POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

Izvajanje sporočila o zanesljivosti oskrbe z energijo in mednarodnem sodelovanju ter sklepov Sveta za energijo iz novembra 2011

To poročilo vsebuje pregled glavnih dosežkov v zvezi z zunanjimi vidiki energetske politike EU od leta 2011 naprej. Pripravile so ga službe Komisije v sodelovanju z Evropsko službo za zunanje delovanje.

1.           Uvod

Zanesljiva, trajnostna in konkurenčna energija je temeljnega pomena za gospodarstvo, industrijo in državljane EU. Za dosego ciljev te politike potrebuje EU delovanje znotraj svojih meja in ustrezne instrumente, s katerimi bo spodbujala svoje interese na tujem.

Za krepitev zunanje razsežnosti energetske politike EU je Komisija dne 7. septembra 2011 sprejela sporočilo o zanesljivosti oskrbe z energijo in mednarodnem sodelovanju: „Energetska politika EU: povezovanje s partnerji zunaj naših meja“[1]. Sporočilo je prvič določilo celovito zunanjo energetsko politiko in predstavilo 43 posebnih ukrepov za njeno izvajanje. Predlog je nastal kot odgovor na zahtevo Evropskega sveta z dne 4. februarja 2011, da se še povečata usklajenost in povezanost zunanjega delovanja na področju energije, z namenom prispevati k doseganju ciljev energetske politike EU.

Zunanja energetska strategija iz leta 2011 je na tem področju dala pomemben zagon številnim pobudam EU. Zanesljivost oskrbe EU se je okrepila s prizadevanji za razvoj in uporabo notranjih obnovljivih virov energije, izboljšanje energijske učinkovitosti ter diverzifikacijo zunanjih virov energije, oskrbe z energijo in oskrbovalnih poti ter z vzdrževanjem vzajemno koristnega sodelovanja z obstoječimi dobavitelji za Evropo. EU se je z nedavnim razvojem dogodkov v zvezi z izbiro poti južnega koridorja še dodatno približala vzpostavitvi neposredne povezave s surovinami bogato regijo Kaspijskega morja. Tesno sodelovanje se je nadaljevalo z Rusijo, kar kaže na njeno ključno vlogo pri dobavi energije EU, prednost pa je bila prav tako namenjena posodobitvi ukrajinskega plinskega omrežja – glavnega koridorja za dobavo ruskega plina v EU. V okviru dogajanj na svetovni ravni, kot so pridobivanje plina in nafte iz skrilavca v ZDA in nova odkritja v vzhodnem Sredozemlju in Afriki, se bodo prizadevanja EU za diverzifikacijo nadaljevala. V tem okviru bodo pomembne dodatne izboljšave infrastrukturnih povezav s sosednjimi državami. Prvi seznam projektov EU skupnega interesa bo vseboval nekatere povezave z državami zunaj EU in v prihodnje bo pozornost namenjena zmogljivostim povezav s tretjimi državami v podporo ustanovitvi resnično vseevropskega trga z energijo.

Poleg zanesljive oskrbe z energijo, trajnostne energetske politike, spodbujanja uporabe obnovljivih virov energije in energijske učinkovitosti so bile tehnološke raziskave in inovacije prav tako v središču sodelovanja EU z večino partnerskih držav in v okviru mednarodnih organizacij. V številnih partnerskih državah EU je bil na teh področjih dosežen znaten napredek in EU ima dobre možnosti, da deli svoje regulativne izkušnje in pristope k politikam. Ta vprašanja niso pomembna samo v odnosih z državami porabnicami, kot je Kitajska, ampak so pridobila na veljavi tudi v razpravah EU z državami proizvajalkami, vključno z državami južnega Sredozemlja in tradicionalnimi dobavitelji, kot je Saudova Arabija.

EU je vseskozi v okviru svojih prizadevanj za sodelovanje nadaljevala s spodbujanjem preglednih, konkurenčnih in pretočnih svetovnih trgov z energijo. O ključnih načelih za trgovino in naložbe, kot sta nediskriminacija in dostop na trg, se je in se pogaja tako v dvostranskih sporazumih kot tudi v večstranskih pravnih okvirih. To se je dopolnilo s pobudami, kot so sodelovanje z Japonsko o razvoju na svetovnih trgih, razprave v okviru Sveta za energijo EU in ZDA o izvozu utekočinjenega zemeljskega plina iz Združenih držav, kot tudi prizadevanj za spodbujanje industrijskega sodelovanja na področju energije v številnih razpravah EU. Aktivnosti, ki bodo prispevale k izboljšanju konkurenčnosti EU, bodo ostale ključne vsebine v dialogih EU o energiji. Konkurenčnost EU v primerjavi z njenimi svetovnimi gospodarskimi konkurenti bo predstavljala velik delež v analizi o razvoju stroškov in cen energije, ki jo trenutno pripravlja Komisija na zahtevo Evropskega sveta iz maja 2013.

V sklepih Sveta o zunanji razsežnosti energetske politike EU[2], ki so bili sprejeti novembra 2011, je bila Komisija povabljena, da predstavi poročilo o izvajanju strategije do konca leta 2013. Namen poročila je seznaniti Svet in Parlament o napredku izvajanja prednostnih nalog, določenih v sporočilu Komisije in sklepih Sveta iz novembra 2011. To poročilo služi tudi kot spodbuda za razpravo med državami članicami o razvoju zunanje energetske politike EU v skladu s sporazumom Evropskega sveta iz maja 2013, da bodo države članice okrepile svoje sodelovanje v podporo zunanji razsežnosti energetske politike EU, tudi zaradi povečanja povezav med notranjimi in zunanjimi trgi z energijo.

2.           Dejavniki, ki vplivajo na prednostne naloge zunanje energetske politike EU

Ko je Komisija predlagala prednostne naloge zunanje energetske politike EU septembra 2011, so bili ključni dejavniki pri določanju prednostnih nalog EU povečanje deleža gospodarstev v vzponu na področju svetovnega povpraševanja po energiji, vedno večja odvisnost EU od uvoza in potreba po delovanju na svetovni ravni pri reševanju vprašanj na področju podnebja, okolja in konkurenčnosti.

Dve leti pozneje dogajanja na svetovni ravni ostajajo na splošno nespremenjena, v nekaterih primerih pa so postala še bolj pomembna. Povpraševanje v azijskih državah v gospodarskem vzponu in drugih delih sveta je strmo naraščalo in je povzročilo premik svetovnih tokov trgovanja z energijo na vzhod. Kitajska in Indija predstavljata skoraj 90 % neto povečanja pri svetovni porabi energije v letu 2012[3], do leta 2035 pa se predvideva, da se bo njuno povpraševanje po energiji povečalo za 60 % oziroma 100 %[4]. Zaradi takšnega povečanja porabe so države v vzponu začele igrati dejavnejšo vlogo v svetovnih razpravah o energiji in bodo neizogibno prispevale k razvoju svetovnega upravljanja z energijo. Geopolitične posledice takšnega razvoja in njihov vpliv na zanesljivost oskrbe z energijo in zunanjepolitične interese EU je treba nadaljnje oceniti.

Trenutne napovedi še vedno kažejo, da se bo v prihodnosti EU zanašala na uvoz energije, pri čemer naj bi delež uvoza v celotni porabi nafte znašal več kot 90 %, v celotni porabi zemeljskega plina pa več kot 70 %. Še ni dosežen svetovni sporazum o podnebju, vendar pa veliko držav že izvaja nacionalne ukrepe na področjih, kot so energijska učinkovitost in obnovljivi viri energije, vključno z energijsko intenzivnostjo in porabo energije na Kitajskem, standardi za portfelj energije iz obnovljivih virov v večini držav ZDA, obvezni sistem trgovanja z obveznostmi energijske učinkovitosti v Indiji ali obnovljivi viri energije in cilji energijske učinkovitosti v Turčiji. Da bi mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah vključevala razsežnost energetske politike, bi si morala zunanja energetska politika EU prizadevati k dajanju podpore tem mednarodnim pogajanjem v svojih odnosih z največjimi državami porabnicami energije.

Razmere na Bližnjem vzhodu in severni Afriki so še naprej negotove, kar vpliva na trge z energijo. Geopolitične razmere so zavrle hitrost in globino sodelovanja EU na področju energije z drugimi državami v regiji, hkrati pa potrdile, da bodo potrebni pragmatični in usmerjeni ukrepi.

Nesreča v Fukušimi je okrepila pozive, da se zagotovijo najvišji standardi jedrske varnosti na svetovni ravni, hkrati pa je povzročila, da so nekatere države jedrsko energijo umaknile s seznama možnih nizkoogljičnih alternativ. Na področju jedrske varnosti je prišlo do tesnejšega sodelovanja tako z našimi obstoječimi partnerji kot v okviru mednarodnih prizadevanj, kot je Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA).

Morda je najbolj pomembna novost zadnjih dveh let močno povečanje nekonvencionalne proizvodnje nafte in plina v Severni Ameriki. Konkurenčen in nekonvencionalno pridobljen plin je v energetskem sektorju Združenih držav izpodrinil premog in tako leta 2012 prispeval k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov ZDA za 3,8 %, pri čemer je približno polovica posledica te zamenjave[5], še zlasti pa je ameriškim energijsko intenzivnim industrijam (npr. petrokemična industrija, rafinerija, industrija aluminija in jeklarska industrija) omogočil izrazito konkurenčno prednost. V Evropi je povpraševanje po premogu leta 2012 naraslo za 2,8 % v primerjavi s povprečnim padcem za 1,3 % v zadnjem desetletju. To je privedlo do povečanja emisij toplogrednih plinov v nekaterih državah članicah EU, kot sta Nemčija in Velika Britanija[6]. Razlike v končnih cenah plina in električne energije na ameriških, evropskih in azijskih trgih so privedle do pomislekov glede konkurenčnosti EU. Morebiten izvoz naravnega plina in nafte iz ZDA je prav tako začel postavljati vprašanja o posledicah prednostnih nalog zunanje politike ZDA in njene vloge na svetovnih trgih z energijo. Takšen razvoj dogodkov potrjuje, da so trgi z energijo medsebojno povezani in da mora energetska politika EU upoštevati dogajanja zunaj njenih meja, tako kot upošteva dogajanja znotraj svojih meja.

Potencial plina iz skrilavca v drugih državah je sprožil nove poglede na svetovne trge z energijo v času, ko se prav tako pojavljajo novi dobavitelji konvencionalnih fosilnih goriv iz vzhodnega Sredozemlja in vzhodne Afrike. Ti novi potencialni viri bi lahko srednjeročno imeli večjo vlogo pri strategije diverzifikacije EU. Posledice teh dogajanj na energetske in zunanjepolitične usmeritve preostalih velikih izvoznikov plina in nafte, kot so Rusija, Katar, Irak in drugi, bo treba nadalje upoštevati.

Zanesljivost oskrbe z energijo, konkurenčnost in trajnostni razvoj bodo v času zapletenih razmer ostali še naprej prednostne naloge zunanje energetske politike EU.

3.           Usklajevanje zunanje razsežnosti energetske politike EU

Da bi se na ravni EU izboljšala skladnost in koordinacija glede sporočil za posamezne partnerske države, je Komisija predlagala številne nadaljnje ukrepe, vključno z okrepitvijo sodelovanja med državami članicami pri njihovih medvladnih sporazumih s tretjimi državami. Predlog za mehanizem za izmenjavo informacij o takšnih sporazumih je bil predložen v sporočilu Komisije septembra 2011. Po pogajanjih med sozakonodajalci je bil sklep Parlamenta in Sveta o vzpostavitvi mehanizma sprejet dne 25. oktobra 2012[7].

Preglednost glede medvladnih sporazumov

Mehanizem za izmenjavo informacij glede medvladnih sporazumov med državami članicami in tretjimi državami na področju energije (Sklep 994/2012/EU) je začel veljati dne 17. novembra 2012. Od držav članic predvideva obveznost, da predložijo svoje obstoječe pravno zavezujoče sporazume, ki imajo vpliv na delovanje notranjega trga z energijo ali na zanesljivost oskrbe z energijo, ter njihove nove sporazume, ko so ratificirani. Sporazume se posreduje ostalim državam članicam, pri čemer se upoštevajo vsi pomisleki v zvezi z zaupnostjo. Državam članicam mehanizem prav tako omogoča, da Komisijo obvestijo o svojih trenutnih pogajanjih glede medvladnih sporazumov, da se dogovorijo za sodelovanje s Komisijo v takšnih pogajanjih in da zahtevajo preverjanje združljivosti osnutka medvladnega sporazuma.

Po sprejetju mehanizma je bila ustvarjena varna zbirka podatkov. Komisija je do danes prejela 114 medvladnih sporazumov in preverila njihovo združljivost z zakonodajo EU ter v zadevnih državah članicah obravnavala določeno število primerov. Večina medvladnih sporazumov je bila v celoti posredovana ostalim državam članicam.

Pregled do danes poslanih medvladnih sporazumov je omogočil opredelitev nekaterih določb, pri katerih obstaja tveganje nezdružljivosti z zakonodajo EU. Komisija bo pred koncem leta 2013 pripravila srečanje, ki bo namenjeno izmenjavi informacij med državami članicami o spoznanjih glede poslanih sporazumov, skupnih težavah in o morebitnih postopkih za zmanjšanje nezdružljivosti.

Poleg zakonodajnega instrumenta so bile sprejete tudi druge pobude, da bi se povečala izmenjava informacij med državami članicami o vprašanjih v zvezi z zunanjimi odnosi na področju zunanje energije. Mesečno potekajo razprave v okviru delovne skupine Sveta za energijo, na katerih Komisija države članice obvešča o dejavnostih EU in pomembnih srečanjih, po potrebi pa se pripravijo tudi stališča EU. Koordinacijska skupina za plin je olajšala usklajevanje ukrepov za zanesljivost oskrbe na ravni EU in je imela izmenjave z državami dobaviteljicami in porabnicami ter tranzitnimi državami, kot so Rusija, Ukrajina, Alžirija, Švica, ZDA in Kanada. Formalna srečanja Sveta za energijo tako kot v preteklosti vključujejo točko dnevnega reda o mednarodnih odnosih na področju energije, kar omogoča posredovanje informacij in razpravo na ministrski ravni. Na srečanju Evropskega sveta maja 2013 so se države članice zavezale, da bodo okrepile svoje sodelovanje v podporo zunanji razsežnosti energetske politike EU in ocenile razvoj zunanje energetske politike EU.

Število razprav o zunanji energetski politiki se je prav tako povečalo v drugih sestavah Sveta in delovnih skupinah Sveta ter v neformalnih mrežah, kot so Politični in varnostni odbor, neformalna mreža generalnih direktorjev za svetovne izzive ministrov za zunanje zadeve EU in geografske delovne skupine Sveta. Zunanja energetska politika je bila na dnevnem redu Sveta za zunanje zadeve julija 2012 in aprila 2013, ko so zunanji ministri EU kazali veliko zanimanje iskanju možnosti, kako bi lahko zunanja politika podpirala cilje energetske politike EU.

Da bi se zagotovil forum, na katerem bi se lahko poglobljeno razpravljalo o strategijah in pobudah v odnosu do tretjih držav, je Komisija ustanovila strateško skupino za mednarodno sodelovanje na področju energije. Cilj te skupine, ki vključuje udeležbo ministrstev za energetiko in zunanje zadeve držav članic in Evropsko službo za zunanje delovanje, je opredeliti in razpravljati o skupnih prednostnih nalogah, ki bi lahko vodile k razvoju skupnih pobud in stališč v odnosu do tretjih držav in regij. Strateška skupina se je od svoje ustanovitve leta 2012 sestala petkrat in s Kitajsko, Ukrajino, državami južnega Sredozemlja, ZDA ter državami vzhodnega partnerstva razpravljala o odnosih. To je omogočilo soglasje o skupnih prednostnih nalogah in prihodnjih korakih na področju energetskega sodelovanja s prej omenjenimi partnerji. Pri delu strateške skupine bi lahko vseeno koristila okrepljena izmenjava informacij med državami članicami o njihovih dejavnostih v tretjih državah, ki je do sedaj potekala v omejenem obsegu.

Trenutno že obstaja praksa rednih usklajevalnih sestankov EU v Bruslju in občasno v nekaterih državah pred začetkom sestankov upravnih organov Energetske skupnosti, Pogodbe o energetski listini (ECT), Mednarodne agencije za energijo (IEA) in Mednarodne agencije za obnovljivo energijo (IRENA). Pristop EU je zlasti nujen pri vprašanjih, ki so strateškega pomena za te organizacije, na primer pridružitveni proces IEA ter posodobitev in domet ECT. Čeprav ne prihaja do formalnega usklajevanja med sodelujočimi državami članicami EU in Komisijo v okviru mednarodnega partnerstva za sodelovanje na področju energijske učinkovitosti (IPEEC), Mednarodnega energetskega foruma (IEF), Ministrskega foruma za čisto energijo (CEM) in G8/G20, v nekaterih primerih vendarle potekajo neformalne izmenjave.

Vsa ta prizadevanja so imela koristi od tesnega delovnega odnosa med Komisijo in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Evropske službe za zunanje delovanje.

Medtem ko so zgoraj opisana prizadevanja vpeljala višjo stopnjo preglednosti glede delovanja EU, še vedno obstaja velika vrzel v znanju glede energetskih dejavnosti držav članic v tretjih državah. Delegacije EU bi se lahko koristno uporabile za poročanje in analizo, prav tako pa bi se lahko okrepile mreže lokalnih energetskih svetovalcev. Prizadevanja za višjo stopnjo izmenjave informacij in uresničevanje skupnih ciljev pri strateško pomembnih vprašanjih EU bi koristila uspešnemu izvajanju ciljev zunanje energetske politike EU.

4.           Krepitev sodelovanja EU s sosednjimi državami

Ključno mesto v zunanji energetski strategiji EU zavzemajo odnosi z državami v neposrednem sosedstvu EU v skladu s cilji sosedske politike EU. Medtem ko povezovanje trga z energijo in regulativno zbliževanje ostajata skupni cilj večine naših sosednjih držav, je za povezovanje regulativnega okvira in fizično infrastrukturo potreben čas, saj je napredek odvisen od hitrosti sprejemanja notranjih reform kot tudi pogajanj in izvajanja zapletenih pravno zavezujočih sporazumov. Tu je potreben diferenciran pristop.

S Švico so se pogajanja o sporazumu o električni energiji začela leta 2007 in še niso zaključena. Obe strani trenutno poskušata oživiti postopek, čigar cilj je skleniti sporazum o električni energiji leta 2014, ki je potreben za nadaljnje sodelovanje švicarskih energetskih podjetij na usklajenem trgu električne energije EU. Poleg vprašanj, kot so enaki konkurenčni pogoji glede državnih subvencij, izvajanje predpisov glede preglednosti in drugih tehničnih vprašanj, bodo institucionalna vprašanja, zlasti glede nepristranske arbitraže v primeru pravnih sporov, ključnega pomena za sklenitev sporazuma.

Energetska skupnost je s pristopom Ukrajine in Moldavije leta 2011, nedavno prošnjo za članstvo Gruzije in statusom opazovalk Armenije, Norveške in Turčije še naprej ključni instrument za širitev notranjega trga EU v njenem sosedstvu. V zadnjih dveh letih je Ministrski svet razširil pravni red Energetske skupnosti, da bi vključil pravila tretjega svežnja o notranjem trgu za električno energijo in zemeljski plin, Direktive 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, Direktive 2009/119/ES o zalogah nafte ter Uredbe 2008/1099/ES in Direktive 2008/92/ES v zvezi s statistiko. Poleg tega potekajo postopki za sprejetje Direktive o energetski učinkovitosti 2012/27/EU in Direktive o industrijskih emisijah 2010/75/EU. Poleg širitve pravnega reda, ki ga zajema Energetska skupnost, so se dejavnosti v zadnjih dveh letih osredotočale na doseganje oprijemljivejšega napredka pri vključevanju plinskih in električnih omrežij pogodbenic prek bolj intenzivnega spremljanja in izvrševanja zakonskih določb glede povezav, dostopa tretjih strank in čezmejnih izmenjav.

Dejavno spodbujanje omejenega števila ključnih investicijskih projektov, ki so potrebni za povečanje čezmejnega pretoka in zanesljivosti oskrbe ter preseganje trenutnega pomanjkanja naložb, je bil glavni poudarek infrastrukturnih del. Seznam projektov v interesu Energetske skupnosti (PECI) naj bi Ministrski svet sprejel oktobra 2013 in vključuje projekte, ki so velikega regionalnega pomena in imajo velik čezmejni vpliv. Obsežno javno posvetovanje je prineslo 100 predlaganih projektov, od katerih je bilo 33 uvrščenih na seznam PECI.

Pripravljalno delo se je zaključilo, da se je lahko odločalo o podaljšanju veljavnosti Pogodbe o energetski skupnosti po letu 2016, saj je bila Pogodba prvotno predvidena za obdobje 10 let, in da se je ustanovila visoko usposobljena skupina za presojo njenega delovanja in morebitnih izboljšav.

Vzhodno partnerstvo je okvir, ki si prizadeva izboljšati zanesljivost oskrbe z energijo v EU in v njenih vzhodnih partnericah, hkrati pa prispeva tudi k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja in konkurenčnosti. Dejavnost platforme vzhodnega partnerstva v zvezi z zanesljivo oskrbo z energijo se je nadaljevala z rednimi sestanki dvakrat letno, ki jih dopolnjujejo specializirane delavnice in obiski energetskih objektov. Osredotoča se na izmenjavo informacij z namenom ozaveščanja o najboljših praksah, na primer na področju energijske učinkovitosti in oblikovanja trga električne energije v državah vzhodnega partnerstva.

Dvostransko sodelovanje je predstavljalo pomemben način oblikovanja odnosov s številnimi sosednjimi državami. Izvajanje memoranduma o soglasju na področju energije je še naprej pomemben del pridružitvenega načrta med EU in Ukrajino, z njim pa se pripravlja sklenitev pridružitvenega sporazuma s poglobljenim in razširjenim območjem proste trgovine.

EU pripisuje velik pomen zanesljivosti in preglednosti ukrajinskega sistema za prenos plina in Komisija je nadaljevala svojo dejavno podporo pri nadgradnji infrastrukture za prenos plina v Ukrajini ter pri zagotavljanju, da ta ostane ključni del vseevropskega energetskega omrežja. Potekala so prizadevanja v obliki tristranske rešitve glede dobave plina iz Rusije v EU prek Ukrajine. Ukrajina ima priložnost povečati svojo zanesljivost oskrbe z energijo z diverzifikacijo virov oskrbe in nadgraditi svojo že zdaj pomembno tradicionalno vlogo tranzitne države, zaradi svojega obsežnega omrežja plinovodov, konvencionalnih in nekonvencionalnih virov plina ter objektov za skladiščenje plina, ki predstavljajo pomembno prednost za zanesljivo oskrbo z energijo v regiji. Sprejeti so bili posebni ukrepi, da bi se omogočil povratni plinski pretok iz EU v Ukrajino. Predpogoj predstavlja razvoj nediskriminatornega ter stabilnega pravnega in regulativnega okvira v skladu z zavezami, ki jih je Ukrajina dala Energetski skupnosti.

To je bila tema okrogle mize na visoki ravni o razvoju ukrajinskega trga zemeljskega plina, ki sta jo maja 2013 sklicala evropski komisar za energetiko in minister za gorivo in energijo Ukrajine. Dogovorjeno je bilo, da se ustanovi skupina, sestavljena iz predstavnikov Komisije in ukrajinskih organov, sekretariata Energetske skupnosti, zadevnih držav članic EU in zainteresiranih družb in finančnih institucij, ki bi zagotovila forum za podporo nadaljnjemu procesu reform v sektorja plina v Ukrajini.

EU v Moldaviji prek različnih instrumentov, kot sta proračunska podpora in tehnično pomoč, spodbuja vključevanje moldavskega trga z energijo v trg z energijo EU tako v sektorju plina kot sektorju električne energije. EU zdaj podpira gradnjo povezovalnega plinovoda med Moldavijo in Romunijo, ki bo omogočal prenos plina v obe smeri. EU na splošno podpira proces reform, ki poteka v energetskem sektorju po pristopu Moldavije k Pogodbi o ustanovitvi Energetske skupnosti leta 2011.

Oktobra 2012 je Energetska skupnost objavila „Letno poročilo o izvajanju pravnega reda EU v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Energetske skupnosti“, ki je prvič vključevalo tudi Ukrajino in Moldavijo.

V okviru pozitivnega programa za odnose med EU in Turčijo je bilo dogovorjeno, da se okrepi sodelovanje na področju energije, s poudarkom na dolgoročnem načrtovanju, povezovanju trgov in razvoju infrastrukture, trajnostni energetski politiki in tehnologiji ter jedrski varnosti in zaščiti pred sevanjem. Dve srečanji, prvo o električni energiji in drugo o plinu, sta potekali februarja oziroma aprila 2013. Na prihodnjem srečanju se bo obravnavalo sodelovanje na področju energijske učinkovitosti in obnovljivih virov energije, ki je trenutno načrtovano za jesen 2013. S ciljem olajšati morebitno povezovanje trgov z energijo EU in Turčije lahko takšno sodelovanje prispeva tudi k večji zanesljivosti oskrbe z energijo ter k ustvarjanju poslovnih priložnosti za obe strani.

Države v regiji Kaspijskega morja imajo s svojimi bogatimi naravnimi viri in strateškim geografskim položajem v širšem sosedstvu EU pomemben potencial za diverzifikacijo evropske oskrbe z energijo in tranzitnih poti, zlasti v zvezi z dobavo plina. V skladu z Deklaracijo o južnem plinskem koridorju iz leta 2011 je EU še naprej tesno sodelovala z državami in podjetji v regiji za začetek delovanja južnega plinskega koridorja. Pomemben napredek glede izvedbe tega strateškega projekta za EU v letu 2012 je bil dosežen s podpisom medvladnega sporazuma med Turčijo in Azerbajdžanom o transanatolskem plinovodu (TANAP) in njegovi poznejši ratifikaciji. Konzorcij Shah Deniz II je dne 28. junija 2013 napovedal svojo odločitev, da je bil izbran čezjadranski plinovod (TAP) kot evropska pot za njihov plin v južnem plinskem koridorju. Končna odločitev o naložbi se pričakuje pred koncem leta 2013, s prvo pošiljko plina v Evropi do januarja 2019.

EU bo še naprej sodelovala z Azerbajdžanom kot tudi z državami v regiji Kaspijskega morja v zvezi z razširitvijo koridorja in nadaljnjim povečanjem zalog s ciljem oskrbovati vsaj 10 % evropskega povpraševanja v srednjeročnem obdobju prek tega koridorja. Komisija v tem okviru dejavno podpira nadaljnje povezovanje trgov jugovzhodne Evrope.

Komisija je prejela pogajalske smernice Sveta septembra 2011 za pogajanja o tristranskem sporazumu s Turkmenistanom in Azerbajdžanom o izgradnji transkaspijskega plinovoda (TCP), pogajanja pa so v teku. Komisija že tesno sodeluje z visoko predstavnico EU in njeno posebno predstavnico za Srednjo Azijo pri predstavljanju strateškega pomena TCP državam v regiji, vključno z Rusijo. Komisija je v sodelovanju s Svetovno banko izvedla okoljsko ocenjevalno študijo o TCP za odpravo pomislekov obalnih držav Kaspijskega morja glede morebitnih okoljskih posledic plinovoda. Pričakuje se, da bo ta študija zaključena v začetku 2014.

Energetski dialog z Rusijo je intenziven in odnosi na področju energije se redno obravnavajo na najvišjih ravneh, vključno s srečanji na vrhu med EU in Rusijo. Konstruktivne izmenjave mnenj so marca 2013 pripeljale do sprejetja energetskega načrta do leta 2050 med EU in Rusijo.

Od začetka 2012 so potekala redna konstruktivna pogajalska srečanja med EU in Rusijo glede sporazuma o električni energiji s ciljem, da se izboljša usklajevanje sinhroniziranih sistemov električne energije baltskih držav, Ruske federacije in Belorusije ter da se baltskim državam omogoči izvajanje notranjih tržnih pravil v zvezi z električno energijo. Ta pogajanja bi morala biti zaključena v bližnji prihodnosti.

Mehanizem zgodnjega opozarjanja med EU in Rusijo na področju energetike, ki predvideva skupne ukrepe, katerih namen je obvladovanje izrednih razmer, blažitev posledic in preprečevanje podobnih razmer v prihodnosti, je bil posodobljen februarja 2011.

Pogovori z Rusijo potekajo tudi v okviru EU in Energetske skupnosti v zvezi z izvajanjem drugega in tretjega svežnja paketov[8], kot so ločitev lastništva podjetij v Litvi, izjema za OPAL itd. Proučujejo se pragmatične rešitve, kot je bilo v primeru plinovoda Yamal na Poljskem.

Obstaja negotovost glede dolgoročnega pravnega okvira za odnose med EU in Rusijo: medtem ko se potreba po pravni jasnosti kaže v vse večjem številu primerov, povezanih z energetiko med EU in Rusijo, se stališča obeh strani v zvezi s poglavjem o energetiki novega skupnega pravnega okvira (novim sporazumom) še vedno precej razlikujejo.

Energetski načrt do leta 2050 med EU in Rusijo

V obdobju med letoma 2011 in 2012 sta Evropska komisija in ruska vlada sodelovali pri energetskem načrtu med EU in Rusijo do leta 2050, da bi osnovali dolgoročno sodelovanje in dosegli dopustno raven negotovosti v medsebojnih odnosih na področju energetike. Časovni načrt za sodelovanje na področju energetike do leta 2050 med EU in Rusijo sta podpisala komisar za energetiko Oettinger in minister za energetiko Novak marca 2013.

Energetski načrt predstavlja trdne skupne interese in koristi, ki krepijo odnose na področju energetike med EU in Rusijo. Določa strateški cilj oblikovanja skupnega energetskega prostora do leta 2050 z delujočo povezano omrežno infrastrukturo, z odprtimi, preglednimi, učinkovitimi in konkurenčnimi trgi, ter prispeva k zagotavljanju zanesljive oskrbe z energijo in doseganja ciljev trajnostnega razvoja EU in Rusije.

Energetski načrt je usmerjen v prihodnost in se lahko posodablja, pokriva širok spekter vprašanj, ki so osrednjega pomena za odnose na področju energetike med EU in Rusijo. Zlasti obravnava sodelovanje na področju energijske učinkovitosti v sektorjih električne energije, plina, nafte in obnovljivih virov energije. Energetski načrt na vsakem od navedenih področij daje posebna priporočila za številne ukrepe, ki so namenjeni izboljšanju sodelovanja na področju energetike med EU in Rusijo v prihodnjih desetletjih.

Priporočila in konkretni ukrepi, ki jih predlaga energetski načrt, se bodo spremljali – in revidirali – v okviru dialoga o energetiki med EU in Rusijo, priporočila pa se bodo upoštevala v ustreznih delovnih programih vseh tematskih skupin v okviru dialoga o energetiki med EU in Rusijo. To bo omogočilo temeljito spremljanje izvajanja na vseh področjih dvostranskega sodelovanja na področju energetike.

EU je v celoti vključena v proces transformacije v južnem Sredozemlju, kot je opisano v skupnem sporočilu iz marca 2011[9] „Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo“, v obliki zbiranja pomembnih dodatnih sredstev, omogočanja večjih trgovinskih in tržnih priložnosti in okrepljenega sodelovanja s civilno družbo. Oblikovanje regionalnega EU-sredozemskega partnerstva na področju energetike, ki se je na začetku osredotočalo na električno energijo in obnovljive vire energije, je bil eden od ključnih predlogov zunanje energetske strategije 2011. Z državami v regiji, ki se soočajo z zelo težavnimi političnimi razmerami in notranjimi izzivi, ostaja večstranski regionalni regulativni okvir na področju energetike dolgoročni cilj.

Napredek je kljub temu viden na različnih področjih. Pomembni programi proračunske podpore, katerih cilj je reforma energetskega sektorja, in programi tesnega medinstitucionalnega sodelovanja se izvajajo v številnih državah v regiji. Pogajanja so se začela z Marokom o poglobljenem in celovitem sporazumu o prosti trgovini, ki vključuje pomembno poglavje o energetiki, z dvema pogajalskima krogoma v letu 2013. Podpis memoranduma o soglasju na področju energetike z Alžirijo julija 2013 bi moral s to ključno državo dobaviteljico okrepiti sodelovanje. Podpora EU za projekte v proizvodnji in prenosu električne energije poteka prek različnih finančnih instrumentov ter v tesnem sodelovanju z mednarodnimi finančnimi institucijami.

Sredozemski ministrski svet za energetiko, prvo takšno srečanje od leta 2007, bo predvidoma potekal v Bruslju decembra 2013. Svet je lahko priložnost, da se potrdi sredozemski načrt za sončno energijo in razpravlja o projektu vzpostavitve „Sredozemske energetske skupnosti“.

Odkritje zemeljskega plina vzdolž obal Izraela in Cipra v letih 2009 oziroma 2011 je odprlo nove obete za regijo vzhodnega Sredozemlja in bi morda lahko nekaterim državam v regiji omogočilo, da bi se iz neto uvoznic plina spremenile v izvoznice plina. EU spremlja trenutno dogajanje v zvezi z raziskovalnimi dejavnostmi na območju vzhodnega Sredozemlja. Tesno sodelovanje med EU in državami v regiji bo ključnega pomena, da se bo plinski potencial regije razvil v največjem možnem obsegu. Poleg tega bodo izbira poti, načini prevoza in prodajna cena odločilno vplivali na potencialni uvoz plina EU iz te regije. V tem smislu je treba poleg že ocenjenih možnosti, kot sta terminal za utekočinjeni zemeljski plin na Cipru in plinovod, ki poteka od priobalnega morja Cipra do Grčije prek Krete, upoštevati vse potencialne poti ter jih oceniti z vidika zanesljivosti oskrbe z energijo.

Z Izraelom je bil vzpostavljen dialog o energetiki za spodbujanje sodelovanja pri vprašanjih, povezanih z dostopom na trg plina EU, cenami in infrastrukturo za plin, pa tudi s sodelovanjem na področju raziskav, spodbujanjem razvoja obnovljivih virov energije, uvajanjem pametnih omrežij in upravljanjem povpraševanja. Ker bo tudi Libanon kmalu začel z raziskovanjem, si je EU zadala, da bo igrala pomembno vlogo pri zagotavljanju tehnične podpore in krepitvi zmogljivosti. EU bo prav tako imela vlogo v regionalnem sodelovanju pri zagotavljanju najvišje stopnje varnosti pri raziskovanju ogljikovodikov na morju in varstva okolja.

Izboljšanje povezav s sosednjimi državami še vedno ostaja pomemben cilj EU. Prvi seznam projektov skupnega interesa bo sprejet jeseni 2013 kot del izvajanja nedavno sprejetih smernic za vseevropsko energetsko infrastrukturo[10]. Ta seznam naj bi vključeval tudi nekaj projektov za vzpostavitev povezav z državami nečlanicami EU. V prihodnje se bo pozornost namenjala tudi izboljšanju infrastrukturnih povezav s tretjimi državami in razvojem resnično vseevropskega trga.

Poleg tega EU podpira številne naložbe v energetskem sektorju: Komisija je prek Sklada za spodbujanje naložb v sosedstvo (NIF) že prispevala 150 milijonov EUR za financiranje investicijske podpore in tehnične pomoči v regiji ESP v tem sektorju, ki omogoča evropskim finančnim institucijam posojila v višini približno 2 milijard EUR. Prav tako zagotavlja tehnično pomoč in spodbuja regionalno sodelovanje na področju energetike prek več programov, kot sta INOGATE[11] in Konvencija županov[12].

5.           Poglabljanje partnerstev na področju energetike z dobavitelji in porabniki

Razvoj dogodkov v zadnjih dveh letih na svetovnih trgih z energijo je pokazal, da bi morala EU še naprej spodbujati pregledne, konkurenčne in likvidne svetovne trge z energijo v svojih odnosih z dobavitelji energije. EU mora tudi ostati odprta in fleksibilna za sodelovanje z nastajajočimi novimi dobavitelji, ki želijo dostop do trga EU.

Glede na sodelovanje z dobavitelji energije se prizadevanja EU še naprej osredotočajo na odnose s tradicionalnimi dobavitelji, zlasti z Rusijo. Odnosi EU z Norveško so dosegli nov mejnik v letu 2012, saj se je izvoz zemeljskega plina iz Norveške v EU zvišal na raven, ki je primerljiva z ruskim izvozom zemeljskega plina. Poleg svoje vloge dobaviteljice energije je Norveška, ki je z EU povezana prek evropskega gospodarskega prostora (EGP), še naprej posebna partnerica EU. Nadaljevanje pozitivnega sodelovanja se je spodbujalo prek letnih ministrskih srečanj med EU in Norveško, ki jih dopolnjujejo strokovna srečanja, kot je konferenca med EU in Norveško o vlogi zemeljskega plina, ki je potekala marca 2013. Pomembno je, da države EGP in Evropskega združenja za prosto trgovino, vključno z Norveško, čim prej prenesejo in uporabljajo tretji energetski sveženj.

Ozaveščanje dobaviteljev na Bližnjem vzhodu na politični ravni se je v zadnjih dveh letih povečalo prek neposrednih neformalnih pogovorov z državami, kot sta Saudova Arabija in Katar, ter sodelovanja komisarja za energetiko na dogodkih na visoki ravni, kot sta ministrsko srečanje EU-OPEC in mednarodni ministrski forum za energetiko. Medtem ko glavno oporo odnosom EU z dobavitelji energije predstavljajo pogodbena razmerja med komercialnimi operaterji, bi lahko krepitev zaupanja na politični ravni in usmerjeno sodelovanje na področjih, ki so posebnega pomena za naše partnerje, olajšala razvoj poslovnih odnosov. Primeri nedavnih dejavnosti na delovni ravni vključujejo skupno okroglo mizo EU-OPEC o varnosti naftne in plinske industrije na morju, ki je potekala novembra 2012, ter sodelovanje na področju energijske učinkovitosti z Ligo arabskih držav in posameznimi državami, kot je Saudova Arabija.

Proizvajalci energije v Afriki, na primer Nigerija in Angola, sta že postali pomembni dobaviteljici, tudi v EU. Zaradi novih odkritij nafte in plina se bo pomen Afrike po vsej verjetnosti povečal na področju oskrbe in zanesljive oskrbe z energijo EU. EU bo še naprej spremljala dogajanja in jih ustrezno upoštevala v svojih prizadevanjih za razvoj sodelovanja.

Bolj konkreten napredek se lahko opazi pri razvoju sodelovanja z državami porabnicami, predvsem s Kitajsko. Zaradi uspešnega srečanja na visoki ravni o energetiki med EU in Kitajsko, ki je potekalo maja 2012 in ki je združilo ključne oblikovalce politik na kitajski strani z ministri za energetiko držav članic EU in Evropsko komisijo[13], je energetika zdaj eno najpomembnejših vprašanj v odnosih med EU in Kitajsko. Zanesljivost oskrbe z energijo je novo področje sodelovanja, ki je bilo dogovorjeno na srečanju na visoki ravni in ki odpira možnosti za strateške razprave z našimi kitajskimi sogovorniki, s ciljem zagotoviti varnost, stabilnost, zanesljivost in trajnost svetovnih energijskih trgov. V okviru srečanja na visoki ravni je bilo prav tako vzpostavljeno partnerstvo med EU in Kitajsko za trajnostni razvoj mest. Čeprav pokriva širše področje, igrajo pomembno vlogo vprašanja v zvezi z oskrbo z energijo, učinkovitostjo in načrtovanjem. Sodelovanje s Kitajsko na področju energetike podpira tudi dialog o sodelovanju na področju inovacij med EU in Kitajsko.

Prednostne naloge nove kitajske vlade se ujemajo z opredeljenimi prednostnimi nalogami EU za sodelovanje s Kitajsko na področju energetike. To je na delovni ravni pospešilo aktivnosti povezane z regulacijo električne energije, razvojem trga s plinom, dolgoročnim načrtovanjem, svetovnim upravljanjem z energijo in jedrsko varnostjo ter morebitnim sporazumom Euratom, ki bi nadgradil veljavni dvostranski sporazum o sodelovanju pri raziskavah in razvoju na področju miroljubne uporabe jedrske energije. Energetskemu sodelovanju s Kitajsko bo posvečen pomemben del dokumenta, ki bo navajal prednostne naloge strateškega partnerstva med EU in Kitajsko in ki bo sprejet na naslednjem vrhu med EU in Kitajsko.

Partnerstvo med EU in Kitajsko za trajnostni razvoj mest

Maja 2012 sta takratni podpredsednik kitajske vlade Li Keqiang in predsednik Evropske komisije Barroso predstavila partnerstvo med EU in Kitajsko za trajnostni razvoj mest, ki je odprta politična platforma za sodelovanje in izmenjavo izkušenj evropskih in kitajskih interesnih skupin pri reševanju gospodarskih, socialnih in okoljskih izzivov razvoja mest. Ker se pričakuje, da bo stopnja urbanizacije na Kitajskem hitro narasla z današnje ravni 50 %, v Evropi pa v urbanem okolju živi tri četrtine prebivalstva, si obe partnerici prizadevata razviti inovativne pristope pri razvoju mest.

Partnerstvo je prvi tovrstni instrument. Vključuje številna področja, kot so trajnostno načrtovanje mestnega okolja, upravljanje oskrbe z energijo in povpraševanja po njej, mobilnost, okolju prijazne stavbe in upravljanje mest. Prav tako vključuje različne deležnike strani, kot so lokalni organi, podjetja, nevladne organizacije, možganski trusti in sektorska združenja.

Partnerstvo se izvaja prek letnega foruma o razvoju mest, ki vključuje številna tematska področja in razstavo o trajnostnem razvoju mest. Obsega tudi zasebne in lokalne pobude. Partnerstvo naj bi temeljilo na obstoječih dejavnostih sodelovanja in naj bi spodbujalo nove z ustvarjanjem sinergij, kjer je to mogoče.

Z ZDA se je sodelovanje nadaljevalo v okviru letnih zasedanj Sveta za energijo med EU in ZDA in njegovih treh delovnih skupin za zanesljivo oskrbo z energijo, energetskih tehnologij in energetske politike. V okviru rednih razprav so obravnavali teme, kot so svetovni trgi plina in nafte, dogajanja v sosedstvu EU, vključno z južnim plinskim koridorjem, energijska učinkovitost, zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida, pametna omrežja, jedrska varnost in varnost črpališč na morju. Glavna področja, ki so se obravnavala v okviru sodelovanja na področju raziskav, so bila tako pametna omrežja in shranjevanje kot tudi tehnologije vodika in gorivnih celic ter materiali, potrebni za proizvodnjo energijo in jedrsko fuzijo. Konkretne pobude za spodbujanje sodelovanja laboratorijev v okviru skupnih programov Evropske zveze za energetsko raziskovanje, Skupnega raziskovalnega središča in primerljivih ameriških energetskih programov, laboratorijev in agencij so bile prav tako izvedene, medtem ko je treba še vedno najti rešitev za pomembna vprašanja, kot je na primer vzajemnost.

Vendar se je s strmo rastjo nekonvencionalne proizvodnje nafte in plina v ZDA pojavila nova dinamika v odnosih med EU in ZDA na področju energetike, s poudarkom tudi na dvostranskih trgovinskih vprašanjih in industrijski konkurenčnosti. Pred kratkim začeta pogajanja o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe bi lahko igrala pomembno vlogo pri vzpostavljanju skupnih pravil glede trgovine ter naložb na področju energetike in surovin. To bi posledično prispevalo k razvoju svetovnih pravil in standardov.

Po trojni katastrofi marca 2011 so voditelji EU in Japonske pozvali k okrepljenemu sodelovanju na področju energetike. Sodelovanje trenutno poteka na področju reforme trga električne energije, saj Japonska pripravlja zakonodajne predloge na tem področju kot tudi za trg plina z namenom izmenjave analiz nedavnih dogodkov in razprave o načinih, kako bi lahko vlade podprle prehod k bolj likvidnemu in fleksibilnemu svetovnemu trgu plina. Narejeni so bili prvi koraki za vzpostavitev rednih izmenjav na področju jedrske varnosti, pri čemer pa se sodelovanje pri raziskavah na področju varnosti reaktorjev in kriznega upravljanja stalno povečuje, saj Japonska ponovno vrednoti svojo energetsko strategijo in s tem povezane raziskovalne prednostne naloge.

Skupna deklaracija o okrepljenem sodelovanju na področju energetike z Indijo je bila sprejeta na vrhu med EU in Indijo februarja 2012 s poudarkom na proizvodnji in uporabi čistega premoga, energijski učinkovitosti v proizvodih in stavbah, pametnih omrežjih in obnovljivih virih energije. Na večini teh področij so v teku dejavnosti in forum EU-Indija o energetiki poteka enkrat letno s ciljem nadzorovanja sodelovanja in izmenjave mnenj. Energetika je prav tako ena od tematskih prednostnih nalog Indoevropskega partnerstva, vzpostavljenega leta 2012.

V okviru sodelovanja med EU in Brazilijo na področju energetike, ki poteka od leta 2007, je bilo v okviru dialoga o energetski politiki leta 2013 doseženo soglasje, da se poveča število izmenjav na področju trajnostne energije in da se skupaj oblikujejo pogoji za pregledno trženje biogoriv. Vzpostavilo se je aktivno skupno raziskovanje na področju trajnostnih biogoriv, ki bi se v prihodnjih letih moralo izvajati v večjem obsegu.

Na večstranski ravni EU še naprej podpira energetsko listino kot pomemben okvir za pravno zavezujoča pravila za trgovanje z energijo, tranzit in naložbe. EU je bila odločna zagovornica politike združevanja, ozaveščanja in širitve energetske listine, ki je bila odobrena julija 2012, kot tudi namer za posodobitev deklaracije o energetski listini iz leta 1991.

EU se je že pogajala glede celovitih posebnih pravil na področju energetike v številnih sporazumih o prosti trgovini. Posebna pogajanja o energetiki so zaključena z Ukrajino, Moldavijo, Gruzijo in Armenijo; z ZDA, Rusijo in Marokom so še v teku, začela pa se bodo z Azerbajdžanom in verjetno z Mehiko. Vprašanja glede energetike so pomembna tudi na horizontalni ravni v trgovinskih pogajanjih s Kanado in Kazahstanom, glede zelenih tehnologij pa z državami ASEAN.

Kot že prej omenjeno je jedrska nesreča v Fukušimi vodila EU k spodbujanju najvišje možne stopnje jedrske zaščite in varnosti na svetovni ravni prek dvostranskih in večstranskih okvirov. Sosednje države EU so bile povabljene k sodelovanju v stresnih testih in procesu strokovnega ocenjevanja, pri čemer so Švica, Ukrajina in Hrvaška, še pred njenim vstopom v EU, v celoti sodelovale. Druge sosednje države (npr. Turčija, Belorusija in Armenija) so se strinjale, da bodo sodelovale na podlagi iste metodologije, vendar v različnem časovnem zaporedju, medtem ko je Rusija izvedla svoje ocene. Poleg teh ocen je načrtovana pomoč določenim državam iz instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti.

V nujnih ukrepih, ki se sprejemajo v okviru dvostranskih sporazumov Euratom, se prav tako izraža jedrska zaščita, kot so revizija sporazuma s Kanado, ki je v teku, in novi sporazum z Južno Afriko, preliminarne izmenjave z Rusijo ter v prihodnosti morebitni pogovori s Kitajsko in Južno Korejo.

Na večstranski ravni EU dejavno sodeluje v prizadevanjih Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA), Euratom pa zagotavlja svoj prispevek in izkušnje k pripravi predlogov za naslednji, 6. sestanek o pregledu Konvencije o jedrski varnosti, ki je načrtovan za marec–april 2014. Dvostransko sodelovanje med EU in IAEA se je okrepilo z ustanovitvijo novega mehanizma sodelovanja v januarju 2013, ki združuje višje uradnike v razpravah o jedrskih tehnologijah, vključno o zaščiti in varnosti proizvodnje jedrske energije in raziskovalnih dejavnostih.

Zaradi novega pravnega okvira EU na področju varnosti dejavnosti na morju je bila tematika vključena v dvostranska sodelovanja z zadevnimi državami, kot so ZDA in Norveška, kot tudi z organizacijo OPEC, ter v okviru sodelovanja EU v mednarodnih okvirih, kot je G20.

6.           Podpora državam v razvoju

Podpora prizadevanjem držav v razvoju za izkoreninjenje revščine je glavni cilj razvojne politike EU in prednostna naloga zunanjega delovanja EU v podporo interesom EU za stabilen in uspešen svet. EU je že namenila veliko pomoči, da bi se zmanjšala revščina, in zlasti podpira doseganje razvojnih ciljev tisočletja. EU je v zadnjih 6 letih prispevala vsaj 2,5 milijarde EUR za mednarodno sodelovanje na področju nejedrske energije, da bi se obravnavali izzivi na področju pomanjkanja energije in trajnostne rasti. Pomanjkanje dostopa do trajnostnih energetskih storitev je resna ovira za gospodarski in socialni razvoj. Brez trajnostne energije je težko zagotoviti dostop do čiste vode, dobre izobrazbe in osnovne zdravstvene oskrbe. Povečan dostop do energije ima velik vpliv na produktivnost in donose na vsaki stopnji vrednostne verige v kmetijstvu, od pridelave, predelave in skladiščenja po spravilu pridelkov do trženja.

Za reševanje teh vprašanj agenda za spremembe[14] navaja, da bi morala EU ponuditi tehnologije in strokovno znanje kot tudi financiranje razvoja ter da bi se morala osredotočiti na tri glavne izzive: nihanje cen in zanesljivo oskrbo z energijo; podnebne spremembe, vključno z dostopom do nizkoogljičnih tehnologij; ter dostop do zanesljivih, dostopnih, čistih in trajnostnih energetskih storitev.

Zaradi dopolnjevanja s prej navedenimi smernicami Komisija podpira cilje pobude za trajnostno energijo za vse, ki jo je sprožil generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun. Cilj te pobude je zagotoviti univerzalen dostop do energije do leta 2030, skupaj z dvakratnim povečanjem stopnje energijske učinkovitosti in uporabe obnovljivih virov energije.

K tem ciljem EU prispeva s svojo lastno pobudo za trajnostno energijo za vse. To pobudo vodi predsednik Evropske komisije Barroso in je namenjena pomoči državam v razvoju za zagotavljanje dostopa do energije 500 milijonom ljudi do leta 2030.

Za dosego tega cilja je Komisija za obdobje 2012–2013 zagotovila več kot 500 milijonov EUR za neposredno povečanje podpore za trajnostno energijo v državah v razvoju. Skupaj z državami članicami se bodo ta prizadevanja v prihodnjih letih še okrepila. Posebna pozornost se bo namenila tistim državam partnericam, ki so izbrale energetiko kot osrednji sektor za sodelovanje z EU v okviru naslednjega večletnega finančnega okvira.

Na mednarodni ravni Komisija tudi spodbuja cilje agende za spremembe s podpiranjem dostopa do trajnostnih energetskih storitev kot posebnega cilja v okviru spremljanja razvojnih ciljev tisočletja.

Pobuda EU za trajnostno energijo za vse

Da bi Komisija dosegla zastavljeni cilj, ki ga je določil predsednik Evropske komisije Barroso, in sicer pomagati državam v razvoju, da zagotovijo dostop do energije 500 milijonom ljudi, je za obdobje 2012–2013 namenila:

-          400 milijonov EUR za dejavnosti v zvezi z energijo v podsaharski Afriki v okviru mešanega financiranja. To bi moralo spodbuditi konkretne projekte v višini od 4 do 8 milijard EUR;

-          65 milijonov EUR za instrument tehnične pomoči, ki je mišljen kot podpora državam v razvoju pri oblikovanju in izvajanju reformnih programov, s ciljem privabljanja zasebnih vlaganj;

-          približno 100 milijonov EUR je na razpolago za izboljšanje dostopa do sodobnih in trajnostnih energetskih storitev za revne na oddaljenih in podeželskih območjih.

7.           Zaključek

Sporočilo Komisije o zanesljivosti oskrbe z energijo in mednarodnem sodelovanju ter sklepi Sveta za energijo iz novembra 2011 so zagotovili pomemben zagon za ukrepanje EU na tem področju. V zadnjih dveh letih so se okrepile dejavnosti, kot so politični dogovori za krepitev sodelovanja na področju energetike s številnimi partnerji EU kot tudi začetek pogajanj o številnih energetskih in medsektorskih sporazumih. Uspeh se ni v enakomerni meri dosegel na vseh področjih in pri vseh partnerjih, vendar pozitivni trendi potrebujejo stalno pozornost in prizadevanja EU.

Strategija in prednostne naloge, ki so bile določene pred dvema letoma, so v bistvu še vedno veljavne. Kljub temu pa je treba ohraniti fleksibilnost in pragmatičnost na področju zunanje energetske politike EU, da se lahko prilagaja hitrim spremembam na svetovnih trgih z energijo kot tudi političnemu in gospodarskemu razvoju, če in kadar je takšna prilagoditev potrebna. Regulativni okvir EU za notranji trg z energijo, energijsko učinkovitost, obnovljive vire energije, okolje, konkurenco in druga področja ostaja pomembna referenca za številne partnerje EU. Izmenjava izkušenj EU o razvoju politike na področju energije, njenih dosežkih in izzivih ponuja priložnost za pozitivno sodelovanje in okrepitev zaupanja pri mnogih naših partnerjih.

Za nadaljnje uspešno izvajanje zunanjih prednostnih nalog na področju energije bo potrebno tesno sodelovanje med Komisijo ter visoko predstavnico in ESZD, ter učinkovita uporaba njihovih instrumentov in virov, vključno z delegacijami EU. Prav tako bodo potrebna trajna prizadevanja za večjo usklajenost z državami članicami EU in med njimi. Zunanje energetske dejavnosti EU ne smejo in ne bi smele nadomestiti dvostranskega sodelovanja, ki ga vzpostavijo države članice, pač pa bi jih morale dopolnjevati, kjer gre za resnično dodano vrednost EU. Kljub temu pa je treba zagotoviti, da EU do svojih partnerjev nastopa enotno. Na koncu bo usklajen pristop omogočil učinkovito spodbujanje strateških interesov EU ter povečal težo EU in njene pogajalske moči v odnosu do njenih partnerjev.

[1]               COM(2011) 539.

[2]               Sklepi Sveta za promet, telekomunikacijo in energijo z dne 24. novembra 2011 o Sporočilu o zanesljivosti oskrbe z energijo in mednarodnem sodelovanju – „Energetska politika EU: povezovanje s partnerji zunaj naših meja“ (17615/11).

[3]               BP Statistical Review of World Energy 2012, http://www.bp.com/en/global/corporate/about-bp/statistical-review-of-world-energy-2013.html.

[4]               World Energy Outlook 2012, Mednarodna agencija za energijo.

[5]               „Redrawing the Energy-Climate Map“, Posebno poročilo World Energy Outlook, Mednarodna agencija za energijo, junij 2013.

[6]               „Redrawing the Energy-Climate Map“,Posebno poročilo World Energy Outlook, Mednarodna agencija za energijo, junij 2013.

[7]               Sklep št. 994/2012/EU, ULEU L 299/13 27.10.2012.

[8]               http://ec.europa.eu/energy/gas_electricity/legislation/legislation_en.htm.

[9]               COM(2011) 200 final.

[10]             Uredba (EU) št. 347/2013, ULEU L 115/39, 25.4.2013.

[11]             http://www.inogate.org

[12]             http://www.covenantofmayors.eu

[13]             Na srečanju na visoki ravni o energetiki med EU in Kitajsko maja 2012 so potrdili tri deklaracije, in sicer skupno deklaracijo med EU in Kitajsko o okrepljenem sodelovanju na trgih z električno energijo, deklaracijo med EU in Kitajsko o zanesljivosti oskrbe z energijo in skupno deklaracijo o partnerstvu med EU in Kitajsko za trajnostni razvoj mest.

[14]             COM(2011) 637 final.