Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o varovanju nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo neupravičeno pridobitvijo, uporabo in razkritjem /* COM/2013/0813 final - 2013/0402 (COD) */
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM 1 OZADJE PREDLOGA Evropa je na
področju znanosti in inovacij izredno močna in ima potencial, da na
tem področju postane vodilna v svetu. Težnje k znanstveni kakovosti niso
zgolj cilj raziskovalcev, ampak so tudi vir znatnih donosov v javnem in
zasebnem sektorju. Kljub temu gospodarske družbe v EU na splošno ne vlagajo
dovolj v raziskave in razvoj v
primerjavi z njenimi pomembnimi trgovinskimi partnericami, zlasti ZDA in Japonsko. Naložbe gospodarskih družb v
raziskave in razvoj, ki ne dosegajo optimalne ravni, negativno vplivajo na uvajanje novih izdelkov, procesov,
storitev ter strokovnega znanja in izkušenj. Zato je zaželeno, da se izboljšajo pogoji za inovacijske poslovne dejavnosti.
V okviru širše strategije Evropa 2020 se je Komisija zavezala k oblikovanju
Unije inovacij, da bi zaščitila naložbe v bazo znanja, zmanjšala drago
razdrobljenost in Evropo preoblikovala v bolj ugodno okolje za inovacije.
Inovativnosti naklonjeno okolje bi moralo predvsem spodbuditi zasebni sektor, da
bi v večjem obsegu vlagal v raziskave in razvoj, in sicer prek širšega,
tudi čezmejnega sodelovanja na področju raziskav in razvoja ter
tehnološkega razvoja med univerzami in industrijo, odprtih inovacij in prek
izboljšanega vrednotenja intelektualne lastnine, tako da bi v raziskave
usmerjeni in inovativni gospodarski subjekti lažje dostopali do rizičnega
kapitala in financiranja. Uresničevanje teh ciljev izključno na
nacionalni ravni ni dovolj in bi povzročilo neučinkovito podvajanje
prizadevanj v Uniji. Z drastičnim znižanjem transakcijskih
stroškov v digitalnem gospodarstvu so se pojavile nove oblike sodelovanja z
odprto znanostjo in odprtimi inovacijami, iz česar pogosto izhajajo novi
poslovni modeli za uporabo tako so-ustvarjenega znanja. Kljub temu so pravice
intelektualne lastnine bistveni del inovacijske politike. Inovatorjem in
ustvarjalcem zagotavljajo način apropriacije produktov lastnih
prizadevanj, ki so nematerialni, s tem pa ustrezno spodbujajo naložbe v nove
rešitve, izume ter strokovno znanje in izkušnje. Te pravice so namenjene
zaščiti rezultatov ustvarjalnih prizadevanj ali iznajdb, vendar je njihovo
področje uporabe omejeno. Med raziskovanjem in ustvarjanjem se
običajno zbirajo in razvijajo pomembne informacije, ki postopoma tvorijo
znanje precejšnje gospodarske vrednosti, ki pa pogosto ni upravičeno do
zaščite v okviru pravic intelektualne lastnine, je pa vseeno enako
pomembno za inovacije in za konkurenčnost gospodarskih družb na splošno.
Ko gospodarske družbe, laboratoriji, univerze in tudi posamezni izumitelji in
ustvarjalci poskušajo zaščititi tovrstno premoženje ter pridobiti
financiranje in naložbe, morajo poskrbeti, da intelektualna lastnina ostane
tajna. Pri tem uporabljajo najbolj zanesljivo in uveljavljeno obliko apropriacije
dragocenih informacij, tj. zaupnost. Ker raziskave temeljijo na preteklem delu,
pomenijo izmenjave znanja in novih ugotovitev pomemben vzvod za prihodnje
inovacije. Odvisno od poslovnega modela, ki ga uporablja inovator, obstajajo
primeri, ko je lahko zaupnost nujna osnova, v katero je mogoče vpeti
intelektualno lastnino za prihodnje izkoriščanje v inovacijah in
povečanje konkurenčnosti. Vsaka pravica intelektualne lastnine se
začne s skrivnostjo. Pisatelji ne razkrijejo zgodbe, ki jo pišejo
(prihodnja avtorska pravica), izdelovalci avtomobilov ne delijo z javnostjo
prvih skic novega modela (prihodnji model), gospodarske družbe ne razkrijejo
predhodnih rezultatov svojih tehnoloških poskusov (prihodnji patent),
gospodarske družbe zadržijo informacije o izdaji novega izdelka z blagovno
znamko (prihodnja blagovna znamka) itd. V pravni terminologiji se informacije, katerih
zaupnost je potrebna za zaščito konkurenčne prednosti, imenujejo
„poslovne skrivnosti“, „nerazkrite informacije“, „poslovno zaupne informacije“ ali
„tajno strokovno znanje in izkušnje“. V poslovnih in akademskih krogih se za te
informacije včasih uporabljajo tudi izrazi kot sta „zaščiteno znanje
in izkušnje“ ali „zaščitena tehnologija“. Poslovne skrivnosti so ravno tako pomembne za
zaščito netehnoloških inovacij. Storitveni sektorji, ki ustvarijo okoli
70 % BDP EU, so zelo razgibani in njihova dinamika je odvisna od
ustvarjanja inovativnega znanja. Toda storitveni sektor se ne zanaša na
tehnološke procese in inovacije izdelkov (kot so zaščiteni s patentom) v
enakem obsegu kot proizvodna industrija. Zaupnost se v tem ključnem delu
evropskega gospodarstva uporablja za izgradnjo in koriščenje t. i.
mehke inovativnosti za konkurenčnost, kar zajema uporabo
najrazličnejših strateških tržnih informacij, ki presegajo tehnološko
znanje, kot so informacije o odjemalcih in dobaviteljih, poslovnih procesih,
poslovnih načrtih, tržnih raziskavah itd. Ekonomisti se strinjajo, da gospodarske družbe
– ne glede na velikost – poslovne skrivnosti vrednotijo vsaj toliko kot druge
oblike intelektualne lastnine. Poslovne skrivnosti so še zlasti pomembne za
mala in srednja podjetja (v nadaljnjem besedilu: MSP) in zagonska podjetja, saj
jim pogosto primanjkuje specializiranega kadra in finančne moči, da
bi uveljavljala, upravljala, izvrševala in branila pravice intelektualne
lastnine. Čeprav poslovne skrivnosti niso
zaščitene kot običajne pravice intelektualne lastnine, so vseeno
ključni dopolnilni instrument za ustrezno apropriacijo intelektualnega
kapitala, ki je gonilo na znanju temelječega gospodarstva 21. stoletja.
Imetnik poslovne skrivnosti nima izključne pravice nad informacijami,
zajetimi v poslovni skrivnosti. Vendar so lahko omejitve uporabe poslovne
skrivnosti za namene spodbujanja ekonomsko učinkovitega in konkurenčnega
procesa upravičene, in sicer v primerih, ko tretja oseba od imetnika
poslovne skrivnosti na nepošten način in proti njegovi volji pridobi
relevantno strokovno znanje in izkušnje ali informacije. Ocena, ali in v
kolikšni meri so potrebne tovrstne omejitve, je za vsak primer posebej predmet
sodne presoje. To pomeni, da imajo konkurenti prosto pot pri
razvijanju in uporabi enakih, podobnih ali alternativnih rešitev, tj.
konkuriranju v inovativnosti, ter bi jih bilo treba k temu spodbujati, vendar
pa zaupnih informacij, ki so jih razvili drugi, ne smejo pridobiti z goljufijo,
krajo ali drugačno prevaro. Medtem ko sta razvoj in upravljanje znanja in
informacij vse bolj ključna za uspeh evropskega gospodarstva, pa je
izpostavljenost dragocenega nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter
informacij (poslovne skrivnosti) kraji, vohunjenju in drugim načinom
protipravne prilastitve naraščala in še vedno narašča (globalizacija,
zunanje izvajanje, daljše dobavne verige, vse večja uporaba IKT itd.).
Povečuje se tudi tveganje, da se ukradene poslovne skrivnosti v tretjih
državah uporabijo za proizvodnjo blaga, ki je predmet kršitve, nato pa to blago
v Evropski uniji konkurira blagu žrtve protipravne prilastitve. Toda trenutna
pestrost in razdrobljenost pravnega okvira za varovanje poslovne skrivnosti
pred njeno neupravičeno pridobitvijo, uporabo ali razkritjem ovira
čezmejne raziskave in razvoj ter kroženje inovativnega znanja, ker omejuje
možnost evropskih gospodarskih družb, da bi se učinkovito odzivale na
nepoštene napade na njihovo strokovno znanje in izkušnje. Optimizacija infrastrukture intelektualne
lastnine je eden od pomembnih stebrov Unije inovacij. Komisija je maja 2011 v
ta namen sprejela celovito strategijo v zvezi z intelektualno lastnino ter se
zavezala, da bo proučila ureditev varovanja poslovnih skrivnosti[1]. Ta predlog je še en
konkreten ukrep za izpolnitev zaveze oblikovanja enotnega trga za intelektualno
lastnino. 2 REZULTATI POSVETOVANJ Z
ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCEN UČINKA 2.1 Javno posvetovanje Ta pobuda temelji na oceni pomena poslovnih
skrivnosti za inovacije in konkurenčnost gospodarskih družb, obsega
njihove uporabe, njihove vloge in povezave s pravicami intelektualne lastnine
pri ustvarjanju in gospodarskem izkoriščanju znanja in nematerialnega
premoženja ter s tem povezanega pravnega okvira. Te ocene so bile izvedene s
pomočjo dveh zunanjih študij in na podlagi obsežnega posvetovanja z
zainteresiranimi stranmi. Prva študija (objavljena januarja 2012) je
primerjalnopravna ocena zaščite pred protipravno prilastitvijo poslovnih
skrivnosti v različnih državah članicah EU. Cilj druge študije
(objavljene maja 2013) je bil oceniti ekonomske temelje poslovnih skrivnosti in
zaščito pred njihovo protipravno prilastitvijo ter podrobneje analizirati
pravno varstvo poslovnih skrivnosti po EU. Izsledki študije so potrdili
razdrobljenost in raznovrstnost obstoječe zaščite pred protipravno
prilastitvijo poslovnih skrivnosti po vsej Uniji. Tovrstna zaščita je na
splošno netransparentna ter povzroča nepotrebne stroške in tveganja. V
skladu s študijo je učinkovit sistem za varovanje rezultatov raziskav in
razvoja osnovni pogoj za inovativnost podjetij, prav tako pa je prožnost, ki jo
ponuja učinkovito zanašanje na poslovne skrivnosti, skladna z razvojem
inovacij v sedanjem poslovnem okolju. Glede na zaključke študije bi bilo
mogoče z uskladitvijo zakonodaje v zvezi s poslovnimi skrivnostmi v EU
izboljšati pogoje, v katerih bi podjetja lahko razvijala, izmenjevala in
uporabljala inovativno znanje. Zbiranje mnenj zainteresiranih strani je
potekalo v treh korakih. Civilna družba, industrija, akademski krogi in
nacionalni organi so o vprašanju razpravljali na konferenci, ki jo je
organizirala Komisija junija 2012. Naknadno je bila v okviru druge študije
novembra 2012 izvedena raziskava o uporabi poslovne skrivnosti, s tem povezanih
tveganjih in pravnim varstvom. V raziskavo je bil vključen reprezentativen
vzorec podjetij iz vse EU, vključno z malimi in srednjimi podjetji, ki so
predstavljala 60 % vzorca. Skupno je bilo zbranih 537 odgovorov. Na
splošno je 75 % vprašanih poslovno skrivnost uvrstilo med strateško
pomemben dejavnik za rast, konkurenčnost in inovacijsko uspešnost njihove
družbe. Raziskava je pokazala, da je bila v zadnjih 10 letih približno petina
vprašanih žrtev vsaj enega poskusa protipravne prilastitve v EU, medtem ko sta
skoraj dve petini vprašanih navedli, da se je v istem obdobju tveganje
protipravne prilastitve poslovne skrivnosti povečalo. Dve tretjini
vprašanih je izrazilo podporo evropskemu zakonodajnemu predlogu. Kot tretji korak so službe Komisije med
11. decembrom 2012 in 8. marcem 2013 izvedle odprto javno
posvetovanje, katerega poudarek so bile možne politike in njihovi učinki.
Prejetih je bilo 386 odgovorov, ki so jih prispevali predvsem posamezniki
(večina iz ene države članice) in podjetja. Mnenje 202 vprašanih je
bilo, da bi morala pravno varstvo pred protipravno prilastitvijo poslovne
skrivnosti urediti EU. Vendar so si bila mnenja obeh glavnih skupin vprašanih
(državljanov in gospodarskih družb) nasprotujoča. Za tri četrtine
državljanov so poslovne skrivnosti zgolj malo pomembne za raziskave in razvoj.
Po njihovem mnenju je obstoječe pravno varstvo poslovnih skrivnosti
pretirano in 75 % jih ne vidi potrebe po ukrepanju na ravni EU. Po drugi
strani pa so vprašane gospodarske družbe menile, da so poslovne skrivnosti
izredno pomembne za raziskave in razvoj ter za njihovo konkurenčnost. Po
mnenju velike večine je obstoječe varstvo šibko, zlasti kar zadeva
čezmejno poslovanje. Menijo tudi, da imajo razlike med nacionalnimi
pravnimi okviri negativen učinek, in sicer povzročajo večja
poslovna tveganja v državah članicah s šibkim varstvom, manjšajo spodbude
za čezmejne raziskave in razvoj ter višajo stroške v zvezi s preventivnimi
ukrepi za zaščito informacij. 2.2 Ocena učinka Ocena učinka je razkrila nacionalne
razlike v varovanju poslovne skrivnosti: le malo držav članic v svoji
zakonodaji opredeljuje poslovne skrivnosti ali določa, kdaj bi jih bilo
treba zaščititi; izdaja odredb o opustitvi dejavnosti ali ravnanja zoper
kršitelje ni vedno mogoča; tradicionalna pravila o izračunavanju
odškodnine pogosto niso ustrezna za primere protipravne prilastitve poslovne
skrivnosti, alternativne metode (npr. znesek avtorskega honorarja, ki bi avtorju
pripadal po licenčni pogodbi) pa niso na voljo v vseh državah
članicah; nenazadnje kazenski predpisi ne obravnavajo kraje poslovne
skrivnosti v vseh državah članicah. Poleg tega številne države
članice nimajo predpisov o varovanju poslovne skrivnosti v pravdnem
postopku, s čimer žrtve protipravne prilastitve poslovne skrivnosti
odvračajo od uveljavljanja sodnega varstva. Izluščiti je bilo mogoče dva glavna
problema: ·
Spodbude za čezmejne inovacijske dejavnosti
pod optimalno ravnjo. Kadar obstaja tveganje protipravne prilastitve poslovne
skrivnosti ob neučinkovitem pravnem varstvu, to vpliva na spodbude za
inovacijske dejavnosti (vključno s čezmejnimi elementi), in sicer
zaradi (i) nižje pričakovane vrednosti inovacij, ki se opirajo na poslovno
skrivnost, in višjih stroškov njihovega varovanja; ter zaradi (ii) višjih
poslovnih tveganj pri izmenjavi poslovnih skrivnosti. Na primer 40 %
gospodarskih družb v EU se ne bi odločilo za izmenjavo poslovnih
skrivnosti s tretjimi osebami iz bojazni pred izgubo zaupnosti informacij
zaradi zlorabe ali razkritja brez njihove privolitve. To ovira inovacije in
zlasti skupne raziskave in odprte inovacije, pri katerih je treba dragocene
informacije deliti s številnimi podjetji in partnerji pri raziskavah. ·
Ogrožene so konkurenčne prednosti na podlagi
poslovne skrivnosti (zmanjšana konkurenčnost): zaradi razdrobljenega
pravnega varstva v EU nista zajamčena primerljiv obseg varovanja in
primerljiva raven nadomestil na notranjem trgu, kar ogroža konkurenčne
prednosti na podlagi poslovne skrivnosti – povezane z inovacijami ali ne – in
slabi konkurenčnost imetnikov poslovnih skrivnosti. Na primer, evropska
kemijska industrija, ki se močno opira na procesne inovacije, ki jih
omogočajo poslovne skrivnosti, ocenjuje, da bi lahko protipravne prilastitve
poslovnih skrivnosti pogosto povzročile do 30-odstotno zmanjšanje
prihodkov od prodaje. Cilj pobude je zagotoviti ustrezno
zaščito konkurenčnosti evropskih podjetij in raziskovalnih ustanov,
ki temelji na nerazkritem strokovnem znanju in izkušnjah ter poslovnih
informacijah (poslovna skrivnost), in izboljšati pogoje/okvir za razvoj in
izkoriščanje inovacij ter za prenos znanja na notranjem trgu. Posebej pa
je namenjena izboljšanju učinkovitosti pravnega varstva poslovnih
skrivnosti pred protipravno prilastitvijo na celotnem notranjem trgu. Za rešitev tega problema so bile proučene
naslednje možnosti: –
Nespremenjeno stanje. –
Zagotavljanje informacij in ozaveščanje o
nacionalnih ukrepih, postopkih in pravnih sredstvih, ki so na voljo zoper
protipravno prilastitev poslovne skrivnosti. –
Zbliževanje predpisov nacionalnega civilnega prava,
kar zadeva nezakonitost dejanj protipravne prilastitve poslovne skrivnosti
(vendar se pravila v zvezi s pravnimi sredstvi in ohranjanjem zaupnosti
poslovne skrivnosti med sodnim postopkom določijo na nacionalni ravni). –
Zbliževanje nacionalnih pravil o pravnih sredstvih
v civilnem postopku zoper protipravno prilastitev poslovne skrivnosti ter
pravil o ohranjanju zaupnosti poslovne skrivnosti v sodnem postopku in po njem
(dodatek k možnosti 3). –
Zbliževanje predpisov nacionalnega kazenskega prava
poleg zbliževanja predpisov civilnega prava (možnost 4), vključno s
predpisi o najmanjših kaznih. V oceni učinka je bilo ugotovljeno, da bi
bila možnost 4 sorazmerna in najprimernejša za dosego zastavljenih ciljev. Z vidika učinkov bi zbliževanje pravnih
sredstev v civilnem pravu omogočilo inovativnim podjetjem, da bi svoje
legitimne poslovne skrivnosti učinkoviteje branila po vsej EU. Nadalje,
če bi se lahko imetniki skrivnosti zanašali na zaupnost med sodnim
postopkom, bi bili bolj naklonjeni uveljavljanju pravnega varstva zoper
potencialno škodo zaradi protipravne prilastitve poslovne skrivnosti.
Povečana pravna varnost in zbliževanje zakonov bi prispevala k vse
večji vrednosti inovacij, ki jih poskušajo gospodarske družbe
zaščititi kot poslovne skrivnosti, saj bi se s tem zmanjšalo tveganje
protipravnih prilastitev. Kažejo se tudi pozitivni učinki na delovanje
notranjega trga, saj bodo lahko gospodarske družbe, zlasti MSP, in raziskovalci
bolje izkoristili svoje inovativne zamisli, in sicer prek sodelovanja z
najboljšimi partnerji iz vse EU, s čimer bodo pomagali povečati
naložbe zasebnega sektorja v raziskave in razvoj na notranjem trgu.
Istočasno ne bi smelo biti omejitev konkurence, saj se ne podeljujejo
nobene izključne pravice in lahko vsak konkurent prosto pridobiva znanje,
zaščiteno s poslovno skrivnostjo (vključno z obratnim inženiringom).
Podobno ne bi smelo biti negativnih učinkov na najemanje in mobilnost
visoko usposobljene delovne sile (tistih, ki imajo dostop do poslovnih
skrivnosti) na notranjem trgu. To bi moralo imeti dolgoročno pozitivne
učinke na konkurenčnost in rast evropskega gospodarstva. Ta pobuda
nima negativnih učinkov na temeljne pravice. Zlasti bo pobuda spodbujala
lastninsko pravico in svobodo gospodarske pobude. Kar zadeva dostop do
dokumentov v sodnem postopku, so bili uvedeni zaščitni ukrepi, da bi se
zaščitila pravica do obrambe. Pobuda vsebuje tudi zaščitne ukrepe, s
katerimi se jamči svoboda izražanja in obveščanja. Ta pobuda je skladna z mednarodnimi
obveznostmi (tj. s Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne
lastnine (sporazum TRIPS)). Pomembne trgovinske partnerice imajo podobno
zakonodajo na tem področju. 3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA Člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske
unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU) določa sprejetje predpisov EU za
uskladitev nacionalnih zakonodaj, če je to potrebno za nemoteno delovanje
notranjega trga. Cilj predloga je vzpostaviti zadostno in primerljivo raven
nadomestil na celotnem notranjem trgu za primere protipravne prilastitve
poslovne skrivnosti (obenem pa zagotoviti zadostne zaščitne ukrepe, da se
preprečijo zlorabe). Obstoječi nacionalni predpisi ne ponujajo
enakovredne ravni varovanja poslovnih skrivnosti pred protipravno prilastitvijo
po vsej EU, kar ogroža nemoteno delovanje notranjega trga za informacije ter
strokovno znanje in izkušnje. Da bi lahko dragocene informacije (kot so
proizvodni procesi, nove snovi in materiali, nepatentirana tehnologija, poslovne
rešitve) izpolnile svoj polni potencial gospodarske prednosti, morajo biti
prenosljive – zaupno – saj jih lahko različni akterji iz različnih
geografskih regij uporabljajo za različne namene. S tem lahko ustvarjajo
prihodke za ustvarjalce in omogočajo učinkovito razdelitev virov.
Razpršeni pravni okvir prav tako omejuje pobude za izvajanje čezmejnih
inovacijskih dejavnosti, ki bi bile odvisne od uporabe informacije, varovane
kot poslovna skrivnost, kot so ustanovitev poslovne enote v drugi državi
članici za namene proizvodnje ali trženja blaga/storitev, ki temeljijo na
poslovni skrivnosti, dobavljanje blaga/storitev gospodarski družbi v drugi
državi članici ali oddajanje proizvodnje v zunanje izvajanje drugi
gospodarski družbi v državi članici. Če v teh situacijah pride do
protipravne prilastitve poslovne skrivnosti v drugi državi z nižjo ravnjo
varovanja, se lahko blago, ki je predmet kršitve, razširi na trgu. Zaradi
obstoječih nacionalnih predpisov so čezmejne mreže za raziskave in
razvoj ter inovacije manj privlačne in težje izvedljive. Prav tako
ustvarjajo večja poslovna tveganja v državah članicah z nižjo ravnjo
varovanja, kar negativno učinkuje na celotno gospodarstvo EU, saj zaradi
tega na eni strani upadajo spodbude za čezmejno trgovanje, na drugi strani
pa to lahko povzroči razširjanje „blaga, ki je predmet kršitve“, ki izvira
iz teh držav članic (ali ki je uvoženo prek njihovega ozemlja), na
celotnem notranjem trgu. Predlog naj bi olajšal čezmejno sodelovanje na
področju razvoja in raziskav. Jasno opredeljeno, smotrno in uravnoteženo
varovanje poslovne skrivnosti pred protipravno prilastitvijo spodbuja
čezmejno izmenjavo in prenos zaupnih poslovnih informacij ter strokovnega
znanja in izkušenj, in sicer z zmanjševanjem zaznanih tveganj in transakcijskih
stroškov, povezanih z upoštevanjem več različnih zakonodaj.
Izboljšalo naj bi tudi spodbude za čezmejno trgovanje, in sicer po zaslugi
zmanjšanja obsega nelojalne konkurence zaradi zastonjkarjev v čezmejnem
tržnem prostoru. Z vidika subsidiarnosti je za težave, ki so
bile ugotovljene v oceni učinka, kriva raznolikost in neskladnost
obstoječih regulativnih okvirov, ki ne zagotavlja enakih konkurenčnih
pogojev za evropske gospodarske družbe, kar škoduje njihovi konkurenčnosti
in konkurenčnosti EU kot celote. Če bi bili ukrepi posameznih držav
članic za uveljavljanje nadomestila bolj usklajeni med seboj, bi bilo
mogoče lažje odpraviti te težave. Vendar take usklajenosti ni mogoče
doseči zgolj z ukrepanjem na ravni posameznih držav članic. Glede na
izkušnje, ki jih imamo na tem področju, kljub sorazmerno usklajenemu
ravnanju držav članic, npr. na podlagi sporazuma TRIPS, ni mogoče
doseči zadostne stopnje vsebinske uskladitve nacionalnih predpisov. Zato
je treba potrebni obseg in učinke predlaganih ukrepov doseči na ravni
EU. 4. PRORAČUNSKE POSLEDICE Predlog nima posledic za proračun
Evropske unije. Vsi ukrepi, ki jih Komisija predlaga v tem predlogu, so skladni
in združljivi z novim večletnim finančnim okvirom za obdobje
2014–2020. 5. RAZLAGA PREDLOGA 5.1. Splošne določbe V poglavju I je določen predmet
urejanja (člen 1): direktiva se uporablja za neupravičeno pridobitev, razkritje in uporabo
poslovne skrivnosti ter za ukrepe, postopke in pravna
sredstva, ki bi morali biti na voljo za namene uveljavljanja nadomestila po
civilnem pravu. Prav tako so v poglavju I, v členu 2
opredeljeni ključni pojmi. Opredelitev „poslovnih skrivnosti“
vključuje tri elemente: (i) informacije morajo biti zaupne; (ii) imeti
morajo tržno vrednost zaradi svoje zaupnosti; in (iii) imetnik poslovne
skrivnosti je moral vložiti razumna prizadevanja za varovanje njene zaupnosti.
Ta opredelitev sledi opredelitvi „neobjavljenih informacij“ iz sporazuma TRIPS. Opredelitev „imetnika poslovne skrivnosti“
prav tako na podlagi sporazuma TRIPS kot ključni element vsebuje koncept
zakonitosti nadzora nad poslovno skrivnostjo. Torej zagotavlja, da lahko
poslovno skrivnost brani ne le izvirni lastnik te skrivnosti, ampak tudi
imetniki licenc. Opredelitev „blago, ki je predmet kršitve“
vključuje oceno sorazmernosti. Šteje se, da je blago predmet kršitve,
če je protipravno ravnanje v zvezi z zadevno poslovno skrivnostjo znatno
prispevalo k njegovemu oblikovanju, proizvodnji ali trženju. To je treba
preveriti pri odločanju o katerih koli ukrepih, ki neposredno vplivajo na
blago, ki ga proizvaja ali trži kršitelj. V poglavju II so določene
okoliščine, v katerih so pridobitev, uporaba in razkritje poslovne
skrivnosti neupravičeni (člen 3) in v katerih ima imetnik poslovne
skrivnosti pravico, da zahteva uporabo ukrepov in pravnih sredstev,
določenih v direktivi. Bistveno pri ugotavljanju neupravičenosti
naštetih dejanj je odsotnost soglašanja imetnika poslovne skrivnosti s temi
dejanji. V členu 3 je določeno, da je neupravičena tudi uporaba
poslovne skrivnosti, če jo uporabi tretja oseba, ki ni neposredno vpletena
v prvotni neupravičeni pridobitvi, uporabi ali razkritju, če se je
navedena tretja oseba zavedala ali bi se morala zavedati prvotnega
protipravnega dejanja ali je bila nanj opozorjena. V členu 4 je izrecno
pojasnjeno, da sta neodvisno odkritje in obratni inženiring zakonita
načina pridobivanja informacij. 5.2. Ukrepi, postopki in pravna
sredstva V poglavju III so določeni ukrepi,
postopki in pravna sredstva, ki bi morali biti dani na voljo imetniku poslovne
skrivnosti v primeru, ko bi to poslovno skrivnost neupravičeno pridobila,
uporabila ali razkrila tretja oseba. V oddelku 1 so navedena splošna načela,
ki se uporabljajo za instrumente civilnega izvršilnega prava, da se
prepreči in zatre dejanja protipravnega prisvajanja poslovnih skrivnosti;
zlasti so to učinkovitost, poštenost in sorazmernost (člen 5) ter
zaščitni ukrepi za preprečitev zlorabe procesnih pravil (člen
6). Člen 7 določa rok zastaranja. Člen 8 določa, da morajo
države članice sodnim organom zagotoviti mehanizme, s katerimi bodo lahko
ohranjali zaupnost poslovnih skrivnosti, razkritih v pravdnih postopkih pred
sodišči. Nabor ukrepov mora vključevati: omejitev dostopa do
dokumentov, ki jih predložijo stranke v postopku ali tretje osebe, v celoti ali
delno; omejitev dostopa do obravnav in zapisnikov obravnav; poziv strankam v
postopku ali tretjim osebam, naj pripravijo nezaupne različice dokumentov,
ki vsebujejo poslovne skrivnosti, in priprava nezaupnih različic sodnih
odločb. Te ukrepe bi bilo treba uporabljati sorazmerno, da se ne omejijo
pravice strank v postopku do nepristranskega sodišča. Ukrepe za varovanje
zaupnosti je treba uporabiti med pravdnim postopkom, pa tudi po njem v primeru
zahtevkov za dostop javnosti do dokumentov, in sicer dokler so zadevne
informacije poslovna skrivnost. V oddelku 2 so določeni začasni
ukrepi in ukrepi zavarovanja v obliki začasne odredbe ali preventivnega
zasega blaga, ki je predmet kršitve (člen 9). Prav tako so določeni
zaščitni ukrepi, da se zagotovita pravičnost in sorazmernost
navedenih začasnih ukrepov in ukrepov zavarovanja (člen 10). V oddelku 3 so določeni ukrepi, ki jih je
mogoče odrediti z meritorno odločitvijo sodišča. Člen 11
določa prepoved uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti, prepoved proizvodnje,
ponujanja, trženja ali uporabe blaga, ki je predmet kršitve (ali uvažanja ali
skladiščenja tovrstnega blaga za navedene namene), in korektivne ukrepe.
Korektivni ukrepi med drugim zahtevajo, da kršitelj uniči ali imetniku
izvirne poslovne skrivnosti preda vse informacije, ki jih ima v zvezi z
neupravičeno pridobljeno, uporabljeno ali razkrito poslovno skrivnostjo.
Člen 12 določa zaščitne ukrepe, s katerimi se zagotovi
pravičnost in sorazmernost ukrepov iz člena 11. Naložitev odškodnine za škodo, ki jo je utrpel
imetnik poslovne skrivnosti zaradi protipravne pridobitve, uporabe ali
razkritja njegove poslovne skrivnosti, je predpisana v členu 13, ki
določa tudi, da je treba pri tem upoštevati vse relevantne dejavnike,
vključno z nepoštenimi dobički, ki jih ima tožena stranka. Na voljo
je tudi možnost izračuna odškodnine na podlagi hipotetičnega
avtorskega honorarja, in sicer v skladu z možnostmi, določenimi v primeru
kršitve pravic intelektualne lastnine. Člen 14 pooblašča pristojne sodne
organe, da sprejmejo ukrepe obveščanja javnosti na zahtevo tožeče
stranke, med drugim objavo meritorne odločitve, če se ne razkrije
poslovna skrivnost in po presoji sorazmernosti ukrepa. V direktivo niso vključena pravila o
čezmejnem izvrševanju sodnih odločb, saj se za to uporabljajo splošna
pravila EU. To omogoča, da se sodna odločba o prepovedi uvoza blaga,
ki je predmet kršitve, v EU izvrši v vseh državah članicah. 5.3. Sankcije, poročanje in
končne določbe Da se zagotovi učinkovita uporaba
direktive in se izpolnijo zastavljeni cilji, je v poglavju IV
določena uporaba sankcij v primeru neizpolnjevanja ukrepov iz poglavja
III, prav tako pa to poglavje vsebuje določbe za spremljanje in
poročanje. Komisija meni, da skladno s skupnimi izjavami
o obrazložitvenih dokumentih[2]
ni dovolj argumentov, da bi morale države članice predložiti
obrazložitvene dokumente, ki pojasnjujejo razmerje med elementi direktive in
ustreznimi deli nacionalnih instrumentov o prenosu. Iz tehničnega vidika
direktiva ni posebej kompleksna, vsebuje zgolj omejeno količino pravnih
obveznosti, ki zahtevajo prenos določb v nacionalno zakonodajo, in
obravnava dobro opredeljeno vprašanje, ki je bilo na nacionalni ravni že
urejeno na sorodnem področju pravic intelektualne lastnine. Zato ni
pričakovati, da bi bil prenos na nacionalni ravni težaven in to bi moralo
olajšati spremljanje takšnega prenosa. 2013/0402 (COD) Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o varovanju nerazkritega strokovnega znanja
in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo
neupravičeno pridobitvijo, uporabo in razkritjem (Besedilo velja za EGP) EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE
UNIJE STA – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije, zlasti člena 114 Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije, po posredovanju osnutka zakonodajnega akta
nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega
ekonomsko-socialnega odbora[3], po posvetovanju z evropskim nadzornikom za
varstvo podatkov[4], v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, ob upoštevanju naslednjega: (1) Podjetja
in nekomercialne raziskovalne ustanove vlagajo v pridobivanje, razvoj in
praktično uporabo strokovnega znanja in izkušenj ter informacij, ki so
valuta na znanju temelječega gospodarstva. Te naložbe v ustvarjanje in
uporabo intelektualnega kapitala so odločilne za njihovo
konkurenčnost na trgu in torej donosnost naložb, kar je osnovna motivacija
za poslovne raziskave in razvoj. Podjetja se pri apropriaciji rezultatov
lastnih inovacijskih dejavnosti poslužujejo različnih sredstev, kadar
odprtost ne dovoljuje polnega izkoriščanja njihovih naložb v raziskave in
inovacije. En način je uporaba formalnih pravic intelektualne lastnine,
kot so patenti, pravice iz modela ali avtorske pravice. Drug način je
zavarovanje dostopa in izkoriščanje znanja in izkušenj, ki jih subjekt
šteje za dragocene in ki niso splošno znani. Takšno strokovno znanje in
izkušnje ter poslovne informacije, ki niso razkrite in jih namerava subjekt
ohraniti zaupne, se imenujejo poslovne skrivnosti. Podjetja ne glede na svojo
velikost poslovne skrivnosti vrednotijo enako kot patente in druge oblike
pravic intelektualne lastnine ter uporabljajo zaupnost kot orodje za
upravljanje poslovnih in raziskovalnih inovacij. Te zajemajo
najrazličnejše informacije, ki presegajo zgolj tehnološko znanje in
komercialne podatke, kot so informacije o odjemalcih in dobaviteljih, poslovni
načrti ali tržne raziskave in strategije. Z zaščito tako širokega
obsega strokovnega znanja in izkušenj ter komercialnih informacij – pa naj bo
kot dopolnitev ali alternativa pravicam intelektualne lastnine – poslovne
skrivnosti ustvarjalcu omogočajo, da iz svojih stvaritev in inovacij
ustvari dobiček, zato so še posebej pomembne za raziskave in razvoj ter
inovacijsko uspešnost podjetja. (2) Odprte
inovacije so pomemben vzvod za ustvarjanje novega znanja in so osnova za pojav
novih in inovativnih poslovnih modelov, ki temeljijo na uporabi so-ustvarjenega
znanja. Poslovne skrivnosti so pomembne za zaščito izmenjav znanja,
pridobljenega iz raziskav in razvoja ter inovacij, med podjetji znotraj
notranjega trga in zunaj njega. Skupne raziskave, vključno s
čezmejnim sodelovanjem, so še posebej pomembne za povečanje obsega
poslovnih raziskav in razvoja na notranjem trgu. S pomočjo odprtih
inovacij imajo nove zamisli možnost, da prodrejo na trg in zadostijo potrebam
potrošnikov ter pomagajo pri obvladovanju družbenih sprememb. Na notranjem
trgu, kjer so ovire za tovrstno čezmejno sodelovanje minimalne in kjer
sodelovanje ni izkrivljeno, bi morale intelektualne stvaritve in inovacije spodbujati
naložbe v inovativne procese, storitve in izdelke. Takšno spodbudno okolje za
intelektualne stvaritve in inovacije je pomembno tudi za rast zaposlovanja in
izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva Unije. Podjetja najpogosteje
zavarujejo svoje intelektualne stvaritve in inovativno strokovno znanje in
izkušnje s poslovnimi skrivnostmi, vendar slednje po veljavnem pravnem okviru
Unije uživajo najmanjšo zaščito pred neupravičeno pridobitvijo,
uporabo ali razkritjem s strani tretjih oseb. (3) Inovativna
podjetja so vse pogosteje izpostavljena nepoštenim praksam, katerih namen je
protipravna prilastitev poslovnih skrivnosti s krajo, nedovoljenim kopiranjem,
gospodarskim vohunjenjem in kršenjem zahtev glede zaupnosti, pa naj izvirajo iz
Unije ali zunaj nje. Nedavne spremembe, kot so globalizacija, večji obseg
oddaje del zunanjim izvajalcem, daljše dobavne verige, vse večja uporaba
informacijske in komunikacijske tehnologije, prispevajo k povečanju
tveganja pojava navedenih praks. Neupravičena pridobitev, uporaba ali
razkritje poslovne skrivnosti ogrozi sposobnost zakonitega imetnika poslovne
skrivnosti, da pri donosu od produktov svojih inovacijskih prizadevanj
izkoristi prednost prvega na trgu. Brez učinkovitih in primerljivih
pravnih sredstev, s katerimi bi bilo mogoče varovati poslovne skrivnosti
po vsej Uniji, so ogrožene pobude za začetek čezmejnih inovacijskih
dejavnosti na notranjem trgu, poslovne skrivnosti pa ne morejo izpolniti
svojega potenciala kot gonilo gospodarske rasti in ustvarjanja novih delovnih
mest. Tako se odvračata inovativnost in ustvarjalnost, obseg naložb pa se
manjša, kar ovira nemoteno delovanje notranjega trga in ogroža njegov potencial
za krepitev rasti. (4) Mednarodna
prizadevanja v okviru Svetovne trgovinske organizacije za odpravo tega problema
so se končala s sklenitvijo Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic
intelektualne lastnine (v nadaljnjem besedilu: sporazum TRIPS). Sporazum med
drugim vsebuje določbe o varovanju poslovnih skrivnosti pred njihovo
neupravičeno pridobitvijo, uporabo ali razkritjem s strani tretjih oseb;
to so splošni mednarodni standardi. Ta sporazum, ki je bil odobren z Sklepom
Sveta 94/800/ES[5],
zavezuje vse države članice in tudi Unijo samo. (5) Ne glede
na sporazum TRIPS je v posameznih državah članicah uveljavljena precej
različna zakonodaja kar zadeva varstvo poslovnih skrivnosti pred njihovo
neupravičeno pridobitvijo, uporabo in razkritjem s strani tretjih oseb.
Tako na primer nimajo vse države članice sprejetih nacionalnih opredelitev
pojmov poslovne skrivnosti in/ali neupravičene pridobitve, uporabe ali
razkritja poslovne skrivnosti, kar pomeni, da varovanje ni splošno dostopno in
se njegov obseg med državami članicami razlikuje. Prav tako ni doslednosti
kar zadeva pravna sredstva v civilnem pravu, ki so na voljo v primerih
neupravičene pridobitve, uporabe ali razkritja poslovnih skrivnosti, saj v
vseh državah članicah ni vedno mogoča izdaja odredbe o opustitvi
dejavnosti ali ravnanja zoper tretje osebe, ki niso konkurenti zakonitega imetnika
poslovne skrivnosti. Do razlik med državami članicami prihaja tudi v zvezi
z obravnavo tretjih oseb, ki so pridobile poslovne skrivnosti v dobri veri,
vendar so naknadno – ob njihovi uporabi – izvedele, da je njihova pridobitev
izhajala iz predhodne neupravičene pridobitve s strani druge osebe. (6) Nacionalna
pravila se razlikujejo tudi glede vprašanja, ali lahko zakoniti imetnik
poslovne skrivnosti zahteva uničenje blaga, ki ga je proizvedla tretja
oseba, ki je neupravičeno uporabila poslovno skrivnost, ali pa vračilo
oziroma uničenje katerih koli dokumentov, datotek ali gradiva, ki
vsebujejo ali uveljavljajo neupravičeno pridobljeno ali uporabljeno
poslovno skrivnost. Prav tako veljavna nacionalna pravila glede izračuna
odškodnine ne upoštevajo vedno nematerialne narave poslovne skrivnosti, zaradi
česar je težko dokazati dejanske izgubljene dobičke ali
nepravično obogatitev kršitelja, kadar zadevnim informacijam ni
mogoče določiti tržne vrednosti. Zgolj malo držav članic
dovoljuje uporabo abstraktnih pravil za izračunavanje odškodnine na
podlagi razumnega avtorskega honorarja ali pristojbine, ki bi lahko bila
dolgovana, če bi obstajala licenca za uporabo poslovne skrivnosti. Poleg
tega predpisi mnogih držav članic ne jamčijo ohranitve zaupnosti
poslovne skrivnosti, če imetnik poslovne skrivnosti vloži zahtevek zaradi
domnevne neupravičene pridobitve, uporabe ali razkritja poslovne
skrivnosti s strani tretje osebe, kar zmanjšuje privlačnost
obstoječih ukrepov in pravnih sredstev ter slabi zagotovljeno varovanje. (7) Razlike
v pravnem varstvu poslovnih skrivnosti v različnih državah članicah
pomenijo, da poslovne skrivnosti ne uživajo enakovredne ravni varovanja po vsej
Uniji, kar povzroča razdrobljenost notranjega trga na tem področju in
slabi splošni odvračilni učinek predpisov. To negativno učinkuje
na notranji trg, saj razlike zavirajo spodbude podjetjem za opravljanje
čezmejnih gospodarskih dejavnosti, povezanih z inovacijami, vključno
s sodelovanjem s partnerji na področju raziskav ali proizvodnje, zunanjim
izvajanjem ali vlaganjem v drugih državah članicah, ki bi temeljili na
uporabi informacij, varovanih kot poslovna skrivnost. Čezmejne mreže za
raziskave in razvoj ter inovacijske dejavnosti, vključno s povezano
proizvodnjo in posledično čezmejno trgovino, postajajo manj
privlačne in bolj kompleksne v Uniji, kar povzroča tudi inovacijsko
neučinkovitost na ravni Unije. Poleg tega se v državah članicah
pojavljajo večja poslovna tveganja s sorazmerno nižjo stopnjo varovanja,
kar pomeni, da je mogoče poslovno skrivnost ukrasti ali jo lažje
neupravičeno pridobiti. Zaradi tega prihaja do neučinkovitega
dodeljevanja kapitala rast spodbujajočim inovacijam na notranjem trgu, kar
je posledica visokih stroškov zaščitnih ukrepov, ki nadomeščajo
nezadostno pravno varstvo v nekaterih državah članicah. Ta položaj prav
tako spodbuja dejavnosti nelojalnih konkurentov, ki bi lahko po
neupravičeni pridobitvi poslovne skrivnosti tako pridobljeno blago
razširili po notranjem trgu. Razhajanja zakonodajnih ureditev lajšajo tudi uvoz
blaga iz tretjih držav v Unijo prek vstopnih točk s šibkejšim varovanjem,
kadar se oblikovanje, proizvodnja ali trženje takšnega blaga opirajo na
ukradene ali sicer neupravičeno pridobljene poslovne skrivnosti. Na
splošno takšna razhajanja ovirajo pravilno delovanje notranjega trga. (8) Primerno
je določiti predpise na ravni Unije za zbližanje nacionalnih zakonodajnih
sistemov, da se za primere neupravičene pridobitve, uporabe ali razkritja
poslovne skrivnosti zagotovi zadostna in skladna raven nadomestila na celotnem
enotnem trgu. Za ta namen je treba vzpostaviti enotno opredelitev poslovne
skrivnosti, ne da bi se pri tem omejila vsebina, ki jo je treba zavarovati pred
protipravno prilastitvijo. Takšna opredelitev bi morala biti oblikovana tako,
da bi zajemala poslovne informacije, tehnološke informacije ter strokovno
znanje in izkušnje, kadar obstajata upravičen interes za njihovo zaupnost
in upravičeno pričakovanje po ohranitvi takšne zaupnosti. Po svoji
naravi bi morale biti iz takšne opredelitve izključene trivialne
informacije in ne bi smeli biti zajeti znanje in spretnosti, ki jih zaposleni
pridobijo med rednim opravljanjem dela in ki so znani ali lahko dosegljivi
osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij. (9) Pomembno
je tudi določiti okoliščine, v katerih je pravno varstvo
upravičeno. Zato je treba določiti ravnanje in prakse, ki jih je
mogoče razumeti kot neupravičeno pridobitev, uporabo ali razkritje
poslovne skrivnosti. Če institucije in telesa Unije ali nacionalni javni
organi razkrijejo poslovne informacije, ki jih imajo na podlagi obveznosti iz
Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001[6] ali drugih predpisov o
dostopu do dokumentov, se to ne bi smelo šteti kot neupravičeno razkritje
poslovne skrivnosti. (10) Da se zaščiti
interes inovacij in spodbudi konkurenca, določbe te direktive ne bi smele
ustvarjati kakršnih koli izključnih pravic do strokovnega znanja in
izkušenj ali informacij, ki so varovane kot poslovna skrivnost. Tako ostaja
mogoče, da subjekti neodvisno odkrijejo enako strokovno znanje in izkušnje
ter informacije, konkurenti imetnika poslovne skrivnosti pa imajo možnost, da z
obratnim inženiringom proučijo zakonito pridobljeni izdelek. (11) V skladu
z načelom sorazmernosti bi morali biti ukrepi in pravna sredstva,
namenjeni varovanju poslovnih skrivnosti, oblikovani tako, da bi izpolnili cilj
nemoteno delujočega notranjega trga za raziskave in inovacije, ne da bi
pri tem ogrožali druge cilje in načela v interesu javnosti. S tega vidika
ukrepi in pravna sredstva zagotavljajo, da pristojni sodni organi upoštevajo
vrednost poslovne skrivnosti, resnost ravnanja, ki pomeni neupravičeno
pridobitev, uporabo ali razkritje poslovne skrivnosti ter učinek takšnega
ravnanja. Poskrbeti je treba tudi za to, da bodo imeli pristojni sodni organi
diskrecijsko pravico pri ugotavljanju interesov strank v sporu ter interesov
tretjih oseb, med drugim tudi potrošnikov, če je primerno. (12) Nemoteno
delovanje notranjega trga bi bilo ogroženo, če bi se razpoložljivi ukrepi
in pravna sredstva uporabljali za uresničevanje nelegitimnih namer,
nezdružljivih s cilji te direktive. Zato je pomembno zagotoviti, da bodo sodni
organi pooblaščeni za kaznovanje zlorab tožnikov, ki ravnajo nepošteno in
vlagajo očitno neutemeljene vloge. Ukrepi in pravna sredstva poleg tega ne
smejo omejevati svobode izražanja in obveščanja (ki vključuje svobodo
in pluralnost medijev, kot določa člen 11 Listine Evropske unije o
temeljnih pravicah) ali dejavnosti prijave nepravilnosti. Zato varovanje
poslovne skrivnosti ne bi smelo zajemati primerov, v katerih razkritje poslovne
skrivnosti koristi interesu javnosti, če se ob tem razkrije relevantna
kršitev ali nepravilno ravnanje. (13) Zaradi
pravne varnosti in ker se od legitimnih imetnikov poslovnih skrivnosti pričakuje,
da skrbno ravnajo pri ohranjanju zaupnosti svoje dragocene poslovne skrivnosti
in spremljanju njene uporabe, se zdi primerno, da se omeji možnost vložitve
pravnega sredstva za zaščito poslovne skrivnosti na omejeno obdobje po
dnevu, ko se je imetnik poslovne skrivnosti zavedel, ali je imel razlog, da se
je zavedel, da je tretja oseba neupravičeno pridobila, uporabila ali
razkrila njegovo poslovno skrivnost. (14) Možnost
izgube zaupnosti poslovne skrivnosti med pravdnim postopkom pogosto odvrne legitimne
imetnike poslovnih skrivnosti od uvedbe postopka za obrambo svoje poslovne
skrivnosti, kar ogroža učinkovitost razpoložljivih ukrepov in pravnih
sredstev. Zato je nujno treba določiti posebne zahteve, namenjene
varovanju zaupnosti poslovne skrivnosti, ki je predmet spora, med sodnim
postopkom, uvedenim za njeno obrambo, pri čemer pa je treba z ustreznimi
zaščitnimi ukrepi zagotoviti pravico do nepristranskega sojenja. Te
zahteve bi morale vključevati možnost omejitve dostopa do dokaznega
gradiva ali obravnav, ali možnost objave zgolj nezaupnih elementov sodnih
odločb. Takšna zaščita bi morala ostati veljavna tudi po koncu
sodnega postopka, dokler informacije, ki so del poslovne skrivnosti, ne bi
prišle v javno uporabo. (15) Če
tretja oseba neupravičeno pridobi poslovno skrivnost, ima to lahko
uničujoče posledice za legitimnega imetnika poslovne skrivnosti, saj
se po njenem javnem razkritju ne more več vrniti v položaj, v katerem je
bil pred izgubo poslovne skrivnosti. Tako je nujno treba zagotoviti hitre in
dostopne začasne ukrepe za takojšnjo prekinitev neupravičene
pridobitve, uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti. Takšni ukrepi morajo
biti na voljo, ne da bi bilo treba čakati na meritorno odločitev, pri
čemer je treba ustrezno spoštovati pravico do obrambe in načelo
sorazmernosti ob upoštevanju značilnosti sporne zadeve. Morda bo treba
uvesti tudi jamstva, ki bodo zadoščala za kritje stroškov in škode, ki jih
je utrpela tožena stranka, ker je bil vložen neupravičen zahtevek, zlasti
kadar bi zamude v postopku legitimnemu imetniku poslovne skrivnosti
povzročile nepopravljivo škodo. (16) Iz istega
razloga je treba določiti tudi ukrepe za preprečitev nadaljnje
neupravičene uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti. Da bi bili ukrepi
prepovedi učinkoviti, bi morali biti v primerih, ko okoliščine
primera zahtevajo njihovo časovno omejitev, dovolj dolgotrajni, da se
odpravi kakršna koli trgovska korist, ki bi jo tretja oseba lahko pridobila iz
neupravičene pridobitve, uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti. V
vsakem primeru noben tovrsten ukrep ne bi smel biti izvršljiv, če bi bile
informacije, ki so bile prvotno zajete v poslovni skrivnosti, v javni uporabi
iz razlogov, ki jih ni mogoče pripisati toženi stranki. (17) Poslovne
skrivnosti se lahko neupravičeno uporabijo za oblikovanje, proizvodnjo ali
trženje blaga ali sestavin blaga, ki se lahko razširjajo po celotnem notranjem
trgu, kar lahko škodi poslovnim interesom imetnika poslovne skrivnosti in
delovanju notranjega trga. V teh primerih in če zadevna poslovna skrivnost
precej vpliva na kakovost, vrednost ali ceno tako pridobljenega blaga ali na
znižanje stroškov oziroma na olajšanje ali pospešitev procesov njegove
proizvodnje ali trženja, je pomembno, da so sodni organi pooblaščeni, da
naložijo ustrezne ukrepe za prepoved trženja navedenega blaga ali njegov umik
iz prodaje. Glede na globalno naravo trgovine je treba poleg tega zagotoviti,
da ukrepi vključujejo prepoved uvoza navedenega blaga v Unijo ali
njegovega skladiščenja z namenom, da se ga ponudi ali da na trg. Ob
upoštevanju načela sorazmernosti naj korektivni ukrepi ne bi nujno
pomenili uničenja blaga, če so na voljo druge smotrne rešitve, kot je
onemogočitev kršitve v zvezi z blagom, ali odstranitev blaga s trga, na
primer z njegovo podaritvijo dobrodelnim organizacijam. (18) Oseba
lahko poslovno skrivnost prvotno pridobi v dobri veri in se šele pozneje, na
primer ob prejemu obvestila imetnika izvirne poslovne skrivnosti, zave, da
njeno poznavanje zadevne poslovne skrivnosti izvira iz virov, ki to poslovno
skrivnost uporabljajo ali razkrivajo na protipraven način. Da naloženi
korektivni ukrepi ali sodne odredbe v navedenih okoliščinah ne bi
povzročali nesorazmerne škode tej osebi, bi morale države članice
omogočiti, da se v ustreznih primerih oškodovani stranki kot nadomestni
ukrep dodeli denarno nadomestilo, ki pa ne bi smelo presegati zneska avtorskega
honorarja ali pristojbin, dolgovanega oškodovani stranki, če bi oseba, ki
je poslovno skrivnost pridobila v dobri veri, pridobila dovoljenje za uporabo
zadevne poslovne skrivnosti. To nadomestilo se dodeli za obdobje, v katerem bi
imetnik izvirne poslovne skrivnosti lahko preprečil njeno uporabo. Vendar,
če bi protipravna uporaba poslovne skrivnosti pomenila kršitev zakonov, ki
ni določena v tej direktivi, ali bi verjetno škodila potrošnikom, takšna
neupravičena uporaba ne bi smela biti dovoljena. (19) Da bi
osebi, ki se zaveda ali bi se razumno morala zavedati, da je neupravičeno
pridobila, uporabila ali razkrila poslovno skrivnost, preprečili pridobitev
koristi od takšnega ravnanja in da bi oškodovanemu imetniku poslovne skrivnosti
v največjem možnem obsegu omogočili vrnitev v položaj, v katerem bi
bil, če ne bi bilo navedenega neupravičenega ravnanja, mu je treba
zagotoviti primerno nadomestilo za škodo, ki jo je utrpel zaradi
neupravičenega ravnanja. Pri znesku odškodnine, ki se dodeli oškodovanemu
imetniku poslovne skrivnosti, bi bilo treba upoštevati vse ustrezne vidike, kot
so izguba prihodka imetnika poslovne skrivnosti ali neupravičeni
dobiček kršitelja, ter, kadar je primerno, kakršno koli moralno škodo, ki
je bila povzročena imetniku poslovne skrivnosti. Namesto tega je
mogoče, na primer, kadar bi bilo težko določiti znesek dejansko
povzročene škode zaradi nematerialne narave poslovne skrivnosti, znesek
odškodnine izračunati iz elementov, kot so avtorski honorar ali
pristojbine, ki bi bile dolgovane, če bi kršitelj zaprosil za dovoljenje
za uporabo zadevne poslovne skrivnosti. Namen ni uvesti obveznosti, da se
določijo kaznovalne odškodnine, temveč da se zagotovi nadomestilo, ki
temelji na objektivnih merilih, ob upoštevanju stroškov, ki jih ima imetnik
poslovne skrivnosti, na primer stroškov za ugotovitev kršitve in preiskavo
njenih okoliščin. (20) Za
dopolnilno odvračanje prihodnjih kršiteljev in ozaveščanje širše
javnosti je koristno, da se odločbe v primerih, povezanih z
neupravičeno pridobitvijo, uporabo ali razkritjem poslovne skrivnosti,
objavljajo, po potrebi tudi z vidnim oglaševanjem, če takšno oglaševanje
ne povzroči razkritja poslovne skrivnosti ali nesorazmerno ne oškoduje
zasebnosti in ugleda fizičnih oseb. (21) Učinkovitost
ukrepov in pravnih sredstev, ki jih imajo na voljo imetniki poslovnih
skrivnosti, bi bila lahko ogrožena, če ne bi bilo zagotovljeno izvrševanje
relevantnih odločb, ki jih sprejmejo pristojni sodni organi. Zato je treba
zagotoviti, da so ti organi primerno pooblaščeni za kaznovanje. (22) Da bi
bila enotna uporaba ukrepov za varovanje poslovnih skrivnosti lažja, je
primerno vzpostaviti sistem za sodelovanje in izmenjavo informacij med državami
članicami na eni strani ter med državami članicami in Komisijo na
drugi, zlasti z oblikovanjem mreže kontaktnih oseb, ki jih določijo države
članice. Nadalje, da bi Komisija ugotovila, ali ti ukrepi izpolnjujejo
zastavljeni cilj, bi morala – po potrebi ob pomoči Evropskega opazovalnega
urada za kršitve pravic intelektualne lastnine – proučiti uporabo te
direktive in učinkovitost sprejetih nacionalnih ukrepov. (23) Ta
direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana
zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, predvsem pravico do
spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravico do varstva osebnih
podatkov, svobodo izražanja in obveščanja, svobodo izbire poklica in
pravico do dela, svobodo gospodarske pobude, lastninsko pravico, pravico do
dobrega upravljanja, pravico vpogleda v spis in spoštovanje poslovne tajnosti,
pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča
ter pravico do obrambe. (24) Pomembno
je, da se spoštuje pravica do zasebnosti in varstva osebnih podatkov vseh oseb,
udeleženih v sporu v zvezi z neupravičeno pridobitvijo, uporabo ali
razkritjem poslovne skrivnosti in katerih podatki se obdelujejo. Direktiva
Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES[7]
ureja obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja v državah članicah v okviru
te direktive in pod nadzorom pristojnih organov držav članic, zlasti
javnih neodvisnih organov, ki jih imenujejo države članice. (25) Ker cilja
te direktive, tj. doseči nemoteno delujoč notranji trg z
vzpostavitvijo zadostne in primerljive ravni nadomestila na celotnem notranjem
trgu za primere neupravičene pridobitve, uporabe ali razkritja poslovnih
skrivnosti, ne morejo zadovoljivo doseči države članice in se lahko
zato glede na njegov obseg in učinke lažje doseže na ravni Unije, lahko
Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5
Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega
člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje
navedenega cilja. (26) Namen te
direktive ne bi smel biti vzpostavitev usklajenih pravil za sodno sodelovanje,
pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in
gospodarskih zadevah ali ukvarjanje z veljavnim pravom. Te zadeve splošno
urejajo drugi akti Unije, ki bi se morali na področju, ki ga ureja ta
direktiva, praviloma še naprej enakovredno uporabljati. (27) Ta
direktiva ne bi smela vplivati na uporabo pravil konkurenčnega prava,
zlasti členov 101 in 102 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Ukrepi iz te
direktive se ne bi smeli uporabljati za neupravičeno omejevanje konkurence
na način, ki je v nasprotju s Pogodbo. (28) Ukrepi,
ki se sprejmejo za varovanje poslovne skrivnosti pred njeno neupravičeno
pridobitvijo, uporabo ali razkritjem, ne bi smeli vplivati na uporabo katerega
koli drugega relevantnega prava na drugih področjih, vključno s
pravicami intelektualne lastnine, zasebnostjo, dostopom do dokumentov in
pogodbenim pravom. Vendar, kjer se prekrivata področje uporabe Direktive
Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES[8]
in področje uporabe te direktive, ima ta direktiva prednost kot lex
specialis – SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO: Poglavje I Predmet urejanja in področje uporabe Člen 1
Predmet urejanja Ta direktiva določa pravila za varovanje
pred neupravičeno pridobitvijo, razkritjem in uporabo poslovne skrivnosti. Člen 2
Opredelitev pojmov V tej direktivi se uporabljajo naslednje
opredelitve pojmov: (1) „poslovna skrivnost“ pomeni
informacijo, ki izpolnjuje vse naslednje zahteve: (a) je skrivnost v smislu, da njena celota
ali natančna konfiguracija in sestava njenih komponent ni splošno znana
ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto
informacij; (b) ima tržno vrednost, ker je skrivnost; (c) je oseba, ki ima zakoniti nadzor nad to
informacijo, v teh okoliščinah razumno ukrepala, da jo ohrani kot
skrivnost; (2) „imetnik poslovne skrivnosti“ pomeni
vsako fizično ali pravno osebo, ki ima zakoniti nadzor nad poslovno
skrivnostjo; (3) „kršitelj“ pomeni vsako fizično
ali pravno osebo, ki je neupravičeno pridobila, uporabila ali razkrila
poslovno skrivnost; (4) „blago, ki je predmet kršitve“
pomeni blago, k oblikovanju, kakovosti, proizvodnji ali trženju katerega so
precej prispevali neupravičena pridobitev, uporaba ali razkritje poslovne
skrivnosti. Poglavje II Neupravičena pridobitev, uporaba in
razkritje poslovne skrivnosti Člen 3
Neupravičena pridobitev, uporaba in razkritje
poslovne skrivnosti 1. Države članice
zagotovijo, da imajo imetniki poslovne skrivnosti pravico vložiti vlogo za
uporabo ukrepov, postopkov in pravnih sredstev iz te direktive, da
preprečijo neupravičeno pridobitev, uporabo ali razkritje poslovne
skrivnosti ali prejmejo nadomestilo za to. 2. Pridobitev poslovne
skrivnosti brez privolitve imetnika poslovne skrivnosti se šteje za
neupravičeno, če se izvede naklepno ali iz hude malomarnosti, in
sicer z: (a) nepooblaščenim dostopom do ali
kopiranjem katerih koli dokumentov, predmetov, gradiva, vsebin ali elektronskih
datotek, ki so pod zakonitim nadzorom imetnika poslovne skrivnosti in vsebujejo
poslovno skrivnost ali je iz njih mogoče dognati poslovno skrivnost; (b) krajo; (c) podkupovanjem; (d) prevaro; (e) kršitvijo ali napeljevanjem na kršitev
dogovora o zaupnosti ali katere koli druge dolžnosti molčečnosti; (f) vsakim drugim ravnanjem, za katerega se v
danih okoliščinah šteje, da je v nasprotju s pošteno trgovinsko prakso. 3. Uporaba ali razkritje
poslovne skrivnosti se šteje za neupravičeno, če poslovno skrivnost
brez privolitve njenega imetnika naklepno ali iz hude malomarnosti uporabi ali
razkrije oseba, ki izpolnjuje katerega koli od naslednjih pogojev: (a) poslovno skrivnost je pridobila
neupravičeno; (b) krši dogovor o zaupnosti ali katero koli
drugo dolžnost molčečnosti v zvezi s poslovno skrivnostjo; (c) krši pogodbeno ali katero koli drugo
dolžnost omejitve uporabe poslovne skrivnosti. 4. Uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti
se šteje za neupravičeno tudi, če je oseba v času uporabe ali
razkritja vedela ali bi morala v danih okoliščinah vedeti, da je poslovno
skrivnost pridobila od druge osebe, ki je poslovno skrivnost neupravičeno
uporabila ali razkrila v smislu odstavka 3. 5. Zavestna in namerna
proizvodnja, ponujanje ali dajanje na trg blaga, ki je predmet kršitve, oziroma
njegovo uvažanje, izvažanje ali skladiščenje v ta namen se štejejo za
neupravičeno uporabo poslovne skrivnosti. Člen 4
Zakonita pridobitev, uporaba in razkritje poslovne
skrivnosti 1. Pridobitev poslovne
skrivnosti se šteje za zakonito, če se pridobi na katerega koli od naslednjih
načinov: (a) z neodvisnim odkritjem ali stvaritvijo; (b) z opazovanjem, proučevanjem,
razstavljanjem ali preskušanjem izdelka ali predmeta, ki je bil dan na voljo
javnosti ali ki ga ima pridobitelj informacije zakonito v posesti; (c) z uveljavljanjem pravice zastopnikov
delavcev do obveščenosti in posvetovanja v skladu s pravom Unije in
nacionalnim pravom in/ali praksami; (c) z vsako drugo prakso, za katero se v
danih okoliščinah šteje, da je skladna s pošteno trgovinsko prakso. 2. Države članice
zagotovijo, da nihče ne bo imel pravice vložiti vlogo za uporabo ukrepov,
postopkov in pravnih sredstev iz te direktive, če se poslovna skrivnost
domnevno pridobi, uporabi ali razkrije v katerem koli od naslednjih primerov: (a) pri upravičeni uporabi pravice do
svobode izražanja in obveščanja; (b) z namenom razkritja tožnikove zlorabe,
kršitve, ali nezakonite dejavnosti, če so bili domnevna pridobitev,
uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti nujni za takšno razkritje in je
tožena stranka ravnala v interesu javnosti; (c) če so poslovno skrivnost razkrili
delavci svojim zastopnikom v okviru legitimnega opravljanja njihovih nalog
zastopanja; (d) z namenom izpolnitve nepogodbene
obveznosti; (e) z namenom zaščite upravičenega
interesa. POGLAVJE III Ukrepi, postopki in pravna sredstva Oddelek 1
Splošne določbe Člen 5
Splošne obveznosti 1. Države članice
določijo ukrepe, postopke in pravna sredstva, ki so potrebni, da se
zagotovi možnost uveljavljanja nadomestila po civilnem pravu v primeru
neupravičene pridobitve, uporabe in razkritja poslovne skrivnosti. 2. Navedeni ukrepi, postopki in
pravna sredstva: (a) so pošteni in pravični; (b) niso po nepotrebnem zapleteni ali dragi,
ne postavljajo nerazumnih časovnih omejitev oziroma ne povzročajo
neupravičenih zamud; (c) so učinkoviti in odvračilni. Člen 6
Sorazmernost in zloraba procesnih pravil 1. Države članice
zagotovijo, da pristojni sodni organi ukrepe, postopke in pravna sredstva, kot
so določeni s to direktivo, uporabljajo na način, ki: (a) je sorazmeren; (b) ne ustvarja ovir za zakonito trgovino na
notranjem trgu; (c) uveljavlja zaščitne ukrepe pred
njihovo zlorabo. 2. Države članice za
primere, ko pristojni sodni organi ugotovijo, da je zahtevek v zvezi z
neupravičeno pridobitvijo, razkritjem ali uporabo poslovne skrivnosti
očitno neutemeljen in je tožnik začel sodni postopek v slabi veri z
namenom odložitve ali omejitve dostopa tožene stranke do trga oziroma je toženo
stranko na kakšen drug način ustrahoval ali nadlegoval, zagotovijo, da
imajo takšni pristojni sodni organi pravico sprejeti naslednje ukrepe: (a) tožniku naložiti sankcije; (b) odrediti razširjanje informacij v zvezi z
odločbo, sprejeto v skladu s členom 14. Ukrepi iz prvega pododstavka ne posegajo v možnost
tožene stranke, da vloži odškodninski zahtevek, če je to dovoljeno po
pravu Unije ali nacionalnem pravu. Člen 7
Zastaralni rok Države članice določijo rok, v
katerem lahko tožnik vloži vlogo za uporabo ukrepov, postopkov in pravnih
sredstev iz te direktive, ki ne sme biti krajši od enega leta in ne daljši od
dveh let od dne, ko se je zavedel ali bi se moral zavedati zadnjega dejstva, ki
je podlaga za vlogo. Člen 8
Ohranitev zaupnosti poslovne skrivnosti med sodnim
postopkom 1. Države članice
zagotovijo, da strankam v postopku, njihovim zagovornikom, sodnim izvršiteljem,
pričam, sodnim izvedencem in vsem drugim osebam, ki so udeležene v sodnem
postopku v zvezi z neupravičeno pridobitvijo, uporabo ali razkritjem
poslovne skrivnosti ali ki imajo dostop do dokumentov, ki so del navedenega
sodnega postopka, ni dovoljeno uporabiti ali razkriti nobene poslovne
skrivnosti ali domnevne poslovne skrivnosti, ki so se je zavedli na podlagi
takšne udeležbe v postopku ali dostopa. Obveznost iz prvega pododstavka preneha v kateri
koli od naslednjih okoliščin: (a) če se med sodnim postopkom ugotovi,
da domnevna poslovna skrivnost ne izpolnjuje zahtev iz točke (1)
člena 2; (b) če sčasoma zadevna informacija
postane splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno
ukvarjajo s to vrsto informacij. 2. Države članice
zagotovijo tudi, da lahko pristojni sodni organi na podlagi ustrezno utemeljene
vloge ene od strank v postopku sprejmejo specifične ukrepe, ki so potrebni
za ohranitev zaupnosti vsake poslovne skrivnosti ali domnevne poslovne skrivnosti,
ki je bila uporabljena ali omenjena med sodnim postopkom v zvezi z
neupravičeno pridobitvijo, uporabo ali razkritjem poslovne skrivnosti. Med ukrepi iz prvega pododstavka je vsaj možnost: (a) delne ali popolne omejitve dostopa do
vseh dokumentov, ki vsebujejo poslovne skrivnosti in jih predložijo stranke v
postopku ali tretje osebe; (b) omejitve dostopa do obravnav, na katerih
lahko pride do razkritja poslovne skrivnosti, in ustreznih zapisnikov ali
dobesednih zapisov teh obravnav. V izjemnih okoliščinah in na podlagi
ustrezne utemeljitve lahko pristojni sodni organi omejijo dostop strank v
postopku do navedenih obravnav in odredijo, da se izvedejo izključno v
prisotnosti zagovornikov strank v postopku in pooblaščenih sodnih
izvedencev, ki jih zavezuje obveznost zaupnosti iz odstavka 1; (c) priprave nezaupne različice katere
koli sodne odločbe, iz katere so bili odstranjeni vsi odlomki, ki
vsebujejo poslovne skrivnosti. Če se zaradi potrebe po varovanju poslovne
skrivnosti ali domnevne poslovne skrivnosti in v skladu s točko (a)
drugega pododstavka tega odstavka pristojni sodni organ odloči, da se
dokazov, nad katerimi ima ena od strank v postopku zakoniti nadzor, ne sme
razkriti drugi stranki v postopku in če so takšni dokazi bistvenega pomena
za izid pravdnega postopka, lahko pristojni sodni organ vseeno dovoli razkritje
navedenih informacij zagovornikom druge stranke v postopku in po potrebi
pooblaščenim sodnim izvedencem, ki jih zavezuje obveznost zaupnosti iz
odstavka 1. 3. Pristojni sodni organi pri odločanju
o ugoditvi vlogi ali zavrnitvi vloge iz odstavka 2 ter pri oceni njene
sorazmernosti upoštevajo upravičene interese strank v postopku – in
če je primerno, tretjih oseb – in vsako morebitno škodo, povzročeno
kateri koli od strank v postopku – in če je primerno, tretjim osebam – ki
izhaja iz ugoditve takšni vlogi ali njene zavrnitve. 4. Vsaka obdelava osebnih
podatkov na podlagi odstavkov 1, 2 in 3 se izvaja v skladu z Direktivo
95/46/ES. Oddelek 2
Začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja Člen 9
Začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja 1. Države članice
zagotovijo, da lahko pristojni sodni organi na zahtevo imetnika poslovne
skrivnosti odredijo katerega koli od naslednjih začasnih ukrepov in
ukrepov zavarovanja zoper domnevnega kršitelja: (a) začasno prenehanje oziroma prepoved
uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti; (b) prepoved proizvodnje, ponujanja, dajanja
na trg ali uporabe blaga, ki je predmet kršitve, ali njegovega uvoza, izvoza
ali skladiščenja za navedene namene; (c) zaseg ali dostavo blaga, ki je domnevno
predmet kršitve, vključno z uvoženim blagom, da se prepreči njegov
vstop na trg ali razširjanje na trgu. 2. Države članice
zagotovijo, da lahko pristojni sodni organi zahtevajo, da je treba za
nadaljevanje domnevne neupravičene pridobitve, uporabe ali razkritja
poslovne skrivnosti predložiti jamstva, s katerimi se zagotovi nadomestilo
imetniku poslovne skrivnosti. Člen 10
Pogoji za vložitev vloge in zaščitni ukrepi 1. Države članice
zagotovijo, da so pristojni sodni organi v zvezi z ukrepi iz člena 9
pooblaščeni od tožnika zahtevati predložitev dokazov, za katere se razumno
šteje, da so razpoložljivi, in sicer da se prepričajo o tem, ali poslovna
skrivnost obstaja, ali je tožnik legitimni imetnik poslovne skrivnosti in ali
je bila poslovna skrivnost pridobljena neupravičeno, se neupravičeno
uporablja ali razkriva oziroma ali so neupravičena pridobitev, uporaba ali
razkritje poslovne skrivnosti neizbežni. 2. Države članice
zagotovijo, da bodo morali pristojni sodni organi pri odločanju o ugoditvi
vlogi ali zavrnitvi vloge in pri oceni njene sorazmernosti upoštevati vrednost
poslovne skrivnosti, ukrepe sprejete za varovanje poslovne skrivnosti, ravnanje
tožene stranke pri pridobitvi, razkritju ali uporabi poslovne skrivnosti,
učinek neupravičenega razkritja ali uporabe poslovne skrivnosti,
upravičene interese strank v postopku in učinek, ki bi ga imela
ugoditev ukrepom ali zavrnitev ukrepov na stranke v postopku, upravičene
interese tretjih oseb, interes javnosti in zaščito temeljnih pravic,
vključno s svobodo izražanja in obveščanja. 3. Države članice
zagotovijo, da se začasni ukrepi iz člena 9 na zahtevo tožene
stranke razveljavijo ali kako drugače prenehajo veljati, če: (a) tožnik ne začne postopka, ki se
konča z meritorno odločitvijo pristojnega sodnega organa, in sicer v
razumnem roku, ki ga določi sodni organ, ki odredi ukrepe, če pravo
države članice to dovoljuje; če takšen rok ni predpisan, pa v roku
največ 20 delovnih dni ali 31 koledarskih dni, kar se izteče pozneje; (b) v tem času zadevne informacije ne
izpolnjujejo več zahtev iz točke (1) člena 2, razlogov za
to pa ni mogoče pripisati toženi stranki. 4. Države članice
zagotovijo, da pristojni sodni organi lahko za začasne ukrepe iz
člena 9 določijo pogoj, da mora tožnik predložiti ustrezno varščino
ali enakovredno jamstvo, s čimer se zagotovi nadomestilo za škodo, ki jo
je utrpela tožena stranka, in če je primerno, katera koli druga oseba, ki
jo ukrep prizadene. 5. Če se začasni
ukrepi razveljavijo na podlagi točke (a) odstavka 3, če zapadejo zaradi
katerega koli dejanja ali opustitve dejanja tožnika ali če je naknadno
ugotovljeno, da neupravičene pridobitve, razkritja ali uporabe poslovne
skrivnosti ali grožnje takega ravnanja ni bilo, so pristojni sodni organi
pooblaščeni, da na zahtevo tožene stranke ali oškodovane tretje osebe
tožniku naložijo, da toženi stranki ali oškodovani tretji osebi zagotovi
primerno nadomestilo za škodo, ki so jo povzročili navedeni ukrepi. Oddelek 3
Ukrepi, ki izhajajo iz meritorne odločitve Člen 11
Sodne odredbe ali korektivni ukrepi 1. Države članice
zagotovijo, da lahko pristojni sodni organi v primeru, ko se s sodno
odločbo ugotovi neupravičena pridobitev, uporaba ali razkritje
poslovne skrivnosti, na zahtevo tožnika zoper kršitelja odredijo: (a) prenehanje oziroma prepoved uporabe ali
razkritja poslovne skrivnosti; (b) prepoved proizvodnje, ponujanja, dajanja
na trg ali uporabe blaga, ki je predmet kršitve, ali njegovega uvoza, izvoza
ali skladiščenja za navedene namene; (c) sprejetje primernih korektivnih ukrepov v
zvezi z blagom, ki je predmet kršitve. 2. Korektivni ukrepi iz
točke (c) odstavka 1 zajemajo: (a) ugotovitev kršitve; (b) umik blaga, ki je predmet kršitve, s
trga; (c) ukrepe, s katerimi se onemogoči
kršitev v zvezi z blagom, ki je predmet kršitve; (d) uničenje blaga, ki je predmet
kršitve, ali po potrebi njegov umik s trga, če takšen ukrep ne oslabi
varovanja zadevne poslovne skrivnosti; (e) uničenje celote ali dela vseh
dokumentov, predmetov, gradiva, vsebine ali elektronskih datotek, ki vsebujejo
ali uveljavljajo poslovno skrivnost, ali po potrebi predajo celote ali dela
navedenih dokumentov, predmetov, gradiva, vsebine ali elektronskih datotek
imetniku poslovne skrivnosti. 3. Države članice
zagotovijo, da lahko sodni organi ob odreditvi umika blaga, ki je predmet
kršitve, s trga na zahtevo imetnika poslovne skrivnosti odredijo tudi, da je
treba blago predati imetniku ali dobrodelnim organizacijam pod pogoji, ki jih
določijo sodni organi in katerih namen je zagotovitev, da zadevno blago ne
vstopi ponovno na trg. Sodni organi določijo, da se navedeni ukrepi
izvedejo na stroške kršitelja, razen če obstajajo posebni razlogi, da se
ukrepa drugače. Ti ukrepi ne posegajo v kakršno koli odškodnino, ki je
lahko dolgovana imetniku poslovne skrivnosti zaradi neupravičene
pridobitve, uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti. Člen 12
Pogoji za vložitev vloge, zaščitni ukrepi in
alternativni ukrepi 1. Države članice
zagotovijo, da pristojni sodni organi pri obravnavanju zahteve za sprejetje
sodnih odredb ali korektivnih ukrepov iz člena 11 in pri oceni njihove
sorazmernosti upoštevajo vrednost poslovne skrivnosti, ukrepe sprejete za
varovanje poslovne skrivnosti, ravnanje kršitelja pri pridobitvi, razkritju ali
uporabi poslovne skrivnosti, učinek neupravičenega razkritja ali
uporabe poslovne skrivnosti, upravičene interese strank v postopku in
učinek, ki bi ga imela ugoditev ukrepom ali zavrnitev ukrepov na stranke v
postopku, upravičene interese tretjih oseb, interes javnosti in
zaščito temeljnih pravic, vključno s svobodo izražanja in
obveščanja. Če pristojni organi omejijo trajanje ukrepa
iz točke (a) člena 11(1), mora takšno trajanje
zadoščati za odpravo kakršne koli tržne ali gospodarske koristi, ki bi jo
lahko imel kršitelj po zaslugi neupravičene pridobitve, razkritja ali
uporabe poslovne skrivnosti. 2. Države članice
zagotovijo, da se ukrepi iz točke (a) člena 11(1) na
zahtevo tožene stranke razveljavijo ali kako drugače prenehajo veljati,
če v tem času zadevne informacije ne izpolnjujejo več zahtev iz
točke (1) člena 2, razlogov za to pa ni mogoče pripisati toženi
stranki. 3. Države članice
zagotovijo, da lahko pristojni sodni organi na zahtevo osebe, ki je dolžna
upoštevati ukrepe iz člena 11, odredijo, da se namesto uporabe navedenih
ukrepov oškodovani stranki plača denarno nadomestilo, če so
izpolnjeni vsi naslednji pogoji: (a) zadevna oseba je prvotno izvedela za
poslovno skrivnost v dobri veri in izpolnjuje pogoje iz člena 3(4); (b) izvršba zadevnih ukrepov bi tej osebi
povzročila nesorazmerno veliko škodo; (c) denarno nadomestilo oškodovani stranki v
razumni meri zadostuje. Če se namesto odredbe iz točke (a)
člena 11(1) odredi denarno nadomestilo, takšno denarno nadomestilo ne
presega zneska avtorskega honorarja ali pristojbin, ki bi bili dolgovani,
če bi navedena oseba zaprosila za dovoljenje za uporabo zadevne poslovne
skrivnosti, in sicer za obdobje, za katerega bi bilo mogoče prepovedati
uporabo poslovne skrivnosti. Člen 13
Odškodnina 1. Države članice
zagotovijo, da pristojni sodni organi na zahtevo oškodovane stranke kršitelju,
ki je vedel, ali bi moral vedeti, da je neupravičeno pridobil, razkril ali
uporabil poslovno skrivnost, naložijo, naj imetniku poslovne skrivnosti
plača odškodnino, sorazmerno z dejansko povzročeno škodo. 2. Pri določanju višine odškodnine
pristojni sodni organi upoštevajo vse ustrezne dejavnike, kot so negativne
gospodarske posledice, vključno z izgubo dobička, ki jo je utrpela
oškodovana stranka, morebitni neupravičeno pridobljeni dobiček
kršilca, in če je primerno, neekonomske dejavnike, kot je nepremoženjska
škoda, ki jo je zaradi neupravičene pridobitve, uporabe ali razkritja
poslovne skrivnosti utrpel imetnik poslovne skrivnosti. Vendar lahko pristojni sodni organi v ustreznih
primerih določijo tudi odškodnino kot enkraten znesek na podlagi
elementov, kot je najmanj znesek avtorskega honorarja ali pristojbin, ki bi
bili dolgovani, če bi kršitelj zaprosil za dovoljenje za uporabo zadevne
poslovne skrivnosti. Člen 14
Objava sodnih odločb 1. Države članice
zagotovijo, da lahko pristojni sodni organi v sodnem postopku, ki se začne
zaradi neupravičene pridobitve, uporabe ali razkritja poslovne skrivnosti,
na zahtevo tožnika in na stroške kršitelja odredijo ustrezne ukrepe za
razširjanje informacij v zvezi s sodno odločbo, vključno z njeno
objavo v celoti ali delno. 2. Ob sprejetju katerega koli
ukrepa iz odstavka 1 tega člena se ohrani zaupnost poslovne skrivnosti,
kot je določeno v členu 8. 3. Pri odločanju o odredbi
ukrepa objave in oceni njegove sorazmernosti morajo pristojni sodni organi
upoštevati možno škodo, ki jo lahko takšen ukrep povzroči zasebnosti in
ugledu kršitelja, če je kršitelj fizična oseba, pa tudi vrednost
poslovne skrivnosti, ravnanje kršitelja pri pridobitvi, razkritju ali uporabi
poslovne skrivnosti, učinek neupravičenega razkritja ali uporabe
poslovne skrivnosti in verjetnost, da bo kršitelj še naprej neupravičeno
uporabljal ali razkrival poslovno skrivnost. Poglavje IV Sankcije, poročanje in končne
določbe Člen 15
Sankcije zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz te direktive Države članice zagotovijo, da lahko
pristojni sodni organi strankam v postopku, njihovim zagovornikom in kateri
koli drugi osebi, ki ne izpolnjuje katerih koli ukrepov, sprejetih v skladu s
členi 8, 9 in 11, naložijo sankcije. Predpisane sankcije vključujejo možnost
naložitve ponavljajočih se denarnih kazni v primeru neizpolnjevanja
ukrepa, sprejetega v skladu s členoma 9 in 11. Predpisane sankcije so učinkovite,
sorazmerne in odvračilne. Člen 16
Izmenjava informacij in kontaktne osebe Za spodbujanje sodelovanja, vključno z
izmenjavo informacij med državami članicami ter med državami
članicami in Komisijo, vsaka država članica imenuje eno ali več
nacionalnih kontaktnih oseb za vprašanja, ki se nanašajo na izvajanje ukrepov,
določenih v tej direktivi. Podrobne podatke o nacionalnih kontaktnih
osebah sporoči drugim državam članicam in Komisiji. Člen 17
Poročila 1. Agencija za blagovne znamke
in modele Evropske unije v okviru dejavnosti Evropskega opazovalnega urada za
kršitve pravic intelektualne lastnine do XX. XX. 20XX [tri leta po
izteku roka za prenos] pripravi začetno poročilo o trendih pravdnih
postopkov v zvezi z neupravičeno pridobitvijo, uporabo ali razkritjem
poslovne skrivnosti na podlagi uporabe te direktive. 2. Komisija do
XX. XX. 20XX [štiri leta po izteku roka za prenos] pripravi vmesno
poročilo o uporabi te direktive in ga predloži Evropskemu parlamentu in
Svetu. V tem poročilu ustrezno upošteva poročilo, ki ga je pripravil
Evropski opazovalni urad za kršitve pravic intelektualne lastnine. 3. Komisija do
XX. XX. 20XX [osem let po izteku roka za prenos] ovrednoti
učinke te direktive ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži
poročilo. Člen 18
Prenos 1. Države članice sprejmejo
zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do
XX. XX. 20XX [24 mesecev od datuma sprejetja te direktive]. Besedila
navedenih predpisov takoj sporočijo Komisiji. Države članice se v sprejetih predpisih
sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni
objavi. Države članice določijo način sklicevanja. 2. Države članice Komisiji
sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na
področju, ki ga ureja ta direktiva. Člen 19
Začetek veljavnosti Ta direktiva začne veljati dvajseti dan
po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Člen 20
Naslovniki Ta direktiva je naslovljena na države
članice. V Bruslju, Za Evropski parlament Za
Svet Predsednik Predsednik [1] COM(2011) 287. [2] UL C 369, 17.12.2011, str. 14–15. [3] UL C, , str. . [4] UL C, , str. . [5] Sklep Sveta z dne 22. decembra 1994 o
sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj
(1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni
pristojnosti (UL L 336, 23.12.1994, str. 1). [6] Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES)
št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do
dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145,
31.5.2001, str. 43). [7] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne
24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o
prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23.11.1995, str. 31). [8] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z
dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL
L 157, 30.4.2004, str. 45).