosti. Pogodbenice bi morale tako najpozneje ob ratifikaciji predložiti zadnje letne evidence emisij, ki zajemajo obdobje od 2010 do 2015.

Ta sistem bi moral biti primeren dlje časa. Čeprav mora biti dovolj prožen, da bo vključeval različne vrste zavez, nacionalnih zmogljivosti in okoliščin, pa ta prožnost ne bi smela ogrožati preglednosti, odgovornosti in ambicij. Neodvisne skupine izvedencev za pregledovanje bi morale opravljati redne preglede. Novi protokol bi moral upoštevati neto prenose med državami, ki so se odločile za povezavo svojih domačih trgov ogljika, in to bi bilo treba upoštevati pri ocenjevanju skladnosti.

Nenazadnje bi na podlagi protokola moral biti ustanovljen organ, ki bi olajšal izvajanje in obravnaval vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi s skladnostjo glede izvajanja zavez katere koli od pogodbenic. Ta organ bi se moral osredotočiti na zaveze za blažitev, vključno s spremljanjem, poročanjem, preverjanjem in obračunavanjem. Moral bi biti strokoven in nepolitičen, s pristojnostmi, določenimi v protokolu.

6.           Doseganje odpornosti na podnebne spremembe s prilagajanjem

Čeprav so ambiciozni ukrepi za blažitev bistveni, pa je enako pomembno tudi spodbujanje individualnih in skupnih ukrepov za pripravo in prilagajanje na negativne učinke podnebnih sprememb. Vloga sektorja rabe zemljišč v zvezi z odpornostjo na zanesljivo preskrbo s hrano in druge okoljske, socialne in gospodarske koristi so ključne za tovrstne dejavnosti. Cilj Strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam, ki dopolnjuje strategije držav članic, je razvoj Evrope, ki je odpornejša na podnebne spremembe. Ekosistemski pristop k prilagajanju lahko zmanjša poplavno ogroženost in erozijo tal ter izboljša kakovost vode in zraka.

V okviru doseganja trajnostnega razvoja vseh pogodbenic, odpornega na podnebne spremembe, bi moral protokol okrepiti zaveze vseh pogodbenic, da še naprej oblikujejo, načrtujejo in izvajajo ukrepe za lažje prilagajanje ter o njih poročajo v svojih nacionalnih poročilih. Protokol bi moral še naprej omogočati pomoč regijam in državam, ki so še posebej občutljive na škodljive učinke podnebnih sprememb, vključno z zagotavljanjem finančne in tehnične podpore kot tudi s krepitvijo zmogljivosti.

Na ta način bo zagotovil nadaljnjo preglednost prilagoditvenih ukrepov in podporo ter okrepil določbe o spremljanju in poročanju v okviru UNFCCC. Prav tako bo omogočil boljše razumevanje učinkovitosti ukrepov, ki so bili izvedeni z namenom lažjega ustreznega prilagajanja na podnebne spremembe, na podlagi nacionalnih poročil in drugih ustreznih informacij, da bi se utemeljili nadaljnji okrepljeni ukrepi, ki naj bi jih izvajale pogodbenice.

S sprejetjem protokola bi morali nadaljnji sklepi konference pogodbenic okrepiti izvajanje določb iz prilagoditvenega okvira iz Cancuna in delovnega programa iz Nairobija.

7.           Spodbujanje izvajanja in sodelovanja

7.1.        Zagon javnega in zasebnega podnebnega financiranja

Prehod na gospodarstva z nizkimi emisijami, ki so odporna na podnebne spremembe, bo mogoče doseči le s pomočjo velikih sprememb v investicijskih vzorcih. Protokol bi moral spodbujati naložbe v programe in politike z nizkimi emisijami, z odpornostjo na podnebne spremembe. Vse države bi se morale zavezati, da bodo sprejele ukrepe za izboljšanje svojega spodbudnega okolja za privabljanje podnebju prijaznih naložb. V skladu s sporočilom Komisije „Globalno partnerstvo za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj po letu 2015“ bi bilo treba vsa sredstva učinkovito porabiti za dosego različnih mednarodno sprejetih ciljev trajnostnega razvoja in podnebnih ciljev. Države, ki to lahko storijo, bi morale okrepiti finančno podporo za upravičene pogodbenice protokola. Podlago za finančno podporo je treba sčasoma razširiti, saj se zmogljivosti pogodbenic spreminjajo. Vse pogodbenice bi morale zagotoviti tudi jasnost glede vplivov podnebnih sprememb na finančne tokove, ki ne spadajo v obseg podnebnega financiranja. Financiranje podnebnih ukrepov bi moralo še naprej odražati nacionalne zaveze vlad, spodbudna okolja in naložbene strategije po letu 2020. Znesek potrebnega podnebnega financiranja bo odvisen tudi od ambicij in kakovosti predlaganega INDC, dodatnih naložbenih načrtov in nacionalnih postopkov načrtovanja prilagajanja. Na tej stopnji, ko INDC in nacionalni prilagoditveni postopki načrtovanja še niso v celoti znani, je prezgodaj razpravljati o obsegu in vrsti potrebnih finančnih sredstev, povezanih s podnebjem, po letu 2020.

Podnebno financiranje javnega sektorja bo še naprej igralo pomembno vlogo pri mobilizaciji virov po letu 2020. Protokol bi moral priznati tudi pomen zasebnega sektorja kot ključnega vira za povečanje podnebnega financiranja. Pojasniti bi moral vlogo Zelenega podnebnega sklada in Globalnega sklada za okolje pri zagotavljanju podpore za izvajanje. Najrevnejšim državam ter državam, ki so najbolj občutljive na podnebne spremembe, bi moral zagotoviti, da bodo še naprej prejemale prednostno podporo. To pa bo najlažje doseči, če bo okvir financiranja protokola popolnoma usklajen s procesom financiranja za razvoj in razvojno agendo za obdobje po letu 2015.

Protokol bi moral spodbujati oblikovanje in izvajanje močnega spodbudnega okolja za prehod na gospodarstva z nizkimi emisijami, ki so odporna na podnebne spremembe, vključno z:

ambicioznimi nacionalnimi podnebnimi politikami; učinkovitim upravljanjem, vključno z investicijskimi okviri, cenovnimi spodbudami in finančnimi instrumenti, ki podpirajo naložbe v projekte z nizkimi emisijami in z odpornostjo na podnebne spremembe; ter zagotavljanjem informacij o tem, kako obravnavati podnebne spremembe.

Pri tem bodo pomembno vlogo odigrali določanje cen ogljika in naložbene politike javnih razvojnih bank. Vključevanje podnebnih vidikov v vse politike, razvojne strategije in naložbe je ključnega pomena, če želimo izkoristiti sinergije med razvojem, blažitvijo in financiranjem prilagajanja.

7.2.        Povečanje mednarodnega skupnega ukrepanja

Izmenjava informacij o izkušnjah z oblikovanjem politik in spodbujanjem dobrih praks bo močno pospešila in razširila podnebne ukrepe. V zadnjih letih je bila EU pri tem dejavna v dvostranskih in večstranskih pobudah, npr. prek dvostranskih dialogov o politiki trgovanja z emisijami; z uvedbo trajnostnih energetskih pobud, ki prispevajo k razvoju nizkoogljičnih gospodarstev; ali s spodbujanjem razvoja in praktične uporabe politik prilagajanja prek globalnega zavezništva o podnebnih spremembah, ki sedaj vključuje 38 ranljivih držav v razvoju in osem regij v Afriki, Aziji, na Karibih in Pacifiku.

Protokol bi moral spodbujati bolj sistematično izmenjavo izkušenj v geografskih regijah in med njimi z združevanjem tehničnega strokovnega znanja, tudi iz specializiranih organizacij, zasebnega sektorja, akademskih krogov, regij in občin. Protokol bi moral zagotoviti priznavanje pomembnih pobud, s katerimi se izvajajo in dopolnjujejo nacionalna prizadevanja za zmanjševanje emisij in prilagajanje na učinke podnebnih sprememb. Na pariški konferenci bi bilo treba odločiti tudi o nadaljevanju delovnega programa za opredelitev dodatnih ukrepov za blažitev v letu 2016 v tesnem sodelovanju z Zelenim podnebnim skladom in drugimi finančnimi institucijami. To bo še zlasti pomembno, če pride do vrzeli med skupno stopnjo ambicioznosti zaveze za blažitev in zmanjšanjem emisij, potrebnim za dosego cilja porasta temperature za manj kot 2 °C.

7.3.        Podpora razvoju in uporabi podnebju prijaznih tehnologij

Razvoj in uporaba podnebju prijaznih tehnologij igrata ključno vlogo pri uresničevanju ciljev na področju podnebnih sprememb ter pri ustvarjanju novih delovnih mest in trajnostne gospodarske rasti. Kombinacija financiranja raziskav, tržnega uvajanja ukrepov, izobraževalnih programov, financiranja in politik, ki določajo ceno za emisije, ustvarjajo spodbudno okolje za širok spekter tehnologij. To vključuje tehnologije za spodbujanje odpornosti na ekstremne vremenske vplive, podnebne storitve in sisteme upravljanja z vodami ter proizvodnjo energije, industrijske procese, promet, kmetijstvo in omejitev krčenja gozdov.

Države izberejo zanje najprimernejše tehnološke možnosti, ki jih pogosto podpirajo ocene potreb po tehnologijah ter Center in omrežje za podnebne tehnologije (CTCN). Inovacije, vključno s potrebno razširitvijo prenosa tehnologije, so odvisne od prostovoljnega sodelovanja z akterji zasebnega sektorja v smislu razvoja, financiranja in uporabe tehnologije. Bistveno je varovati obstoječa pravila intelektualne lastnine.

Protokol bi moral priznati dosedanjo vlogo tehnološkega izvršnega odbora ter centra in omrežja za podnebne tehnologije skupaj s spremenjenim postopkom ocenjevanja potreb po tehnologijah.

7.4.        Krepitev zmogljivosti

Krepitev zmogljivosti bi morala biti sestavni del podpore za vse dejavnosti, povezane s protokolom, vključno z načrtovanjem prilagajanja, obveznostjo poročanja, evidencami emisij, prenosom tehnologij in projekti za blaženje. Zato bi morala biti zagotovljena preko institucij, odgovornih za podporo dejavnosti na teh področjih, in prilagojena potrebam posameznih držav.

Obstoječe dogovore v okviru konvencije bi lahko izboljšali, čeprav bo Durbanski forum za krepitev zmogljivosti ostal ustrezen prostor za razpravo o tej temi. EU dejavno vključuje krepitev zmogljivosti v svojo podporo podnebnim ukrepom v državah v razvoju, vključno v zvezi z zavezami za blažitev.

Pariška konferenca bi se morala dogovoriti o pomoči državam, ki jo potrebujejo, da z ustreznimi spodbudnimi strukturami vzpostavijo evidence emisij, spremljanje, poročanje in sisteme preverjanja ter razvijejo strategije z nizkimi emisijami in odpornostjo na podnebne spremembe.

8.           Uporaba drugih politik EU

V prihodnjih mesecih bo EU okrepila svoje diplomatske dejavnosti na področju podnebnih sprememb še pred konferenco v Parizu. Zunanji ministri držav EU so podprli akcijski načrt za podnebno diplomacijo, ki sta ga skupaj razvila Evropska služba za zunanje delovanje in Komisija.

Vključuje naslednje ukrepe:

vključevanje podnebnih sprememb kot strateške prednostne naloge v političnih dialogih, tudi na srečanjih skupin G7 in G20 in Generalne skupščine ZN; podpora razvoju z nizkimi emisijami in odpornostjo na podnebne spremembe in nesreče s pomočjo razvojnega sodelovanja EU ter povezovanje podnebnih sprememb z morebitnimi dolgoročnimi posledicami, tudi z varnostnimi izzivi.

Poleg tega lahko ostale politike EU dejavno podpirajo cilje EU pri mednarodnih pogajanjih in izvajanju protokola v partnerskih državah. Partnerskim državam lahko pomagajo v fazi priprav protokola in pozneje pri njegovem izvajanju. Te vključujejo:

gospodarsko in razvojno sodelovanje. EU in njene države članice so že vodilni ponudniki uradne razvojne pomoči in podnebnega financiranja v državah v razvoju. EU je v letu 2013 zagotovila več kot 9,5 milijarde EUR podnebnega financiranja. Podnebne cilje bi morala tudi nadalje vključevati v gospodarsko in razvojno sodelovanje. Glede tega je bilo za obdobje 2014–2020 že dogovorjeno, da bo moralo biti vsaj 20 % razvojne pomoči EU povezane s podnebjem, kar znaša 14 milijard EUR. Jasne cilje vključevanja pa bi morale določiti tudi države članice. Poleg tega bi morale EU in njene države članice okrepiti usklajevanje na področju svetovnega podnebnega financiranja, da bi izboljšale učinek in učinkovitost pri izvajanju; raziskave v znanosti, tehnološki razvoj in inovacijska politika. EU bo bolje izkoristila dejstvo, da je okvirni program za raziskave in inovacije Obzorje 2020 v celoti odprt za udeležbo tretjih držav in zagotavlja finančno podporo manj razvitim državam. Spodbujala bo ozaveščenost glede svoje zaveze, da v okviru tega programa najmanj 28 milijard EUR vloži v ukrepe, povezane s podnebjem. Ta delež bo omogočil širše mednarodno sodelovanje, ki bo podnebnim tehnologijam utrlo pot na trge, izobraževalo znanstvenike in podjetnike ter prispevalo k ciljem podnebne diplomacije; trgovinska politika.     EU in njene prostotrgovinske partnerice so se v svojih dvostranskih trgovinskih sporazumih zavezale k spodbujanju podnebnih ciljev in učinkovitemu izvajanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, vključno z rednim strukturiranim dialogom in sodelovanjem glede podnebnih in trgovinskih vprašanj. EU v okviru splošne sheme preferencialov (GSP+) ponuja boljši dostop do trga za države v razvoju, ki so ratificirale in učinkovito izvajajo mednarodne konvencije, vključno tiste o podnebnih spremembah. EU v okviru STO s svojimi trgovinskimi partnerji sodeluje pri sklenitvi pomembnega mednarodnega sporazuma v zvezi z liberalizacijo trgovine z okoljskim blagom in storitvami pred koncem leta 2015, da bi povečala razširjanje in uporabo podnebju prijaznih tehnologij; okoljska politika. Izvajanje zavez EU v okviru svetovnega strateškega načrta za biotsko raznovrstnost, kot jih je potrdila strategija EU za biotsko raznovrstnost, bo ključno pri obravnavi podnebnih sprememb, prineslo pa bo tudi socialne, ekonomske in kulturne koristi; zmanjševanje tveganja nesreč. Sodelovanje EU na področju obvladovanja tveganja nesreč[4], ki vključuje razvoj nacionalnih ocen tveganja ter obravnava učinke podnebnih sprememb in večje zmogljivosti za obvladovanje tveganj, prispeva h krepitvi prilagajanja na podnebne spremembe.

9.           Naslednji koraki

EU mora:

predložiti svoj INDC do konca prvega četrtletja 2015; spodbuditi večja gospodarstva, da prevzamejo pobudo s pravočasnim in ambicioznim INDC, zlasti v okviru foruma gospodarskih velesil, skupine G20 in skupine G7; spodbuditi in po potrebi podpreti pripravo ambicioznih INDC pri čim več pogodbenicah; umestiti promocijo ambicioznih svetovnih podnebnih ukrepov v središče prednostnih nalog svojih diplomatskih odnosov in dialoga z državami partnericami; v okviru UNFCCC ali drugih večstranskih in dvostranskih razprav spodbujati sprejetje ambicioznega, preglednega in dinamičnega protokola, kot je opisan zgoraj; izkazati in zagotoviti stabilnost in predvidljivost finančne podpore, ki jo EU kot celota zagotavlja svojim mednarodnim partnerjem za razvoj z nizkimi emisijami, ki je odporen na podnebne spremembe; vztrajati pri hitri liberalizaciji trgovine z okoljskim blagom in storitvami pred koncem leta 2015; zagotoviti, da so podnebni ukrepi skladni s pogajanji Združenih narodov o ciljih trajnostnega razvoja in financiranjem trajnostnega razvoja po letu 2015 ter okvirom za zmanjševanje tveganja nesreč po letu 2015 ter zagotoviti, da bodo EU in njene države članice ter toliko pogodbenic, kot je to potrebno za začetek veljavnosti, ratificirale drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola pred koncem leta 2015.

Komisija bo organizirala mednarodno konferenco z namenom izboljšanja vzajemnega razumevanja razpona predlaganih prispevkov (INDC) in ustreznosti skupnih ambicij ter omogočila odprto izmenjavo mnenj pred konferenco v Parizu. Ta konferenca bi naj združila partnerske države, ključne strokovnjake iz akademskih krogov, raziskovalno-svetovalne skupine in mednarodne organizacije in bo izvedena do novembra 2015.

Komisija bo do sredine leta 2015 Evropskemu parlamentu in Svetu začela predstavljati zakonodajne predloge za izvajanje okvira podnebne in energetske politike za leto 2030.

Ukrepe glede podnebnih sprememb bo tudi nadalje vključevala v svoje gospodarsko in razvojno sodelovanje; sprejemala bo pobude za tesnejše sodelovanje z državami članicami pri zagotavljanju razvojnega financiranja, povezanega s podnebjem; in bolje bo izkoristila odprtost svojih znanstveno-raziskovalnih in inovacijskih programov za podporo svojih mednarodnih partnerjev, da bi jim pomagala pri pripravi njihovih obveznosti v okviru novega protokola.

Komisija poziva Evropski parlament in Svet, da predlagani pristop podpreta v najkrajšem možnem času.

Preglednica 1: Predlagani načrtovani nacionalni prispevek EU

Zaveza

Vrsta || Absolutno zmanjšanje glede na emisije v izhodiščnem letu

Pokritost || Celotno gospodarstvo

Področje uporabe || Vsi toplogredni plini, ki niso vključeni v nadzor v okviru Montrealskega protokola: ogljikov dioksid (CO2) · metan (CH4) · dušikov oksid (N2O) · fluorirani ogljikovodiki  (HFC) · perfluorirani ogljikovodiki (PFC) · žveplov heksafluorid (SF6) · dušikov trifluorid  (NF3)

Izhodiščno leto || 1990

Obdobje || 2021 do vključno 2030

Raven zmanjšanja || Domače emisije zmanjšati za vsaj 40 % do leta 2030

Delež zajetih emisij || 100 %

Vključenost kmetijstva, gozdarstva in drugih rab zemljišč || Da

Neto prispevek mednarodnih tržnih mehanizmov || Brez prispevkov mednarodnih dobropisov

Postopek načrtovanja || Evropski svet je na zasedanju 23. in 24. oktobra 2014 odobril Okvir podnebne in energetske politike EU za leto 2030 (EUCO 169/14). Evropska komisija pripravi zakonodajne predloge za izvajanje okvira za leto 2030 (delovni program Komisije za leto 2015), med drugim na področju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva.

Pravično in ambiciozno || Ta zaveza je v skladu s politikami EU, da se doseže prehod na gospodarstvo z nizkimi emisijami, ki omogoča realno možnost za izpolnitev cilja porasta temperature za manj kot 2°C. EU usmerja na stroškovno učinkovito pot proti dolgoročnemu zmanjšanju domačih emisij za 80 %, ki bo skladno z oceno Medvladnega foruma za podnebne spremembe glede zahtevanega zmanjšanja s strani razvitih držav kot skupine, ki predvideva zmanjšanje emisij za 80 do 95 % do leta 2050 v primerjavi z letom 1990. EU je svoj emisijski vrh že dosegla. Glede na podatkovno bazo EDGAR so emisije iz 28 držav članic EU najvišjo raven dosegle leta 1979, in sicer 6,4Gt ekvivalenta CO2.

Ključne predpostavke

Uporabljeno merilo || Možnost globalnega segrevanja v 100-letnem časovnem okviru v skladu s 4. poročilom o oceni Medvladnega foruma za podnebne spremembe.

Metodologije za ocenjevanje emisij || Smernice IPCC 2006

Pristop k obračunavanju za kmetijstvo, gozdarstvo in druge rabe zemljišč || Celovit okvir za obračunavanje, pristop na osnovi dejavnosti ali zemljišča, za emisije in njihovo odstranjevanje pri uporabi zemljišča, sprememba rabe zemljišča in gozdarstvo, kar temelji na: (i) pravilih, kakor so bila dogovorjena v okviru 2/CMP.7, ustreznih sklepih konference pogodbenic in zakonodaji EU (Sklep 529/2013/EU); in (ii) sedanji ravni okoljske skladnosti.

Pokritost

Področja/viri || · energija o izgorevanje goriva § energetika § predelovalna industrija in gradbeništvo § promet § drugi sektorji § drugo o ubežne emisije iz goriv § trdna goriva § nafta in zemeljski plin ter druge emisije iz proizvodnje energije o CO2, prevoz in skladiščenje · industrijski postopki in uporaba proizvodov o nekovinska industrija o kemična industrija o kovinska industrija o neenergetska raba goriv in topil o elektronska industrija o uporaba proizvodov kot nadomestil za snovi, ki tanjšajo ozonski plašč o proizvodnja in uporaba drugih proizvodov o drugo · kmetijstvo o črevesna fermentacija o ravnanje z gnojem o pridelava riža o kmetijska zemljišča o predpisano požiganje savan o sežig kmetijskih ostankov na poljih o apnenje o uporaba sečnine o druga gnojila, ki vsebujejo ogljik o drugo · odpadki o odlaganje trdnih odpadkov o biološka obdelava trdnih odpadkov o Sežig in odprto sežiganje odpadkov o čiščenje in odvajanje odpadne vode o drugo · raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo iz Sklepa 529/2013/EU o pogozdovanje, ponovno pogozdovanje o krčenje gozdov o gospodarjenje z gozdovi o gospodarjenje s polji o gospodarjenje s pašniki o ali enakovredno obračunavanje na osnovi zemljišča, ki uporablja kategorije poročanja UNFCCC o druge kategorije/dejavnosti, izbrane s strani EU in njenih držav članic kot pogodbenic Kjotskega protokola in njegove spremembe iz Dohe

[1] Program Združenih narodov za okolje – Poročilo o emisijski vrzeli 2014. Zbirno poročilo programa Združenih narodov za okolje (UNEP).

[2] To ustreza dolgoročnemu cilju EU o prepolovitvi svetovnih emisij do leta 2050 v primerjavi z letom 1990, kot je to ponovil Svet za okolje v svojih sklepih z dne 28. oktobra 2014.

[3] COM(2011) 112 final. Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050.

[4] Člena 5 in 6 Sklepa št. 1313/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o mehanizmu Unije na področju

civilne zaščite.

Priloga: Osnovne informacije o EU in profilih emisij največjih svetovnih onesnaževalcev

EU zmanjšuje emisije toplogrednih plinov in hkrati krepi gospodarstvo

Vir: Evropska agencija za okolje, Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve (zbirka podatkov Ameco), Eurostat.