Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o temi Po koncu krize: nov finančni sistem za notranji trg (mnenje na lastno pobudo)

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 18. februarja 2010 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 8. julija 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 465. plenarnem zasedanju 15. in 16. septembra 2010 (seja z dne 16. septembra) s 160 glasovi za, 8 glasovi proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1.1 Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) želi v tem mnenju pokazati nekatere možne načine za reformo evropskega finančnega sistema ter raziskati, kako bi ga bilo treba regulirati in kako bi bilo mogoče izboljšati način njegovega delovanja, da bi zmanjšali sistemsko tveganje. Če divje špekulacije ne bodo preprečene in če vlade ne bodo našle odgovorov, ki bi jih morale najti že zdavnaj, se kriza lahko še bolj zaostri.

1.2 Kakšen finančni sistem za notranji trg bo potreben po krizi? ECB/ESCB, poslovne in investicijske banke, vzajemne in zadružne banke, etične banke, zavarovalnice, pokojninski skladi, naložbeni skladi, zasebni kapital, hedge skladi, bonitetne agencije; ustvarjalci, trgovci in prodajalci finančnih produktov in vrednostnih papirjev; borze, neregulirani trgi, regulatorji, nadzorni organi in agencije za ocenjevanje posojilnih tveganj so glavni akterji finančnega sistema, ki bodo morali spremeniti svoje vedenje, se pripraviti na strožje predpise in se organizacijsko prilagoditi novim nalogam.

1.3 Za krizo niso odgovorni vsi udeleženci na trgu. K sreči nekaterih pomembnih sektorjev, kot tudi ne nekaterih pomembnih transnacionalnih skupin podjetij, kriza ni neposredno prizadela, saj njihove dejavnosti niso imele nič opraviti z veliko igralnico financ. Zavarovalnice, zadružne in ljudske banke, hranilnice, pa tudi vodilne evropske in mednarodne poslovne banke niso bile prisiljene popravljati svojih bilanc zaradi finančnih izgub ali prositi svoje vlade za pomoč.

1.4 „Vzrok za krizo je moralna beda.“ – Odbor se strinja s to mislijo Tomaša Bat'e iz leta 1932, in opozarja, da se žal ni nič spremenilo! Delavci in upokojenci, podjetja, državljani, organizacije civilne družbe, potrošniki in uporabniki: vsi si močno želijo, da bi se lahko zanašali na učinkovit, varen in cenovno dostopen finančni sistem, ki bi mu lahko mirno zaupali svoje prihranke, na katerega bi se lahko obrnili po pomoč v ekonomskih zadevah in ki bi lahko veljal za nepogrešljivo orodje gospodarske rasti in porok za pomembne socialne naloge, kot so pokojnine, zdravstvena in nezgodna zavarovanja ter zavarovanja proti škodi. Skrajno zaostrena finančna kriza je vse to ogrozila s splošno izgubo zaupanja.

1.5 Ponovno je treba ustvariti kapital zaupanja do bank, pa tudi do političnih institucij ter regulatornih in nadzornih oblasti, ki niso znale in zmogle preprečiti te katastrofe, ki je po najnovejših ocenah Mednarodnega denarnega sklada doslej stala 2300 milijard eurov.

1.6 Javnost je bila močno vznemirjena. Kriza likvidnosti, ki je sledila finančni krizi, je strahovito prizadela realno gospodarstvo: v decembru je bilo brezposelnih več kot 23 milijonov ljudi, stopnja brezposelnosti je presegla 10 % in se po povzpela najviše v Latviji, na 22 %, in Španiji, na 19 %. Te številke se bodo še povečevale. Vsi javni proračuni so zabeležili velikanske primanjkljaje, ki jih bo treba zmanjšati s sanacijskimi ukrepi. To zagotovo ne bo prispevalo k rasti, pač pa bo zavrlo okrevanje, za katero je že sicer kazalo, da bo počasno, torej brez pozitivnih učinkov na zaposlovanje.

1.7 EESO je v teh letih v več mnenjih predstavil nekatere predloge, ki pogosto niso bili upoštevani, bi pa v nasprotnem primeru nedvomno pomagali preprečevati ali vsaj blažiti uničujoče učinke krize.

1.8 EESO poziva institucije EU, naj pospešijo proces reform. Približno leto in pol po predložitvi poročila de Larosièrjeve skupine evropski proces odločanja še ni prešel v končno fazo. Vlade so žal razvodenile predlog reforme, na primer s tem, da so izključile možnost posredovanja evropskega nadzornega organa pri transnacionalnih finančnih podjetjih.

1.8.1 EESO pozdravlja sporočilo Komisije o zakonodajnih pobudah za izboljšanje ureditve in transparentnosti finančnega trga. Ti predlogi, predloženi v času priprave tega mnenja, so korak v pravo smer. Najpomembnejša vidika sta izboljšanje nadzora nad agencijami za oceno posojilnih tveganj in začetek razprave o upravljanju podjetij. Sveženj dopolnjujejo poročila o prejemkih direktorjev in plačni politiki. Komisija se je zavezala, da bo v šestih do devetih mesecih predstavila nadaljnje predloge za boljše delovanje trgov izvedenih finančnih instrumentov, ustrezne ukrepe za „prodajo na kratko“ in zamenjave neplačil (CDS) ter izboljšave direktive o trgih finančnih instrumentov (MiFID).

1.8.2 EESO z velikimi zanimanjem pričakuje druge pobude, napovedane na področju odgovornosti: revizijo direktive o sistemih zajamčenih vlog in direktive o sistemih odškodnin za vlagatelje. Direktivo o zlorabi trga in direktivo o kapitalski ustreznosti (CRD IV) naj bi spremenili; v pripravi je nov predlog o „paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje“ (PRIP). Da bi se izognili regulatorni arbitraži, bo Komisija predložila sporočilo o kaznih v finančnem sektorju.

1.9 EESO meni, da je potrebno intenzivnejše delo za pripravo finančnega sistema za obdobje po krizi. Sistem bo moral biti transparenten, družbeno in etično odgovoren, bolje nadzorovan in inovativen; njegova rast bo morala biti uravnotežena, združljiva z ostalimi deli gospodarskega sistema, usmerjena k ustvarjanju vrednosti v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju in trajnostna.

1.10 Finančni sektor zaposluje več milijonov ljudi. Velika večina je poštenih; delajo profesionalno in zaslužijo si spoštovanje. Maloštevilna manjšina neodgovornih in brezvestnih posameznikov je postavila na kocko ugled celotne kategorije delavk in delavcev.

1.11 EESO poziva k večji transparentnosti, zlasti pri prepoznavanju tveganj. Izvenborzni prosti trgi (OTC) ne bi smeli biti na voljo za dvostranske transakcije, temveč bi morali delovati izključno z osrednjo nasprotno stranjo, ki s spremljanjem ravni celotnega tveganja lahko omeji dostop do transakcij preveč ogroženim stranem. Poleg tega bi morale transakcije potekati na enotni platformi ali kvečjemu na opredeljenem številu platform, da bi tako izboljšali transparentnost trgov.

1.12 Družbeno odgovornost podjetij na finančnem področju bi bilo treba upoštevati pri vseh dejavnostih. Obsegu prodaje so dajali prednost pred primernim investicijskim svetovanjem. To pomeni vrnitev k visoki poklicni etiki in nujnost, da poklicna združenja izrecno obsodijo zlorabe; s preventivnimi ukrepi bi bilo treba zagotoviti pravilno obnašanje, podjetja, ki so spoznana za kriva zlonamernih dejanj, goljufij ali kaznivih ravnanj, pa bi bilo treba kaznovati.

1.13 Bolj odprto in bolj demokratično upravljanje nacionalnih in evropskih regulativnih organov, ki bi moralo nosilce interesov vključevati v regulativne in nadzorne dejavnosti. Delavcem, podjetjem, potrošnikom in uporabnikom bi morali priznati vlogo pri upravljanju podjetja. EESO priporoča večje sodelovanje civilne družbe pri posvetovanju in oceni učinka. Nedavne odločitve Komisije v zvezi z izbiro skupin strokovnjakov kažejo, da se še naprej namenja prednost izključno industriji, ne da bi ustrezno vključevali potrošnike in delavce. EESO znova in posebej priporoča uravnoteženo zastopanost civilne družbe v okviru skupin strokovnjakov in odborov, ki jih organizira Komisija.

1.14 Upravljanje podjetij, za katera naj se zahteve glede neoporečnosti in transparentnosti razširijo z direktorjev na delničarje, za kapital katerih je doslej po definiciji veljalo, da je zakonitega porekla, senzacionalni primeri pa so pokazali, da ni vedno tako.

1.15 Vloga managerjev je presegla vse razumne meje, tako kot tudi nekateri njihovi astronomski prejemki, ki so ostali neokrnjeni celo potem, ko so bila njihova podjetja s podržavljenjem rešena pred stečajem. Potrebna je resna politika omejevanja bonusov, ki bi smeli biti izplačani samo, če so rezultati v srednjeročnem obdobju stabilni in presegajo povprečje sistema; potrebne so tudi spodbude za zaposlene, ki bi morale biti vezane na odgovorno prodajo in ne na kampanje za bančne produkte brez ustreznega upoštevanja potreb potrošnikov; spodbude bi morale ovrednotiti človeške vire z vidika uspešnosti dela, zadovoljstva strank in večje strokovnosti.

1.16 EESO priporoča resne in učinkovite ukrepe nacionalnih nadzornih organov, ki se ne zdijo kaj prida prepričani v koristnost ukrepov, s katerimi naj ne bi okrepili le moralnih standardov, temveč bi skušali tudi za prihodnost ohraniti tako odprti kot skriti profil tveganja. Številnim skrajno tveganim transakcijam, ki so bile izpeljane zato, da bi povečali dobičke in bonuse, bi se bilo mogoče izogniti.

1.17 EESO poziva, naj se iz zakonodaje EU izločijo sklicevanja na bonitetne ocene glede razvrščanja naložb – uvedenega z načeli Basel II – in njihovega kritja v tveganih skladih. Nacionalne oblasti poziva, naj spremenijo naložbeno politiko.

1.18 Ocenjevanje tveganosti javnega dolga držav članic bi morala izvajati izključno nova neodvisna evropska agencija. Napovedi zniževanja ocen tveganosti za dolgove posameznih držav so – kot pred kratkim v primeru Grčije in drugih držav v težavah – povzročile hude težave na trgih, saj so sprožile velikanske špekulativne napade na obveznice in poglobile vtis, da gre za resno krizo.

1.19 Pomoč, dodeljena Grčiji, bo služila za zaščito mednarodnega finančnega sistema, ki je prevzel jamstvo za več sto milijard eurov grških zadolžnic in se pri tem zanašal tudi na največjo poslovno banko v svetu, ki je prikrila velike zneske, saj ti v uradnih bilancah Aten niso bili prikazani. Samo francoske (76,45 milijarde eurov) in nemške banke (38,57 milijarde eurov) so zagotovile za 115 milijard eurov posojil. Vnovič bodo morali evropski davkoplačevalci poravnati račune za nezakonito ravnanje. Grški državljani bodo morali plačati visoko gospodarsko in družbeno ceno.

1.20 EESO meni, da bi bilo treba obravnavati vprašanje obdavčitve nekaterih finančnih transakcij, zlasti tistih, ki so izrazito špekulativne. Mnenje o tem vprašanju je bilo nedavno sprejeto.

1.21 EESO priporoča oblikovanje integriranih sistemov kriznega upravljanja z učinkovitimi merili za zgodnje opozarjanje, preprečevanje in obvladovanje kriz. Treba je razviti zanesljive mehanizme vzajemne odgovornosti med organi držav članic, zlasti za velike evropske skupine: v Srednji in Vzhodni Evropi so npr. finančni trgi skoraj izključno v rokah zahodnoevropskih bank in zavarovalnic.

Prelomnica gospodarske krize? Ne verjamem v spontane prelomnice. To, kar običajno označujemo z izrazom gospodarska kriza, je samo druga beseda za etično bedo.

Moralna beda je vzrok, gospodarska kriza je samo posledica. V naši deželi ne manjka ljudi, ki menijo, da se lahko pred gospodarskim propadom rešimo z denarjem. Bojim se posledic te zmote. V položaju, v katerem smo zdaj, ne potrebujemo bleščečih preobratov ali zvijač.

Nobene podpore več za stečaje, nobenih dolgov več, nikoli več tratenja vrednosti v zameno za nič, nikoli več izkoriščanja delavcev. Bolje bi bilo, če bi – namesto da smo se prepustili lenarjenju in zapravljanju – počeli kaj drugega, da bi premagali revščino po vojni in dosegli, da bi bilo delo bolj učinkovito, bolj zaželeno in bolj pošteno. Prav imaš: krizo zaupanja je treba preseči, ampak tega ne bomo dosegli s tehničnimi ali finančnimi sredstvi ali na kredit. Zaupanje je osebna stvar in ponovno ga je mogoče vzpostaviti le z moralnim ravnanjem in osebnim zgledom.“ Tomáš Bat'a, 1932.

2.2.1 Ta – za mnenje Odbora nenavaden – navedek je lahko mnogo boljši uvod v temo kot pa še kakšna nadaljnja učena analiza krize ter napak politike, regulatorjev, bonitetnih agencij, finančnega sistema, pa tudi vlagateljev in delničarjev. Tema je več kot dovolj znana: tu naj povemo le, da so že izvedeni, trenutno preverjani ali načrtovani ukrepi na področju makro- in mikronadzora v glavnem pravilni in razumni. Še vedno pa manjka organska in strukturna povezava med nadzorom trga (banke, zavarovalnice, finančni trgi) in nadzorom plačilnih sistemov. Tak nadzor – če se ga ustrezno tolmači – lahko zagotavlja dragocena opozorila o posameznih pomanjkljivostih ali sistemskih tveganjih. Oblasti bi morale razmisliti o možnosti vzpostavitve sistema za navzkrižno preverjanje.

2.2.2 Današnja civilna družba, za razliko od nekdanje, ni pripravljena prepustiti razprave o prihodnosti finančnega sistema strokovnjakom, tehnikom in politikom, pač pa želi dejavno sodelovati pri oblikovanju trajnostnega finančnega sistema, saj morajo posledice teh odločitev neizogibno nositi delavci, podjetja in državljani. Javni denar, uporabljen najprej za reševanje najbolj izpostavljenih bank, potem pa za potrebne ukrepe za oživljanje gospodarstva, ki ga duši likvidnostna kriza brez primere, je povečal proračunske primanjkljaje in javne dolgove. Te je treba zdaj sanirati z nadaljnjimi korektivnimi ukrepi, ki bodo državljane vnovič obremenili z dajatvami in davki, za katere zagotovo ni bilo nobene potrebe.

2.2.3 Finančni sistem po krizi ne bo smel in ne bo mogel biti enak sistemu, ki se je izoblikoval v zadnjih dvajsetih letih. Odpovedati se bo treba stopnjam rasti, ki jih je kratkoročno naravnana politika pognala v astronomske višine.

2.2.4 Zelo visoka donosnost je najbolj ambiciozna podjetja spodbudila k valu združevanj, ki je bil še pred nekaj leti nepredstavljiv.

2.2.5 Te združitve sta olajševali liberalizacija in privatizacija v številnih državah, predvsem pa impulzi, ki so izvirali iz direktiv o notranjem trgu in niso odpravili samo geografskih mej, temveč tudi meje med različnimi specializiranimi področji: poslovnimi bankami, investicijskimi bankami, finančnimi družbami, borznimi družbami, trgovci z vrednostnimi papirji, upravljavci plačilnih sistemov, zavarovalnicami itd.

2.2.6 Za finančne konglomerate, ki so iz tega nastali, so značilne močna heterogenost, kompleksne strukture, navzkrižne delniške udeležbe in posebne delnice („golden shares“ – zlate delnice, še posebej za banke, ki so bile prej v državni lasti), kar zelo otežuje, če ne celo onemogoča celoten nadzor nad strukturami. Šele sedaj, po viharju, ki je pretresel trge, postaja jasno, da je treba ustvariti transnacionalne nadzorne strukture. Vendar procesi odločanja potekajo veliko prepočasi. Močne finančne organizacije poskušajo omejiti regulativne ukrepe oblasti, pri čemer jim je uspelo prepričati nekatere evropske vlade, da so njihove argumente podprle. De Larosièrjevo poročilo, iz njega izhajajoče direktive, revizija sporazumov Basel II in sprememba IASB napredujejo z velikimi težavami in zdi se, da se veliko obljub o spremembah spotoma izgublja.

2.3.1.1 Visoka donosnost je bila od nekdaj znak zdravega poslovanja podjetja. S ponovnim vlaganjem dobička prispeva tudi k rasti v smislu velikosti. Če podjetje z 10-odstotno donosnostjo lastnega kapitala vloži ves svoj dobiček ter ohrani nespremenjeno razmerje med dolgom in lastnimi sredstvi, je možna 10-odstotna letna rast. Hitrejša rast podjetja pomeni, da se povečuje zadolženost ali pa da je bil povečan lastni kapital.

2.3.1.2 Iz tega je razvidno, da imajo zelo donosna podjetja boljše možnosti za rast in razvoj.

2.3.2.1 Pogosto je treba za povečanje donosnosti pristati na večja tveganja: v zvezi s tem velja prepričanje, da je bistvena donosnost, „očiščena“ tveganja. Samo povečanje donosnosti, ki je „očiščena“ tveganja, dejansko vodi k dodani vrednosti (seveda za delničarje, ne nujno za druge nosilce interesov).

2.3.2.2 Kdo odloča o donosnosti, ki je „očiščena“ tveganja? Finančni trg seveda.

2.3.2.3 Česa nas je kriza naučila? Tega, da se je zmožnost razlaganja in ocenjevanja številnih tveganj sicer izboljšala, da pa ju trg ne more vedno pravilno količinsko določiti.

2.3.2.4 Iz tega sledi, da so se nekateri modeli donosnosti in razvoja, tako podjetij kot celotnih gospodarstev, zdeli uspešni preprosto zato, ker tveganj niso pravilno ocenjevali.

2.3.2.5 Najpomembnejši nauk te krize, pa je, da nikoli ne bomo zmožni pravilno oceniti vseh tveganj.

2.3.3.1 Obe najpomembnejši gonili donosnosti – ne le za finančna podjetja – sta:

2.3.3.2 Zato so mnogi akterji na finančnem trgu dolgo razglašali gesla, kot sta „kolikor večje, toliko boljše“ in „finančne inovacije so dobra stvar“. S tem povezana tveganja pa so bila dolgo podcenjena. Zato jih velja priklicati v spomin:

2.3.3.3 Velikost – ekonomija obsega: največja nevarnost je sistemsko tveganje „prevelik, da bi ga pustili propasti“ („too big to fail“).

2.3.3.4 Široka ponudba – ekonomija povezanih izdelkov: glavno tveganje je vedno sistemske narave in ga je mogoče strniti v naslednjo trditev: „Preveč povezani, da bi jih pustili propasti“ („too interconnected to fail“).

2.3.3.5 Finančne inovacije: to pomeni uvajanje novih produktov oziroma storitev za upravljanje novih tveganj ali za upravljanje znanih tveganj na nov način. Če bi šlo za banalne dejavnosti, bi jih že izvajali drugi. S tem povezana tveganja se pogosto ocenjujejo le zelo grobo.

2.4 Finančno krizo so povzročila slabo ocenjena tveganja finančnih inovacij. Ampak inovacije so pomembne za doseganje visoke donosnosti – z vidika stopenj rasti razvitih gospodarstev previsoke donosnosti. Pomembno se je lotiti vzroka problema, ne posledic: sprijazniti se moramo s stopnjami donosnosti in rasti, ki niso več dvoštevilčne – te niso veljale samo za legitimne, temveč tudi za potrebne. Kajti po definiciji je zelo verjetno, da zelo visoka donosnost v gospodarstvu, ki ne more več rasti kot pred 50 leti, prinaša nezanemarljiva tveganja. Če ne bomo jasno povedali, da si je v razvitem gospodarstvu nesmiselno in nezdravo prizadevati za dvoštevilčne naložbene dobičke, bomo še naprej gojili seme, ki nas je pripeljalo na rob prepada.

Finančni sistem deluje kot posrednik za monetarne in finančne dejavnosti ter tveganja. Na področju tveganj se to nanaša predvsem na izvedene finančne instrumente (derivate), s katerimi se trguje večidel na izvenborznem prostem trgu (OTC). Monetarna politika lahko neposredno vpliva na monetarno in finančno posredništvo, vendar je pred derivati brez moči. Derivati namreč vežejo le malo gotovine.

Finančni derivati so bili najpomembnejša finančna inovacija. Na trgu OTC je potekala delitev tveganj, pri kateri so bila tveganja, ki jih je prvotno prevzel en sam akter, prenesena in razdeljena v nešteto transakcij. Teoretično bi moralo to pripeljati do razdrobitve in s tem oslabitve prvotnih destabilizirajočih značilnosti tveganja. Vendar je bilo spregledano dejstvo, da je s številnimi prepletanji, ki jih prinašajo te transakcije, nastalo težko obvladljivo tveganje, ki je dejansko pripeljalo do večjega izgubljanja občutka za skupno tveganje in do pojava, kakršen je „too interconnected to fail“.

Napačno je trditi, da je treba inovacije v finančništvu jemati kot nekaj negativnega, ker so prispevale k ustvarjanju pogojev za krizo. Vendar tudi ni mogoče trditi, da je to, kar se je zgodilo, preprosto le prometna nezgoda. Kaže namreč, da sistem, kakršen je bil, ni sprejemljiv.

Integriran sistem nadzorovanja tveganj se mora premikati na treh oseh: instrumenti, trgi in institucije.

Namesto prepovedi ustvarjanja novih instrumentov bi bilo treba uvesti nekakšen mehanizem za registriranje, ki bi določal, komu jih je mogoče ponujati. Neregistrirane instrumente bi lahko uporabljali samo usposobljeni akterji. Uporabljati bi bilo treba enaka načela kot za zdravila: nekatera so praktično v prosti prodaji, druga na recept, nekatera pa na voljo samo v posebnih ustanovah.

Konvencionalni mikronadzor, s katerim naj bi nadzorovali stabilnost posameznih posrednikov, ne zadošča. Da bi ustvarili okvir za makronadzor, je treba upoštevati dva pomembna zunanja učinka:

2.7.2.1 S tako imenovanim „bančnim sistemom v senci“ se niso uresničevali le legitimni cilji večje prožnosti, temveč so z njim tudi poskušali zaobiti predpise o nadzoru. Subjekti, ki jih zajemajo ti predpisi – npr. banke – so ta sistem uporabljali za tako imenovano „nadzorno arbitražo “, z drugimi besedami za povečevanje zadolženosti, ki je v nasprotju s predpisi. Tudi ta sistem je treba zajeti v regulativno okolje. Banke ne bi smele imeti možnosti, da bi ta sistem uporabljale za izogibanje zahtevam v zvezi z njihovo kapitalsko ustreznostjo.

Kriza je jasno pokazala, da se finančni trgi niso sposobni sami popravljati in tako v vseh položajih na novo dosegati ravnotežje. Zato lahko zelo hitro pride do prehoda iz velikega števila transakcij v nelikvidnost.

2.7.3.1 Če se gre za dvostranske transakcije, kot pri OTC, se stečaj finančnega podjetja lahko hitro razširi na veliko nasprotnih strank, s posledičnim sistemskim tveganjem. Da bi omejili sistemska tveganja na trgih, je treba dvostranske transakcije nadomestiti s transakcijami z osrednjo nasprotno stranjo. Poleg tega bi morale transakcije zato, da bi zagotovili večjo transparentnost, potekati na isti platformi ali pa na opredeljenem številu platform. Izpolnjevanje teh pogojev bo verjetno zahtevalo večjo standardizacijo vrednostnih papirjev, ki se prodajajo; to pa ni nezaželen stranski učinek, temveč pozitivna posledica, ki bo izboljšala transparentnost trgov.

3.1 Trge je najbrž že težko nadzorovati, vendar je še težje nadzorovati upravljanje (governance): zdi se, da je nadzor v rokah tistega, ki ima večino – dejansko ali prek sklepanja zavezništev – vendar pravne ureditve, med katerimi so nekatere bolj permisivne od drugih, v praksi omogočajo oblikovanje finančnih entitet nejasnega izvora. Poleg splošnega problema transparentnosti se pojavlja tudi kompleksna problematika: prodor skritih sil ali finančnega kriminala v finančni sistem. Gre za državne sklade ali sklade pod javnim nadzorom, pranje denarja, davčne utaje, davčne oaze – z drugimi besedami, za – ne nujno večinsko – prisotnost „neprozornih“ interesov. Problem se ne pojavlja samo v velikih skupinah podjetij, temveč morda v še večji meri v številnih finančnih podjetjih in investicijskih skladih, ne nujno velikih. Direktive predvidevajo določbe za sprejem oseb v upravne organe in za trgovanje z delnicami na borzi, nič pa ne povejo o naravi in izvoru kapitala, s čimer implicitno domnevajo, da je izvor zakonit. Tu ne gre za uvajanje novih predpisov, temveč za vzpostavljanje operativnih povezav med preiskovalnimi in nadzornimi organi.

3.2 Ahilova peta velikih skupin je pogosto prav pomanjkljivo upravljanje, prikrojeno predstavam in potrebam menedžerjev, ki so postali resnični gospodarji podjetij. Razvodenitev kapitala kot posledica vse močnejšega povezovanja med udeleženci na trgu je privedla do postopne slabitve referenčnih delničarjev, v nekaterih primerih do take mere, da se sovražni prevzemni ponudbi ni več mogoče upreti. Velike mednarodno dejavne skupine podjetij so njihovi tekmeci najprej kupili, nato pa oskubili, kar je imelo zelo negativne posledice za realno gospodarstvo in delavce.

3.3 „… v sorazmerno bližnji prihodnosti bo družba organizirana na podlagi povsem drugačnega sistema temeljnih gospodarskih, socialnih in političnih ustanov, v katerem bodo povsem drugačna tudi glavna družbena prepričanja in ideologije. V novi družbeni strukturi bo vladajoči ali vodilni razred druga skupina ali razred – menedžerji.“ (James Burnham, The Managerial Revolution: What is Happening in the World – Menedžerska revolucija: kaj se dogaja v svetu. New York, John Day Co, 1941 (1).

3.4 Politika je – skoraj kot voljno orodje velikih bančnih menedžerjev – pomagala pri tej preobrazbi. Niti pri najnovejših – izsiljenih – prevzemih bank, ki so jih opravile nekatere države članice, politika ni zmogla ponovno narediti vsaj nekaj reda v odnosih med menedžerji in delničarji. Senzacionalni poraz predsednika Obame proti šefom AIG, ki so dobili 165 milijonov dolarjev neposredno iz 170 milijard dolarjev, ki jih je zagotovilo ameriško finančno ministrstvo, kaže obseg – v tem primeru brezsramno in arogantno izkoriščene – neizmerne moči menedžerjev. V Združenih državah so se velike banke ponovno postavile na noge po zaslugi spodbujevalnega svežnja v znesku 787 milijard dolarjev, ki so ga financirali davkoplačevalci. Potem so svoje menedžerje zasule z bonusi (49,5 milijarde samo pri bankah Goldman Sachs, JPMorganChase in Morgan Stanley). Zdaj pa prav po zaslugi bonusov varčujejo še pri davkih: ker so ti prejemki davčno odbitne postavke, bo celoten sistem (kot računa Robert Willens LLC) prihranil kakih 80 milijard dolarjev. V Evropi so številke skromnejše, vendar pa je Royal Bank of Scotland razdelila 1,3 milijarde funtov. Nič se ni spremenilo!

3.5 Treba je resno pretehtati mehanizme upravljanja, prerazporediti moč delničarji in menedžerji v podjetjih ter vse ponovno vrniti tja, kamor sodijo.

3.6 Udeležba nosilcev interesov v upravljanju in bolj napredna gospodarska demokracija bi lahko prispevali k ponovni vzpostavitvi ravnovesja sil in preusmeritvi strategij podjetij s kratkoročnih na dolgoročne pristope, kar bi nedvomno koristilo celotnemu gospodarstvu.

3.7 Po lahkomiselni fazi dvoštevilčnih stopenj rasti bi moral biti finančni sistem po novem usmerjen k trajnim in stabilnim dobičkom, preudarnemu upravljanju tveganj in previdni naložbeni politiki.

4.1 Nenadomestljiva vloga finančnega sistema pri dovajanju virov proizvodnim dejavnostim ima očitne pozitivne družbene učinke. Z delom in bogastvom, ki ga ustvarjajo podjetja, tudi s podporo bank, se v skupnosti porazdeljujejo blaginja in storitve. Stabilnost in varnost gospodarske dejavnosti je zagotovljena s tem, da del tveganja prevzemajo zavarovalnice.

4.2 Družbene naloge pa ne bi smeli zamenjavati z „socialno“ oceno tveganja. Banka je podjetje kot vsako drugo in mora odgovarjati za sredstva, ki so ji zaupana. Banka, ki financira podjetje na robu stečaja, tvega kazenski pregon, in zasebne stranke jo lahko obtožijo, da jih je potisnila v prezadolžitev.

4.3 Edino veljavno merilo za dodeljevanje posojil je stroga, objektivna in odgovorna ocena tveganja, seveda v povezavi z oceno družbenega namena sredstev, danih na voljo: obstaja razlika med sredstvi, dodeljenimi nekomu, ki želi povečati proizvodnjo ali preprečiti odpuščanja, ali nekomu, ki želi preseliti svojo gospodarsko dejavnost v tujino. To so univerzalna merila, veljavna za vse banke, velike in male, kot tudi za delniške družbe, zadruge ali hranilnice. Veljajo tudi za tiste, ki opravljajo naloge, razglašene za „socialne “, kot so mikroposojila oziroma etična ali družbeno odgovorna posojila.

5.1 Tomáš Bat'a je pred skoraj 80 leti pokazal pravo pot: odločno vrnitev k poklicni etiki, ponovno odkritje vrednot in načel, ki so sčasoma močno izgubila na pomenu, sprijaznjenje vlagateljev s skromnejšimi, a stabilnejšimi dobički v okviru dolgoročne politike, ločitev med dejavnostmi povsem špekulativne narave, ki morajo biti ločene od drugih finančnih dejavnosti in bolje regulirane.

5.2 Transparenten finančni sistem, ki zagotavlja dovolj informacij, da je mogoče prepoznati tveganja v zvezi s predlaganimi operacijami: od kreditnih kartic tipa „revolving“ (nekaterim velikim izdajateljem je bilo pred kratkim prepovedano še naprej prodajati svoje izdelke, ki pomenijo kršitev zakonov proti oderuštvu in pranju denarja!) prek enostavnih vse do najbolj zapletenih finančnih produktov.

5.3 Družbeno odgovoren finančni sistem. Iskanje hitrih dobičkov je številna finančna podjetja privedlo do tega, da so namenjala prednost količini in obsegu prodaje namesto kakovosti storitev za stranke. Mnogi so dopustili, da so nanje vplivali predlogi za nakup finančnih produktov, za katere se je izkazalo, da so popolnoma neprimerni glede na potrebe varčevalcev. To je bila prodaja v nasprotju z zdravo pametjo in temeljnimi profesionalnimi standardi – namesto prodaje na podlagi zanesljivega svetovanja. Da bi dosegli boljše rezultate, so jo pospeševali z nenehnim, vsakodnevnim pritiskom, ne samo z uporabo premij in bonusov, ampak so na tiste, ki jim ni uspevalo dosegati zahtevanih, vse boljših rezultatov, pritiskali tudi z ravnanji, primerljivimi s šikaniranjem. V zakonu zapisano načelo v zvezi z goljufivim ravnanjem in skritimi napakami bi moralo veljati tudi za finančni sistem.

5.4 Družbeno odgovoren finančni sistem. Poklicna združenja bi morala dajati pobude za preprečevanje kršitev in prevzeti odgovornost za eksemplarično kaznovanje tistih podjetij, ki so spoznana za kriva zlonamernih dejanj, goljufij ali kaznivih ravnanj. Takšnih stališč doslej še ni bilo.

5.5 Bolje reguliran in nadzorovan finančni sistem. Akterjev v finančnem sistemu je vse več, medtem ko imajo nadzorni organi vse manj zmožnosti, da bi natančno spremljali dogajanja na trgu, zakonodajni pa, da bi ustvarjali red in preprečevali dostop na trg neprimernim akterjem ali celo kriminalnim združbam. To področje je treba nujno racionalizirati, ga počistiti in pospraviti. Čeprav se mora finančni sistem opirati na najnaprednejše modele upravljanja, ni ravno industrija kot vsaka druga. Deluje z zelo posebnim kapitalom, in sicer zaupanjem vlagateljev in strank, kar je za njegovo dejavnost bistvenega pomena. Zadoščalo je že, da so neko vrednotnico ocenili z AAA, da je bil vlagatelj povsem pomirjen. Dejstva so pokazala, da varnostni mehanizmi še zdaleč ne izpolnjujejo svoje naloge.

5.6 Inovativen finančni sistem. Iskanje novih finančnih instrumentov, ki naj bi bolje zadovoljevali potrebe trga, mora biti tudi v prihodnje gonilna sila gospodarstva. Zmanjševanje zadolženosti, povečanje možnosti za zavarovanje pred tveganji in sprijaznjenje s primernim dobičkom je pravi način naprej: nazaj v prihodnost. Po dveh korakih nazaj zaradi finančnih avanturistov je treba zdaj narediti tri korake naprej v prihodnost v znamenju trajnostnega razvoja.

V Bruslju, 16. septembra 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI