22.12.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 443/11

—

ob upoštevanju predloga uredbe Sveta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 (COM(2011)0398), spremenjenega 6. julija 2012 (COM(2012)0388), in osnutka medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (COM(2011)0403),

—

ob upoštevanju svoje odobritve uredbe o večletnem finančnem okviru (1) v skladu s členom 312 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) z dne 19. novembra 2013 in svoje odobritve sklenitve medinstitucionalnega sporazuma z istega dne (2),

—

ob upoštevanju večletnega finančnega okvira in medinstitucionalnega sporazuma, kot sta bila dokončno sprejeta 2. decembra 2013 in objavljena v uradnem listu 20. decembra 2013,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2011 o vlaganju v prihodnost: novi večletni finančni okvir za konkurenčno, trajnostno in vključujočo Evropo (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2012 v interesu doseganja pozitivnega izida postopka odobritve večletnega finančnega okvira 2014–2020 (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2013 o izidu zasedanja Evropskega sveta 7. in 8. februarja 2013 o večletnem finančnem okviru (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2013 o političnem sporazumu o večletnem finančnem okviru 2014–2020 (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2013 o odnosih Evropskega parlamenta z institucijami, ki zastopajo nacionalne vlade (7),

—

ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračun ter mnenj Odbora za ustavne zadeve, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za regionalni razvoj in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A7-0254/2014),

A.

ker je bil dogovor o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 rezultat dolgotrajnih in napornih pogajanj, ki so trajala dve leti in pol; ker je bil dokončni politični dogovor lahko dosežen le na najvišji politični ravni med predsedniki Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije v skladu s členom 324 PDEU;

B.

ker skupna raven naslednjega večletnega finančnega okvira (960 milijard EUR za obveznosti, 908 milijard EUR za plačila po cenah iz leta 2011), kot je odločil Evropski svet in nazadnje potrdil Evropski parlament, pomeni, da so se obveznosti zmanjšale za 3,5 % in plačila za 3,7 % v primerjavi s finančnim okvirom za obdobje 2007–2013, in to kljub vse večjim pristojnostim EU v skladu z Lizbonsko pogodbo in razširitvi Unije na 28 držav članic; ker ta raven ne dosega političnih ciljev in zavez EU, zlasti v zvezi s strategijo Evropa 2020;

C.

ker bo letni proračun EU v naslednjih letih še naprej znašal približno 1 % BND EU, kar je raven, ki je bila dosežena že v zgodnjih 90. letih, in kar je veliko manj od zgornje meje lastnih sredstev 1,29 % BND EU za obveznosti in 1,23 % BND EU za plačila, kot je bila določena leta 1992 in potrjena leta 2010;

D.

ker se je Evropski parlament ob dejstvu, da skupnih zneskov večletnega finančnega okvira, ki jih je določil Evropski svet, s političnimi sredstvi ni mogoče spremeniti, osredotočil na izboljšanje izvrševanja večletnega finančnega okvira, tako da se je uspešno pogodil za vključitev novih določb, ki bodo pomagale oblikovati nov finančni okvir in nov letni proračun EU, ki bo bolj operativen, dosleden, pregleden in dovzeten za potrebe državljanov EU, in ki bodo omogočile najboljši možen izkoristek zgornjih meja večletnega finančnega okvira; ker se te določbe nanašajo predvsem na nove ureditve v zvezi s pregledom večletnega finančnega okvira, prilagodljivost, vire lastnih sredstev ter enotnost in preglednost proračuna EU, pa tudi nadaljnje zaveze za reformo financiranja proračuna EU (skupna izjava o lastnih sredstvih);

E.

ker je Evropski parlament ob upoštevanju vodilnega načela „nič ni dogovorjeno, dokler ni vse dogovorjeno“ odobril novo uredbo o finančnem okviru in 19. novembra 2013 potrdil novi medinstitucionalni sporazum, potem ko je Svet izpolnil pogoje, določene v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 3. julija 2013, vključno s sprejetjem dodatnih 11,2 milijarde EUR za plačila v letu 2013;

F.

ker Svet ni dosegel napredka v zvezi z zelo potrebno reformo sedanjega sistema za financiranje proračuna EU kljub ambicioznim predlogom Komisije, katerih cilj ni le odpraviti zastoj, ki ga je povzročil neobstoj pravih virov lastnih sredstev, temveč tudi omogočiti, da bo sistem financiranja proračuna EU preprostejši in pravičnejši ter pregleden za državljane EU;

G.

ker večletni finančni okvir tudi po sporazumu za obdobje 2014–2020 ostaja neusklajen z mandatom Evropskega parlamenta in Komisije, ki se začne leta 2014;

H.

ker možnosti, ki jih ponuja Lizbonska pogodba za spreminjanje postopkov odločanja v zvezi s sklepi o večletnem finančnem okviru in lastnih sredstvih, niso bile izkoriščene;

1.

močno obžaluje dejstvo, da sta tako postopek, ki je privedel do dogovora o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020, kot tudi politična razprava ob teh pogajanjih razkrila očitno pomanjkanje skupne vizije v zvezi s proračunom in prednostnimi nalogami EU, in pokazala, da se pristopi institucij EU močno razlikujejo, prav tako pa nista zadostila večji vlogi in posebnim pravicam Evropskega parlamenta, ki jih določa Lizbonska pogodba; meni, da je zato izjemno pomembno, da to poročilo predstavi potrebna politična in institucionalna spoznanja, ki so lahko podlaga za pripravo prihodnjih pogajanj, predvsem v zvezi s povolilnim pregledom večletnega finančnega okvira, ki naj bi ga Komisija začela izvajati najpozneje pred koncem leta 2016;

2.

priznava, da je zaradi javnofinančne konsolidacije, s katero se zdaj soočajo države članice, bolj ambiciozen dogovor o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 neizvedljiv; globoko pa obžaluje dejstvo, da ni bila priznana vloga proračuna EU kot pomembnega instrumenta skupne politike pri premagovanju sedanje gospodarske in socialne krize; opozarja, da je proračun EU predvsem naložbene narave in da ponuja enkraten okvir za usklajevanje in krepitev nacionalnih prizadevanj, katerih cilji so ponovna rast, povečanje konkurenčnosti in ustvarjanje delovnih mest v celotni EU;

3.

je zelo zaskrbljen zaradi dejstva, da je proračunske razprave v Svetu več let zastrupljala logika „pravičnega povračila“, namesto da bi se opirale na logiko evropske dodane vrednosti; meni, da je ta razprava obstajala že pred uvedbo virov na podlagi BND, vendar se je zaradi sedanjega načina financiranja EU le še zaostrila, saj približno74 % prihodkov izhaja iz nacionalnih prispevkov na osnovi BND namesto iz pravih virov lastnih sredstev, kot je predvideno v Rimski pogodbi in v vseh pogodbah o EU, ki so ji sledile; meni, da takšen sistem daje nesorazmeren poudarek neto bilancam med državami članicami ter je pripeljal do postopne uvedbe zapletenih in nejasnih rabatov in drugih popravnih mehanizmov za financiranje proračuna EU;

4.

meni, da je ta logika prevladala tudi v načinu, kako je Evropski svet 8. februarja 2013 dosegel dogovor o večletnem finančnem okviru; meni, da je obžalovanja vredno, da se je to odražalo v dejstvu, da so se takrat določale nacionalne dodelitve, zlasti na dveh največjih področjih porabe v proračunu EU – v kmetijski in kohezijski politiki; obsoja predvsem vse obširnejši seznam posebnih dodelitev in dodeljenih „daril“ med pogajanji med voditelji držav in vlad, ki ne temeljijo na objektivnih in preverljivih merilih, temveč odražajo pogajalsko moč držav članic, ki poskušajo zaščititi svoje nacionalne interese in čim bolj povečati svoje neto donose; obsoja pomanjkanje preglednosti pri doseganju tega dogovora ter odpor Sveta in Komisije, da bi Evropskemu parlamentu zagotovila vse ustrezne dokumente; poudarja, da bi morala evropska dodana vrednost prevladati nad nacionalnimi interesi;

5.

odločno zavrača to izključno računovodsko vizijo proračuna EU, ki ne upošteva evropske dodane vrednosti, nasprotuje načelu solidarnosti EU ter podcenjuje sedanjo in potencialno vlogo proračuna EU v krepitvi gospodarskega upravljanja; poudarja, da je proračun EU namenjen pretežno naložbam in da ima močan učinek vzvoda, s tem pa omogoča številne projekte, ki bi bili sicer težje izvedljivi ali sploh neizvedljivi, spodbuja pa tudi rast, konkurenčnost in ustvarjanje delovnih mest v celotni Uniji ter reforme; zato obžaluje, ker se zdi, da nekatere države članice v nacionalnih prispevkih v proračun EU vidijo le strošek, ki ga je treba zmanjšati;

6.

obžaluje, da je Evropski svet sprejel pristop od zgoraj navzdol, ko je odločal o skupnem obsegu večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020, kar pa razkriva skrb zbujajoče navzkrižje med političnimi zavezami EU, ki jih sprejema Evropski svet, in njegovim odporom do tega, da se ustrezno financirajo; nasprotno meni, da bi ta odločitev morala temeljiti na procesu od spodaj navzgor, ki je plod temeljite ocene finančnih potreb in političnih ciljev EU, kot določajo večletni programi in politike EU, ki jih opredeli zakonodajni organ;

7.

je zato prepričan, da bi morala pred vsako odločitvijo o finančnem okviru potekati prava politična razprava o vlogi, funkciji in dodani vrednosti proračuna EU ter njegovi združljivosti s politično strategijo, ki jo je sprejela Unija, in operativnimi prednostnimi nalogami in cilji, ki se dodelijo Uniji, ter da bi morala ta odločitev temeljiti na tej razpravi; meni, da bi bilo treba to razpravo za premostitev vrzeli med različnimi vizijami o tem, kaj proračun EU pomeni in kaj lahko doseže, organizirati pravočasno ter bi morala vključevati vse tri institucije EU in vse nacionalne parlamente, kakor tudi najvišjo politično raven v državah članicah;

8.

je poleg tega prepričan, da se oprijemljiv napredek lahko doseže samo po temeljiti reformi financiranja proračuna EU, ki bi moralo spoštovati črko in duh Pogodbe ter se vrniti k sistemu pravih, jasnih, preprostih in pravičnih virov lastnih sredstev; poudarja, da bi uvedba enega ali več novih lastnih virov sredstev močno zmanjšala delež prispevkov na osnovi BND v proračun EU in v skladu s tem obremenitev državnih blagajn; ponovno poudarja svojo trdno zavezanost vsem procesom, ki bodo vodili k reformi sistema lastnih sredstev, saj je ta zdaj zapleten, premalo pregleden in neučinkovit; obžaluje, da je končni dogovor Sveta o sistemu virov lastnih sredstev še bolj kompleksen kot predhodni, saj uvaja nove popuste in izjeme;

9.

opozarja, da je bil Evropski parlament prva institucija EU, ki je predstavila svojo vizijo večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020 in izpostavila, da je potrebna reforma financiranja proračuna EU, in sicer v poročilu svojega posebnega odbora SURE junija 2011; meni, da so te zgodnje priprave Evropskemu parlamentu omogočile, da je dosegel široko soglasje o političnih prednostnih nalogah in ostal enoten skozi ves nadaljnji pogajalski proces; meni tudi, da je to poročilo Komisiji ponudilo smernice za pripravo lastnih predlogov o večletnem finančnem okviru in virih lastnih sredstev, ter ceni, da se je med institucijama razvil reden politični dialog na vseh stopnjah priprave tega poročila; meni, da bi bilo treba to prakso razviti v bolj strukturiran dialog med institucijama pred predstavitvijo zakonodajnih predlogov o večletnih finančnih okvirih;

10.

opozarja, da Svet v skladu s členom 312 PDEU soglasno sprejme uredbo o finančnem okviru, potem ko jo Evropski parlament odobri, medtem ko vse tri institucije EU „ukrenejo vse potrebno za njeno lažje sprejetje“; zato ugotavlja, da Pogodba ne določa konkretnih postopkov za vključitev Evropskega parlamenta v pogajanja o večletnem finančnem okviru in da so se ti pogoji in načini naknadno določili v praksi s številnimi priložnostnimi ureditvami, dogovorjenimi na politični ravni na pobudo Evropskega parlamenta;

11.

meni, da je obžalovanja vredno, da med Evropskim parlamentom in Svetom ni bilo vsebinskih pogajanj, preden je Evropski svet 8. februarja 2013 sprejel večletni finančni okvir; meni, da so številna srečanja, ki so potekala med njegovo pogajalsko skupino in zaporednimi predsedstvi Sveta na robu zadevnih zasedanj Sveta za splošne zadeve in njegova udeležba na neuradnih zasedanjih Sveta na temo večletnega finančnega okvira olajšali izmenjavo samo nekaterih informacij med Svetom in Evropskim parlamentom; zato meni, da se mora Evropski parlament še bolj opreti na izkušnje in uporabiti vsa sredstva, ki jih ima na voljo, da bi vplival na ozračje, urnike in vsebino pogajanj v Svetu ter dosegel, da bodo njegovi argumenti in stališča v Svetu bolje upoštevani;

12.

obžaluje dejstvo, da so kljub močnemu ugovarjanju Parlamenta vsi naslednji „pogajalski okviri“, ki so jih predložila različna predsedstva Sveta, in nazadnje dogovor Evropskega sveta o večletnem finančnem okviru z dne 8. februarja 2013 vsebovali veliko število zakonodajnih elementov, o katerih bi bili treba odločati po rednem zakonodajnem postopku; poudarja, da se je s pravnega vidika nujno soglasje v Svetu o uredbi o finančnem okviru lahko doseglo samo z nekaterimi večjimi spremembami v sektorskih politikah EU, kar je oviralo pristojnosti Evropskega parlamenta v postopku soodločanja, zlasti pravico do spreminjanja na enakopravni ravni s Svetom, kar pa je v očitnem nasprotju s pogodbama;

13.

ugotavlja, da so se prava pogajanja o uredbi o finančnem okviru in medinstitucionalnem sporazumu začela šele maja 2013, pri čemer pogajalci Sveta niso imeli uradnega pogajalskega mandata, temveč so dogovor Evropskega sveta o večletnem finančnem okviru obravnavali kot edino referenco, kar ni dopuščalo prostora za razpravo; poudarja, da takšen odnos ni pripeljal le do nepotrebne izgube časa, temveč tudi do nesprejemljivega poskusa Sveta, da bi določene teme izvzeli iz pogajanj, zaradi česar se je moral Evropski parlament tudi na najvišji politični ravni truditi, da bi se lahko vključil v pogajanja o posameznih členih uredbe o finančnem okviru in medinstitucionalnega sporazuma;

14.

želi spomniti, da Evropski svet v skladu s Pogodbo nima zakonodajne funkcije; zato vztraja, da je treba njegove sklepe razumeti kot pogajalske smernice za Svet in da v nobenem primeru ne pomenijo strogo določenih navodil, o katerih se ni mogoče pogajati z Evropskim parlamentom; poziva, da se v sklepe Evropskega sveta uvede standardno besedilo, ki se bo sklicevalo na določbe iz člena 15(1) PDEU;

15.

močno obžaluje dejstvo, da je enaka težava zaznamovala pogajanja o večletnih programih EU, zlasti v kmetijski in kohezijski politiki; ugotavlja, da se Svet ob več priložnostih ni hotel niti sklicevati na „vidike, povezane z večletnim finančnim okvirom“ teh pravnih podlag; poudarja, da je moral Evropski parlament vložiti veliko truda in časa, da so vse točke pravnih podlag, ki sta jih s soodločanjem določila Svet in Evropski parlament, ostale na pogajalski mizi; z zadovoljstvom ugotavlja, da so parlamentarni pogajalci nazadnje uspešno izpodbijali nekatere dele dogovora Evropskega sveta;

16.

ugotavlja, da Evropski parlament nazadnje ni izpodbijal zneskov večletnega finančnega okvira (skupne ravni in razporeditve po razdelkih), ki jih je določil Evropski svet, kar potrjuje posebno slabe gospodarske in finančne razmere v času te odločitve; vendar opozarja, da tega v nobenem primeru ne bi smeli jemati za precedens, in ponovno poudarja svoje stališče, da se je treba za zneske večletnega finančnega okvira in vse druge dele zadevnega političnega dogovora Evropskega sveta pogajati z Evropskim parlamentom;

17.

poudarja, da je treba močno izboljšati pogoje in načine vseh prihodnjih pogajanj o večletnem finančnem okviru, da bi se izognili zastojem ter prihranili dragoceni čas in sredstva med pogajanji; meni, da bi bilo treba te pogoje in načine formalizirati z dogovorom na najvišji politični ravni, ki bi moral upoštevati pomanjkljivosti nedavnih pogajanj ter v celoti zaščititi vlogo in pristojnosti Evropskega parlamenta, kot jih določa Pogodba o EU; meni, da bi moral biti ta postopek nazadnje vključen v sam medinstitucionalni sporazum, kot je v primeru proračunskega postopka;

18.

opozarja, da je treba v Evropskem parlamentu izmenjati in uskladiti ogromne količine informacij, da se zagotovi doslednost na vzporednih pogajanjih o večletnem finančnem okviru in zakonodajnih podlagah več kot 60 večletnih programov; poudarja, da je izjemno pomembno izločiti zadeve, ki bodo sprejete s soodločanjem, in jih v čim večji meri ohraniti v pristojnosti ustreznih odborov; predlaga, naj Evropski parlament na naslednjih pogajanjih o večletnem finančnem okviru posamezne zakonodajne predloge obravnava vzporedno in jih na koncu sprejme kot sveženj, pri tem pa se čim bolj drži načela, da „ni nič dogovorjeno, dokler ni dogovorjeno vse“;

19.

je prepričan, da pravilo o soglasju v Svetu pomeni, da je dogovor najmanjši skupni imenovalec, glede na to, da je treba preprečiti veto ene same države članice; poudarja, da prehod na glasovanje o uredbi o finančnem okviru s kvalificirano večino ne bi bil le v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, ki se uporablja za sprejetje tako rekoč vseh večletnih programov EU, temveč tudi z letnim postopkom za sprejetje proračuna EU;

20.

ugotavlja, da bi Evropski svet lahko uporabil splošno premostitveno klavzulo (člen 48(7) PEU), da bi prešel na glasovanje s kvalificirano večino in redni zakonodajni postopek za sklepe o virih lastnih sredstev in večletnem finančnem okviru; poleg tega opozarja, da člen 312(2) PDEU v vsakem primeru omogoča uporabo glasovanja s kvalificirano večino za večletni finančni okvir; poziva Evropski svet, naj obe zadevni premostitveni klavzuli uporabi za njun predviden namen, da se poenostavi odločanje v Svetu in omeji obseg, v katerem politike nacionalnega „pravičnega vračila“ prevladajo nad zavzemanjem za skupni interes celotne Unije;

21.

izjavlja, da namerava zagotoviti, da se bodo vse nove določbe, ki so uspešno vključene v uredbo o finančnem okviru in medinstitucionalni sporazum, v celoti uporabljale v letnem proračunskem postopku; pričakuje, da Svet ne bo poskušal uveljavljati strožjih razlag teh določb, zlasti o značaju in področju uporabe vseh posebnih instrumentov, temveč da bo namesto tega ukrepal odgovorno in odobril potrebna proračunska sredstva za kritje tako svojih prejšnjih obveznosti kot nepredvidenih izdatkov, tudi če bi bilo treba zato preseči letne zgornje meje večletnega finančnega okvira; v zvezi s tem opominja, da so zgornje meje večletnega finančnega okvira 2014–2020 veliko nižje kot zgornje meje lastnih sredstev;

22.

posebej poudarja nova pravila o prilagodljivosti, ki bi morala omogočati največjo možno uporabo ustreznih zgornjih meja večletnega finančnega okvira za obveznosti in plačila; poudarja, da ni več mogoče podpirati prakse prejšnjih finančnih okvirov, po kateri je letni proračun EU ostal daleč pod zgornjimi mejami večletnega finančnega okvira, zlasti pri odobritvah plačil;

23.

zvezi s tem poudarja, da so nakopičene neporavnane obveznosti dosegle kritično raven, ki bi v proračunu EU lahko povzročila strukturni primanjkljaj, kar bi bila očitna kršitev določb PDEU (člena 310 in 323); je zelo zaskrbljen zaradi dejstva, da znesek neplačanih računov ob koncu leta narašča že od leta 2011 (konec leta 2013 so ti računi samo na področju kohezijske politike dosegli 23,4 milijarde EUR), kar bo ustvarilo precejšen pritisk na zgornjo mejo za plačila v večletnem finančnem okviru 2014–2020; poudarja, da je treba letne zgornje meje za plačila v večletnem finančnem okviru točno določiti in pri tem med drugim upoštevati dinamiko kohezijske politike, vključno z urniki načrtovanja, izvajanja in zaključka programov ter sprostitve sredstev, za katera so bile prevzete obveznosti;

24.

poudarja, da je namen skupne rezerve za obveznosti podpreti naložbe za rast in zaposlovanje v Evropi, zlasti zaposlovanje mladih; opozarja, da je ta instrument pobuda Evropskega parlamenta;

25.

opozarja, da je naslednja Komisija, ki bo zasedla svoj položaj po evropskih volitvah 2014, dolžna do konca 2016 začeti obvezni pregled in revizijo večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020; poudarja dejstvo, da je bila ta klavzula o povolilnem pregledu/reviziji večletnega finančnega okvira ena ključnih zahtev Evropskega parlamenta v pogajanjih o večletnem finančnem okviru, temelji pa na tem, da je treba naslednji Komisiji in Parlamentu omogočiti ponovno oceno političnih prednostnih nalog EU, s čimer bi večletni finančni okvir pridobil prenovljeno demokratično legitimnost; poudarja, da so se naložbe zaradi gospodarske krize med letoma 2008 in 2012 v Evropi močno zmanjšale, in opozarja, da naj bi to celino po nekaterih ocenah (8) stalo 540 milijard EUR izgubljenega donosa do leta 2020;

26.

poudarja, da mora naslednji Evropski parlament med povolitveno revizijo večletnega finančnega okvira pravočasno opredeliti politične prednostne naloge oziroma področja, ki bodo v drugi polovici večletnega finančnega okvira 2014–2020 zahtevala več naložb; zato poziva prihodnjo zasedbo Komisije in sklic Evropskega parlamenta, naj pozorno ocenita rezultate pri uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020, zlasti na področju zaposlovanja in boja proti gospodarski krizi, pa tudi uspešnost osrednjih programov EU, kot je Obzorje 2020, da bi se osredotočila na področja, kjer ima poraba EU dokazano dodano vrednost in kjer bodo potrebna dodatna finančna sredstva;

27.

poziva, naj se pri vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira predvidi morebitno skrajšanje naslednjega večletnega finančnega okvira, tako da bi naknadna ponovna pogajanja o njem potekala med mandatom posameznega Evropskega parlamenta in Komisije, s čimer bi zagotovili polno demokratično legitimnost rednega odločanja o finančnih perspektivah Unije, pa tudi stabilnost programskih ciklov in predvidljivost naložb; je trdno prepričan, da bi petletni cikel večletnega finančnega okvira povečal demokratično legitimnost, izboljšal prednostno usmerjanje proračunskih sredstev in lahko bil pogoj za več politične razprave;

28.

poudarja, da bi morali predlogi Komisije za revizijo večletnega finančnega okvira v celoti upoštevati najnovejše makroekonomske napovedi in vključevati temeljito oceno delovanja vseh posebnih instrumentov, zlasti skupnih razlik pri obveznostih in plačilih; opozarja, da ta proces ne bo povzročil znižanja predhodno dodeljenih sredstev za posamezne države, vključno z deležem nacionalnega proračuna iz Evropskega socialnega sklada; glede na to pričakuje, da bo Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu zagotovila enake in dosledne podatke o zneskih in izračunih, da med pogajanji ne bo nesporazumov glede podlage za razpravo;

29.

poudarja, da je treba spodbuditi široko in odprto razpravo o rezultatih, doseženih s programi financiranja EU, ter zlasti oceno tega, v kolikšnem obsegu ti programi prispevajo k uresničevanju ciljev Evropa 2020;

30.

poudarja, da imajo lahko inovativni finančni instrumenti, kot so evropske projektne obveznice, zelo pomembno vlogo pri spodbujanju nujno potrebnih naložb, če so pravilno zasnovani; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj optimalno izkoristi njihovo prihodnjo oceno tudi v okviru pregleda/revizije večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020;

31.

pozdravlja skupno izjavo treh institucij, sprejeto v sklopu pogajanj o večletnem finančnem okviru, da bodo v letne proračunske postopke po potrebi vključeni elementi za enakost spolov, ob upoštevanju načinov, na katere splošni finančni okvir Unije prispeva k večji enakosti spolov (in zagotavlja vključevanje načela enakosti spolov); poudarja, da bi morala Komisija ta načela vključiti v predloge za revizijo večletnega finančnega okvira;

32.

znova izraža namero, da bo obvezno revizijo večletnega finančnega okvira postavil kot osrednji pogoj pri imenovanju nove Komisije; zato poziva naslednji Evropski parlament, naj za izvolitev predlaganega kandidata za predsednika Komisije velja pogoj, da se mora strogo in nedvoumno zavezati izpolnjevanju te klavzule o povolilni reviziji ter se zavzemati za pristen in poglobljen politični dialog o njeni vsebini;

33.

ugotavlja, da bosta za naslednji krog pogajanj veljala nova člena 70 in 70a (medinstitucionalna pogajanja v zakonodajnih postopkih) Poslovnika Evropskega parlamenta; priporoča, da se odbor, ki je odgovoren za poslovnik, na začetku naslednjega mandata Evropskega parlamenta pozove, naj preuči možnost uskladitve teh členov s členom 75 (večletni finančni okvir), členom 75c (finančni trialog) in členom 81(3) (postopek soglasja), da se pripravi osnutek enega samega skladnega člena za posebni zakonodajni postopek, določen v členih 311 in 312 PDEU o določitvi mandata, poteku trialogov (vključno z vlogo predsednika) in pregledu, ki se izvaja na plenarnem zasedanju (odstavek 25b);

34.

meni, da bi bilo treba na konvenciji ob naslednji reviziji pogodb pripraviti predloge za sistem pravega soodločanja med Svetom in Evropskim parlamentom pri sprejemanju sklepov o večletnem finančnem okviru in lastnih sredstvih;

35.

je trdno prepričan, da je skupina na visoki ravni za lastna sredstva enkratna priložnost za odpravo zastoja, ki se je pojavil v zvezi z reformo sedanjega sistema virov lastnih sredstev; pričakuje, da bo pomembno prispevala k razumevanju pomanjkljivosti sedanjega sistema in koristi, ki jih lahko prineseta temeljita, celovita reforma ter uvedba novih in pravih virov lastnih sredstev, ki lahko močno zmanjšajo delež prispevkov BND v proračun EU;

36.

opozarja, da ima skupina na visoki ravni mandat za preučitev vseh vidikov reforme sistema virov lastnih sredstev; je trdno odločen, da bo prek svojih treh predstavnikov tesno sodeloval na vseh stopnjah tega procesa in poskrbel za njegovo uspešno dokončanje; se zanaša, da se bo Svet v enaki meri „poistovetil“ s tem procesom in se mu zavezal; poudarja, da je treba povečati ozaveščenost o teh vprašanjih tudi med nacionalnimi parlamenti; poudarja, da bi morali biti ugotovitve in sklepi te skupine na visoki ravni pripravljeni pravočasno, da bi jih lahko obravnavali med pregledom/revizijo večletnega finančnega okvira leta 2016 ter tako utrli pot morebitnim reformam, ki bi naj začele veljati do naslednjega večletnega finančnega okvira;

37.

trdno verjame, da je treba morebitne nove javnofinančne zmogljivosti ali proračune, oblikovane izrecno za države članice evroobmočja, katerih javnofinančne funkcije večletni finančni okvir ne zajema, razviti v okviru Unije ter da morajo biti predmet prave demokratične presoje in odgovornosti prek obstoječih institucij;

38.

naroči svojemu predsedniku, naj resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.