15.11.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 351/36

1.1

Vprašanje stroškov "ne-Evrope" se je znova pojavilo po skoraj četrt stoletja od objave Cecchinijevega poročila leta 1988; zdi se primerno in zanimivo izhodišče za nadaljevanje razprave o evropskem povezovanju. V Cecchinijevem poročilu je vprašanje sicer obravnavano zgolj z vidika enotnega trga, zdaj pa je nadvse nujno, da gremo precej dlje in razpravljamo o stroških, ki nastajajo zaradi nedokončane ekonomske in politične unije v Evropi. Ti so že sedaj izjemno visoki in se lahko še zvišajo, če ne bomo storili ničesar.

1.2

Problem je zelo pereč, saj bodo države članice pod pritiskom finančnih trgov in novih zavezujočih pravil prisiljene okrepiti svoja prizadevanja za zmanjšanje dolgov. Kako to storiti, ne da bi pri tem ogrozili rast, ki jo sicer zahtevajo finančni trgi? Da bi se izognili nenehnemu slabšanju stanja ter da velikega dela prebivalstva Evrope ne bi potisnili v revščino in bedo, bi bilo treba na evropski ravni skupno kriti določen del izdatkov ter si prizadevati za bolj ambiciozne politike. To bi EU omogočilo, da vzpostavi pozitiven cikel rasti in si ustvari močno gospodarsko, industrijsko in tehnološko identiteto v razmerah globalizacije, hkrati pa tudi ohrani naš socialni model, na podlagi katerega je v veliki meri nastala Evropa, kot jo poznamo danes.

1.3

Zastaviti vprašanje o stroških "ne-Evrope" na način, predlagan v tem mnenju, gotovo povzroča nekatere metodološke in tehnične težave, vendar pa je njegova najpomembnejša prednost v tem, da opozarja na argumente, ki jih je z vidika racionalnosti težko spodbijati in na podlagi katerih bi lahko premagali sedanjo krizo ter dokončno oblikovali resnično ekonomsko in politično unijo v Evropi. Predvsem bi bilo treba pripraviti nesporne argumente, s katerimi bi javnost prepričali, da je treba za te probleme najti rešitev tako, da bi kazalnik subsidiarnosti premaknili proti več Evrope, boljši Evropi, v času, ko si nekatere politične sile prizadevajo, da bi evropsko povezovanje prikazale kot dežurnega krivca.

1.4

V tej zvezi vsebuje strategija Evropa 2020 izjemno zanimive elemente. Pozdraviti je treba njen cilj, da spodbuja resnično zbliževanje, predvsem prek skupnih politik in ciljev ter z boljšim usklajevanjem med državami članicami na vseh ravneh in na področjih, kjer evropskega pristopa še ni ali pa je šele v zametku. Kljub temu se lahko vprašamo, ali je ta strategija pravi odgovor na izziv o oblikovanju resnične ekonomske in politične unije, ki lahko okrepi položaj Evrope v času globalizacije, in ali bodo njeni rezultati boljši kot rezultati lizbonske strategije.

1.5

Odbor meni, da je treba storiti še več in poseči v načrtovane razprave voditeljev držav in vlad 17 držav euroobmočja in 27 držav EU, ki potekajo vsakih šest mesecev, s tem zbuditi vest politikov in javnosti ter jih pripraviti do spoznanja, da je v odnosih med državami članicami, Evropo in svetom potrebna kopernikanska revolucija. Premislek o stroških "ne-Evrope", ki jih doživljamo danes in jih bomo najverjetneje doživljali tudi v prihodnosti, je lahko zelo dobro izhodišče za prizadevanja v tej smeri. Z dokazi o ekonomskih, političnih in strateških prednostih je treba ugovarjati evroskeptikom in javnost prepričati, da Evropa ni problem, temveč da mora biti rešitev.

1.6

Prednosti takega pristopa so v tem, da omogoča znižanje stroškov, optimizacijo izdatkov in ustvarjanje več priložnosti za to, da bi zagotovili ustrezen odgovor na sedanje izzive in našli izhod navzgor, ki bi koristil vsem.

1.7

Glede na navedeno je treba stroške "ne-Evrope" analizirati veliko bolj obširno, kot pa je to predlagano v študiji "Analiza stroškov neobstoja Evrope: neizkoriščeni potencial enotnega evropskega trga", ki jo je naročila Evropska komisija. Ne potrebujemo namreč še ene študije (čeprav bi bila najbrž zelo kakovostna), ki bo obtičala na knjižnih policah in jo bodo občasno preučevali zgolj nekateri specializirani strokovnjaki.

1.8

EESO zato poziva Komisijo, naj za začetek pripravi kar se da natančno oceno vseh stroškov "ne-Evrope", navedenih v tem mnenju, ter njihovih posledic za zaposlovanje in rast. Predlaga, da se pozneje v strategijo Evropa 2020 vključijo količinski cilji za zmanjšanje teh stroškov, skupaj z jasnim akcijskim načrtom in sistematično oceno rezultatov, doseženih pri njegovem izvajanju.

2.1

EESO je v zadnjih letih na vprašanje o stroških "ne-Evrope" opozarjal v številnih mnenjih in z različnih vidikov (1). Razpravo o "ne-Evropi" sta konec leta 2010 ponovno oživila Evropski parlament in Evropska komisija; slednja je naročila tudi ambiciozno študijo za posodobitev podatkov iz Cecchinijevega poročila (2)  (3).

2.2

Komisija in Parlament sta se za to temo in to metodo po vsej verjetnosti odločila zaradi priprav na oblikovanje Akta za enotni trg II, čeprav je bilo v njunih dokumentih navedeno tudi, da se je treba osredotočiti prav na to vprašanje in pri tem uporabiti "znanstvene dokaze" (4), ki bi jih pridobili na podlagi takega pristopa. Opozoriti je treba, da je bilo na podlagi sorazmerno kompleksnih modelov iz Cecchinijevega poročila takrat izračunano povečanje BDP EU (v takratnih 12 državah članicah) za 4,5 do 7 %, medtem ko naj bi bilo po napovedih na enotnem območju ustvarjenih 2 do 5 milijonov novih delovnih mest. Toda te ocene so temeljile na metodološkem pristopu in osnovnih predpostavkah, ki jih je mogoče spodbijati in kritizirati. Poleg tega te napovedi kljub svoji sporočilnosti, kolikor vemo, niso bile nikoli temeljito pregledane, na podlagi česar bi bilo mogoče naknadno oceniti, koliko so bile v resnici točne (5).

2.3

EESO je zadovoljen, da je to vprašanje znova v središču pozornosti, čeprav je nenavadno, da se to dogaja šele skoraj četrt stoletja po objavi Cecchinijevega poročila. Toda za ta način obravnave – torej uporabo iste metodologije in ponovno izračunavanje morebitnega gospodarskega učinka, ki bi ga imela odprava omejitev za trgovino na enotnem trgu –, se zdi, da je v najboljšem primeru omejevalen, v najslabšem pa preprosto neustrezen; za to sta vsaj dva razloga, ki se medsebojno dopolnjujeta.

2.4

Prvi je nevarnost, da obtičimo v povsem tehnični (ali celo tehnokratski) razpravi o stroških "ne-Evrope", čeprav je ta t. i. tehničnost v družbenih vedah pogosto zgolj navidezna, kljub temu, da bi lahko uporabili izjemno kompleksna orodja.

2.5

Drugi, še pomembnejši razlog pa je ta, da so danes časi popolnoma drugačni. Leta 1988 je bila razprava osredotočena predvsem na stanje skupnega trga, ki je bil preimenovan v "enotni trg". Cecchinijevo poročilo je bilo v tem pogledu zelo koristno, saj je bilo v njem pravilno opozorjeno na ovire in zamude na tem področju, ki so bile tudi izračunane. Poročilo je tako upravičilo načrt za okrevanje gospodarstva in omogočilo pozitivno dinamiko, na podlagi katere je nastal predvsem Delorsov načrt in z njim povezan cilj za leto 1992.

2.6

Leta 2012 glavni problem ni več stanje enotnega trga. Ne samo, da je oblikovanje enotnega trga v zadnjega četrt stoletja močno napredovalo, predvsem so se močno spremenile okoliščine in sedaj v primerjavi s poznimi 80. leti vključujejo tudi vsaj pet novih pomembnih dejavnikov: 1) globalizacija je s tem, ko so na svetovni trg vstopile hitro razvijajoče se države, kot so Brazilija, Indija, predvsem pa Kitajska, veliko bolj napredovala, medtem ko so Evropi v 80. letih konkurirale predvsem razvite države, 2) v Evropski uniji je sedaj 27 držav članic, ki se po stopnji razvoja, gospodarski strukturi in socialnih sistemih razlikujejo bolj, kot so se države članice v 80. letih, 3) povezanost EU je veliko močnejša, vzpostavljene so bile različne ključne institucije, kot sta euro in ECB, 4) Evropo še vedno pretresa najhujša gospodarska kriza po tisti v 30. letih; ta zdaj postaja kriza državnih dolgov, in 5) države članice EU morajo v naslednjih letih nujno zmanjšati svoje dolgove.

2.7

Na podlagi teh dejavnikov zato predlagamo precej drugačno razpravo o stroških "ne-Evrope". Največja ovira, s katero se v tej fazi spopada EU, niso toliko zamude pri oblikovanju enotnega trga (ki sicer koristi tako našim konkurentom kot nam samim), temveč je to predvsem težavnost vzpostavljanja močne gospodarske, industrijske in tehnološke identitete v globaliziranem svetu, ki je postal večpolaren, kar pomeni vedno ostrejšo konkurenco, zlasti s strani t. i. držav v razvoju, ter sistemsko krizo brez primere.

2.8

V razpravi je zato treba upoštevati vse stroške "ne-Evrope", ki nastajajo, ker evropsko povezovanje še ni zaključeno. Ti stroški niso primerljivi s tistimi, ki bi lahko nastali zaradi morebitnih preostalih ovir za trgovino znotraj Skupnosti. EESO se zaveda, da bo obravnava tega vprašanja na tako splošen in v bistvu političen način težavna, vendar pa meni, da je to v sedanjih okoliščinah edini smiselni pristop (6).

3.1

Pred 60 leti se je upanje Evropejcev, da bodo kdaj živeli v miru, udejanjilo z ustanovitvijo prve evropske skupnosti, ESPJ. Povezovanje je bilo do leta 1992 počasno, vendar vztrajno. Razširitev Evropske unije na 27 držav članic v zadnjih 20 letih je bila nedvomno velik korak naprej, vendar pa je bil to hkrati tudi edini projekt, ki je tudi dokončno zaključen, medtem ko do poglobitve unije, ki je bilo napovedano že v začetku 80. let, ni prišlo. Enotna valuta, notranji trg, kohezijska politika ali skupna kmetijska politika so zagotovo pomembni dosežki, ne zadostujejo pa za vzpostavitev resnične unije.

3.2

Razen o predmetu razprave se je seveda treba dogovoriti tudi o posameznih pojmih. Kaj pomeni izraz "stroški"? Kaj pomeni izraz "ne-Evropa"? Kaj pravzaprav pomeni tudi besedica "ne"? Pogojno rečeno lahko vse razložimo kot Evropo ali "ne-Evropo". Objektivno gledano pa je težko izbrati s tem povezane instrumente, politike in javne dobrine, izločiti učinek vsakega posebej, določiti, na kateri ravni bi jih bilo najbolj učinkovito uporabiti, odločiti o načinu, kako izraziti stroške in koristi, ali celo določiti, v kakšnem časovnem obdobju bi jih bilo primerno analizirati (seznam s tem povezanih težav pa še zdaleč ni zaključen). Dogovora o strogem metodološkem pristopu, ki ne bo zgolj splošen dogovor, ob upoštevanju vseh teh dejavnikov ne bo lahko doseči. Dokument Evropskega parlamenta o metodoloških vidikih vsebuje dragocena pojasnila in lepo prikazuje, kako zelo kompleksno je to vprašanje.

3.3

Toda opredelitve tega pojma – tudi tiste najširše – ne glede na uporabljeni pristop ne omogočajo, da bi bile v razpravo vključene vse temeljne javne dobrine (kot sta mir ali prosti pretok oseb), ki so nastale v okviru evropskega povezovanja v obdobju komaj dobrega pol stoletja.

3.4

Čeprav ne poskušamo izračunati prispevka teh dobrin k blaginji evropskih državljanov ali si zamišljati drugačnega poteka zgodovine (Kaj bi se zgodilo, če evropsko povezovanje ne bi potekalo na sedanji način?), je v času, ko so stroški Evrope vedno bolj priljubljena tema razprav, vseeno vredno opozoriti, da zgodovina naše celine ni bila vedno taka, kot smo jo izkusili v obdobju od leta 1945 naprej. Številni izmed nas (zlasti mlajše generacije) pojme, kot so mir, blaginja, temeljne pravice (zapisane v Listini EU (7)), prosti pretok oseb in blaga, možnost plačevanja z isto valuto v različnih državah, stabilnost cen in druge ugodnosti, ki so del našega vsakdanjika, dojemajo kot popolnoma običajne, nekako naravne: kontrole na francosko-nemški meji bi se jim zdele nadležne in nenavadne, grožnja vojne med evropskimi državami pa bi jih spominjala na slabo šalo. Jasno je, da je težko, če ne celo nemogoče, z gotovostjo trditi, kakšno bi bilo stanje danes, če bi ostali povsem v okviru posameznih držav, kljub temu pa se ne zdi nesmiselna trditev, da je evropsko povezovanje prispevalo vsaj k nastanku teh javnih dobrin in omogočilo, da jih vsi razumemo kot popolnoma očitne in naravne.

3.5

Ali to pomeni, da bodo ostale za vedno? Tega ne vemo. Tudi Jugoslovanu bi se v 80. letih možnost bratomorne vojne zdela absurdna in malo verjetna, kar pa ni preprečilo izjemno krvavih vojn po razpadu države. Tudi druge dosežke, za uresničitev katerih so bila potrebna desetletja, je mogoče spet odpraviti: ponovna uvedba mejnih kontrol ali dvomi o smotrnosti euroobmočja sta vprašanji, ki ju brez zadržkov zastavljajo komentatorji ter evroskeptične in/ali populistične politične stranke, vedno bolj pa tudi uveljavljena politična gibanja.

3.6

Toda vprašanju stroškov ne-Evrope se ne bo mogoče izogniti, če bodo v celoti ali deloma odpravljene nekatere ključne institucije, kot je enotna valuta, tudi če ne upoštevamo najbolj skrajnih scenarijev. Banka UBS je nedavno objavila študijo (8) (s sicer številnimi metodološkimi pomanjkljivostmi), v kateri ocenjuje, da bi "šibke" države stroški izstopa iz euroobmočja že v prvem letu stali 40 do 50 % BDP. Tudi za "močne" države (kot je Nemčija) bi taki stroški samo v prvem letu znašali 20 do 25 % BDP, kar pomeni 6 000 do 8 000 EUR na prebivalca. V te stroške nista vključena negativni učinek na politično stabilnost, morebitne valutne vojne med posameznimi valutami z verižnimi devalvacijami, da bi povečali konkurenčnost, ponovno pojavljanje protekcionističnih nacionalnih politik in morebiten katastrofalni vpliv na pričakovanja gospodarskih subjektov. Ti pojavi bi lahko Evropo pahnili v dolgoletno globoko recesijo. Nihče ne more napovedati, kakšne bi bile posledice takih dogodkov, lahko pa pričakujemo precejšnja prizadevanja za novo geopolitično ureditev, s tem pa nova zavezništva, ki bi lahko destabilizirala Evropo kot politično in gospodarsko združen blok.

4.1

V nasprotju z demagoškimi predstavami, ki jih v številnih državah EU – zlasti od izbruha krize v letih 2008 in 2009 – širijo nekatere politične struje in njihove poznejše mnogotere pojavne oblike, sedanji gospodarski problemi niso nastali zaradi "ekscesov bruseljskih evrokratov", pač pa so posledica dejstva, da evropsko povezovanje še ni popolnoma zaključeno. Zastavljeni cilj o vzpostavitvi monetarne unije v resnici nikoli ni bil dosežen. Zaradi graje vredne ravnodušnosti držav članic in institucij EU, ki so neprestano odlagale uresničitev resnične ekonomske povezave, pa tudi zaradi postopkov v državah članicah, ki so nujno potrebni za sprejemanje legitimnih in demokratičnih odločitev (nekateri izmed teh postopkov so močno odmevali v medijih), je na trgih zaradi neverjetno močnega zunanjega asimetričnega šoka nastalo vzdušje nezaupanja. To pa vse države Evropske unije iz dneva v dan stane vedno več, saj vpliva na konkurenčnost, rast, delovna mesta, socialno kohezijo in celo demokratično legitimnost na evropski ravni.

4.2

Ob uvedbi monetarne unije brez resnične ekonomske unije so se pokazale vse njene omejitve, saj je na koncu namesto zbliževanja povzročila razhajanje. Evropa danes v zgodovinskem oziru nima več časa čakati, da bi se stvari v daljni prihodnosti uredile same od sebe. Samo dve možnosti sta: hitro napredovanje, da bi dosegli dokončno oblikovanje resnične evropske ekonomske unije, vključno z učinkovitim mehanizmom, s katerim bo lahko vzdržala asimetrične šoke, ali pa prevzem morda eksplozivnih stroškov prihodnosti brez Unije.

4.3

Sedanje težave eura – ki je v bistvu "nepopolna" valuta – so odraz tega stanja. Raven javnega dolga v euroobmočju kot celoti in celo v večini evropskih držav, ki veljajo za "ogrožene", je sorazmerno nižja od tiste v drugih, t. i. "razvitih" državah, kot so Združene države Amerike, Združeno kraljestvo ali Japonska. Toda dolar, funt in jen veljajo za valute resnično "polnovrednih" držav, medtem ko euro trpi zaradi svoje podobe valute, za katero ni čisto jasno, na katero območje suverenosti sodi (9), pa tudi zaradi omejenega mandata, ki je bil zaupan Evropski centralni banki, in zaradi tega, ker ni resničnega gospodarskega upravljanja na evropski ravni. Zaradi vsega navedenega je nadvse nujno, da se evropska ekonomska unija dokončno vzpostavi tudi v praksi, z jasnimi, torej izvršljivimi pravili in pristojnostmi na posameznih ravneh. To pa je nemogoče brez temeljitih političnih reform, na podlagi katerih bi takšna unija pridobila potrebno legitimnost.

4.4

Težko je izračunati vse stroške, povezane s tem nezaupanjem trgov, ki je poleg tega v veliki meri tudi razlog za sedanjo recesijo. Kljub temu pa je stroške "ne-Evrope" za javne proračune mogoče oceniti že zgolj na podlagi sedanjih premij za kritje tveganja v nekaterih državah – v letu 2012 naj bi znašali od 0,4 do 1,5 % BDP (tj. 9 do 36 milijard EUR), v letih 2013 in 2014 pa do 1,8 % oziroma 2,4 % (tj. 42 oz. 56 milijard EUR) za celotno euroobmočje, seveda z zelo velikimi razlikami med posameznimi državami članicami (10).

4.5

Z uspešno zaključenim evropskim gospodarskim povezovanjem, zlasti s tesnejšim povezovanjem na področjih proračunske in finančne politike, za katerega bi veljali strogi pogoji in nadzor, bi bilo možno te premije za kritje tveganja odpraviti z uvedbo mehanizmov za združevanje sredstev na evropski ravni (kot so euroobveznice ali drugi instrumenti), namesto nenehnega improviziranja in krpanja z izrednimi ukrepi, ki se sprejemajo, ko stanje postane nevzdržno. Države članice in EU morajo zbrati pogum in se izogniti odzivnemu ukrepanju, namesto tega pa sprejeti akcijski načrt in dosledne institucionalne reforme, da bi našle vsestranski odgovor na sedanjo krizo, z resnično verodostojno vizijo za prihodnost.

4.6

V zadnjem času je bilo v to smer že storjenih nekaj korakov. Žal pa se zdi, da izzivom niso kos.

5.1

V najnovejših ukrepih, ki so bili sprejeti na srečanju na vrhu EU 9. decembra 2011 v Bruslju in v katerih so bile obnovljene zaveze, sprejete v okviru maastrichtskega pakta za stabilnost, je določeno drastično zmanjšanje proračunskih primanjkljajev držav članic z uvedbo samodejnih sankcij v primerih kršitve "zlatega pravila". Pod pritiskom finančnih trgov in novih zavezujočih pravil si bodo države tako prisiljene še bolj prizadevati za zmanjšanje dolgov.

5.2

Temeljno vprašanje, ki se zastavlja političnim voditeljem več evropskih držav z velikim javnim dolgom, je pravzaprav nerešljivo: kako premagati nezaupanje na trgih, saj ti zahtevajo dve popolnoma nasprotni stvari – drastično zmanjšanje javnega dolga in – tako rekoč istočasno – oživitev gospodarske rasti? Ena od možnosti za rešitev te nerazrešljive enačbe bi bila odprava nepotrebnega podvajanja dela v državah članicah, in sicer s skupnimi prizadevanji za doseganje prihrankov na podlagi ekonomije obsega in s postavitvijo temeljev za prihodnje proračunsko okrevanje na ravni Evropske unije. Na ta način bi se bilo mogoče izogniti negativnim učinkom restriktivnih ukrepov, ki jih sprejema vsaka država posebej, ali pa take učinke vsaj omejiti, ne da bi pri tem ogrozili kakovost javnih storitev za državljane. Obenem bi lahko omejili razsipnost, katere vzrok je 27 različnih – in pogosto tudi medsebojno neusklajenih – politik na istih področjih. Jasno je, da je to zamisel nemogoče uresničiti s proračunom Skupnosti, ki je omejen na 1 % BDP, popolnoma pa je tudi v nasprotju s predlogom o splošnem zmanjšanju proračunskih izdatkov, tudi na evropski ravni.

5.3

Leta 2010 so skupni izdatki držav članic EU za obrambo znašali skoraj 200 milijard EUR; kljub temu pa številni strokovnjaki menijo, da je politika posameznih držav na obrambnem področju še vedno neenotna in na splošno neučinkovita (11). Odobrena proračunska sredstva za opremo ter programe za raziskave in razvoj na področju obrambe (skoraj 20 % celotnega proračuna) so kljub številnim pobudam na evropski ravni in na ravni držav pravzaprav edino področje, kjer države dejansko skupaj krijejo stroške (pa še tu je bil v letu 2010 po ocenah Evropske obrambne agencije ta delež komaj 22-odstoten) (12). V študijah na to temo je bilo ugotovljeno, da bi s skupnim kritjem stroškov zgolj pri teh proračunskih postavkah verjetno prihranili 32 % sredstev oziroma 13 milijard EUR (13).

5.4

Enako bi lahko sklepali tudi za druga področja, za katera so pristojne izključno države članice, npr. diplomatsko službo, carino, mejne stražarje, civilno zaščito, preprečevanje goljufij itd. Zmanjševanje stroškov na vseh področjih je kljub morebitnim nesoglasjem o točnem znesku zgolj vprašanje politične volje.

5.5

Dodatna posledica "ne-Evrope" je izpad davčnih dohodkov, kar še poslabšuje proračunsko stanje. Davčna konkurenca med državami članicami ni urejena še z nobenimi pravili, v katerih bi bili upoštevani skupni evropski interesi. Mobilni obdavčljivi predmeti, ki jih je mogoče seliti, so tako premalo obdavčeni, medtem ko so drugi obdavčeni preveč, to pa pomeni izgubo davčnih dohodkov (in zato tudi stroške) za EU in države članice. Takšno stanje med drugim vodi v neravnovesje in spodbuja nepravičnost, predvsem pa povzroča visoke socialne stroške, kar v javnosti vzbuja veliko odpora.

5.6

Razprava o "stroških 'ne-Evrope" na socialnem področju ni nova. Evropsko povezovanje ne more temeljiti zgolj na načelu svobodne trgovine, pri katerem imajo konkurenčnost in koristi potrošnikov prednost pred vsem in povzročajo zniževanje socialnih standardov na najmanjši skupni imenovalec. Opozoriti je treba, da to tudi na tem področju prej pomeni premalo Evrope kot preveč, kljub pogostim obtožbam o domnevnem "evropskem diktatu". Če odmislimo občutek nepravičnosti in izredno visoke socialne stroške, zlasti ob upoštevanju sedanjih okoliščin, ugotovitve številnih študij dokazujejo, da "ne-Evropa" na tem področju povzroča tudi visoke gospodarske stroške (14). Iz empiričnih podatkov je tako razvidno, da pravična in učinkovita socialna politika prispeva k makroekonomski stabilizaciji, predvsem z omejevanjem cikličnih pojavov in s spodbujanjem učinkovitejšega razporejanja sredstev, prispeva pa tudi k blaginji državljanov v bolj splošnem smislu (15). Dobre socialne politike lahko poleg tega omejijo "negativno selekcijo", internalizirajo določene zunanje dejavnike ter izboljšujejo kakovost delovne sile in "socialnega kapitala" v širšem smislu. Namen Evropske socialne listine je bil na tem področju uvesti nekatera temeljna pravila za vse države članice. Zdaj se zdi, da je treba storiti še več in preučiti možnost uvedbe strukturiranega okvira za uskladitev socialnih politik, da bi na ta način čim bolj zmanjšali mnogo prevelike razlike in se izognili temu, da bi poslabšanje socialnega ravnovesja in splošen porast revščine resno ogrozila močno, uravnoteženo in trajnostno rast.

5.7

Pri slabo urejeni davčni in socialni konkurenci v gospodarskem prostoru z maloštevilnimi ovirami za gibanje blaga, storitev in kapitala se v povezavi z globaliziranim gospodarstvom pojavljajo tudi druge, zelo škodljive težnje. Postopno propadanje industrije v številnih evropskih državah je nesporno dejstvo; ljudje temu ogorčeno nasprotujejo, zaradi svojega pomena pa je za države tudi strateški problem, ki ga kratkoročno ali srednjeročno skorajda ni mogoče rešiti in bo zato imel resne posledice (16). Vedno večja neskladja zaradi prednostnega pomena nacionalnih usmeritev na področju industrijske politike vodijo v sprejemanje enostranskih odločitev, ki niso optimalne, včasih pa so celo kontraproduktivne (17); hitro razvijajoče se države se istočasno odločajo za industrijsko politiko "brez pomislekov", ki temelji na šibki valuti in ima dejavno podporo javnosti (18). Več velikih držav članic je na izjemno pomembnih področjih, kot sta energija ter raziskave in razvoj, vse bolj prisiljenih k sklepanju dvostranskih sporazumov s tretjimi državami, namesto da bi sredstva združile ali pa jih vsaj usklajevale, ter se tako spopadle z navedenimi izzivi, razlog pa je v tem, da ni "evropske energetske skupnosti" (19)  (20). Popolnoma jasno je, da bi bilo sprejetje evropske politike mnogo bolj učinkovita rešitev.

5.8

Proračun EU za raziskave in razvoj za obdobje 2014–2020 znaša 0,08 % njenega BDP, kar je 20- do 30-krat manj kot v nacionalnih proračunih. V eni nedavnih študij je bilo ugotovljeno, da vsak dodatni euro, ki ga javni sektor vloži v raziskave in razvoj na evropski ravni, pritegne 0,93 EUR iz zasebnega sektorja (21). Sedmi okvirni program Skupnosti na področju raziskav (7. OP, 2007–2013), katerega proračun znaša 50,5 milijarde EUR, dokazuje, da to niso zgolj pobožne želje in da je skupna politika na tem področju mogoča. Program je izredno uspešen: po ocenah naj bi vsak euro, porabljen za okvirni program, sčasoma povečal dodano vrednost v industriji na 7 do 14 EUR. Dolgoročno je v makroekonomskih študijah GD za raziskave napovedano, da naj bi sedmi okvirni program do leta 2030 omogočil odprtje 900 000 novih delovnih mest, vključno s 300 000 delovnimi mesti za raziskovalce. Povečana konkurenčnost naj bi v istem obdobju povzročila porast izvoza EU za skoraj 1,6 %, hkrati pa približno 0,9-odstoten upad uvoza.

5.9

V skupni industrijski politiki bi bilo treba poleg tega nujno upoštevati okoljska vprašanja, hkrati pa jo dobro uskladiti z energetsko politiko EU. Reševanje energetskih vprašanj na ravni držav lahko kratko- in dolgoročno ustvarja utvaro, da je to lažje, toda obenem se tako upravljanje lahko na dolgi rok izkaže za izredno drago ter povzroči precejšnjo odvisnost od držav proizvajalk nafte in plina, to pa pomeni tudi zelo visoke račune za energijo. Odgovor bi bil lahko v vlaganju v razvoj energetske infrastrukture in razširjanju novih virov energije na podlagi raziskav in razvoja na evropski ravni (22). Glede na ugotovitve iz študije, ki jo je za GD za energetiko pripravilo podjetje Accenture, bi lahko uporaba energije iz obnovljivih virov, kot je vetrna energija v Združenem kraljestvu ali sončna energija v Španiji, prek medsebojnih povezav nacionalnih omrežij omogočila, da bi se računi evropskih potrošnikov za energijo do leta 2020 zmanjšali za približno 110 milijard EUR.

5.10

V sedanji krizi je tveganje dolgoročne, morda celo trajne brezposelnosti, vedno večje. To bi lahko posameznikom preprečilo samouresničitev na delovnem mestu, evropsko gospodarstvo pa prikrajšalo za njihov potencial. Takšno stanje je v navzkrižju s ciljem vključujoče rasti, zato si je treba intenzivno prizadevati za iskanje dolgoročnih rešitev, ki bi morale med drugim vključevati tudi podporo iz javnih sredstev za vključujoča delovna mesta, kar bi omogočilo ohranjanje delovnih navad, in za prekvalificiranje, s čimer bi ljudi pripravili na prihodnje potrebe trga dela.