Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in pravici do komunikacije v primeru prijetja

Svet je 1. septembra 2011 sklenil, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in pravici do komunikacije v primeru prijetja

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. novembra 2011.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 476. plenarnem zasedanju 7. in 8. decembra 2011 (seja z dne 7. decembra) s 181 glasovi za, 3 glasovi proti in 10 vzdržanimi glasovi.

1.1 EESO pozdravlja princip tovrstne direktive. Sprejetje zakonodajnega besedila, ki vključuje najnovejšo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s pravico do obrambe, bi pomenilo nesporen napredek na področju zahtev po pravni varnosti kakor tudi po zagotavljanju teh pravic v različnih državah članicah.

1.2 Dejavna pomoč prosto izbranega odvetnika od začetka kazenskega postopka je jamstvo za pošteno sojenje. EESO tako kot Komisija izraža zaskrbljenost glede zagotavljanja uresničevanja te pravice.

1.3 EESO je ravno zato, pa tudi, ker se načela, določena v predlogu direktive, zdijo zelo ambiciozna, zaskrbljen zaradi težav, ki se bodo pojavile pri njihovem uresničevanju.

1.4 EESO močno obžaluje preložitev izvajanja ukrepa v zvezi s pravno pomočjo, ki se je v načrtu Sveta navezoval na pravico do dostopa do odvetnika, kar utegne vplivati na uresničevanje uzakonjenih pravic.

1.5 Predlog direktive je ambiciozen predvsem zato, ker pravico do dostopa do odvetnika širi na osumljene osebe.

1.5.1 Če naj velja, da pravice izhajajo iz odvzema prostosti, EESO ugotavlja, da morajo zaradi načela poštenosti, ki je temelj za iskanje resnice, vse zaslišane osebe imeti ob sebi odvetnika takoj, ko je zoper njih uveden kazenski pregon.

1.5.2 Zato se zaradi pravice osebe, da ne daje samoobremenilnih izjav, zdi smiselno, da imajo osebe, zoper katere je uveden kazenski pregon, dostop do odvetnika, brez navzočnosti katerega njihove izjave ne morejo biti podlaga za obsodbo.

1.5.3 V zvezi s tem se EESO zavzema za naslednjo spremembo terminologije: izraz „osumljena oseba“ bi se nadomestil z izrazom „oseba, zoper katero je uveden kazenski pregon“. Prednost takšne ubeseditve je, da zmanjša negotovost in subjektivnost.

1.6 Predlog direktive je ambiciozen tudi zato, ker razširja pravico do dostopa do odvetnika. Ta bo imel pri osebi, ki ji pomaga, dejavno vlogo, zlasti med zaslišanjem.

1.7 Pravica do dostopa do odvetnika, kakor je predvidena v predlogu direktive, je po mnenju EESO združljiva z zahtevami preiskave in lahko s tem, ko prispeva k zagotavljanju dopustnosti zbranih dokazov, omogoči nemoten potek kazenskega postopka, če so izpolnjeni nekateri pogoji.

1.7.1.1 Preiskovalni organi morajo nujno ohraniti nadzor nad časom in potekom preiskave.

1.7.1.2 Vendar EESO meni, da je treba v primeru, ko bi lahko prišlo do vpliva na nemoten potek preiskave, predvideti odstopanje.

1.7.2 Če po drugi strani države članice predvidijo vzpostavitev zasilnih struktur, ki bi omogočale takojšen dostop do odvetnika, če prosto izbrani odvetnik ne bi bil takoj na voljo.

1.8 Zaradi uravnoteženosti EESO poziva Svet, naj glede na nove pravice obrambe določi tudi usmeritve za izboljšanje varstva pravic žrtev. Žrtve bi dejansko morale imeti pomoč odvetnika, kadar jih zaslišujejo preiskovalni organi, sploh takrat, ko se soočijo z obtoženci, ki svojega odvetnika morda že imajo.

2.1 Svet je potrdil, da na področju varstva temeljnih pravic posameznikov v kazenskih postopkih do danes na evropski ravni ni bilo storjenega dovolj. Svet za pravosodje je 30. novembra 2009 sprejel resolucijo o načrtu za krepitev teh pravic. Ta načrt, ki je priložen stockholmskemu programu, poziva Komisijo, naj predloži predloge glede naslednjih ukrepov:

2.2 Prvi korak je bil sprejetje Direktive 2010/64/EU o pravici do prevajanja in tolmačenja (ukrep A).

2.3 Drugi korak bo direktiva o pravici do obveščenosti (1), o kateri trenutno potekajo razprave in s katero bodo določena minimalna pravila glede pravice do obveščenosti posameznika o njegovih pravicah in obtožbi zoper njega ter pravice do vpogleda v spis zadeve (ukrep B).

2.4 Ta predlog direktive ustreza tretjemu ukrepu iz navedenega zakonodajnega svežnja. Odraža tudi odločitev Komisije, da pravico do dostopa do odvetnika in pravico do komuniciranja (D) obravnava skupaj. Na drugi strani je bila obravnava pravne pomoči, ki je bila v načrtu Sveta povezana s pravico do dostopa do odvetnika, preložena (na leto 2013). Komisija je tako kot pri prejšnjih ukrepih sklenila, da lahko te pravice uživajo osebe, prijete na podlagi evropskega naloga za prijetje.

2.5 Cilj tega predloga direktive je zagotoviti izvajanje Listine EU o temeljnih pravicah, zlasti njenih členov 4, 6, 7 in 47, in sicer ob upoštevanju členov 3 in 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se nanašata zlasti na prepoved trpinčenja in pravico do dostopa do odvetnika, kakor ju razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice.

2.6 Predlog določa, da ima vsaka osumljena ali obtožena oseba pravico do odvetnika v čim krajšem času. Dostop do odvetnika je treba dovoliti ob zaslišanju (člen 3) ne glede na to, ali je osebi odvzeta prostost ali ne.

2.6.1 Odvetnik pri zaslišanju in obravnavi dejavno sodeluje (vprašanja, izjave) in ima pravico biti navzoč pri vseh ukrepih preiskovanja ali zbiranja dokazov, za katere se izrecno zahteva ali dovoli navzočnost osumljene ali obtožene osebe, razen če bi bilo mogoče dokaze, ki jih je treba zbrati, v času do prihoda odvetnika ponarediti, odtujiti ali uničiti. Odvetnik ima dostop do kraja pripora, da preveri pogoje v zvezi z odvzemom prostosti (člen 4).

2.7 Predlog prav tako predvideva pravico do komunikacije s tretjo osebo ali konzulatom v primeru prijetja (člena 5 in 6) z namenom obveščanja o priporu.

2.8 Odstopanje od pravic, določenih v predlogu direktive, je mogoče upravičiti samo v izjemnih okoliščinah (člen 8). Sklep pravosodnega organa mora biti konkreten in ne more temeljiti izključno na resnosti kaznivega dejanja.

3.1 EESO pozdravlja spremembo politike v načrtu, ki ga je Svet sprejel 30. novembra 2009 in katerega cilj je okrepitev temeljnih pravic v kazenskih postopkih.

3.2 Ta predlog direktive je del vedno obsežnejše sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), v njem pa so opredeljena minimalna pravila; glede na to, da lahko države članice sprejmejo tudi strožja pravila, je njen namen v resnici uskladitev nacionalnih kazenskih postopkov „od zgoraj navzdol“.

3.3 Pravica do obrambe je v nacionalnih zakonodajah še vedno zaščitena na zelo različne načine. Za oblikovanje skupnega območja pravic in okrepitev vzajemnega zaupanja med nacionalnimi pravosodnimi organi je nujno treba določiti skupne standarde za vso Unijo. EESO meni, da je izredno pomembno, da bodo ti cilji doseženi, saj so predpogoj za prosto gibanje oseb, hkrati pa tudi njegova posledica.

3.4 EESO poleg tega poudarja, da je treba zmanjšati število spornih zadev, ki preobremenjujejo ESČP, za države članice pa pomenijo finančne kazni.

3.5 Vendar EESO opozarja, da se lahko taka pravila uporabljajo in v celoti izvajajo le, če bodo v njih upoštevane razlike v tradiciji in pravosodnih sistemih posameznih držav članic (obtožni ali inkvizitorni sistemi) v skladu s členom 82(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Meni, da bi bilo treba ta vidik natančneje preučiti.

3.6.1 EESO dvomi o dodani vrednosti združevanja pravice do dostopa do odvetnika in pravice do komunikacije v primeru prijetja. Slednja se v resnici ne nanaša na varovanje pravice do obrambe.

3.6.3 Čeprav EESO razume razloge za odložitev pravne pomoči, dvomi o odločitvi Komisije, da načela opredeli, še preden je predvidela finančna sredstva za njihovo izvajanje. Čeprav nespoštovanja člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – kot ga razlaga ESČP – ni mogoče utemeljiti zgolj s finančnim učinkom, se lahko kljub temu zgodi, da bo to vplivalo na pravice iz konvencije.

3.6.4 EESO je še bolj zaskrbljen, ker je videti, da so v oceni učinka, priloženi predlogu direktive, stroški izvajanja take direktive podcenjeni.

3.6.5 EESO se še zlasti sprašuje o sredstvih za financiranje dostopa do dveh odvetnikov v okviru izvrševanja evropskega naloga za prijetje (enega v odreditveni, drugega pa v izvršitveni državi), vendar ne dvomi o utemeljenosti.

3.7.1 Razširitev pravice do dostopa do odvetnika na osumljene osebe (člena 2 in 3)

3.7.1.1 Najpomembnejši prispevek predloga direktive je razširitev pravice do odvetnika na osumljene osebe.

3.7.1.2 Pri razlaganju nedavnih sprememb sodne prakse ESČP pogosto prihaja do razhajanj; EESO meni, da bi bilo treba pravico od odvetnika razumeti tako, da velja od trenutka odvzema prostosti naprej.

3.7.1.3 Edina izjema bi se uporabljala v primeru, če je zoper zaslišano osebo uveden kazenski pregon, kar pomeni, da se je v skladu z načelom poštenosti pri iskanju resnice ne more več obravnavati zgolj kot priče in ima zato pravico do pomoči odvetnika.

3.7.1.4 Videti je, da je tak pristop v skladu z zadnjimi spremembami sodne prakse.

3.7.2.1.1 EESO se zaveda dejstva, da je v predlogu direktive izpostavljena učinkovitost navzočnosti odvetnika, ki lahko med zaslišanjem in na obravnavah postavlja vprašanja, zahteva pojasnila in daje izjave. EESO ob upoštevanju posebnosti različnih pravnih sistemov meni, da bi lahko vsaka država članica sama določila pogoje za uveljavljanje teh pravic.

3.7.2.1.2 Meni, da bi bilo koristno, če bi za odvetnike predvideli tudi možnost, da se lahko njihove pripombe priložijo k zapisniku zaslišanja, s čimer bi se izognili kakšnim koli nesoglasjem s preiskovalnimi organi.

3.7.2.1.3 EESO kljub temu opozarja, da bo navzočnost odvetnika pri osumljenih osebah – če bo izraz ostal nespremenjen – povzročila praktične težave, zlasti glede pravočasne oddaje spisa (2). Preiskovalni organi v večini primerov običajnih prestopkov dejansko nimajo spisa, preden osumljeno osebo priprejo.

3.7.2.2 Pravica odvetnika do navzočnosti pri vsakem preiskovalnem dejanju ali dejanju zbiranja dokazov ob navzočnosti obtožene osebe (člen 3)

3.7.2.2.1 Čeprav je ta pravica nesporen dosežek, kar zadeva pravico do obrambe, EESO meni, da bi bilo treba kljub temu razlikovati med vrstami ukrepa. Obtoženi osebi bi moralo biti omogočeno, da v primeru preiskave zaprosi za pomoč odvetnika.

3.7.2.2.2 Pri tehničnih in znanstvenih ukrepih (jemanje prstnih odtisov, vzorcev telesnih tekočin in izločkov itd.), za katere odvetnik ni posebej usposobljen, pa EESO nasprotno meni, da takšna pravica ne bi imela posebne dodane vrednosti. Zadostovati bi moralo, da oseba podpiše obrazec, s katerim je obveščena o posledicah zavrnitve takih ukrepov.

3.7.2.2.3 EESO se kljub temu zaveda, da lahko taka pravica vpliva na nemoten potek preiskave, in meni, da je izjemno pomembno, da se to ne bi dogajalo. Dokaze bi bilo treba zbrati čim hitreje in v interesu samih osumljenih oseb. EESO predlaga, da se v direktivi določi rok, po katerem bi lahko preiskovalni organi ukrepali tudi brez navzočnosti odvetnika, kar pa bi bilo treba utemeljiti z ustreznim obvestilom odvetniku.

3.7.2.2.4 EESO meni, da bi lahko o dopustnosti dokazov, pridobljenih brez prisotnosti odvetnika, v določenih primerih odločala nacionalna sodišča, vendar le, če to ne bi vplivalo na poštenost postopka.

3.7.2.3.1 Dolžina in pogostost srečanj z odvetnikom morata biti ustrezni. Dejstvo, da ni drugih omejitev, razen da „ne sme biti ogroženo uresničevanje pravice do obrambe“, kar zveni preveč ohlapno in pristransko, bo po mnenju EESO vir nesoglasij med odvetniki in policijskimi organi.

3.7.2.3.2 EESO se sprašuje o ustreznem roku za uveljavljanje teh pravic (mnenje odvetnika, dejanska navzočnost, seznanitev s spisom, srečanja s stranko, navzočnost pri zaslišanju in pri nekaterih preiskavah itd.) v okviru preiskave, ki je časovno preveč omejena, da bi bila še učinkovita.

3.7.2.3.3 EESO meni, da bi bilo treba določiti, da lahko vsaka država članica posebej opredeli razumno trajanje in pogostost srečanj odvetnikov s strankami, saj bi tako preprečili oviranje preiskave, hkrati pa zagotovili učinkovito uveljavljanje teh pravic. Meni, da bi se morala ta srečanja organizirati vsaj pred vsakim zaslišanjem.

3.7.2.4.1 Učinka razmer v priporu na osebo, ki ji je bila odvzeta prostost, ni treba dokazovati. EESO poudarja, da je treba zaradi očitnih razlogov, povezanih s človeškim dostojanstvom, za izboljšanje teh razmer nameniti ustrezna sredstva. Meni sicer, da ni odvetnikova dolžnost, da „nadzoruje“, kakšne so razmere v priporu za zadevno osebo, kljub temu pa bi lahko predvideli, da bi odvetnik lahko te razmere „preveril“ (3) in zahteval, da se njegove pripombe zabeležijo. EESO predlaga, da se natančno določi, da bi moral imeti odvetnik čim prej dostop do kraja pripora.

3.7.2.5.1 Pravice do dostopa do odvetnika ni mogoče ločiti od načela svobodne izbire odvetnika, ki iz njega izhaja, v skladu s členom 6(3)(c) evropske konvencije o človekovih pravicah. EESO ugotavlja, da v predlogu direktive to ni nikjer upoštevano, zato predlaga, da se na to načelo znova opozori. V primerih terorizma in organiziranega kriminala bi lahko na zahtevo pravosodnih organov predvideli odstopanje; odvetnika bi potem lahko imenovala odvetniška zbornica.

3.7.2.5.2 Da bi omogočili izvajanje načela svobodne izbire odvetnika, bi bilo treba v okviru prihodnjega instrumenta za pravno pomoč določiti, da se stroški storitev vseh evropskih odvetnikov krijejo iz naslova pravne pomoči.

3.7.2.5.3 EESO za zagotavljanje učinkovitosti pravic iz direktive poziva države članice, naj nemudoma preučijo možnosti za vzpostavitev nujnih struktur, ki bi omogočale takojšen dostop do odvetnika, če prosto izbrani odvetnik ne bi bil takoj na voljo.

3.7.2.6.1 EESO opozarja, da morajo odvetniki spoštovati tajnost preiskave. Meni, da bo ta obveznost omogočila, da razširitev pravic iz predloga direktive ne bo ogrozila nemotene izvedbe preiskave.

3.7.3.1 EESO priznava, da je zagotavljanje informacij tretjim osebam pomembno, vendar se želi izogniti tveganju, ki ga ima lahko tako neposredno komuniciranje za preiskavo, zato predlaga naslednje besedilo: „pravica do zahteve po obvestitvi“ ali „zahteva po obvestitvi“ tretje osebe ali konzulata zadevne osebe.

3.7.4.1 EESO se boji, da bi lahko pretiran formalizem v kazenskih postopkih ogrozil učinkovitost preiskave, zato meni, da bi morala vsaka država članica imeti možnost izvajanja postopkov, ki odstopajo od nekaterih vzpostavljenih načel tako med preiskavo kot med pregonom, zlasti kadar se lažjim oblikam dejanj, ki so posledica razširjenih oblik prestopništva, niti ne oporeka niti niso sporna.

3.7.4.2 EESO meni, da je izjemno pomembno, da preiskava poteka nemoteno, zato bi vsekakor predlagal, da se v primeru, ko bi lahko prišlo do vpliva na nemoten potek preiskave, predvidi odstopanje. V tej zvezi tako predlaga spremembo člena 8(a) (prim. posebne ugotovitve).

4.1 V celotnem besedilu predloga naj se izraz „osumljena ali obtožena oseba“ nadomesti z izrazom „oseba, zoper katero je uveden kazenski pregon“.

4.2 Člen 3(1)(a): besedi „zaslišanja“ naj se dodata besedi „ali obravnave“.

4.3 Člen 4(1): besedi „jo zastopa“ naj se nadomestita z besedama „ji pomaga“.

4.4 Člen 4(2): ubeseditev naj bo natančnejša, in sicer „vsakem zaslišanju ali obravnavi osebe, zoper katero je uveden kazenski pregon“, in doda naj se besedilo „ter zahtevati, da se njegove pripombe vnesejo v zapisnik“.

4.5 Člen 4(4): beseda „preveriti“ naj se nadomesti z besedo „ugotoviti“; besedilo „ima zato dostop“ naj se nadomesti z besedilom „ima zato kar najhitreje dostop“, doda pa naj se mu besedilo „ter pravico zahtevati zabeležbo svojih pripomb“.

4.6 Naslov člena 5 in člen 5(1): beseda „komunikacija“ naj se nadomesti z besedo „obveščanje“.

4.8 Člen 6: beseda „komunikacija“ naj se nadomesti z besedo „obveščanje“.

4.9 Člen 8(a): na koncu naj se doda besedilo „in po preprečevanju oviranja nemotenega poteka preiskave“.

4.10 Člen 8, drugi odstavek: izraz „pravosodni organ“ naj se nadomesti z izrazom „pristojni organ“.

4.11 Člen 11(2), tretja alineja: doda naj se besedilo „ter zahteva, da se njegove pripombe vnesejo v zapisnik“.

V Bruslju, 7. decembra 2011

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Staffan NILSSON

(2) V členu 7 predloga direktive, ki se nanaša na pravico do obveščenosti v kazenskem postopku, je določeno, da ima vsaka osumljena ali obtožena oseba ali njen odvetnik pravico do vpogleda v spis zadeve.