SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Pariški protokol – načrt za obravnavo svetovnih podnebnih sprememb po letu 2020 /* COM/2015/081 final */
Kazalo 1............ Povzetek. 3 2............ Pariški
protokol 5 3............ Zagotavljanje
ambicioznega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. 6 3.1......... Cilj EU za
leto 2030 in načrtovani nacionalni prispevki 6 3.2......... Skupno
prizadevanje na svetovni ravni 6 4............ Zagotavljanje
dinamike s pomočjo rednega pregledovanja ciljev. 7 5............ Izboljšanje
preglednosti in odgovornosti 8 6............ Doseganje
odpornosti na podnebne spremembe s prilagajanjem.. 9 7............ Spodbujanje
izvajanja in sodelovanja. 9 7.1......... Zagon
javnega in zasebnega podnebnega financiranja. 9 7.2......... Povečanje
mednarodnega skupnega ukrepanja. 10 7.3......... Podpora
razvoju in uporabi podnebju prijaznih tehnologij 11 7.4......... Krepitev
zmogljivosti 11 8............ Uporaba
drugih politik EU.. 11 9............ Naslednji
koraki 13 1 Povzetek Glede na najnovejše ugotovitve Medvladnega
foruma za podnebne spremembe (IPCC) bodo podnebne spremembe, če ne bodo
sprejeti nujni ukrepi, prinesle zelo resne, vsesplošne in nepopravljive
posledice za vse ljudi in ekosisteme po svetu. Za omejitev nevarnega porasta
povprečne svetovne temperature na manj kot 2 °C v primerjavi s
predindustrijskimi ravnmi (cilj manj kot 2 °C) je treba znatno in trajno
zmanjšati emisije toplogrednih plinov v vseh državah. Ta svetovni prehod na nizke emisije je
mogoče doseči, ne da bi pri tem ogrozili rast in delovna mesta,
zagotavlja pa lahko pomembne priložnosti za oživitev gospodarstva v Evropi in
po svetu. Ukrepi za spopadanje s podnebnimi spremembami prinašajo tudi znatne
koristi v smislu blaginje državljanov. Odlaganje tega prehoda bo dvignilo skupne
stroške in zožilo možnosti za učinkovito zmanjševanje emisij in pripravo
na učinke podnebnih sprememb. Vse države morajo nemudoma ukrepati z
združenimi močmi. Od leta 1994 so se pogodbenice Okvirne konvencije
Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) osredotočile na ta izziv.
Posledično se je več kot 90 držav – tako razvitih držav kot držav v
razvoju – zavezalo, da bodo do leta 2020 zmanjšale svoje emisije. Vendar pa te
zaveze niso zadostne za dosego cilja glede porasta temperature za manj kot 2 °C[1]. Zaradi tega so
pogodbenice UNFCCC leta 2012 začele pogajanja o novem pravno
zavezujočem sporazumu, ki bi ga uporabljale vse pogodbenice, s čimer
bi svet usmerile na pot proti cilju porasta temperature za manj kot 2 °C.
Sporazum 2015 bi bilo treba dokončno oblikovati v Parizu decembra 2015 in
ga začeti izvajati leta 2020. Z napredkom, ki je bil dosežen na nedavni
konferenci o podnebju v Limi, je trden dogovor v Parizu na dosegu roke.
Najpomembnejša je bila odločitev o tem, da bi države morale oblikovati in
predlagati svoje cilje zmanjšanja emisij dovolj zgodaj pred konferenco v
Parizu. Pripravljen je bil tudi prvi celovit osnutek besedila sporazuma iz leta
2015, ki odraža stališča vseh strank o vseh elementih, ki so predmet
pogajanj. Že precej pred konferenco v Limi je EU
nadaljevala s prevzemanjem vodilne vloge in odločenosti za boj proti
podnebnim spremembam na svetovni ravni. Na evropskem vrhu oktobra 2014 so se
evropski voditelji dogovorili, da bi morala EU okrepiti svoja prizadevanja in
do leta 2030 doma zmanjšati emisije za najmanj 40 % v primerjavi z letom
1990. Temu sta sledili napovedi Kitajske in ZDA. V Limi so države članice
EU Zelenemu podnebnemu skladu (GCF) obljubile približno polovico zagonskega
kapitala v višini 10 milijard USD za pomoč državam v razvoju. V okviru EU
je bil sprejet novi naložbeni načrt. Sprostil
bo javne in zasebne naložbe v realno gospodarstvo v višini vsaj 315 milijard
EUR v naslednjih treh letih (2015–2017). Te naložbe bodo prispevale k
posodobitvi in nadaljnjemu razogljičenju gospodarstva EU. To sporočilo je odgovor na sklepe iz Lime
in ključen element pri izvajanju prednostne naloge Komisije, in sicer
izgradnje trdne energetske unije s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, v
skladu s političnimi smernicami predsednika Komisije. Unijo pripravlja na
zadnji krog pogajanj pred konferenco v Parizu decembra 2015. To sporočilo zlasti:
odločitve, sprejete na evropskem vrhu
oktobra 2014, predstavlja v obliki predlaganih ciljev EU za zmanjšanje
emisij – načrtovanih nacionalnih prispevkov (INDC) – ki jih je treba
predložiti do konca prvega četrtletja leta 2015;
predlaga, da vse pogodbenice UNFCCC svoje
INDC predložijo dovolj zgodaj pred konferenco v Parizu. Kitajska, ZDA in
druge države iz skupine G20, kot tudi države z visokim ali srednje visokim
dohodkom, bi morale to storiti do konca prvega četrtletja 2015.
Večjo prožnost pa bi bilo treba zagotoviti najmanj razvitim državam;
predstavlja vizijo za pregleden,
dinamičen in pravno zavezujoč dogovor, ki vsebuje poštene in
velikopotezne zaveze za vse pogodbenice na podlagi razvijajočih se
svetovnih gospodarskih in geopolitičnih okoliščin. Skupaj bi te
zaveze – na podlagi znanstvenih dokazov – morale svet usmeriti na pot k
zmanjšanju svetovnih emisij do leta 2050 za vsaj 60 % pod ravnmi iz
leta 2010. Če bi prišlo do razlik v ravneh zastavljenih ciljev v
Parizu, bi bilo treba ta problem rešiti z oblikovanjem delovnega programa
od leta 2016 v tesnem sodelovanju z Zelenim podnebnim skladom, da se
opredelijo dodatni ukrepi za zmanjšanje emisij;
predlaga, da bi moral biti sporazum iz leta
2015 v obliki protokola v okviru UNFCCC. Večja gospodarstva, zlasti
EU, Kitajska in ZDA bi morale pokazati politično vodstvo s tem, da
čim prej pristopijo k protokolu. Ta bi moral začeti veljati
takoj po ratifikaciji v državah, ki skupaj ustvarijo 80 % sedanjih
svetovnih emisij. V okviru novega protokola bi morali podnebno
financiranje, razvoj in prenos tehnologij ter krepitev zmogljivosti
spodbujati univerzalno sodelovanje in olajšati učinkovito ter uspešno
uporabo strategij za zmanjšanje emisij in prilagoditev škodljivim
učinkom podnebnih sprememb;
poudarja, da bi Mednarodna organizacija
civilnega letalstva (ICAO), Mednarodna pomorska organizacija (IMO) in
Montrealski protokol morali delovati v smeri učinkovite ureditve
emisij iz mednarodnega letalskega in ladijskega prevoza ter proizvodnje in
porabe fluoriranih plinov pred koncem leta 2016;
poudarja, kako lahko druge politike EU, kot
so trgovina, raziskave v znanosti, inovacije in tehnološko sodelovanje,
gospodarsko in razvojno sodelovanje, zmanjševanje tveganja nesreč in
okolje krepijo mednarodno podnebno politiko EU; in
je dopolnjeno z akcijskim načrtom za
podnebno diplomacijo, ki sta ga skupaj razvila Evropska služba za zunanje
delovanje in Komisija. Z akcijskim načrtom se namerava v sklopu
priprav na konferenco v Parizu okrepiti ozaveščanje s strani EU in
oblikovati zavezništva z ambicioznimi mednarodnimi partnerji.
Nekateri vidiki tega sporočila so
natančneje opisani v spremnem delovnem dokumentu služb Komisije. 2 Pariški protokol Da bi spodbudili skupno ukrepanje v skladu z
ugotovitvami IPCC, mora Pariški protokol imeti naslednje cilje:
zagotoviti ambiciozno zmanjšanje emisij
o
z navedbo dolgoročnega cilja do leta 2050, ki
bi moral biti v zmanjšanju svetovnih emisij za najmanj 60 % pod ravnmi iz
leta 2010[2];
ter o
s tem v zvezi z določitvijo jasnih,
specifičnih, velikopoteznih in poštenih pravno zavezujočih zavez za
blažitev, s čimer bi svet usmerili na pot proti cilju porasta temperature
za manj kot 2 °C. Te zaveze morajo biti usklajene z načeli UNFCCC, ki
se uporabljajo glede na razvijajočo se odgovornost, zmogljivosti in
nacionalne okoliščine;
zagotoviti dinamiko z določitvijo
splošnega pregleda, ki ga je treba izvesti vsakih pet let, s čimer bi
povečali ambicije teh zavez za blažitev v skladu z najnovejšimi
znanstvenimi spoznanji;
okrepiti preglednost in odgovornost, da bi
lažje ocenili, ali so bili cilji zmanjšanja emisij doseženi, s tem
povezane zaveze pa izpolnjene. Vzpostaviti je treba skupna pravila in
postopke za letno poročanje in redno preverjanje ter pregled evidenc
emisij s strani mednarodnih strokovnjakov;
podpirati trajnostni razvoj, ki je odporen
na podnebne spremembe, s spodbujanjem mednarodnega sodelovanja in
podpornimi politikami, ki zmanjšujejo ranljivost in izboljšujejo
zmogljivost držav, da se prilagajajo učinkom podnebnih sprememb; ter
spodbujati učinkovito in uspešno
izvajanje ter sodelovanje s spodbudnimi politikami, ki pritegnejo
precejšnje, pregledne in predvidljive javne in zasebne naložbe v razvoj z
nizkimi emisijami, ki je odporen na podnebne spremembe.
Ti cilji bi morali biti določeni v
protokolu. Tehnični delovni program, ki naj bi bil pripravljen do leta
2017, bi moral vsebovati podrobna pravila, postopke in institucije, potrebne za
doseganje teh ciljev. Za pristop k protokolu se mora stranka
zavezati k blažitvi posledic podnebnih sprememb. Pogodbenice bodo lahko
sodelovale pri odločanju v okviru protokola in bodo imele dostop do
finančnih in drugih virov v podporo izvajanju protokola. Zaveze za
blažitev v okviru protokola bi morale biti enako pravno zavezujoče za vse
pogodbenice. To bo za vlade, trge in javnost jasen signal,
da so pogodbenice protokola zavezane k boju proti podnebnim spremembam, saj
zagotavljajo:
najodločnejši izraz politične
volje pogodbenice, da izpolni svoje zaveze;
potrebno predvidljivost in gotovost za vse
javne in zasebne akterje ter
trajnost v razmerju do domačih
političnih sprememb.
Dolžnost držav, ki zagovarjajo, da zaveze za
blažitev ne bi smele biti zavezujoče na mednarodni ravni, je, da pokažejo,
kako se lahko te prednosti zagotovijo z alternativnim pristopom. Od vseh držav skupine G20, ki ustvarijo
približno 75 % svetovnih emisij, ter drugih držav z visokim ali srednje
visokim dohodkom se pričakuje, da pravočasno ratificirajo protokol
ter ga izvajajo od leta 2020 dalje. EU, Kitajska in ZDA bi politično
vodstvo morale pokazati zlasti s tem, da bi določile tempo s
čimprejšnjim pristopom k protokolu. Protokol bi moral začeti veljati
takoj po deponiranju listin o ratifikaciji v državah, ki v letu 2015 skupaj
ustvarijo več kot 40 bruto ton ekvivalenta CO2. To
predstavlja približno 80 % trenutnih svetovnih emisij. 3 Zagotavljanje
ambicioznega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov 3.1. Cilj EU za leto 2030 in
načrtovani nacionalni prispevki Prizadevanja podnebne in energetske politike
EU prinašajo rezultate. V EU so se emisije med letoma 1990 in 2013 zmanjšale za
19 %, medtem ko se je BDP EU v istem obdobju povečal za 45 %.
Okvir podnebne in energetske politike EU za leto 2030, kakor so se o njem
dogovorili voditelji EU oktobra 2014, bo dodatno okrepil politični okvir.
Določa zavezujoč cilj zmanjšanja emisij za celotno gospodarstvo, ki
zajema vse sektorje in vse vire emisij, tudi kmetijstvo, gozdarstvo in drugo
rabo zemljišč, in sicer najmanj 40 % zmanjšanja domačih emisij
do leta 2030 v primerjavi z letom 1990. Ta cilj je ambiciozen in pošten ter v
skladu s stroškovno-učinkovitim načrtom za zmanjšanje domačih
emisij za vsaj 80 % do leta 2050[3].
EU je že sprejela pomembne ukrepe, da postane najbolj emisijsko učinkovito
gospodarstvo na svetu. Cilj za leto 2030 bo zmanjšal emisijsko intenzivnost
gospodarstva EU za nadaljnjih 50 %. Nedavno odobren naložbeni načrt
EU bo sprostil precejšne zasebno financiranje za posodobitev in
razogljičenje gospodarstva EU. V tem trenutku predlaganje višjega pogojnega
cilja ne bi bilo smiselno. Če bi izid mednarodnih pogajanj
upravičeval ambicioznejši cilj, bi morala biti EU odprta za uporabo
mednarodnih dobropisov za dopolnitev domačih zavez, dokler je popolnoma
zagotovljena njihova okoljska skladnost in preprečeno dvojno
obračunavanje. 3.2. Skupno prizadevanje na svetovni ravni EU ustvari 9 %
svetovnih emisij, ta delež pa se zmanjšuje. Novembra 2014 sta Kitajska
(25 %svetovnih) in ZDA (11 %), ki na svetovni ravni ustvarita
največ emisij, sledili EU z oznanitvijo ciljev za obdobje po letu 2020.
Skupaj bi ti cilji zajemali skoraj polovico svetovnih emisij. Da bi bil
protokol učinkovit in bi dosegel enake konkurenčne pogoje na svetovni
ravni, mora imeti naslednje: ·
široko geografsko pokritost. Da bi dosegli potrebno
pokritost emisij, morajo vse pogodbenice, razen najmanj razvitih držav, svoje
INDC predložiti čim prej v letu 2015. Vse države iz skupine G20 ter druge
države z visokim ali srednje visokim dohodkom bi morale to storiti do konca
prvega četrtletja 2015. Te INDC bi bilo treba sporočiti v skladu z
zahtevami po informacijah, dogovorjenih v Limi. Preglednica 1 prikazuje vsaj
40 % domačega zmanjšanja emisij, kakor so se dogovorili voditelji EU
oktobra 2014, v obliki INDC v skladu z zahtevami po informacijah, dogovorjenih
v Limi, da bi zagotovili preglednost, merljivost in primerljivost ciljev. Ta
preglednica je v preprosti predlogi, ki bi lahko služila kot možen model tistim
pogodbenicam, ki še oblikujejo svoje INDC. Najmanj razvite države bi lahko na
prostovoljni podlagi predložile INDC, ki povzemajo politike in ukrepe z oceno
zmanjšanja emisij. Vse druge pogodbenice protokola morajo ves čas
ohranjati zavezo za blažitev. Navedene bi morale biti po abecednem vrstnem redu
po pogodbenici v prilogi k protokolu; ·
celovito pokritost sektorjev in emisij. Zaveze
pogodbenic morajo ustvariti močne spodbude za vse akterje, da bi še naprej
zmanjševali in omejevali emisije na svetovni ravni. Protokol bi moral zahtevati
zmanjšanje emisij v vseh sektorjih, vključno s kmetijstvom, gozdarstvom in
drugimi rabami zemljišč, mednarodnim letalskim in ladijskim prevozom ter
fluoriranimi plini. Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO), Mednarodna
pomorska organizacija (IMO) in Montrealski protokol bi morali delovati v smeri
učinkovite ureditve emisij iz mednarodnega letalskega in ladijskega
prevoza ter proizvodnje in porabe fluoriranih plinov pred koncem leta 2016; ·
najvišjo možno raven ambicioznosti. Vsaka
pogodbenica mora precej pred pariško konferenco izbrati svojo zavezo za
blažitev ter opredeliti raven ambicioznosti in obseg glede na razvijajočo
se odgovornost, zmogljivosti in nacionalne okoliščine. Države z
največjo odgovornostjo in zmogljivostmi morajo imeti najbolj ambiciozne
zaveze za blažitev. INDC vsake pogodbenice bi moral glede na njihove trenutne
zaveze odražati znaten napredek pri ravni blažitvenih ambicij in obsegu.
Odražati bi moral usmerjenost k nizkim ravnem celotnih emisij in emisij na
prebivalca ter izboljšave v intenzivnosti emisij skozi čas; ·
trdne zaveze za blažitev. Absolutni cilji za
celotno gospodarstvo v povezavi z emisijskimi proračuni so najtrdnejša
zaveza. Imajo veliko prednosti, kot so gotovost, preglednost, prožnost in, ob
razširjeni uporabi, zmanjševanje tveganja za selitev virov CO2. V skladu z
zamislijo o stopnjevanju skozi čas bi vse države, ki že imajo takšne
cilje, morale te cilje ohranjati in jih zastavljati še višje glede na
izhodiščno leto v preteklosti ali obdobje spremljanja. Države iz skupine
G20 in druge države z visokim dohodkom, ki nimajo absolutnih ciljev v okviru
protokola od leta 2020, bi se morale zavezati, da bodo to storile najpozneje do
leta 2025. Druga gospodarstva v vzponu in države s srednje visokimi dohodki so
pozvane, da to storijo čim prej in najpozneje leta 2030. 4. Zagotavljanje dinamike s pomočjo rednega pregledovanja ciljev Protokol bi moral določiti postopek, ki
se uporablja za vse pogodbenice ter redno pregleduje in krepi zaveze za
blažitev v skladu z dolgoročnimi cilji protokola. Če skupna
prizadevanja pogodbenic ne bodo zadostovala za dosego potrebnega, bi moral ta
postopek pogodbenice spodbuditi k povišanju sedanjih zavez in oblikovanju
dovolj ambicioznih zavez v naslednjih ciljnih obdobjih. Postopek pregleda, ki bi se začel leta
2020 in bi se ponovil vsakih pet let, bi pripomogel k preglednosti, jasnosti in
razumevanju zavez pogodbenic za blažitev z vidika njihovih prispevkov k cilju
porasta temperature za manj kot 2 ˚C. V okviru pregleda bi
pogodbenice morale biti pozvane k razlagi napredka v zvezi z njihovimi zavezami
za blažitev in zakaj menijo, da so bili njihovi ukrepi pošteni in ambiciozni. Postopek bi moral temeljiti na znanstvenih
informacijah, dokazih, ter vidikih razvijajoče se odgovornosti,
zmogljivosti in različnih nacionalnih okoliščin. Moral bi biti
preprost, učinkovit in se izogibati podvajanju z drugimi postopki.
Ureditve za ciklus pregledov bi bilo treba sčasoma izboljšati, da bi lahko
ostali na začrtani poti proti cilju porasta temperature za manj kot
2 °C. Protokol in spremljajoči sklepi
konference pogodbenic morajo zagotoviti dinamično uporabo sredstev za
podnebno financiranje, prenos tehnologije in krepitev zmogljivosti
upravičenih pogodbenic, zlasti tistih z najmanj zmogljivostmi. To bo
vključevalo postopke za redno ocenjevanje ter izboljšanje ustreznosti in
učinkovitosti načinov izvajanja s strani Zelenega podnebnega sklada,
Globalnega sklada za okolje ter drugih ustreznih institucij. V Parizu je treba
zagotoviti tudi podporo pogodbenicam za redno preverjanje in krepitev svojih
pristopov k prilagajanju skozi čas. 5. Izboljšanje preglednosti in odgovornosti Protokol mora določiti ključne
elemente skupnega sistema za preglednost in odgovornost, ki bi se uporabljali
za vse pogodbenice. Vključevati morajo stroga pravila za spremljanje,
poročanje, preverjanje in obračunavanje ter postopek, s katerim se
zagotavlja odgovornost pogodbenice za izpolnjevanje njenih zavez. Ta sistem bo
bistven za zagotovitev zavesti, da vsaka pogodbenica uresničuje svoje
zaveze in je na pravi poti do svojega cilj. Ključen bo tudi za
vzpostavitev zaupanja, spodbujanje ambicij ter zagotovitev predvidljivosti in
pravne varnosti. Pogodbenice bi morale tako najpozneje ob ratifikaciji
predložiti zadnje letne evidence emisij, ki zajemajo obdobje od 2010 do 2015. Ta sistem bi moral biti primeren dlje
časa. Čeprav mora biti dovolj prožen, da bo vključeval
različne vrste zavez, nacionalnih zmogljivosti in okoliščin, pa ta
prožnost ne bi smela ogrožati preglednosti, odgovornosti in ambicij. Neodvisne
skupine izvedencev za pregledovanje bi morale opravljati redne preglede. Novi
protokol bi moral upoštevati neto prenose med državami, ki so se odločile
za povezavo svojih domačih trgov ogljika, in to bi bilo treba upoštevati
pri ocenjevanju skladnosti. Nenazadnje bi na podlagi protokola moral biti
ustanovljen organ, ki bi olajšal izvajanje in obravnaval vprašanja, ki se
pojavljajo v zvezi s skladnostjo glede izvajanja zavez katere koli od
pogodbenic. Ta organ bi se moral osredotočiti na zaveze za blažitev,
vključno s spremljanjem, poročanjem, preverjanjem in
obračunavanjem. Moral bi biti strokoven in nepolitičen, s
pristojnostmi, določenimi v protokolu. 6. Doseganje odpornosti na
podnebne spremembe s prilagajanjem Čeprav so ambiciozni ukrepi za blažitev
bistveni, pa je enako pomembno tudi spodbujanje individualnih in skupnih
ukrepov za pripravo in prilagajanje na negativne učinke podnebnih
sprememb. Vloga sektorja rabe zemljišč v zvezi z odpornostjo na zanesljivo
preskrbo s hrano in druge okoljske, socialne in gospodarske koristi so
ključne za tovrstne dejavnosti. Cilj Strategije EU za prilagajanje podnebnim
spremembam, ki dopolnjuje strategije držav članic, je razvoj Evrope, ki je
odpornejša na podnebne spremembe. Ekosistemski pristop k prilagajanju lahko
zmanjša poplavno ogroženost in erozijo tal ter izboljša kakovost vode in zraka. V okviru doseganja trajnostnega razvoja vseh
pogodbenic, odpornega na podnebne spremembe, bi moral protokol okrepiti zaveze
vseh pogodbenic, da še naprej oblikujejo, načrtujejo in izvajajo ukrepe za
lažje prilagajanje ter o njih poročajo v svojih nacionalnih
poročilih. Protokol bi moral še naprej omogočati pomoč regijam
in državam, ki so še posebej občutljive na škodljive učinke podnebnih
sprememb, vključno z zagotavljanjem finančne in tehnične podpore
kot tudi s krepitvijo zmogljivosti. Na ta način bo zagotovil nadaljnjo
preglednost prilagoditvenih ukrepov in podporo ter okrepil določbe o
spremljanju in poročanju v okviru UNFCCC. Prav tako bo omogočil
boljše razumevanje učinkovitosti ukrepov, ki so bili izvedeni z namenom
lažjega ustreznega prilagajanja na podnebne spremembe, na podlagi nacionalnih
poročil in drugih ustreznih informacij, da bi se utemeljili nadaljnji
okrepljeni ukrepi, ki naj bi jih izvajale pogodbenice. S sprejetjem protokola bi morali nadaljnji
sklepi konference pogodbenic okrepiti izvajanje določb iz prilagoditvenega
okvira iz Cancuna in delovnega programa iz Nairobija. 7. Spodbujanje
izvajanja in sodelovanja 7.1. Zagon javnega in zasebnega podnebnega financiranja Prehod na gospodarstva z nizkimi emisijami, ki
so odporna na podnebne spremembe, bo mogoče doseči le s pomočjo velikih
sprememb v investicijskih vzorcih. Protokol bi moral spodbujati naložbe v
programe in politike z nizkimi emisijami, z odpornostjo na podnebne spremembe.
Vse države bi se morale zavezati, da bodo sprejele ukrepe za izboljšanje
svojega spodbudnega okolja za privabljanje podnebju prijaznih naložb. V skladu
s sporočilom Komisije „Globalno partnerstvo za izkoreninjenje
revščine in trajnostni razvoj po letu 2015“ bi bilo treba vsa sredstva
učinkovito porabiti za dosego različnih mednarodno sprejetih ciljev
trajnostnega razvoja in podnebnih ciljev. Države, ki to lahko storijo, bi
morale okrepiti finančno podporo za upravičene pogodbenice protokola.
Podlago za finančno podporo je treba sčasoma razširiti, saj se
zmogljivosti pogodbenic spreminjajo. Vse pogodbenice bi morale zagotoviti tudi
jasnost glede vplivov podnebnih sprememb na finančne tokove, ki ne spadajo
v obseg podnebnega financiranja. Financiranje podnebnih ukrepov bi moralo še
naprej odražati nacionalne zaveze vlad, spodbudna okolja in naložbene strategije
po letu 2020. Znesek potrebnega podnebnega financiranja bo odvisen tudi od
ambicij in kakovosti predlaganega INDC, dodatnih naložbenih načrtov in
nacionalnih postopkov načrtovanja prilagajanja. Na tej stopnji, ko INDC in
nacionalni prilagoditveni postopki načrtovanja še niso v celoti znani, je
prezgodaj razpravljati o obsegu in vrsti potrebnih finančnih sredstev,
povezanih s podnebjem, po letu 2020. Podnebno financiranje javnega sektorja bo še
naprej igralo pomembno vlogo pri mobilizaciji virov po letu 2020. Protokol bi
moral priznati tudi pomen zasebnega sektorja kot ključnega vira za
povečanje podnebnega financiranja. Pojasniti bi moral vlogo Zelenega
podnebnega sklada in Globalnega sklada za okolje pri zagotavljanju podpore za
izvajanje. Najrevnejšim državam ter državam, ki so najbolj občutljive na
podnebne spremembe, bi moral zagotoviti, da bodo še naprej prejemale prednostno
podporo. To pa bo najlažje doseči, če bo okvir financiranja protokola
popolnoma usklajen s procesom financiranja za razvoj in razvojno agendo za
obdobje po letu 2015. Protokol bi moral spodbujati oblikovanje in
izvajanje močnega spodbudnega okolja za prehod na gospodarstva z nizkimi
emisijami, ki so odporna na podnebne spremembe, vključno z:
ambicioznimi nacionalnimi podnebnimi
politikami;
učinkovitim upravljanjem, vključno
z investicijskimi okviri, cenovnimi spodbudami in finančnimi
instrumenti, ki podpirajo naložbe v projekte z nizkimi emisijami in z
odpornostjo na podnebne spremembe; ter
zagotavljanjem informacij o tem, kako
obravnavati podnebne spremembe.
Pri tem bodo pomembno vlogo odigrali
določanje cen ogljika in naložbene politike javnih razvojnih bank.
Vključevanje podnebnih vidikov v vse politike, razvojne strategije in
naložbe je ključnega pomena, če želimo izkoristiti sinergije med
razvojem, blažitvijo in financiranjem prilagajanja. 7.2. Povečanje mednarodnega
skupnega ukrepanja Izmenjava informacij o izkušnjah z
oblikovanjem politik in spodbujanjem dobrih praks bo močno pospešila in
razširila podnebne ukrepe. V zadnjih letih je bila EU pri tem dejavna v
dvostranskih in večstranskih pobudah, npr. prek dvostranskih dialogov o
politiki trgovanja z emisijami; z uvedbo trajnostnih energetskih pobud, ki
prispevajo k razvoju nizkoogljičnih gospodarstev; ali s spodbujanjem
razvoja in praktične uporabe politik prilagajanja prek globalnega
zavezništva o podnebnih spremembah, ki sedaj vključuje 38 ranljivih držav
v razvoju in osem regij v Afriki, Aziji, na Karibih in Pacifiku. Protokol bi moral spodbujati bolj
sistematično izmenjavo izkušenj v geografskih regijah in med njimi z
združevanjem tehničnega strokovnega znanja, tudi iz specializiranih
organizacij, zasebnega sektorja, akademskih krogov, regij in občin.
Protokol bi moral zagotoviti priznavanje pomembnih pobud, s katerimi se
izvajajo in dopolnjujejo nacionalna prizadevanja za zmanjševanje emisij in
prilagajanje na učinke podnebnih sprememb. Na pariški konferenci bi bilo
treba odločiti tudi o nadaljevanju delovnega programa za opredelitev
dodatnih ukrepov za blažitev v letu 2016 v tesnem sodelovanju z Zelenim
podnebnim skladom in drugimi finančnimi institucijami. To bo še zlasti
pomembno, če pride do vrzeli med skupno stopnjo ambicioznosti zaveze za
blažitev in zmanjšanjem emisij, potrebnim za dosego cilja porasta temperature
za manj kot 2 °C. 7.3. Podpora razvoju in uporabi podnebju prijaznih tehnologij Razvoj in uporaba podnebju prijaznih
tehnologij igrata ključno vlogo pri uresničevanju ciljev na
področju podnebnih sprememb ter pri ustvarjanju novih delovnih mest in trajnostne
gospodarske rasti. Kombinacija financiranja raziskav, tržnega uvajanja ukrepov,
izobraževalnih programov, financiranja in politik, ki določajo ceno za
emisije, ustvarjajo spodbudno okolje za širok spekter tehnologij. To
vključuje tehnologije za spodbujanje odpornosti na ekstremne vremenske
vplive, podnebne storitve in sisteme upravljanja z vodami ter proizvodnjo
energije, industrijske procese, promet, kmetijstvo in omejitev krčenja
gozdov. Države izberejo zanje najprimernejše
tehnološke možnosti, ki jih pogosto podpirajo ocene potreb po tehnologijah ter
Center in omrežje za podnebne tehnologije (CTCN). Inovacije, vključno s
potrebno razširitvijo prenosa tehnologije, so odvisne od prostovoljnega
sodelovanja z akterji zasebnega sektorja v smislu razvoja, financiranja in
uporabe tehnologije. Bistveno je varovati obstoječa pravila intelektualne
lastnine. Protokol bi moral priznati dosedanjo vlogo
tehnološkega izvršnega odbora ter centra in omrežja za podnebne tehnologije
skupaj s spremenjenim postopkom ocenjevanja potreb po tehnologijah. 7.4. Krepitev
zmogljivosti Krepitev zmogljivosti bi morala biti sestavni
del podpore za vse dejavnosti, povezane s protokolom, vključno z
načrtovanjem prilagajanja, obveznostjo poročanja, evidencami emisij,
prenosom tehnologij in projekti za blaženje. Zato bi morala biti zagotovljena
preko institucij, odgovornih za podporo dejavnosti na teh področjih, in
prilagojena potrebam posameznih držav. Obstoječe dogovore v okviru konvencije bi
lahko izboljšali, čeprav bo Durbanski forum za krepitev zmogljivosti ostal
ustrezen prostor za razpravo o tej temi. EU dejavno vključuje krepitev
zmogljivosti v svojo podporo podnebnim ukrepom v državah v razvoju,
vključno v zvezi z zavezami za blažitev. Pariška konferenca bi se morala dogovoriti o
pomoči državam, ki jo potrebujejo, da z ustreznimi spodbudnimi strukturami
vzpostavijo evidence emisij, spremljanje, poročanje in sisteme preverjanja
ter razvijejo strategije z nizkimi emisijami in odpornostjo na podnebne
spremembe. 8. Uporaba drugih politik EU V prihodnjih mesecih bo EU okrepila svoje
diplomatske dejavnosti na področju podnebnih sprememb še pred konferenco v
Parizu. Zunanji ministri držav EU so podprli akcijski načrt za podnebno
diplomacijo, ki sta ga skupaj razvila Evropska služba za zunanje delovanje in
Komisija. Vključuje naslednje ukrepe:
vključevanje podnebnih sprememb kot
strateške prednostne naloge v političnih dialogih, tudi na
srečanjih skupin G7 in G20 in Generalne skupščine ZN;
podpora razvoju z nizkimi emisijami in
odpornostjo na podnebne spremembe in nesreče s pomočjo
razvojnega sodelovanja EU ter
povezovanje podnebnih sprememb z morebitnimi
dolgoročnimi posledicami, tudi z varnostnimi izzivi.
Poleg tega lahko ostale politike EU dejavno
podpirajo cilje EU pri mednarodnih pogajanjih in izvajanju protokola v
partnerskih državah. Partnerskim državam lahko pomagajo v fazi priprav
protokola in pozneje pri njegovem izvajanju. Te vključujejo:
gospodarsko in razvojno sodelovanje. EU in
njene države članice so že vodilni ponudniki uradne razvojne
pomoči in podnebnega financiranja v državah v razvoju. EU je v letu
2013 zagotovila več kot 9,5 milijarde EUR podnebnega financiranja.
Podnebne cilje bi morala tudi nadalje vključevati v gospodarsko in
razvojno sodelovanje. Glede tega je bilo za obdobje 2014–2020 že
dogovorjeno, da bo moralo biti vsaj 20 % razvojne pomoči EU
povezane s podnebjem, kar znaša 14 milijard EUR. Jasne cilje
vključevanja pa bi morale določiti tudi države članice.
Poleg tega bi morale EU in njene države članice okrepiti usklajevanje
na področju svetovnega podnebnega financiranja, da bi izboljšale
učinek in učinkovitost pri izvajanju;
raziskave v znanosti, tehnološki razvoj in
inovacijska politika. EU bo bolje izkoristila dejstvo, da je okvirni
program za raziskave in inovacije Obzorje 2020 v celoti odprt za
udeležbo tretjih držav in zagotavlja finančno podporo manj razvitim
državam. Spodbujala bo ozaveščenost glede svoje zaveze, da v okviru
tega programa najmanj 28 milijard EUR vloži v ukrepe, povezane s
podnebjem. Ta delež bo omogočil širše mednarodno sodelovanje, ki bo
podnebnim tehnologijam utrlo pot na trge, izobraževalo znanstvenike in
podjetnike ter prispevalo k ciljem podnebne diplomacije;
trgovinska politika. EU in njene
prostotrgovinske partnerice so se v svojih dvostranskih trgovinskih
sporazumih zavezale k spodbujanju podnebnih ciljev in učinkovitemu
izvajanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja,
vključno z rednim strukturiranim dialogom in sodelovanjem glede
podnebnih in trgovinskih vprašanj. EU v okviru splošne sheme
preferencialov (GSP+) ponuja boljši dostop do trga za države v razvoju, ki
so ratificirale in učinkovito izvajajo mednarodne konvencije,
vključno tiste o podnebnih spremembah. EU v okviru STO s svojimi
trgovinskimi partnerji sodeluje pri sklenitvi pomembnega mednarodnega
sporazuma v zvezi z liberalizacijo trgovine z okoljskim blagom in
storitvami pred koncem leta 2015, da bi povečala razširjanje in
uporabo podnebju prijaznih tehnologij;
okoljska politika. Izvajanje zavez EU v
okviru svetovnega strateškega načrta za biotsko raznovrstnost, kot
jih je potrdila strategija EU za biotsko raznovrstnost, bo ključno
pri obravnavi podnebnih sprememb, prineslo pa bo tudi socialne, ekonomske
in kulturne koristi;
zmanjševanje tveganja nesreč.
Sodelovanje EU na področju obvladovanja tveganja nesreč[4], ki vključuje razvoj nacionalnih ocen tveganja ter obravnava
učinke podnebnih sprememb in večje zmogljivosti za obvladovanje
tveganj, prispeva h krepitvi prilagajanja na podnebne spremembe.
9. Naslednji koraki EU mora:
predložiti svoj INDC do konca prvega
četrtletja 2015;
spodbuditi večja gospodarstva, da
prevzamejo pobudo s pravočasnim in ambicioznim INDC, zlasti v okviru
foruma gospodarskih velesil, skupine G20 in skupine G7;
spodbuditi in po potrebi podpreti pripravo
ambicioznih INDC pri čim več pogodbenicah;
umestiti promocijo ambicioznih svetovnih
podnebnih ukrepov v središče prednostnih nalog svojih diplomatskih
odnosov in dialoga z državami partnericami;
v okviru UNFCCC ali drugih večstranskih
in dvostranskih razprav spodbujati sprejetje ambicioznega, preglednega in
dinamičnega protokola, kot je opisan zgoraj;
izkazati in zagotoviti stabilnost in
predvidljivost finančne podpore, ki jo EU kot celota zagotavlja
svojim mednarodnim partnerjem za razvoj z nizkimi emisijami, ki je odporen
na podnebne spremembe;
vztrajati pri hitri liberalizaciji trgovine
z okoljskim blagom in storitvami pred koncem leta 2015;
zagotoviti, da so podnebni ukrepi skladni s
pogajanji Združenih narodov o ciljih trajnostnega razvoja in financiranjem
trajnostnega razvoja po letu 2015 ter okvirom za zmanjševanje tveganja
nesreč po letu 2015 ter
zagotoviti, da bodo EU in njene države
članice ter toliko pogodbenic, kot je to potrebno za začetek
veljavnosti, ratificirale drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola pred
koncem leta 2015.
Komisija bo organizirala mednarodno konferenco
z namenom izboljšanja vzajemnega razumevanja razpona predlaganih prispevkov
(INDC) in ustreznosti skupnih ambicij ter omogočila odprto izmenjavo mnenj
pred konferenco v Parizu. Ta konferenca bi naj združila partnerske države,
ključne strokovnjake iz akademskih krogov, raziskovalno-svetovalne skupine
in mednarodne organizacije in bo izvedena do novembra 2015. Komisija bo do sredine leta 2015
Evropskemu parlamentu in Svetu začela predstavljati zakonodajne predloge
za izvajanje okvira podnebne in energetske politike za leto 2030. Ukrepe glede podnebnih sprememb bo tudi
nadalje vključevala v svoje gospodarsko in razvojno sodelovanje;
sprejemala bo pobude za tesnejše sodelovanje z državami članicami pri
zagotavljanju razvojnega financiranja, povezanega s podnebjem; in bolje bo
izkoristila odprtost svojih znanstveno-raziskovalnih in inovacijskih programov
za podporo svojih mednarodnih partnerjev, da bi jim pomagala pri pripravi
njihovih obveznosti v okviru novega protokola. Komisija poziva Evropski parlament in Svet, da
predlagani pristop podpreta v najkrajšem možnem času. Preglednica 1: Predlagani načrtovani nacionalni prispevek EU Zaveza Vrsta || Absolutno zmanjšanje glede na emisije v izhodiščnem letu Pokritost || Celotno gospodarstvo Področje uporabe || Vsi toplogredni plini, ki niso vključeni v nadzor v okviru Montrealskega protokola: ogljikov dioksid (CO2) · metan (CH4) · dušikov oksid (N2O) · fluorirani ogljikovodiki (HFC) · perfluorirani ogljikovodiki (PFC) · žveplov heksafluorid (SF6) · dušikov trifluorid (NF3) Izhodiščno leto || 1990 Obdobje || 2021 do vključno 2030 Raven zmanjšanja || Domače emisije zmanjšati za vsaj 40 % do leta 2030 Delež zajetih emisij || 100 % Vključenost kmetijstva, gozdarstva in drugih rab zemljišč || Da Neto prispevek mednarodnih tržnih mehanizmov || Brez prispevkov mednarodnih dobropisov Postopek načrtovanja || Evropski svet je na zasedanju 23. in 24. oktobra 2014 odobril Okvir podnebne in energetske politike EU za leto 2030 (EUCO 169/14). Evropska komisija pripravi zakonodajne predloge za izvajanje okvira za leto 2030 (delovni program Komisije za leto 2015), med drugim na področju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva. Pravično in ambiciozno || Ta zaveza je v skladu s politikami EU, da se doseže prehod na gospodarstvo z nizkimi emisijami, ki omogoča realno možnost za izpolnitev cilja porasta temperature za manj kot 2°C. EU usmerja na stroškovno učinkovito pot proti dolgoročnemu zmanjšanju domačih emisij za 80 %, ki bo skladno z oceno Medvladnega foruma za podnebne spremembe glede zahtevanega zmanjšanja s strani razvitih držav kot skupine, ki predvideva zmanjšanje emisij za 80 do 95 % do leta 2050 v primerjavi z letom 1990. EU je svoj emisijski vrh že dosegla. Glede na podatkovno bazo EDGAR so emisije iz 28 držav članic EU najvišjo raven dosegle leta 1979, in sicer 6,4Gt ekvivalenta CO2. Ključne predpostavke Uporabljeno merilo || Možnost globalnega segrevanja v 100-letnem časovnem okviru v skladu s 4. poročilom o oceni Medvladnega foruma za podnebne spremembe. Metodologije za ocenjevanje emisij || Smernice IPCC 2006 Pristop k obračunavanju za kmetijstvo, gozdarstvo in druge rabe zemljišč || Celovit okvir za obračunavanje, pristop na osnovi dejavnosti ali zemljišča, za emisije in njihovo odstranjevanje pri uporabi zemljišča, sprememba rabe zemljišča in gozdarstvo, kar temelji na: (i) pravilih, kakor so bila dogovorjena v okviru 2/CMP.7, ustreznih sklepih konference pogodbenic in zakonodaji EU (Sklep 529/2013/EU); in (ii) sedanji ravni okoljske skladnosti. Pokritost Področja/viri || · energija o izgorevanje goriva § energetika § predelovalna industrija in gradbeništvo § promet § drugi sektorji § drugo o ubežne emisije iz goriv § trdna goriva § nafta in zemeljski plin ter druge emisije iz proizvodnje energije o CO2, prevoz in skladiščenje · industrijski postopki in uporaba proizvodov o nekovinska industrija o kemična industrija o kovinska industrija o neenergetska raba goriv in topil o elektronska industrija o uporaba proizvodov kot nadomestil za snovi, ki tanjšajo ozonski plašč o proizvodnja in uporaba drugih proizvodov o drugo · kmetijstvo o črevesna fermentacija o ravnanje z gnojem o pridelava riža o kmetijska zemljišča o predpisano požiganje savan o sežig kmetijskih ostankov na poljih o apnenje o uporaba sečnine o druga gnojila, ki vsebujejo ogljik o drugo · odpadki o odlaganje trdnih odpadkov o biološka obdelava trdnih odpadkov o Sežig in odprto sežiganje odpadkov o čiščenje in odvajanje odpadne vode o drugo · raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo iz Sklepa 529/2013/EU o pogozdovanje, ponovno pogozdovanje o krčenje gozdov o gospodarjenje z gozdovi o gospodarjenje s polji o gospodarjenje s pašniki o ali enakovredno obračunavanje na osnovi zemljišča, ki uporablja kategorije poročanja UNFCCC o druge kategorije/dejavnosti, izbrane s strani EU in njenih držav članic kot pogodbenic Kjotskega protokola in njegove spremembe iz Dohe [1] Program Združenih narodov za okolje – Poročilo o
emisijski vrzeli 2014. Zbirno poročilo programa Združenih narodov za
okolje (UNEP). [2] To ustreza dolgoročnemu cilju EU o prepolovitvi svetovnih emisij
do leta 2050 v primerjavi z letom 1990, kot je to ponovil Svet za okolje v
svojih sklepih z dne 28. oktobra 2014. [3] COM(2011) 112 final. Načrt za prehod na konkurenčno
gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050. [4] Člena 5 in 6 Sklepa št. 1313/2013 Evropskega parlamenta in
Sveta o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite. Priloga: Osnovne informacije o EU in
profilih emisij največjih svetovnih onesnaževalcev EU zmanjšuje emisije toplogrednih
plinov in hkrati krepi gospodarstvo Vir: Evropska agencija za okolje,
Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve (zbirka podatkov
Ameco), Eurostat.