52014DC0313

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o izvajanju s strani držav članic Okvirnega sklepa 2009/948/PNZ z dne 30. novembra 2009 o preprečevanju in reševanju sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih /* COM/2014/0313 final */


KAZALO

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o izvajanju s strani držav članic Okvirnega sklepa 2009/948/PNZ z dne 30. novembra 2009 o preprečevanju in reševanju sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih

1............ Uvod. 3

1.1......... Cilj in področje uporabe Okvirnega sklepa. 3

1.2......... Zaščitni ukrepi na področju temeljnih pravic. 4

1.3......... Glavni elementi Okvirnega sklepa. 4

1.4......... Pregled stanja na področju prenosa v nacionalno zakonodajo in posledice neprenosa. 5

2............ Ocena izvajanja Okvirnega sklepa s strani držav članic. 5

2.1......... Predhodna ocena prejetih zakonov za prenos. 5

2.2......... Ocena izvajanja izbranih ključnih določb Okvirnega sklepa. 6

2.2.1...... Pristojni organi 6

2.2.2...... Jezikovna ureditev. 6

2.2.3...... Izmenjava informacij o zadevi 7

2.2.4...... Postopek za neposredno posvetovanje in dosego soglasja. 8

2.2.4.1... Postopek za neposredno posvetovanje. 8

2.2.4.2... Rezultat neposrednega posvetovanja in dosega soglasja na podlagi členov 10 in 11. 10

3............ Sklepne ugotovitve. 10

1. Uvod 1.1 Cilj in področje uporabe Okvirnega sklepa

Na resničnem območju pravice, ki temelji na vzajemnem zaupanju, lahko državljani upravičeno pričakujejo zaščito, varnost in zagotovilo, da bodo zavarovani pred kaznivimi dejanji povsod v Evropski uniji in da se bodo upoštevale njihove temeljne pravice, če bodo kot obtoženci udeleženi v kazenskem postopku.

Evropska unija je izoblikovala več orodij za učinkovitejši boj proti čezmejni kriminaliteti. Kaznive dejavnosti lahko potekajo na ozemlju več držav članic: kaznivo dejanje se lahko na primer pripravi v eni državi članici, storjeno je v drugi državi članici, njegovi storilci so prijeti v tretji državi članici, sredstva, pridobljena s takim dejanjem, pa se prenesejo v četrto državo članico. To pomeni, da je lahko več držav članic hkrati pristojnih za vodenje kazenskih preiskav in postopkov zoper domnevne storilce. Zato se porajajo izzivi ne le glede usklajevanja in učinkovitosti kazenskega pregona, ampak tudi glede upoštevanja temeljnega načela kazenskega prava, ki je zapisano tudi v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) in po katerem se nobena oseba za isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat.[1]

Evropska unija je sprejela Okvirni sklep 2009/948/PNZ z dne 30. novembra 2009 o preprečevanju in reševanju sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih[2], katerega cilj je preprečiti, da bi se v Evropski uniji po nepotrebnem vodili vzporedni kazenski postopki v zvezi z istim dejanskim stanjem in zoper isto osebo.

V interesu učinkovitega kazenskega pravosodja na evropskem območju pravice je zagotoviti, da se kazenski postopek vodi v državi članici, ki je v najboljšem položaju za to, na primer v državi, kjer se je zgodil večji del kaznivega dejanja, kjer je nastalo največ škode oziroma kjer imajo osumljenec, obtoženec ali žrtve pomembne interese. To sodišče je treba izbrati na pregleden in objektiven način, da bi tako zavarovali pravno varnost državljanov in izboljšali pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah med organi, ki morda izvajajo vzporedno pristojnost.

Ta okvirni sklep je prvi pomemben korak v pravu Evropske unije k preprečevanju sporov o sodni pristojnosti.[3] Ob upoštevanju internacionalizacije kaznivih dejanj v Evropski uniji ta ukrep zagotavlja dodano vrednost z izboljšanjem ustreznega delovanja evropskega območja pravice. Zato hkrati prispeva tudi k učinkovitosti delovanja kazenskopravnega sistema v državah članicah.

Namen tega poročila je predhodna ocena nacionalnih zakonov za prenos, ki so že bili predloženi Komisiji.

S 1. decembrom 2014, ko se izteče petletno prehodno obdobje Lizbonske pogodbe, se bodo začele v celoti uporabljati sodne pristojnosti Sodišča in izvršne pristojnosti Komisije, kar zadeva pravni red EU izpred Lizbonske pogodbe na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in policijskega sodelovanja.

1.2 Zaščitni ukrepi na področju temeljnih pravic

S tem pravnim aktom se upoštevajo temeljne pravice in načela, določena v členu 6 Pogodbe EU, ki se odražajo tudi v Listini EU o temeljnih pravicah. Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe je postala Listina pravno zavezujoča, s tem pa je bila okrepljena tudi pravica, da se za isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat. Člen 50 Listine določa načelo ne bis in idem, ki ga morajo države članice na podlagi člena 51 Listine pri izvajanju prava EU spoštovati, upoštevati in spodbujati.

To načelo je vključeno v člene od 54 do 58 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, kot jo je v več zadevah razlagalo Sodišče Evropske unije.[4]

1.3 Glavni elementi Okvirnega sklepa

Z Okvirnim sklepom je bil izoblikovan postopek, po katerem pristojni nacionalni organi držav članic EU vzpostavijo stik drug z drugim, če utemeljeno domnevajo, da se vodi vzporedni kazenski postopek v drugi državi članici ali več državah članicah EU. V takem primeru mora zadevni organ zaprositi pristojni organ druge države članice za potrditev obstoja takega vzporednega postopka. Organ, s katerim je vzpostavljen stik, mora odgovoriti brez nepotrebnega odlašanja ali v roku, ki ga določi organ, ki vzpostavi stik.

S tem ukrepom je izoblikovan tudi okvir, ki ga morajo zadevni organi upoštevati za začetek neposrednih posvetovanj, če se potrdi obstoj vzporednih kazenskih postopkov, da bi tako dosegli učinkovit dogovor o tem, katera od vpletenih držav članic je v najboljšem položaju za nadaljnji pregon kaznivega dejanja. Najboljši izid posvetovanj bi bila koncentracija kazenskih postopkov v eni državi članici EU, na primer s prenosom kazenskih postopkov. Da bi se doseglo soglasje, bi morali pristojni organi upoštevati vsa ustrezna merila, med katerimi so lahko merila, opredeljena v smernicah, ki so bile objavljene v letnem poročilu Eurojusta za leto 2003, ter upoštevati na primer kraj, kjer se je zgodil večji del kaznivega dejanja, kraj, kjer je nastalo največ škode, kraj, kjer je osumljena oziroma obtožena oseba, in možnosti, da se doseže njena predaja ali izročitev sodnim organom druge države, državljanstvo ali prebivališče osumljene ali obtožene osebe, pomembni interesi osumljene ali obtožene osebe, pomembni interesi žrtev in prič, dopustnost dokazov ali kakršna koli zamuda, ki bi lahko nastala.

Kadar dogovor ni mogoč, se zadeva po potrebi predloži Eurojustu, če spada na področje njegove pristojnosti. Eurojust je še posebej primeren za zagotavljanje pomoči pri reševanju sporov o pristojnosti, zato bi morala biti predložitev zadeve Eurojustu običajen korak, kadar ni bilo mogoče doseči soglasja.[5]

1.4 Pregled stanja na področju prenosa v nacionalno zakonodajo in posledice neprenosa

Komisija je v času pisanja tega poročila prejela obvestilo o nacionalnih zakonih za prenos iz naslednjih 15 držav članic: AT, BE, CY, CZ, DE, FI, HU, HR, LV, NL, PL, PT, RO, SI in SK.

Več kot eno leto po datumu, določenem za prenos Okvirnega sklepa v nacionalno zakonodajo, 13 držav članic še ni poslalo obvestila o ukrepih za prenos obveznosti iz tega okvirnega sklepa, in sicer: BG, DK, EE, EL, ES, FR, IE, IT, LT, LU, MT, SE in UK.

Sedem držav članic je Komisijo obvestilo o postopku priprave ustreznih ukrepov za prenos na nacionalni ravni (BG, EL, ES, FR, LT, MT in SE). Vendar nobena od teh držav ni sprejela ukrepov ali Komisiji predložila obvestila pred aprilom 2014.

Preglednica, iz katere je razvidno stanje izvajanja Okvirnega sklepa, je na voljo v Prilogi.

Države članice morajo okvirne sklepe prenesti v svojo zakonodajo, kar velja tudi za vse preostale pravne akte pravnega reda EU. Okvirni sklepi so po svoji naravi za države članice zavezujoči, kar zadeva rezultate, ki jih je treba doseči, nacionalni organi pa lahko izberejo obliko in način izvajanja.

To, da nekatere države članice okvirnih sklepov niso prenesle v nacionalno zakonodajo, je problematično, saj tiste države članice, ki so okvirne sklepe pravilno prenesle, ne morejo izkoristiti določb o sodelovanju s tistimi državami članicami, ki tega niso storile pravočasno. Načelo vzajemnega priznavanja, ki je temelj evropskega območja pravice, katerega uresničevanje je s tem okvirnim sklepom poenostavljeno, nima učinka, če pravni akti niso pravilno preneseni v vseh zadevnih državah članicah. Posledično bodo pri sodelovanju z državo članico, ki sklepa ni prenesla pravočasno, tudi tiste države članice, ki so to storile, morale še naprej uporabljati naključno in pogosto dolgotrajno prakso tradicionalne vzajemne pravne pomoči v kazenskih zadevah brez zanesljivega zagotovila, da bodo zadeve, ki spadajo na področje uporabe načela ne bis in idem, odkrite pravočasno, kar bi se moralo zgoditi že v zgodnjih fazah kazenskega postopka. Zaradi take prakse se precej poveča verjetnost ponovnega sojenja v isti stvari.

2. Ocena izvajanja Okvirnega sklepa s strani držav članic 2.1 Predhodna ocena prejetih zakonov za prenos[6]

To poročilo se osredotoča na izbrane člene, ki tvorijo jedro Okvirnega sklepa ob upoštevanju njegovih ciljev.

Na splošno so se države članice odločile za različne metode in pristope za prenos Okvirnega sklepa. Nekatere od njih so se odločile za prenos Okvirnega sklepa v svojo nacionalno kazensko zakonodajo (AT, CZ, DE, FI, HR, HU, LV, PT, RO, SI in SK), ena za njegov prenos v upravni zakon (CY), dve pa sta ga prenesli v zakon, ki ureja notranji (upravni) postopek (BE in NL).

Ker je to šele predhodna ocena, je še prezgodaj za to, da bi na splošno sklepali o kakovosti izvedbe. To je tudi posledica dejstva, da več držav članic še ni izpolnilo obveznosti prenosa Okvirnega sklepa. Poleg tega so si države članice do zdaj z uporabo tega okvirnega sklepa pridobile le malo praktičnih izkušenj.

2.2 Ocena izvajanja izbranih ključnih določb Okvirnega sklepa 2.2.1 Pristojni organi

Načelo neposrednega stika med pristojnimi organi, določeno v členu 4, je ključna zahteva.

S členom 4 je državam članicam naloženo, da morajo določiti, kateri pravosodni ali nepravosodni organi so pristojni za namene tega okvirnega sklepa. Vendar lahko vsaka država članica kot podredni podporni element (če je to potrebno zaradi organizacije njenega notranjega sistema) imenuje enega ali več osrednjih organov, odgovornih za upravni prenos in sprejem zaprosil ter pomoč pristojnim organom.

Večina držav članic je kot organe, pristojne za izvajanje nalog na podlagi Okvirnega sklepa, določila pravosodne organe, kot so sodišča (CZ , PL, RO in SK) ali državna tožilstva (AT, BE, CZ, DE, FI, HR, NL, PL, RO in SK). Policijski organi (na primer policijski uradniki, pristojni za preiskavo) so bili kot pristojni organi imenovani v manjšini držav članic (FI, CY[7] in LV). Poleg tega CZ, LV[8], RO in SI razlikujejo med pristojnimi organi glede na to, v kateri fazi je postopek.

Osrednji organ za pomoč / poenostavitev dela je bil imenovan v manjšini držav članic, na primer na HU[9], v FI in na PT[10] ter v RO, v določenem obsegu pa tudi na CZ.

Države članice, ki so imenovale osrednje organe za opravljanje nalog na podlagi tega okvirnega sklepa, morajo zagotoviti skladnost z določbo, da taki organi delujejo le kot podredni organi in da bi bilo treba praviloma ustrezno upoštevati načelo neposrednega stika med pristojnimi organi.

2.2.2 Jezikovna ureditev

Da se zagotovi učinkovito sodelovanje med pristojnimi organi držav članic na podlagi Okvirnega sklepa, morajo ti organi vedeti, v katerih jezikih mora potekati postopek vzpostavitve stika.

Na podlagi člena 14 vsaka država članica v izjavi navede, kateri jeziki izmed uradnih jezikov institucij Unije se lahko uporabijo v postopku vzpostavitve stika (poglavje 2). Poleg tega se lahko pristojni organi dogovorijo za kateri koli jezik, ki ga bodo uporabili med neposrednim posvetovanjem.

SK na primer zahteva, da se slovaščina uporablja le v postopkih, določenih v poglavju 2. Nekatere države članice poleg svojega uradnega jezika dopuščajo še angleščino (CY, NL, HU in SI) ali nekatere jezike, ki se uporabljajo v njihovem neposrednem sosedstvu (CZ, NL in FI).

Večina držav članic je pri tem pokazala nekaj prožnosti z navedbo, da lahko pristojni organ ob upoštevanju načela vzajemnosti sprejme tudi zaprosila za stik v jeziku, ki ga ni na seznamu (AT in PT), če ni nobene ovire za uporabo tega jezika (FI in RO), drugi jeziki pa se lahko uporabljajo tudi med (ustnimi) stiki, če strani, vključene v posvetovanje, zadevni jezik razumejo in govorijo (NL, BE in SI).

Večina držav članic je predložila ustrezna obvestila o jezikovni ureditvi za sprejetje zaprosil. Tri države članice (DE, HR in LV) niso natančno opredelile svoje izvedbene jezikovne ureditve.

2.2.3 Izmenjava informacij o zadevi

(Člen 5 – Obveznost vzpostavitve stika, člen 6 – Obveznost odgovora, člen 7 – Način sporočanja, člen 8 – Minimalne informacije, ki jih mora vsebovati zaprosilo, člen 9 – Minimalne informacije, ki jih mora vsebovati odgovor)

Kar zadeva člen 5(1) Okvirnega sklepa, ki določa, da mora država članica vzpostaviti stik z drugo državo članico, če „utemeljeno domneva“, da tam poteka vzporedni postopek, so skoraj vse države članice to besedilo dobesedno prenesle v svoj ukrep za prenos (z izjemo[11] DE, HR, HU, LV, PL in PT). NL in RO sta v ukrepu podrobno opredelili, kaj se šteje za „utemeljeno domnevo“.[12]

V zvezi s tem je treba omeniti vlogo Evropske pravosodne mreže (člen 5(2)). Ta mreža je bila prvenstveno izoblikovana zaradi izboljšanja odnosov med pristojnimi organi pri izmenjavi informacij. Ta učinkovit neformalni način hitre izmenjave informacij lahko pogosto pripomore tudi k boljši seznanjenosti s kazenskimi postopki, ki tečejo v dveh ali več državah članicah v zvezi z istim ali sorodnim dejanskim stanjem.

BE, FI, HR, HU, NL, PL, RO in SK se pri prenosu sklicujejo na Evropsko pravosodno mrežo, ki lahko pomaga pri spodbujanju neposrednih stikov med izvajalci.

Člen 6(1) Okvirnega sklepa določa, da organ, s katerim je vzpostavljen stik, na zaprosilo odgovori bodisi v „razumnem roku“, ki ga navede organ, ki vzpostavi stik, bodisi brez neupravičenega odlašanja. BE, CZ, FI, HR, HU, RO, PL in SK so člen 6 Okvirnega sklepa v svoje nacionalne zakonodaje/ukrepe prenesle skoraj dobesedno, s to izjemo, da si je FI zahtevo po obvestilu „brez neupravičenega odlašanja“ razlagala kot „nemudoma“, LV pa kot „čim prej“.

Prav tako se v zvezi s tem razlikuje prenos v nizozemsko in slovensko zakonodajo: NL je uporabila besedno zvezo „z dolžno učinkovitostjo“, za SI pa se zdi, da je to določbo prenesla v obratnem vrstnem redu, saj se zahteva odgovor „brez odlašanja, najkasneje pa v roku, določenem v zaprosilu“. SI poleg tega zahteva še, da njeni organi določijo „primeren rok“ za organe, ki vzpostavijo stik.

Treba je še poudariti, da AT, DE, LV, NL, PL, PT, RO in SK niso prenesle dela člena 6(1) Okvirnega sklepa, ki določa, da države zaprosila v zadevah, v katerih je osumljencu odvzeta prostost, obravnavajo kot nujna.

Prenos v nizozemsko zakonodajo se od preostalih razlikuje po tem, da je ta država pomembno vlogo podelila mednarodnim centrom za pravno pomoč (International Centres for Legal Assistance – IRC).[13]

DE člena 6 Okvirnega sklepa v svojo nacionalno zakonodajo ni prenesla dobesedno. Namesto tega člen 59 Zakona o mednarodni pomoči v kazenskih zadevah le na splošno določa, da je treba pri izvajanju diskrecijskih pooblastil upoštevati obveznost sodelovanja, če jo EU določa.

Nekatere države članice sprejemajo vse oblike sporočanja, tudi elektronsko, če omogoča pisni zapis (BE, CZ, HR, HU, FI, NL, RO in SI). SI poudarja, da bi bilo treba pri izbranem načinu sporočanja poskrbeti za primerno stopnjo zavarovanja osebnih podatkov. AT, CY, DE, LV, PL, PT, RO in SK niso posebej opredelili svojega načina sporočanja. Države članice, ki niso uvedle načina sporočanja z možnostjo pisnega zapisa, niso izpolnile ključne obveznosti iz poglavja 2, ki zadeva izmenjavo informacij.

Nekatere države članice so besedilo členov 8 in 9 Okvirnega sklepa o minimalnih informacijah, ki jih mora vsebovati zaprosilo ali odgovor, v svoje nacionalne ukrepe prenesle (skoraj) neposredno (AT, BE, CZ, FI, HR, HU, LV, NL, RO, SI in SK). Tiste države članice, ki zahteve po minimalnih informacijah iz členov 8 in 9 niso prenesle niti v nacionalno zakonodajo niti v notranja zavezujoča pravila, niso izpolnile ključne obveznosti, ki izhaja iz Okvirnega sklepa, zato bi bilo dobro, da svoje nacionalne izvedbene ukrepe revidirajo in jih uskladijo z določbami Okvirnega sklepa.

2.2.4 Postopek za neposredno posvetovanje in dosego soglasja

(Člen 10 – Obveznost neposrednega posvetovanja; člen 11 – Postopek za dosego soglasja; člen 12 – Sodelovanje z Eurojustom)

2.2.4.1 Postopek za neposredno posvetovanje

Večina držav članic je pri prenosu te obveznosti v svoje nacionalno pravo/ukrepe uporabila besedilo, podobno besedilu člena 10(1) Okvirnega sklepa (AT, BE, CZ, FI, HR, HU, NL, PL, RO, SI in SK). Vendar pa so nekatere države članice v postopek za neposredno posvetovanje in dosego soglasja vključile še dodatne postopke ali smernice. V nizozemskem ukrepu je na primer nakazano, da lahko mednarodni centri za pravno pomoč  zagotovijo pomoč pri stikih med državami članicami. BE je pri prenosu določila, da je treba za uporabo tega člena „upoštevati vse upoštevne dejavnike, vključno z elementi dejanskega stanja in pravnimi vidiki“.

Poleg tega na podlagi belgijskega ukrepa državno tožilstvo v primeru enake ali skupne preiskave naveže stike s pristojnim organom druge države članice v zvezi s postopki pregona in, kolikor je mogoče, določi skupne roke, da bi tako preprečili kakršen koli spor o pristojnosti in zagotovili večjo učinkovitost pregona, sojenja in izvrševanja kazni.

Tak prenos odseva duh Okvirnega sklepa, čeprav zadevna določba ni dobesedni prevod njegovega člena 10. BE je presegla Okvirni sklep, saj je državam članicam naložila obveznost neposrednega posvetovanja, če zoper osebo ki jo iščejo na podlagi evropskega naloga za prijetje, poteka kazenski pregon v BE zaradi istega kaznivega dejanja, kot je tisto, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje.[14]

Poljski zakon določa, da se sodišče ali državno tožilstvo, „če je to v interesu pravičnosti“, posvetuje s pristojnim sodiščem ali drugim organom države članice EU (če je bil začet kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja in zoper isto osebo) ter zaprosi za prevzem ali prenos kazenskega pregona.

Ciprski zakon določa, da preiskovalci po potrebi brez odlašanja zaprosijo za pomoč Evropsko unijo in direktorat za mednarodno policijsko sodelovanje, ki se lahko po potrebi obrne na pravni oddelek za pomoč in/ali nasvet.

Zaenkrat je mogoče sklepati, da so AT, BE, CZ, HR, HU, FI, NL, PL, RO, SI in SK neposredno prenesle v nacionalne zakone ali ukrepe člen 10(2) Okvirnega sklepa, s katerim jim je naložena obveznost, da druga drugo obveščajo o vseh pomembnih proceduralnih ukrepih, ki so jih sprejele v postopku.[15]

AT, BE, CZ, FI, HR, HU, NL, PL, RO, SI in SK so se v zvezi z obveznostjo odgovora na zaprosila drugih pristojnih organov sklicevale na uporabo „izjeme nacionalne varnosti“[16].

Nekatere države članice so poudarile, da njihovemu državnemu tožilstvu zaradi zadevnih posvetovanj ni treba ustaviti ali začeti postopka. Če ni mogoče doseči dogovora glede koncentracije pregona v državi članici tudi po posredovanju Eurojusta, lahko državno tožilstvo nadaljuje kazenski postopek za vsako kaznivo dejanje v njegovi pristojnosti (BE in NL). SI je dodala, da neposredno posvetovanje ne vpliva na uvedbo ali vodenje predkazenskih postopkov.

2.2.4.2 Rezultat neposrednega posvetovanja in dosega soglasja na podlagi členov 10 in 11

Države članice so kot morebitni rezultat neposrednega posvetovanja za opredelitev najprimernejšega kraja za pregon in/ali sojenje navajale naslednje možnosti:

· koncentracija/prenos preiskave ali postopka, da se zagotovi pregon obtoženca v eni državi članici (AT, BE, HR, HU, FI, RO, SI in NL). Na PL se prevzem ali prenos kazenskega pregona izvede, le „če je to v interesu pravičnosti“;

· izpeljava kazenskega postopka na drug ustrezen način (FI);

· ustavitev preiskave (NL in HR). HR pojasnjuje, da „urad generalnega državnega tožilca, če se kazenski postopek v drugi državi članici konča s pravnomočno odločbo, ustavi kazenski pregon ali umakne obtožbe in o tem obvesti sodišče“;

· vodenje vzporednih preiskav v obeh državah članicah s tesnim sodelovanjem in stiki med njima (BE in NL);

· izoblikovanje skupne preiskovalne ekipe (BE in NL).

SI je natančno opredelila okoliščine, ki bi jih bilo treba upoštevati za dosego soglasja med neposrednim posvetovanjem, saj določa, da „se proučijo vsa dejstva in dokazi v zvezi z zadevo ter vse okoliščine, ki so pomembne za dosego soglasja“. Pri tem je še zlasti pomembno, da se upoštevajo zlasti „interes[i] kazenskega postopka, ekonomičnost pregona, dostopnost dokazov, varovanje družinskega življenja, pa tudi do tedaj nastal[i] in bodoč[i] strošk[i] predkazenskega oziroma kazenskega postopka, ne pa višin[a] predpisane kazni“.[17]

3. Sklepne ugotovitve

· Ta okvirni sklep je prvi pomemben korak k preprečevanju kršitev načela ne bis in idem v kazenskem postopku in k izogibanju tveganju neustreznega izvajanja pristojnosti s strani držav članic. Obseg izvajanja Okvirnega sklepa se med državami članicami močno razlikuje. Čeprav je treba priznati prizadevanja vsem 15 državam članicam, ki so ga do zdaj prenesle v nacionalno zakonodajo, pa raven izvajanja tega pomembnega zakonodajnega akta še zdaleč ni zadovoljiva, saj ga preostalih 13 držav članic ni preneslo.

· Zaradi delnega ali nepopolnega prenosa Okvirnega sklepa se zmanjšuje učinkovitost delovanja evropskega območja pravice. Poleg tega se lahko v nekaterih primerih tudi omajejo legitimna pričakovanja državljanov EU. Nacionalne izvedbene določbe, prejete od 12 držav članic, se na splošno zdijo zadovoljive, zlasti glede najpomembnejših vprašanj, kot sta mehanizem za izmenjavo informacij in postopek posvetovanja (AT, BE, CY, CZ, FI, HR, HU, NL, PL, RO, SI in SK).

· Dobro bi bilo, da bi države članice predložile natančne statistične podatke v zvezi s prenosom zadev, ki bi omogočili oceno učinkovitosti uporabe Okvirnega sklepa v praksi.

· Zamuda pri izvajanju Okvirnega sklepa je obžalovanja vredna, saj bi lahko z njim povečali učinkovitost delovanja kazenskopravnega sistema v čezmejnih zadevah, s čimer bi organom, pristojnim za kazenski postopek, omogočili prihranek časa, človeških virov in finančnih sredstev.

· Izjemno pomembno je, da to poročilo upoštevajo vse države članice in Komisiji predložijo vse nadaljnje upoštevne informacije, da bi tako izpolnile svoje obveznosti na podlagi Pogodbe. Komisija poleg tega spodbuja tiste države članice, ki so navedle, da pripravljajo ustrezno zakonodajo, naj jo sprejmejo in čim prej pošljejo obvestilo o teh nacionalnih ukrepih. Hkrati države članice, ki tega še niso storile, poziva k hitremu sprejetju ukrepov za čim bolj celostno uveljavitev tega okvirnega sklepa. Poleg tega poziva države, ki so ta sklep prenesle nepravilno, naj revidirajo svojo nacionalno izvedbeno zakonodajo in jo uskladijo z njegovimi določbami.

[1]               Člen 50 Listine (ne bis in idem) določa: „Pravica, da se za isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat: Nihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen.“

[2]               Pobudo za ta okvirni sklep so dale Češka republika, Republika Poljska, Republika Slovenija, Slovaška republika in Kraljevina Švedska.

[3]               Konvencija Sveta Evrope o odstopu postopkov v kazenskih zadevah iz leta 1972 je začela veljati le v 13 državah članicah EU.

[4]               Glej na primer sodbe Sodišča EU v zadevah Gözütok in Brügge (C-187/01 in C-385/01), Van Esbroeck (C-436/04), Kraaijenbrink (C-367/05), Van Straaten (C-150/05), Klaus Bourquain (C-297/07) in Gaetano Mantello (C-261/09).

[5]               Sklep Sveta 2002/187/PNZ z dne 28. februarja 2002 o ustanovitvi Eurojusta, kakor je bil spremenjen s Sklepom Sveta 2009/426/PNZ z dne 16. decembra 2008 o okrepitvi Eurojusta. V letnem poročilu Eurojusta za leto 2012 je bilo ugotovljeno, da ta agencija omejeno formalno uporablja svoja pooblastila za dajanje priporočil za preprečevanje in odpravljanje pozitivnih ali negativnih sporov o sodni pristojnosti. Iz obvestil je razvidno, da je večina držav članic člen 12 (Sodelovanje z Eurojustom) prenesla prožno, saj so načeloma navajale, da „lahko organi zadevo predložijo Eurojustu, kadar ne morejo doseči soglasja ali učinkovite rešitve“. Le ena država članica je v svojem izvedbenem ukrepu izrecno napotila na smernice Eurojusta iz leta 2003 za odločanje o tem, katero sodišče bi moralo voditi pregon.

[6]               Če ukrep za prenos ne vključuje posebnih določb v zvezi z nekaterimi elementi Okvirnega sklepa, se v tem poročilu šteje, da zadevna država članica teh elementov ni prenesla.

[7]               Na CY je bila imenovana policija, natančneje direktorat za policijsko sodelovanje v Evropski uniji in na mednarodni ravni (EU & IPCD).

[8]               LV je poleg policije imenovala še urad generalnega državnega tožilca in ministrstvo za pravosodje.

[9]               HU je za namene člena 4 imenovala le urad vrhovnega tožilca.

[10]             PT je za namene člena 4 imenovala le urad generalnega državnega tožilca.

[11]             Nekatere države članice so besedilo nekoliko preoblikovale, na primer „če je utemeljeno ali dokazano, da poteka vzporedni postopek“.

[12]             Nizozemski izvedbeni ukrep določa: „utemeljena domneva obstaja vedno, ko osumljenec navede, da zoper njega/njo poteka vzporedni kazenski postopek v drugi državi članici; iz zaprosila pristojnega organa v drugi državi članici za pravno pomoč izhaja, da bi lahko potekal tak postopek; policija ali pravosodni organi predložijo informacije, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da poteka vzporedni kazenski postopek, ali se na podlagi nizozemske kazenske preiskave izkaže, da poteka vzporedni postopek“.

[13]             Zaprosila pristojnih organov iz drugih držav članic se lahko pošljejo neposredno državnemu tožilstvu ali pa jih posreduje mednarodni center za pravno pomoč. Če državno tožilstvo zaprosilo prejme neposredno, mora o tem obvestiti mednarodni center za pravno pomoč.

[14]             http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:32002F0584:sl:HTML.

[15]             Poljski zakon na primer določa, da se v postopku predložijo informacije o preventivnih ukrepih, preostale informacije pa se predložijo na prošnjo pristojnega organa. V nizozemskem ukrepu je dodano, da je priporočljivo, da državno tožilstvo doseže sporazum s pristojnim organom glede tega, kako naj se izmenjane informacije v kazenskem postopku zapišejo in uporabijo. Madžarski zakon določa, da ob začetku posvetovanja tožilstvo prekine preiskavo oziroma sodišče začasno ustavi postopek. Generalni državni tožilec pristojni organ v drugi državi članici obvesti o začasni prekinitvi kazenskega postopka.

[16]             Če bi zahtevana posebna informacija škodovala bistvenim nacionalnim varnostnim interesom ali ogrozila varnost posameznikov, je pristojnemu organu v posamezni zadevi ni treba predložiti.

[17]             Na HU morajo strani med posvetovanjem preučiti vse pomembne vidike, da bi odločile, katera država članica naj nadaljuje kazenski postopek. Taki pomembni vidiki lahko vključujejo zlasti vprašanja, v kateri fazi je kazenski postopek, v kateri državi članici je na voljo več dokazov, ali so tekoči kazenski postopki v različnih državah članicah povezani z drugimi kazenskimi postopki v istih državah, kje je obtoženec pridržan, in katero državljanstvo ima obtoženec.

Pregled nacionalnih ukrepov za prenos

|| Obvestilo prejeto || Datum prenosa / začetek veljavnosti || Vrsta izvedbe || Pristojni organi || Jeziki (člen 14)

AT || DA || 1. 8. 2013 || Zvezni zakon o pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, objavljen v zveznem uradnem listu (Bundesgesetzblatt) I, št. 175/2013 || Državna tožilstva || V postopkih, opisanih v poglavju 2, se lahko uporablja nemščina. Ob upoštevanju načela vzajemnosti je mogoče uporabljati tudi druge jezike.

BE || DA || 27. 3. 2013 || Skupna okrožnica ministra za pravosodje in sveta generalnih državnih tožilcev || Pristojno državno tožilstvo || Kateri koli jezik, ki ga organi razumejo in govorijo

CY || DA || 10. 8. 2012 || Regulativni upravni akt št. 303/2012; okrožnica predstojnika ciprske policije, objavljena 21. novembra 2012 || Ciprska policija || Grščina in angleščina

CZ || DA || 1. 1. 2014 || Zakon št. 104/2013 o mednarodnem pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah || Sodišča ali državna tožilstva, odvisno od faze postopka. Določene pristojnosti ima tudi ministrstvo za pravosodje ali urad vrhovnega tožilca, odvisno od faze postopka (člen 4(3)). || Češčina; slovaščina v odnosih s SK in nemščina v odnosih z AT

DE || DA || n/r || Zakon o mednarodni pomoči v kazenskih zadevah; Zakonik o kazenskem postopku || Državna tožilstva || Ni navedeno.

FI || DA || 19. 6. 2012 || Zakon o preprečevanju in reševanju sporov o pristojnosti ter o prenosu predhodnih preiskav in postopkov med Finsko in drugimi državami članicami (295/2012) || Pristojni tožilec ali uradnik, pristojen za preiskavo – 4(3): urad generalnega državnega tožilca in nacionalni preiskovalni urad || Finščina, švedščina ali angleščina; zaprosila za stik tudi v drugem jeziku, če ni za to nobene ovire

HR || DA || 1. 7. 2013 || Zakon o spremembi Zakona o uradu generalnega državnega tožilca (NN, št. 72/13) || Urad generalnega državnega tožilca || Ni navedeno.

HU || DA || n/r || Zakon št. CLXXX iz leta 2012 || Urad vrhovnega tožilca (ki ima tudi vlogo osrednjega organa na podlagi člena 4(3)) || Madžarščina, angleščina, nemščina in francoščina

LV || DA || 1. 7. 2012 || Zakon z dne 24. maja 2012; spremembe Zakona o kazenskem postopku || Urad generalnega državnega tožilca, državna policija ali ministrstvo za pravosodje, odvisno od faze postopka || Ni navedeno.

NL || DA || 15. 6. 2012 || Okrožnica sveta generalnih državnih tožilcev || Vsa državna tožilstva || Nizozemščina, angleščina in nemščina za pisna zaprosila – ustni stiki: kateri koli jezik, ki ga razumeta obe strani

PL || DA || 17. 10. 2012 || Zakon o spremembi Zakonika o kazenskem postopku || Sodišča, državna tožilstva || Poljščina

PT || DA || 30. 8. 2001 || Člen 145 Zakona št. 144/1999, kakor je bil spremenjen z Zakonom št. 104/2001 || Urad generalnega državnega tožilca || Portugalščina; ob upoštevanju načela vzajemnosti je mogoče uporabljati tudi druge jezike .

RO || DA || 25. 12. 2013 || Zakon št. 300/2013 o spremembi in dopolnitvi Zakona št. 302/2004 o mednarodnem pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah || Tožilstvo, pristojno za zadevo; sodišče v fazi sojenja; 4(3): tožilstvo pri vrhovnem kasacijskem sodišču || Romunščina; zaprosila za stik v drugem jeziku, če za to ni nobene ovire

SI || DA || 20. 9. 2013 || Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 48/2013 z dne 4. junija 2013 || Pred izdajo sklepa o preiskavi: državna tožilstva; med preiskavo: preiskovalni sodniki; v fazi sojenja: pristojna sodišča || Pri vzpostavitvi stikov: slovenščina in angleščina; pristojni organi se lahko strinjajo z uporabo katerega koli drugega jezika med neposrednim posvetovanjem.

SK || DA || 1. 8. 2013 || Zakon št. 204/2013 o spremembi Zakona št. 300/2005, Kazenskega zakonika, kakor je bil spremenjen, in nekaterih drugih zakonov; Zakon št. 301/2005, Zakonik o kazenskem postopku, kakor je bil spremenjen; Zakon št. 575/2001 o organizaciji vladnih dejavnosti in organizaciji osrednje državne uprave, kakor je bil spremenjen || Sodišča, državna tožilstva || V postopkih, določenih v poglavju 2 Okvirnega sklepa, se zahteva slovaščina.