POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o izvajanju s strani držav članic Okvirnega sklepa 2009/948/PNZ z dne 30. novembra 2009 o preprečevanju in reševanju sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih /* COM/2014/0313 final */
KAZALO POROČILO KOMISIJE
EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o izvajanju s strani držav
članic Okvirnega sklepa 2009/948/PNZ z dne
30. novembra 2009 o preprečevanju in reševanju sporov o izvajanju
pristojnosti v kazenskih postopkih 1............ Uvod. 3 1.1......... Cilj in področje uporabe Okvirnega sklepa. 3 1.2......... Zaščitni ukrepi na področju temeljnih pravic. 4 1.3......... Glavni elementi Okvirnega sklepa. 4 1.4......... Pregled stanja na področju prenosa v nacionalno zakonodajo in posledice
neprenosa. 5 2............ Ocena izvajanja Okvirnega sklepa s strani držav članic. 5 2.1......... Predhodna ocena prejetih zakonov za prenos. 5 2.2......... Ocena izvajanja izbranih ključnih določb Okvirnega sklepa. 6 2.2.1...... Pristojni organi 6 2.2.2...... Jezikovna ureditev. 6 2.2.3...... Izmenjava informacij o zadevi 7 2.2.4...... Postopek za neposredno posvetovanje in dosego soglasja. 8 2.2.4.1... Postopek za neposredno posvetovanje. 8 2.2.4.2... Rezultat neposrednega posvetovanja in dosega soglasja na podlagi
členov 10 in 11. 10 3............ Sklepne ugotovitve. 10
1.
Uvod
1.1
Cilj in področje uporabe Okvirnega sklepa
Na resničnem območju pravice, ki temelji na
vzajemnem zaupanju, lahko državljani upravičeno pričakujejo zaščito, varnost in
zagotovilo, da bodo zavarovani pred kaznivimi dejanji povsod v Evropski uniji in
da se bodo upoštevale njihove temeljne pravice, če bodo kot obtoženci udeleženi
v kazenskem postopku. Evropska unija je izoblikovala več orodij za
učinkovitejši boj proti čezmejni kriminaliteti. Kaznive dejavnosti lahko
potekajo na ozemlju več držav članic: kaznivo dejanje se lahko na primer
pripravi v eni državi članici, storjeno je v drugi državi članici, njegovi
storilci so prijeti v tretji državi članici, sredstva, pridobljena s takim
dejanjem, pa se prenesejo v četrto državo članico. To pomeni, da je lahko več
držav članic hkrati pristojnih za vodenje kazenskih preiskav in postopkov zoper
domnevne storilce. Zato se porajajo izzivi ne le glede usklajevanja in
učinkovitosti kazenskega pregona, ampak tudi glede upoštevanja temeljnega
načela kazenskega prava, ki je zapisano tudi v Listini Evropske unije o
temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) in po katerem se nobena
oseba za isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat.[1] Evropska unija je sprejela Okvirni sklep
2009/948/PNZ z dne 30. novembra 2009 o preprečevanju in reševanju
sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih[2], katerega
cilj je preprečiti, da bi se v Evropski uniji po nepotrebnem vodili vzporedni
kazenski postopki v zvezi z istim dejanskim stanjem in zoper isto osebo. V interesu učinkovitega kazenskega pravosodja na evropskem
območju pravice je zagotoviti, da se kazenski postopek vodi v državi članici,
ki je v najboljšem položaju za to, na primer v državi, kjer se je zgodil večji
del kaznivega dejanja, kjer je nastalo največ škode oziroma kjer imajo
osumljenec, obtoženec ali žrtve pomembne interese. To sodišče je treba izbrati
na pregleden in objektiven način, da bi tako zavarovali pravno varnost
državljanov in izboljšali pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah med
organi, ki morda izvajajo vzporedno pristojnost. Ta okvirni sklep je prvi pomemben korak v pravu
Evropske unije k preprečevanju sporov o sodni pristojnosti.[3] Ob
upoštevanju internacionalizacije kaznivih dejanj v Evropski uniji ta ukrep
zagotavlja dodano vrednost z izboljšanjem ustreznega delovanja evropskega
območja pravice. Zato hkrati prispeva tudi k učinkovitosti delovanja
kazenskopravnega sistema v državah članicah. Namen tega poročila je predhodna
ocena nacionalnih zakonov za prenos, ki so že bili predloženi Komisiji. S 1. decembrom 2014, ko se izteče
petletno prehodno obdobje Lizbonske pogodbe, se bodo začele v celoti uporabljati
sodne pristojnosti Sodišča in izvršne pristojnosti Komisije, kar zadeva pravni
red EU izpred Lizbonske pogodbe na področju pravosodnega sodelovanja v
kazenskih zadevah in policijskega sodelovanja.
1.2
Zaščitni ukrepi na področju temeljnih pravic
S tem pravnim aktom se upoštevajo temeljne pravice
in načela, določena v členu 6 Pogodbe EU, ki se odražajo tudi v Listini EU
o temeljnih pravicah. Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe je postala
Listina pravno zavezujoča, s tem pa je bila okrepljena tudi pravica, da se za
isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat. Člen 50
Listine določa načelo ne bis in idem, ki ga morajo države članice na
podlagi člena 51 Listine pri izvajanju prava EU spoštovati, upoštevati in
spodbujati. To načelo je vključeno v člene od 54
do 58 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, kot jo je v več
zadevah razlagalo Sodišče Evropske unije.[4]
1.3
Glavni elementi Okvirnega sklepa
Z Okvirnim sklepom je bil izoblikovan postopek, po
katerem pristojni nacionalni organi držav članic EU vzpostavijo stik drug z
drugim, če utemeljeno domnevajo, da se vodi vzporedni kazenski postopek v drugi
državi članici ali več državah članicah EU. V takem primeru mora zadevni
organ zaprositi pristojni organ druge države članice za potrditev obstoja
takega vzporednega postopka. Organ, s katerim je vzpostavljen stik, mora
odgovoriti brez nepotrebnega odlašanja ali v roku, ki ga določi organ, ki
vzpostavi stik. S tem ukrepom je izoblikovan tudi okvir, ki ga
morajo zadevni organi upoštevati za začetek neposrednih posvetovanj, če se
potrdi obstoj vzporednih kazenskih postopkov, da bi tako dosegli učinkovit
dogovor o tem, katera od vpletenih držav članic je v najboljšem položaju za nadaljnji
pregon kaznivega dejanja. Najboljši izid posvetovanj bi bila koncentracija
kazenskih postopkov v eni državi članici EU, na primer s prenosom kazenskih
postopkov. Da bi se doseglo soglasje, bi morali pristojni organi upoštevati vsa
ustrezna merila, med katerimi so lahko merila, opredeljena v smernicah, ki so
bile objavljene v letnem poročilu Eurojusta za leto 2003, ter upoštevati
na primer kraj, kjer se je zgodil večji del kaznivega dejanja, kraj, kjer je
nastalo največ škode, kraj, kjer je osumljena oziroma obtožena oseba, in
možnosti, da se doseže njena predaja ali izročitev sodnim organom druge države,
državljanstvo ali prebivališče osumljene ali obtožene osebe, pomembni interesi
osumljene ali obtožene osebe, pomembni interesi žrtev in prič, dopustnost
dokazov ali kakršna koli zamuda, ki bi lahko nastala. Kadar dogovor ni mogoč, se zadeva po potrebi
predloži Eurojustu, če spada na področje njegove pristojnosti. Eurojust je še
posebej primeren za zagotavljanje pomoči pri reševanju sporov o pristojnosti,
zato bi morala biti predložitev zadeve Eurojustu običajen korak, kadar ni bilo
mogoče doseči soglasja.[5]
1.4
Pregled stanja na področju prenosa v nacionalno
zakonodajo in posledice neprenosa
Komisija je v času pisanja tega poročila prejela
obvestilo o nacionalnih zakonih za prenos iz naslednjih 15 držav članic: AT,
BE, CY, CZ, DE, FI, HU, HR, LV, NL, PL, PT, RO, SI in SK. Več kot eno leto po datumu, določenem za prenos
Okvirnega sklepa v nacionalno zakonodajo, 13 držav članic še ni poslalo
obvestila o ukrepih za prenos obveznosti iz tega okvirnega sklepa, in sicer: BG,
DK, EE, EL, ES, FR, IE, IT, LT, LU, MT, SE in UK. Sedem držav članic je Komisijo obvestilo o
postopku priprave ustreznih ukrepov za prenos na nacionalni ravni (BG, EL,
ES, FR, LT, MT in SE). Vendar nobena od teh držav ni sprejela
ukrepov ali Komisiji predložila obvestila pred aprilom 2014. Preglednica, iz katere je razvidno stanje
izvajanja Okvirnega sklepa, je na voljo v Prilogi. Države članice morajo okvirne
sklepe prenesti v svojo zakonodajo, kar velja tudi za vse
preostale pravne akte pravnega reda EU. Okvirni sklepi so po svoji naravi za
države članice zavezujoči, kar zadeva rezultate, ki jih je treba doseči,
nacionalni organi pa lahko izberejo obliko in način izvajanja. To, da nekatere države članice okvirnih sklepov
niso prenesle v nacionalno zakonodajo, je problematično, saj tiste države
članice, ki so okvirne sklepe pravilno prenesle, ne morejo izkoristiti določb o
sodelovanju s tistimi državami članicami, ki tega niso storile pravočasno. Načelo
vzajemnega priznavanja, ki je temelj evropskega območja pravice, katerega
uresničevanje je s tem okvirnim sklepom poenostavljeno, nima učinka, če pravni
akti niso pravilno preneseni v vseh zadevnih državah članicah. Posledično bodo
pri sodelovanju z državo članico, ki sklepa ni prenesla pravočasno, tudi tiste
države članice, ki so to storile, morale še naprej uporabljati naključno in
pogosto dolgotrajno prakso tradicionalne vzajemne pravne pomoči v kazenskih
zadevah brez zanesljivega zagotovila, da bodo zadeve, ki spadajo na področje
uporabe načela ne bis in idem, odkrite pravočasno, kar bi se moralo
zgoditi že v zgodnjih fazah kazenskega postopka. Zaradi take prakse se precej poveča
verjetnost ponovnega sojenja v isti stvari.
2.
Ocena izvajanja Okvirnega sklepa s strani držav
članic
2.1
Predhodna ocena prejetih zakonov za prenos[6]
To poročilo se osredotoča na izbrane člene, ki
tvorijo jedro Okvirnega sklepa ob upoštevanju njegovih ciljev. Na splošno so se države članice odločile za
različne metode in pristope za prenos Okvirnega sklepa. Nekatere od njih so se
odločile za prenos Okvirnega sklepa v svojo nacionalno kazensko zakonodajo (AT,
CZ, DE, FI, HR, HU, LV, PT, RO, SI in SK), ena za njegov prenos v upravni zakon
(CY), dve pa sta ga prenesli v zakon, ki ureja notranji (upravni) postopek (BE
in NL). Ker je to šele predhodna ocena, je še prezgodaj za
to, da bi na splošno sklepali o kakovosti izvedbe. To je tudi posledica
dejstva, da več držav članic še ni izpolnilo obveznosti prenosa Okvirnega
sklepa. Poleg tega so si države članice do zdaj z uporabo tega okvirnega sklepa
pridobile le malo praktičnih izkušenj.
2.2
Ocena izvajanja izbranih ključnih določb Okvirnega
sklepa
2.2.1
Pristojni organi
Načelo neposrednega stika med pristojnimi organi,
določeno v členu 4, je ključna zahteva. S členom 4 je državam članicam naloženo, da
morajo določiti, kateri pravosodni ali nepravosodni organi so pristojni za
namene tega okvirnega sklepa. Vendar lahko vsaka država članica kot podredni
podporni element (če je to potrebno zaradi organizacije njenega notranjega
sistema) imenuje enega ali več osrednjih organov, odgovornih za upravni prenos
in sprejem zaprosil ter pomoč pristojnim organom. Večina držav članic je kot organe, pristojne za
izvajanje nalog na podlagi Okvirnega sklepa, določila pravosodne organe, kot so
sodišča (CZ , PL, RO in SK) ali državna tožilstva (AT, BE, CZ, DE, FI, HR, NL, PL, RO in SK). Policijski
organi (na primer policijski uradniki, pristojni za preiskavo) so bili kot
pristojni organi imenovani v manjšini držav članic (FI, CY[7] in
LV). Poleg tega CZ, LV[8],
RO in SI razlikujejo med pristojnimi organi glede na to, v kateri fazi je
postopek. Osrednji organ za pomoč / poenostavitev
dela je bil imenovan v manjšini držav članic, na primer na HU[9], v FI
in na PT[10]
ter v RO, v določenem obsegu pa tudi na CZ. Države članice, ki so imenovale osrednje organe za
opravljanje nalog na podlagi tega okvirnega sklepa, morajo zagotoviti skladnost
z določbo, da taki organi delujejo le kot podredni organi in da bi bilo treba
praviloma ustrezno upoštevati načelo neposrednega stika med pristojnimi organi.
2.2.2
Jezikovna ureditev
Da se zagotovi učinkovito sodelovanje med
pristojnimi organi držav članic na podlagi Okvirnega sklepa, morajo ti organi vedeti,
v katerih jezikih mora potekati postopek vzpostavitve stika. Na podlagi člena 14 vsaka država članica v
izjavi navede, kateri jeziki izmed uradnih jezikov institucij Unije se lahko
uporabijo v postopku vzpostavitve stika (poglavje 2). Poleg tega se
lahko pristojni organi dogovorijo za kateri koli jezik, ki ga bodo uporabili
med neposrednim posvetovanjem. SK na primer zahteva, da se slovaščina uporablja
le v postopkih, določenih v poglavju 2. Nekatere države članice poleg
svojega uradnega jezika dopuščajo še angleščino (CY, NL, HU in SI) ali nekatere
jezike, ki se uporabljajo v njihovem neposrednem sosedstvu (CZ, NL in FI). Večina držav članic je pri tem pokazala nekaj
prožnosti z navedbo, da lahko pristojni organ ob upoštevanju načela vzajemnosti
sprejme tudi zaprosila za stik v jeziku, ki ga ni na seznamu (AT in PT), če ni
nobene ovire za uporabo tega jezika (FI in RO), drugi jeziki pa se lahko
uporabljajo tudi med (ustnimi) stiki, če strani, vključene v posvetovanje, zadevni
jezik razumejo in govorijo (NL, BE in SI). Večina držav članic je predložila ustrezna
obvestila o jezikovni ureditvi za sprejetje zaprosil. Tri države članice (DE,
HR in LV) niso natančno opredelile svoje izvedbene jezikovne ureditve.
2.2.3
Izmenjava
informacij o zadevi
(Člen 5 – Obveznost vzpostavitve stika, člen 6
– Obveznost odgovora, člen 7 – Način sporočanja, člen 8 – Minimalne
informacije, ki jih mora vsebovati zaprosilo, člen 9 – Minimalne
informacije, ki jih mora vsebovati odgovor) Kar zadeva člen 5(1) Okvirnega sklepa, ki
določa, da mora država članica vzpostaviti stik z drugo državo članico, če
„utemeljeno domneva“, da tam poteka vzporedni postopek, so skoraj vse države
članice to besedilo dobesedno prenesle v svoj ukrep za prenos (z izjemo[11] DE,
HR, HU, LV, PL in PT). NL in RO sta v ukrepu podrobno opredelili, kaj se šteje
za „utemeljeno domnevo“.[12] V zvezi s tem je treba omeniti vlogo Evropske
pravosodne mreže (člen 5(2)). Ta mreža je bila prvenstveno
izoblikovana zaradi izboljšanja odnosov med pristojnimi organi pri izmenjavi
informacij. Ta učinkovit neformalni način hitre izmenjave informacij lahko pogosto
pripomore tudi k boljši seznanjenosti s kazenskimi postopki, ki tečejo v dveh
ali več državah članicah v zvezi z istim ali sorodnim dejanskim stanjem. BE, FI, HR, HU, NL, PL, RO in SK se pri prenosu
sklicujejo na Evropsko pravosodno mrežo, ki lahko pomaga pri spodbujanju
neposrednih stikov med izvajalci. Člen 6(1) Okvirnega sklepa določa, da organ,
s katerim je vzpostavljen stik, na zaprosilo odgovori bodisi v „razumnem roku“,
ki ga navede organ, ki vzpostavi stik, bodisi brez neupravičenega odlašanja. BE,
CZ, FI, HR, HU, RO, PL in SK so člen 6 Okvirnega sklepa v svoje nacionalne
zakonodaje/ukrepe prenesle skoraj dobesedno, s to izjemo, da si je FI zahtevo
po obvestilu „brez neupravičenega odlašanja“ razlagala kot „nemudoma“, LV pa
kot „čim prej“. Prav tako se v zvezi s tem razlikuje prenos v
nizozemsko in slovensko zakonodajo: NL je uporabila besedno zvezo „z dolžno
učinkovitostjo“, za SI pa se zdi, da je to določbo prenesla v obratnem vrstnem
redu, saj se zahteva odgovor „brez odlašanja, najkasneje pa v roku, določenem v
zaprosilu“. SI poleg tega zahteva še, da njeni organi določijo „primeren rok“
za organe, ki vzpostavijo stik. Treba je še poudariti, da AT, DE, LV, NL, PL, PT,
RO in SK niso prenesle dela člena 6(1) Okvirnega sklepa, ki določa, da
države zaprosila v zadevah, v katerih je osumljencu odvzeta prostost,
obravnavajo kot nujna. Prenos v nizozemsko zakonodajo se od preostalih
razlikuje po tem, da je ta država pomembno vlogo podelila mednarodnim
centrom za pravno pomoč (International Centres for Legal Assistance –
IRC).[13] DE člena 6 Okvirnega sklepa v svojo
nacionalno zakonodajo ni prenesla dobesedno. Namesto tega člen 59 Zakona
o mednarodni pomoči v kazenskih zadevah le na splošno določa, da je treba
pri izvajanju diskrecijskih pooblastil upoštevati obveznost sodelovanja, če jo EU
določa. Nekatere države članice sprejemajo vse oblike
sporočanja, tudi elektronsko, če omogoča pisni zapis (BE, CZ, HR, HU, FI, NL,
RO in SI). SI poudarja, da bi bilo treba pri izbranem načinu sporočanja poskrbeti
za primerno stopnjo zavarovanja osebnih podatkov. AT, CY, DE, LV, PL, PT, RO in
SK niso posebej opredelili svojega načina sporočanja. Države članice, ki niso uvedle
načina sporočanja z možnostjo pisnega zapisa, niso izpolnile ključne obveznosti
iz poglavja 2, ki zadeva izmenjavo informacij. Nekatere države članice so besedilo členov 8
in 9 Okvirnega sklepa o minimalnih informacijah, ki jih mora vsebovati zaprosilo
ali odgovor, v svoje nacionalne ukrepe prenesle (skoraj) neposredno (AT, BE,
CZ, FI, HR, HU, LV, NL, RO, SI in SK). Tiste države članice, ki zahteve po
minimalnih informacijah iz členov 8 in 9 niso prenesle niti v nacionalno
zakonodajo niti v notranja zavezujoča pravila, niso izpolnile ključne
obveznosti, ki izhaja iz Okvirnega sklepa, zato bi bilo dobro, da svoje
nacionalne izvedbene ukrepe revidirajo in jih uskladijo z določbami Okvirnega
sklepa.
2.2.4
Postopek za
neposredno posvetovanje in dosego soglasja
(Člen 10 – Obveznost neposrednega
posvetovanja; člen 11 – Postopek za dosego soglasja; člen 12 –
Sodelovanje z Eurojustom)
2.2.4.1
Postopek za neposredno posvetovanje
Večina držav članic je pri prenosu te obveznosti v
svoje nacionalno pravo/ukrepe uporabila besedilo, podobno besedilu člena 10(1)
Okvirnega sklepa (AT, BE, CZ, FI, HR, HU, NL, PL, RO, SI in SK). Vendar pa so
nekatere države članice v postopek za neposredno posvetovanje in dosego
soglasja vključile še dodatne postopke ali smernice. V nizozemskem ukrepu je na
primer nakazano, da lahko mednarodni centri za pravno pomoč zagotovijo pomoč
pri stikih med državami članicami. BE je pri prenosu določila, da je treba za
uporabo tega člena „upoštevati vse upoštevne dejavnike, vključno z elementi
dejanskega stanja in pravnimi vidiki“. Poleg tega na podlagi belgijskega ukrepa državno tožilstvo v
primeru enake ali skupne preiskave naveže stike s pristojnim organom druge
države članice v zvezi s postopki pregona in, kolikor je mogoče, določi skupne
roke, da bi tako preprečili kakršen koli spor o pristojnosti in zagotovili
večjo učinkovitost pregona, sojenja in izvrševanja kazni. Tak prenos odseva duh Okvirnega sklepa, čeprav
zadevna določba ni dobesedni prevod njegovega člena 10. BE je presegla
Okvirni sklep, saj je državam članicam naložila obveznost neposrednega
posvetovanja, če zoper osebo ki jo iščejo na podlagi evropskega naloga za prijetje,
poteka kazenski pregon v BE zaradi istega kaznivega dejanja, kot je tisto, za
katero je bil izdan evropski nalog za prijetje.[14] Poljski zakon določa, da se sodišče ali državno
tožilstvo, „če je to v interesu pravičnosti“, posvetuje s pristojnim sodiščem
ali drugim organom države članice EU (če je bil začet kazenski postopek
zaradi istega kaznivega dejanja in zoper isto osebo) ter zaprosi za prevzem ali
prenos kazenskega pregona. Ciprski zakon določa, da preiskovalci po potrebi
brez odlašanja zaprosijo za pomoč Evropsko unijo in direktorat za mednarodno
policijsko sodelovanje, ki se lahko po potrebi obrne na pravni oddelek za pomoč
in/ali nasvet. Zaenkrat je mogoče sklepati, da so AT, BE, CZ, HR,
HU, FI, NL, PL, RO, SI in SK neposredno prenesle v nacionalne zakone ali ukrepe
člen 10(2) Okvirnega sklepa, s katerim jim je naložena obveznost, da druga
drugo obveščajo o vseh pomembnih proceduralnih ukrepih, ki so jih sprejele v
postopku.[15] AT, BE, CZ, FI, HR, HU, NL, PL, RO, SI in SK so se
v zvezi z obveznostjo odgovora na zaprosila drugih pristojnih organov
sklicevale na uporabo „izjeme nacionalne varnosti“[16]. Nekatere države članice so poudarile, da njihovemu
državnemu tožilstvu zaradi zadevnih posvetovanj ni treba ustaviti ali začeti postopka.
Če ni mogoče doseči dogovora glede koncentracije pregona v državi članici tudi
po posredovanju Eurojusta, lahko državno tožilstvo nadaljuje kazenski postopek za vsako kaznivo dejanje v
njegovi pristojnosti (BE in NL). SI je dodala, da neposredno posvetovanje ne
vpliva na uvedbo ali vodenje predkazenskih postopkov.
2.2.4.2
Rezultat neposrednega posvetovanja in dosega
soglasja na podlagi členov 10 in 11
Države članice so kot morebitni rezultat
neposrednega posvetovanja za opredelitev najprimernejšega kraja za pregon
in/ali sojenje navajale naslednje možnosti: ·
koncentracija/prenos preiskave ali postopka, da se zagotovi
pregon obtoženca v eni državi članici (AT, BE, HR, HU, FI, RO, SI in NL). Na PL
se prevzem ali prenos kazenskega pregona izvede, le „če je to v interesu
pravičnosti“; ·
izpeljava kazenskega postopka na drug ustrezen
način (FI); ·
ustavitev preiskave (NL in HR). HR pojasnjuje, da
„urad generalnega državnega tožilca, če se kazenski postopek v drugi državi
članici konča s pravnomočno odločbo, ustavi kazenski pregon ali umakne obtožbe
in o tem obvesti sodišče“; ·
vodenje vzporednih preiskav v obeh državah članicah
s tesnim sodelovanjem in stiki med njima (BE in NL); ·
izoblikovanje skupne preiskovalne ekipe (BE in NL). SI je natančno opredelila okoliščine, ki bi jih
bilo treba upoštevati za dosego soglasja med neposrednim posvetovanjem, saj
določa, da „se proučijo vsa dejstva in dokazi v zvezi z zadevo ter vse
okoliščine, ki so pomembne za dosego soglasja“. Pri tem je še zlasti pomembno,
da se upoštevajo zlasti „interes[i] kazenskega postopka, ekonomičnost pregona,
dostopnost dokazov, varovanje družinskega življenja, pa tudi do tedaj nastal[i]
in bodoč[i] strošk[i] predkazenskega oziroma kazenskega postopka, ne pa
višin[a] predpisane kazni“.[17]
3.
Sklepne ugotovitve
·
Ta okvirni sklep je prvi pomemben korak k
preprečevanju kršitev načela ne bis in idem v kazenskem postopku in k izogibanju
tveganju neustreznega izvajanja pristojnosti s strani držav članic. Obseg izvajanja
Okvirnega sklepa se med državami članicami močno razlikuje. Čeprav je treba
priznati prizadevanja vsem 15 državam članicam, ki so ga do zdaj prenesle v
nacionalno zakonodajo, pa raven izvajanja tega pomembnega zakonodajnega akta še
zdaleč ni zadovoljiva, saj ga preostalih 13 držav članic ni preneslo. ·
Zaradi delnega ali nepopolnega prenosa Okvirnega
sklepa se zmanjšuje učinkovitost delovanja evropskega območja pravice. Poleg
tega se lahko v nekaterih primerih tudi omajejo legitimna pričakovanja
državljanov EU. Nacionalne izvedbene določbe, prejete od 12 držav članic,
se na splošno zdijo zadovoljive, zlasti glede najpomembnejših vprašanj, kot sta
mehanizem za izmenjavo informacij in postopek posvetovanja (AT, BE, CY, CZ, FI,
HR, HU, NL, PL, RO, SI in SK). ·
Dobro bi bilo, da bi države članice predložile
natančne statistične podatke v zvezi s prenosom zadev, ki bi omogočili oceno
učinkovitosti uporabe Okvirnega sklepa v praksi. ·
Zamuda pri izvajanju Okvirnega sklepa je
obžalovanja vredna, saj bi lahko z njim povečali učinkovitost delovanja
kazenskopravnega sistema v čezmejnih zadevah, s čimer bi organom, pristojnim za
kazenski postopek, omogočili prihranek časa, človeških virov in finančnih
sredstev. ·
Izjemno pomembno je, da to poročilo upoštevajo vse
države članice in Komisiji predložijo vse nadaljnje upoštevne informacije, da
bi tako izpolnile svoje obveznosti na podlagi Pogodbe. Komisija poleg tega
spodbuja tiste države članice, ki so navedle, da pripravljajo ustrezno
zakonodajo, naj jo sprejmejo in čim prej pošljejo obvestilo o teh nacionalnih
ukrepih. Hkrati države članice, ki tega še niso storile, poziva k hitremu sprejetju
ukrepov za čim bolj celostno uveljavitev tega okvirnega sklepa. Poleg tega poziva
države, ki so ta sklep prenesle nepravilno, naj revidirajo svojo nacionalno izvedbeno
zakonodajo in jo uskladijo z njegovimi določbami. [1] Člen 50 Listine (ne bis
in idem) določa: „Pravica, da se za isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje
dvakrat: Nihče ne sme biti
ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero
je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen.“ [2] Pobudo za ta okvirni sklep so
dale Češka republika, Republika Poljska, Republika Slovenija, Slovaška
republika in Kraljevina Švedska. [3] Konvencija Sveta Evrope o
odstopu postopkov v kazenskih zadevah iz leta 1972 je začela veljati le v
13 državah članicah EU. [4] Glej na primer sodbe Sodišča EU
v zadevah Gözütok in Brügge (C-187/01 in C-385/01), Van Esbroeck (C-436/04),
Kraaijenbrink (C-367/05), Van Straaten (C-150/05), Klaus Bourquain (C-297/07)
in Gaetano Mantello (C-261/09). [5] Sklep Sveta 2002/187/PNZ z dne
28. februarja 2002 o ustanovitvi Eurojusta, kakor je bil spremenjen s
Sklepom Sveta 2009/426/PNZ z dne 16. decembra 2008 o okrepitvi
Eurojusta. V letnem poročilu
Eurojusta za leto 2012 je bilo ugotovljeno, da ta agencija omejeno
formalno uporablja svoja pooblastila za dajanje priporočil za preprečevanje in
odpravljanje pozitivnih ali negativnih sporov o sodni pristojnosti. Iz obvestil je razvidno, da je večina držav
članic člen 12 (Sodelovanje z Eurojustom) prenesla prožno, saj so načeloma
navajale, da „lahko organi zadevo predložijo Eurojustu, kadar ne morejo doseči soglasja
ali učinkovite rešitve“. Le ena
država članica je v svojem izvedbenem ukrepu izrecno napotila na smernice
Eurojusta iz leta 2003 za odločanje o tem, katero sodišče bi moralo voditi
pregon. [6] Če ukrep za prenos ne vključuje
posebnih določb v zvezi z nekaterimi elementi Okvirnega sklepa, se v tem
poročilu šteje, da zadevna država članica teh elementov ni prenesla. [7] Na CY je bila imenovana
policija, natančneje direktorat za policijsko sodelovanje v Evropski uniji in
na mednarodni ravni (EU & IPCD). [8] LV je poleg policije imenovala
še urad generalnega državnega tožilca in ministrstvo za pravosodje. [9] HU je za namene člena 4
imenovala le urad vrhovnega tožilca. [10] PT je za namene člena 4
imenovala le urad generalnega državnega tožilca. [11] Nekatere države članice so
besedilo nekoliko preoblikovale, na primer „če je utemeljeno ali dokazano, da
poteka vzporedni postopek“. [12] Nizozemski izvedbeni ukrep določa: „utemeljena domneva obstaja vedno, ko osumljenec
navede, da zoper njega/njo poteka vzporedni kazenski postopek v drugi državi
članici; iz zaprosila pristojnega
organa v drugi državi članici za pravno pomoč izhaja, da bi lahko potekal tak
postopek; policija ali pravosodni organi predložijo informacije, na podlagi
katerih je mogoče domnevati, da poteka vzporedni kazenski postopek, ali se na podlagi nizozemske kazenske preiskave
izkaže, da poteka vzporedni postopek“. [13] Zaprosila pristojnih organov iz
drugih držav članic se lahko pošljejo neposredno državnemu tožilstvu ali pa jih
posreduje mednarodni center za pravno pomoč. Če državno tožilstvo zaprosilo prejme neposredno, mora o tem obvestiti
mednarodni center za pravno pomoč. [14] http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:32002F0584:sl:HTML.
[15] Poljski zakon na primer določa, da
se v postopku predložijo informacije o preventivnih ukrepih, preostale
informacije pa se predložijo na prošnjo pristojnega organa. V nizozemskem ukrepu je dodano, da je priporočljivo,
da državno tožilstvo doseže sporazum s pristojnim organom glede tega, kako naj
se izmenjane informacije v kazenskem postopku zapišejo in uporabijo. Madžarski zakon določa, da ob začetku
posvetovanja tožilstvo prekine preiskavo oziroma sodišče začasno ustavi
postopek. Generalni državni tožilec pristojni organ v drugi državi članici
obvesti o začasni prekinitvi kazenskega postopka. [16] Če bi zahtevana posebna informacija
škodovala bistvenim nacionalnim varnostnim interesom ali ogrozila varnost posameznikov,
je pristojnemu organu v posamezni zadevi ni treba predložiti. [17] Na HU morajo strani med posvetovanjem
preučiti vse pomembne vidike, da bi odločile, katera država članica naj
nadaljuje kazenski postopek. Taki
pomembni vidiki lahko vključujejo zlasti vprašanja, v kateri fazi je kazenski
postopek, v kateri državi članici je na voljo več dokazov, ali so tekoči
kazenski postopki v različnih državah članicah povezani z drugimi kazenskimi
postopki v istih državah, kje je obtoženec pridržan, in katero državljanstvo
ima obtoženec. Pregled nacionalnih ukrepov za prenos || Obvestilo prejeto || Datum prenosa / začetek veljavnosti || Vrsta izvedbe || Pristojni organi || Jeziki (člen 14) AT || DA || 1. 8. 2013 || Zvezni zakon o pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, objavljen v zveznem uradnem listu (Bundesgesetzblatt) I, št. 175/2013 || Državna tožilstva || V postopkih, opisanih v poglavju 2, se lahko uporablja nemščina. Ob upoštevanju načela vzajemnosti je mogoče uporabljati tudi druge jezike. BE || DA || 27. 3. 2013 || Skupna okrožnica ministra za pravosodje in sveta generalnih državnih tožilcev || Pristojno državno tožilstvo || Kateri koli jezik, ki ga organi razumejo in govorijo CY || DA || 10. 8. 2012 || Regulativni upravni akt št. 303/2012; okrožnica predstojnika ciprske policije, objavljena 21. novembra 2012 || Ciprska policija || Grščina in angleščina CZ || DA || 1. 1. 2014 || Zakon št. 104/2013 o mednarodnem pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah || Sodišča ali državna tožilstva, odvisno od faze postopka. Določene pristojnosti ima tudi ministrstvo za pravosodje ali urad vrhovnega tožilca, odvisno od faze postopka (člen 4(3)). || Češčina; slovaščina v odnosih s SK in nemščina v odnosih z AT DE || DA || n/r || Zakon o mednarodni pomoči v kazenskih zadevah; Zakonik o kazenskem postopku || Državna tožilstva || Ni navedeno. FI || DA || 19. 6. 2012 || Zakon o preprečevanju in reševanju sporov o pristojnosti ter o prenosu predhodnih preiskav in postopkov med Finsko in drugimi državami članicami (295/2012) || Pristojni tožilec ali uradnik, pristojen za preiskavo – 4(3): urad generalnega državnega tožilca in nacionalni preiskovalni urad || Finščina, švedščina ali angleščina; zaprosila za stik tudi v drugem jeziku, če ni za to nobene ovire HR || DA || 1. 7. 2013 || Zakon o spremembi Zakona o uradu generalnega državnega tožilca (NN, št. 72/13) || Urad generalnega državnega tožilca || Ni navedeno. HU || DA || n/r || Zakon št. CLXXX iz leta 2012 || Urad vrhovnega tožilca (ki ima tudi vlogo osrednjega organa na podlagi člena 4(3)) || Madžarščina, angleščina, nemščina in francoščina LV || DA || 1. 7. 2012 || Zakon z dne 24. maja 2012; spremembe Zakona o kazenskem postopku || Urad generalnega državnega tožilca, državna policija ali ministrstvo za pravosodje, odvisno od faze postopka || Ni navedeno. NL || DA || 15. 6. 2012 || Okrožnica sveta generalnih državnih tožilcev || Vsa državna tožilstva || Nizozemščina, angleščina in nemščina za pisna zaprosila – ustni stiki: kateri koli jezik, ki ga razumeta obe strani PL || DA || 17. 10. 2012 || Zakon o spremembi Zakonika o kazenskem postopku || Sodišča, državna tožilstva || Poljščina PT || DA || 30. 8. 2001 || Člen 145 Zakona št. 144/1999, kakor je bil spremenjen z Zakonom št. 104/2001 || Urad generalnega državnega tožilca || Portugalščina; ob upoštevanju načela vzajemnosti je mogoče uporabljati tudi druge jezike . RO || DA || 25. 12. 2013 || Zakon št. 300/2013 o spremembi in dopolnitvi Zakona št. 302/2004 o mednarodnem pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah || Tožilstvo, pristojno za zadevo; sodišče v fazi sojenja; 4(3): tožilstvo pri vrhovnem kasacijskem sodišču || Romunščina; zaprosila za stik v drugem jeziku, če za to ni nobene ovire SI || DA || 20. 9. 2013 || Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 48/2013 z dne 4. junija 2013 || Pred izdajo sklepa o preiskavi: državna tožilstva; med preiskavo: preiskovalni sodniki; v fazi sojenja: pristojna sodišča || Pri vzpostavitvi stikov: slovenščina in angleščina; pristojni organi se lahko strinjajo z uporabo katerega koli drugega jezika med neposrednim posvetovanjem. SK || DA || 1. 8. 2013 || Zakon št. 204/2013 o spremembi Zakona št. 300/2005, Kazenskega zakonika, kakor je bil spremenjen, in nekaterih drugih zakonov; Zakon št. 301/2005, Zakonik o kazenskem postopku, kakor je bil spremenjen; Zakon št. 575/2001 o organizaciji vladnih dejavnosti in organizaciji osrednje državne uprave, kakor je bil spremenjen || Sodišča, državna tožilstva || V postopkih, določenih v poglavju 2 Okvirnega sklepa, se zahteva slovaščina.