Boj proti nepoštenim trgovinskim praksam v verigi preskrbe s hrano med podjetji

1. Uvod

Veriga preskrbe s hrano zagotavlja dobavo živil in pijač splošni javnosti za potrošnjo posameznikov ali gospodinjstev. Dnevno vpliva na vse potrošnike v EU in predstavlja znaten del proračuna povprečnega gospodinjstva[1]. Preden proizvod pride do potrošnika, številni udeleženci na trgu (proizvajalci, predelovalci, trgovci na drobno itd.) prispevajo k njegovi vrednosti in vplivajo na končno ceno, ki jo plača potrošnik. S tega vidika je enotni trg prinesel ogromne koristi akterjem v verigi preskrbe s hrano. Veliki in mali dobavitelji in trgovci na drobno imajo zdaj več priložnosti na trgu in večji krog potrošnikov. Delež čezmejne trgovine med državami članicami EU zdaj znaša približno 20 % celotne proizvodnje hrane in pijač v EU, najmanj 70 % celotnega izvoza kmetijskih/živilskih proizvodov držav članic EU pa je namenjenega v druge države članice EU[2]. Zato lahko dobro delujoča in učinkovita veriga preskrbe s hrano v EU znatno prispeva k enotnemu trgu.

Vendar so v zadnjih nekaj desetletjih pojavi, kot sta povečana koncentracija in vertikalno povezovanje udeležencev na trgu v EU, povzročili strukturne spremembe v verigi preskrbe s hrano. Ti pojavi so privedli do tega, da v posameznih trgovinskih odnosih med akterji v verigi obstajajo velike razlike med ravnmi pogajalske moči in ekonomskih neravnotežij. Medtem ko so razlike v pogajalski moči običajne in upravičene v poslovnih odnosih, lahko zloraba teh razlik včasih povzroči uporabo nepoštenih trgovinskih praks[3].

Nepoštene trgovinske prakse je mogoče širše opredeliti kot prakse, ki močno odstopajo od dobrega poslovnega ravnanja, so v nasprotju z dobro vero in poštenim ravnanjem ter jih en trgovinski partner enostransko uvede proti drugemu trgovinskemu partnerju.

To sporočilo ne predvideva regulativnega ukrepanja na ravni EU in ne predpisuje enotne rešitve za odpravo problematike nepoštenih trgovinskih praks, vendar predvsem spodbuja deležnike in države članice, naj se zoperstavijo nepoštenim trgovinskim praksam na primeren in sorazmeren način, pri čemer morajo upoštevati nacionalne okoliščine in najboljše prakse. Akterje v evropski verigi preskrbe s hrano poziva k sodelovanju v prostovoljnih shemah, katerih namen je spodbujanje najboljših praks in zatiranja nepoštenih trgovinskih praks. Poudarja tudi pomen učinkovitega pravnega varstva. Komisija je zavezana nadaljevanju tesnega sodelovanja z državami članicami in ustreznimi deležniki, saj bodo za odpravo nepoštenih trgovinskih praks potrebni prispevki vseh udeležencev.

2. Ozadje

Čeprav je težko oceniti celotni obseg in pogostost nepoštenih trgovinskih praks, so to problematiko priznali vsi deležniki v verigi preskrbe s hrano. Več anket je pokazalo, da se nepoštene trgovinske prakse pojavljajo precej pogosto, vsaj v nekaterih delih dobavne verige. Na primer, v vseevropski anketi med dobavitelji v prehranski verigi je 96 % vprašanih dejalo, da so že bili žrtev vsaj ene oblike nepoštenih trgovinskih praks[4]. Nekaj anket je bilo izvedenih tudi na nacionalni ravni. Španski organ, pristojen za konkurenco, je v poročilu o odnosih med proizvajalci in trgovci na drobno v živilskem sektorju zapisal, da je 56 % vprašanih dobaviteljev dejalo, da pogosto ali občasno prihaja do vnašanja retroaktivnih sprememb v pogodbenih pogojih[5].  Anketa, ki jo je izvedel italijanski organ, pristojen za konkurenco, je pokazala, da 57 % proizvajalcev pogosto ali vedno sprejme enostranske retroaktivne spremembe, in sicer iz bojazni pred trgovinskimi povračilnimi ukrepi v primeru zavrnitve sprememb[6].

Nepoštene trgovinske prakse imajo lahko škodljive učinke, predvsem na mala in srednja podjetja (MSP) v verigi preskrbe s hrano[7]. Lahko namreč vplivajo na zmogljivost preživetja MSP na trgu, izvajanja novih finančnih naložb v proizvode in tehnologijo ter razvijanja njihovih čezmejnih dejavnosti na enotnem trgu. Čeprav je splošni učinek nepoštenih trgovinskih praks v količinskem smislu težko v celoti oceniti, so negativni neposredni učinki na stranke, ki jih take prakse zadevajo, nedvoumni. V zgoraj omenjeni vseevropski anketi je 83 % vprašanih trdilo, da so bili žrtev nepoštenih trgovinskih praks in da so se zaradi tega povišali njihovi stroški, 77 % pa jih je navedlo, da so se zaradi nepoštenih trgovinskih praks znižali njihovi prihodki. Poleg tega bi lahko nastali tudi posredni učinki vzdolž dobavne verige, zlasti v primeru MSP, ki sploh ne bi poskušala vzpostaviti poslovnega odnosa zaradi tveganja, da se bodo soočala z nepoštenimi trgovinskimi praksami. 

Nova skupna kmetijska politika (SKP)[8] in nova skupna ribiška politika[9] krepita položaj proizvajalcev v dobavni verigi v odnosu do akterjev v dobavnem sektorju, zlasti s podporo oblikovanju in razvoju organizacij proizvajalcev. Nova enotna skupna ureditev trgov prav tako vključuje elemente, ki so namenjeni zmanjševanju razlike v pogajalski moči v odnosih med kmeti in drugimi strankami v verigi preskrbe s hrano v nekaterih izbranih sektorjih (mleko, oljčno olje, govedina in teletina, poljščine). Nova pravila tudi omogočajo državam članicam, da zahtevajo obvezne pisne pogodbe v drugih kmetijskih sektorjih, pri čemer je treba z zaščitnimi ukrepi zagotoviti, da takšne določbe ne ovirajo pravilnega delovanja notranjega trga. Reforma SKP, zlasti prek nove enotne skupne ureditve trgov, vključuje elemente, ki so namenjeni zmanjševanju razlike v pogajalski moči v odnosih med kmeti in drugimi strankami v verigi preskrbe s hrano.

Številne države članice so nepoštene trgovinske prakse na nacionalni ravni obravnavale na veliko različnih načinov. Nekatere so se odločile za regulativne, druge za samoregulativne platforme med udeleženci na trgu. Predpisi, če obstajajo, se razlikujejo po naravi, ravni in pravni obliki zaščite pred nepoštenimi trgovinskimi praksami.

Obstoj in škodljivost nepoštenih trgovinskih praks v verigi preskrbe s hrano so priznali tudi deležniki foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, ki ga je Komisija ustanovila leta 2010[10]. Deležniki so ob priznanju potrebe po obravnavanju tega vprašanja na evropski ravni vzpostavili samoregulativni okvir (pobudo za verigo preskrbe s hrano), ki jo je Komisija pozdravila in ki se je v devetih mesecih dobro uveljavila med prodajalci na drobno in debelo ter proizvodnimi podjetji in nekaterimi MSP. Vendar se nekateri deležniki, zlasti kmetje in akterji iz mesnopredelovalne industrije, niso pridružili temu okviru na ravni EU. Medtem ko imajo kmetje zastopnike v nacionalnih platformah v nekaterih državah članicah[11], so se do zdaj v okvir na ravni EU registrirali le štirje kmetijski obrati. Poleg tega je okvir zavezujoč le za tista podjetja, ki se odločijo, da ga bodo spoštovala.

Posledica tega je, da ostajajo velike razlike med načini, na katere se v EU obravnavajo vprašanja nepoštenih trgovinskih praks v verigah preskrbe s hrano.

Potencialne koristi zmanjšanja nepoštenih trgovinskih praks bi lahko bile znatne, predvsem za MSP in mikropodjetja, saj se bodo ta verjetno pogosteje soočala z nepoštenimi trgovinskimi praksami in njihovimi posledicami kot velika podjetja. Prav tako je treba poudariti, da bi nepoštene trgovinske prakse v EU lahko neposredno ali posredno vplivale na proizvajalce in podjetja zunaj EU, med drugim tudi v državah v razvoju.

Glede na to ozadje je cilj tega sporočila prispevati k poštenim in trajnostnim poslovnim odnosom ter enakim pogojem za udeležence na trgu, ki sodelujejo v verigi preskrbe s hrano, in sicer z zmanjšanjem škodljivih učinkov in možnih čezmejnih ovir, ki jih povzročajo nepoštene trgovinske prakse, zlasti za MSP.

3. Težave, ki jih povzročajo nepoštene trgovinske prakse

Morebitne posledice nepoštenih trgovinskih praks na ravni EU niso vzbudile pomislekov le v Evropski komisiji, temveč tudi v Evropskem parlamentu. Slednji je januarja 2012 sprejel resolucijo[12], v kateri je poudaril evropsko razsežnost neravnovesij v verigi preskrbe s hrano, ki lahko privedejo do nepoštenih praks. V njej je opredelil seznam specifičnih nepoštenih trgovinskih praks in pozval, naj zanje veljajo posebni regulativni predpisi, nadzor in kazni.

Komisija je za boljše razumevanje tega vprašanja januarja 2013 objavila zeleno knjigo o nepoštenih trgovinskih praksah, da bi zbrala stališča deležnikov glede pojavljanja nepoštenih trgovinskih praks v oskrbni verigi z živili in neživili[13] ter opredelila možne načine za njihovo odpravo. Rezultati javnih posvetovanj so osnova za naslednja pomembna opažanja.

1. Čeprav so nepoštene trgovinske prakse načeloma lahko prisotne v vsakem sektorju, odziv deležnikov na zeleno knjigo kaže, da so zlasti problematične v verigi preskrbe s hrano.

2. Glavne kategorije nepoštenih trgovinskih praks, ki so opredeljene v zeleni knjigi in so jih potrdili številni deležniki, je mogoče opisati kot:

– retroaktivno zlorabo nedoločnih, nejasnih ali nepopolnih pogodbenih pogojev s strani trgovinskega partnerja,

– čezmeren in nepredvidljiv prenos stroškov ali tveganj na nasprotno stranko s strani trgovinskega partnerja,

– uporabo zaupnih informacij s strani trgovinskega partnerja,

– nepošteno prekinitev ali motnjo poslovnega odnosa.

3. Kot problematična praksa so bile opredeljene tudi omejitve teritorialne oskrbe. Večnacionalni dobavitelji včasih uvedejo te omejitve za trgovce na drobno in jih tako ovirajo pri čezmejni nabavi enakega blaga ali pri nabavi z osrednje lokacije. Vendar so teritorialne omejitve drugačne narave kot zgoraj opredeljene nepoštene trgovinske prakse, tako da jih bo Komisija ocenila ločeno.

4. Neposredni učinki navedenih nepoštenih trgovinskih praks, zlasti kadar se uporabljajo na nepredvidljiv način, lahko trgovinskemu partnerju v podrejenem pogajalskem položaju povzročijo neupravičene stroške ali nižje prihodke od načrtovanih. Nepredvidljive spremembe pogodbenih pogojev lahko prav tako povzročijo čezmerno proizvodnjo in nepotrebno odpadno hrano. Dejstvo, da je šibkejši trgovinski partner podvržen nepoštenim trgovinskim praksam, ali celo možnost, da jim bo v prihodnosti izpostavljen, lahko vpliva na njegovo sposobnost ali pripravljenost, da financira naložbe. Komisija trenutno izvaja tudi študijo o izbiri in inovacijah v maloprodajnem sektorju, ki bi morala pojasniti njihov razvoj in gonila na ravni trga kot celote. Poleg tega različno regulativno okolje, ki obravnava nepoštene trgovinske prakse na nacionalni ravni, pomeni, da se MSP s svojimi omejenimi pravnimi viri soočajo z zapletenim položajem, kar zadeva nepoštene trgovinske prakse in možna pravna sredstva. Negotovosti, ki izhajajo iz tega, lahko odvrnejo nekatera podjetja, zlasti MPS, od vstopa na nove geografske trge ali celo od čezmejne trgovine. To je ponazorila vseevropska anketa med kmeti in primarnimi proizvajalci na agroživilskem trgu. 46 % vprašanih je menilo, da so nepoštene trgovinske prakse negativno učinkovale na dostop do novih trgov ali na čezmejne dejavnosti[14].

4. Raznolikost ukrepov proti nepoštenim trgovinskim praksam v EU 4.1. Razdrobljenost obravnave nepoštenih trgovinskih praks

Sedanji regulativni okvir na ravni EU do neke mere vsebuje določena pravila, namenjena obravnavi nepoštenih praks v verigi preskrbe s hrano ali zunaj nje. Obstoječi instrumenti, kot so na primer zgoraj omenjena reforma SKP, konkurenčno pravo, okvir glede tržnih praks[15], nepošteni pogodbeni pogoji v potrošniških pogodbah[16], predlagana direktiva o poslovnih skrivnostih[17] in druga medsektorska zakonodaja, so lahko uporabni pri obravnavi nepoštenih trgovinskih praks v nekaterih okoliščinah, vendar se v večini primerov ne uporabljajo za posamezne zgoraj omenjene nepoštene trgovinske prakse. Predlog uredbe o skupnem evropskem prodajnem pravu[18] prepoveduje določene nepoštene pogodbene pogoje v pogodbah med podjetji, kar lahko zagotovi koristno jasnost v trajnostnih dolgoročnih odnosih. Vendar bi bila uporaba tega prava, ko bo o njem dosežen dogovor med sozakonodajalcema, odvisna od dvostranskega sporazuma med zadevnimi trgovinskimi partnerji.

Med obravnavanjem nepoštenih trgovinskih praks na nacionalni ravni je veliko razlik. Čeprav so nekatere države članice sprejele regulativne ukrepe, se jih je nekaj odločilo za samoregulativni pristop ali pa niso posebej ukrepale proti nepoštenim trgovinskim praksam v dobavnih verigah ter se namesto tega zanašajo na splošna načela. Države članice, ki so si za boj proti nepoštenim trgovinskim praksam prizadevale posebej prek svoje zakonodaje so bodisi uvedle posebna pravila za poslovanje med podjetji, dopolnile svoje nacionalno konkurenčno pravo bodisi razširile uporabo direktive o nepoštenih poslovnih praksah[19] na odnose med podjetji. Nekatere države članice, ki so se prvotno spopadle z nepoštenimi trgovinskimi praksami prek prostovoljnih pristopov, so se naknadno odločile, da jih uredijo prek zakonodaje.

Te razlike v pristopih pomenijo, da bodo obseg in vrsta zaščite proti nepoštenim trgovinskim praksam, pa tudi veljavni potencialni mehanizmi izvrševanja, odvisni od lokacije družbe z močno pogajalsko močjo, ki uporablja nepoštene trgovinske prakse. To bi bilo lahko problematično v primerih, ko se veča število večdržavnih naročil. Poleg tega so javni organi v svojih odzivih na posvetovanja glede zelene knjige poročali o redkih primerih izbire najugodnejšega sodišča, tj. prakse, pri kateri močnejša pogodbena stranka enostransko določi, v kateri državi članici in posledično v okviru katerega regulativnega okvira se uporablja pogodba, da se izogne nacionalnim okvirom s strožjimi ukrepi proti nepoštenim trgovinskim praksam. To vprašanje je v javnem posvetovanju in med razpravami na različnih forumih deležnikov, ki jih je organizirala Komisija, izrecno izpostavilo pet držav članic.

4.2. Izvrševanje

Vsaka stranka, ki je izpostavljena nepoštenim trgovinskim praksam, lahko načeloma zahteva pravno varstvo v sodnem postopku v skladu z določbami splošnega civilnega prava proti nepoštenim pogodbenim klavzulam. Toda, nekateri deležniki, zlasti MSP, so poudarili, da sodni postopek v praksi pogosto ni učinkovit način za obravnavanje nepoštenih trgovinskih praks. Prvič, sodni postopki so na splošno dragi in dolgotrajni. Drugič – in morda še pomembneje – šibkejša stranka v poslovnem odnosu v verigi preskrbe s hrano (v večini primerov MSP) se pogosto boji, da bi močnejša stranka zaradi začetka sodnega postopka prekinila poslovni odnos (dejavnik strahu). To lahko stranke, ki so žrtve nepoštenih trgovinskih praks, odvrne od ukrepanja po pravni poti, kar lahko posledično omeji odvračilni dejavnik za trgovinskega partnerja, ki tovrstne prakse uporablja.

Ob upoštevanju navedenega so nekatere države članice uvedle druge mehanizme uveljavljanja pravnega varstva za boj proti nepoštenim trgovinskim praksam v vertikalnih dobavnih verigah. Več držav članic je določilo organ izvrševanja, ki je neodvisen od zadevnih tržnih akterjev, nekatere pa trenutno razpravljajo o možnih reformah v tej smeri.

V nekaterih primerih je bil nacionalni organ, pristojen za konkurenco, določen za izvrševanje pravil proti nepoštenemu ravnanju v odnosih do ekonomsko odvisnih podjetij in/ali zlorabi nadrejenega pogajalskega položaja. Vendar obstajajo tudi primeri držav članic, ki so za to vlogo določile druge obstoječe organe (npr. organe, pristojne za prehranske zadeve ali varstvo potrošnikov) ali ki so ustanovile nove upravne organe za izvrševanje pravil proti nepoštenim trgovinskim praksam. Več navedenih organov ima pooblastila za preiskovanje in navadno sprejemajo zaupne pritožbe.

V nekaterih drugih državah članicah so deležniki vzpostavili prostovoljni mehanizem za reševanje sporov, ki je namenjen izvensodnemu reševanju sporov. V drugih primerih je bil ohranjen „mešani pristop“, ki ga sestavljata prostovoljna shema in javno izvrševanje.

Kmetje in dobavitelji MSP poudarjajo, da bi bil upravni organ, ki bi bil pristojen za začetek preiskav in sprejemanje zaupnih pritožb glede domnevnih nepoštenih trgovinskih praks, bistvenega pomena za rešitev zgoraj opisanega vprašanja glede dejavnika strahu. Večina teh deležnikov poziva k ustanovitvi neodvisnega organa za izvrševanje na nacionalni ravni, saj bi bilo učinkovito izvrševanje ključni dejavnik v preprečevanju nepoštenih trgovinskih praks.

Drugi deležniki so menili, da bi bilo treba najprej proučiti prostovoljne okvire in samoregulativne rešitve. Če bi se izkazalo, da taki modeli niso učinkoviti pri obravnavanju nepoštenih trgovinskih praks, bi se lahko oblikoval neodvisen organ.

4.3. Pobuda za verigo preskrbe s hrano

Pobuda za verigo preskrbe s hrano se je razvila v okviru foruma Komisije na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, ki vključuje nacionalne organe in ključne predstavnike deležnikov na ravni EU z dobaviteljskega in maloprodajnega trga živilskega sektorja. Novembra 2011 so se vsi tržni predstavniki, vključeni v delovno skupino foruma glede nepoštenih trgovinskih praks, skupno dogovorili o nizu načel dobre prakse v vertikalnih odnosih v verigi preskrbe s hrano[20]. Ta načela vključujejo: predvidljivost sprememb pogodbenih pogojev, odgovornost za lastna poslovna tveganja  in upravičenost zahtevkov ter stroškov.

Kot drugi korak je bil septembra 2013 vzpostavljen prostovoljni okvir za izvajanje načel dobre prakse (pobuda za verigo preskrbe s hrano)[21]. Posamezna podjetja se lahko pridružijo pobudi za verigo preskrbe s hrano, ko ocenijo svojo skladnost z načeli dobre prakse. Posamezne spore je mogoče v skladu z okvirom in pod določenimi pogoji obravnavati prek mehanizmov za reševanje sporov, mediacije in arbitraže. Za preprečevanje nepoštenih trgovinskih praks se okvir izvajanja osredotoča na organizacijske zahteve na ravni podjetja, vključno z usposabljanjem osebja in sposobnostjo za sodelovanje v mehanizmih za reševanje sporov, opredeljenih v okviru. Kršitve teh organizacijskih zahtev lahko privedejo do izključitve zadevnega podjetja iz pobude. Na podlagi okvira se njegovi člani obvežejo, da bodo zagotovili, da proti šibkejšim strankam, ki uporabljajo mehanizme za reševanje sporov, ne bodo uvedli trgovinskih povračilnih ukrepov.

Pobudo vodi skupina za upravljanje, ki vključuje različna združenja deležnikov, ki zastopajo akterje v verigi preskrbe s hrano. Do danes, tj. devet mesecev po začetku izvajanja pobude, se je registriralo 98 podjetij in skupin trgovcev na drobno, trgovcev na debelo in proizvajalcev, kar predstavlja 736 delujočih podjetij v vseh državah članicah EU. Število registriranih MSP se povečuje. Vendar se niso vsa združenja deležnikov pridružila okviru. Predvsem predstavniki primarnih proizvajalcev (tj. kmetov) in mesnopredelovalne industrije so se odločili, da ne bodo sodelovali v skupini za upravljanje sheme na ravni EU. Čeprav se ti deležniki strinjajo z načeli, so zaskrbljeni glede pomanjkanja neodvisnega in učinkovitega izvrševanja v okviru pobude za verigo preskrbe s hrano. Nekateri od njih vseeno sodelujejo na nacionalni ravni.

Zaskrbljeni deležniki menijo, da pobuda za verigo preskrbe s hrano ne obravnava v zadostni meri prej omenjenega dejavnika strahu za ekonomsko odvisne trgovinske partnerje, zlasti ker podjetje, izpostavljeno nepoštenim trgovinskim praksam, nima možnosti vložitve zaupnih pritožb. Prostovoljna pobuda zagotavlja zaupnost le v primeru združenih sporov prek možnosti, da združenja deležnikov od skupine za upravljanje zahtevajo razlago načel, dostop do mehanizmov reševanja sporov pa zahteva soglasje obeh pogodbenih strank. Pobuda prav tako ne omogoča preiskav ali sankcij, če podjetje krši načela dobre prakse.

Priznati je treba, da obstajajo omejitve pri tem, kako uspešna je lahko samoregulativna pobuda pri zagotavljanju mehanizmov za reševanje sporov. Zato bi dopolnitev pobude za verigo preskrbe s hrano z neodvisnimi ukrepi za izvrševanje v tistih državah članicah, v katerih takih ukrepov ni, okrepila učinkovitost pobude in verjetno odpravila glavni razlog za to, da se nekatere skupine deležnikov niso pridružile okviru pobude za verigo preskrbe s hrano.

Glede na navedeno je treba poudariti, da je Evropski parlament v samoiniciativnem poročilu o zadevah, povezanih z maloprodajnim trgom, ki je bilo sprejeto decembra 2013, podprl načela in okvir pobude za verigo preskrbe s hrano, hkrati pa je Komisijo pozval, naj prouči potrebo po neodvisnem izvrševanju in njegovo izvedljivost za obravnavanje navedenega dejavnika strahu malih akterjev v dobavni verigi[22].

5. Učinkovita strategija proti nepoštenim trgovinskim praksam 5.1. Obsežna tržna uveljavitev pobude za verigo preskrbe s hrano

Prostovoljni kodeksi ravnanja so pomemben mejnik v ustvarjanju okolja, v katerem podjetja poslujejo na pošten in trajnosten način. Lahko so učinkovita pomoč pri vzpostavitvi pravega načina razmišljanja, pogajalskih pristopov in mehanizmov reševanja sporov v organizacijah, s čimer bi se zmanjšale ali (v idealnem primeru) odpravile nepoštene trgovinske prakse. Prostovoljni kodeksi ravnanja so poleg tega lahko temelj za postopke reševanja sporov med dvema strankama v vertikalnem odnosu, s čimer se je pogosto mogoče izogniti dolgotrajnim in zapletenim pravnim postopkom. Pobuda za verigo preskrbe s hrano zato predstavlja zelo pomemben korak pri obravnavanju nepoštenih trgovinskih praks. Vzpostavitev nacionalnih platform v okviru pobude za verigo preskrbe s hrano lahko nadalje okrepi njene pozitivne učinke.

Predlagani nadaljnji ukrepi:

(1)          Komisija spodbuja vsa podjetja in ustrezne organizacije v verigi preskrbe s hrano, naj se pridružijo prostovoljni pobudi za obravnavo nepoštenih trgovinskih praks, zlasti pobudi za verigo preskrbe s hrano, da bi dokazali svojo zavezanost, okrepili zaupanje v verigo preskrbe s hrano ter dosegli kritično maso in široko pokritost, ki sta potrebni za učinkovitost takih shem.

(2)          Komisija spodbuja podjetja v verigi preskrbe s hrano, naj pri svojih poslovnih partnerjih dejavno promovirajo pobudo za verigo preskrbe s hrano in jih obveščajo o njihovih pravicah in obveznostih. Vsakega trgovinskega partnerja bi morala samodejno obvestiti o tem, da so se pridružila pobudi za verigo preskrbe s hrano, in ga spodbujati, naj stori enako.

(3)          Skupina za upravljanje pobude za verigo preskrbe s hrano bi morala nadaljevati in še okrepiti svoja prizadevanja za ozaveščanje MSP in poiskati učinkovite načine, da bi se slednja pridružila pobudi. MSP so ključni upravičenci takih shem, zato je bistveno, da je njihova udeležba čim višja.

(4)          Skupina za upravljanje pobude za verigo preskrbe s hrano bi morala nadaljevati svoja prizadevanja za spodbujanje in olajševanje vzpostavitev nacionalnih platform v vsaki državi članici EU.

(5)          Komisija bo še naprej omogočala izmenjavo informacij in razprave med ključnimi skupinami deležnikov ter tesno sodelovala s skupino za upravljanje pobude, da se čim bolj poveča njen doseg, zlasti do MSP. Poleg tega bo neprekinjeno spremljala razvoj pobude in spodbujala pobudo za verigo preskrbe s hrano, da bo slednja krepila mehanizme reševanja sporov in sisteme sankcioniranja.      

5.2. Načela dobre prakse

Tiste države članice, ki nepoštene trgovinske prakse že obravnavajo na nacionalni ravni, so izbrale različne pristope, vključno z različnimi opredelitvami nepoštenih praks. Take nacionalne opredelitve vključujejo zelo široke opise kot tudi podrobne sezname prepovedanih praks. Po drugi strani pa nekatere države članice proti nepoštenim trgovinskim praksam sploh niso ukrepale. Za učinkovito obravnavanje nepoštenih trgovinskih praks v EU, zlasti čezmejno, bi bilo koristno enotno razumevanje pravil, ki te prakse obravnavajo.

Pobuda za verigo preskrbe s hrano ne vključuje natančne opredelitve nepoštenih trgovinskih praks, zagotavlja pa seznam načel dobre prakse ter primere poštenih in nepoštenih praks. O teh načelih so se soglasno strinjala vsa združenja deležnikov EU v vertikalni verigi preskrbe s hrano v okviru foruma na visoki ravni.

Zato predstavljajo uporabno podlago za identifikacijo nepoštenih praks, ki bi jih bilo mogoče odpraviti v okviru potencialnih pobud v zvezi z nepoštenimi trgovinskimi praksami. Identifikacija nepoštenih trgovinskih praks pa nadalje omogoča opredelitev načel za njihovo odpravo. Poudariti je treba, da morajo gospodarski subjekti pri uporabi takih načel prav tako zagotoviti, da izpolnjujejo vsa veljavna pravila, vključno z nacionalnim in/ali evropskim konkurenčnim pravom, kar je relevantno.

Načela, ki jih je opredelil forum na visoki ravni in jih potrjuje pobuda za verigo preskrbe s hrano, so:

(a) pisni sporazumi: sporazumi morajo biti v pisni obliki, razen če je to neizvedljivo ali če so ustni sporazumi obojestransko sprejemljivi in praktični. Sporazumi morajo biti jasni in pregledni ter zajemati čim več pomembnih in predvidljivih elementov, vključno s pravicami in postopki za prekinitev;

(b) predvidljivost: enostranske spremembe pogodbenih pogojev niso dovoljene, razen če so bili ta možnost ter okoliščine in pogoji zanjo vnaprej dogovorjeni. V sporazumih bi moral biti opredeljen postopek za obe pogodbenici, da se dogovorita glede sprememb, ki so potrebne za izvajanje sporazuma ali zaradi nepredvidljivih okoliščin, kot je določeno v sporazumu;

(c) upoštevanje: sporazume je treba upoštevati;

(d) informacije: izmenjava informacij mora biti strogo skladna s konkurenčnim pravom in drugim veljavnim pravom, pogodbenice pa morajo razumno skrbeti za to, da so zagotovljene informacije pravilne in nezavajajoče;

(e) zaupnost: spoštovati je treba zaupnost informacij, razen če so te že javne ali pa jih je pogodbenica prejemnica pridobila neodvisno ter zakonito in v dobri veri. Zaupne informacije pogodbenica prejemnica uporablja samo za namen, za katerega jih je prejela;

(f) odgovornost za tveganje: vse pogodbenice v oskrbni verigi morajo same prevzeti ustrezno odgovornost za poslovna tveganja;

(g) upravičeni zahtevki: pogodbenica ne uporablja groženj za pridobitev neupravičene prednosti ali za prenos neupravičenega stroška.

Predlagani nadaljnji ukrepi:

(6)          Komisija spodbuja države članice, naj proučijo, ali je njihov sedanji nacionalni regulativni okvir primeren za obravnavanje nepoštenih trgovinskih praks, pri čemer naj upoštevajo najboljše prakse drugih držav članic. Države članice bi morale razmisliti tudi o možnih drugih učinkih tovrstnih praks, kot je vse več odpadne hrane. V ta namen so države članice pozvane, naj ocenijo, ali bi se lahko njihovi okviri oprli na seznam praks ali splošno določbo, ki omogoča obravnavanje morebitnih kršitev omenjenih načel.

(7)          Poleg tega bi morale države članice spodbujati podjetja na svojem ozemlju, da se pridružijo prostovoljnim kodeksom ravnanja na nacionalni ravni in na ravni EU.

(8)          Komisija bo še naprej podpirala izmenjavo dobrih praks med državami članicami, npr. z organizacijo delavnic s strokovnjaki iz nacionalnih uprav.

5.3. Zagotavljanje učinkovitega izvrševanja na nacionalni ravni

Da bi zagotovili verodostojen odvračilni dejavnik proti uporabi nepoštenih trgovinskih praks, je potrebno ustrezno izvrševanje.

Če je šibkejša stranka v poslovnem odnosu ekonomsko odvisna od svojega močnejšega trgovinskega partnerja, se lahko odloči, da ne bo iskala pravnega varstva pred nepoštenimi trgovinskimi praksami prek sodnega postopka ali prostovoljnih mehanizmov za reševanje sporov. Tako lahko pride do položaja ekonomske odvisnosti. Rezultati študije, ki jo je opravil španski organ, pristojen za konkurenco[23], so pokazali, da so v letu 2010 v povprečju skoraj 40 % prihodkov dobaviteljev v verigi preskrbe s hrano ustvarili le trije trgovci na drobno. Položaj ekonomske odvisnosti v skrajnih primerih pomeni, da je ekonomsko preživetje kupca ali prodajalca odvisno od posameznih poslovnih odnosov. V primerih, ko nepoštene trgovinske prakse niso prijavljene zaradi dejavnika strahu pred izgubo pogodbenega razmerja, lahko okvire proti nepoštenim trgovinskim praksam znatno okrepita možnost šibkejše stranke, da se obrne na neodvisen organ ali organ s pooblastili za izvrševanje, ter možnost zaščite zaupnosti pritožnika.

Predlagani nadaljnji ukrepi:

(9)          Komisija poziva države članice, naj ocenijo učinkovitost in verodostojnost svojih veljavnih mehanizmov za izvrševanje pravil zoper nepoštene trgovinske prakse. Prav tako so pozvane, naj proučijo, ali bi bilo ustrezno sprejeti nadaljnje proceduralne ali organizacijske ukrepe ter se pri tem opreti na najboljše prakse v drugih državah članicah. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti sposobnosti za ohranitev zaupnosti posameznih podjetij, ki predložijo pritožbe, in možnosti za izvajanje preiskav.

(10)        Nacionalnim mehanizmom za izvrševanje, ki bi lahko vključevali namenske organe, bi moralo biti omogočeno, da z učinkovitim sodelovanjem na ravni EU obravnavajo nepoštene trgovinske prakse, ki se uporabljajo čezmejno, in se izognejo regulativni arbitraži.

(11)        Komisija bo še naprej podpirala usklajevanje med državami članicami tako, da bo omogočala izmenjavo informacij med nacionalnimi mehanizmi za izvrševanje.

(12)        Pri pripravi in uporabi ukrepov za izvrševanje bi morale države članice ravnati sorazmerno, pri tem pa upoštevati posledice za blaginjo deležnikov in potrošnikov. Zlasti bi morale uporabljati enaka merila in prakse za izvrševanje pri domačih in tujih akterjih na trgu.

5.4. Potencialne koristi in stroški zatiranja nepoštenih trgovinskih praks

Potencialne koristi odprave ali vsaj zmanjšanja nepoštenih trgovinskih praks so lahko znatne. Pri poizkusu identifikacije takšnih koristi in stroškov se pokaže, da se lahko učinki pojavijo na različnih ravneh: v individualnih dvostranskih odnosih so potencialne koristi obravnave nepoštenih trgovinskih praks precej očitne.

Nepoštene trgovinske prakse imajo pogosto neposredne negativne finančne posledice za podjetja, za katera se uporabljajo. Poleg tega bi lahko nepredvidljivo ravnanje trgovinskih partnerjev, ki zlorabljajo svoj nadrejeni pogajalski položaj, povzročilo izgube gospodarske učinkovitosti, na primer manjše naložbe ali presežek/nezadostno proizvodnjo zaradi nepredvidljivosti in povišanih stroškov transakcij, povezanih s tveganjem enostranskih in nepričakovanih sprememb poslovnih pogojev. Zato bi lahko precej pridobili, če bi bili poslovni odnosi v verigi preskrbe s hrano bolj trajnostni. To bi lahko presegalo neposredne koristi in zmanjšanje finančnega bremena podjetij, ki so bila pred tem žrtev nepoštenih trgovinskih praks, tj. v večini primerov so to MSP. Mehanizmi, predlagani v tem sporočilu, bi lahko prav tako ublažili vpliv nepoštenih trgovinskih praks na šibkejše stranke v tretjih državah, vključno z državami v razvoju.

Za trg kot celoto pa je ocena učinkov nepoštenih trgovinskih praks in splošnih učinkov njihovega morebitnega zmanjšanja ali odprave na blaginjo bolj kompleksna. Kar zadeva potencialni učinek na potrošnike, negativni učinki na potrošniške cene[24] v tistih državah članicah, v katerih so nepoštene trgovinske prakse regulirane in v katerih javni organi ukrepajo proti zlorabam na ravni odnosov med podjetji, niso dokazani. V primerih, ko bi nepoštene trgovinske prakse lahko negativno vplivale na izbiro, razpoložljivost in kakovost proizvodov, bi od zmanjšanja ali odprave takih praks lahko koristi pričakovali tudi potrošniki.

Z vidika učinka na cene ne bi bilo dodatnih stroškov za podjetja, ki so se že pridružila ali se nameravajo pridružiti pobudi za verigo preskrbe s hrano ali podobnim nacionalnim okvirom. Predlagani pristop ne bi pomenil stroškov za države članice, v katerih sedanji okvir izpolnjuje navedena merila. V tistih državah članicah, ki bi svoj okvir uskladile z navedenim, bi bili stroški izvrševanja odvisni od tega, ali se v ta namen uporablja obstoječi mehanizem ali pa se vzpostavi nova proceduralna ali organizacijska ureditev.

6. Zaključki

Prakse med udeleženci na trgu v verigi preskrbe s hrano so v večini primerov poštene in trajnostne za obe stranki. Kljub temu se deležniki vzdolž dobavne verige strinjajo, da nepoštene trgovinske prakse obstajajo, predvsem MSP pa poudarjajo, da so dokaj pogoste in imajo negativne posledice za njihovo finančno sposobnost in zmožnost za poslovanje. Posvetovanja na podlagi zelene knjige, spremne študije in nekatere najnovejše nacionalne pobude kažejo, da je „mešani pristop“, tj. prostovoljne sheme z dodatnim verodostojnim in učinkovitim izvrševanjem na podlagi primerljivih načel, lahko ustrezen način obravnave nepoštenih trgovinskih praks. Ob verodostojnem odvračilnem dejavniku bi bile lahko prostovoljne pobude, kot je pobuda za verigo preskrbe s hrano, glavni način za reševanje sporov med trgovinskimi partnerji, medtem ko bi se javno izvrševanje ali sodni postopki uporabljali le, če učinkovitejša in hitrejša možnost dvostranske rešitve ne bi bila izvedljiva. Tako nadaljnje ukrepanje, ki ga predlaga to sporočilo, ne bi le dopolnilo pobude za verigo preskrbe s hrano, ampak bi jo tudi okrepilo, in sicer tako, da bi bila privlačnejša za tiste skupine deležnikov, ki se zaradi pomislekov o pomanjkanju učinkovitega izvrševanja še niso odločile za vključitev.

Za rešitev vprašanj v zvezi z nepoštenimi trgovinskimi praksami to sporočilo predlaga kombinacijo prostovoljnih in regulativnih okvirov, indentifikacijo tovrstnih praks in načela za njihovo obravnavo, pri čemer je treba upoštevati različne nacionalne okoliščine in pristope. Medtem ko so nekatere države članice sprejele specifično zakonodajo, se druge zanašajo na splošna pravna načela ali na samoregulativne pobude. Pri proučevanju potrebe po nadaljnjih ukrepih v skladu s tem sporočilom in ob upoštevanju najboljših praks bi morale države članice ukrepati sorazmerno, pri tem pa upoštevati posledice za deležnike in blaginjo potrošnikov. Predlagani ukrepi na ravni Komisije nimajo nobenih dodatnih proračunskih posledic poleg odhodkov, ki so v uradnem načrtovanju že predvideni za prihodnja leta.

Komisija bo spremljala in ocenjevala napredek, in sicer z vrednotenjem (i) dejanskega učinka pobude za verigo preskrbe s hrano in njenih nacionalnih platform[25] ter (ii) mehanizmov za izvrševanje, ki jih države članice vzpostavijo za krepitev zaupanja vseh strank in zaupanja v ustrezno delovanje trajnostne verige preskrbe s hrano.

Komisija bo Svetu in Evropskemu parlamentu ob koncu leta 2015 predstavila poročilo. Glede na to poročilo se bo Komisija odločila, ali bi bilo treba sprejeti nadaljnje ukrepe na ravni EU za obravnavanje navedenih vprašanj.

[1]               Odhodki za hrano znašajo približno 14 % proračuna povprečnega gospodinjstva v EU (podatki raziskav Eurostata o potrošnji gospodinjstev).

[2]               Poročilo foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, december 2012.

[3]               Glej Sporočilo Komisije COM(2009) 591: Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52009DC0591&qid=1404915861222&from=SL.

[4]               Anketa o nepoštenih trgovinskih praskah v Evropi iz marca 2011, ki jo je organiziralo podjetje Dedicated v imenu Združenja živilske industrije in industrije pijač (CIAA) in Evropske zveze blagovnih znamk (AIM).

[5]               Poročilo o odnosih med proizvajalci in trgovci na drobno v živilskem sektorju, Comisión Nacional de la Competencia, oktober 2011.

[6]               Indagine conoscitiva sul settore della GDO – IC43, avgust 2013

[7]               Glej tudi Sporočilo Komisije COM(2011) 78 final: Pregled „Akta za mala podjetja“ za Evropo, ki navaja, da „[...] se MSP pogosto soočajo z nepoštenimi pogodbenimi pogoji in praksami različnih akterjev v dobavni verigi“.

[8]               Novi program za razvoj podeželja uvaja podporne ukrepe za oblikovanje in razvoj organizacij proizvajalcev, ki lahko proizvajalcem pomagajo pri soočanju z večjimi kupci.

[9]               Nova skupna ureditev trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva (Uredba (EU) št. 1379/2013) določa podporo organizacijam proizvajalcev, da izboljšajo dajanje proizvodov na trg in svoj tržni položaj, in sicer s pomočjo načrtov proizvodnje in trženja.

[10]             Sklep Komisije z dne 30. julija 2010 o ustanovitvi foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano (2010/C 210/03).

[11]             Belgija, Nemčija, Nizozemska in Finska.

[12]             Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. januarja 2012 o neravnovesjih v verigi preskrbe s hrano.

[13]             Zelena knjiga o nepoštenih trgovinskih praksah v oskrbni verigi z živili in neživili med podjetji v Evropi, COM(2013) 37 z dne 31. januarja 2013.

[14]             Učinek nepoštenih trgovinskih praks v evropskem agroživilskem sektorju, april 2013, ki jo je organiziralo podjetje Dedicated v imenu Evropskega združenja kmetov in kmetijskih zadrug (COPA COGECA).

[15]             Direktiva 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju.

[16]             Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.

[17]             Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o varovanju nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo neupravičeno pridobitvijo, uporabo in razkritjem, COM(2013) 813 final z dne 28. novembra 2013.

[18]             Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupnem evropskem prodajnem pravu, COM(2011) 635 final z dne 11. oktobra 2011.

[19]             Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu.

[20]             http://www.supplychaininitiative.eu.

[21]             Glej prejšnjo opombo.

[22]             Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. decembra 2013 o evropskem akcijskem načrtu za maloprodajni sektor v korist vseh udeležencev.

[23]             Poročilo o odnosih med proizvajalci in trgovci na drobno v živilskem sektorju, Comisión Nacional de la Competencia, oktober 2011.

[24]             Kar zadeva splošna gibanja cen je en uporaben instrument evropsko orodje za spremljanje cen hrane: http://ec.europa.eu/enterprise/sectors/food/competitiveness/prices_monitoring_en.htm.

[25]             V tem okviru bo Komisija proučila možnost podaljšanja mandata foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, da bi spremljala izvajanje ukrepov iz tega sporočila prek preglednega dialoga z zasebnimi deležniki in nacionalnimi organi.