Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o spodbujanju družbenih in ekonomskih vidikov v odnosih med EU in Latinsko Ameriko

Evropski ekonomsko-socialni odbor je na plenarnem zasedanju 26. februarja 2009 v skladu s členom 29(2) poslovnika sklenil, da pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Spodbujanje družbenih in ekonomskih vidikov v odnosih med EU in Latinsko Ameriko.

Strokovna skupina za zunanje odnose, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 3. februarja 2010.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 460. plenarnem zasedanju 17. in 18. februarja 2010 (seja z dne 17. februarja) s 110 glasovi za, nobenim glasom proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1.1 Doseči kvalitativni preskok v strateškem povezovanju med obema regijama. Zaradi spremenjenih razmer v svetu bi bilo po mnenju EESO nujno treba okrepiti politični dialog in oblikovati trdnejšo agendo, ki bi upoštevala skupne vidike medsebojne odvisnosti in vprašanja, ki zahtevajo boljšo pravno ureditev na mednarodni ravni, kot so okolje, zmanjšanje neenakosti, preseljevanje ter mir in varnost. V odnosih med EU in Latinsko Ameriko je po drugi strani potrebno učinkovitejše izvajanje sklepov srečanj na vrhu.

1.2 Dati nov zagon tradicionalnim političnim področjem. To pomeni vključitev preseljevanja na seznam prednostnih nalog te agende, obravnavo socialne kohezije s širšega vidika, ki predpostavlja več sodelovanja pri uresničevanju tega cilja, pripravo mehanizmov socialne konvergence, nadaljevanje sektorskih politik in ustvarjanje pogojev za dostojno delo. V sporazumih o partnerstvu bi bilo treba ustrezno upoštevati obstoječo neenakost, na primer s pomočjo ocen trajnosti, učinkovitega priznavanja načela posebne in različne obravnave za manj razvite države, določitvijo izjem in prehodnih obdobij v sektorjih, kjer je to potrebno, in različnim pristopom k razvojnemu sodelovanju. Sodelovanje z latinskoameriškimi državami, ki imajo srednje visoke dohodke, bi moralo biti usmerjeno v makroekonomsko stabilnost, izgradnjo institucionalnih zmogljivosti, izboljšanje konkurenčnosti in trgovinske zmogljivosti, davčno reformo, inovacije ter sodelovanje na področju izobraževanja, znanosti in tehnologije.

1.3 Pripraviti program na področju inovativnosti kot dejavnik razvoja in sprememb v proizvodnji ob upoštevanju družbenih vidikov inovacij. EESO zahteva, da se upošteva družbeni vidik inovacij v vseh oblikah: pomen družbenega in kulturnega konteksta v procesih tehnoloških inovacij; družbene ovire, kot je revščina, ki ovirajo inovacije; družbeni vpliv politik na inovacije; zmožnost ustvarjanja družbene strukture z inovacijami; potreba po upoštevanju družbenih inovacij, ki jih ustvarja sama družba na podlagi podedovanega, kolektivnega in praktičnega znanja, ki se med drugim odraža na socialnem in okoljskem področju; pomen sodelovanja civilne družbe pri zagotavljanju upoštevanja dejavnosti in politik na področju inovacij.

1.4 Postaviti vključenost organizirane civilne družbe v središče strateškega partnerstva med EU in Latinsko Ameriko. V zvezi s tem EESO predlaga, da se med prednostne naloge politike EU na področju sodelovanja z drugimi in v novo različico programa EUROsociAL vključijo: spodbujanje organizacij civilne družbe in njihovih predstavnikov v Latinski Ameriki na regionalni ravni; ustvarjanje mehanizmov usklajevanja za predstavnike organizacij civilne družbe na obeh straneh; vključitev EESO v upravno strukturo prihodnje fundacije EU-Latinska Amerika; sodelovanje organizacij civilne družbe v sporazumih o partnerstvu med EU in Latinsko Ameriko z vzpostavitvijo skupnih posvetovalnih odborov ter vključitvijo posebnih poglavij v zvezi z družbo, zaposlovanjem in okoljem v sporazume; enaka obravnava vključenosti civilne družbe v strateško partnerstvo med EU in Mehiko; vključitev organizacij civilne družbe v pripravo in izvajanje programa EUROsociAL in v forume o socialni koheziji med EU in Latinsko Ameriko.

1.5 V zvezi s sporazumi o prosti trgovini, o katerih se EU pogaja z latinskoameriškimi regijami in državami, želi EESO poudariti, da morajo evropske institucije pred podpisom teh sporazumov preveriti, ali se spoštujejo temeljne človekove in socialne pravice. Po mnenju EESO se morajo za te sporazume priznati mehanizmi spremljanja, ocenjevanja in posvetovanja, v kar mora biti vključena tudi organizirana civilna družba. EESO zlasti poziva Evropsko komisijo, naj vztraja na vključitvi teh načel v aktualna pogajanja o sporazumih o prosti trgovini s Kolumbijo in Perujem. Vztraja tudi na podrobni politični razpravi znotraj institucij še pred začetkom dogovarjanja o kakršnemkoli sporazumu, kaj šele njegovim sprejetjem, kakor je obljubil novi komisar De Gucht. V teh razpravah morajo sodelovati tudi EESO in predstavniške organizacije civilne družbe.

2.1 Šesto srečanje na vrhu predsednikov držav in vlad držav iz EU, Latinske Amerike in Karibov bo potekalo v zelo drugačnih svetovnih, evropskih in latinskoameriških razmerah v primerjavi s tistimi izpred desetih let, ko so bili postavljeni temelji strateškega partnerstva med EU in Latinsko Ameriko na vrhu v Riu leta 1999 (1).

2.2 Odnosi med EU in Latinsko Ameriko so se začeli razvijati pred več kot 30 leti z vzpostavitvijo dialoga med Evropskim parlamentom in Parlatinom (latinskoameriškim parlamentom) v 70-ih letih in kasneje s procesom iz San Joséja in dialogom skupine EU-Rio. Čeprav si organizacije civilne družbe želijo, da bi bili ti odnosi bolj uspešni, da bi že pred leti podpisali nekatere sporazume o partnerstvu in da bi se sklepi vrha bolj upoštevali, so bili dosedanji rezultati kljub temu zelo pozitivni. V 80-ih letih je bilo bistvo teh odnosov zavzemanje za mir in demokracijo, Evropska skupnost pa je v veliki meri prispevala k mirovnim procesom v Latinski Ameriki. EU je nedavno v ospredje postavila regionalizem in strateško partnerstvo obeh regij s posebno obravnavo vsake posamezne subregije ter obvladovanjem skupnih izzivov globalizacije, kot so okoljska tveganja, energija, zanesljiva preskrba s hrano, preseljevanje in odziv na finančno in gospodarsko krizo. Med cilji tega regionalnega povezovanja sta tudi socialna kohezija in ponudba javnih sredstev na svetovni in regionalni ravni. Ti dvostranski odnosi so z zavzemanjem za učinkovito večstranskost vplivali tudi na upravljanje na svetovni ravni. Evropska komisija je v najnovejšem sporočilu (2) poudarila, da so bili izvedeni praktični instrumenti: uvedena so bila srečanja na vrhu, začela je nastajati mreža sporazumov o partnerstvu – podpisana sta že sporazuma s Čilom in Mehiko, podpisano je tudi strateško partnerstvo z Brazilijo in Mehiko. V podporo sektorskim politikam so nastali instrumenti, kot so EUROsociAL, EUrocLIMA in drugi, povezani z izobraževanjem. Poleg tega je bila ustanovljena parlamentarna skupščina EU-Latinska Amerika (EuroLat). EU ostaja vodilni investitor v regiji, drugi trgovinski partner in prvi vir razvojne pomoči.

2.3 Na področju civilne družbe je nastala mreža povezav s predstavniki organizacij civilne družbe v vseh subregijah Latinske Amerike. Veliko je bilo storjenega za boljšo usklajenost različnih sektorjev – podjetij, sindikatov in tretjega sektorja – z obeh celin. Izboljšalo se je tudi sodelovanje z regionalnimi parlamenti, EESO pa ima status opazovalca v skupščini EuroLat, s katero je podpisan sporazum o sodelovanju in h kateri lahko pristopijo ustrezne institucije iz Latinske Amerike. V okviru strateškega partnerstva EU-Brazilija je nastala okrogla miza EU-Brazilija, ki povezuje EESO in brazilski svet za ekonomski in socialni razvoj. EESO je prispeval h krepitvi organov, ki omogočajo sodelovanje civilne družbe v procesih vključevanja subregij v Latinski Ameriki, bil pa je dosežen tudi napredek, sicer še nezadosten, kar zadeva vključevanje organizacij civilne družbe v pogajanja, priznavanje načela institucionalizacije mehanizmov spremljanja in posvetovanja v sporazumih o partnerstvu ter nujnost, da bi ti sporazumi vključevali družbeno, zaposlovalno in okoljsko razsežnost.

3.1 Nov izziv na politični ravni so zdaj svetovna gospodarska kriza, okoljski problemi, gospodarski vzpon Azije, mrtva točka v pogajanjih v okviru STO, več preseljevanja, večja intenzivnost v odnosih jug–jug in novi forumi upravljanja na svetovni ravni, na primer G20 in BRIK. V tem kontekstu imajo države v razvoju vse bolj aktivno vlogo, ki jo bo treba razširiti na druge organizacije, kot so mednarodne finančne institucije (3) in organizacije, ki delujejo v okviru Združenih narodov. To pomeni, da bo treba posodobiti agendo odnosov med EU in Latinsko Ameriko ter uvesti bolj specifične in učinkovite mehanizme, da bi uresničili sklepe srečanj na vrhu in vsa druga področja dvostranskih odnosov.

3.2 Istočasno nastajajo novi projekti povezovanja v Latinski Ameriki, kot je Unija južnoameriških držav (UNASUR), ki dajejo večji pomen političnim, varnostnim in obrambnim vidikom, infrastrukturi ter usklajevanju politik na energetskem in finančnem področju. Poleg tega zaradi vse večje potrebe po politiki sodelovanja na mednarodni ravni, kar se je izkazalo ravno s to krizo, netrgovinska vprašanja, kot so okoljski problemi, energija, zanesljiva preskrba s hrano, preseljevanje, revščina in neenakosti ter finančna stabilnost na mednarodni ravni, pridobivajo vse večji pomen v odnosih med EU in Latinsko Ameriko.

3.3 Po mnenju EESO novi položaj zahteva okrepljen politični dialog in novo agendo s poudarkom na skupnih vidikih medsebojne odvisnosti in vprašanjih, kjer je potrebna večja pravna ureditev na mednarodni ravni, kot so okolje, preseljevanje, vse večja neenakost ter mir in varnost. To vključuje tudi določitev skupnih načrtov za reševanje družbenih posledic gospodarske in finančne krize, tesnejše sodelovanje na področju podnebnih sprememb in s tem povezanih negativnih učinkov, spremembo energetskega modela, raziskave in razvoj ter upravljanje na svetovni ravni. Še vedno pa ostaja potreba po ohranjanju tradicionalnih ciljev v odnosih med EU in Latinsko Ameriko: spodbujanje socialne kohezije, regionalno povezovanje, pospešitev in prilagoditev programov sodelovanja in nov zagon izvajanju obstoječih sporazumov o partnerstvu, in sicer z vključitvijo pristopa, ki bi bolj upošteval neenakost in zagotovil večjo socialno kohezijo. EESO v zvezi s tem pozitivno ocenjuje napoved Komisije (čeprav bi lahko bila tudi boljša), da bo ustanovljen mehanizem za investiranje v Latinsko Ameriko (LAIF – Latin America Investment Facility), s čimer bi spodbudili regionalno povezovanje in medsebojno povezanost ter oblikovanje sektorskih politik, okrepili pojem socialne kohezije v sporazumih – poleg drugih ekonomskih in socialnih ukrepov – ter spodbudili pobude za nastanek kohezijskih skladov, kot sta obstoječi Mercosurjev sklad za strukturno konvergenco (FOCEM) in napovedani kohezijski sklad v okviru sporazuma o carinski uniji, ki so ga sprejele srednjeameriške države leta 2007.

4. Za večjo vključenost organizirane civilne družbe v cilje in programe strateškega partnerstva

4.1 EESO na podlagi svojih izkušenj z evropskim povezovanjem meni, da je treba strateško partnerstvo med EU in Latinsko Ameriko okrepiti skupaj s političnimi, ekonomskimi in socialnimi cilji, organizirana civilna družba pa mora biti vključena v vse faze procesa veliko bolj odločno, jasno in učinkovito. Sodelovanje v družbi je nujno za bolj odprte, jasne in transparentne odnose, za spodbujanje pomena vključenosti različnih družb v te odnose ter za resnično učinkovite ukrepe, ki bodo skupaj sprejeti. Odnosi med EU in Latinsko Ameriko so se začeli pred več kot 30 leti na podlagi vezi, ki so jih ustvarila politična gibanja in družbene organizacije. Zato oživitev dvostranskega dialoga ni odvisna samo od uvrstitve novih vprašanj v agendo ali od njene večje prožnosti ali učinkovitosti, temveč je treba različnim zainteresiranim stranem in sektorjem omogočiti sodelovanje v tem dialogu.

4.2 Za nov zagon in legitimizacijo procesov regionalnega povezovanja je nujno, da organizacije civilne družbe ukrepajo od spodaj navzgor. Ravno tako je za izvajanje državnih politik socialne kohezije nujna ustanovitev in okrepitev institucij participativne demokracije. Zato EESO poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo pri prenovi programa EUROsociAL razmislilo o programu, ki bi spodbudil organizacije civilne družbe in njihove predstavnike na regionalni ravni.

4.3 EESO v celoti podpira željo, da bi strateško partnerstvo med EU in Latinsko Ameriko imelo bolj specifičen in funkcionalen akcijski načrt, ki bi ga lahko spremljali in ocenjevali. Da bi bilo to partnerstvo čim bolj učinkovito, bi med drugim morale biti vključene različne predstavniške organizacije civilne družbe iz Latinske Amerike in EU: posvetovalni ekonomsko-socialni forum v okviru Mercosurja, posvetovalni odbor v okviru sistema SICA (sistem povezovanja srednjeameriških držav), posvetovalni odbori delavcev in podjetij držav Andske skupnosti, andski posvetovalni odbor za avtohtono prebivalstvo, andsko združenje potrošnikov, organizacije, ki lahko še nastanejo v Čilu in Mehiki, ter EESO. Vse te organizacije bi lahko pozitivno prispevale k izvajanju politik na področjih, kot so socialna kohezija, podnebne spremembe, inovacije, preseljevanje in dostojno delo, ki se lahko sprejmejo na srečanju na vrhu in postanejo del dvostranske agende. V zvezi s tem EESO predlaga, da bi pomagal vzpostaviti mehanizem za dvostransko usklajenost predstavniških organizacij civilne družbe na obeh straneh, ki bi skrbel za posredovanje njihovih prispevkov v času med enim in drugim srečanjem na vrhu EU-Latinska Amerika.

4.4 EESO pozdravlja napoved ustanovitve fundacije EU-Latinska Amerika in Karibi, ki bo pripravljala, spremljala in po potrebi izvajala naloge srečanj na vrhu, ter meni, da bosta lahko imela organizacija in sodelovanje različnih akterjev iz te fundacije zelo pozitiven učinek. EESO kot najbolj reprezentativen organ evropske organizirane civilne družbe pričakuje sodelovanje v upravi prihodnje fundacije.

4.5 Kakor je bilo zahtevano na vseh dosedanjih srečanjih na vrhu, bi moralo biti sodelovanje organizirane civilne družbe vidno v sporazumih o partnerstvu, in sicer v obliki skupnih posvetovalnih odborov, vključitve družbene, zaposlovalne in okoljske razsežnosti v te sporazume ter vključitve socialne družbe v analize učinkov teh sporazumov.

4.6 Za strateško partnerstvo med Mehiko in EU EESO zahteva podobno sodelovanje, kakor je bilo priznano civilni družbi obeh strani v strateškem partnerstvu EU-Brazilija z ustanovitvijo okrogle mize, kjer se srečujejo njune predstavniške organizacije.

4.7 Po mnenju EESO je za učinkovito vključenost organizacij civilne družbe v strateško partnerstvo med EU in Latinsko Ameriko treba okrepiti sodelovanje s parlamentarno skupščino EU-Latinska Amerika. Zato bo vzpostavil sistem učinkovite komunikacije s to skupščino in bo kot opazovalec skupščine EuroLat posredoval prispevke organizacij civilne družbe v zvezi z vprašanji, obravnavanimi v okviru skupščine. Ustanovitev mehanizma za usklajevanje obeh strani, navedenega pod točko 4.3, bo pri tem v veliko pomoč.

4.8 EESO zahteva večjo vključenost družbeno-poklicnih organizacij v opredelitev in razvoj druge faze programa EUROsociAL. Meni tudi, da bi lahko učinkoviteje prispeval k forumu o socialni koheziji, če bi bil bolj vključen v njegovo pripravo in izvajanje.

5.1.1 Vse večji dotok priseljencev iz latinskoameriških držav v Evropo zahteva uvrstitev tega vprašanja med glavna vprašanja dialoga med EU in Latinsko Ameriko. Rezultat tega dialoga bi morali biti sporazumi, pri katerih bi bilo v ospredju izvajanje naprednih politik preseljevanja, ki bi vodile k zakonitim oblikam priseljevanja in spodbujale ustrezne politike vključevanja. To pomeni: priseljencem zagotoviti temeljne pravice, zlasti pravico do dela in socialne pravice, skleniti sporazume o priznavanju poklicnih kvalifikacij, olajšati postopke za začasno priseljevanje in ponovno združevanje družin za delavce migrante v EU ter skleniti sporazume o pravici do sodelovanja priseljencev na politični ravni. Seveda bi morali imeti tudi priseljenci iz EU v Latinsko Ameriko enake pravice.

5.1.2 Za selitvene tokove – začasne (napoteni delavci) in stalne (običajno izseljevanje) – bi morale obstajati rešitve, da bi preprečili primere dvojnega plačevanja socialnih prispevkov delavcev, ki so zaradi opravljanja storitev ali naložb podjetij začasno napoteni iz EU v Latinsko Ameriko in obratno, v matični državi in državi zaposlitve. Temu dvojnemu prispevku za socialno varnost bi se lahko izognili z dvostranskimi sporazumi, ki bi zagotovili uporabo enotne zakonodaje.

5.1.3 Po drugi strani bi bilo treba za običajno izseljevanje urediti možnost prenosa prispevkov, zlasti za pokojnino. Sprejetje ali uvedba takšnega mehanizma tako v EU kot Latinski Ameriki, ki bi bil podoben že obstoječim na drugih področjih, bi obogatil uradne stike in olajšal položaj delavcev migrantov, ki bi se lahko po končani aktivni dobi vrnili v matično državo s pokojnino, ki so si jo prislužili s svojim delom in prispevki.

5.1.4 Da bi se izognili situacijam, ko se družine delavcev migrantov ponovno združijo le začasno (kar pomeni izkoreninjenje iz matične države), bi lahko priznavali družinske prispevke v primerih, ko delavec živi v eni državi, družinski člani pa v drugi. To bi namesto selitve družin omogočilo prenos pravic z ugodnostmi za vse. V zvezi s tem bi se najprej zavzemali za to, da bi zagotovili vključitev socialnih klavzul, podobnih tistim v evro-sredozemskih sporazumih, v obstoječe in prihodnje sporazume o partnerstvu med EU in Latinsko Ameriko ter Karibi (4). Lahko bi razmislili tudi o uskladitvi večstranskega socialnega sporazuma iberskih in latinskoameriških držav (5) z Uredbo št. 883/2004, kar bi bilo koristno za delavce in podjetja. To bi prispevalo tudi h krepitvi družbenih in ekonomskih odnosov med EU in Latinsko Ameriko.

5.1.5 EESO meni, da mora novi program EUROsociAL II med prednostne teme vključiti preseljevanje med EU in Latinsko Ameriko. Hkrati poziva k uresničitvi predloga Evropskega parlamenta za ustanovitev opazovalne skupine za preseljevanje med EU in Latinsko Ameriko.

5.2.1 Iz evropskih izkušenj je razvidno, da je za socialno kohezijo poleg strukturnih skladov potrebna celovita in usklajena obravnava, ki vključuje različne politike – vse od makroekonomske stabilnosti do boja proti diskriminaciji. Kohezija je predvsem odvisna od nacionalnih politik in postopkov, zato bi morala Latinska Amerika večjo pozornost nameniti notranjim politikam, kot so davčna politika, socialna zaščita in aktivne politike, ki spodbujajo konkurenčnost in dostojno delo.

5.2.2 Za spodbujanje socialne kohezije v procesih regionalnega povezovanja je treba sprejeti vrsto ukrepov. Gre za prepoznavanje neenakosti med državami in regijami ter ukrepe, ki se nanašajo na infrastrukturo, kohezijske sklade, usklajevanje zakonodaje, politiko sprejemanja zakonodaje, učinkovite mehanizme za reševanje sporov, politiko usklajevanja zakonodaje s področja dela, skupno upravljanje preseljevanja, industrijsko politiko in podporno politiko proizvodnim sektorjem. Poleg čisto institucionalnega pogleda bi po mnenju EESO dvostransko partnerstvo potrebovalo napredek na področju sektorskih dialogov, da bi lahko oblikovali dvostranski akcijski načrt, ki bi omogočil vključevanje in prispeval k ekonomski in socialni konvergenci v regiji z obravnavanjem notranjih neenakosti med državami in regijami.

5.2.3 EESO je prepričan, da so za socialno kohezijo ključnega pomena močna spodbuda demokratičnega okvira za odnose med delavci in delodajalci, spodbujanje dostojnih zaposlitev, pravna ureditev sive ekonomije, socialna zaščita, kolektivne pogodbe in socialni dialog. Zato zahteva, da se v program EUROsociAL II vključijo socialni partnerji, ki bodo ocenili učinek prvega programa EUROsociAL ter oblikovali in vodili nov program.

5.2.4 Po mnenju EESO je za doseganje socialne kohezije nujno treba priznati pravice avtohtonega prebivalstva, kakor so določene v konvenciji MOD št. 169 iz leta 1989 o avtohtonem prebivalstvu in plemenih v neodvisnih državah.

5.3.1 Z vidika EESO je treba za lažji potek sedanjih pogajanj o sporazumih o partnerstvu ter za prispevanje k ciljem obeh strani na področju socialne kohezije v sporazumih, ki vplivajo na temeljito liberalizacijo ekonomije, ustrezno upoštevati neenakost med posameznimi latinskoameriškimi regijami in EU. Za to bi bilo treba uporabiti instrumente, kot so ocenjevanje trajnosti (vključno s stalno vključenostjo organizirane civilne družbe v študije o učinkih), priznavanje načela posebne in različne obravnave, določitev izjem in prehodnih obdobij v sektorjih, kjer je to potrebno, razlikovalni pristop k razvojnemu sodelovanju in vpliv konvergenčnih skladov.

5.3.2 Poleg tega EESO meni, da mora EU nujno nadaljevati svojo politiko podpiranja procesov regionalnega povezovanja v Latinski Ameriki. Po njegovem mnenju naj bi s sedanjimi večstranskimi pogajanji z nekaterimi državami in strateškimi partnerstvi z drugimi lažje zagotovili regionalne sporazume in okrepili povezovanje. Za to so potrebni strategija in ukrepi, navedeni pod točko 5.2.2. Za EESO je to temelj dvostranskega strateškega partnerstva in osnovni pogoj, da bi Evropa in Latinska Amerika postali svetovni partnerici v okviru upravljanja na svetovni ravni.

5.3.3 EESO zahteva, da se določbe iz sporazuma o partnerstvu med EU in Čilom o sodelovanju civilne družbe uresničijo in dejansko izvajajo. V zvezi s tem poziva k posvetovanju z EESO in predstavniškimi organizacijami iz Čila. Ravno tako zahteva, da se v okviru sveta za sporazum o partnerstvu med EU in Mehiko ustanovi skupni posvetovalni odbor, ki bo spremljal delo in svetoval civilni družbi v skladu s sporazumom.

5.4.1 V zadnjih letih je bilo veliko storjenega, da bi uskladili razvojno sodelovanje EU s spremembami na področju razvoja, vključno z vidiki, ki se nanašajo na države s srednje visokimi dohodki. Ne da bi želel poseči v to, da se dodeljevanje sredstev EU osredotoča predvsem na države v regiji, ki imajo nizke dohodke, EESO meni, da bi morali ohraniti sodelovanje z državami s srednje visokimi dohodki in ga usmeriti v strateške cilje, kot so makroekonomska stabilnost in stabilnost finančnega sistema, izgradnja institucionalnih zmogljivosti, učinkovitost državnih politik, davčne reforme, proizvodna zmogljivost in naložbe v človeški kapital ter inovacije in podpora socialnim akterjem kot spodbujevalcem institucionalnih in zakonodajnih sprememb.

5.4.2 Sklenitev sporazumov o partnerstvu bo zahtevalo večje prilagajanje programov sodelovanja, tako da bodo podpirali politike za spremembe v proizvodnji in izboljšanje konkurenčnosti s posebnim poudarkom na zmogljivostih MSP, olajševanje trgovine in fizični dostop do trgov.

5.4.3 Podobno bo treba za doseganje socialne in teritorialne kohezije ter zmanjšanje notranjih neenakosti spodbujati trgovinsko zmogljivost in sprejetje skupnih politik v okviru procesov regionalnega povezovanja. Sodelovanje na področju izobraževanja, znanosti in tehnologije lahko pomaga pri spremembah v proizvodnji in nacionalnih politikah za raziskave, razvoj in inovacije tako prek javnih ustanov kot programov pobud za zasebni sektor.

6.1 V pripravah na šesto srečanje na vrhu med EU, Latinsko Ameriko in Karibi so se države odločile, da bodo inovacije tokrat osrednja tema. Inovacije so eno glavnih, morda celo glavno gonilo razvoja, saj so nujne za daljša in trajna obdobja rasti in blaginje. Čeprav ima industrija še vedno osrednji pomen pri ustvarjanju tehnološkega napredka, se inovacije raztezajo čez več drugih gospodarskih sektorjev, npr. storitve, kmetijstvo in energetiko, zato so nujne, če želimo razširiti produktivnost na več drugih področij.

6.2 Inovacije so odločilnega pomena tudi pri dveh glavnih trendih, značilnih za globalizacijo gospodarstva: razvoj gospodarstva, ki temelji na znanju, in prehod v trajnostno gospodarstvo. Na teh področjih je povezava med globalno in lokalno razsežnostjo inovacij bistven pogoj.

6.3 EESO bo ustreznim organizacijam v Latinski Ameriki predlagal, naj se na šestem srečanju organizacij civilne družbe iz EU, Latinske Amerike in Karibov sprejme izjava o pomenu inovacij za spremembe v proizvodnji, razvoj in socialno kohezijo ter številne družbene vidike inovacij. To je zlasti pomembno za dvostranske odnose v času, ko se želi ustvariti „mreža“ sporazumov o partnerstvih, vključno z območji proste trgovine. Ambiciozni cilji glede liberalizacije gospodarstva v teh sporazumih, ki veljajo za sporazume vrste „STO plus“, saj gredo dalj od sporazumov STO, bi lahko povzročili velike stroške zaradi prilagajanja, ki jih bo treba obravnavati z aktivno politiko sprememb in modernizacijo proizvodnje, da bi spodbudili konkurenčnost. Uvedba nacionalnih sistemov za raziskave, inovacije in razvoj mora imeti vodilno vlogo v teh politikah.

6.4 Prenos tehnologij je pri tem zaradi svoje vodilne vloge v procesu inovacij izrednega pomena. Precejšnje zahteve sporazumov o partnerstvu v smislu zaščite intelektualne lastnine bi lahko bile za evropske investitorje pobuda ali zagotovilo za prenos tehnologije, hkrati pa bi lahko bile velika ovira pri ustvarjanju in prenosu tehnologij in inovacij, kakor so poudarile številne države iz te regije. Zato je treba v te sporazume, ki morajo upoštevati precejšnjo neenakost na tem področju med obema regijama, vnesti več prožnosti in – kakor je navedeno zgoraj – v ta namen vključiti pomoč EU za razvojno sodelovanje.

6.5 V EU je veliko instrumentov za sodelovanje z Latinsko Ameriko na področju raziskav, razvoja in inovacij. Vredno je omeniti instrumente iz 7. okvirnega programa in sporazumov o tehnološkem sodelovanju, podpisanih z relativno manj razvitimi državami iz regije, poleg tega pa tudi programe štipendij in dvostranskega akademskega sodelovanja (ALBAN, ALFA) ter programe, ki jih vodi GD Komisije za izobraževanje. Vendar do zdaj še ni celostnih strategij, ki bi združevale vse te instrumente in jih združile s cilji dvostranskega partnerstva. Nujno je odpraviti sedanjo razdrobljenost teh instrumentov, zlasti znotraj Komisije, in zagotoviti, da bodo prispevali k spodbujanju zmogljivosti posameznih držav na področju raziskav, razvoja in inovacij. V zvezi s tem je treba ponoviti pomen ustanovitve skupnega območja za visoko šolstvo in raziskave kot del dvostranskega „strateškega partnerstva“ in priprave skupne agende za inovacije in razvoj za obe regiji. Sodelovanje na področju izobraževanja, znanosti in tehnologije bi bilo lahko v podporo spremembam v proizvodnji in nacionalnim politikam za raziskave, razvoj in inovacije.

6.6 Inovacije so povezane tudi s številnimi drugimi področji, pomembnimi za dvostransko partnerstvo, kot so izboljšana življenjska raven in kakovost življenja prebivalstva zaradi, na primer, večje produktivnosti v proizvodnji hrane, kar prispeva k zadostni preskrbi s hrano. Drug primer je uporaba inovativnih metod, tehnologij, proizvodov in storitev na področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje in socialna varnost. Na ta način se določenemu delu prebivalstva omogoča dostop do teh storitev in ukinja diskriminacija, na primer pri uporabi informacijsko-komunikacijskih tehnologij. O pomenu inovacij za izboljšanje kakovosti življenja državljanov pričajo tudi nove tehnologije za proizvodnjo trajnostnih virov energije, izboljšanje energetske učinkovitosti in zmanjšanje onesnaženja, ki ga povzročajo fosilna goriva, ter tehnologije za iskanje rešitev za dostop do pitne vode in širjenje puščav.

6.7 Trije stebri inovacij so po splošnem prepričanju znanje, institucije in podjetja. Glavni akterji v procesu inovacij pa so širše povedano univerze, javne oblasti in proizvodna središča. Vendar lahko inovacije nastanejo iz različnih vrst znanja: znanstvenega, tehnološkega, podedovanega in zbranega (na primer lokalno prebivalstvo, ki pozna značilnosti tovarn, in izkušeni delavci v nekem podjetju). Podobno institucije pomenijo (poleg institucij na trgu) agencije in druge javne ustanove, čeprav so tudi druge vrste institucij pomembne pri spodbujanju inovacij, na primer tiste, ki urejajo odnose med delavci in delodajalci. Inovacije pa se ne nanašajo samo na proizvodni sektor in podjetja, temveč tudi na socialni (zdravje, izobraževanje, hrana, obramba, pravosodni sistem in varnost) in okoljski sektor (voda, tla, biotska raznovrstnost, krčenje gozdov itd.).

6.8 Z vidika teoretske analize bi bilo treba na inovacije gledati s celovitega družbenega vidika in jih obravnavati kot sistemsko celoto, ki vpliva na celotno družbo in vse sektorje ter zajema več vidikov: od povsem znanstvenih in tehnoloških do družbenih in institucionalnih. Družbeno-kulturni in organizacijski vidiki inovacij so se začeli upoštevati šele v 90-ih letih, prej redko. Z zgodovinskega vidika so tehnološke inovacije tesno povezane z družbenimi inovacijami in obratno. Povezava med družbenimi inovacijami in gospodarskim razvojem je očitna, zato bi lahko družbenemu vidiku inovacij dali temeljni pomen, zlasti v okviru začetnega strukturnega razvoja.

6.9 Druga pomembna značilnost inovacij je sposobnost ustvarjati družbeno strukturo z omogočanjem socialnih stikov med posamezniki, skupinami in institucijami na podlagi temeljnih dogovorov (skupna blaginja, skupni interesi, skupna prihodnost itd.). Ti stiki lahko ustvarijo takšno socialno okolje, ki omogoča uvedbo, vključitev in širjenje inovacij.

6.10 Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da družbene ovire, kot je revščina, resno ogrožajo proces inovacij. Po eni strani zato, ker zaradi pomanjkanja dejanskega povpraševanja ovirajo povečanje proizvodnje, nastalo z inovacijami, po drugi strani pa zaradi pomanjkanja človeškega kapitala, ki bi lahko spodbujal in izvajal proces inovacij.

6.11 Poleg zgoraj povedanega so inovacije rezultat niza stikov med akterji, ki proizvajajo, širijo in uporabljajo različne vrste znanja. V številnih primerih, kot so industrijski in razvojni grozdi ter središča, zahtevajo inovacije močno podporo na lokalni in regionalni ravni, kar ni možno brez vključitve organizacij civilne družbe. Inovacije zahtevajo temeljite spremembe v ravnanju, da lahko postanejo središče gospodarskih in družbenih strategij. Na ravni podjetij pa inovacije zahtevajo drage in dolgoročne naložbe. Družba mora spremembe sprejeti, odnosi med delavci in delodajalci pa morajo temeljiti na pogajanjih in konsenzu. Poleg tega je potrebna politika izobraževanja človeškega kapitala v vseh fazah in stopnjah, vključno s poklicnim usposabljanjem in vseživljenjskim učenjem.

6.12 Na podlagi vsega naštetega v mnenju lahko rečemo, da je družbeni vidik inovacij zelo pomemben. Da bi se izognili tveganju, ki bi nastal s tehnokratskim pristopom k inovacijam, je treba poudariti pomen družbene udeležbe in institucionalnega okvira, ki omogoča in spodbuja inovacije. To je še zlasti pomembno za EESO, ki zahteva dejansko sodelovanje socialnih akterjev in njihovih predstavniških organizacij pri predlogih v zvezi s človeškim kapitalom in – širše gledano – vključevanjem družbenega vidika v akcijski načrt za inovacije, ki bo pripravljen v okviru srečanja na vrhu.

V Bruslju, 17. februarja 2010

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI

(1) Dosedanja srečanja na vrhu so gostili: Rio de Janeiro leta 1999, Madrid leta 2002, Mexico leta 2004, Dunaj leta 2006 in Lima leta 2008.

(2) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu: Evropska unija in Latinska Amerika: partnerstvo svetovnih akterjev, COM(2009) 495/3.

(3) Glej priporočila EESO, navedena v Programu za Evropo: EU mora storiti vse potrebno, da bo spodbudila sodelovanje držav v razvoju v mednarodnih institucijah, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka (18.3).

(4) Sklep Sveta in Komisije z dne 24. januarja 2000 o sklenitvi Evro-mediteranskega pridružitvenega sporazuma med državami članicami Evropske skupnosti na eni strani in kraljevino Maroko na drugi (2000/204/ES, ESPJ), UL L 70, 18.3.2000, str. 1 – glej zlasti člene 64 do 68.