Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o popotniškem vizumu ter spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in uredb (ES) št. 562/2006 in (ES) št. 767/2008 /* COM/2014/0163 final - 2014/0095 (COD) */
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM 1. OZADJE
PREDLOGA V okviru schengenskega medvladnega sodelovanja
so bila določena podrobna pravila za vstop in bivanje državljanov tretjih
držav do treh mesecev v obdobju šestih mesecev (t. i. kratkoročno
bivanje)[1].
Namen je bil zagotoviti varnost schengenskega območja[2] in tudi državljanom
tretjih držav omogočiti prosto gibanje na tem območju. Po
začetku veljavnosti Amsterdamske pogodbe so bila ta pravila v okviru
Evropske unije nadalje razvita in konsolidirana. Ta predlog temelji na
naslednjih pravnih aktih veljavne zakonodaje: –
Uredba (ES) št. 562/2006 (Zakonik o
schengenskih mejah) in njene naknadne spremembe[3]
med drugim določajo pogoje za vstop državljanov tretjih držav za
kratkoročno bivanje; –
Uredba (ES) št. 539/2001 (uredba o vizumih) in
njene naknadne spremembe[4]
vsebujejo seznam tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih
meja imeti vizum za kratkoročno bivanje, in seznam držav, katerih
državljani so oproščeni te zahteve; –
Uredba (ES) št. 810/2009 (Vizumski zakonik) in
njene naknadne spremembe[5]
določajo usklajene postopke in pogoje za obravnavo vlog za izdajo vizumov
za kratkoročno bivanje in izdajo vizumov; –
Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma[6] (v nadaljnjem besedilu:
Schengenska konvencija) in njene spremembe določajo načelo
„vzajemnega priznavanja“ vizumov za kratkoročno bivanje. Za državljane
tretjih držav, ki imajo veljavno dovoljenje za prebivanje ali veljaven
nacionalni vizum za dolgoročno bivanje, ki ga je izdala ena od držav
članic[7],
določajo tudi pravico do prostega gibanja, in sicer v obdobju največ 90
dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju. Državljani tretjih držav lahko na schengenskem
območju seveda ostanejo tudi dlje od treh mesecev ali 90 dni, vendar ne na
podlagi veljavnih določb o kratkoročnem bivanju. V ta namen si morajo
urediti prebivališče v eni od držav članic, kar pomeni, da morajo v
zadevni državi članici zaprositi za dovoljenje za prebivanje ali vizum za
dolgoročno bivanje. Taka dovoljenja se izdajo za določen namen, npr.
za delo, poslovanje, študij in združitev družine, načeloma pa ne za
turizem. Na ravni EU ni splošnih, horizontalnih pravil o pogojih za izdajo
dovoljenj za prebivanje ali vizumov za dolgoročno bivanje, obstajajo le
področne direktive za določene skupine državljanov tretjih držav, kot
so delavci in študenti. Vendar te direktive ne predvidevajo popolne uskladitve
in državam članicam puščajo manevrski prostor, da v nacionalnem pravu
določijo izjeme in odstopanja ter nekatere podrobnosti. Omejitev na 90 dni v 180 dneh, določena v
schengenskem pravnem redu, ni posebnost v pravu o tujcih. Nacionalne zakonodaje
o tujcih tradicionalno razlikujejo med vstopom za kratkoročno bivanje (za
en mesec ali tri ali šest mesecev), ki je namenjen „obiskovalcem“, torej zlasti
za turizem, in za katerega veljajo manj strogi pogoji, ter med sprejemom
državljanov tretjih držav, ki želijo bivati dalj časa (zaradi dela,
študija itd.), za katerega veljajo strožji pogoji. Ne glede na razmejitev med
kratkimi obiski in prebivanjem ter ne glede na pogoje, ki jih morajo
izpolnjevati tujci, nacionalne zakonodaje določajo ustrezna dovoljenja za
vstop, bivanje in prebivanje glede na predvideno trajanje bivanja na ozemlju
države članice (vizumi z različnimi obdobji veljavnosti, podaljšanje
veljavnosti vizumov, dovoljenja za začasno prebivanje, dovoljenja za
stalno prebivanje itd.). Sedanji schengenski pravni red in pravni red
EU na področju migracij pa ne predvidevata sistema, ki bi tako kot
nacionalne zakonodaje urejal vse vrste predvidenega bivanja. Iz zgoraj opisanih
pravnih in političnih razlogov schengenski pravni red ureja
kratkoročno bivanje na ozemlju vseh držav članic, za sprejem
državljanov tretjih držav za bivanje na ozemlju posamezne države
članice, ki je daljše od treh mesecev, pa so pravni akti EU na
področju politike priseljevanja/sprejema vzpostavili okvir za nacionalno
zakonodajo. Schengensko območje se je razširilo na 26
držav in številni državljani tretjih držav (npr. turisti, umetniki, ki
nastopajo v živo, raziskovalci in študenti) imajo zakonite razloge za potovanje
na tem območju v trajanju, ki presega 90 dni v 180-dnevnem obdobju, in ne
želijo veljati za „priseljence“. V posamezni državi članici ne želijo
in/ali jim ni treba ostati več kot tri mesece. Vendar za schengensko
območje ni vizuma ali drugega dovoljenja, ki bi jim na tem območju
omogočal bivanje, daljše od treh mesecev ali 90 dni. V zadnjih letih je Komisija od državljanov
tretjih držav prejela veliko pritožb in prošenj za rešitev tega problema, med
njimi pa so bili tako tisti, ki vizume potrebujejo, kot tisti, ki so vizumske
obveznosti oproščeni. Omejitev na 90 dni v 180-dnevnem obdobju je bila
morda primerna za pet ustanovnih članic schengenskega sodelovanja. V
schengenskem območju, ki zajema 26 držav članic, pa taka omejitev
pomeni veliko oviro za številne državljane tretjih držav z zakonitimi razlogi
za potovanje po državah članicah. Za države članice lahko ta omejitev
pomeni tudi zamujene gospodarske priložnosti. Popotniki, ki se najpogosteje pritožujejo
glede te omejitve, običajno nameravajo potovati po
Evropi / državah članicah. Na schengenskem območju želijo
ostati dlje kot 90 dni (v katerem koli 180-dnevnem obdobju). Kot državljani
tretjih držav, ki potrebujejo vizume, ne morejo zaprositi za „schengenski“
vizum za kratkoročno bivanje, saj se ta izda samo za potovanja v skupnem
trajanju največ 90 zaporednih dni. Praviloma te pravice nimajo niti
državljani tretjih držav, ki so vizumske obveznosti oproščeni. Vendar ne
eni ne drugi ne nameravajo ostati v nobeni državi članici več kot 90
dni, zato ne morejo pridobiti „nacionalnega“ vizuma za dolgoročno bivanje[8] ali dovoljenja za
prebivanje. Ta zakonodajna vrzel med schengenskim pravnim
redom ter pravili EU in pravili držav članic o priseljevanju pomeni, da bi
taki popotniki schengensko območje načeloma morali zapustiti zadnji
dan svojega bivanja v trajanju zaporednih 90 dni in nato 90 dni „čakati“
zunaj držav članic, preden lahko na njihovo ozemlje spet zakonito
vstopijo. Tega položaja ni mogoče upravičiti z varnostnimi pomisleki
držav članic niti ta ne služi njihovim interesom na področju
gospodarstva, kulture in izobraževanja. Zlasti združenja in interesne skupine
umetnikov, ki nastopajo v živo, opozarjajo, da imajo zaradi omejitve 90 dni v 180-dnevnem
obdobju pogosto težave pri organizaciji turnej v Evropi. Potujoča podjetja
na splošno ne izpolnjujejo zahtev za ureditev (pre)bivanja, ki bi umetnikom,
osebju in njihovim družinskim članom omogočil pridobitev vizumov za
dolgoročno bivanje ali dovoljenj za prebivanje. Ker je osebje takih
podjetij pogosto visoko specializirano in usposobljeno, ga običajno ni
mogoče nadomestiti ali pa bi bilo to drago ali bi zelo zmotilo dejavnosti
podjetja. Po navedbah Evropskega cirkuškega združenja je izguba prihodka na
posamezen postanek (tj. mesto, kjer dobro znana skupina nastopa) v enem primeru
znašala okoli 380 000 EUR, v drugem pa 920 000 EUR (lokalna
zaposlitev vratarjev, koncesija, čistilno osebje, najem zemljišča,
davki in pristojbine, lokalni dobavitelji, tisk, trženje, storitve, stroški
namestitve in prehrane, lokalne prevozne storitve ter mezde in plače,
izplačane v vsakem mestu). Evropsko cirkuško združenje je poročalo
tudi o primerih, v katerih je moralo podjetje zaradi navedene omejitve bivanja
nadomeščati/menjavati zasedbo in osebje. V enem primeru je
nadomeščanje 36 članov osebja podjetje stalo približno 110 000 EUR.
Po podatkih Evropskega združenja delodajalcev na področju uprizoritvenih
umetnosti (Pearle*) pomanjkanje „alternativne“ oblike dovoljenja EU letno stane
med 500 milijoni in 1 milijardo EUR, kar v sedanjem finančnem in
ekonomskem merilu ni zanemarljiv znesek. Iz podatkov potovalnih agencij in številnih
poizvedb, naslovljenih na Komisijo, je razvidno, da ima tudi vse več
popotnikov, ki potujejo v lastnem aranžmaju (študentov, raziskovalcev,
umetnikov in kulturnih delavcev, upokojencev, poslovnežev, ponudnikov storitev
itd.), močan interes za prosto gibanje po schengenskem območju v
trajanju več kot 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju. Poleg tega na schengenskem območju veliko
državljanov tretjih držav že (pre)biva na podlagi vizuma za dolgoročno
bivanje ali dovoljenja za prebivanje, ki ga je izdala ustrezna država
članica. Ti državljani tretjih držav morajo ali želijo med svojim bivanjem
ali po njem potovati v druge države članice. Študenti, ki so državljani
tretjih držav, bi po zaključenem študiju na primer morda želeli šest
mesecev potovati po schengenskem območju, preden se vrnejo v domovino. V
skladu s členom 21 Schengenske konvencije se take osebe na podlagi veljavnega
vizuma za dolgoročno bivanje ali dovoljenja za prebivanje načeloma
lahko prosto gibljejo na ozemlju drugih držav članic, vendar se omejitev 90
dni v 180-dnevnem obdobju uporablja tudi zanje. Splošno pravilo ne pomeni težave za veliko
večino popotnikov in ga je treba ohraniti. Vendar je Komisija že leta 2001
ugotovila, da je treba to pravilo dopolniti z uvedbo dovoljenja za bivanje na
schengenskem območju, ki je daljše od treh mesecev. Predlagala je
direktivo Sveta o pogojih, pod katerimi bi državljani tretjih držav največ
tri mesece lahko prosto potovali po ozemlju držav članic, ter o posebnem
dovoljenju za potovanje in določitvi pogojev za vstop in gibanje do
največ šest mesecev[9]. Komisija je predlagala uvedbo posebnega
dovoljenja za potovanje za državljane tretjih držav, ki načrtujejo
potovanje po ozemlju držav članic v skupnem trajanju do šest mesecev v
katerem koli obdobju 12 mesecev. Dovoljenje bi državljanom tretjih držav
omogočilo bivanje na schengenskem območju v trajanju šest zaporednih
mesecev, vendar v posamezni državi članici ne bi mogli ostati dlje kot tri
mesece. Ta predlog, ki je zajemal številna druga vprašanja, med drugim izgon,
je Komisija marca 2006 uradno umaknila. Tedaj so se glavni pomisleki držav
članic nanašali na pravno podlago in pričakovano upravno breme,
povezano z načrtovanim dovoljenjem. Nekatere od njih se niso strinjale z
načrtovano uvedbo dovoljenja za državljane tretjih držav, ki potrebujejo
vizum za kratkoročno bivanje; menile so, da bi utegnil vplivati na
celovitost vizumske ureditve za kratkoročno bivanje. Zaradi že omenjene zakonodajne vrzeli morajo
države članice prilagajati pravila in uporabljati pravne akte, ki niso
predvideni za „podaljšanje“ dovoljenega bivanja na schengenskem območju:
uporabljajo člen 20(2)[10]
Schengenske konvencije ali v skladu s členom 25(1)(b) Vizumskega zakonika[11] izdajajo vizume z
ozemeljsko omejeno veljavnostjo. Te prakse so podrobno opisane v Prilogi 7
ocene učinka[12],
ki je priložena hkrati predstavljenemu predlogu uredbe Evropskega parlamenta in
Sveta o vizumskem zakoniku Unije (Vizumski zakonik) (prenovitev).[13] Zato bi bilo primerno uvesti novo vrsto vizuma
za državljane tretjih držav, ki imajo legitimen interes za potovanje po
schengenskem območju v trajanju več kot 90 dni v katerem koli 180-dnevnem
obdobju, ne glede na to, ali so sicer vizumske obveznosti oproščeni ali
vizum potrebujejo. Cilj predloga je zapolniti zakonodajno vrzel
med schengenskim pravnim redom o kratkoročnem bivanju in zakonodajo
EU / držav članic o prebivanju v posamezni državi članici,
in sicer z določitvijo: –
nove vrste vizuma („popotniški vizum“) za
načrtovano bivanje v dveh ali več državah članicah v skupnem
trajanju več kot 90 dni, vendar ne več kot eno leto (z možnostjo
podaljšanja na dve leti), če prosilec ne namerava ostati v isti državi
članici več kot 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju, ter –
postopkov za pridobitev popotniškega vizuma in
pogojev za njegovo izdajo. Predlog ne ureja pogojev in postopkov za
sprejem državljanov tretjih držav, ki nameravajo v državi članici ostati
več kot tri mesece, niti pogojev in postopkov za izdajo delovnih ali
enakovrednih dovoljenj (tj. za dostop do trga dela). Čeprav predlog določa, da se za
izdajo nove vrste vizuma uporabljajo številne določbe Vizumskega zakonika,
je upravičen ločen predlog; vključitev določb v predlog za
spremembo Vizumskega zakonika ne bi bila primerna, saj področje uporabe
slednjega zajema pravila in postopke za izdajo vizumov državljanom tretjih
držav, ki potrebujejo vizume (glej Prilogo I k Uredbi (ES) št. 539/2001). 2. REZULTATI
POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCEN UČINKA ·
Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi je
opisano v oceni učinka, navedeni v oddelku 1. V splošnem so interesne
skupine, zlasti združenja umetnikov, potrdile, da vrzel v veljavnem pravnem
okviru resno ovira poklicno in prostočasno mobilnost ter pozdravile uvedbo
nove vrste vizuma. Večina držav članic pa je glede na omejeno število
morebitnih prosilcev za to novo vrsto vizuma izrazila dvom glede potrebe po
ukrepanju. Nekatere države članice so imele pomisleke v zvezi s pravno
podlago (glej oddelek 3). ·
Ocena učinka Ocena učinka
uvedbe dovoljenja, ki bi državljanom tretjih držav omogočal bivanje na
schengenskem območju v trajanju več kot 90 dni v katerem koli 180-dnevnem
obdobju, je vključena v oceno učinka, ki je priložena predlogu
spremembe Vizumskega zakonika. V oceni
učinka sta bili preučeni dve zakonodajni možnosti. Ena od njiju,
to je nova vrsta dovoljenja za načrtovano bivanje
na schengenskem območju v trajanju več kot 90 dni, vendar ne več
kot 360 dni, je bila predvidena „samo“ za omejeno skupino državljanov
tretjih držav: umetnike (ali športnike),
kulturne delavce in pripadajoče osebje, zaposlene pri zanesljivih in
priznanih uprizoritvenih podjetjih ali organizacijah, ter ožje družinske
člane, ki potujejo z njimi. Omejitev upravičencev na to skupino je
temeljila na dejstvu, da je to očitno glavna skupina državljanov tretjih
držav, ki jih trenutna zakonodajna vrzel najbolj zadeva. Kot druga
politična možnost je bilo predvideno podobno dovoljenje, ki pa se ne bi uporabljalo samo za to specifično kategorijo
državljanov tretjih držav, temveč za vse državljane tretjih držav
(tj. za osebe, ki potujejo v lastnem aranžmaju, npr. turiste, raziskovalce,
študente in poslovneže). Ker je težava v tem primeru posledica zakonodajne
vrzeli med schengenskim pravnim redom o kratkoročnem bivanju na
schengenskem območju in zakonodajo o sprejemu državljanov tretjih držav za
bivanje na ozemlju posamezne države članice, ki je daljše od 90 dni, nezakonodajna
možnost ni bila razvita. Ocena učinka
je pokazala[14],
da neobstoj dovoljenja, ki bi popotnikom omogočal, da na
schengenskem območju ostanejo več kot 90 dni v katerem koli 180-dnevnem
obdobju, EU povzroča znatno gospodarsko izgubo. V skladu s študijo,
na kateri je temeljila ocena učinka, je število potencialnih
upravičencev do novega dovoljenja precej omejeno. Izvajanje prve možnosti
bi zadevalo približno 60 000 prosilcev, z drugo možnostjo pa bi se število
potencialnih prosilcev lahko podvojilo. Pri tem gre za majhne številke; leta 2012
je bilo namreč vloženih več kot 15 milijonov vlog za izdajo
schengenskega vizuma, njihovo število pa stalno narašča. Vendar ti
popotniki veljajo za „velike potrošnike“, ki bi verjetno ustvarili precejšnje
prihodke in spodbudili gospodarsko dejavnost v EU, že zato, ker bi na
schengenskem območju ostali dlje. Prva možnost bi po ocenah schengenskemu
območju lahko prinesla 500 milijonov EUR dodatnih prihodkov na
leto. Gospodarski učinek druge možnosti je ocenjen na 1 milijardo EUR. Pri
obeh možnostih bi bile gospodarske koristi posledica potrošnje „novih“
popotnikov, ki bi jih pritegnila nova priložnost, da na schengenskem
območju ostanejo dlje brez uporabe zapletenih „nadomestnih možnosti“ na
meji zakonitosti, kot je pridobitev vizuma z ozemeljsko omejeno veljavnostjo. Poleg tega je
ocena učinka pokazala, da glede na pričakovano omejeno število vlog
in takso, ki bi jo bilo treba plačati, upravni stroški obdelave nove vrste
dovoljenja ne bi bili znatni. Za državljane tretjih držav pridobitev novega
vizuma ali podaljšanje veljavnosti že izdanega vizuma že sedaj pomeni
določen strošek. Pri drugi možnosti je ocena učinka opozorila na
tveganje, da bi nekateri imetniki novega dovoljenja utegnili iskati delo na
črnem trgu. 3. PRAVNI
ELEMENTI PREDLOGA ·
Podrobna obrazložitev predloga Cilj predloga je zapolniti zakonodajno vrzel.
Zato se v členu 1 predlaga uvedba nove vrste vizuma,
imenovanega „popotniški vizum“ (ang. „touring visa“: vizum vrste T). Ta člen tudi jasno navaja, da Uredba ne vpliva na
pravni red o sprejemu/priseljevanju. To med drugim pomeni, da Uredba ne
vpliva na zakonodajo držav članic o učinku „odsotnosti“ državljanov
tretjih držav, ki prebivajo v Uniji, na njihovo dovoljenje za prebivanje,
medtem ko potujejo po drugih državah članicah na podlagi popotniškega
vizuma. Uredba tudi ne zajema državljanov tretjih držav, ki v skladu s pravili
EU uresničujejo mobilnost znotraj EU. Člen 2
določa temeljno načelo z navzkrižnim sklicevanjem na določbe
Vizumskega zakonika in Uredbe (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 9. julija 2008 o vizumskem informacijskem sistemu (VIS) in
izmenjavi podatkov med državami članicami o vizumih za kratkoročno
prebivanje (Uredba VIS)[15].
Popotniški vizum se v marsičem razlikuje od vizuma za kratkoročno
bivanje, kakor je opredeljen v členu 2 Vizumskega zakonika. Vendar je
zelo podoben enotnemu vizumu, saj načeloma velja za ozemlje vseh držav
članic. Nova vrsta vizuma se določi na pravni podlagi, ki se
uporablja za vizume in dovoljenja za kratkoročno bivanje, tj. na podlagi
člena 77 PDEU. Zato se za popotniški vizum načeloma lahko
upravičeno uporabijo ustrezne določbe Vizumskega zakonika. Nadaljnje
določbe (členi od 4 do 9) podrobno navajajo, katere določbe
Vizumskega zakonika se uporabljajo v zvezi s pogoji in postopki za izdajo
popotniških vizumov, ter ob upoštevanju posebnosti nove vrste vizuma
določajo odstopanja od teh pravil in dopolnitve teh pravil.
V ta namen nadaljnji členi sledijo členitvi Vizumskega zakonika, pri
čemer poglavje za poglavjem za vsako posamezno določbo navajajo, ali
se uporablja ter ali se uporablja z dopolnili ali odstopanji. Glede na to, da
Komisija hkrati predlaga prenovitev Vizumskega zakonika[16], se ta predlog
sklicuje na določbe predlagane prenovljene uredbe in ne na uredbo, ki je
trenutno v veljavi[17].
Uredba VIS, kakor jo spreminja ta predlog, se za popotniški vizum uporablja v
celoti, brez dopolnil ali odstopanj. Člen 3
določa, da se nekatere opredelitve pojmov iz Vizumskega zakonika (npr.
„državljan tretje države“, „vizumska nalepka“, „vloga“ in „konzulat)“
uporabljajo tudi za ta predlog. Poleg tega opredeljuje „popotniški vizum“ kot
dovoljenje, ki ga izda država članica za načrtovano bivanje v dveh
ali več državah članicah v skupnem trajanju več kot 90 dni v
katerem koli 180-dnevnem obdobju, če prosilec ne namerava ostati v isti
državi članici več kot 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju[18]. S to omejitvijo je sprejem za bivanje, ki je daljše od
treh mesecev v eni državi članici, izključen. Člen 4
določa, katere določbe Vizumskega zakonika o organih, ki sodelujejo
pri postopkih v zvezi z vlogami, bi se morale uporabljati za popotniški vizum.
Poleg tega izključuje možnost, da bi se vloga za izdajo popotniškega vizuma
lahko vložila na zunanjih mejah, saj je za dovoljenje za bivanje na
schengenskem območju do dveh let potreben temeljit pregled, ki ga ni
mogoče opraviti na zunanjih mejah. Ta člen tudi odstopa od
člena 5 Vizumskega zakonika, saj določa, da bi morala biti za
obravnavo vloge za izdajo popotniškega vizuma in odločanje o njej
pristojna država članica, katere zunanjo mejo namerava prestopiti
prosilec, da bi vstopil na ozemlje držav članic.
To odstopanje je utemeljeno z dejstvom, da za številne državljane tretjih
držav, ki želijo potovati po schengenskem območju več kot 90 dni,
določbe veljavnega Vizumskega zakonika (glavni cilj potovanja glede na
namen ali čas bivanja) dejansko ne bi prišle v poštev. Namen obiska je
načeloma v vseh državah članicah enak (npr. nastopanje v živo ali
turizem), v številnih primerih pa prosilci ne vedo vnaprej, koliko časa
bodo ostali v različnih državah članicah. Poleg tega
člen 4 nekaterim kategorijam državljanov tretjih držav omogoča,
da vlogo za izdajo popotniškega vizuma vložijo na ozemlju države članice,
v kateri se zakonito nahajajo. To je upravičeno, saj imajo številni
državljani tretjih držav, ki prebivajo na ozemlju držav članic, in
državljani tretjih držav, ki ne potrebujejo vizuma za bivanje do 90 dni
(kratkoročno bivanje), zadostna finančna sredstva in legitimen
interes za potovanje po drugih državah članicah v trajanju več kot 90
dni v danem 180-dnevnem obdobju, medtem ko prebivajo/bivajo v posamezni državi
članici (ali takoj po takem (pre)bivanju). Unija nima varnostnih razlogov
niti ni v njenem gospodarskem interesu, da bi od teh oseb zahtevala, naj
zapustijo schengensko območje in zaprosijo za popotniški vizum v
matični državi. Člen 5
opredeljuje, katere določbe Vizumskega zakonika se uporabljajo za postopek
pridobitve popotniškega vizuma, ter določa dodatne določbe in izjeme.
V skladu s tem členom mora prosilec predložiti veljavno potno listino, ki
jo priznavata država članica, pristojna za obravnavo vloge in
odločanje o njej, ter vsaj še ena država članica, ki jo prosilec
namerava obiskati. Ta člen določa tudi dodaten pogoj za prosilce, in
sicer da predložijo ustrezno dokazilo, da nameravajo na ozemlju dveh ali
več držav članic skupaj ostati več kot 90 dni, pri čemer na
ozemlju nobene od teh držav članic ne bodo ostali več kot 90 dni v
katerem koli 180-dnevnem obdobju. Člen 5
ne določa odstopanja od Vizumskega zakonika glede vizumske takse, ki zato
znaša 60 EUR (tj. standardna vizumska taksa, ki se plača ob vložitvi
vloge za izdajo vizuma za kratkoročno bivanje). To je upravičeno, saj
so naloge konzulatov pri obravnavi vlog za izdajo vizumov za kratkoročno
bivanje in vlog za izdajo popotniških vizumov v veliki meri enake. Uporabljati
bi se morale tudi določbe Vizumskega zakonika v zvezi z zmanjšanjem in oprostitvijo
vizumske takse. Uporabljati pa bi se morale tudi določbe Vizumskega
zakonika o pristojbini za storitve, ki jo lahko zaračuna zunanji ponudnik
storitev in ki ne sme preseči polovice vizumske takse v višini 60 EUR. Drugo pomembno merilo iz
tega člena je, da bodo prosilci morali dokazati, da imajo zadostna
sredstva za preživljanje in je njihov finančni položaj stabilen, in sicer
s pisnimi obračuni plač ali bančnimi izpiski za obdobje 12 mesecev
pred datumom vložitve vloge in/ali dokazili o tem, da bodo med svojim bivanjem
zakonito pridobili zadostna finančna sredstva (npr. dokazilo o
upravičenosti do pokojnine). V skladu s tem
členom bodo prosilci s popotniškim vizumom lahko v državi članici,
kjer se zakonito nahajajo, zaprosili za dovoljenje za delo, ki ga potrebujejo v
drugih državah članicah, ki jih nameravajo obiskati. Ta določba ne
posega v določbe, ki se nanašajo na dostop do trga dela, in ne ureja
zahteve po delovnem dovoljenju; poleg tega ne vpliva na pogoje za izdajo takega
dovoljenja. Ureja izključno kraj vložitve vloge, če je treba
državljanu tretje države omogočiti, da zaprosi za delovno dovoljenje, ne
da bi zapustil schengensko območje. Ta člen predvideva nekatere
poenostavitve postopka (tj. možno opustitev predložitve nekaterih dokazil) za
določene kategorije prosilcev, ki delajo za zanesljivo in priznano
podjetje, organizacijo ali ustanovo ali jih ta povabi, zlasti če gre za
vodstveno osebje ali za raziskovalca, umetnika, kulturnega delavca itd.
Zainteresirane strani upravičeno trdijo, da se pri teh kategorijah oseb
postopek ne bi smel osredotočati le na „posameznega“ prosilca, temveč
tudi na zanesljivost podjetja, organizacije ali ustanove, ki prosilca pošlje,
gosti ali povabi. Člen 6 se
sklicuje na splošne določbe Vizumskega zakonika o obravnavi vlog in
odločanju o njih, ki se uporabljajo za popotniške vizume, sicer pa njegova
glavna določba zadeva posebno pozornost, ki bi jo bilo treba nameniti
finančnemu položaju prosilca: zadostna sredstva za preživljanje za celotno
obdobje načrtovanega bivanja, tudi za stroške namestitve. Ta člen
določa tudi splošen rok 20 koledarskih dni za odločitev o vlogi. Ta
rok je daljši od trenutnega roka za obravnavo vloge za izdajo vizuma za
kratkoročno bivanje, in sicer zaradi potrebe po temeljitem pregledu
finančnega položaja prosilca. Ker je treba pojasniti povezavo med bivanjem
na podlagi obstoječih vizumov za kratkoročno bivanje, vizumov za
dolgoročno bivanje in dovoljenj za prebivanje ter bivanjem na podlagi
popotniškega vizuma, zato da se nova vrsta vizuma vključi v „sistem“,
člen 6 dopušča kombinacijo bivanja na podlagi popotniškega
vizuma ter predhodnega/prihodnjega bivanja brez vizuma, bivanja na podlagi
vizuma za kratkoročno bivanje, vizuma za dolgoročno bivanje ali
dovoljenja za prebivanje. Podobne določbe bodo uvedene v Vizumskem
zakoniku in Zakoniku o schengenskih mejah. Člen 7
obravnava izdajo popotniškega vizuma, kadar bi se morale uporabljati tudi
določene določbe Vizumskega zakonika. Poleg tega določa, da mora
popotniški vizum vedno omogočati večkratni vstop. Kar zadeva dolžino
dovoljenega bivanja – v povezavi s členom 8 – predlog omogoča
bivanje na schengenskem območju do dveh zaporednih let vsem državljanom
tretjih držav, ki lahko dokažejo, da izpolnjujejo pogoje za tako dolgo obdobje.
Pri oceni vloge, zlasti pri opredeljevanju dolžine
dovoljenega bivanja, bi morali konzulati upoštevati vse relevantne dejavnike,
na primer dejstvo, da državljani tretjih držav, katerih državljani so
oproščeni vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje, tradicionalno ne
pomenijo problema v smislu nezakonitega priseljevanja ali varnostnega tveganja.
Obdobje veljavnosti vizuma bi moralo ustrezati dolžini dovoljenega
bivanja. Zaradi narave novega vizuma ta člen izključuje možnost
izdaje popotniškega vizuma z veljavnostjo, omejeno na ozemlje ene države
članice. Popotniški vizum naj bi že po definiciji prosilcem omogočil
prosto gibanje v več državah članicah. Popotniški vizum se izda v enotni obliki
(vizumska nalepka), določeni v Uredbi (ES) št. 1683/95, in se opremi
z oznako vrste vizuma, torej črko „T“. Člen 77(2)(a) PDEU omenja
tako „vizume“ kot „dovoljenja za kratkotrajno prebivanje“. Glede na to, da se
dovoljenje za prebivanje v skladu z Uredbo (ES) št. 1030/2002 z dne 13.
junija 2002[19]
izda v obliki (plastične) kartice, in ob upoštevanju dejstva, da konzulati
večine držav članic niso opremljeni za izdajanje dovoljenj v
kartični obliki, bi obveznost izdaje novega dovoljenja v kartični
obliki za države članice pomenila preveliko breme. Člen 8
zadeva spremembo izdanega vizuma, tj. podaljšanje njegove veljavnosti,
razveljavitev in preklic. Omogoča podaljšanje dolžine dovoljenega bivanja
na obdobje do dveh let. V nasprotju z določbami za podaljšanje veljavnosti
vizuma za kratkoročno bivanje, prosilcem ne bo treba utemeljiti „izjemnih“
okoliščin. Dejansko morajo številni potencialni prosilci za to vrsto
vizuma (zlasti umetniki, ki nastopajo v živo) pogosto dlje časa ostati na
schengenskem območju, nimajo pa potrebe po prebivališču v kateri od
držav članic. Prosilec bo moral za odobritev podaljšanja veljavnosti
popotniškega vizuma dokazati, da še naprej izpolnjuje pogoje za vstop in izdajo
vizuma ter da bo tudi v prihodnje izpolnjeval zahtevo, da v eni državi
članici ne bo ostal več kot 90 dni v katerem koli 180-dnevnem
obdobju. Člen 9
določa, katere določbe Vizumskega zakonika iz poglavja „Upravljanje
in organizacija“ bi se morale uporabljati tudi za izdajo popotniških vizumov. V
okviru schengenskega sodelovanja na lokalni ravni bi si morali konzulati
izmenjavati statistične in druge podatke o popotniških vizumih. Členi od 10 do 16 so tako imenovani končni in/ali operativni členi, ki med
drugim obravnavajo operativna navodila za obravnavo popotniških vizumov (v teh
bodo zagotovljena dodatna pojasnila glede odnosa med določbami Vizumskega
zakonika in določbami iz tega predloga), spremljanje, začetek
veljavnosti itd. Glavni cilj spremembe Zakonika o schengenskih mejah in Uredbe
VIS je „vključitev“ popotniškega vizuma v schengenski pravni red. To predvsem pomeni, da se pogoji za vstop iz
člena 5 Zakonika o schengenskih mejah uporabljajo tudi za izdajo
popotniškega vizuma; poleg tega je treba zagotoviti, da se popotniški vizumi in
vloge zanje evidentirajo v sistemu VIS. Opozoriti je treba, da predlog zadeva
tudi državljane tretjih držav, ki so oproščeni vizumske obveznosti za
kratkoročno bivanje (in katerih podatki torej niso evidentirani v sistemu
VIS; gl. Prilogo II k uredbi o vizumih), saj potniki iz teh držav za države
članice načeloma ne pomenijo varnostnega tveganja in tveganja
priseljevanja. Zato ob upoštevanju načela sorazmernosti zbiranje prstnih
odtisov državljanov takih tretjih držav (npr. Avstralije, Kanade in Združenih
držav) ni upravičeno. Ta izjema je določena v členu 5 in
državam članicam omogoča, da vloge državljanov teh tretjih držav za
izdajo popotniškega vizuma sprejmejo po elektronski ali običajni pošti. Člen 12 zahteva dodatno pojasnilo. Ta člen delno razveljavlja
člen 20(2) Schengenske konvencije, v skladu s katerim lahko država
članica določbe dvostranskega sporazuma o odpravi vizumov, ki ga je s
tretjo državo na seznamu v Prilogi II uredbe o vizumih („pozitivni seznam“)
sklenila pred začetkom veljavnosti Schengenske konvencije (ali datumom
pristopa k Schengenskemu sporazumu), uporablja kot podlago za to, da
državljanom zadevne tretje države „podaljša“ brezvizumsko bivanje na svojem
ozemlju na obdobje, daljše od treh mesecev. Tako lahko na
primer državljani Kanade, Nove Zelandije in Združenih držav poleg 90 dni
splošno odobrenega bivanja na schengenskem območju v takih državah
članicah ostanejo za obdobje iz veljavnega dvostranskega sporazuma o
odpravi vizumov med državami članicami in temi tretjimi državami
(običajno tri mesece). Komisija ve za več dvostranskih sporazumov o
odpravi vizumov za kratkoročno bivanje, ki so bili sklenjeni s temi
državami in ki njihovim državljanom omogočajo, da na schengenskem
območju zakonito bivajo praktično neomejeno. Nova Zelandija je denimo
sklenila 16 dvostranskih sporazumov o odpravi vizumov, torej lahko njeni
državljani v praksi na schengenskem območju ostanejo do 51 mesecev (90 dni
brezvizumskega bivanja na podlagi uredbe o vizumih plus 48 mesecev). Države
članice so že leta 1998 menile, da takšno neomejeno bivanje ni združljivo
z duhom območja brez meja. Izvršni odbor je sprejel sklep o uskladitvi
sporazumov o odpravi vizumske obveznosti[20].
V skladu s tem sklepom naj bi države članice v svojih dvostranskih
sporazumih uvedle standardne določbe, ki omejujejo brezvizumsko bivanje na
schengenskem območju (namesto na ozemlju zadevne države članice) na
tri mesece v obdobju šestih mesecev. Ko je bil z začetkom veljavnosti
Amsterdamske pogodbe schengenski pravni red vključen v pravni okvir
Skupnosti, člen 20(2) Schengenske konvencije ni bil več le v
nasprotju z duhom območja brez notranjih meja, temveč je postal tudi
nezdružljiv s Pogodbo: člen 62(3) Pogodbe o ustanovitvi Evropske
skupnosti (PES) omenja „ukrepe, ki določajo pogoje za svobodno potovanje
državljanov tretjih držav na ozemlju držav članic med bivanjem, ki ni
daljše od treh mesecev“. Zato je Komisija leta 2001 v pobudi „pravica
do potovanja“ predlagala razveljavitev člena 20(2). Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU)
„kratkoročnega bivanja“ na schengenskem območju ne omejuje več
na tri mesece in njegovega trajanja ne opredeljuje. Vendar sta člen 20(2)
in obstoj dvostranskih „podaljšanj bivanja“ še vedno nezdružljiva s členom
77(2)(a) in (c) Pogodbe, saj skupna vizumska politika ne more temeljiti na
obstoju dvostranskih sporazumov iz preteklosti. Obseg pravice državljanov
tretjih držav do prostega gibanja ne bi smel biti odvisen od števila in vsebine
dvostranskih sporazumov, sklenjenih v preteklosti. Za vse državljane tretjih
držav, ki ne potrebujejo vizumov, bi se morala uporabljati enaka pravila.
Izvajanje člena 20(2) poraja praktične težave in ustvarja pravno
negotovost za organe in popotnike, zlasti ko slednji zapuščajo schengensko
območje. Poleg tega prihodnji sistem vstopa/izstopa zahteva jasna pravila
in iz tehničnih razlogov pri preverjanju obdobja dovoljenega bivanja ni
mogoče upoštevati možne nadaljnje uporabe dvostranskih sporazumov o
odpravi vizumov. Eden od razlogov za uvedbo popotniškega vizuma je torej
določiti pravni okvir in ustrezno dovoljenje, da se državljanom tretjih
držav, ki ne potrebujejo vizumov, omogoči bivanje na schengenskem
območju, daljše od 90 dni. Predlog predvideva petletno prehodno obdobje,
v katerem naj bi države članice prenehale uporabljati določbe
dvostranskih sporazumov, ki učinkujejo na celotno dolžino bivanja
državljanov tretjih držav na schengenskem območju. Za to je potreben
določen čas, priznati pa je treba tudi, da nekatere tretje države
pripisujejo velik pomen ohranitvi sedanjega stanja. S političnega vidika je to razumljivo.
Sporazum o odpravi vizumov je eden od pravnih aktov, ki prinašajo konkretne in
neposredne koristi državljanom obeh strani. Poudariti je treba, da delno
črtanje člena 20(2) ne pomeni, da se ti sporazumi takoj in v
celoti prenehajo uporabljati. Poleg tega nadomestitev veljavne ureditve za
podaljševanje kratkoročnega bivanja na podlagi starih dvostranskih
sporazumov o odpravi vizumov z novo vrsto vizuma z veljavnostjo do enega leta –
z možnostjo podaljšanja na dve leti – v praksi ne bi imela negativnega
učinka na številne Američane, Kanadčane, Novozelandce itd. Veliko
tistih, ki želijo ostati eno leto ali več, bo v tem obdobju verjetno
delalo, torej si bodo morali urediti prebivališče v eni od držav
članic ter zaprositi za vizum za dolgoročno bivanje ali dovoljenje za
prebivanje. ·
Povezava s hkrati predstavljenim predlogom
uredbe o prenovitvi Vizumskega zakonika in drugimi predlogi Pogajanja o hkrati
predstavljenem predlogu uredbe o prenovitvi Vizumskega zakonika bodo vplivala
tudi na ta predlog, zato je treba med pogajanji posebno pozornost nameniti
zagotavljanju potrebne sinergije med obema predlogoma. Če se bo med
pogajanji izkazalo, da bi bilo možno sprejetje v podobnem časovnem okviru,
ju Komisija namerava združiti v en sam predlog prenovitve. Poleg tega bo
pozneje treba zagotoviti sinergijo s predlogom uredbe Evropskega parlamenta in
Sveta o vzpostavitvi sistema vstopa/izstopa (SVI) za evidentiranje podatkov o
vstopu in izstopu državljanov tretjih držav pri prehajanju zunanjih meja držav
članic Evropske unije[21].
Zaradi njegovega predmeta urejanja in področja uporabe bodo morda potrebne
spremembe, če bi bilo odločeno, da se bo za nadzor vstopov in
izstopov imetnikov popotniških vizumov na zunanjih mejah uporabljal sistem SVI[22]. ·
Pravna podlaga S členom 77 PDEU
se na Unijo prenaša pooblastilo za sprejemanje ukrepov glede „kratkotrajnega
prebivanja“ na schengenskem območju. V skladu s členom 77(2) PDEU: „[…] Evropski parlament in Svet po rednem
zakonodajnem postopku sprejmeta ukrepe glede: (a) skupne politike vizumov in drugih
dovoljenj za kratkotrajno prebivanje; (b) kontrolo oseb pri prehodu zunanjih
meja; (c) pogojev, pod katerimi se lahko
državljani tretjih držav za krajše obdobje prosto gibajo znotraj Unije;“. Ta predlog vsebuje ukrepe
v zvezi z vsakim od teh treh elementov. Zato se zdi, da je člen 77(2)(a),
(b) in (c) PDEU primerna pravna podlaga za ta predlog. S členom 79 PDEU se
na Unijo prenaša pooblastilo, da v okviru skupne politike priseljevanja
sprejme predpise o vizumih in dovoljenjih za prebivanje za daljši čas, ki
so potrebni za zakonito prebivanje v državah članicah, tj. dolgoročno
bivanje v eni sami državi članici. Odstavek (1) in odstavek (2)(b)
člena 79 PDEU se izrecno nanašata na državljane tretjih držav, ki
zakonito prebivajo v državah članicah. Ciljna skupina tega predloga
so državljani tretjih držav, ki ne želijo in jim ni treba prebivati v
kateri od držav članic; želijo si le potovati po Evropi, tj. se
prosto gibati po schengenskem območju, preden ga spet zapustijo.
Člen 79 PDEU zato ni primerna pravna podlaga za ta predlog. Člen 62 PES (zdaj člen 77 PDEU)
je v tretjem odstavku omenjal „ukrepe, ki določajo pogoje za svobodno
potovanje državljanov tretjih držav na ozemlju držav članic med bivanjem, ki
ni daljše od treh mesecev“. Člen 77(2)(c) PDEU „krajšega
obdobja“ ne omejuje več na tri mesece. S to jasno spremembo pogodbe je
bila odpravljena ovira, ki bi po prejšnjih pogodbah lahko preprečevala
sprejetje podobnega predloga. Člen 77(2)(a), (b) in (c) PDEU je
torej primerna pravna podlaga za ta predlog, ki ureja gibanje državljanov
tretjih držav na schengenskem območju in iz katerega so izključeni
primeri, ki spadajo v člen 79 PDEU (sprejem za dolgoročno
bivanje na ozemlju ene same države članice).
Slednje se zagotovi s predlagano opredelitvijo, v skladu s katero imetniki
popotniškega vizuma na ozemlju ene države članice ne bi smeli ostati
več kot 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju. ·
Načeli subsidiarnosti in sorazmernosti Člen
5(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) določa, da Unija na področjih, ki
niso v njeni izključni pristojnosti, ukrepa, le če in v kolikor cilja
predlaganega ukrepa države članice ne morejo zadovoljivo doseči same
ter se ta cilj zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje doseže
na ravni Unije. Pri tem predlogu je potreba po ukrepanju na ravni Unije zelo
jasna. Dovoljenje, ki bi bilo veljavno v vseh državah članicah, se lahko
uvede samo na ravni EU; „vzajemnega priznavanja“ popotniških vizumov drugih
držav ni mogoče vzpostaviti na nacionalni ravni. Pogoji in postopki izdaje
bi morali biti v vseh državah članicah enotni. To se lahko doseže le z
ukrepi na ravni Unije. Člen 5(4) PDEU določa, da ukrepi Unije ne smejo presegati
tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev Pogodbe. Izbrana oblika tega
ukrepa EU mora omogočiti, da predlog doseže svoj cilj in se čim
učinkoviteje izvaja. Ta predlog ne vsebuje elementov, ki ne bi bili
neposredno povezani s cilji. Poleg tega je sorazmeren v smislu stroškov.
Predlog je zato v skladu z načelom sorazmernosti. ·
Izbira pravnega akta Ta predlog bo določil novo vrsto vizuma,
ki bo načeloma veljal v vseh državah članicah, ter pogoje in postopke
za izdajo tega vizuma. Zato je mogoče kot pravni akt izbrati samo uredbo. 4. DODATNI
ELEMENTI ·
Sodelovanje Ta predlog
nadgrajuje schengenski pravni red, saj zadeva nadaljnji razvoj skupne vizumske
politike. Zato je treba glede na različne protokole, priložene pogodbam,
in sporazume s pridruženimi državami upoštevati naslednje posledice: Danska: v skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št.
22) o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri
sprejemanju ukrepov Sveta, predlaganih na podlagi naslova V tretjega dela PDEU.
Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, bi se Danska v skladu s
členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to
uredbo, morala odločiti, ali bo to uredbo prenesla v svoje nacionalno
pravo. Združeno
kraljestvo in Irska: v
skladu s členoma 4 in 5 Protokola o vključitvi schengenskega pravnega
reda v okvir Evropske unije in Sklepom Sveta 2000/365/ES z dne 29. maja 2000 o
prošnji Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske ter Sklepom
Sveta 2002/192/ES z dne 28. februarja 2002 o prošnji Irske za sodelovanje pri
izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda Združeno kraljestvo
in Irska ne sodelujeta pri izvajanju skupne vizumske politike, zlasti Uredbe
(ES) št. 810/2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik). Zato
Združeno kraljestvo in Irska ne sodelujeta pri sprejetju te uredbe, ki zanju ni
zavezujoča in se v njiju ne uporablja. Islandija in
Norveška: uporabljajo se
postopki, določeni v Pridružitvenem sporazumu, sklenjenem med Svetom
Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi
obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, ker ta
predlog temelji na schengenskem pravnem redu, kot je navedeno v Prilogi A k
navedenemu sporazumu[23]. Švica: ta uredba pomeni razvoj določb schengenskega pravnega reda, kot je
določeno s Sporazumom med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko
konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in
razvoju schengenskega pravnega reda[24]. Lihtenštajn: ta uredba pomeni razvoj določb
schengenskega pravnega reda, kot je določeno s Protokolom med Evropsko
unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o
pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko
skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k
izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda[25]. Ciper: ta uredba pomeni akt, ki nadgrajuje schengenski pravni red oziroma je
z njim kako drugače povezan, kot je določeno s členom 3(2) Akta
o pristopu iz leta 2003. Bolgarija in
Romunija: ta uredba pomeni akt, ki nadgrajuje schengenski
pravni red oziroma je z njim kako drugače povezan, kot je določeno s
členom 4(2) Akta o pristopu iz leta 2005. Hrvaška: ta uredba pomeni akt, ki nadgrajuje schengenski pravni red oziroma je
z njim kako drugače povezan, kot je določeno s členom 4(2) Akta
o pristopu iz leta 2011. 2014/0095 (COD) Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o popotniškem vizumu ter spremembi Konvencije
o izvajanju Schengenskega sporazuma in uredb (ES) št. 562/2006 in (ES)
št. 767/2008 EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE
UNIJE STA – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije, zlasti člena 77(2)(a), (b) in (c) Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije[26], po posredovanju osnutka zakonodajnega akta
nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega
odbora[27], v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, ob upoštevanju naslednjega: (1) Zakonodaja Unije določa
usklajena pravila za vstop in bivanje državljanov tretjih držav v državah
članicah v trajanju do 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju. (2) V zvezi s pogoji za sprejem
državljanov tretjih držav na ozemlje držav članic za obdobje, daljše od
treh mesecev, je bilo sprejetih več področnih direktiv.
Člen 21 Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma[28] državljanom tretjih
držav z veljavnim dovoljenjem za prebivanje ali nacionalnim vizumom za
dolgoročno bivanje, ki ga je izdala ena od držav članic, omogoča
prosto gibanje na ozemlju drugih držav članic v trajanju do 90 dni v
katerem koli 180-dnevnem obdobju. (3) Ne glede na to, ali vizum
potrebujejo ali pa so vizumske obveznosti oproščeni, imajo državljani
tretjih držav lahko legitimen interes za potovanje po schengenskem območju
v trajanju več kot 90 dni v danem 180-dnevnem obdobju, ne da bi v
posamezni državi članici ostali več kot 90 dni. Zato bi bilo
treba sprejeti pravila, ki jim bodo to omogočala. (4) Umetniki, ki nastopajo v
živo, se pogosto srečujejo s težavami, zlasti pri organizaciji turnej v
Uniji. Tudi študenti, raziskovalci, kulturni delavci, upokojenci, poslovneži,
ponudniki storitev in turisti si morda želijo na schengenskem območju
ostati dlje kot 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju. Zaradi neobstoja
ustreznega dovoljenja prihaja do izgube morebitnih obiskovalcev in
posledično do gospodarske izgube. (5) Pogodba razlikuje med pogoji
za vstop v države članice in razvojem skupne politike o vizumih za
kratkoročno bivanje na eni strani ter pogoji za vstop za namen zakonitega
prebivanja v državi članici in izdajo vizumov za dolgoročno bivanje
in dovoljenj za prebivanje v ta namen na drugi strani. Vendar Pogodba ne
opredeljuje pojma kratkoročnega bivanja. (6) Določiti bi bilo treba
novo vrsto vizuma („popotniški vizum“) za državljane tretjih držav, ki so
vizumske obveznosti oproščeni ali vizum potrebujejo ter se želijo na ozemlju
dveh ali več držav članic prosto gibati več kot 90 dni, če
ne nameravajo na ozemlju iste države članice ostati več kot 90 dni v
katerem koli 180-dnevnem obdobju. Obenem bi
bilo treba pravilo „90 dni v 180-dnevnem obdobju“ ohraniti kot splošno
ločnico med kratkoročnim in dolgoročnim bivanjem, saj za veliko
večino popotnikov ne pomeni težav. (7) Če je to primerno, bi se
morale za vložitev vloge za izdajo popotniškega vizuma in njegovo izdajo
uporabljati določbe Uredbe (EU) št. xxx/201x
Evropskega parlamenta in Sveta[29]
in Uredbe (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta[30]. Glede na
različne potrebe in pogoje državljanov tretjih držav, ki zaprosijo za
popotniški vizum, ter iz gospodarskih in varnostnih razlogov bi bilo treba
uvesti posebna pravila, med drugim o organih, udeleženih v postopkih, vložitvi
in obravnavi vlog ter odločanju o njih ter izdaji in zavrnitvi izdaje
popotniških vizumov. (8) Za državljane tretjih držav,
navedenih v Prilogi II k Uredbi Sveta (ES) št. 539/2001[31], bi morale veljati
nekatere poenostavitve, kot je oprostitev zbiranja prstnih odtisov. (9) Da se zagotovi pravna
varnost, bi bilo treba pojasniti povezavo med bivanjem na podlagi vizuma za
kratkoročno bivanje, vizuma za dolgoročno bivanje in dovoljenja za
prebivanje ter bivanjem na podlagi popotniškega vizuma. Bivanje na podlagi
popotniškega vizuma bi moralo biti mogoče kombinirati s predhodnim in
prihodnjim bivanjem brez vizuma oziroma bivanjem na podlagi vizuma za
kratkoročno bivanje, vizuma za dolgoročno bivanje ali dovoljenja za
prebivanje. (10) Imetnikom popotniškega vizuma
bi bilo treba ob upoštevanju posebnih potovalnih vzorcev in potreb
omogočiti podaljšanje dovoljenega bivanja, če ti še naprej
izpolnjujejo pogoje za vstop in pogoje za izdajo vizuma ter lahko dokažejo, da
med svojim podaljšanim bivanjem ne bodo ostali na ozemlju iste države
članice več kot 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju. (11) Popotniški vizum bi bilo treba
vključiti v ustrezne pravne akte schengenskega pravnega reda. Zato bi bilo
treba ustrezno spremeniti Uredbo (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta
in Sveta[32]
in Uredbo (ES) št. 767/2008. Kot pogoji za izdajo vizuma bi se morali
uporabljati pogoji za vstop iz člena 5 Uredbe (ES) št. 562/2006.
Vloge za izdajo popotniškega vizuma in odločitve o njih bi bilo treba
evidentirati v vizumskem informacijskem sistemu. (12) Po uvedbi popotniškega vizuma
bi bilo treba spremeniti člen 20(2) Konvencije o izvajanju
Schengenskega sporazuma, saj je nezdružljiv s členom 77(2)(a) in (c)
Pogodbe o delovanju Evropske unije; skupna vizumska politika namreč ne
more temeljiti na obstoju ali neobstoju dvostranskih sporazumov o odpravi
vizumov, ki so jih sklenile države članice. Dovoljena dolžina bivanja
državljanov tretjih držav ne bi smela biti odvisna od števila in vsebine
dvostranskih sporazumov, sklenjenih v preteklosti. (13) Določiti bi bilo treba
petletno prehodno obdobje, da se prenehajo uporabljati določbe
dvostranskih sporazumov o odpravi vizumov, ki vplivajo na celotno dolžino
bivanja državljanov tretjih držav na schengenskem območju. (14) Za zagotovitev enotnih pogojev
za izvajanje te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila
v zvezi z določitvijo operativnih navodil za države članice glede
prakse in postopkov pri obravnavi vlog za izdajo popotniških vizumov. Navedena
pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011
Evropskega parlamenta in Sveta[33].
Za sprejemanje teh aktov bi bilo treba uporabiti postopek pregleda. (15) Ta uredba spoštuje temeljne
pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih
pravicah. S to uredbo se zlasti želi zagotoviti popolno spoštovanje zasebnega
in družinskega življenja iz člena 7, varstva osebnih podatkov iz
člena 8 in pravic otroka iz člena 24 Listine. (16) Za osebne podatke, ki jih
države članice obdelujejo pri uporabi te uredbe, se uporablja Direktiva 95/46/ES
Evropskega parlamenta in Sveta[34].
(17) Ker je cilja te uredbe, to je
uvedbo nove vrste vizuma, veljavnega v vseh državah članicah, ter
vzpostavitev enotnih pogojev in postopkov izdaje, mogoče doseči le na
ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti
iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom
sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je
potrebno za doseganje navedenih ciljev. (18) V skladu s členoma 1 in 2
Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski
uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju
te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Ker ta
uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4
navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to uredbo,
odloči, ali bo to uredbo prenesla v svoje nacionalno pravo. (19) Ta uredba predstavlja razvoj
določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Združeno kraljestvo v
skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES[35]
ne sodeluje; Združeno kraljestvo zato ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki
zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja. (20) Ta uredba predstavlja razvoj
določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Irska v skladu s Sklepom
Sveta 2002/192/ES[36]
ne sodeluje; Irska zato ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zanjo ni
zavezujoča in se v njej ne uporablja. (21) Za Islandijo in Norveško ta uredba
predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma
med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o
pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda[37], ki spadajo na
področje iz člena 1(B) Sklepa Sveta 1999/437/ES[38]. (22) Za Švico ta uredba predstavlja
razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko
unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske
konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda[39], ki spadajo na
področje iz člena 1(B) Sklepa Sveta 1999/437/ES v povezavi s
členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES[40]. (23) Za Lihtenštajn ta uredba
predstavlja nadaljnji razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu
Protokola, podpisanega med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko
konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k
Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o
pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju
schengenskega pravnega reda[41],
ki spadajo na področje člena 1(B) Sklepa Sveta 1999/437/ES v povezavi
s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU[42]
o sklenitvi navedenega protokola. (24) Za Ciper ta uredba predstavlja
akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako
drugače povezan v smislu člena 3(2) Akta o pristopu iz
leta 2003. (25) Za Bolgarijo in Romunijo ta
uredba predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z
njim kako drugače povezan v smislu člena 4(2) Akta o pristopu iz
leta 2005. (26) Za Hrvaško ta uredba
predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako
drugače povezan v smislu člena 4(2) Akta o pristopu iz leta 2011 – SPREJELA NASLEDNJO UREDBO: Poglavje I – Splošne določbe Člen 1 Predmet
urejanja in področje uporabe 1. Ta uredba določa pogoje in
postopke za izdajo popotniških vizumov. 2. Uporablja se za državljane tretjih držav, ki niso državljani
Unije v smislu člena 20(1) Pogodbe, brez poseganja v: (a) pravico do prostega gibanja, ki jo uživajo državljani
tretjih držav, ki so družinski člani državljanov Unije; (b) enakovredne pravice, ki jih uživajo državljani tretjih držav
in njihovi družinski člani, ki po sporazumih med Unijo in njenimi državami
članicami ter temi tretjimi državami uživajo pravico do prostega gibanja,
ki je enakovredna pravici državljanov Unije in članov njihovih družin. 3. Ta uredba ne vpliva na določbe prava Unije ali
nacionalnega prava, ki se uporabljajo za državljane tretjih držav v zvezi s: (a) sprejemom za bivanje na ozemlju ene države članice, ki
je daljše od treh mesecev, in poznejšim potovanjem na ozemlje drugih držav
članic; (b) dostopom
do trga dela in opravljanjem gospodarske dejavnosti. Člen 2 Uporaba
Uredbe (ES) št. 767/2008 in Uredbe (EU) št. xxx/201x [Vizumski zakonik
(prenovitev)] 1. Uredba (ES) št. 767/2008 se uporablja za popotniške vizume. 2. Uredba (EU) št.
xxx/201x [Vizumski zakonik (prenovitev)] se uporablja za popotniške vizume, kot
je določeno v členih od 4 do 10. Člen 3 Opredelitev pojmov V tej uredbi: (1)
se uporabljajo opredelitve iz člena 2(1) in od
(11) do (16) Uredbe (EU) št. xxx/201x [Vizumski
zakonik (prenovitev)]; (2)
„popotniški vizum“ pomeni dovoljenje, ki ga izda
država članica državljanu tretje države za načrtovano bivanje na
ozemlju dveh ali več držav članic v trajanju več kot 90 dni v
katerem koli 180-dnevnem obdobju, če prosilec na ozemlju iste države
članice ne namerava ostati več kot 90 dni v katerem koli 180-dnevnem
obdobju. Poglavje II – Pogoji in postopki za
izdajo popotniškega vizuma Člen 4 Organi, ki sodelujejo pri postopkih v zvezi z vlogami 1. Uporabljajo se
člen 4(1), (3), (4) in (5), člen 6(1) ter
člen 7(2) in (3) Uredbe (EU) št. xxx/201x [Vizumski zakonik
(prenovitev)]. 2. Vloge se ne obravnavajo in odločitve o njih ne
sprejemajo na zunanjih mejah držav članic. 3. Za obravnavo vloge
za izdajo popotniškega vizuma in odločanje o njej je pristojna država
članica, katere zunanjo mejo prosilec namerava prestopiti, da bi vstopil
na ozemlje držav članic. 4. Državljani tretjih
držav, naštetih v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 539/2001, ki se zakonito
nahajajo na ozemlju države članice, lahko vlogo vložijo na ozemlju te
države članice, če ima konzulat pristojne države članice za
odločitev o vlogi na voljo najmanj 20 koledarskih dni. 5. Državljani tretjih držav, ki imajo veljavno dovoljenje za
prebivanje ali veljaven vizum za dolgoročno bivanje, ki ga je izdala ena
od držav članic, lahko ne glede na svoje državljanstvo vlogo vložijo na
ozemlju te države članice najmanj 20 koledarskih dni pred iztekom
veljavnosti dovoljenja za prebivanje ali vizuma za dolgoročno bivanje. 6. V primerih iz
odstavkov 4 in 5 je za obravnavo vloge za izdajo popotniškega vizuma in
odločanje o njej pristojna država članica, v katero namerava prosilec
s popotniškim vizumom vstopiti najprej. Člen 5 Vloga 1. Uporabljajo se člen 8(1), (2),
(5), (6) in (7), člen 9, člen 10(1) in od (3) do (7), točki (b)
in (c) člena 11, člen 12, točke od (a) do (d) člena 13(1),
člen 13(5), (6) in (7) ter člena 14 in 15 Uredbe (EU) št. xxx/201x [Vizumski zakonik (prenovitev)]. 2. Obrazec vloge za izdajo popotniškega vizuma je določen
v Prilogi I. 3. Prosilci poleg izpolnjevanja meril iz točk (b) in (c)
člena 11 Uredbe (EU) št. xxx/201x [Vizumski zakonik (prenovitev)]
predložijo potno listino, ki jo priznavata država članica, pristojna za
obravnavo vloge in odločanje o njej, ter vsaj še ena država članica,
ki jo prosilec namerava obiskati. 4. Poleg kategorij oseb iz člena 12(7) Uredbe št. xxx/201x
[Vizumski zakonik (prenovitev)] so obveznosti dajanja prstnih odtisov
oproščeni tudi državljani tretjih držav, naštetih v Prilogi II k Uredbi
Sveta (ES) št. 539/2001. V teh primerih se v skladu s členom 8(5)
Uredbe (ES) št. 767/2008 v sistem VIS vnese „se ne uporablja“. 5. Poleg dokazil iz člena 13(1) Uredbe (EU) št. xxx/201x
[Vizumski zakonik (prenovitev)] prosilci predložijo: (a) ustrezno dokazilo, da nameravajo na ozemlju dveh ali
več držav članic ostati več kot 90 dni v katerem koli 180-dnevnem
obdobju, ne da bi na ozemlju ene od teh držav članic ostali več kot 90
dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju; (b) dokazilo, da imajo sklenjeno zdravstveno zavarovanje za vsa
tveganja, za katera so običajno zavarovani državljani držav članic,
ki jih nameravajo obiskati. 6. Prosilci razpolaganje z zadostnimi sredstvi za preživljanje
in stabilen finančni položaj dokažejo s pisnimi obračuni plač
ali bančnimi izpiski za obdobje 12 mesecev pred datumom vložitve vloge
in/ali dokazili o tem, da imajo zadostna finančna sredstva ali jih bodo
med svojim bivanjem zakonito pridobili. 7. Če se zaradi namena obiska zahteva dovoljenje za delo v
eni ali več državah članicah, je za pridobitev popotniškega vizuma
dovolj, če prosilec predloži dovoljenje za delo v državi članici, ki
je pristojna za obravnavo vloge za izdajo popotniškega vizuma in odločanje
o njej. Imetniki popotniškega vizuma lahko v državi članici, v kateri se
zakonito nahajajo, zaprosijo za dovoljenje za delo, zahtevano v naslednji
državi članici, ki jo nameravajo obiskati. 8. Konzulati lahko opustijo zahtevo po predložitvi enega ali
več dokazil, če prosilci delajo za zanesljivo in konzulatu poznano
podjetje, organizacijo ali institucijo ali jih ta povabi, zlasti v primeru
vodstvenega osebja ali če gre za raziskovalca, študenta, umetnika,
kulturnega delavca, športnika ali sodelavca s strokovnim znanjem in izkušnjami
ter tehničnimi znanji, in če konzulatu o tem predložijo ustrezna
dokazila. Zahteve po predložitvi dokazil so lahko oproščeni tudi ožji
družinski člani navedenih prosilcev, vključno z zakoncem, otroki,
mlajšimi od 18 let, in starši otroka, mlajšega od 18 let, če nameravajo
potovati skupaj. Člen 6 Obravnava
vlog in odločanje o njih 1. Uporabljajo se člen 16, člen 17, člen 18(1), (4), (5), (9), (10) in (11), člen 19 in zadnji
stavek člena 20(4) Uredbe (EU) št. xxx/201x
[Vizumski zakonik (prenovitev)]. 2. Poleg preverjanj
glede dopustnosti vloge iz člena 17(1) Uredbe (EU) št. xxx/201x [Vizumski
zakonik (prenovitev)] pristojni konzulat preveri, ali potna listina izpolnjuje
zahtevo iz člena 5(3). 3. Pri obravnavi vloge za izdajo popotniškega vizuma se
preverja predvsem, ali prosilci razpolagajo z zadostnimi finančnimi
sredstvi za preživljanje za celoten čas trajanja načrtovanega
bivanja, vključno z njihovo nastanitvijo, če te ne zagotovi podjetje,
organizacija ali ustanova, ki prosilca povabi ali gosti. 4. Vloga za izdajo popotniškega vizuma se obravnava in
odločitev o njej sprejme ne glede na bivanje, dovoljeno na podlagi
predhodno izdanih vizumov za kratkoročno bivanje, oprostitev vizumske
obveznosti za kratkoročno bivanje, vizumov za dolgoročno bivanje ali
dovoljenj za prebivanje. 5. Odločitev o dopustni vlogi se sprejme v 20 koledarskih
dneh od datuma njene vložitve. Izjemoma se to obdobje lahko podaljša na
največ 40 koledarskih dni. Člen 7 Izdaja
popotniškega vizuma 1. Uporabljajo se člen 21(6),
člen 24(1), (3) in (4), člen 25, člen 26(1) in (5), člen 27,
člen 28, točka (a)(i) do (iii), (v) in (vi) in točka (b)
člena 29(1) ter člen 29(3) in (4) Uredbe (EU) št. xxx/201x [Vizumski zakonik (prenovitev)]. 2. Brez poseganja v odstavek 5 popotniški vizum omogoča
večkratni vstop na ozemlje vseh držav članic. 3. Dolžina dovoljenega bivanja se določi na podlagi
temeljite obravnave vloge. Dolžina dovoljenega bivanja ne presega enega leta,
vendar se v skladu s členom 8 lahko podaljša za največ eno
dodatno leto. 4. Obdobje veljavnosti popotniškega vizuma ustreza dolžini
dovoljenega bivanja. 5. Če so prosilci imetniki potne listine, ki jo priznava
ena ali več držav članic, vendar ne vse, velja popotniški vizum na
ozemlju držav članic, ki potno listino priznavajo, če je
načrtovano bivanje na ozemlju zadevnih držav članic daljše od 90 dni
v katerem koli 180-dnevnem obdobju. 6. Popotniški vizum se izda v enotni obliki za vizume, kakor je
določena v Uredbi Sveta (ES) št. 1683/95[43],
pri čemer je v ustreznem polju vrsta vizuma navedena s črko „T“. 7. Poleg razlogov za zavrnitev izdaje vizuma iz člena 29(1)
Uredbe (EU) št. xxx/201x [Vizumski zakonik (prenovitev)] se izdaja vizuma
zavrne tudi, če prosilci ne predložijo: (a) ustreznega dokazila, da nameravajo na ozemlju dveh ali
več držav članic ostati več kot 90 dni v katerem koli 180-dnevnem
obdobju, ne da bi na ozemlju ene od teh držav članic ostali več kot 90
dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju; (b) dokazila, da imajo sklenjeno zdravstveno zavarovanje za vsa
tveganja, za katera so običajno zavarovani državljani držav članic,
ki jih nameravajo obiskati. 8. Prosilec se o
odločitvi o zavrnitvi izdaje vizuma in razlogih zanjo obvesti s
standardnim obrazcem iz Priloge II. Člen 8 Sprememba
izdanega vizuma 1. Uporabljajo se člen 30(1), (3),
(6) in (7) ter člen 31(1) do (5), (7) in (8) Uredbe (EU) št. xxx/201x [Vizumski zakonik (prenovitev)]. 2. Poleg možnosti podaljšanja veljavnosti iz posebnih razlogov
iz člena 30(1) Uredbe (EU) št. xxx/201x [Vizumski zakonik
(prenovitev)] lahko imetniki popotniškega vizuma na ozemlju držav članic
zaprosijo za podaljšanje njegove veljavnosti najprej 90 dni in najpozneje 15
dni pred iztekom njegove veljavnosti. 3. Za obravnavo vloge za podaljšanje veljavnosti in
odločanje o njej je pristojen konzulat naslednje države članice, ki
jo namerava prosilec obiskati. 4. Prosilci za podaljšanje veljavnosti zaprosijo tako, da
predložijo izpolnjen obrazec vloge iz Priloge I. 5. Za vsako vlogo za podaljšanje
veljavnosti se zaračuna taksa v višini 30 EUR. 6. Za podaljšanje veljavnosti dovoljenja za delo se, kjer je
primerno, uporablja člen 5(7). 7. Odločitve se sprejmejo v 15 koledarskih dneh od datuma
vložitve vloge za podaljšanje veljavnosti . 8. Prosilci pri vložitvi vloge za podaljšanje veljavnosti
dokažejo, da še naprej izpolnjujejo pogoje za vstop in izdajo vizuma ter
zahtevo, da na ozemlju ene države članice ne bodo ostali več kot 90
dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju. 9. Med obravnavo vloge za podaljšanje veljavnosti lahko
pristojni organ v utemeljenih primerih povabi prosilce na razgovor in zahteva
dodatne dokumente. 10. Podaljšanje veljavnosti ne presega enega leta, skupna dolžina
dovoljenega bivanja, tj. dolžina prvotno dovoljenega bivanja in obdobja, za
katerega se to podaljša, pa ne presega dveh let. 11. Prosilec se o odločitvi o zavrnitvi podaljšanja
veljavnosti in razlogih zanjo obvesti s standardnim obrazcem iz Priloge II. 12. Prosilci, katerih vloga za podaljšanje veljavnosti je bila
zavrnjena, se lahko pritožijo. Pritožbo zoper končno odločitev o
vlogi za podaljšanje veljavnosti vložijo v državi članici, ki je sprejela
to odločitev, v skladu z nacionalnim pravom te države članice. Države
članice prosilcem zagotovijo podrobne informacije o postopku, ki se ga je
treba držati v primeru pritožbe, kakor je navedeno v Prilogi II. 13. Prosilec se o odločitvi o razveljavitvi ali preklicu
popotniškega vizuma in razlogih za tako odločitev obvesti s standardnim
obrazcem iz Priloge II. Poglavje III – Upravljanje in
organizacija Člen 9 Upravljanje
in organizacija 1. Uporabljajo se členi od 35 do 43, člen 45,
člen 52(1)(a), od (c) do (f) in (h) ter člen 52(2) Uredbe (EU)
št. xxx/201x [Vizumski zakonik (prenovitev)]. 2. Države članice zberejo letne statistične podatke o
popotniških vizumih v skladu s Prilogo III. Te statistične podatke
predložijo Komisiji do 1. marca vsako leto za predhodno koledarsko leto. 3. Informacije o rokih za obravnavo vlog iz člena 45(1)(e)
Uredbe (EU) št. xxx/201x [Vizumski zakonik (prenovitev)], ki jih je treba
zagotoviti širši javnosti, vključujejo tudi roke za popotniške vizume,
določene v členu 6(5) te uredbe. 4. V okviru schengenskega sodelovanja na lokalni ravni v smislu
člena 46 Uredbe (EU) št. xxx/201x [Vizumski zakonik (prenovitev)] se
izmenjujejo četrtletni statistični podatki o vloženih vlogah za
izdajo popotniških vizumov, izdanih popotniških vizumih in popotniških vizumih,
katerih izdaja je bila zavrnjena, ter informacije o vrstah prosilcev. Poglavje IV – Končne določbe Člen 10 Navodila
za praktično uporabo te uredbe Komisija z izvedbenimi akti sprejme operativna
navodila za praktično uporabo določb te uredbe. Te izvedbene akte
sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 11(2). Člen 11 Postopek
v odboru 1. Komisiji pomaga odbor, ustanovljen s členom 51(1)
Uredbe (EU) št. xxx/201x [Vizumski zakonik (prenovitev)] (Vizumski odbor). 2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5
Uredbe (EU) št. 182/2011. Člen 12 Sprememba
Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma Člen 20(2) Konvencije o izvajanju
Schengenskega sporazuma se nadomesti z naslednjim: „2. Odstavek 1 ne vpliva na pravico vsake
pogodbenice, da v izjemnih okoliščinah na svojem ozemlju tujcu dovoli
daljše bivanje od 90 dni.“ Člen 13 Spremembe
Uredbe (ES) št. 562/2006 Uredba (ES) št. 562/2006 se spremeni: (1) Člen 5 se spremeni: (a) v odstavku 1 se točka (b)
nadomesti z naslednjim: „(b) posedovati morajo veljaven vizum, če
se to zahteva v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 539/2001*, ali imeti
veljaven popotniški vizum iz člena 3(2) Uredbe (EU) št. xxx/201x z
dne xxx**, veljavno dovoljenje za prebivanje ali veljaven vizum za
dolgoročno bivanje; _________ *
Uredba Sveta (ES) št. 539/2001 z dne 15. marca 2001 o seznamu tretjih
držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in
držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (UL L 81, 21.3.2001,
str. 1). **
Uredba (EU) št. xxx/201x Evropskega parlamenta in Sveta z dne xx. xx. 201x o
popotniškem vizumu ter spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma
in uredb (ES) št. 562/2006 in (ES) št. 767/2008 (UL L xxx).“ (b) odstavek
1a se nadomesti z naslednjim: „1a. Za namene izvajanja odstavka 1 se dan
vstopa šteje kot prvi dan bivanja na ozemlju držav članic, dan izstopa pa
se šteje kot zadnji dan bivanja na ozemlju držav članic. Pri izračunu
obdobja bivanja na ozemlju držav članic se ne upoštevajo obdobja bivanja,
dovoljena na podlagi popotniškega vizuma, dovoljenja za prebivanje ali vizuma
za dolgoročno bivanje.“; (c) vstavi
se naslednji odstavek 3a: „3a.
Odstavki od 1 do 3 se smiselno uporabljajo za vstope, povezane z bivanjem na
podlagi veljavnega popotniškega vizuma.“ (2)
Člen 7(3) se spremeni: (a) točka (aa)
se nadomesti z naslednjim: „(aa)
Če je državljan tretje države imetnik vizuma ali popotniškega vizuma iz
člena 5(1)(b), temeljita kontrola pri vstopu vključuje tudi
preverjanje istovetnosti imetnika vizuma / popotniškega vizuma in
verodostojnosti vizuma / popotniškega vizuma z vpogledom v podatke v
vizumskem informacijskem sistemu (VIS) v skladu s členom 18 Uredbe (ES)
št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta***; _________ ***
Uredba (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o
vizumskem informacijskem sistemu (VIS) in izmenjavi podatkov med državami
članicami o vizumih za kratkoročno prebivanje (Uredba VIS) (UL L 218,
13.8.2008, str. 60). “ (b) predzadnji
stavek točke (ab) se nadomesti z naslednjim: „Vendar
pa se v vseh primerih, ko obstaja dvom glede istovetnosti imetnika vizuma
ali popotniškega vizuma in/ali verodostojnosti vizuma ali popotniškega vizuma,
vpogled v podatke v VIS izvede s sistematično uporabo številke vizumske
nalepke v povezavi s preverjanjem prstnih odtisov.“; (c) v
točki (c) se točka (i) nadomesti z naslednjim: „(i) preverjanje, ali oseba poseduje veljaven vizum, če to zahteva
Uredba (ES) št. 539/2001, ali veljaven popotniški vizum, razen če
poseduje veljavno dovoljenje za prebivanje ali veljavni vizum za
dolgoročno bivanje; takšno preverjanje lahko vključuje vpogled v
podatke v VIS v skladu s členom 18 Uredbe (ES) št. 767/2008;“. Člen 14 Sprememba
Uredbe (ES) št. 767/2008 Uredba (ES) št. 767/2008 se spremeni: (1) Člen 1 se nadomesti z naslednjim: „Ta uredba določa namen, oblike uporabe in odgovornosti za
vizumski informacijski sistem (VIS), kot je določeno
s členom 1 Odločbe 2004/512/ES. V njej so določeni
pogoji in postopki za izmenjavo podatkov med državami članicami o vlogah
za izdajo vizumov za kratkoročno prebivanje in popotniških vizumov iz
člena 3(2) Uredbe EU št. xxx/201x z dne xxx* ter o odločitvah v zvezi
z njimi, vključno z odločitvami o razveljavitvi, preklicu ali
podaljšanju veljavnosti vizumov, da se olajša obravnava tovrstnih vlog in z
njimi povezanih odločitev. _________ *
Uredba (EU) št. xxx/201x Evropskega parlamenta in Sveta z dne xx. xx. 201x o
popotniškem vizumu ter spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma
in uredb (ES) št. 562/2006 in (ES) št. 767/2008 (UL L xxx).“ (2) Člen 4 se spremeni: (a) v točki 1 se doda naslednja
točka: „(e)
„popotniški vizum“, kot je opredeljen v členu 3(2) Uredbe (EU) št. xxx/201x;“ (b) točki
4 in 5 se nadomestita z naslednjim: „4.
„obrazec vloge za izdajo vizuma“ pomeni enotni obrazec vloge za izdajo vizuma,
kot je določen v Prilogi I k Uredbi (EU) št. xxx/201x [Vizumski zakonik
(prenovitev)] ali Prilogi I k Uredbi (EU) št. xxx/201x; 5. „prosilec“ pomeni vsako osebo, ki potrebuje vizum v skladu z Uredbo
Sveta (ES) št. 539/2001** in je vložila vlogo za izdajo vizuma, ali vsako
osebo, ki je vložila vlogo za izdajo popotniškega vizuma v skladu z Uredbo (EU)
št. xxx/201x; _________ **
Uredba Sveta (ES) št. 539/2001 z dne 15. marca 2001 o seznamu tretjih držav,
katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav,
katerih državljani so oproščeni te zahteve (UL L 81, 21.3.2001, str. 1).
“. (3) V členu 14(2) se doda naslednja
točka (e): „(e) zahtevek za podaljšanje veljavnosti in
nadaljnje izpolnjevanje pogojev s strani imetnika popotniškega vizuma.“ Člen 15 Spremljanje
in ocenjevanje Komisija do [tri leta po začetku uporabe
te uredbe] oceni uporabo te uredbe. Člen 16 Začetek
veljavnosti 1. Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem
listu Evropske unije. 2. Uporablja se od [6 mesecev po
začetku veljavnosti te uredbe]. 3. Člen 12 se uporablja od [5 let
po začetku veljavnosti te uredbe]. 4. Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno
uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbama. V Bruslju, Za Evropski parlament Za
Svet Predsednik Predsednik [1] Ustrezne določbe schengenskega pravnega reda so do 18.
oktobra 2013 kratkoročno bivanje opredeljevale kot bivanje za „tri mesece
v obdobju šestih mesecev od prvega vstopa“. Uredba (EU) št. 610/2013 (UL L
182, 29.6.2013, str. 1) je na novo opredelila pojem „kratkoročnega
bivanja“ (tj. časovno področje uporabe schengenskega pravnega reda)
kot „90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju“. [2] http://ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/policies/borders-and-visas/schengen/index_en.htm. [3] Konsolidirana različica je na voljo na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:2006R0562:20100405:sl:PDF. [4] Konsolidirana različica je na voljo na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:2001R0539:20110111:sl:PDF. [5] Konsolidirana različica je na voljo na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:2009R0810:20120320:sl:PDF [6] UL L 239, 22.9.2000, str. 19. [7] Če ni drugače določeno, izraz „države
članice“ pomeni države članice EU, ki v celoti izvajajo skupno
vizumsko politiko (vse države članice EU razen Bolgarije, Hrvaške, Cipra,
Irske, Romunije in Združenega kraljestva), ter pridružene članice
schengenskega območja (Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica). [8] Primerjaj člen 19 Schengenske konvencije, sklic
v opombi 6. [9] COM(2001) 388 final. UL C 270, 25.9.2001, str. 244. [10] „Tujci, za katere se ne zahteva vizum, se lahko prosto
gibljejo na ozemljih pogodbenic največ 90 dni v katerem koli 180-dnevnem
obdobju, [...]. Odstavek 1 ne vpliva na pravico vsake pogodbenice, da v
izjemnih okoliščinah ali v skladu z dvostranskim sporazumom, sklenjenim
pred začetkom veljavnosti te konvencije, na svojem ozemlju tujcu dovoli
daljše bivanje od 90 dni.“ [11] „Vizum z ozemeljsko omejeno veljavnostjo se izda izjemoma
v naslednjih primerih: […] (b) če se iz
razlogov, ki so po mnenju konzulata upravičeni, novi vizum za isto 180-dnevno
obdobje ponovno izda prosilcu, ki je v tem 180-dnevnem obdobju že uporabil
enotni vizum ali vizum z omejeno ozemeljsko veljavnostjo, v skladu s katerim je
dovoljeno 90-dnevno bivanje.“ [12] SWD(2014) 68. [13] COM(2014) 164. [14] Ocena učinka tudi ugotavlja, da je zelo težko oceniti
gospodarske in finančne učinke na tem področju zaradi
pomanjkanja podatkov in zanesljive metodologije za izdelavo ocen, zato je treba
številke iz tega odstavka obravnavati previdno. [15] UL L 218, 13.8.2008, str. 60. [16] COM(2014) 164. [17] Zato bo v tem predlogu treba upoštevati spremembe, ki bodo
med zakonodajnim postopkom vključene v predlog prenovitve Vizumskega
zakonika. [18] Kot že navedeno, lahko državljani tretjih držav – ne glede
na to, ali potrebujejo vizum ali ne – v okviru ureditve za kratkoročno
bivanje na schengenskem območju ostanejo do 90 dni v katerem koli 180-dnevnem
obdobju, kar je lahko tudi samo v eni državi članici. Odvisno od vstopov
in izstopov to pomeni, da je v obdobju enega leta najdaljše trajanje zakonitega
bivanja 180 dni (2 x 90 dni). Ker bi se popotniški vizum lahko izdal za obdobje
do enega leta (360 dni), je potrebno sklicevanje na „180-dnevno obdobje“, da se
imetnikom popotniških vizumov zagotovi možnost dovoljenega bivanja v isti
državi članici najmanj v trajanju, do katerega so upravičeni
državljani tretjih držav, ki ne potrebujejo vizumov, ali imetniki vizumov za
kratkoročno bivanje, izdanih za večkratni vstop, z veljavnostjo dveh
let ali več. Če se ne bi vključilo sklicevanje na „180-dnevno
obdobje“, bi to na primer pomenilo, da bi ruski državljan z vizumom za
kratkoročno bivanje, izdanim za večkratni vstop, z veljavnostjo enega
leta, med veljavnostjo vizuma v isti državi članici načelno lahko
ostal (nezaporednih) 180 dni, imetnik popotniškega vizuma z veljavnostjo enega
leta pa bi med veljavnostjo popotniškega vizuma v isti državi članici
lahko ostal le 90 dni. [19] UL L 157, 15.6.2002, str. 1. [20] SCH/Com-ex (98) 24 z dne 23. junija 1998. [21] COM(2013) 95 final, 28.2.2013. [22] Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi
poenostavljenega režima kontrole oseb na zunanjih mejah, s katerim Hrvaška in
Ciper enostransko priznata nekatere listine kot enakovredne svojim nacionalnim
vizumom za tranzit čez svoje ozemlje ali načrtovano bivanje na svojem
ozemlju, ki ne presega 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju, ter o
razveljavitvi Odločbe št. 895/2006/ES in Odločbe št. 582/2008/ES
Evropskega parlamenta in Sveta (COM(2013) 441 final, 21.6.2013) bo nedvomno
sprejet pred sprejetjem tega predloga. Potem ko bo ta novi „sklep o tranzitu“
sprejet, bo temu predlogu treba dodati nov člen, da se popotniški vizum
vključi v člen 2 prihodnjega sklepa. V pričakovanju, da bo
novi sklep razveljavil Odločbo št. 895/2006/ES in Odločbo 582/2008/ES,
ta predlog ne vsebuje določb v zvezi s spremembo teh odločb. [23] UL L 176, 10.7.1999, str. 36. [24] UL L 53, 27.2.2008, str. 52. [25] UL L 160, 18.6.2011, str. 19. [26] UL C, , str. . [27] UL C, , str. . [28] Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14.
junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike
Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah
(UL L 239, 22.9.2000, str. 19). [29] Uredba (EU) št. xxx/201x Evropskega parlamenta in Sveta z
dne xxx o vizumskem zakoniku Unije (Vizumski zakonik) (prenovitev) (UL L x,
xxx, str. x). [30] Uredba (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 9. julija 2008 o vizumskem informacijskem sistemu (VIS) in izmenjavi
podatkov med državami članicami o vizumih za kratkoročno prebivanje
(Uredba VIS) (UL L 218, 13.8.2008, str. 60). [31] Uredba Sveta (ES) št. 539/2001
z dne 15. marca 2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani
morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so
oproščeni te zahteve (UL L 81, 21.3.2001, str. 1). [32] Uredba (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje
oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (UL L 105, 13.4.2006, str. 1). [33] Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na
podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil
Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13). [34] Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta
z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in
o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23.11.1995,
str. 31). [35] Sklep Sveta 2000/365/ES z dne 29. maja 2000 o prošnji
Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske za sodelovanje pri
izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega reda (UL L 131, 1.6.2000,
str. 43). [36] Sklep Sveta 2002/192/ES z dne 28. februarja 2002 o prošnji
Irske, da sodeluje pri izvajanju nekaterih določb schengenskega pravnega
reda (UL L 64, 7.3.2002, str. 20). [37] UL L 176, 10.7.1999, str. 36. [38] Sklep Sveta 1999/437/ES z dne 17. maja 1999 o nekaterih
izvedbenih predpisih za uporabo Sporazuma, sklenjenega med Svetom Evropske
unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško, v zvezi s pridružitvijo
teh dveh držav k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (UL
L 176, 10.7.1999, str. 31). [39] UL L 53, 27.2.2008, str. 52. [40] Sklep Sveta 2008/146/ES z dne 28. januarja 2008 o
sklenitvi Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko
konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in
razvoju schengenskega pravnega reda v imenu Evropske skupnosti (UL L 53, 27.2.2008,
str. 1). [41] UL L 160, 18.6.2011, str. 21. [42] Sklep Sveta 2011/350/EU z dne 7. marca 2011 o sklenitvi
Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in
Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko
unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske
konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, v
zvezi z odpravo kontrol na notranjih mejah in prostim gibanjem oseb, v imenu
Evropske unije (UL L 160, 18.6.2011, str. 19). [43] Uredba Sveta (ES) št. 1683/95 z dne 29. maja 1995 o enotni
obliki za vizume (UL L 164, 14.7.1995, str. 1).