(1)

Uredba (ES) št. 994/98 pooblašča Komisijo, da z uredbo določi prag, pod katerim se šteje, da ukrepi pomoči ne izpolnjujejo vseh meril iz člena 107(1) Pogodbe in zato zanje ne velja postopek priglasitve iz člena 108(3) Pogodbe.

(2)

Na podlagi navedene uredbe je Komisija sprejela zlasti Uredbo (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis  (3), ki določa splošno zgornjo mejo de minimis v višini 200 000 EUR na upravičenca v obdobju treh proračunskih let.

(3)

Izkušnje Komisije na področju uporabe pravil o državni pomoči za podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 106(2) Pogodbe, so pokazale, da se lahko zgornja meja, pod katero se šteje, da ugodnosti, dodeljene tem podjetjem, ne vplivajo na trgovino med državami članicami in/ali ne povzročajo izkrivljanja konkurence ali nevarnosti za tako izkrivljanje, v nekaterih primerih razlikuje od splošne zgornje meje de minimis iz Uredbe (ES) št. 1998/2006. Za vsaj nekatere od teh ugodnosti je verjetno, da pomenijo nadomestilo za dodatne stroške, povezane z opravljanjem storitev splošnega gospodarskega pomena. Poleg tega ima veliko dejavnosti, ki jih lahko opredelimo kot storitve splošnega gospodarskega pomena, ozemeljsko omejeno področje uporabe. Zato je primerno, da se poleg Uredbe (ES) št. 1998/2006 uvede še uredba s posebnimi pravili de minimis za podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena.

(4)

Po izkušnjah Komisije naj bi za pomoč, dodeljeno podjetjem, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena, veljalo, da ne vpliva na trgovino med državami članicami in/ali ne povzroča izkrivljanja konkurence ali nevarnosti za tako izkrivljanje, če skupni znesek pomoči, dodeljene za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ki jo prejme upravičeno podjetje, ne presega 500 000 EUR v katerem koli obdobju treh proračunskih let.

(5)

Ker v sektorjih primarne proizvodnje kmetijskih proizvodov, ribištva in akvakulture veljajo posebni predpisi in ker obstaja nevarnost, da bi pri teh sektorjih zneski pomoči, ki so manjši od zneskov, navedenih v tej uredbi, lahko izpolnili merila iz člena 107(1) Pogodbe, se ta uredba za zadevne sektorje ne sme uporabljati. To ne posega v ukrepe, odobrene podjetjem v sektorju ribištva, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena, ki niso povezane z ribiškimi proizvodi, kot je na primer odstranjevanje odpadkov na morju. Vendar je treba izključiti pomoč za nabavo vozil za cestni prevoz tovora, dodeljeno podjetjem, ki opravljajo cestne prevoze blaga za najem ali plačilo, da bi se upoštevali majhna povprečna velikost podjetij, ki delujejo v sektorju cestnega prevoza tovora in potniškega prometa, presežne zmogljivosti v sektorju in cilji prometne politike v zvezi s cestnimi zastoji in prevozom tovora. To ne zbuja dvomov glede ugodne obravnave Komisije v zvezi z državno pomočjo za čistejša in okolju prijaznejša vozila v drugih instrumentih Unije poleg te uredbe. Glede na Sklep Sveta 2010/787/EU z dne 10. decembra 2010 o državnih pomočeh za lažje zaprtje nekonkurenčnih premogovnikov (4) se ta uredba ne sme uporabljati za sektor premogovništva.

(6)

Na podlagi podobnosti med predelavo in trženjem kmetijskih proizvodov na eni ter nekmetijskih proizvodov na drugi strani naj bi se ta uredba ob izpolnjevanju določenih pogojev uporabljala za predelavo in trženje kmetijskih proizvodov. Niti dejavnosti na kmetiji, ki so potrebne za pripravo proizvoda za prvo prodajo, kot so žetev, spravilo in mlatenje žit ali pakiranje jajc, niti prva prodaja prodajnim posrednikom ali predelovalcem se v tem primeru ne sme šteti za predelavo ali trženje.

(7)

Sodišče je odločilo, da so, takoj ko Unija izda predpise za uvedbo skupne ureditve trga v določenem sektorju kmetijstva, države članice zavezane, da se vzdržijo sprejemanja vseh ukrepov, ki bi lahko to ureditev trga omajali ali uvedli izjeme. Iz tega razloga se ta uredba ne sme uporabljati za pomoči, katerih višina je določena na podlagi cene ali količine kupljenih proizvodov ali proizvodov, danih na trg. Prav tako se ne sme uporabljati za podporo de minimis, ki je povezana z obveznostjo, da se pomoč deli s primarnimi proizvajalci.

(8)

Ta uredba se ne sme uporabljati za izvozno pomoč de minimis ali pomoč de minimis, ki daje prednost domačim proizvodom pred uvoženimi.

(9)

Ta uredba se ne sme uporabljati za podjetja v težavah v smislu Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (5).

(10)

Ukrepi pomoči, ki presegajo zgornjo mejo pomoči de minimis, se ne smejo razdeliti na več manjših delov, da bi ti deli lahko spadali v področje uporabe te uredbe.

(11)

Pomoč de minimis je treba v skladu z načeli, ki urejajo pomoč iz člena 107(1) Pogodbe, šteti kot dodeljeno v trenutku, ko se zakonska pravica prejema pomoči prenese na podjetje na podlagi nacionalnega pravnega režima, ki se uporablja.

(12)

Da se prepreči izogibanje največjim intenzivnostim pomoči, določenim v različnih instrumentih Unije, se poleg pomoči de minimis v zvezi z istimi upravičenimi stroški ne sme dodeliti še državna pomoč, če bi takšna kumulacija povzročila intenzivnost pomoči, ki presega že določeno intenzivnost za posebne okoliščine vsakega primera v uredbi o skupinskih izjemah ali v sklepu, ki ga je sprejela Komisija.

(13)

Ta uredba ne sme omejiti uporabe Uredbe (ES) št. 1998/2006 na podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena. Državam članicam mora biti še naprej prepuščeno, da se pri pomoči, dodeljeni za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, sklicujejo na to uredbo ali na Uredbo (ES) št. 1998/2006.

(14)

Sodišče je v sodbi v zadevi Altmark (6) določilo merila za opredelitev, kdaj nadomestilo za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena ne pomeni državne pomoči. Vendar se pomoč de minimis na podlagi te uredbe v nobenem primeru ne sme dodeliti skupaj s kakršnim koli nadomestilom v zvezi z opravljanjem iste storitve ne glede na to, ali v skladu s sodbo v zadevi Altmark pomeni državno pomoč ali ne. Ukrep pomoči tako spada v to uredbo le, če celotni znesek nadomestila ne glede na to, ali pomeni državno pomoč ali ne, ne presega zgornje meje, določene v tej uredbi.

(15)

Ta uredba bi morala zaradi preglednosti in za njeno pravilno uporabo določiti jasno zgornjo mejo tudi za primere, ko se pomoč ne dodeli v obliki donacije, ampak v drugih oblikah, kot je posojilo ali dotok svežega kapitala. Za enotno, pregledno in preprosto uporabo pravil o državni pomoči bi bilo treba mogoče to zgornjo mejo uporabljati neodvisno od posebnih značilnosti ukrepa in ne bi smela zahtevati nobenega izračunavanja. Zato bi se morala za pomoč, ki se ne dodeli v obliki donacij, ta uredba uporabljati le, če znesek, ki se izplača podjetju, ne presega 500 000 EUR. Če se pomoč dodeli v obliki jamstva, bi se morala ta uredba uporabljati le, kadar zajamčeni del osnovnega posojila ne presega 500 000 EUR.

(16)

Dolžnost Komisije je, da poskrbi za izpolnjevanje pravil o državni pomoči in še zlasti, da pomoč, dodeljena po pravilih de minimis, izpolnjuje pogoje teh pravil. V skladu z načelom sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji bi morale države članice olajšati izvršitev te naloge z vzpostavitvijo potrebnih orodij, da se tako zagotovi, da skupni znesek pomoči de minimis, dodeljene istemu podjetju za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ne preseže splošne dopustne zgornje meje. Zato in zaradi zagotovitve skladnosti z določbami o kumulaciji s pomočjo na podlagi Uredbe (ES) št. 1998/2006 morajo države članice pri dodeljevanju pomoči de minimis v skladu s to uredbo zadevno podjetje obvestiti o znesku pomoči in navesti, da gre za pomoč de minimis, ter se pri tem sklicevati na to uredbo. Poleg tega mora zadevna država članica pred odobritvijo take pomoči od podjetja prejeti izjavo o drugi pomoči de minimis na podlagi te uredbe ali Uredbe (ES) št. 1998/2006, ki jo je podjetje prejelo v zadevnem proračunskem letu ali v obdobju dveh prejšnjih proračunskih let. Države članice bi morale imeti možnost zagotovitve, da se upoštevanje zgornje meje zagotovi tudi z uporabo centralnega registra.

(17)

Ta uredba se uporablja brez vpliva na zahteve prava Unije na področju javnih naročil ali dodatnih zahtev, ki izhajajo iz Pogodbe ali sektorske zakonodaje Unije.

(18)

To uredbo je treba uporabljati za pomoč, ki je bila pred njenim začetkom veljavnosti dodeljena podjetjem, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena –

(a)

pomoč za podjetja, dejavna na področju ribiškega sektorja in sektorja akvakulture, kakor jo zajema Uredba Sveta (ES) št. 104/2000 (7);

(b)

pomoč za podjetja, dejavna na področju primarne proizvodnje kmetijskih proizvodov iz seznama v Prilogi I k Pogodbi;

(c)

pomoč za podjetja, dejavna na področju predelave in trženja kmetijskih proizvodov iz seznama v Prilogi I k Pogodbi, v naslednjih primerih:

(d)

pomoč za izvozne dejavnosti, usmerjene v tretje države ali države članice, kot je pomoč, neposredno povezana z izvoženimi količinami, z vzpostavitvijo in delovanjem distribucijske mreže ali drugimi tekočimi izdatki, povezanimi z izvozno dejavnostjo;

(e)

pomoč, ki je odvisna od uporabe domačih proizvodov v breme uvoženih proizvodov;

(f)

pomoč za podjetja, dejavna v sektorju premogovništva, kakor je opredeljena v Sklepu 2010/787/EU;

(g)

pomoč za nabavo vozil za cestni prevoz tovora, dodeljeno podjetjem, ki opravljajo cestne prevoze blaga za najem ali plačilo;

(h)

pomoč za podjetja v težavah.

(a)

„kmetijski proizvodi“ pomenijo proizvode iz seznama v Prilogi I k Pogodbi, razen ribiških proizvodov;

(b)

„predelava kmetijskih proizvodov“ pomeni vsak postopek na kmetijskem proizvodu, po katerem proizvod ostane kmetijski proizvod, razen dejavnosti na kmetiji, potrebnih za pripravo živalskega ali rastlinskega proizvoda za prvo prodajo;

(c)

„trženje kmetijskih proizvodov“ pomeni imeti proizvod na zalogi ali ga razstavljati z namenom prodaje, ponujati za prodajo, dobavljati ali na kateri koli drug način dajati na trg, razen prve prodaje primarnega proizvajalca prodajnemu posredniku ali predelovalcu, ter vsako dejavnost, s katero se proizvod pripravi za tako prvo prodajo. Prodaja, ki jo opravi primarni proizvajalec končnemu potrošniku, se šteje za trženje, če se opravlja v ločenih, za to namenjenih prostorih.