8.10.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 332/45

Poročevalec:

Sandy BOYLE

1.1

Neposredne tuje naložbe pomembno prispevajo h gospodarski rasti; tuji vlagatelji morajo biti zaščiteni na svetovni ravni pred neposredno razlastitvijo, ne smejo biti diskriminirani in morajo uživati enakovredne pravice kot domači vlagatelji.

1.2

Pravica države, da sprejema predpise v javnem interesu, je temeljnega pomena in se ne sme spodkopavati z določbami katerega koli mednarodnega sporazuma o naložbah. Nedvoumna klavzula, ki horizontalno brani to pravico, je bistvenega pomena.

1.3

ISDS ne sme izenačiti statusa multinacionalnega kapitala z ravnjo suverene države ali tujim vlagateljem omogočati izpodbijanje pravice vlad, da sprejemajo zakone in odločajo o svojih zadevah.

1.4

V preteklosti je prišlo do številnih zlorab pri uporabi ISDS, ki jih je treba obravnavati. Med sistematskimi pomanjkljivostmi, ki izhajajo iz delovanja ISDS, so nepreglednost, pomanjkanje jasnih pravil arbitraže, pomanjkanje pravice do pritožbe, diskriminacija domačih vlagateljev, ki sistema ne morejo uporabljati, bojazen, da se ščitijo povsem špekulativne naložbe, ki med drugim ne ustvarjajo delovnih mest, in bojazen, da ga specializirane odvetniške družbe lahko izkoriščajo. Cilj je predlagati alternativni postopek za reševanje sporov, ki bo upošteval tako upravičene zahteve vlagateljev in tudi bojazni civilne družbe, ki izhajajo iz tako negativne podobe ISDS.

Posvetovanje Evropske komisije o ISDS v okviru TTIP je zaznamovala močna delitev na stališča širše poslovne skupnosti in stališča v veliki večini odgovorov preostale civilne družbe.

1.5

Pojavljajo se pomisleki glede zaupanja pooblastil za razsojanje in sprejemanje zavezujočih odločitev na področjih temeljnega javnega interesa senatu treh zasebnih odvetnikov. Kljub dejstvu, da je UNCITRAL nedavno sprejel nova pravila o preglednosti, še vedno ostajajo pomisleki, da velik del zdajšnjega sistema ni dovolj pregleden in da v njem ni pravice pritožbe.

1.6

Dolgo časa je že zaznati odmik od prvotne zasnove ISDS. Zdaj je to postalo izredno donosen vir za majhno število odvetniških družb, specializiranih za naložbe, ki obvladujejo ta posel.

1.7

Nekatere specializirane odvetniške družbe se zdaj zavzemajo za ISDS kot pomembno sredstvo za vnaprejšnje zmanjšanje tveganj pred naložbami. V nekaterih prepoznavnih primerih je postalo orodje za lobiranje, saj že sama grožnja pravnega spora ohromi sprejemanje zakonodaje in zakonodajalce ovira pri sprejemanju zakonitih politik javnega interesa. Pojavlja se tudi skrb, da je pritegnilo špekulativne naložbe hedge skladov itd.

1.8

Zaradi številnih svobodnih razlag o tem, kaj pomeni razlastitev, se povečuje zaskrbljenost, da so davkoplačevalci primorani plačati nadomestilo za škodo za politike javnega interesa, ki domnevno omejujejo dobičke.

1.9

Sporazum EU s Kanado (CETA), podpisan konec leta 2014, skupaj z ločenim poglavjem o naložbah, dodanem sporazumu o prosti trgovini med EU in Singapurjem, vsebuje prva poglavja o naložbah v nekem sporazumu, o katerem se je pogajala EU, odkar je v skladu z Lizbonsko pogodbo leta 2009 dobila pristojnosti za naložbe. Čeprav je namen teh poglavij zagotoviti izboljšave sedanjega sistema ISDS in opredeliti – po navedbah Komisije – nov, najsodobnejši model ISDS EU, je to še vedno mnogo premalo za pomiritev strahov javnosti. Modela, uporabljena v sporazumu s Singapurjem in v CETA, nista povsem enaka in po mnenju mnogih je ISDS še vedno neuravnotežen in izjemno drag postopek, ki drži v šahu demokracijo, ne predvideva pravice do pritožbe in ogroža pravico vlad do urejanja s predpisi, s tem ko daje tujim vlagateljem pravice, ki presegajo pravice, določene v nacionalnih ustavah, in pravice, ki jih uživajo domači vlagatelji. EESO z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se v pogajanjih o sporazumu o prosti trgovini med EU in Japonsko trenutno kot podlaga uporablja besedilo sporazuma CETA o ISDS.

1.10

Menjavanje vlog med arbitri in zagovorniki pomeni jasno navzkrižje interesov, ki ga CETA ne obravnava. To potrjuje stališče, da ISDS ni pravična, neodvisna ali uravnotežena metoda za reševanje naložbenih sporov.

1.11

EESO pozdravlja javno posvetovanje o ISDS v TTIP. V nasprotju s CETA je pripomoglo k večji preglednosti pogajanj o TTIP in je pomemben precedens, ki ga je po trdnem prepričanju Odbora treba upoštevati v vseh prihodnjih trgovinskih pogajanjih. Komisija se je na posvetovanje odzvala z opredelitvijo štirih posebnih področij, ki jih je treba podrobneje preučiti. EESO, ki sicer meni, da to ni popoln seznam, je ta konkretna vprašanja podrobneje obravnaval v poglavjih od 7 do 10 tega mnenja.

1.12

EESO pozdravlja tudi cilj Komisije za odpravo „neresnih zahtevkov“ v vseh prihodnjih mehanizmih za zaščito vlagateljev. Pomembno je, da so pogodbenice vsakega mednarodnega sporazuma o naložbah zaščitene s splošno politično varovalko, ki jim v dogovoru omogoča, da na podlagi upravičenih razlogov onemogočijo zahtevek pred začetkom arbitraže.

1.13

Vlagatelje je treba spodbujati, da reševanje sporov na podlagi sporazuma jemljejo kot zadnjo možnost in iščejo alternativne metode, kot so spravni postopki in mediacija. Zasebno zavarovanje in zaščita na podlagi pogodbe sta ustrezni sredstvi, s katerima lahko tuji vlagatelji karseda zmanjšajo tveganje.

1.14

Potreba po zaščiti neposrednih tujih naložb se razlikuje od države do države. V državah z zrelim pravnim sistemom, ki deluje po demokratičnih načelih in ni koruptiven, bi bilo treba naložbene spore obravnavati z mediacijo, na domačih sodiščih in jih reševati medvladno. Ti elementi so prisotni v EU, ZDA in Kanadi, trenutno visoke ravni čezatlantskih naložbenih tokov pa jasno kažejo, da odsotnost določb ISDS ne ovira naložb. Zato EESO meni, da določba ISDS v okviru TTIP in CETA ni potrebna, ter nasprotuje njeni vključitvi.

1.15

ISDS lahko iztiri oba sporazuma, TTIP in CETA. Komisija mora razmisliti, ali bi bilo smiselno in pravilno vztrajati pri tem politično občutljivem in v javnosti nepriljubljenem cilju.

1.16

Države v razvoju so izrazile jasno sporočilo, da je ISDS nesprejemljiv mehanizem, ki mu bo močno nasprotovalo vse večje število pomembnih svetovnih akterjev. Če se ne bo našel nadomestni sistem, bo zaščito vlagateljev težje vključevati v prihodnje sporazume z državami, kjer je to najbolj potrebno.

1.17

Obstajajo številni pomisleki, povezani s Pogodbama EU in ustavnim pravom, glede odnosa med razsodbami na podlagi ISDS in pravnim redom EU. Zasebna arbitražna sodišča imajo pristojnost, da sprejemajo tudi razsodbe, ki niso skladne s pravom EU ali kršijo Listino o temeljnih pravicah. Zato je po mnenju EESO izredno pomembno, da Sodišče EU preveri skladnost ISDS s pravom EU v formalnem postopku pridobivanja mnenja, preden pristojne institucije sprejmejo odločitev in pred začetkom začasne veljavnosti katerega koli mednarodnega sporazuma o naložbah, ki ga je izpogajala Komisija.

1.18

Če želimo najti splošno rešitev za reševanje naložbenih sporov, ta ne more temeljiti na skromni prenovitvi sedanjega sistema ISDS, ki je deležen zelo nizke javne podpore.

1.19

Trenutek, ko so vse države G7 vključene v zaključna pogajanja o celovitih trgovinskih in investicijskih sporazumih, je edinstvena priložnost, da se poišče verodostojen sistem, ki združuje upravičen interes vlagateljev in pravice države.

1.20

Če pot naprej pomeni enoten organ, ga ne bi smeli sestavljati zasebni odvetniki, biti mora bolj dostopen za MSP in vsebovati pravico do pritožbe.

1.21

EESO odločno poziva Komisijo, naj preuči predloge UNCTAD za reformo ISDS, in meni, da je ustanovitev stalnega mednarodnega sodišča za naložbe najboljša rešitev za zagotovitev demokratičnega, poštenega, preglednega in pravičnega sistema.

2.1

Po sprejetju mnenja REX/390 (1) s prevladujočo večino je EESO sklenil pripraviti mnenje na lastno pobudo o reševanju sporov med vlagatelji in državo. Čeprav se je to priporočilo nanašalo posebej na TTIP, je bilo kasneje dogovorjeno, da se tema razširi na zaščito vlagateljev in ISDS v trgovinskih sporazumih in sporazumih o naložbah s tretjimi državami.

2.2

Čeprav to mnenje proučuje široke učinke ISDS, se veliko uporabljenega gradiva in navedenih sklicevanj neizogibno nanaša tudi na TTIP. Med pogajanji o TTIP je bilo ISDS prevladujoče vprašanje za zainteresirane strani iz EU in ZDA.

2.3

Komisija je organizirala spletno javno posvetovanje o ISDS v TTIP, ki je trajalo 15 tednov (od marca do julija 2014). EESO je menil, da je smotrno počakati objavo rezultatov tega posvetovanja in organizirati naknadno javno obravnavo, preden sprejme dokončno mnenje. Rezultati so bili objavljeni sredi januarja 2015, javna obravnava pa je sledila 3. februarja 2015. Oboje je bilo v veliko pomoč pri pripravi tega mnenja.

3.1.1

ISDS je instrument mednarodnega javnega prava, ki daje tujemu vlagatelju pravico začeti postopek reševanja spora s tujo vlado v skladu z določbami mednarodnega sporazuma o naložbah. Sporazumi so zasnovani tako, da iz njih izhajajo nekatere osnovne obveznosti pogodbenic glede tujih naložb z zagotavljanjem jamstev, da bodo vlade spoštovale ključna načela, kot so:

3.1.2

Če država te obveznosti domnevno krši, lahko tuji vlagatelji, ki jih ščiti Mednarodni sporazum o naložbah, začnejo mednarodni arbitražni postopek v okviru mehanizma ISDS. Tožeče stranke morajo dokazati, da so jim zadevni ukrepi povzročili znatno škodo. Če je zahtevek v zadevi potrjen, mora država gostiteljica zagotoviti nadomestilo za povzročeno škodo. Če država izgubi zadevo, ji v nasprotju s postopkom za reševanje sporov STO ni treba spreminjati zakonodaje.

3.1.3

ISDS v veliki meri temelji na argumentu, da zagotavlja depolitiziran nevtralen prostor za reševanje sporov med tujimi vlagatelji in državami gostiteljicami. Podjetjem omogoča, da tožijo države na mednarodnih razsodiščih. To pravno sredstvo je na voljo le tujim družbam ali nadnacionalnim podjetjem, ki imajo odvisne družbe s sedežem v drugi državi. Prizadete skupnosti, državljani, domači podjetniki in vlade ne morejo izkoristiti tega mehanizma.

3.1.4

Arbitri niso sodniki z javnim pooblastilom kot v nacionalnih pravosodnih sistemih. Razsodišča večinoma sestavljajo trije zasebni odvetniki, ki razsojajo za zaprtimi vrati in so imenovani za vsak posamičen primer. Njihova odločitev je dokončna in nanjo ni možna pritožba v okviru uradnega pritožbenega postopka.

3.1.5

Če to želita obe stranki v sporu, so lahko postopki ISDS popolnoma zaupni, tudi v primeru, če spor vključuje vprašanja javnega pomena. Čeprav standardni DSN ZDA omogoča večjo preglednost, je za mnoge obstoječe sporazume še vedno značilna tajnost. Pravila UNCITRAL o preglednosti bodo bistveno izboljšala položaj, če se bodo splošno izvajala.

3.2.1

93 % DSN vsebuje določbe o ISDS (2). ISDS je vključen tudi v nekatere mednarodne trgovinske sporazume, kot je NAFTA, in v mednarodne sporazume o naložbah, kot je Pogodba o energetski listini. Leta 2014 je Pogodba o energetski listini prekosila sporazum NAFTA po pogostosti sklicevanj nanjo (3).

3.2.2

Države članice so od petdesetih let prejšnjega stoletja sklenile več kot 1  400 DSN, kar je približno polovica vseh DSN na svetu (4). Vsi vsebujejo zelo podobne določbe o zaščiti naložb in ISDS. Ugotovljeno je, da so vlagatelji iz EU največji uporabniki ISDS na svetu (50 % vseh primerov).

3.2.3

EU se trenutno pogaja o TTIP z ZDA in o celovitem sporazumu o prosti trgovini z Japonsko, nedavno pa je zaključila tudi pogajanja s Kanado. Ta vprašanja so bolj kot katera koli druga spodbudila obsežno javno razpravo o potrebi po mehanizmu ISDS v katerem koli poglavju o naložbah.

3.2.4

Samo devet držav članic EU ima sklenjene DSN z ZDA (Bolgarija, Hrvaška, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Romunija in Slovaška), sedem jih ima sklenjene DSN s Kanado, z Japonsko pa nobena. Vsi ti sporazumi so bili sklenjeni pred pristopom k EU.

3.2.5

Delež neposrednih tujih naložb vlagateljev iz ZDA v teh devetih državah članicah znaša 1 % vseh neposrednih tujih naložb ZDA v EU. Kar zadeva neposredne tuje naložbe teh držav članic v ZDA, njihov delež znaša samo 0,1 % vseh neposrednih tujih naložb v ZDA (5).

3.3.1

Število zadev ISDS se je med letoma 2002 in 2014 močno povečalo (58 zadev leta 2013 in 42 zadev leta 2014), pri čemer je bilo do konca leta 2014 opravljenih 610 arbitraž na podlagi sporazuma (6). Ker pa večina arbitražnih razsodišč ne vodi javnega registra zahtevkov, se ocenjuje, da je skupno število višje.

3.3.2

Od 356 znanih zadev, ki so bile zaključene, jih je bilo 25 % rešenih v korist vlagatelja, 37 % pa v korist države. V 28 % zadev so podrobnosti ostale zaupne.

3.4.1

Povprečni stroški arbitraže v eni zadevi znašajo 4 milijone USD na stranko, od tega je približno 82 % sodnih in odvetniških stroškov (7). V nekaterih primerih se zadeva vleče več let.

3.4.2

Zaradi visokih stroškov vse več zahtevkov financirajo tretje osebe. Z zmanjševanjem finančnega tveganja za podjetja to prispeva k povečanju števila neresnih zadev, za katere države še vedno krijejo celotne sodne in odvetniške stroške. EESO odločno nasprotuje špekulativnim naložbam hedge skladov v posamezne zadeve ISDS v zameno za delež morebitnih prejetih nadomestil (8).

4.1

Vse države članice z izjemo Irske imajo ISDS v DSN. Poleg tega je znotraj EU sklenjenih 190 DSN, ki zajemajo 16 % vseh znanih zadev ISDS na svetu.

4.2

Pogajalski mandat Komisije, ki ga je leta 2012 potrdilo takratnih 27 držav članic, vključuje cilj doseganja ISDS. Predviden je „učinkovit in najsodobnejši mehanizem reševanja sporov“.

4.3

Stališče Komisije (9) je, da je ISDS:

4.4

Ob zaključku poslovne okrogle mize o TTIP, ki jo je organizirala skupina delodajalcev v okviru EESO, je bila sprejeta naslednja skupna izjava (10): „Mednarodni sporazum, kot je TTIP, bi moral ustvariti prave pogoje za privabljanje obsežnih prihodnjih naložb na čezatlantski trg. To vključuje zagotavljanje zadostnega dostopa in nediskriminatorno obravnavo vlagateljev na obeh straneh ter izboljšanje sedanjega okvira za zaščito naložb, vključno z ISDS, tako da bi ta postala dostopnejša za MSP in bolj uravnotežena glede pravic vlagateljev ter pravic držav in lokalnih oblasti do urejanja s predpisi v javnem interesu.“ Eden od sklepov skupne seje interesne skupine za potrošnike in okolje ter interesne skupine kmetov o čezatlantskih pogajanjih, ki je bila junija 2014, je bil tudi, da je treba zagotoviti, da določbe sporazuma TTIP v zvezi z ISDS v nobenem primeru ne bodo ovirale zmožnosti držav članic EU, da sprejemajo zakonodajo v javnem interesu.

4.5

Potrebo po mehanizmu ISDS sta močno podprli poslovni skupnosti na obeh straneh Atlantika, ki menita, da je to temeljno varovalo za tuje vlagatelje, in trdita, da:

4.6

Poslovna skupnost je tudi trdila, da je ISDS skrajno sredstvo, ki se uporablja le v izrednih primerih, ko so bile vse druge možnosti neuspešne, ter da približno 90 % DSN vlagatelji nikoli niso uporabili za vložitev zadeve. Čeprav vrednost vseh neposrednih tujih naložb na svetu presega 25 bilijonov dolarjev, je bilo od leta 1987 vloženih samo okoli 500 zadev. Odločitev arbitrov določa samo denarno nadomestilo. Arbitri nimajo možnosti spremeniti zakonodaje ali ukrepov, ki jih sprejmejo države (11).

4.7

Nadalje poslovna skupnost trdi, da je delujoč in sodoben sistem ISDS pomemben tudi za MSP, ki so vložila 22 % vseh zadev na svetovni ravni (12).

4.8

Kljub pozivom poslovne skupnosti k pogajanjem za liberalen sporazum o naložbah (13) se priznava, da bi bilo treba sprejeti ukrepe, da bi postal ISDS učinkovitejše, sodobnejše, predvidljivejše in preglednejše orodje. Podpira jasnejše opredelitve pomembnih pojmov, kot so „vlagatelj/naložba“ in „pravična in nepristranska obravnava“ ter „posredna razlastitev“ (14).

4.9

Glede na odmevnost pogajanj o TTIP in CETA ter sporazumu o prosti trgovini med EU in Japonsko se poudarja, da bi neuspeh pogajanj v takih primerih resno ogrozil nadaljnje možnosti za pogajanja o določbah ISDS v katerem koli DSN, ker bo imel vsak sporazum vpliv na druge sporazume, ki so v pripravi.

5.1

Podpora ISDS pa ni enaka v drugih ključnih delih civilne družbe. Kljub temu obstaja široko soglasje, da je treba tuje vlagatelje zaščititi pred neposredno razlastitvijo, da ne smejo biti diskriminirani in da morajo imeti dostop do enakih možnosti, kot so odprte domačim vlagateljem.

5.2

Sindikati, nevladne, potrošniške in okoljske organizacije ter organizacije za varovanje javnega zdravja močno nasprotujejo čezatlantskemu partnerstvu.

5.3

Glavni pomislek je, da sistem ISDS ne ustreza namenu in da multinacionalnemu kapitalu daje pravni status, ki je enakovreden statusu suverene države. Vendar Odbor poudarja, da če želita dve državi spodbujati medsebojne gospodarske odnose prek mednarodnega sporazuma o naložbah, bosta druga drugi dali določena jamstva glede obravnave vlagateljev in naložb iz te države.

5.4

Od skromnih začetkov, ko je bil sistem ISDS zasnovan z namenom, da bi pomagal tujim vlagateljem pridobiti nadomestilo za neposredno vladno razlastitev zasebne lastnine v državah v razvoju s slabo delujočim pravosodnim sistemom, se je razvil v mehanizem, ki

5.5

Pojem razlastitve se je razširil na ukrepe, ki so enakovredni razlastitvi, ter posredno in zakonsko razlastitev. Učinek tega je bil, da so bili priznani zahtevki zoper kateri koli državni ukrep, ki bi lahko vplival na dobičke, prihodnje dobičke ali razumno pričakovane dobičke, celo če je politika ali ukrep splošne narave in za določeno naložbo ne velja.

5.6

Neugodne sodne odločbe nacionalnih sodišč so bile izpodbijane kot „razlastitve“, vključno s 500-milijonsko tožbo farmacevtskega velikana iz ZDA Eli Lilly proti Kanadi, ker naj bi zvezno sodišče v sodbah v zvezi z dvema patentiranima zdraviloma kršilo vlagateljske pravice družbe. To je prvi poskus, ko je farmacevtska družba, proizvajalka patentiranih zdravil, izkoristila izredne ugodnosti, zagotovljene v trgovinskih sporazumih ZDA, kot orodje za uveljavljanje večje zaščite patentnega monopola (15).

5.7

Odvetniške družbe, specializirane za pravo gospodarskih družb, to izkoriščajo in služijo z zadevami, ki nimajo kaj dosti opraviti z razlastitvijo zasebne lastnine. Peščica odvetniških družb, specializiranih za naložbeno pravo, je dobro unovčila razmah sodnih postopkov in zdaj obvladuje ta posel.

5.8.1

V povezavi s TTIP je težko trditi, da imajo vlagatelji razlog za zaskrbljenost glede nacionalnih pravnih sistemov. ZDA in EU imata zrel in trden pravni sistem. Zato ni očitnega razloga, zakaj ne bi bilo mogoče pravic tujih vlagateljev ustrezno zaščititi z vključitvijo enostavnega pravila o nediskriminatorni pravni zaščiti in enakem dostopu do nacionalnih sodišč. Podobne argumente je mogoče navesti tudi, kar zadeva Kanado in Japonsko. Če pa se izkaže, da je mednarodne pravice v teh visoko razvitih demokracijah težko uveljavljati s pogajanji, mediacijo ali na nacionalnih sodiščih, bi bilo treba zadevo primarno rešiti medvladno.

5.8.2

V poročilu London School of Economics, ki vsebuje analizo ameriškega modela DSN iz leta 2012, je bilo ugotovljeno, da na nekaterih pomembnih področjih DSN ZDA presega pravo Združenega kraljestva. Iz teh razlogov in glede na obseg naložb ZDA v Združenem kraljestvu je bilo podano mnenje, da obstaja znatno tveganje, da bo imelo Združeno kraljestvo politične stroške, če bo opustilo prihodnje politike prednostne obravnave ali jih spremenilo zaradi ugovorov vlagateljev iz ZDA v Združenem kraljestvu.

5.8.3

Trditev, da je odsotnost mehanizma ISDS ovira za vhodne tuje naložbe, ni prepričljiva. Obseg vhodnih naložb se v EU močno razlikuje. Nekatere države članice EU, ki imajo v DSN z ZDA vključen mehanizem ISDS, so najnižje prejemnice vhodnih naložb iz ZDA:

5.8.4

Izredno vprašljiva je trditev, da bi odsotnost mehanizma ISDS v TTIP zmanjšala možnost, da EU vključi ISDS v prihodnje dvostranske naložbe in sporazume o naložbah z državami, ki niso članice OECD, kot na primer Kitajsko. Kitajska je že vzpostavila gosto mrežo več kot 130 DSN (tudi s 26 državami članicami). Na Kitajskem je želja po sporazumu enako močna kot v EU. Vprašljivo pa je, ali bi bilo v interesu EU, da dovoli kitajskim državnim podjetjem, ki so v bistvu podaljšana roka kitajske vlade, da uporabijo ISDS za izpodbijanje vladne politike. To bi omogočilo tuji državi, da izkoristi nekaj, kar bi moralo biti trgovinski proces, za vpletanje v nekaj, kar bi bilo treba reševati s pogajanji in diplomacijo.

5.8.5

V zaključku izčrpnega članka, ki so ga marca 2015 objavili Center za evropske politične študije, Center za čezatlantske odnose in Univerza Johns Hopkins, je navedeno: „[...] vključitev poglavja o zaščiti naložb v sporazum TTIP skupaj z ISDS Evropski uniji verjetno ne bo prinesla znatnih gospodarskih ali političnih koristi. Po naši analizi bi vključitev takšnih določb povzročila velike ekonomske in politične stroške za EU. Čeprav ne gre pretiravati glede obsega potencialnih stroškov, je naša splošna ocena, da bodo stroški zelo verjetno večji od vsakršne morebitne koristi za EU. Če Združene države Amerike ne bodo pristale na znatno popuščanje glede ISDS, s katerim bi nadoknadili stroške, povezane z ISDS, menimo, da bi bilo za EU bolj priporočljivo razmisliti o drugih možnostih (16).“

5.9.1

Južna Afrika, Bolivija, Ekvador, Venezuela in Indonezija so začele razveljavljati ali postopno odpravljati obstoječe DSN. Indija naj bi po poročanjih tudi pregledovala svoje sporazume, Avstralija pa je zaradi zadeve Philip Morris napovedala, da klavzule o ISDS ne bo vključila v noben prihodnji sporazum.

5.9.2

Konferenca državnih zakonodajalcev (National Conference of Legislators), ki zastopa vseh 50 državnih parlamentarnih organov ZDA, je napovedala (17), da „ne bo podprla nobenega trgovinskega sporazuma, ki predvideva reševanje sporov med vlagatelji in državo“, ker to posega v njihovo „pristojnost državnih zakonodajalcev, da uzakonijo in izvršujejo poštena nediskriminatorna pravila, ki varujejo javno zdravje, varnost in blaginjo, zagotavljajo zdravje in varnost delavcev ter varujejo okolje“.

5.9.3

Nasprotovanje ISDS narašča tudi v Evropi, kjer Nemčija, Avstrija, Grčija in Francija dvomijo o pravicah vlagateljev v TTIP.

5.9.4

Opozorila prihajajo tudi iz EP, kjer so člani vplivnega odbora INTA pozvali k izključitvi ISDS iz TTIP.

5.9.5

Odbor regij opozarja, da so mehanizmi ISDS med EU in ZDA, s katerimi se zaobide redno sodišče, povezani z visokim tveganjem in bi se jim bilo treba zato odpovedati (18).

5.9.6

Ta stališča so skladna s stališči številnih evropskih organizacij civilne družbe, ki nasprotujejo ISDS v TTIP. Eden glavnih argumentov je, da če se vlagatelj najprej obrne na nacionalni pravni sistem in mu je tam izrečena pravnomočna sodba, lahko svoj zahtevek še vedno vloži na razsodišče za vlagatelje. Razsodišče torej postane najvišji razsodnik, kar pa je po mnenju mnogih v nasprotju z načeli demokracije.

6.1

EESO pozdravlja odločitev Komisije za javno posvetovanje o ISDS v TTIP. Če se odštejejo dvojne predložitve, je bilo prejetih 1 43  053 odgovorov, kar kaže na širok javni interes. Delovni dokument služb Komisije, objavljen januarja 2015, vsebuje poglobljeno analizo vsebine in bistva odziva javnosti (19).

6.2

Podlaga za posvetovanje je bilo referenčno besedilo, ki je temeljilo na CETA. Na žalost ta osnutek sporazuma in podoben sporazum s Singapurjem nista bila vključena v javno posvetovanje. Vendar je dejstvo, da je bil CETA, za katerega so pogajanja zaključena, uporabljen kot podlaga za javno posvetovanje, potem ko je bil že sklenjen, vzbudilo nekatere pomisleke, da je bilo javno posvetovanje komaj kaj več kot že izvršeno dejstvo in da je bil njegov namen potrditi novo generacijo sporazumov o naložbah, ki jih je predlagala EU. To bojazen je še podkrepilo dejstvo, da je bil dokument o posvetovanju osredotočen na modalitete in da ni vseboval nobenega konkretnega vprašanja glede vključitve načela ISDS v TTIP. Vendar pa je bil namen posvetovanja deležnike povprašati o načinih za izboljšanje ISDS v TTIP.

6.3

Posvetovanje ni prineslo veliko novega k preobilju informacij, ki so že na voljo v okviru dejavne spletne javne razprave o ISDS. Vendar je bilo izredno koristno, ker je združilo različne vidike argumentov in dalo civilni družbi možnost, da tudi sama neposredno prispeva.

6.4

Na žalost so nekateri zagovorniki ISDS zavrnili 97 % odgovorov, ki so bili predloženi skupinsko prek različnih spletnih platform. Skupinske predložitve so zakonit element javnega posvetovanja. EESO pozdravlja zagotovilo Komisije, da „so bili enako upoštevani vsi odgovori“.

6.5

EESO poudarja, da je manj kot 1 % anketirancev navedlo, da so vlagatelji v ZDA, vendar meni, da to ni skrb vzbujajoče. Glede vprašanj, kot so demokracija in suverene pravice držav, da same odločajo o svojih vprašanjih, sta prispevek in mnenje širokega kroga civilne družbe nujna in bistvena.

6.6

Komisija je opredelila štiri področja, na katerih je treba razmisliti o nadaljnjih izboljšavah:

Ta področja so podrobneje opredeljena v dokumentu za razpravo z naslovom Investment in TTIP and beyond – the path for reform (Naložbe v okviru TTIP in druge naložbe – na poti reform), ki ga je komisarka Cecilia MALMSTRÖM maja 2015 predstavila Evropskemu parlamentu in Svetu.

6.7

EESO s presenečenjem ugotavlja, da je bilo na srečanju za dialog s civilno družbo 18. maja potrjeno, da se v pogajanjih o sporazumu o prosti trgovini z Japonsko trenutno uporablja model zaščite vlagateljev iz sporazuma CETA. Glede na to, da je komisarka v svojem dokumentu za razpravo z naslovom Investment in TTIP and beyond – the path for reform (Naložbe v okviru TTIP in druge naložbe – na poti reform), ki ga je 6. maja predstavila Evropskemu parlamentu, v besedilu sporazuma CETA opredelila številna področja, na katerih so potrebne nadaljnje izboljšave, Odbor izraža zaskrbljenost nad tem, da je ta sporazum še vedno podlaga za pogajanja s tako pomembno svetovno partnerico, kot je Japonska.

7.1

EESO izraža zaskrbljenost, ker European Service Forum v svojih prispevkih k javnemu posvetovanju poziva, naj se izjeme in omejitve čim bolj omejijo in naj Komisija „izkoristi svoj pogajalski mandat v skladu z Lizbonsko pogodbo za izboljšanje in okrepitev namesto za oslabitev“ ISDS. Te zahteve vključujejo „klavzuli brez pridržkov o obravnavi v skladu z načelom države z največjimi ugodnostmi in o nacionalni obravnavi, klavzulo brez pridržkov o pošteni in pravični obravnavi; široko krovno klavzulo, nobenih izjem za določene panoge, nobenih varoval, polno nadomestilo za posredno in neposredno razlastitev“ (20).

7.2

ISDS se vse pogosteje uporablja, da bi zaobšli nacionalne pravne sisteme in namesto tega vlade tožili na zasebnih mednarodnih razsodiščih ter zahtevali nadomestilo iz davkoplačevalskega denarja za politike javnega interesa, ki domnevno omejujejo dobičke. To prevladuje zlasti na področju varovanja zdravja in okolja.

7.3

Nedavne odmevne zadeve so okrepile nasprotovanje ISDS:

7.4

Sporazumi o naložbah prepovedujejo kakršne koli omejitve glede vračanja sredstev ali dobičkov. Vlade ne smejo uvesti nadzora nad kapitalom, da bi ustavile napade na svoje valute ali omejile špekulativne denarne tokove v času krize, čeprav Mednarodni denarni sklad meni, da je tak nadzor pomemben politični ukrep. Med vsemi državami so zadeve v zvezi z ISDS najbolj prizadele Argentino, ki je do zdaj morala plačati več kot 500 milijonov USD zaradi svoje odločitve iz leta 2002, da peso ne bo več vezan na ameriški dolar.

7.5

Izvzetja za javne storitve so določena v poglavju 11 CETA (čezmejna trgovina s storitvami), v poglavju 10 (zaščita naložb) pa zanje ni izjem ali izvzetij. Načeloma je sicer prav, da so vlagatelji zaščiteni pred samovoljnimi ukrepi državnih organov, vendar opredelitev razlastitve in zlasti posredne razlastitve vzbuja dvome glede sposobnosti držav, da nekatere dejavnosti, ki jih trenutno zagotavljajo gospodarski subjekti, vrnejo pod okrilje države zaradi zakonitih javnopolitičnih razlogov. Razlastitev v skladu s poglavjem 10 vključuje katero koli zakonodajo, ki ima učinek zmanjševanja vrednosti zasebnega podjetja. Nadomestilo mora zrcaliti „resnično izgubo“. Zaradi tega bi lahko za države postalo ekonomsko nevzdržno, da vrnejo storitve pod svoje okrilje.

7.6

CETA priznava, da je opredelitev posredne razlastitve preveč splošna, zato v tretjem odstavku Priloge X.11 poskuša pojem razjasniti z določitvijo tistih javnopolitičnih ciljev, ki ne bi pomenili posredne razlastitve, kot so zdravje, varnost in okolje. Vendar obstaja nevarnost, da bi se ta določba lahko razlagala kot izčrpna, kar bi druge širše javnopolitične cilje, kot je ekonomska ali fiskalna politika ali ponovna nacionalizacija ključnih storitev, izpostavilo zahtevkom glede posredne razlastitve v okviru ISDS. To vprašanje je nujno treba razjasniti.

7.7

Komisija pri napovedovanju svojih načrtov za preprečevanje zlorab ISDS s strani vlagateljev trdi, da v TTIP „želi vključiti določbe, ki preprečujejo neresne zahtevke“ (22). Osnutek CETA predvideva tudi skrajšani postopek za zavrnitev neutemeljenih in neresnih zahtevkov. Vendar bo v strogo pravnem jeziku izredno težko opredeliti pojem „neresen“, opredelitev pa bo lahko zagotovila dodatna plodna tla za odvetnike, specializirane za naložbene spore.

7.8

Osnutek CETA določa tudi enotno razlago „poštene in pravične obravnave“. Ta opredelitev je po mnenju nasprotnikov ISDS preširoka, po mnenju poslovne skupnosti pa ni dovolj prilagodljiva. Razsodišču še vedno daje možnost razlage, ne zagotavlja pa prilagodljivega revizijskega mehanizma.

7.9

Že sama grožnja pravnega spora v okviru ISDS lahko ohromi sprejemanje zakonodaje, saj vlade odvrača od sprejemanja predpisov v javnem interesu zaradi strahu pred tožbami in posledičnimi denarnimi kaznimi. Vlada Nove Zelandije je na primer začasno odložila sprejetje zakona o enotni embalaži tobačnih izdelkov do sprejetja razsodbe v zadevi Philip Morris proti Avstraliji.

7.10

Odvetniška družba Freshfields Bruckhaus Deringer je v poročilu za svoje multinacionalne stranke zapisala: „Podjetja imajo zdaj več posluha za potencialni pomen sporazumov o naložbah, ki ni le zadnja možnost za zaščito, ko gredo stvari narobe, temveč tudi pomembno orodje za vnaprejšnje zmanjšanje tveganj, ko se vstopa v naložbe.“

7.11

Čeprav se je Komisija zavezala, da bo zagotovila, da na podlagi prihodnjih trgovinskih sporazumov in sporazumov o naložbah EU država ne bo mogla biti prisiljena k preklicu ukrepa, to ne zmanjšuje potencialnega vpliva grožnje z ogromno kaznijo, če se vloži tožba za več milijard dolarjev.

7.12

Osnutek CETA predvideva tudi, da stroške arbitraže krije pogodbenica, ki v sporu izgubi. To pomeni, da bodo morale pogodbenice, ki bodo predložile neumestne zahtevke, plačati vse stroške. Vendar pa glede na ogromno vrednost številnih najnovejših zahtevkov ni verjetno, da bo to pomenilo oviro za bogate multinacionalne družbe in specializirane odvetniške družbe, ki imajo še vedno velike potencialne koristi. Po drugi strani imajo povprečni stroški v višini 4 milijone USD na stranko za MSP brez dvoma pomemben odvračalen učinek na vlaganje zahtevkov na podlagi določb ISDS.

8.1

Sedanji sistem je predstavljen v točki 3. V posvetovanjih se je pokazalo, da so v zvezi s tem vprašanjem prisotni številni pomisleki.

8.2.1

Za vsako zadevo vsaka stranka imenuje svojega arbitra in obe se morata strinjati še o tretjem arbitru. Če ni soglasja, o tretjem arbitru običajno odloči organ za imenovanja. V nasprotju s tem so nacionalnim sodnikom zadeve dodeljene brez vpliva strank. Arbitri so ponavadi najpogosteje izbrani iz ICSID in UNCITRAL in so izjemno ugledni pravni strokovnjaki, vključno z izkušenimi pravniki, profesorji in nekdanjimi sodniki. V nasprotju s prakso STO se ne zdi, da bi za arbitre za zadeve, v katere so vključene druge države, izbirali vladne zagovornike za področje ISDS ali vladne pogajalce za sporazume o naložbah.

8.2.2

Po podatkih Corporate Europe Observatory (23) so številni arbitri delovali tudi kot zagovorniki v drugih zadevah: 50 % za vlagatelje in 10 % za države. Včasih se zdi, da ta zamenjava vlog med razmeroma majhnim številom oseb (15 odvetnikov je imelo vlogo arbitra v 55 % vseh zadev (24)) omogoča medsebojno korporacijsko solidarnost, ki lahko povzroči „škodljive kompromise“ (25). Večje število ugovorov na predlagane arbitre kaže na pomisleke glede nepristranskosti kandidatov (26).

8.2.3

Očitno je, da določbe CETA glede izbire in ravnanja arbitrov ter vodenja postopkov nimajo široke podpore civilne družbe, čeprav številni priznavajo, da so prinesle izboljšave na nekaterih področjih. Pojavljajo se resni pomisleki glede ustanovitve in delovanja arbitražnih razsodišč:

9.1

Neposredne tuje naložbe uživajo skoraj edinstveno pravico, v skladu s katero lahko posameznik toži državo na arbitražnem razsodišču po mednarodnem pravu. Pravo o človekovih pravicah zagotavlja določene pravice, vendar morajo biti izčrpana vsa notranjepravna sredstva, preden lahko posamezniki vložijo zahtevek na mednarodno sodišče, predvsem da bi se preprečilo izogibanje nacionalnim pravosodnim sistemom. CETA ne zahteva, da morajo biti izčrpana notranjepravna sredstva. Od vlagateljev se zahteva samo, da poiščejo svetovanje.

9.2

Države članice so izrazile ključne pomisleke v zvezi s pravom mednarodnih pogodb in ustavnim pravom glede ISDS, kot je določeno v CETA in predvideno v TTIP (27). Do zdaj predlagane izboljšave ISDS v DSN niso odpravile teh pomislekov (28). EU v njeni trgovinski politiki (člena 205 in 207 PDEU) zavezujejo načela, določena v členu 3 PEU, Listini o temeljnih pravicah in drugih pravnih standardih EU.

Vendar pa v skladu s trgovinskim sporazumom, kjer se o naložbenih sporih odloča v okviru mednarodnih arbitražnih postopkov, ki niso zavezani takim določbam, obstaja možnost, da se sprejmejo tudi odločitve, ki niso v skladu s pravom EU (glej točko 7.3 – Micula proti Romuniji).

9.3

Možno je, da Lizbonska pogodba ne pokriva takega prenosa pristojnosti na zasebna arbitražna sodišča, ki jih ne zavezujejo načela EU, kar bi pomenilo, da gre za bistveno prekoračitev pristojnosti. Sodišče EU je določilo, da je pogoj za vzpostavitev take mednarodne pristojnosti, da nista ogrožena načelo spoštovanja neodvisnosti pravnega sistema EU in opredelitev pristojnosti, določena v Pogodbah (29).

9.4

Ker je ISDS v TTIP treba ustanoviti z mešanim sporazumom, je pred (začasnim) začetkom veljavnosti potrebno soglasje parlamentov vseh 28 držav članic. V zvezi z izključitvijo nacionalnih sodišč je treba upoštevati načelo subsidiarnosti.

9.5

Priznati je treba, da obstajajo razhajanja med pravom EU in mednarodnim pravom, zlasti kar zadeva izključno pristojnost Sodišča EU (člen 19 PEU ter člen 263 PDEU in naslednji). To dokazujeta mnenje Sodišča EU o pristopu EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (30) in stališče Komisije, ki poziva k prevladi prava EU v zadevi Micula proti Romuniji. Člen 14.16 osnutka CETA zanika neposreden učinek CETA in zahteva, da se določbe sporazuma vključijo v pravo EU ali držav članic, da bi se lahko vlagatelji nanje sklicevali. To dodatno zaplete odnose med pravnim redom EU in zadevami ISDS, o katerih odločajo arbitražna razsodišča.

9.6

Kar zadeva oblikovanje prvega ISDS v sporazumih EU o prosti trgovini z globalnim učinkom na države članice in številne državljane EU, EESO meni, da je izredno pomembno, da Sodišče EU vnaprej preveri skladnost s pravom EU. To je zlasti pomembno v zvezi s temeljnimi vrednotami EU in Listino o temeljnih pravicah pa tudi izključno pristojnostjo Sodišča EU za pravno razlago in subsidiarnost. Zato je treba pred uveljavitvijo sporazuma in tudi pred začetkom njegove začasne veljavnosti (po členu 218 PDEU) pridobiti ustrezno pravno mnenje in ga upoštevati. V zvezi s tem je treba v primeru uveljavitve CETA poudariti, da ta vsebuje klavzulo o nadaljevanju veljavnosti, na podlagi katere veljajo v primeru morebitne odpovedi sporazuma njegove določbe še 20 let za naložbe, izvedene pred odpovedjo.

9.7

Komisija mora nujno razmisliti o tem, kako bo obravnavala veljavne DSN znotraj EU ter DSN med državami članicami EU in tretjimi državami, zlasti razvitimi državami, kot sta ZDA in Kanada, ki vsebujejo nespremenjene mehanizme ISDS in ki se lahko sedaj uporabljajo za izpodbijanje pravice države do urejanja s predpisi in do oblikovanja zakonitih državnih politik. Večina teh sporazumov prav tako vsebuje klavzule o nadaljevanju veljavnosti, ki dodatno zapletajo postopek njihove odpovedi.

10.1

Javno posvetovanje je pokazalo, da civilna družba široko podpira pritožbeni mehanizem, kar je bilo še potrjeno na javni obravnavi, ki jo je pripravil EESO.

10.2

Osnutek CETA ne vsebuje pritožbenega sistema, vendar dopušča možnost za oblikovanje takega sistema. Predvideva namreč prihodnja posvetovanja glede sistemov in načinov pritožb. S tem se vprašanje prelaga na prihodnost in zmanjšuje njegov pomen. Nujno je treba poiskati rešitev.

10.3

Načeloma je odločitev razsodišča dokončna, revizija ali razveljavitev pa je mogoča le v izjemnih okoliščinah (31). To še zdaleč ne dosega standardov katerega koli nacionalnega pravosodnega sistema in ne obravnava temeljnih pomislekov, izraženih med posvetovanjem.

11.1

UNCTAD določa pet možnosti za reformo ISDS:

11.2

EESO meni, da te možnosti zaslužijo dodatno podrobno proučitev. V okviru priprave osnutkov sporazumov CETA ter med EU in Singapurjem je Komisija obravnavala prve štiri možnosti, pri čemer je opredelila nov pristop k zaščiti naložb in ISDS. Posvetovanje je pokazalo, da so še vedno prisotni globoko zakoreninjeni pomisleki. EESO meni, da najboljšo rešitev ponuja zamisel o oblikovanju mednarodnega sodišča za naložbe, ker bi to pomembno prispevalo k zagotavljanju zakonitosti in preglednosti sistema ter zagotovilo doslednejšo razlago in večjo točnost odločb. V zvezi s tem EESO pozdravlja izjavo komisarja za trgovino pred odborom EP za mednarodno trgovino (INTA) 18. marca 2015: „Večstransko sodišče bi pomenilo učinkovitejšo rabo virov in bi imelo večjo legitimnost.“

11.3

Vendar EESO kot neprimerno ocenjuje ravnanje, po katerem se hkrati z zamislijo o srednjeročni ustanovitvi mednarodnega sodišča za naložbe vodijo pogajanja o ISDS v TTIP. Če v okviru TTIP pride do dogovora, bo ta zagotovo postal najpomembnejše merilo in spodkopal vse možnosti pridobivanja podpore za mednarodno sodišče. Položaj dodatno zapleta dejstvo, da se določbe TTIP ne prenesejo samodejno na sporazum CETA. Velja poudariti, da so pogajanja o CETA zaključena in da ni nobenega jamstva, da bo kanadska vlada privolila v kakršne koli spremembe, o katerih je bilo doseženo soglasje v okviru TTIP.

11.4

S sprejetjem sedanje strategije se je Komisija znašla pred tem, da bo njen prvi poskus pogajanj o zaščiti vlagateljev vodil v tri različne sisteme za ZDA, Kanado in Singapur. Poleg tega bo Komisija enoten sistem dosegla zgolj po zelo težavnih pogajanjih. EESO meni, da bi bilo tako rekoč nemogoče pridobiti potrebno podporo za ponovno usmeritev prizadevanj v ustanovitev mednarodnega sodišča.

11.5

EESO zato sklepa, da je zdaj, ko pomembni svetovni akterji, kot so ZDA, Kanada in Japonska, vsi sodelujejo v sočasnih pogovorih o novih trgovinskih in naložbenih sporazumih, edinstvena priložnost za prizadevanje za mednarodno sodišče za naložbe. Odbor prav tako meni, da je to najboljši obet za to, da bi države v razvoju, kjer je potreba po zaščiti naložb bistveno večja, pridobili za nov svetovni sistem.