Uvod

Zaradi vse večje mobilnosti državljanov v Uniji[1] se je povečalo število družin z mednarodno razsežnostjo, zlasti družin, katerih člani imajo različno državljanstvo, živijo v različnih državah članicah ali pa živijo v državi članici, ki ni nujno država njihovega državljanstva. Unija v skladu s členom 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejema ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami. Takšno sodelovanje je zlasti nujno ob razpadu družine, da se otrokom zagotovi varno pravno okolje za vzdrževanje odnosov z osebami, ki imajo do njih starševsko odgovornost in morda živijo v drugi državi članici.

Uredba št. 1347/2000, ki določa pravila o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti in razveljavitvi zakonske zveze ter sodnih odločb o starševski odgovornosti obeh zakoncev do otrok, je bila prvi instrument Unije, sprejet na področju pravosodnega sodelovanja v zadevah družinskega prava[2]. Ta uredba je bila razveljavljena z Uredbo št. 2201/2003[3] (splošno znana kot Uredba Bruselj IIa, v nadaljnjem besedilu: Uredba). Uredba je temelj pravosodnega sodelovanja Unije v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Uporablja se od 1. marca 2005 za vse države članice razen Danske[4].

Uredba določa enotna pravila za reševanje sporov o pristojnosti med državami članicami ter olajšuje prosti pretok sodnih odločb, javnih listin in dogovorov v Uniji z določbami o njihovem priznavanju in izvrševanju v drugi državi članici. Dopolnjuje Haaško konvencijo z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok[5] (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija iz leta 1980) in določa posebna pravila glede njene povezave z več določbami Haaške konvencije z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, priznavanju, izvršitvi in sodelovanju na področju starševske odgovornosti in ukrepov za zaščito otrok[6] (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija iz leta 1996)[7].

Uredba ne vsebuje pravil za določitev, katero pravo se uporablja za čezmejne spore na področju, ki ga zajema. Evropski svet je v zvezi s pravom, ki se uporablja, že novembra 2004 pozval Komisijo, naj predstavi zeleno knjigo o kolizijskih pravilih v zadevah, ki se nanašajo na razvezo[8]. Komisija je leta 2006 predlagala spremembe Uredbe v zvezi s pristojnostjo in uvedbo pravil glede prava, ki se uporablja v zakonskih sporih (v nadaljnjem besedilu: predlog Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe)[9]. Svetu ni uspelo doseči soglasja glede pravil o pravu, ki se uporablja, zato je Komisija umaknila predlog iz leta 2006[10]. Na podlagi novih predlogov[11] Komisije se je 14 držav članic dogovorilo o vzpostavitvi okrepljenega sodelovanja[12] in sprejelo Uredbo (EU) št. 1259/2010 o določitvi pravil o pravu, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti[13] (v nadaljnjem besedilu: Uredba Rim III). S tem je bilo v Uniji prvič uporabljeno okrepljeno sodelovanje. Okrepljeno sodelovanje je po svoji naravi odprto za udeležbo vseh držav članic s končnim ciljem, da pri Uredbi Rim III sodelujejo vse države članice. Od sprejetja Uredbe Rim III sta se za udeležbo pri okrepljenem sodelovanju odločili še dve državi članici[14].

To poročilo je pripravljeno v skladu s členom 65 Uredbe[15]. Pregled določb o pristojnosti, priznavanju in izvršljivosti sodnih odločb ter sodelovanju med osrednjimi organi držav članic je predstavljen po posameznih razdelkih, ki sledijo strukturi Uredbe. Poročilo se podrobneje osredotoča tudi na številna medsektorska vprašanja, in sicer vrnitev otroka v primerih starševske ugrabitve, izvrševanje sodnih odločb in namestitev otroka v drugo državo članico.

Poročilo je prva ocena uporabe Uredbe doslej in ne poskuša biti izčrpno. Temelji na podatkih, prejetih od članov Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljnjem besedilu: EPM)[16] ter na razpoložljivih študijah[17], zeleni knjigi Komisije o pravu, ki se uporablja, in pristojnosti v zadevah, povezanih z razvezo[18], predlogu Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe in opravljenem delu v okviru Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu na področju spremljanja izvajanja haaških konvencij iz leta 1980 in leta 1996. Upošteva tudi pisma državljanov, pritožbe, pobude in sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) v zvezi z Uredbo.

1.           Pristojnost

1.1       Zakonski spori

Glede na naraščajoče število mednarodnih parov in visoko stopnjo razvez v Uniji pristojnost v zakonskih sporih vsako leto zadeva veliko število državljanov[19]. Pravila o pristojnosti iz Uredbe so prispevala k poenostavitvi pravnega okvira v že tako težkih razmerah za zadevne posameznike. Vendar pa so bile v zvezi s temi pravili izpostavljene nekatere težave[20].

Prvič, alternativna (in ne hierarhična) podlaga za pristojnost, določena v Uredbi, v povezavi z odsotnostjo usklajenih kolizijskih pravil v celotni Uniji lahko spodbudi zakonca, da „hiti na sodišče“, tj. da vloži tožbo za razvezo pred drugim zakoncem in s tem zagotovi, da bo pravo, ki se bo uporabilo v postopku za razvezo zakonske zveze, ščitilo njegove lastne interese[21]. Uredba Rim III je zmanjšala možnost hitenja na sodišče enega od zakoncev, saj v sodelujočih državah članicah določa usklajena pravila za določitev prava, ki se uporablja v zakonskih sporih. Ker pa se Uredba še ne uporablja v vseh državah članicah, se pravo, ki se uporablja v zakonskih sporih, lahko razlikuje glede na kolizijska pravila (Uredba Rim III ali nacionalna pravila), ki se uporabljajo v državi članici, v kateri teče postopek. „Hitenje na sodišče“ lahko povzroči uporabo prava, s katerim se toženec ne čuti tesno povezanega ali ki ne upošteva njegovih interesov. Še dodatno lahko zaplete prizadevanja za spravo in ne dopušča veliko časa za mediacijo.

Drugič, Uredba ne določa možnosti, da zakonca sporazumno določita pristojno sodišče. Pri najnovejših instrumentih Unije v civilnih zadevah se običajno omogoča določena avtonomija strank (glej na primer uredbo o preživninah iz leta 2008[22] ali uredbo o dedovanju iz leta 2012[23]). Uvedba omejene avtonomije strank v Uredbo, ki bi omogočala, da se zakonca dogovorita o pristojnem sodišču, bi bila lahko koristna predvsem v primerih sporazumne razveze, zlasti ker imata zakonca v skladu z Uredbo Rim III možnost, da se sporazumeta glede prava, ki se bo uporabljalo pri njunem zakonskem sporu.

Odgovori, prejeti v zvezi s predlogom Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe, so že pokazali potrebo po povečanju pravne varnosti in predvidljivosti z uvedbo omejene avtonomije strank in preprečevanjem „hitenja na sodišče“[24]. Razkrili so tudi, da bi lahko člen 6, ki potrjuje izključno pristojnost, določeno v členih 3, 4 in 5 Uredbe, ustvaril zmedo in da je odvečen, saj členi 3, 4 in 5 opisujejo, v kakšnih okoliščinah ima sodišče izključno pristojnost[25].

Pravila o pristojnosti iz predloga Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe ter predloga Komisije iz leta 2011 na področju premoženjskih razmerij med zakoncema in pravila o pristojnosti iz najnovejših uredb na področju civilnih zadev[26] bi se lahko upoštevala kot možen model za izboljšanje sedanjih pravil o pristojnosti v zakonskih sporih.

1.2       Spori v zvezi s starševsko odgovornostjo

Uredba zajema vse odločbe o starševski odgovornosti, neodvisno od obstoja povezave s postopki v zakonskih sporih, da se zagotovi enakost za vse otroke. S tem se upošteva znatno povečanje deleža izvenzakonskih rojstev v zadnjih dveh desetletjih v skoraj vseh državah članicah, kar kaže na spremembo vzorca v strukturi tradicionalne družine[27]. Spori v zvezi s starševsko odgovornostjo vključujejo pravice do varstva in vzgoje ter pravice do stikov z otrokom.

Uredba določa pravilo o splošni pristojnosti na podlagi običajnega prebivališča otroka (člen 8) za zagotovitev dejanske povezave med otrokom in pristojno državo članico[28]. To načelo je okrepljeno z določbami o pristojnosti, ki se uporabljajo v primerih čezmejne ugrabitve otrok (člen 10). V teh primerih sodišče države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred ugrabitvijo (v nadaljnjem besedilu: sodišče izvora), obdrži pristojnost, dokler otrok ne pridobi običajnega prebivališča v drugi državi članici in niso izpolnjeni določeni dodatni pogoji, zlasti dokler sodišče izvora ne izda sodne odločbe o varstvu in vzgoji, ki ne nalaga vrnitve otroka[29].

Čeprav so se strokovnjaki strinjali o koristnosti pravil glede dogovora o pristojnosti, s katerimi se spodbuja sporazumna rešitev in zlasti preprečuje, da bi postopke v zvezi z razvezo in starševsko odgovornostjo obravnavala sodišča v različnih državah članicah (člen 12), pa so se pojavila vprašanja v zvezi z razlago pogojev, ki morajo biti izpolnjeni[30]. Določbe o prenosu pristojnosti na sodišče, ki je bolj primerno za odločanje o zadevi, če je to v korist otroka (člen 15), lahko povzročijo težave v zvezi z njihovo uporabo, zlasti zaradi dejstva, da zaprošeno sodišče sodišča, ki je zaprosilo, pogosto ne obvesti pravočasno, da je prevzelo pristojnost.

V nujnih primerih morajo sodišča države članice morda sprejeti začasne ukrepe glede otroka, ki se nahaja na njihovem ozemlju, tudi če niso pristojna za odločanje o glavni stvari (člen 20). Sodišče je dalo smernice o uporabi začasnih ukrepov v primerih ugrabitve otroka. Pojasnilo je, da sodišče države članice, v katero je bil otrok ob ugrabitvi odpeljan, ne sme sprejeti začasnega ukrepa, na podlagi katerega bi se otroka, ki je na njenem ozemlju, v varstvo in vzgojo dodelilo enemu od staršev, če je pristojno sodišče druge države članice pred ugrabitvijo že začasno zaupalo varstvo in vzgojo drugemu od staršev in je bila ta sodna odločba v tej državi članici razglašena za izvršljivo[31].

Pojavilo se je vprašanje glede razlage pravila o litispendenci, v skladu s katerim mora sodišče, ki je drugo začelo postopek, prekiniti postopek, dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, da se preprečijo vzporedni postopki v različnih državah članicah in protislovne odločitve[32]. Sodišče je pojasnilo, da se to pravilo ne uporablja, kadar sodišče, ki prvo začne postopek v zvezi s starševsko odgovornostjo, začne zgolj postopek za sprejetje začasnih ukrepov in je sodišče, ki drugo začne postopek na podlagi zahtevka za sprejetje enakih ukrepov, sodišče druge države članice, ki je pristojno za odločanje o glavni stvari[33].

Treba bi bilo proučiti, v kolikšni meri bi bilo mogoče razlago Sodišča vključiti v Uredbo in kako bi bilo mogoče izboljšati praktično uporabnost nekaterih določb.

1.3       Vprašanja pristojnosti, ki so skupna zakonskim sporom in sporom v zvezi s starševsko odgovornostjo

V zakonskih sporih bo sodišče države članice pristojno, če (i) vsaj eden od zakoncev minimalno obdobje običajno prebiva v tej državi članici ali če (ii) sta oba zakonca državljana te države članice, ne glede na to, ali živita v Uniji ali v tretji državi (člen 3). V skladu z določbami Uredbe glede subsidiarne pristojnosti (člen 7) je dostop zakoncev do sodišča države članice, če sta državljana različnih držav Unije in živita v tretji državi, odvisen od prava vsake države članice[34].

V sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo do otroka je sodišče države članice praviloma pristojno, če otrok v trenutku, ko je sodišče začelo postopek, običajno prebiva v tej državi članici (člen 8). Če ima otrok običajno prebivališče v tretji državi, se lahko pristojnost še vedno določi v državi članici, pod pogojem, da sta starša izrecno sprejela pristojnost in je to v korist otroka (člen 12). Če starša ne soglašata, je možnost za začetek postopka pred sodiščem države članice glede otroka, ki običajno prebiva zunaj Unije, v skladu z določbami o subsidiarni pristojnosti odvisna od prava posamezne države članice (člen 14)[35].

Odsotnost enotnega in izčrpnega pravila o subsidiarni pristojnosti na področju zakonskih sporov in sporov v zvezi s starševsko odgovornostjo povzroča neenak dostop do sodnega varstva za državljane Unije. Pravila držav članic o pristojnosti dejansko temeljijo na različnih merilih in ne zagotavljajo vedno učinkovitega dostopa do sodišča, kljub tesni povezanosti vlagatelja ali nasprotne stranke z državo članico. To lahko vodi do primerov, ko za spor ni pristojna niti država članica niti tretja država[36], in do praktičnih težav, ki izvirajo iz odsotnosti skupnih pravil o učinkih sodnih odločb tretje države v Uniji[37].

Poleg tega Uredba, v nasprotju z najnovejšimi zakonodajnimi instrumenti, kot je uredba o preživninah ali uredba o dedovanju, ne vsebuje določbe forum necessitatis[38]. Takšno podlago pristojnosti je zahteval Evropski parlament v svoji zakonodajni resoluciji z dne 15. decembra 2010 o predlogu za Uredbo Rim III[39].

Odsotnost določb o tem, v katerih primerih se lahko sodišča države članice izrečejo za nepristojna v korist sodišča v tretji državi, povzroča veliko negotovost[40]. Uredba Bruselj I[41] je bila pred kratkim spremenjena s prenovljeno Uredbo Bruselj I[42], da se je med drugim uvedla določba, ki obravnava to vprašanje.

Predlogi Komisije in nedavni razvoj zakonodaje na področju civilnopravnih zadev[43] bi bili lahko v pomoč pri pregledu Uredbe v zvezi z navedenimi vprašanji, pri čemer bi bilo treba upoštevati, da mora pri sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo prevladati načelo koristi otroka.

2.           Priznavanje in izvršljivost

Varstvo otrokovih koristi je eden od glavnih ciljev ukrepanja Unije v smislu določb o priznavanju in izvršljivosti, zlasti s konkretnim sklicevanjem na temeljno pravico otroka, da ohranja stike z obema staršema, kot je določena v členu 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Poleg tega je cilj Uredbe doseči prosti pretok sodnih odločb v vseh zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo[44]. Odprava eksekvature na področju civilnega prava in morebitna uvedba skupnih minimalnih standardov glede priznavanja in izvršljivosti odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo sta bili v stockholmskem programu[45] in stockholmskem akcijskem načrtu[46] opredeljeni kot ključni za prihodnje delo Komisije na področju civilnih zadev.

Uredba je prvi instrument Unije, s katerim je bil odpravljen postopek eksekvature v civilnih zadevah v zvezi z nekaterimi odločbami, in sicer potrjenimi sodnimi odločbami o pravicah do stikov z otrokom in potrjenimi odločbami o vrnitvi otroka v primerih ugrabitve. Poleg tega je bilo načelo vzajemnega priznavanja sodnih odločb razširjeno na vse odločbe o starševski odgovornosti (ki ščitijo otroka ne glede na obstoj zakonskih povezav med staršema). S tem je bila v skladu s stockholmskim programom zaključena prva faza programa vzajemnega priznavanja. Končni cilj je še vedno odprava postopka eksekvature za vse odločbe.

Dejstvo, da se odprava eksekvature ne uporablja za določene kategorije sodnih odločb, vodi do zapletenih, dolgih in dragih postopkov, zlasti pri sodnih odločbah o sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Vodi lahko tudi do protislovnih primerov, ko mora država članica priznati pravice do stikov z otrokom v skladu z Uredbo (in zahtevke za preživnino za otroka v skladu z uredbo o preživninah), medtem ko lahko v isti sodni odločbi istočasno zavrne priznanje pravic do varstva in vzgoje. To je posledica tega, da se lahko na področjih, ki se ne nanašajo na pravice do stikov z otrokom in vrnitvijo otroka v nekaterih primerih ugrabitve, še vedno nasprotuje priznanju sodne odločbe iz razlogov, določenih v Uredbi, in da je pred izvršitvijo sodne odločbe v drugi državi članici potrebna razglasitev izvršljivosti[47].

V zvezi s priznavanjem sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo je uporaba „javnega reda“ kot razloga za nepriznanje redka. Vendar pa se v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo v praksi pojavljajo znatna razhajanja glede širše ali ožje uporabe tega razloga[48]. Poleg tega se v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo kot razlog za ugovor pogosto navaja dejstvo, da je bila sodna odločba izdana, ne da bi bila otroku dana možnost biti zaslišan[49]. V zvezi s tem se pojavljajo posebne težave zaradi dejstva, da imajo države članice različna pravila, ki urejajo zaslišanje otroka.

Težave povzroča tudi dejstvo, da države članice ne razlagajo pojma „izvrševanje“ na enoten način, kar je privedlo do sprejetja neusklajenih politik držav članic glede tega, za katere sodne odločbe o starševski odgovornosti je potrebna razglasitev izvršljivosti. To ima pomembne posledice v primerih, ko na primer sodišče države članice imenuje osebo za skrbnika otroka in ta skrbnik zahteva vročitev potnega lista v drugi državi članici. V takih primerih nekatere države članice zahtevajo le priznanje sodne odločbe o dodelitvi skrbništva, medtem ko druge, ob upoštevanju, da je izdaja potnega lista izvršitveno dejanje, pred izdajo potnega lista zahtevajo razglasitev izvršljivosti sodne odločbe o dodelitvi skrbništva.

Poleg tega bi bilo treba preučiti možnost razširitve odprave eksekvature na druge kategorije odločb v skladu z najnovejšo zakonodajo Unije[50]. V zvezi s tem bi bilo treba za vzpostavitev potrebnih jamstev preveriti uporabo sedanjih razlogov za zavrnitev priznanja in izvršljivosti sodne odločbe. Poleg tega bi lahko uvedba skupnih minimalnih postopkovnih standardov, zlasti v zvezi z zaslišanjem otroka[51], okrepila medsebojno zaupanje med državami članicami ter s tem uporabo določb v zvezi s priznavanjem in izvršljivostjo.

3.           Sodelovanje med osrednjimi organi

Uredba vsebuje določbe o sodelovanju med osrednjimi organi v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. To sodelovanje je bistvenega pomena za učinkovito uporabo Uredbe. Osrednji organi morajo med drugim zbirati in izmenjevati informacije o položaju otroka (na primer v povezavi s postopki v zvezi z varstvom in vzgojo ali vrnitvijo otroka), pomagati nosilcem starševske odgovornosti pri priznavanju in izvrševanju njihovih sodnih odločb (zlasti v zvezi s pravicami do stikov z otrokom in vrnitvijo otroka) ter olajšati mediacijo. Osrednji organi se tudi redno srečujejo v okviru EPM, kjer izmenjujejo mnenja o svojih praksah, pa tudi dvostransko z namenom razpravljanja o postopkih v zadevah, ki so v teku[52].

Sodelovanje med osrednjimi organi, zlasti v dvostranskih razpravah, se je izkazalo za zelo koristno pri čezmejnih ugrabitvah otrok. V zvezi s temi primeri stockholmski program izrecno navaja, da bi bilo treba poleg učinkovitega izvajanja obstoječih pravnih instrumentov na tem področju proučiti tudi možnost uporabe družinske mediacije na mednarodni ravni ob upoštevanju dobrih praks v državah članicah. V skladu s tem je delovna skupina, ustanovljena v okviru EPM, pooblaščena za predlaganje učinkovitih sredstev za izboljšanje uporabe družinske mediacije v primerih mednarodne starševske ugrabitve otrok[53].

Kljub njihovemu na splošno pozitivnemu delovanju se določbe o sodelovanju štejejo za premalo podrobne. Strokovnjaki zlasti poročajo o težavah v zvezi z obveznostjo zbiranja in izmenjave informacij o položaju otroka[54]. Glavne težave so povezane z razlago te določbe, dejstvom, da zahtevki za informacije niso vedno obravnavani pravočasno, in prevajanjem izmenjanih informacij. Poleg tega obstajajo med državami članicami znatne razlike glede pomoči, ki jo osrednji organi zagotavljajo nosilcem starševske odgovornosti, ki zahtevajo izvršitev sodnih odločb v zvezi s pravicami do stikov z otrokom.

Učinkovitost določb o sodelovanju bi se lahko izboljšala po zgledu drugih instrumentov družinskega prava (zlasti uredbe o preživninah) ali z oblikovanjem smernic za dobro prakso v skladu s smernicami EPM za primere ugrabitve otrok[55]. Poleg tega bo Komisija še naprej prispevala h krepitvi zaupanja med državami članicami, vključno z organi držav članic za zaščito otrok, da bi se izboljšalo razumevanje čezmejnega okvira in povečala pripravljenost sprejeti odločbe, ki so bile sprejete v drugi državi članici.

4.           Čezmejna starševska ugrabitev otroka: izdaja odločbe o vrnitvi

Če starša živita skupaj, običajno skupaj izvajata starševsko odgovornost do svojih otrok. V primeru prenehanja življenjske skupnosti ali razveze se morata starša sporazumno ali prek sodišča odločiti, kako bosta izvajala svojo odgovornost v prihodnosti. Vendar pa je eno od glavnih tveganj, ki mu je izpostavljen otrok v primerih prenehanja življenjske skupnosti ali razveze, ta, da ga eden od staršev odpelje iz njegove države običajnega prebivališča. Negativne posledice starševske ugrabitve otroka za samega otroka in tudi za zapuščenega starša so dovolj velike, da so bili sprejeti ukrepi tako na mednarodni ravni kot na ravni Unije.

Eden od glavnih ciljev Uredbe je preprečevanje ugrabitev otrok med državami članicami in zaščita otrok pred njihovimi škodljivimi učinki z vzpostavitvijo postopkov za zagotovitev takojšnje vrnitve otroka v državo članico, v kateri je imel neposredno pred ugrabitvijo običajno prebivališče[56]. V zvezi s tem Uredba dopolnjuje Haaško konvencijo iz leta 1980 z razjasnitvijo nekaterih vidikov, zlasti zaslišanja otroka, obdobja za izdajo odločbe po vložitvi zahtevka za vrnitev in razlogov za zavrnitev vrnitve otroka. Uvaja tudi določbe, ki urejajo nasprotujoče si odločbe o vrnitvi in odločbe, da se otrok ne vrne, ki jih izdajo različne države članice.

Sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljnjem besedilu: ESČP) sta v svoji sodni praksi v zvezi z mednarodno ugrabitvijo otrok določili številna načela, pri čemer sta upoštevali zlasti koristi otroka. Sodišče je ohranilo načelo, da je cilj Uredbe preprečevanje ugrabitev otrok med državami članicami in doseganje vrnitve otroka takoj po ugrabitvi[57]. ESČP je odločilo[58], da morajo države članice po ugotovitvi, da je bil otrok neupravičeno premeščen, z ustreznimi in učinkovitimi prizadevanji zagotoviti vrnitev otroka in da odsotnost takšnih prizadevanj pomeni kršitev pravice do družinskega življenja, kot je določena v členu 8 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: EKČP)[59].

Uredba določa, da mora sodišče, pri katerem je bil vložen zahtevek za vrnitev otroka, izdati sodno odločbo najpozneje v šestih tednih po vložitvi zahtevka. Sodiščem držav članic ne uspe vedno izpolniti tega roka[60]. Vendar pa je jasno, kot so potrdili strokovnjaki, da je šesttedenski rok, v katerem mora biti izdana odločba, bistvenega pomena za izražanje pomena hitre vrnitve otroka.

V primerih neskladnosti med odločbo, da se otrok ne vrne, ki jo izda sodišče države članice, v katero je bil otrok ob ugrabitvi odpeljan, in poznejšo odločbo o vrnitvi, ki jo sprejme sodišče izvora, Uredba zagotavlja odločitev v korist slednje, da se zagotovi vrnitev otroka[61]: če jo potrdi sodišče izvora, se za odločbo o vrnitvi uporablja odprava eksekvature, kar pomeni, da je takoj priznana in izvršljiva v državi članici, v katero je bil otrok ob ugrabitvi odpeljan, pri čemer ni treba razglasiti izvršljivosti in ne obstaja možnost nasprotovanja njenemu priznanju[62]. Pred takšno odločbo o vrnitvi ni treba sprejeti končne odločbe o dodelitvi varstva in vzgoje otroka, saj je namen odločbe o vrnitvi tudi prispevati k rešitvi vprašanja varstva in vzgoje otroka[63].

Sodišče izvora bo izdalo potrdilo, priloženo odločbi o vrnitvi, le, če so bila v postopku pred tem uporabljena določena postopkovna jamstva, zlasti če je bila strankam in otroku dana možnost biti zaslišan[64]. Zaradi razlik med državami članicami glede uporabe teh jamstev, zlasti v zvezi z zaslišanjem otroka, se lahko v fazi izvrševanja pojavijo težave.

Glede na navedeno bi se lahko proučilo, ali bi se z vključitvijo ustrezne sodne prakse Sodišča v Uredbo olajšala uporaba določb v zvezi z izdajo odločb o vrnitvi. Treba bi bilo razmisliti tudi o sprejetju minimalnih skupnih standardov v zvezi z zaslišanjem otroka, da se poveča učinkovitost odločb o vrnitvi.

5.           Splošna vprašanja, povezana z izvrševanjem

Pri obravnavi sporov v zvezi s starševsko odgovornostjo in odločb o vrnitvi v primerih starševske ugrabitve otrok se porajajo številna medsektorska vprašanja.

Uredba določa, da mora biti sodna odločba, ki jo izda sodišče druge države članice in je razglašena za izvršljivo v državi članici izvršitve, izvršena pod enakimi pogoji, kot če bi bila izdana v državi članici izvršitve[65].

Ker postopek izvršitve ureja pravo države članice izvršitve in med nacionalnimi zakonodajami obstajajo razlike, se pojavljajo težave v zvezi z izvrševanjem odločb o starševski odgovornosti. Nekateri nacionalni sistemi ne vsebujejo posebnih pravil za izvrševanje odločb družinskega prava in stranke morajo uporabljati postopke, ki so na voljo za običajne odločbe v civilnih ali gospodarskih zadevah in ki ne upoštevajo dejstva, da čas na področju starševske odgovornosti teče nepovratno[66]. Uporaba različnih postopkov v državah članicah (na primer v zvezi s pravico do pritožbe, ki začasno odpravlja učinke sodne odločbe) zato ne more zagotavljati učinkovitega in hitrega izvrševanja sodnih odločb.

Zlasti v zvezi z izvrševanjem odločb o vrnitvi v primerih starševske ugrabitve otrok Uredba določa, da mora potrjeno odločbo o vrnitvi, ki jo je izdalo sodišče izvora, izvršiti država članica izvršitve pod enakimi pogoji, kot če bi bila izdana v tej državi, in da odločbe ni mogoče izvršiti, če ni združljiva s poznejšo izvršljivo sodno odločbo[67].

Sodišče je v svoji sodni praksi okrepilo položaj sodišč izvora. V skladu s tem na sodiščih države članice izvršitve ni mogoče uveljaviti nobenega tožbenega razloga za izpodbijanje izvršitve potrjene odločbe o vrnitvi in poznejša izvršljiva sodna odločba se lahko nanaša le na sodno odločbo, ki jo je izdalo sodišče izvora. Poleg tega so sodišča izvora edina pooblaščena za proučitev izzivov v zvezi z njihovo pristojnostjo, zahtevkom za začasen odlog izvršitve potrjene odločbe o vrnitvi in spremembo okoliščin po izdaji potrjene odločbe, ki bi utegnila močno ogrožati dobrobit otroka[68]. Prav tako sodišče v državi članici izvršitve ne sme nasprotovati izvršitvi potrjene odločbe o vrnitvi iz razloga, da je sodišče izvora morda kršilo določbe o potrdilu, ki se razlagajo v skladu s členom 24 Listine, ki določa pravice otrok, saj je presoja o tem, ali obstaja takšna kršitev, v izključni pristojnostni sodišča izvora[69]. ESČP v svoji sodni praksi uporablja podobne argumente[70].

V praksi še vedno obstajajo ovire v zvezi z dejanskim izvrševanjem odločb o vrnitvi[71], bodisi z izvrševanjem odločbe o vrnitvi, ki jo je izdalo sodišče države članice, v katero je bil otrok ob ugrabitvi odpeljan, na ozemlju te države članice[72] ali z izvrševanjem odločbe o vrnitvi, o kateri je bilo izdano potrdilo in ki jo je izdalo sodišče izvora, v navedeni državi članici. Ker se za postopke izvršitve uporablja pravo države članice izvršitve, se izvrševanje med državami članicami razlikuje. V nekaterih državah članicah lahko postopki izvršitve dejansko trajajo več kot eno leto, saj izvršilna sodišča ponovno proučijo vsebino zadeve[73], medtem ko je treba odločbe o vrnitvi izvršiti takoj. V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da četudi ni namen Uredbe poenotiti vsebinska in postopkovna pravila držav članic, je pomembno, da uporaba nacionalnih pravil ne vpliva na koristne učinke Uredbe[74]. ESČP je prav tako poudarilo, da postopki v zvezi z vrnitvijo otroka in izvršitvijo pravnomočne odločbe, ki vključuje vrnitev otroka, zahtevajo nujno obravnavo, saj ima lahko potek časa nepopravljive posledice za odnose med otrokom in staršem, s katerim ne živi. Primernost ukrepa je treba zato oceniti glede na hitrost njegovega izvajanja[75].

Glavni politični cilj Unije na področju civilnega procesnega prava je, da meje med državami članicami ne bi smele predstavljati ovire za izvrševanje odločb v civilnih zadevah. Da bi se Uredba učinkoviteje uporabljala, še posebej na kritičnem področju vrnitve otroka, bo Komisija pregledala izvrševanje odločb na tem področju.

6.         Namestitev otroka v drugo državo članico

Člen 56 Uredbe vsebuje posebne določbe o namestitvi otroka v oskrbo zavoda ali rejniške družine v drugi državi članici. Kadar sodišče države članice razmišlja o namestitvi otroka v drugo državo članico in se v državi gostiteljici za namestitev otroka v okviru te države zahteva posredovanje javnega organa, se mora sodišče posvetovati z osrednjim ali drugim pristojnim organom v državi gostiteljici in pred sprejetjem odločbe o namestitvi pridobiti njegovo soglasje. Trenutno postopke posvetovanja in soglasja ureja notranje pravo države članice gostiteljice, kar pomeni, da se uporabljajo različni notranji postopki držav članic. Osrednji organi morajo na zahtevo sodelovati pri zagotavljanju informacij in pomoči[76].

Sodišče je potrdilo, da morajo biti sodne odločbe o namestitvi, preden jih je mogoče izvršiti v državi članici gostiteljici, razglašene za izvršljive v navedeni državi članici. Eden od mogočih razlogov za nasprotovanje razglasitvi izvršljivosti odločbe o namestitvi otroka v drugo državo članico je neupoštevanje postopka, določenega v členu 56 Uredbe[77], da bi se preprečila naložitev izvedbe ukrepa državi gostiteljici. Da se Uredbi ne bi odvzel njen polni učinek, je Sodišče dodalo, da mora biti odločba v zvezi z zahtevo za razglasitev izvršljivosti sprejeta posebej hitro in da pritožbe, vložene zoper to odločbo, ne bodo imele odložilnega učinka[78]. Ne glede na te ugotovitve pa je po poročanju strokovnjakov uporaba postopka eksekvature pri odločbah o namestitvi zelo zamudna z vidika otrokovih potreb.

Zato bi se lahko za rešitev navedenih težav proučila uporaba skupnega, enotnega postopka, ki omogoča hitrejšo in učinkovitejšo uporabo določb o namestitvi otroka v drugo državo članico.

Zaključek

Uredba je dobro delujoč instrument, ki prinaša pomembne koristi za državljane. S celovitim sistemom pravil o pristojnosti, učinkovitim sistemom sodelovanja med osrednjimi organi držav članic, preprečevanjem vzporednih postopkov ter prostim pretokom sodnih odločb, javnih listin in dogovorov je olajšala reševanje vedno večjega števila čezmejnih zakonskih sporov in sporov v zvezi s starševsko odgovornostjo. Določbe o vrnitvi otroka, ki dopolnjujejo Haaško konvencijo iz leta 1980 in so namenjene preprečevanju starševske ugrabitve otrok med državami članicami, so bile ocenjene kot posebej koristne.

Vendar pa podatki in predhodne povratne informacije strokovnjakov kažejo, da bi bilo mogoče obstoječa pravila izboljšati. Za celovito proučitev vprašanj, opredeljenih v tem poročilu, namerava Komisija začeti novo politično vrednotenje obstoječih pravil in njihovega učinka na državljane. V ta namen bo začela tudi javno posvetovanje. Komisija bo na podlagi vrednotenja in odgovorov na javno posvetovanje sprejela ustrezne ukrepe.

Priloga

Študija iz leta 2012 o evropskem okviru za mednarodno zasebno pravo: Current gaps and future perspectives (Obstoječe vrzeli in pričakovanja za prihodnost), ki so jo pripravili: prof. dr. Xandra Kramer (znanstvena direktorica), Michiel de Rooij, magister prava (vodja projekta), dr. Vesna Lazić, dr. Richard Blauwhoff in Lisette Frohn, magistra prava, na voljo na:

http://www.europarl.europa.eu/document/activities/cont/201212/20121219ATT58300/20121219ATT58300EN.pdf.

Študija iz leta 2010 o starševski odgovornosti, pravici do varstva in vzgoje otroka in pravici do stikov z otrokom pri čezmejnih razvezah, ki jo je pripravil Institut Suisse de droit comparé (ISDC), na voljo na:

http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/etudes/join/2010/425615/IPOL-PETI_ET(2010)425615_EN.pdf.

Študija iz leta 2010 o čezmejnem uveljavljanju pravic do stikov z otrokom, ki jo je pripravila dr. Gabriela Thoma-Twaroch, predsednica okrožnega sodišča v Josefstadtu, na voljo na:

http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/note/join/2010/432735/IPOL-JURI_NT(2010)432735_EN.pdf.

Študija iz leta 2010 o razlagi izjeme javnega reda iz instrumentov EU za zasebno mednarodno in procesno pravo, ki sta jo pripravila prof. Burkhard Hess in prof. Thomas Pfeiffer z Univerze v Heidelbergu, na voljo na:

http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/etudes/join/2011/453189/IPOL-JURI_ET(2011)453189_EN.pdf.

Poročevalna študija iz leta 2007 o subsidiarni pristojnosti, ki jo je pripravil prof. A. Nuyts, na voljo na:

http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/civil/studies/doc_civil_studies_en.htm.

Primerjalna študija iz leta 2007 o postopkih uveljavljanja družinskih pravic, ki jo je pripravil T.M.C. ASSER Institut, na voljo na:

http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/civil/studies/doc_civil_studies_en.htm.

Študija iz leta 2006 kot podlaga za naknadno oceno učinka predloga Komisije o pristojnosti in pravu, ki se uporablja v zadevah, povezanih z razvezo, ki jo je pripravil Evropski konzorcij za ocenjevanje politik (EPEC) – Delovni dokument služb Komisije – Ocena učinka SEC(2006) 949.

Ocena iz leta 2002 o praktičnih težavah, ki izvirajo iz neusklajenosti izbire prava v zadevah, povezanih z razvezo, ki jo je pripravil T.M.C. ASSER Institut, na voljo na:

http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/civil/studies/doc_civil_studies_en.htm.

[1]               Leta 2011 je v 27 državah članicah Unije prebivalo 33,3 milijona tujih državljanov, kar je 6,6 % celotnega prebivalstva. Večina, tj. 20,5 milijona, so bili državljani držav, ki niso članice Unije, medtem ko je bilo preostalih 12,8 milijona državljanov drugih držav članic Unije. Ker se lahko državljanstvo sčasoma spremeni, je koristno predstaviti tudi informacije po državah rojstva. Leta 2011 je bilo v Uniji 48,9 milijona državljanov, rojenih v tujini, kar je 9,7 % celotnega prebivalstva. Od tega jih je bilo 32,4 milijona rojenih zunaj Unije, 16,5 milijona pa jih je bilo rojenih v drugi državi članici Unije (Statistics in Focus, 31/2012: „Skoraj dve tretjini tujcev, ki živijo v državah članicah EU, so državljani držav zunaj EU-27“, Eurostat).

[2]               Uredba Sveta (ES) št. 1347/2000 z dne 29. maja 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo obeh zakoncev do otrok, UL L 160, 30.6.2000, spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2116/2004 z dne 2. decembra 2004, UL L 367, 14.12.2004.

[3]               Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, UL L 338, 23.12.2003, str. 1.

[4]               V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri Uredbi in zato zanjo ni zavezujoča niti se zanjo ne uporablja. V tem poročilu izraz „država članica“ ne vključuje Danske.

[5]               Konvencija se uporablja v vseh državah članicah.

[6]               Odločba Sveta z dne 19. decembra 2002, ki pooblašča države članice, da v interesu Skupnosti podpišejo Haaško konvencijo iz leta 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, priznavanju, izvršitvi in sodelovanju na področju starševske odgovornosti in ukrepov za zaščito otrok, UL L 48, 21.2.2003, str. 1. Konvencija se uporablja v vseh državah članicah razen Belgije in Italije, ki sta Konvencijo podpisali, vendar je še nista ratificirali.

[7]               Ta uredba se uporablja: (i) kadar je otrokovo običajno prebivališče v državi članici ter (ii) v zvezi s priznavanjem in izvrševanjem sodnih odločb, izdanih v državi članici, tudi če je otrokovo običajno prebivališče v tretji državi, ki je pogodbenica Konvencije (člen 61).

[8]               Haaški program: krepitev svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji, ki ga je Evropski svet sprejel 4.–5. novembra 2004.

[9]               Predlog uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 2201/2003 glede pristojnosti in o uvedbi pravil v zvezi s pravom, ki se uporablja v zakonskih sporih COM (2006) 399 final).

[10]             UL C 109, 16.4.2013, str. 7.

[11]             Predlog sklepa Sveta št. …/2010/EU o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti (COM(2010) 104 final – 2010/0066 (APP)); predlog uredbe Sveta o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (COM(2010) 105 final-2010/0067 (CNS)).

[12]             Sklep Sveta z dne 12. julija 2010 o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (2010/405/EU), UL L 189, 22.7.2010, str. 12. Medsebojno okrepljeno sodelovanje je vzpostavilo naslednjih 14 držav članic: Belgija, Bolgarija, Nemčija, Španija, Francija, Italija, Latvija, Luksemburg, Madžarska, Malta, Avstrija, Portugalska, Romunija in Slovenija.

[13]             Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti, UL L 343, 29.12.2010, str. 10. Uredba Rim III se od 21. junija 2012 uporablja v 14 prvotnih državah članicah.

[14]             Uredba Rim III se bo v Litvi začela uporabljati 22. maja 2014 (UL L 323, 22.11.2012, str. 18), v Grčiji pa 29. julija 2015 (UL L 23, 28.1.2014, str. 41).

[15]             Člen 65 določa, da Komisija do 1. januarja 2012 predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o uporabi Uredbe na podlagi informacij, ki jih zagotovijo države članice.

[16]             Zlasti razpravah v okviru srečanj EPM in odgovorov EPM na vprašalnik Komisije iz leta 2013. Glej tudi priročnik EPM o dobrih praksah in skupnih minimalnih standardih, na voljo na: https://e-justice.europa.eu/content_parental_responsibility-46-en.do.

[17]             Glej Prilogo k temu poročilu.

[18]             COM(2005) 82 final.

[19]             Od približno 122 milijonov zakonskih zvez v Uniji je čezmejni element prisoten pri približno 16 milijonih zvez (13 %). Od 2,4 milijona zakonskih zvez, ki so bile sklenjene v Uniji leta 2007, jih je približno 300 000 sodilo v to kategorijo. Enako velja za 140 000 (13 %) od 1 040 000 razvez v Uniji istega leta (glej Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Odprava nejasnosti v zvezi s premoženjskimi razmerji mednarodnih parov, COM(2011) 125 final). Po podatkih Eurostata iz leta 2010 je v Uniji vsako leto sklenjenih več kot 2,2 milijona novih zakonskih zvez, razveže pa se približno 1 milijon parov.

[20]             Pojavile so se na primer težave v zvezi z razlago razlogov za pristojnost na podlagi „državljanstva obeh zakoncev“ (člen 3(1)(b)), kadar imata oba zakonca z dvojnim državljanstvom državljanstvi istih dveh držav članic. Sodišče je ob sklicevanju na izbiro posameznikov glede pristojnega sodišča, zlasti v primerih, ko se uveljavlja pravica oseb do prostega gibanja, navedlo, da te določbe ni mogoče razlagati tako, da se lahko upošteva le „učinkovito“ državljanstvo. Pristojna so sodišča držav članic, katerih državljana sta zakonca, in zakonca se lahko za sodišče države članice odločita po lastni izbiri; zadeva C-168/08, Hadadi, ZOdl. 2009, str. I-06871, točke 52, 53, 58.

[21]             Eden od ciljev predloga Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe je bil preprečiti takšno „hitenje na sodišče“ z vzpostavitvijo usklajenih kolizijskih pravil v vseh državah članicah. Uvedba usklajenih kolizijskih pravil bi zmanjšala tveganje „hitenja na sodišče“, saj bi moralo vsako sodišče v EU, pred katerim se začne postopek, uporabljati pravo, ki ga določajo skupna pravila. Ker se Uredba Rim III o pravu, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti, ne uporablja za vse države članice, težava v zvezi s „hitenjem na sodišče“ še vedno ostaja.

[22]             Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah, UL L 7, 10.1.2009, str. 1 (v nadaljnjem besedilu: uredba o preživninah).

[23]             Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, UL L 201, 27.7.2012, str. 107 (v nadaljnjem besedilu: uredba o dedovanju).

[24]             Predlog Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe, str. 5.

[25]             Predlog Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe, str. 8. Glej tudi zadevo C-68/7, Sundelind Lopez, ZOdl. 2007, str. I-10403.

[26]             Predlog Komisije za uredbo Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema, COM(2011) 126 final (v nadaljnjem besedilu: predlog Komisije na področju premoženjskih razmerij med zakoncema); uredba o preživninah; uredba o dedovanju.

[27]             V 28 državah članicah Unije se vsako leto rodi več kot 5 milijonov otrok (statistika Eurostata za obdobje 2004–2011). Leta 2010 se je približno 38,3 % otrok rodilo izven zakonske zveze, medtem ko je leta 1990 delež takšnih otrok znašal 17,4 % (Eurostat).

[28]             Sodišče je zagotovilo smernice za razlago pojma običajnega prebivališča v zadevi C-523/07, A., ZOdl. 2009, str. I-02805, in zadevi C-497/10 PPU, Mercredi, ZOdl. 2010, str. I-14309. V zvezi s členoma 8 in 10 je Sodišče zlasti navedlo, da običajno prebivališče otroka ustreza kraju, ki pomeni neko vključenost otroka v družbeno in družinsko okolje, ter da mora običajno prebivališče otroka ugotoviti nacionalno sodišče, pri čemer upošteva vse dejanske okoliščine posameznega primera.

[29]             Razlago slednjega pogoja je Sodišče pojasnilo v zadevi C-211/10 PPU, Povse, ZOdl. 2010, str. I-06673. Sodišče je odločilo, da začasni ukrep, ki ga je izdalo sodišče izvora, ni „odločba o varstvu in vzgoji otroka, ki ne nalaga vrnitve otroka“ in zato ne more biti podlaga za prenos pristojnosti na sodišča države članice, v katero je bil otrok nezakonito premeščen. Če bi namreč začasna odločba povzročila izgubo pristojnosti v zvezi z vprašanjem vzgoje in varstva otroka, bi utegnilo biti pristojno sodišče države članice otrokovega prejšnjega običajnega prebivališča odvrnjeno od sprejetja začasne odločbe, čeprav bi bila v korist otroka (točki 47 in 50).

[30]             Zlasti člen 12(3).

[31]             Zadeva C-403/09 PPU, Detiček, ZOdl. 2009, str. I-12193.

[32]             V zvezi s tem pravilom je Sodišče v zadevi C-497/10 PPU, Mercredi, ZOdl. 2010, str. I-14309, navedlo, da odločbe sodišča ene države članice, s katerimi se na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 zavrne zahteva za čimprejšnjo vrnitev otroka v območje pristojnosti sodišča druge države članice in ki se nanašajo na starševsko odgovornost glede tega otroka, ne vplivajo na odločbe, ki jih je treba v tej drugi državi članici izdati na podlagi tožb v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki so bile vložene prej in o katerih še ni bilo odločeno.

[33]             Zadeva C-296/09, Purrucker II, ZOdl. 2010, str. I-11163.

[34]             Glej predlog Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe, Delovni dokument služb Komisije SEC(2006) 949 – Ocena učinka in študijo o subsidiarni pristojnosti, navedeno v Prilogi k temu poročilu.

[35]             Študija o subsidiarni pristojnosti iz Priloge k temu poročilu kaže, da se pravila o pristojnosti močno razlikujejo med državami članicami. Najpomembnejša razlika je, da v približno polovici držav članic državljanstvo otroka (ali katerega koli od staršev, ki pogosto sovpada z državljanstvom otroka) zadostuje za določitev pristojnosti v državi članici takšnega državljanstva, medtem ko v drugi polovici držav članic temu ni tako. Čeprav lahko v nekaterih od teh slednjih držav drugi razlogi za subsidiarno pristojnost v nekaterih okoliščinah dovoljujejo vložitev tožbe v Uniji, za to ne obstaja nobeno jamstvo.

[36]             To bi se lahko zgodilo na primer pri zakonskih sporih, če zakonca živita v tretji državi, v kateri pravila o pristojnosti temeljijo izključno na državljanstvu zakoncev, ali če zakonca živita v različnih tretjih državah in prebivališče samo enega od zakoncev ne zadostuje za določitev pristojnosti ter pristojnost ni na voljo v državi zadnjega običajnega prebivališča zakonca. Kot praktičen primer je mogoče navesti primer italijanskega državljana in njegove nizozemske soproge, ki sta se poročila v afriški državi in tam živela nekaj let (gre za konkreten primer iz študije o evropskem okviru za mednarodno zasebno pravo, navedene v Prilogi k temu poročilu). Soproga, diplomatka, se je zaradi poklicnih razlogov z možem preselila v azijsko državo. V določenem trenutku se je par želel razvezati, vendar se je izkazalo, da to v azijski državi njunega prebivališča ni mogoče. Prav tako ni bila na voljo pristojnost na podlagi nizozemskih ali italijanskih subsidiarnih pravil o pristojnosti v zadevah, povezanih z razvezo. V takšnih okoliščinah bi imelo sodišče države članice pristojnost na podlagi Uredbe le, če bi imela oba zakonca državljanstvo iste države članice.

[37]             Glej študijo o subsidiarni pristojnosti iz Priloge k temu poročilu.

[38]             Temelj pristojnosti, ki izjemoma dovoljuje, da je sodišče države članice pristojno za zadevo, ki je povezana s tretjo državo, da se preprečijo zlasti primeri odklonitve pravnega varstva, na primer, če se postopek v zadevni tretji državi izkaže za neizvedljivega (na primer zaradi državljanske vojne); glej uvodno izjavo 16 uredbe o preživninah. Običajno se šteje (in je bilo tudi poudarjeno med parlamentarnimi razpravami v nekaterih državah članicah), da ta „nujna“ pristojnost temelji na pravici do poštenega sojenja na podlagi člena 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah ali da jo ta pravica celo nalaga – študija o subsidiarni pristojnosti, str. 64.

[39]             Resolucija P7_TA(2010)0477, točka 3.

[40]             Zlasti za spore v zvezi s starševsko odgovornostjo v tretjih državah, ki niso pogodbenice Haaške konvencije iz leta 1996. Glej študijo o subsidiarni pristojnosti iz Priloge k temu poročilu.

[41]             Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, UL L 12, 16.1.2001, str. 1.

[42]             Uredba Sveta (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenova), UL L 351, 20.12.2012, str. 1 (v nadaljnjem besedilu: prenovljena Uredba Bruselj I).

[43]             Uredba o preživninah; predlog Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe; predlog Komisije na področju premoženjskih razmerij med zakoncema; predlog Komisije o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb na področju premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti (COM(2010) 127 final); uredba o dedovanju; prenovljena Uredba Bruselj I.

[44]             Uredba določa, da je treba javne listine in dogovore razglasiti za izvršljive pod enakimi pogoji kot sodne odločbe, če so izvršljivi v njihovi državi članici izvora. Težave povzroča dejstvo, da se potrdila, ki se uporabljajo v postopku eksekvature, nanašajo le na „sodne odločbe“.

[45]             Stockholmski program (dokument Sveta št. 17024/09 JAI 896), odstavka 3.1.2 in 3.3.2.

[46]             Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Ekonomsko-socialnemu odboru „Zagotavljanje območja svobode, varnosti in pravice za državljane Evrope – Akcijski načrt izvajanja stockholmskega programa“ z dne 20. aprila 2010, COM(2010) 171 final, str. 10, 12, 23.

[47]             V zadevi C-195/08 PPU, Rinau, ZOdl. 2008, str. I-05271, je Sodišče pojasnilo, da lahko, razen za sodne odločbe, o katerih je bilo izdano potrdilo in za katere je bil odpravljen postopek eksekvature, vsaka zainteresirana stran predlaga, naj se sodna odločba ne prizna, tudi če predhodno ni bil vložen zahtevek za priznanje sodne odločbe. V zadevi C-256/09, Purrucker I, ZOdl. 2010, str. I-07353, je Sodišče potrdilo, da določbe o priznavanju in izvrševanju ne veljajo za začasne ukrepe v zvezi s pravicami do varstva in vzgoje, ki sodijo v področje uporabe člena 20.

[48]             Študija o razlagi izjeme javnega reda, navedena v Prilogi k temu poročilu.

[49]             Drugi pogosto navedeni razlogi za nepriznanje sodnih odločb so vročitev dokumentov v primeru sodne odločbe, izdane brez navzočnosti toženca, neupoštevanje postopka, določenega v Uredbi, za namestitev otroka v drugo državo članico in dejstvo, da je bila sodna odločba izdana, ne da bi bila zadevnemu staršu dana možnost biti zaslišan. To so pomembni vidiki, ki se nanašajo na pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, ki jo zagotavlja člen 47 Listine.

[50]             Uredba št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov; Uredba št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog; Uredba št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti; uredba o preživninah; prenovljena Uredba Bruselj I.

[51]             Glej na primer tudi obravnavo prihodnjih minimalnih standardov o vročanju pisanj – Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Ekonomsko-socialnemu odboru o uporabi Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah.

[52]             Od leta 2010 se je na dvostranskih sestankih razpravljalo o 155 primerih.

[53]             Glej dokument Sveta 16121/10, JUSTCIV 194 z dne 12. novembra 2010, Zaključki ministrskega seminarja, ki ga je organiziralo belgijsko predsedstvo v zvezi z mednarodno družinsko mediacijo v primerih mednarodne ugrabitve otrok, na voljo na http://register.consilium.europa.eu.

[54]             Člen 55(a).

[55]             Smernice EPM o dobrih praksah in skupnih minimalnih standardih:

                https://e-justice.europa.eu/content_parental_responsibility-46-en.do.

[56]             Leta 2008 je bilo med državami članicami vloženih 706 zahtevkov za vrnitev otroka. Statistični podatki kažejo, da je bil leta 2008 skupni delež vrnitev med državami članicami 52 %, medtem ko je bil ta delež v primerih, ko je bila država prosilka tretja država, 39 %: Statistična analiza zahtevkov, vloženih leta 2008 v skladu s Haaško konvencijo z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok – Del II – Regionalno poročilo, predhodni dokument št. 8 B – posodobitev iz novembra 2011 za posebno komisijo iz junija 2011, na voljo na http://www.hcch.net.

[57]             Zadeva C-195/09 PPU, Rinau, ZOdl. 2008, str. I-05271, točka 52.

[58]             Glej na primer zadeve Šneersone in Kampanella proti Italiji (pritožba št. 14737/09), točka 85(iv); Iglesias Gil in A.U.I. proti Španiji (pritožba št. 56673/00); Ignaccolo-Zenide proti Romuniji (pritožba št. 31679/96), Maire proti Portugalski (pritožba št. 48206/99); PP proti Poljski (pritožba št. 8677/03) in Raw proti Franciji (pritožba št. 10131/11).

[59]             ESČP je v nekaterih zadevah tudi odločilo, da lahko vrnitev otroka pomeni kršitev člena 8 EKČP, zlasti kjer je ugotovilo, da zaprošeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo resnosti težav, ki bi jih otrok verjetno imel ob vrnitvi v svojo državo izvora, da zaprošeno sodišče ni moglo na podlagi informacij ugotoviti, ali je obstajalo tveganje v smislu člena 13(b) Haaške konvencije iz leta 1980, ali zaprošeno sodišče ni izvedlo učinkovite preiskave trditev vlagatelja v skladu s členom 13(b) Haaške konvencije iz leta 1980. Glej na primer zadeve Šneersone in Kampanella proti Italiji (pritožba št. 14737/09), točka 95; B proti Belgiji (pritožba št. 4320/11), točka 76; X proti Latviji (pritožba št. 27853/09), točka 119.

[60]             Leta 2008 je bilo v šestih tednih rešenih 15 % zahtevkov med državami članicami: glej statistično analizo iz opombe 56.

[61]             Člen 11(8) in člen 42.

[62]             Ker je namen Uredbe zagotoviti hitro vrnitev otroka, zoper izdajo potrdila sodišča izvora v zvezi z njegovo odločbo o vrnitvi ne more biti vložena pritožba in edini tožbeni razlogi, ki se lahko uporabijo v zvezi s potrdilom, so tisti, katerih namen je doseči njegov popravek ali izraziti dvome o njegovi verodostojnosti v skladu z zakonodajo države članice izvora; člen 43(2) in zadeva C-211/10 PPU, Povse, ZOdl. 2010, str. I-06673, točka 73.

[63]             Zadeva C-211/10 PPU, Povse, ZOdl. 2010, str. I-06673, točka 53. V skladu z zadevo C-195/08 PPU, Rinau, ZOdl. 2008, str. I-05271, po sprejetju odločbe, da se otrok ne vrne, in potem, ko je o njej obveščeno sodišče izvora, za namen izdaje potrjene odločbe o vrnitvi s strani sodišča ni pomembno, ali odločba, da se otrok ne vrne, še ni postala pravnomočna ali je bila zavrnjena, saj do vrnitve otroka dejansko ni prišlo.

[64]             Podobna jamstva veljajo za potrjene odločbe v zvezi s pravicami do stikov z otrokom.

[65]             Člen 47.

[66]             Glej primerjalno študijo o postopkih uveljavljanja družinskih pravic iz Priloge k temu poročilu.

[67]             Enake določbe o izvrševanju veljajo v zvezi s potrjenimi sodnimi odločbami, ki se nanašajo na pravice do stikov z otrokom; člen 47.

[68]             Zadeva C-211/10 PPU, Povse, ZOdl. 2010, str. I-06673, točke 74–83.

[69]             Zadeva C-491/10, Zarraga, ZOdl. 2010, str. I-14247.

[70]             Zadeva Povse proti Avstriji (pritožba št. 3890/11), točki 81–82.

[71]             Pritožbe državljanov se večinoma nanašajo na obremenjujoče postopke izvršitve, dolgotrajne postopke in različne prakse nacionalnih organov.

[72]             Glej na primer zadeve ESČP PP proti Poljski (pritožba št. 8677/03); Shaw proti Madžarski (pritožba št. 6457/09); Raw in drugi proti Franciji (pritožba št. 10131/11).

[73]             Določbe o izvrševanju v nekaterih državah članicah na primer dovoljujejo vložitev pritožb zoper naloge za izvršbo.

[74]             Zadeva C-195/08 PPU, Rinau, ZOdl. 2008, str. I-05271, točka 82.

[75]             Glej na primer Shaw proti Madžarski (pritožba št. 6457/09) in Raw proti Franciji (pritožba št. 10131/11).

[76]             Člen 55(d).

[77]             Člena 31(2) in 23(g).

[78]             Zadeva C-92/12 PPU, Health Service Executive.