OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1. OZADJE PREDLOGA

Ta predlog je del zakonodajnega svežnja, katerega namen je okrepiti pravice žrtev v EU in ki vključuje tudi naslednja dokumenta: sporočilo o okrepitvi pravic žrtev v EU ter direktivo o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj. Namen tega predloga, ki obravnava odredbe o zaščiti v civilnih zadevah, je dopolniti pobudo držav članic za direktivo o odredbi o zaščiti iz septembra 2009[1], ki bo zagotovila vzajemno priznavanje zaščitnih ukrepov v kazenskih zadevah.

Evropska unija si je za cilj zastavila ohranjanje in razvoj območja svobode, varnosti in pravice, katerega temelj je načelo vzajemnega priznavanja sodb in drugih odločb pravosodnih organov v Uniji.

V stockholmskem programu (2010–2014)[2] in akcijskem načrtu Komisije za njegovo izvedbo je potrjena potreba po nadaljnjem ukrepanju, da se potrebe žrtev kaznivih dejanj uvrstijo v središče naših pravosodnih sistemov. Ta dokumenta uvrščata žrtve med pomembnejše točke agende EU ter v skladu s sklepi Sveta PNZ iz oktobra 2009 zanesljivo utrjujeta potrebo in namero po vzpostavitvi vključujočega in usklajenega pristopa glede žrtev[3].

Evropska unija je že obravnavala pravice žrtev v kazenskem postopku z Okvirnim sklepom Sveta 2001/220/PNZ z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku. Čeprav je na področju pravic žrtev prišlo do izboljšav, pa cilji Okvirnega sklepa Sveta niso v celoti doseženi.

Evropski parlament je prav tako pozval Svet k sprejetju celovitega pravnega okvira, ki bi žrtvam kaznivih dejanj zagotovil čim večjo zaščito[4]. Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 26. novembra 2009[5] o odpravi nasilja nad ženskami pozval države članice k izboljšanju nacionalnih predpisov in politik za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami ter k ukrepanju za odpravo vzrokov nasilja nad ženskami tudi z uporabo preventivnih ukrepov, Unijo pa k zagotovitvi pravice do pomoči, zaščite in podpore vsem žrtvam nasilja.

Na skupnem območju svobode, varnosti in pravice bi morale imeti žrtve (na primer žrtve nasilja v družini) ali osebe, katerih telesna in/ali duševna celovitost ali svoboda je ogrožena, ki uživajo ugodnosti zaščitnega ukrepa v eni državi članici, enako raven zaščite tudi v drugih državah članicah, če se tja preselijo ali potujejo, in sicer brez dragih in dolgotrajnih postopkov. To ukrepanje je tudi odziv na poziv Komisije k nadaljnji odpravi ovir na področju pravic državljanov iz Poročila o državljanstvu z dne 27. oktobra 2010[6].

12 držav članic je septembra 2009 predstavilo predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o evropski odredbi o zaščiti[7]. Pogajanja so pokazala, da mehanizmi vzajemnega priznavanja v kazenskih zadevah, ki temeljijo na členu 82 PDEU in se uporabljajo v okviru tega pravnega akta, niso skladni z že doseženim ambicioznim standardom vzajemnega priznavanja v civilnih zadevah, ki temelji na členu 81 PDEU. Namen tega predloga je torej dopolniti pravni akt vzajemnega priznavanja zaščitnih ukrepov v kazenskih zadevah za zagotovitev, da se lahko za vse zaščitne ukrepe, sprejete v eni državi članici, uporabljajo prednosti učinkovitega mehanizma, ki zagotavlja njihov pretok po celotni EU.

2. POSVETOVANJE IN OCENA UČINKA

Potreba po predlogu, ki se uporablja izključno za odredbe o zaščiti v civilnih postopkih, se je pojavila med pogajanji o pobudi držav članic za evropsko odredbo o zaščiti, ki ji je bila priložena ocena učinka. Komisija je v okviru podrobnejšega posvetovanja o potrebi po tem predlogu in o njegovem oblikovanju začela dodatna posvetovanja z državami članicami, drugimi institucijami in strokovnjaki z različnih področij.

Komisija je najprej 25. maja 2010 gostila sestanek strokovnjakov, na katerem je bilo potrjeno, da so številne države članice uvedle civilnopravne zaščitne ukrepe, katerih vzajemno priznavanje naj bi temeljilo na skupnih standardih, ki se uporabljajo v civilnih zadevah, ne pa na strožjih standardnih postopkih, ki se uporabljajo v kazenskih zadevah.

Evropska komisija je naročila tudi zunanjo študijo, ki naj bi z oceno učinka pripomogla k ugotovitvi potreb žrtev kaznivih dejanj in ukrepov, ki bi se lahko sprejeli za upoštevanje teh potreb, ter proučitvi učinkov vseh možnosti[8]. Med pripravami na izvedbo ocene učinka je Komisija med 15. julijem 2010 in 30. septembrom 2010 organizirala javno posvetovanje, namenjeno vsem članom javnosti, pa tudi nevladnim in vladnim organizacijam, s katerim je želela ugotoviti predvsem njihova mnenja o ukrepih, ki bi jih morala EU sprejeti za izboljšanje položaja žrtev kaznivih dejanj, med drugim tudi na področju odredb o zaščiti.

Naročena je bila tudi študija za proučitev možnosti v zvezi s posebnim ciljem – zagotovitvijo, da oseba zaščite, ki jo pridobi v okviru odredbe o zaščiti, ne izgubi, če odpotuje ali se preseli v drugo državo članico[9].

3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA 3.1. Pravna podlaga

Ta predlog temelji na členu 81(2)(a), (e) in (f) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Unija skladno s členom 81 razvija pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodnih odločb in odločb v izvensodnih zadevah. To sodelovanje lahko vključuje sprejetje ukrepov za približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic.

Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta ukrepe, zlasti kadar so ti potrebni za pravilno delovanje notranjega trga, katerih cilj je med drugim zagotoviti vzajemno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb in odločb v izvensodnih zadevah med državami članicami.

3.2. Povzetek predlagane uredbe

Nacionalni zakoni držav članic za zaščito žrtev nasilja, zlasti nasilja v družini, zalezovanja ali nasilja nad otroki, zagotavljajo možnost sprejetja začasnih ali preventivnih ukrepov, da se zaščitijo osebe v primeru velikega tveganja ogroženosti telesne in/ali duševne celovitosti ali svobode oseb. Zaščitne ukrepe izda pravosodni ali drug organ na zahtevo ogrožene osebe. Številni zaščitni ukrepi se izdajo, ne da bi bila oseba, ki povzroča tveganje, vabljena na sodišče, zlasti v nujnih primerih (v enostranskem postopku). Zaščitni ukrep lahko na primer zajema prepoved približevanja zaščiteni osebi na krajšo razdaljo od predpisane ali prepoved zadrževanja na krajih, kjer zaščitena oseba prebiva ali je na obisku. Posebnost številnih zaščitnih ukrepov je, da organi javne uprave ne posredujejo dejavno, da bi zagotovili njihovo izvršitev: če oseba, ki povzroča tveganje, krši svoje obveznosti, ji je neposredno izrečena kazen, ki je pogosto kazenska sankcija.

Zaradi lažjega prostega gibanja se vse več oseb preseli ali potuje v tujino. Zato je nadvse pomembno zagotoviti, da se zaščitni ukrepi, sprejeti v eni državi članici, ohranijo tudi, če oseba potuje ali se preseli v drugo državo članico, ne da bi bili za to potrebni dolgotrajni postopki. Civilno pravosodno sodelovanje se je razvijalo v okviru vzpostavitve notranjega trga v Evropi na podlagi predpostavke vzajemnega priznavanja sodnih in izvensodnih odločb. To vzajemno priznavanje se je postopoma izboljševalo z zmanjševanjem nadzora v zvezi s tujimi sodnimi odločbami v Uniji. Ta predlog zagotavlja hiter in učinkovit mehanizem za zagotovitev, da država članica, v katero se ogrožena oseba preseli, brez kakršnih koli vmesnih formalnosti prizna zaščitni ukrep, ki ga je izdala prva država članica. Kar zadeva druge instrumente vzajemnega priznavanja v civilnih zadevah, ta predlog uvaja standardizirano potrdilo, ki vsebuje vse informacije, pomembne za priznavanje in po potrebi za izvrševanje. Zato bo potrdilo izdal pristojni organ prve države članice po uradni dolžnosti ali na zahtevo zaščitene osebe, ki bo nato vzpostavila stik s pristojnimi organi druge države članice in jim predložila potrdilo. Pristojni organi druge države članice bodo osebo, ki povzroča tveganje, uradno obvestili o geografski razširitvi zaščitnega ukrepa tuje države in kaznih, ki se uporabljajo za njegovo kršitev, ter po potrebi zagotovili njegovo izvršitev.

Da se zagotovi hiter, cenovno ugoden in učinkovit mehanizem pretoka zaščitnih ukrepov v Evropski uniji, je bila upoštevana utemeljitev Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000[10] („Uredba Bruselj IIa“) ter zlasti členov 41 in 42 Uredbe. Ta predlog uredbe navdih črpa tudi iz predloga Komisije za prenovitev Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001[11] („Uredba Bruselj I“). Predlog določa opustitev vmesnih postopkov; predlagani pa niso bili nobeni razlogi za zavrnitev odločbe druge države članice, razen zaradi nezdružljivosti z odločbo v državi članici priznanja.

Samodejno priznavanje se uporablja tudi, kadar v državi članici priznanja in/ali izvršitve ni zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah. To je dejansko temeljno načelo vzajemnega priznavanja v civilnih zadevah: dejstvo, da država članica, v kateri oseba zaprosi za priznanje in/ali izvršitev ukrepa, v svoji notranji zakonodaji ne določa ukrepa, ne sme vplivati na njeno obveznost, da prizna in po potrebi izvrši ukrep, ki ga je sprejela druga država članica. Vrsta organa, ki je sprejel zaščitne ukrepe (civilno sodišče, župan, kazensko sodišče), pri tem ni pomembna.

Opustitev vmesnih postopkov bodo spremljali zaščitni ukrepi na področju temeljnih pravic:

– organ prve države članice, ki prejme vlogo za izdajo potrdila, mora preveriti, ali je bila upoštevana pravica do poštenega sojenja osebe, ki povzroča tveganje, zlasti pravica do obrambe. Če te pravice niso bile zagotovljene, se potrdilo ne sme izdati;

– če prva država članica odloži izvajanje zaščitnega ukrepa ali ga prekliče, mora pristojni organ druge države članice na zahtevo osebe, ki povzroča tveganje, odložiti ali preklicati njegovo priznanje in po potrebi njegovo izvršitev;

– pristojni organi obeh držav članic morajo osebi, ki povzroča tveganje, in zaščiteni osebi predložiti vse informacije v zvezi z izdajo, priznavanjem in morebitno izvršitvijo zaščitnega ukrepa, zadevnimi kaznimi ter odložitvijo izvajanja ali preklicem zaščitnega ukrepa.

Z vsemi temi zaščitnimi ukrepi se zagotavlja upoštevanje temeljnih pravic in načel, zlasti iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, obenem pa se prihranijo čas in stroški postopka eksekvature.

Predlog ne obravnava kazenskih sankcij, ki so jih države članice uvedle za kršenje zaščitnih ukrepov. To vprašanje bo nadalje obravnavano v nacionalnih zakonodajah držav članic.

3.3. Analiza najpomembnejših členov

Ta predlog je pravni akt vzajemnega priznavanja v civilnih zadevah in kot tak upošteva utemeljitve veljavnih pravnih aktov EU na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih in gospodarskih zadevah, na katere se tudi v veliki meri opira. Številni členi so podobni ali enaki ustreznim členom iz navedene zakonodaje.

Člen 1 – Področje uporabe

Nekateri zaščitni ukrepi so že zajeti v uredbah Bruselj I[12] in Bruselj IIa, zato je pomembno pojasniti povezavo med predlogom in tema dvema uredbama.

V tej uredbi so določena posebna pravila v zvezi z zaščitnimi ukrepi. Glede na splošno pravno načelo bi zato morala nadomestiti splošna pravila iz Uredbe Bruselj I.

Drugače je z Uredbo Bruselj IIa, katere cilj je uskladiti vse postopke v zvezi z razvezo ali prenehanjem življenjske skupnosti. Ta predlog ne sme ogrožati pravil o pristojnosti in priznavanju sodb iz navedenega pravnega akta, z zagotovitvijo možnosti za prevzem pristojnosti druge države članice v zvezi z zaščitnimi ukrepi, sprejetimi v okviru tekočega postopka. Zato bo ta instrument še naprej urejal vse zaščitne ukrepe, ki spadajo na področje uporabe Uredbe Bruselj IIa. Poleg tega bo ta predlog zajemal tudi zaščitne ukrepe, ki ne spadajo na področje uporabe Uredbe Bruselj IIa, npr. zaščitne ukrepe, ki zadevajo neporočen par, istospolne partnerje ali sosede.

Člen 2 – Opredelitev pojmov

Zaščitni ukrepi: v opredelitvi pojma „zaščitni ukrep“ je poudarjena preventivna in začasna narava teh ukrepov, ki se sprejmejo v državi članici, da se zaščitijo osebe, kadar obstajajo utemeljeni razlogi za to, da naj bi bila telesna in/ali duševna celovitost ali svoboda osebe ogrožena. „Zaščitni ukrep“ se lahko sprejme v enostranskem postopku (ne da bi bila oseba, ki povzroča tveganje, vabljena na sodišče) ali v postopku, o katerem sta obveščeni obe stranki.

Organ: opredelitev pojma „organ“ je široka, da lahko zajema vse organe, ki jih imenuje država članica kot pristojne v zadevah, ki spadajo na področje uporabe te uredbe. Pojem tako vključuje sodišča in tribunale, pa tudi upravne in druge organe, ki so skladno z nacionalno zakonodajo države članice pristojni v zadevah, ki spadajo na področje uporabe te uredbe.

Člen 3 – Pristojnost

Pravila o pristojnosti morajo biti nadvse predvidljiva. Zato temeljijo na načelu, da je pristojen organ države članice, kjer je telesna in/ali duševna celovitost osebe ogrožena in kjer oseba potrebuje zaščito. Čeprav je to navadno tesno povezano z običajnim prebivališčem osebe, ki potrebuje zaščito, pa ni vedno tako – npr. kadar se oseba za določen in razmeroma kratek čas preseli v tujino na primer zaradi študija.

Člen 4 – Priznavanje

Ta člen temelji na drugih pravnih aktih vzajemnega priznavanja v civilnih zadevah, in sicer na predlogu za prenovitev uredb Bruselj I in Bruselj IIa, zlasti v zvezi s pravico do dostopa do otroka ali njegove vrnitve. Potrebni niso nobeni vmesni postopki – priznanje je samodejno.

Člen 5 – Potrdilo

Potrdilo potrebuje oseba, ki je ogrožena, in sicer za uveljavljanje zaščitnega ukrepa v drugi državi članici. Pri tem je bila upoštevana utemeljitev iz členov 41 in 42 Uredbe Bruselj IIa, ki se nanaša na odločbe o pravici do dostopa do otroka ali njegove vrnitve.

Potrdilo po uradni dolžnosti ali na zahtevo zaščitene osebe izda pristojni organ države članice izvora na standardnem obrazcu iz priloge k tej uredbi. Stranka, ki želi uveljavljati ukrep v drugi državi članici, mora nato pristojnemu organu slednje države članice predložiti izdano potrdilo. Potrdilo vsebuje vse informacije, pomembne za priznavanje in/ali izvrševanje zaščitnega ukrepa tuje države, zlasti opis zaščitnega ukrepa, oblikovan tako, da pristojnim organom druge države članice omogoča njegovo priznanje in po potrebi izvrševanje v skladu z nacionalno zakonodajo te države članice. Zato potrdilo ne sme vključevati nobenih posebnih sklicevanj na nacionalno zakonodajo, npr. člen x zakonika y namesto opisa ukrepa, ali na lokalne kraje, npr. navedba določenega naslova namesto splošnega sklicevanja na kraj dela ali prebivališča zadevne osebe.

Pristojni organi druge države članice lahko zahtevajo transliteracijo ali prevod vsebine potrdila, zlasti opisa ukrepa.

Člen 8 – Prilagoditev

Ta člen se nanaša na primere, kadar zaščitni ukrep tuje države ni določen v nacionalni zakonodaji druge države članice. Pristojni organ te države članice mora zato, kolikor je to mogoče, zaščitni ukrep prilagoditi ukrepu, ki je v njegovi zakonodaji določen ter ima podobne učinke, cilje in interese. Prilagoditev je dejansko ponavljajoče se pravilo instrumenta vzajemnega priznavanja v civilnih zadevah.

Člen 9 – Izvrševanje nekaterih zaščitnih ukrepov

Na podlagi nacionalne zakonodaje morajo pristojni organi le pri nekaj zaščitnih ukrepih dejansko ukrepati, da se lahko izvršijo.

V teh primerih mora pristojni organ države članice, ki naj bi ukrep izvršila, uporabljati pravila za podobne zaščitne ukrepe, določene v njegovi nacionalni zakonodaji, brez kakršnega koli posebnega postopka.

Člen 10 – Zaščitni ukrepi na področju temeljnih pravic

Zaščita temeljnih pravic posameznika je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe postala še pomembnejša prednostna naloga EU, saj je Listina Evropske unije o temeljnih pravicah zdaj za Unijo pravno zavezujoča, poleg tega pa bo EU pristopila k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Kadar govorimo o žrtvah, je pomembna vrsta temeljnih pravic: človekovo dostojanstvo, pravica do življenja, pravica do osebne celovitosti, pravica do svobode in varnosti, spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, varstvo osebnih podatkov, lastninska pravica, svoboda gibanja in prebivanja, enakost pred zakonom, pravice otrok, pravice starejših, vključevanje invalidov, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča ter domneva nedolžnosti in pravica do obrambe.

Kakor je podrobno določeno v oceni učinka, ki je priložena k temu predlogu, in v skladu s strategijo Unije za učinkovito izvajanje Listine Evropske unije o temeljnih pravicah[13], se v vseh elementih Uredbe upoštevajo pravice, določene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča iz člena 47 Listine.

Opustitev vseh vmesnih formalnosti za priznavanje in po potrebi izvrševanje zaščitnega ukrepa, sprejetega v prvi državi članici, v drugi državi članici morajo spremljati zaščitni ukrepi na področju temeljnih pravic. S tem členom je zagotovljen trden zaščitni ukrep, saj se potrdilo ne sme izdati, če se ni upoštevala pravica do poštenega sojenja osebe, ki povzroča tveganje.

Člen 12 – Zavrnitev, odložitev ali preklic priznavanja ali izvrševanja

Priznavanje in po potrebi izvrševanje zaščitnih ukrepov, sprejetih v državi članici, bi morala temeljiti na načelu medsebojnega zaupanja, razloge za nepriznanje pa je treba čim bolj omejiti. V skladu s tem načelom je predlagan le en razlog za zavrnitev. Zaradi usklajenega sodnega varstva je treba čim bolj zmanjšati možnost nezdružljivosti odločb. Zato lahko pristojni organ v državi članici priznanja na zahtevo osebe, ki povzroča tveganje, zavrne priznanje zaščitnega ukrepa, ki ga je sprejelo sodišče v državi izvora, če je ukrep nezdružljiv s sodno odločbo, izdano v državi članici priznanja.

Če je izvajanje zaščitnega ukrepa odloženo ali je zaščitni ukrep preklican v državi članici izvora, je treba zagotoviti, da pristojni organ države članice priznanja prav tako odloži ali prekliče njegovo priznanje in po potrebi izvršitev. To mora zahtevati oseba, ki povzroča tveganje. Standardiziran obrazec, namenjen takim primerom, je priložen predlogu.

Člen 13 – Uradno obvestilo

Kar zadeva druge instrumente vzajemnega priznavanja v civilnih zadevah, ta predlog določa osnovno uskladitev minimalnih standardov glede obveznosti uradnega obveščanja osebe, ki povzroča tveganje, in zaščitene osebe o vseh informacijah v zvezi z izdajo, priznavanjem in morebitnim izvrševanjem zaščitnega ukrepa, zadevnimi kaznimi ter odložitvijo izvajanja ali preklicem zaščitnega ukrepa v prvi državi članici. Kot je navedeno v odstavku 2, enake obveznosti nalaga tudi za drugo državo članico. S tem se bo zagotovilo spoštovanje temeljnih pravic, kot so določene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

4. Subsidiarnost in sorazmernost

Zaradi nadnacionalnih vidikov vprašanja države članice same ne morejo zadovoljivo doseči ciljev predloga. Zagotoviti je treba, da osebe, ki potujejo ali se preselijo v tujino, ne izgubijo zaščite, ki so jo imele pred tem. Mehanizma, ki ga ta uredba določa in zajema odpravo vseh vmesnih formalnosti z uporabo standardiziranega in večjezičnega potrdila, države članice same ne morejo doseči. Enake pogoje lahko zagotovi le zakonodaja na evropski ravni. Predlog je zato skladen z načelom subsidiarnosti.

Predlog je prav tako skladen z načelom sorazmernosti, saj ne presega minimuma, ki je potreben za dosego navedenega cilja na evropski ravni.

2011/0130 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije ter zlasti člena 81(2)(a), (e) in (f) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske Komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora[14],

ob upoštevanju mnenja Odbora regij[15],

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Evropska unija si je za cilj zastavila vzdrževanje in razvoj območja svobode, varnosti in pravice, ki olajšuje dostop do pravnega varstva, zlasti z načelom vzajemnega priznavanja sodnih in izvensodnih odločb v civilnih zadevah. Za postopno oblikovanje takega območja mora Unija med drugim sprejeti ukrepe v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah, zlasti če so ti potrebni za pravilno delovanje notranjega trga.

(2) To področje spada v okvir pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah v smislu člena 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(3) Razlike med nacionalnimi pravili o zaščitnih ukrepih ovirajo ustrezno delovanje notranjega trga. Določbe za zagotovitev hitrega in preprostega priznavanja ter po potrebi izvrševanja zaščitnih ukrepov držav članic, ki jih zavezuje ta uredba, so bistvene za zagotovitev, da se ohrani zaščita, dodeljena osebi, če ta potuje ali se preseli v tujino.

(4) Za dosego cilja prostega pretoka zaščitnih ukrepov je potrebno in primerno, da pravila, ki urejajo pristojnost ter priznanje in po potrebi izvršitev zaščitnih ukrepov, ureja zavezujoč pravni akt Unije, ki se neposredno uporablja.

(5) Ta uredba se uporablja za zaščitne ukrepe v civilnih postopkih ne glede na vrsto organa, ki je lahko sodišče, tribunal, upravni ali drugi organi.

(6) Ta uredba se uporablja za vse zaščitne ukrepe, ki so v njej opredeljeni. Ne uporablja pa se za zaščitne ukrepe iz Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000. Kar zadeva ukrepe, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, ta uredba nadomešča Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

(7) Pravila o pristojnosti bi morala biti nadvse predvidljiva in bi morala temeljiti na načelu, da je pristojna država članica, v kateri je telesna in/ali duševna celovitost ali svoboda osebe ogrožena. Vedno mora obstajati možnost določanja pristojnosti na tej podlagi.

(8) Usklajeno sodno varstvo pomeni, da v dveh državah članicah ne smeta biti izrečeni nezdružljivi odločbi. Zato bi morala ta uredba v primeru nezdružljivosti odločb določati razloge za zavrnitev priznavanja in/ali izvrševanja vloge osebe, ki povzroča tveganje.

(9) Medsebojno zaupanje pri sodnem varstvu v Uniji ter cilj, da se zagotovi hitrejši in cenovno ugodnejši pretok zaščitnih ukrepov znotraj Evropske unije, utemeljujeta postopke za priznavanje in/ali izvrševanje teh ukrepov brez vmesnih formalnosti. Posledično bi bilo treba zaščitni ukrep, sprejet v eni državi članici, za namen priznanja in po potrebi izvršitve obravnavati tako, kot da je bil sprejet v državi članici priznanja in/ali izvršitve.

(10) Če morajo zaradi uveljavitve zaščitnega ukrepa v drugi državi članici skladno z njeno zakonodajo posredovati njeni pristojni organi, postopek uveljavitve zaščitnega ukrepa določa zakonodaja te države članice.

(11) Ta uredba ne obravnava kazenskih sankcij, ki jih uvedejo države članice za kršenje zaščitnega ukrepa, saj te ureja nacionalna zakonodaja posamezne države članice.

(12) Za lažji prosti pretok zaščitnih ukrepov znotraj Evropske unije bi morala ta uredba uvesti enotni model potrdila in določiti organe, ki bodo pristojni za njegovo izdajo. Zaradi upoštevanja načela subsidiarnosti to potrdilo ne bi smelo nadomeščati notranjih postopkov posameznih držav članic.

(13) Zoper potrdilo naj ne bi bilo pravnega sredstva. Če pa je izvajanje zaščitnega ukrepa odloženo ali je zaščitni ukrep preklican v prvi državi članici, bi moral pristojni organ druge države članice na zahtevo osebe, ki povzroča tveganje, odložiti ali preklicati priznanje in/ali izvrševanje zaščitnega ukrepa.

(14) Da se zagotovi hitro in učinkovito delovanje te uredbe, bi bilo treba Komisijo v zvezi s spremembami obrazcev iz prilog pooblastiti za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Nadvse pomembno je, da se Komisija med pripravljalnim delom ustrezno posvetuje, med drugim tudi s strokovnjaki. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti hkratno, pravočasno in ustrezno posredovanje zadevnih dokumentov Evropskemu parlamentu in Svetu.

(15) V tej uredbi se spoštujejo temeljne pravice in upoštevajo načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Njen namen je predvsem zagotoviti pravico do obrambe in poštenega sojenja, kakor je določeno v členu 47 Uredbe. To uredbo je treba uporabljati skladno s temi pravicami in načeli.

(16) Ker države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev te uredbe, ki se lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načeli subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je nujno za dosego tega cilja.

(17) [V skladu s členi 1, 2, 3 in 4 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, sta Združeno kraljestvo in Irska uradno izrazila željo o sodelovanju pri sprejetju in uporabi te uredbe] / [Brez poseganja v člen 4 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Združeno kraljestvo in Irska ne bosta sodelovala pri sprejetju te uredbe, zato ju ta ne bo zavezovala oziroma v njiju ne bo veljala].

(18) V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, zato je ta ne bo zavezovala oziroma v njej ne bo veljala –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE 1

Področje uporabe, opredelitev pojmov in pristojnost

Člen 1 – Področje uporabe

Ta uredba se uporablja za zaščitne ukrepe v civilnih postopkih ne glede na vrsto organa. Ne uporablja se za zaščitne ukrepe iz Uredbe (ES) št. 2201/2003.

Člen 2 – Opredelitev pojmov

V tej uredbi:

(a)     „zaščitni ukrep“ pomeni vsako odločbo ne glede na njeno ime, ki je preventivne in začasne narave ter jo sprejme organ države članice v skladu s svojo nacionalno zakonodajo, da bi zaščitil osebo, kadar obstajajo utemeljeni razlogi za to, da naj bi bila telesna in/ali duševna celovitost ali svoboda osebe ogrožena. Vključuje ukrepe, izdane, ne da bi bila oseba, ki povzroča tveganje, pozvana na sodišče.

Zaščitni ukrepi so zlasti:

(i)      prepoved približevanja določenim krajem ali opredeljenim območjem, kjer zaščitena oseba prebiva, dela ali je na obisku; ali

(ii)      prepoved vzpostavljanja kakršnih koli stikov z zaščiteno osebo, vključno s stiki po telefonu, elektronski ali navadni pošti, po telefaksu ali drugače; ali

(iii)     prepoved približevanja zaščiteni osebi na krajšo razdaljo od predpisane; ali

(iv)     odločba, na podlagi katere ima zaščitena oseba izključno pravico do uporabe skupnega bivališča;

(b)     „organ“ vključuje vse organe, za katere država članica določi, da so pristojni za zadeve s področja uporabe te uredbe;

(c)     „država članica izvora“ pomeni državo članico, v kateri je sprejet zaščitni ukrep;

(d)     „država članica priznanja“ pomeni državo članico, v kateri se zahtevata priznanje in po potrebi izvršitev zaščitnega ukrepa.

Člen 3 – Pristojnost

Pristojni so organi države članice, v kateri je ogrožena telesna in/ali duševna celovitost ali svoboda osebe.

POGLAVJE II

Priznavanje in izvrševanje zaščitnih ukrepov

Člen 4 – Priznavanje

Zaščitni ukrep, sprejet v eni državi članici, se prizna v drugih državah članicah brez kakršnega koli posebnega postopka in brez možnosti ugovora temu priznanju, če je v državi članici izvora izdana odločba na podlagi člena 5.

Člen 5 – Potrdilo

1.           Stranka, ki želi uveljavljati odredbo o zaščiti v drugi državi članici, mora pristojnim organom države članice priznanja zagotoviti potrdilo, izdano skladno s tem členom.

2.           Pristojni organi države članice izvora izdajo potrdilo z uporabo standardnega obrazca iz priloge, ki med drugim vsebuje opis ukrepa, oblikovan tako, da pristojnim organom druge države članice omogoča njegovo priznanje in po potrebi izvršitev.

3.           Potrdilo se izda:

(i)      po uradni dolžnosti za primere, ki imajo v času sprejetja zaščitnega ukrepa čezmejno razsežnost; v tej uredbi ima zadeva čezmejne posledice, razen kadar tveganje ogroženosti telesne in/ali duševne celovitosti ali svobode osebe obstaja izključno v državi članici izvora;

(ii)     na zahtevo zaščitene osebe v vseh drugih primerih; pri sprejetju zaščitnega ukrepa pristojni organ države članice izvora obvesti zaščiteno osebo o možnosti zahteve za izdajo potrdila iz te uredbe.

4.           Pristojni organi države članice priznanja lahko skladno s členom 15 po potrebi zahtevajo transliteracijo ali prevod vsebine potrdila.

Člen 6 – Učinki potrdila

Potrdilo učinkuje le v mejah izvršljivosti odločbe.

Člen 7 – Popravek potrdila

1.           Za vse popravke potrdila se uporablja pravo države članice izvora.

2.           Zoper izdajo potrdila ni pravnega sredstva.

Člen 8 – Prilagoditev zaščitnega ukrepa tuje države

Če zaščitni ukrep ni določen v zakonodaji države članice izvršitve, pristojni organ te države članice kolikor je mogoče prilagodi zaščitni ukrep ukrepu, ki je določen v njeni zakonodaji in ima enakovredne učinke ter podobne cilje in interese.

Člen 9 – Izvrševanje nekaterih zaščitnih ukrepov

1. Če morajo zaradi uveljavitve zaščitnega ukrepa, sprejetega v eni državi članici, v drugi državi članici skladno z njeno zakonodajo posredovati njeni pristojni organi, se ta ukrep v drugi državi članici izvrši brez razglasitve izvršljivost.

2. Postopek za izvršitev zaščitnega ukrepa, sprejetega v drugi državi članici, ureja zakonodaja države članice priznanja, vključno s pravnim sredstvom zoper zaščitni ukrep, sprejet v skladu s členom 8.

Člen 10 – Zaščitni ukrepi na področju temeljnih pravic

1.           Organi države članice izvora izdajo potrdilo iz člena 5 samo, če so upoštevani zaščitni ukrepi na področju temeljnih pravic iz tega člena.

2.           Oseba, ki povzroča tveganje in se ne spusti v postopek v državi članici izvora, ima pravico, da zahteva presojo zaščitnega ukrepa pred pristojnim organom te države članice, če:

(a) ji pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje ni bilo vročeno pravočasno in na način, ki bi ji omogočil pripravo obrambe; ali

(b)     ji je bilo zaradi višje sile ali izrednih okoliščin, ki so nastopile brez njene krivde, preprečeno izpodbijanje zahteve;

razen če ni začela postopka za izpodbijanje zaščitnega ukrepa, čeprav je to možnost imela.

2.           Če se sprejme zaščitni ukrep, ne da bi bila oseba, ki povzroča tveganje, vabljena na sodišče, in če naj bi bil ta ukrep priznan in/ali izvršen brez predhodne vročitve pisanja tej osebi, ima ta oseba pravico izpodbijati ukrep v skladu z zakonodajo države članice izvora.

Člen 11 – Prepoved presoje vsebine zaščitnega ukrepa

Vsebine zaščitnega ukrepa, sprejetega v državi članici, pod nobenim pogojem ni dovoljeno presojati v državi članici priznanja in/ali izvršitve.

Člen 12 – Zavrnitev, odložitev ali preklic priznavanja ali izvrševanja

1.           Pristojni organ lahko v državi članici priznanja na zahtevo osebe, ki povzroča tveganje, zavrne priznanje zaščitnega ukrepa, ki ga je sprejelo sodišče v državi izvora, če je ukrep nezdružljiv s sodno odločbo, izdano v državi članici priznanja.

2.           Če je izvajanje zaščitnega ukrepa odloženo ali je zaščitni ukrep preklican v državi članici izvora, pristojni organ države članice priznanja na zahtevo osebe, ki povzroča tveganje, odloži ali prekliče priznanje in/ali izvršitev zaščitnega ukrepa. Vloga se vloži na obrazcu iz Priloge II.

4.           Priznanje zaščitnega ukrepa se ne sme zavrniti, ker zakonodaja države članice priznanja ne določa takega ukrepa na podlagi istega dejanskega stanja.

Člen 13 – Uradno obvestilo

1.           Pristojni organi države članice izvora nemudoma in skladno z zakonodajo te države osebo, ki povzroča tveganje, in zaščiteno osebo uradno obvestijo o:

(i)      izdaji zaščitnega ukrepa;

(ii)      ustreznih ukrepih za izvršitev, če so ti potrebni;

(iii)     kaznih za kršitev zaščitnega ukrepa, če so te potrebne;

(iv)     kakršni koli odložitvi izvajanja ali preklicu zaščitnega ukrepa.

2.           Pristojni organi države članice priznanja po prejemu potrdila iz člena 5, ki ga predloži zaščitena oseba, skladno s pravili iz Uredbe (ES) št. 1393/2007[16] nemudoma in po potrebi uradno obvestijo osebo, ki povzroča tveganje, in zaščiteno osebo o:

(i)      priznanju zaščitnega ukrepa;

(ii)      ustreznih ukrepih za izvršitev, če so ti potrebni;

(iii)     kaznih za kršitev zaščitnega ukrepa, če so te potrebne;

(iv)     kakršni koli odložitvi izvajanja ali preklicu zaščitnega ukrepa.

POGLAVJE III

Druge določbe

Člen 14 – Uradna potrditev in podobne formalnosti

V okviru te uredbe se ne zahteva nikakršna uradna potrditev ali podobna formalnost.

Člen 15 – Transliteracija ali prevod

Kadar je v skladu s to uredbo potrebna transliteracija ali prevod, potem se ta opravi v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov države članice priznanja ali v kateri koli drug jezik, za katerega je država članica priznanja navedla, da ga lahko sprejme. Vsak prevod po tej uredbi mora opraviti oseba, ki je za to pooblaščena v eni od držav članic.

Člen 16 – Pravica do pravne pomoči

Če je bila vlagatelju zahteve v državi članici izvora odobrena popolna ali delna pravna pomoč ali oprostitev stroškov postopka, je ta v vsakem postopku v zvezi z izvršljivostjo zaščitnega ukrepa upravičen do najširše pravne pomoči ali oprostitve stroškov postopka, ki ju dopušča zakonodaja države članice priznanja.

POGLAVJE IV

Splošne in končne določbe

Člen 17 – Prehodne določbe

Ta uredba se uporablja za zaščitne ukrepe, sprejete od začetka veljavnosti Uredbe, tudi če so bile vloge za zaščitne ukrepe vložene pred tem.

Člen 18 – Spremembe obrazcev

Komisija je v zvezi s spremembami obrazcev iz prilog pooblaščena za sprejetje delegiranih aktov v skladu s členom 19.

Člen 19 – Izvrševanje prenosa pooblastil

1.           Pooblastilo za sprejetje delegiranega akta se Komisiji podeli pod pogoji iz tega člena.

2.           Prenos pooblastila iz člena 18 se podeli za nedoločen čas od [datum začetka veljavnosti te uredbe].

3.           Pooblastilo iz člena 18 lahko Evropski parlament ali Svet kadar koli prekličeta. S sklepom o preklicu pooblastila pooblastilo iz navedenega sklepa preneha veljati. Preklic začne veljati dan po objavi sklepa v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki je v njem naveden. Na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov ne vpliva.

4.           Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o tem hkrati uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.           Delegirani akti, sprejeti v skladu s členom 18, začnejo veljati samo, če temu Evropski parlament ali Svet v roku dveh mesecev od uradnega sporočila o aktu Evropskemu parlamentu in Svetu ne nasprotujeta ali če pred iztekom omenjenega roka Evropski parlament in Svet oba uradno obvestita Komisijo, da ne nameravata nasprotovati sprejetju aktov. Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta se ta rok podaljša za [dva meseca].

Člen 20 – Določba o ponovnem pregledu

Komisija najpozneje [pet let po začetku uporabe iz člena 23] predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o uporabi te uredbe. Poročilu se po potrebi priložijo ustrezni predlogi za prilagoditev uredbe.

Člen 21 – Informacije, ki so na voljo javnosti

Države članice v okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, ustanovljene z Odločbo Sveta 2001/470/ES[17], zagotovijo opis nacionalnih pravil in postopkov v zvezi z zaščitnimi ukrepi, vključno z navedbo organov, pristojnih za priznavanje in/ali izvrševanje, ki bo tako na voljo javnosti.

Države članice te podatke nenehno posodabljajo.

Člen 22 – Obveščanje s strani držav članic

Države članice Komisiji najpozneje [eno leto pred začetkom veljavnosti te uredbe] sporočijo podatke o:

(a)     organih, pristojnih za zadeve, ki spadajo na področje uporabe te uredbe;

(b)     jezikih, ki so sprejemljivi za prevod obrazcev iz člena 15.

Komisija prek ustreznih sredstev, zlasti prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, ustanovljene z Odločbo 2001/470/ES, omogoči, da so vsi podatki dostopni javnosti.

Člen 23 – Začetek veljavnosti in uporaba

Uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od [12 mesecev po začetku njene veljavnosti].

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbama.

V […]

PRILOGA 1

POTRDILO IZ ČLENA 5

1.           DRŽAVA ČLANICA IZVORA

AT □ BE □ BG □ CY □ CZ □ DE □ EE □ EL □ ES □ FI □ FR □ HU □ IE □ IT □ LT □ LU □ LV □ MT □ NL □ PL □ PT □ RO □ SE □ SI □ SK □ UK □

2.           PRISTOJNI ORGAN ZA IZDAJO POTRDILA

2.1         Naziv:

2.2         Naslov:

2.3         Telefon/telefaks/e-naslov:

3.           ZAŠČITENA OSEBA

3.1         Priimek in ime:

3.2         Naslov, kamor se pošlje uradno obvestilo iz člena 13:

3.3         Datum in kraj rojstva (če je znan):

4.           OSEBA, KI POVZROČA TVEGANJE

4.1         Priimek in ime:

4.2         Naslov, kamor se pošlje uradno obvestilo iz člena 13:

4.3         Datum in kraj rojstva (če je znan):

5.           ZAŠČITNI UKREP

5.1         Datum in opravilna številka:

6.           OPIS ZAŠČITNEGA UKREPA[18]

Spodaj podpisani potrjujem, da je bil v državi članici izvora sprejet zaščitni ukrep proti osebi iz točke 4, ki povzroča tveganje, in da so bili upoštevani zaščitni ukrepi na področju temeljnih pravic iz člena 10.

Če so bili priloženi dodatni listi, navedite število strani: …

V/na: …

Podpis in/ali žig pristojnega organa države članice izvora:

PRILOGA II

VLOGA ZA ODLOŽITEV ALI PREKLIC PRIZNANJA ALI IZVRŠEVANJA IZ ČLENA 12

1.           VLAGATELJ (OSEBA, KI POVZROČA TVEGANJE)

1.1         Priimek in ime:

1.2         Naslov, kamor se pošlje uradno obvestilo iz člena 13:

1.3         Datum in kraj rojstva (če je znan):

2.           PRISTOJNI ORGAN V DRŽAVI ČLANICI IZVORA

2.1         Naziv:

2.2         Naslov:

2.3         Država članica:

AT □ BE □ BG □CY □ CZ □ DE □ EE □ EL □ ES □ FI □ FR □ HU □ IE □ IT □ LT □ LU □ LV □ MT □ NL □ PL □ PT □ RO □SE □ SI □ SK □ UK □

2.4. Telefon/telefaks/e-naslov:

3.           ODLOČBA O ODLOŽITVI ALI PREKLICU ZAŠČITNEGA UKREPA

3.1         Datum in opravilna številka:

3.2         Povzetek odločbe o odložitvi ali preklicu zaščitnega ukrepa

4.           ZAŠČITENA OSEBA

4.1         Priimek in ime:

4.2         Naslov, kamor se pošlje uradno obvestilo iz člena 13:

4.3         Datum in kraj rojstva (če je znan):

Če so bili priloženi dodatni listi, navedite število strani: …

V/na: …

Podpis:

[1]               UL C 69, 18.3.2010, str. 5–18, 13577/09 COPEN 176 z dne 23. septembra 2009.

[2]               Večletni program, v katerem so določene prednostne naloge Evropske unije za območje svobode, varnosti in pravice za obdobje 2010–2014: „Stockholmski program – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje“ (UL C 115, 4.5.2010, str. 1).

[3]               2969. zasedanje Sveta PNZ, 23. oktober 2009 [14936/09 (Presse 306)].

[4]               Resolucija Evropskega parlamenta z dne 7. maja 2009 o razvoju kazenskopravnega območja EU [P6_TA(2009)0386].

[5]               Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami [P7_TA(2009)0098].

[6]               Poročilo o državljanstvu EU iz leta 2010 „Odpravljanje ovir za pravice državljanov EU“, COM(2010) 603 konč.

[7]               13577/09 COPEN 176 z dne 23. septembra 2009.

[8]               Matrix Insight / Andersson Elfers Felix, „A Study for an Impact Assessment on Ways of Improving the Support, Protection and Rights of Victims across Europe“ (Študija za oceno učinka načinov za izboljšanje podpore, zaščite in pravic žrtev v celotni Evropi), končno poročilo z dne 3. novembra 2010.

[9]               Burkhard Hess, „Feasibility Study: The European Protection Order and the European Law of Civil Procedure“ (Študija izvedljivosti: Evropska odredba o zaščiti in evropsko civilno procesno pravo), kmalu na voljo na naslovu http://ec.europa.eu/justice/index_en.htm.

[10]             Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 338, 23.12.2003, str. 1).

[11]             Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev), COM(2010) 748 konč. z dne 14. decembra 2010.

[12]             Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 12, 16.1.2001, str. 1).

[13]             Sporočilo Komisije „Strategija za učinkovito izvajanje Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji“, COM(2010) 573 konč. z dne 19. oktobra 2010.

[14]             UL C […], […], str. […].

[15]             UL C […], […], str. […].

[16]             UL L 324, 10.12.2007, str. 79.

[17]             UL L 174, 27.6.2001, str. 25.

[18]             Opis zaščitnega ukrepa mora biti tako oblikovan, da pristojnim organom druge države članice omogoča njegovo priznanje in po potrebi izvrševanje v skladu z nacionalno zakonodajo navedene države članice. Zato opis ne sme vključevati nobenih posebnih sklicevanj na nacionalno zakonodajo, npr. člen x zakonika y namesto uporabe ukrepa, ali na lokalne kraje, tj. navedba naslova namesto splošnega sklicevanja na kraj dela ali prebivališča. Navesti je treba torej splošni opis ukrepa, npr. prepoved približevanja kraju, kjer zaščitena oseba dela, namesto prepovedi približevanja ulici x, ali zaščitnega ukrepa, sprejetega na podlagi člena x zakona y. Če zaščitni ukrep ni znan ali je v drugi državi članici nekoliko drugače pravno urejen, organ slednje države članice, kolikor je to mogoče, prilagodi ta ukrep ukrepu, ki ga določa zakonodaja njegove države članice ter ima podobne učinke in enake cilje.