52010DC0465




[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 8.9.2010

COM(2010) 465 konč.

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

O UPORABI DIREKTIVE 2005/85/ES Z DNE 1. DECEMBRA 2005 O MINIMALNIH STANDARDIH GLEDE POSTOPKOV ZA PRIZNANJE ALI ODVZEM STATUSA BEGUNCA V DRŽAVAH ČLANICAH

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

O UPORABI DIREKTIVE 2005/85/ES Z DNE 1. DECEMBRA 2005 O MINIMALNIH STANDARDIH GLEDE POSTOPKOV ZA PRIZNANJE ALI ODVZEM STATUSA BEGUNCA V DRŽAVAH ČLANICAH

Uvod

Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (v nadaljnjem besedilu: Direktiva ali Direktiva o azilnih postopkih)[1] je eden od petih pravnih aktov na področju azila, s katerimi so bili na podlagi sklepov Evropskega sveta v Tampereju leta 1999 in v skladu s haaškim programom položeni temelji za skupni evropski azilni sistem (Common European Asylum System – CEAS). Uporablja se za vse države članice, razen za Dansko.[2]

To poročilo je pripravljeno v skladu s členom 42 Direktive o azilnih postopkih ter vsebuje pregled prenosa in izvajanja Direktive v državah članicah, vključno z morebitnimi težavami. Temelji na analizi ukrepov za prenos, priglašenih Komisiji, posvetovanjih z vladnimi strokovnjaki, nevladnimi organizacijami, pravniki za azil in Visokim komisariatom ZN za begunce ( United Nations High Commissioner for Refugees – UNHCR), odgovorih držav članic na vprašalnik Komisije, študijah o izvajanju Direktive[3], poročilih o projektih, sofinanciranih iz Evropskega sklada za begunce, poročilu o azilnih postopkih v državah, ki sodelujejo pri medvladnih posvetovanjih o migraciji, azilu in beguncih ( Intergovernmental Consultations on Migration, Asylum and Refugees – IGC)[4] ter raziskavi nevladnih organizacij ECRE/ELENA o pravni pomoči za prosilce za azil. Brati ga je treba v povezavi z oceno učinka, ki spremlja prenovitev besedila Direktive.[5]

Za države članice, ki med pripravo poročila niso priglasile celotnih ukrepov za prenos, so bile ustrezne informacije zbrane na podlagi veljavne zakonodaje, in če je bilo to ustrezno, osnutka zakonodaje.

Zgodovinsko in politično ozadje

Svet je Direktivo sprejel soglasno po posvetovanju z Evropskim parlamentom. Njen namen je določiti minimalne standarde za pravične in učinkovite azilne postopke. V haaškem programu je bila Komisija pozvana, naj oceni standarde prve faze in predlaga pravne akte druge generacije, da bi bili sprejeti do konca leta 2010. Komisija je v Načrtu politike azila[6] predlagala dokončanje druge faze skupnega evropskega azilnega sistema s krčenjem različnih postopkovnih ureditev, povišanjem standardov zaščite in zagotavljanjem njihove dosledne uporabe v EU. V Evropskem paktu o priseljevanju in azilu z dne 16. oktobra 2008 je ta cilj dobil dodatno politično potrditev, ko je bila Komisija pozvana k predložitvi predlogov za uvedbo, med drugim, enotnega azilnega postopka, ki bo vključeval skupna jamstva, po možnosti leta 2010, a najpozneje leta 2012. Ta obveza je potrjena v stockholmskem programu.

Komisija je 21. oktobra 2009 predložila predlog za spremembo Direktive. Njegov cilj je zlasti racionalizirati in utrditi postopke ter izboljšati kakovost odločb na prvi stopnji v EU. Predvideni standardi med drugim izhajajo iz najboljših praks, kakor jih je Komisija opredelila v več državah članicah.

Spremljanje in stanje prenosa

Rok za prenos večine določb Direktive je bil 1. december 2007, medtem ko je bilo treba člen 15, ki se nanaša na pravno pomoč, prenesti do 1. decembra 2008. Po izteku teh rokov so bili zoper vse države članice, ki niso sporočile ali niso v celoti sporočile svojih ukrepov za prenos, začeti postopki za ugotavljanje kršitev. Komisija je nato v skladu s členom 226 Pogodbe poslala 17 pisnih opominov in 5 obrazloženih mnenj. Do danes so razen BE in IE vse države članice priglasile celotne ukrepe za prenos. Komisija se je odločila, da bo zadevi zoper BE in IE predložila Sodišču, EL pa je poslala pisni opomin v zvezi z nepravilnim izvajanjem več določb Direktive, zlasti določb o dostopnosti postopka in obravnavi mladoletnikov brez spremstva.

Od 1. januarja 2008[7] do 31. decembra 2009 je 26 držav članic, ki jih zavezuje Direktiva o azilnih postopkih, evidentiralo 492 995 prošenj za azil. V istem obdobju so te države članice izdale 444 165 odločb na prvi stopnji in 125 785 odločb o pritožbi.[8]

Splošne določbe

Opredelitev pojmov (člen 2)

Opredelitve pojmov iz Direktive so večinoma izražene v nacionalni zakonodaji. Vendar pa v več državah članicah (npr. v BE, IE, LT, PL, SK, SI in UK) nacionalna opredelitev prosilca za azil ne vključuje izrecno zahteve iz Direktive, naj se oseba šteje za prosilca, dokler ni izdana dokončna odločba. Zakonodaji IE ne vsebuje opredelitve pojma mladoletnika brez spremstva iz Direktive.

Področje uporabe in odgovorni organi (člena 3 in 4)

Razen IE so vse države članice uvedle enotni postopek in torej Direktivo uporabljajo v zvezi z določitvijo tako statusa begunca kot statusa osebe s subsidiarno zaščito. Velika večina držav članic je imenovala en sam organ za presojo, ki je običajno specializiran upravni organ. V več državah članicah so v nekatere posebne postopke ali primere vključeni drugi organi, in sicer v postopek na meji (v EE, FR), predhodni postopek za naknadne prošnje (v BE), primere nacionalne varnosti (v BE) in evropske primere varne tretje države (v DE).

Posebne določbe

Osnovna načela in jamstva

Dostopnost postopka (člen 6)

Države članice morajo zagotoviti, da ima oseba pravico vložiti prošnjo za azil in da lahko ustrezni organi olajšajo dostopnost postopka za osebe, ki želijo vložiti prošnjo. O drugih vidikih dostopnosti postopkov odločajo države članice po lastni presoji.

Čeprav vse države članice formalno zagotavljajo pravico do vložitve prošnje za azil, se sedanji nacionalni sistemi dostopa zelo razlikujejo. V nekaterih državah članicah so za sprejemanje prošenj za azil pristojni organi pregona, običajno policija in/ali mejne straže (npr. v BE, CY, FI, FR, LT, EE, EL, IT, LV, PL, PT, RO in SK). V drugih je treba prošnjo vložiti na določenem mestu, kot so sprejemni centri ali prostori organa za presojo (npr. v AT, BG, DE, CZ, HU, FR, NL, MT, SI, SE in UK). V več državah članicah ta sistem omogoča, da se namen vložitve prošnje za azil najprej sporoči drugim organom (npr. v AT, DE, BG, SI). V FR morajo osebe, ki nezakonito bivajo na ozemlju te države, najprej pri prefekturi zaprositi za pravico do bivanja, nato pa vložiti prošnjo pri organu za presojo.

Prošnje, ki jih vložijo starši, na splošno zajemajo vzdrževane mladoletnike, v CY, FR, EL, HU, MT, PL in PT pa je prošnjo mogoče vložiti tudi v imenu vzdrževanih odraslih oseb. V nekaterih državah članicah (npr. v EL, NL, DE) je pravica do vložitve prošnje priznana mladoletnikom določene starosti. Skrbnik ali drug zastopnik lahko vloži prošnjo za mladoletnika brez spremstva v BE, DE, FR, EL, LT, NL in SK.

Države članice zahtevajo bodisi od nekaterih organov[9] bodisi od javnih organov na splošno[10], naj de facto prosilce za azil napotijo k pristojnemu organu (npr. EL, LV, NL, MT, SK) in/ali naj navedeni organ obvestijo o prošnji za azil (npr. AT, BE, CZ, EL, HU, LV, MT in SE). Roki za izpolnitev formalnosti v zvezi z vložitvijo prošenj so različni. Trajajo lahko od tri do pet mesecev (MT), 36 dni (FR[11]), en mesec (NL[12]) ali dva tedna (CY), medtem ko so BE, CZ, FI, HU, LT in SE poročale o rokih, ki niso daljši od treh dni. O dolgih zamudah in drugih praktičnih težavah se poroča v zvezi z dostopnostjo postopka v EL.

Pravica ostati v državi članici (člen 7)

Pravica ostati v državi članici do odločitve v postopku na prvi stopnji je večinoma priznana v nacionalni zakonodaji. Vendar pa države članice uporabljajo različne pristope v zvezi z izjemami, povezanimi s predajo ali izročitvijo. V številnih državah članicah je izročitev prosilca za azil izvorni državi mogoča samo na podlagi izdane negativne odločbe o prošnji za azil (npr. v EE, EL, ES, FI, HU, LT, LV, NL, PT, SI, SK in UK). Izjeme so dovoljene v AT, CY, CZ, DE, FR[13], IE, IT, LU, MT, PL in SE. V RO je izjema dovoljena samo v primerih, povezanih s terorizmom.

Zahteve za odločanje in jamstva za prosilce (členi 8, 9 in 10)

Prošnje se ne smejo niti zavrniti niti zavreči z obrazložitvijo, da niso bile vložene, kakor hitro je bilo to mogoče, države članice pa na splošno ravnajo v skladu s tem načelom. Vendar pa sta FI in MT[14] za poznejšo vložitev prošnje določili nekatere pogoje, medtem ko morajo v FR in CZ pridržane osebe prošnjo vložiti v petih oziroma sedmih dneh, odkar so bile obveščene o tej pravici.[15]

V skladu z Direktivo mora pristojno osebje za azil prošnje obravnavati posamično, objektivno in nepristransko ter na podlagi točnih in ažurnih informacij o izvorni državi. V AT, CY, DE, EL[16], FI, HU, IT, LU, RO, SI in UK so bili ti standardi preneseni dovolj jasno in podrobno,[17] medtem ko so v nacionalnih pravilih drugih držav članic izraženi le implicitno. Usposabljanje, vključno z nadaljnjim usposabljanjem, je institucionalno urejeno v AT, BE, FI, DE, SE, HU, NL in UK. Druge države članice se zanašajo na usposabljanje ad hoc , pri čemer se dolžina, intenzivnost in vsebina usposabljanja zelo razlikujejo.

Države članice večinoma zahtevajo, naj organi odločbe o prošnjah izdajo v pisni obliki, obrazložijo dejansko stanje in pravno podlago za zavrnitev ter zagotovijo pravni pouk o tem, kako izpodbijati odločbo[18]. Vendar pa obstajajo velike razlike v zvezi s sestavo in vsebino odločb, poroča pa se tudi o pomanjkljivostih v zvezi s kakovostjo obrazložitve.[19] CY in NL izkoriščata neobvezno določbo, na podlagi katere ni treba navesti razlogov, kadar je osebi, ki ji je zavrnjen status begunca, ponujen status, s katerim so zagotovljene enake pravice.

Jamstva, našteta v členu 10(1) Direktive o azilnih postopkih, so večinoma izražena v nacionalni zakonodaji. Velika večina držav članic prosilcu informacije zagotovi v jeziku, za katerega se domneva, da ga razume, v nekaterih državah članicah pa ima prosilec pravico, da informacije prejme v jeziku, ki ga razume (AT, CZ, HU, LT, PL, BG), kar presega standarde Direktive. Države članice za obveščanje oseb o postopku obširno uporabljajo tiskano gradivo v različnih jezikih (AT, BE, ES, CY, CZ, EE, FI, FR, IE, HU, LT, LV, MT, NL, PL, SE, SK, RO), več držav članic pa ustrezne informacije vključi v postopkovne dokumente, ki so izrecno naslovljeni na osebo (BG, CY, CZ, SK), in/ali prosilca obvesti ustno (FI, LT, MT, SK).

V veliki večini držav članic so v skladu z nacionalnimi pravili storitve tolmačenja zagotovljene brezplačno, vsaj na osebnem razgovoru, kot je določeno v členu 10(1)(b). Prenos te določbe ni končan v BE in IE[20], v EL pa naj bi bile storitve tolmačenja na voljo samo v glavnem mestu. Nekatere države članice (npr. FI, FR, LT) uporabljajo video- ali telekonference ter tako rešujejo težave zaradi pomanjkanja tolmačev za nekatere jezike ali na nekaterih lokacijah. V zvezi s tem pa so bile izvedene tudi pomembne pobude za praktično sodelovanje, zlasti projekt združenja tolmačev (Interpreters' Pool). Evropski urad za podporo azilu naj bi dodatno spodbujal take pobude za sodelovanje.

Kar zadeva dolžnost vročitve odločbe, skupina držav članic odločbo prosilcu osebno vroči na sestanku (npr. BG, EE, CZ, IT, LT, ES[21]), medtem ko jo druge pošljejo po pošti (npr. FR, DE, EE). Več držav članic odločbo vroči prosilcu in njegovemu pravnemu svetovalcu (npr. BE, BG, CZ, LT, NL[22], SI), medtem ko DE in NL[23] uporabljata določbo, na podlagi katere se lahko odločba vroči samo pravnemu svetovalcu. UK uporablja vse zgoraj opisane oblike, odvisno od postopka.

Organi obvestijo prosilce o vsebini odločbe in njihovih pravicah do pritožbe bodisi ustno, pri čemer je lahko navzoč tolmač (BG, CZ, EE, EL, IT, FI, IT, LT, ES), bodisi z zagotovitvijo pisnega prevoda (AT, CY, EE, DE, FR, PL, RO, SI) ob vročitvi odločbe. BE, ES in NL se zanašajo na brezplačno pravno pomoč.[24] V zakonodaji IE manjkajo izrecna pravila za izvajanje tega jamstva, medtem ko naj prosilci v EL ne bi bili pravilno obveščeni o odločbi in svojih pravicah do pritožbe. V EE, LT, BG in SI se celotna odločba prosilcu prebere prek tolmača ali se pisno prevede, kar torej pomeni dobro prakso.

Osebni razgovor (členi 12, 13 in 14)

Čeprav vse države članice zagotavljajo pravico do osebnega razgovora, nekatere izkoriščajo dovoljene izjeme. Razgovor se lahko opusti, če se je organ že sestal s prosilcem, da bi mu pomagal pri izpolnitvi prošnje (CY, EL, SI in UK), če je prosilec zastavil nepomembna vprašanja (CY, EL, SI in UK), če so njegove izjave nedosledne, protislovne, malo verjetne ali nezadostne (CY, EL, SI in UK), če prihaja iz varne izvorne države (EL in SI) ali varne tretje države (EL, FI, SI in UK), če vloži ponovno prošnjo (CY, CZ, DE, FI, EL, IT, LU, SI in UK) ali vloži prošnjo za odložitev odstranitve (CY, EL, SI in UK). V več primerih nacionalne izjeme odstopajo od besedila Direktive.[25]

Zahteva iz Direktive, naj se razgovor opravi brez navzočnosti družinskih članov, je večinoma izražena v nacionalnih pravilih. Vendar pa v FR, NL, SI in IE zakonodaja v zvezi s tem ni dovolj eksplicitna. V zakonodaji nekaterih držav članic (npr. BG, CZ, ES, FI, DE, NL in SI) ni izrecno obravnavana zahteva iz Direktive, da je treba zagotoviti ustrezno zaupnost osebnih razgovorov, o težavah v zvezi s tem pa poročata EL in ES.

V skladu z Direktivo morajo države članice zagotoviti, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočajo celovito predstavitev njihovih prošenj. Čeprav je ta standard pomemben za prosilce, ki bi lahko zaradi spola, starosti in/ali posledic šoka potrebovali dodatno pomoč, v Direktivi niso izrecno določena jamstva za prosilce s posebnimi potrebami, kot so razgovori, pri katerih se upošteva spol prosilca. Nekatere države članice so to ustrezno uredile, na primer z zagotovitvijo tolmača in/ali osebe, ki vodi razgovor, istega spola (AT, BE, BG, CZ, DE, ES, NL, LT, IT, HU, SK, SI in UK) in z zagotovitvijo informacij o elementih v zvezi s spolom pri določitvi statusa begunca (AT, DE in SE).

Z Direktivo se zahteva, naj komunikacija na razgovoru poteka v jeziku, za katerega se upravičeno domneva, da ga prosilec razume. V več državah članicah (AT, BG, CZ, BE, HU, LT, IT in EL) nacionalna pravila presegajo ta standard, saj se nanašajo na jezik, ki ga oseba razume, medtem ko druge države članice sledijo besedilu Direktive. Zakonodajna pravila naj se v praksi ne bi vedno upoštevala, zlasti zaradi pomanjkanja tolmačev.[26] V nekaterih državah članicah (npr. v BG, ES, FI, DE, NL in IE) pa v nacionalnih pravilih ni izrecno obravnavan standard iz Direktive o usposobljenosti oseb, ki vodijo razgovore.

Zahtevo, naj se pripravi zapisnik o razgovoru in se da na voljo prosilcu, zakonodaja večinoma vsebuje. Vendar pa se prakse zelo razlikujejo, saj nekatere države sestavijo zapisnik (npr. EL, IT, NL, DE, CY, HU, IE, MT, PT, RO in SE), druge naredijo prepis (npr. BE, BG, FR, CZ, FI, LT, SI, UK, SK in PL), nekatere pa zagotovijo avdio- in/ali videoposnetek (AT, FI, ES, HU, LU, LV, PL in UK). Čeprav lahko prosilec v nekaterih državah članicah predloži pripombe k dokumentu o razgovoru (npr. v CY, FI, HU, DE, BG, NL, PT, MT, PL, RO in SK), to ni običajna praksa v vseh državah članicah. Evidence torej niso enako točne. Poroča se tudi o različnih praksah glede dostopa do zapisnika. V nekaterih državah članicah (npr. v FI, DE, HU, IT, NL, CZ SK, PL in UK) je tak dostop zagotovljen v postopku na prvi stopnji, medtem ko je v drugih (npr. v CY, EL, BE, BG, RO in FR) dostop mogoč po izdaji odločbe.

Pravna pomoč in zastopanje (člena 15 in 16)

Pravica do posvetovanja s pravnim svetovalcem je formalno priznana po vsej EU, vendar pa so države članice razdeljene, kar zadeva zagotavljanje brezplačne pravne pomoči. CY, EE, EL, FR, DE, IT, LV, MT, PL, RO, SK in SI sledijo besedilu Direktive in jo torej zagotavljajo samo na pritožbeni stopnji. Druge države članice pa presegajo ta standard in zagotavljajo bodisi pravno pomoč (BE, ES, BG, FI, HU, IE, NL, LT, LU, SE, PT in UK)[27] bodisi brezplačno pravno svetovanje (AT in CZ[28]), odobreno že v postopkih na prvi stopnji. Kar zadeva pritožbeno stopnjo, večina držav članic odobri pravno pomoč za postopke na prvi stopnji in nadaljnje pritožbe. Vendar pa je v AT in CY pravna pomoč v obliki zastopanja na voljo samo v postopkih pred višjimi sodišči. Medtem ko BE, BG, CZ, FI, HU, LT, RO, SI in SE pred odobritvijo pravne pomoči ne opravijo preskusa utemeljenosti, druge države članice to storijo, nacionalni sistemi pa se zelo razlikujejo, kar zadeva veljavno omejitev, pritožbene stopnje in pristojne organe. Formalni osnovni pogoj za upravičenost do pravne pomoči v večini držav članic so nezadostna sredstva.[29]

Države članice morajo ob upoštevanju več pogojev pravnemu svetovalcu odobriti dostop do prosilčevega spisa in spis dati na voljo pritožbenim organom. V večini držav članic je tak dostop pravnih svetovalcev odobren brez omejitev. Predvsem iz razlogov nacionalne varnosti se omejitve uporabljajo v EL, CY, LT, IE, ES, NL in UK. V nekaterih državah članicah (FR in IT) naj pravni svetovalci ne bi imeli dostopa do informacij o izvorni državi, ki jih je uporabil organ za presojo. Pritožbeni organi imajo večinoma dostop do vseh informacij v prosilčevem spisu.[30] V vseh državah članicah, razen v FR, se pravni svetovalec lahko udeleži razgovora na prvi stopnji.

Jamstva za mladoletnike brez spremstva (člena 2(i) in 17)

Vse države članice zagotavljajo zastopanje mladoletnikov brez spremstva v postopku, prevladuje pa imenovanje zakonitega skrbnika ali institucije, pristojne za delovanje kot zakoniti skrbnik. Taki sistemi so vzpostavljeni v AT, BE, BG, CY, ES, CZ, DE, EL, EE, FI, FR, HU, IT, LT, LV, MT, NL, PL, PT, SE, SK in SI, čeprav se zelo razlikujejo glede institucionalne ureditve, sodelujočih organov ter vloge in usposobljenosti skrbnikov. Nekatere države članice imajo sisteme, v katerih se na nekaterih stopnjah ali med postopkom uporabljajo različne vrste zastopanja, vključno z zastopanjem, ki ga izvajajo pravni svetovalec (AT, PL), nevladne organizacije (CZ, FR[31] in PT) ali socialne službe (ES). Mladoletnike v IE in UK zastopa organizacija, odgovorna za varstvo in dobrobit mladoletnika.

Samo nekaj držav članic uporablja izjeme od dolžnosti imenovanja zastopnika. V EL je predvidena izjema, kadar se pričakuje, da bo otrok pred izdajo odločbe na prvi stopnji dopolnil 18 let, ali je poročen ali je bil poročen, ali je star 16 let in sposoben uveljavljati prošnjo. Zadnja izjema se uporablja tudi v DE.

Zdravniški pregled za določitev starosti mladoletnikov brez spremstva je mogoč v SK, LU, LT, AT, IT, CY, BG, HU, DE, CZ, BE, SE, MT, PL, RO, SI in UK, mladoletniki pa so o postopku za oceno starosti obveščeni ustno ali pisno. Te države članice tudi zahtevajo soglasje mladoletnika in/ali njegovega zastopnika za zdravniški pregled. Kadar oseba ne privoli v pregled, se obravnava kot odrasla oseba (CZ, HU, NL, RO, PL in SK), to vpliva na verodostojnost njenih izjav (AT in LU) ali pa se ne more sklicevati na načelo in dubio pro reo (v dvomu v korist obdolženca) (LT). Zadnje ni v skladu z Direktivo.

Umik prošnje (člena 19 in 20)

V primeru izrecnega umika prošnje se postopek večinoma prekine bodisi s sprejetjem sklepa (npr. v BE, BG, CZ, FI, DE, HU, PL in SI) bodisi z vnosom ustreznega zaznamka v spis (npr. v ES, FR, NL in UK). V CY, IT[32] in UK se prošnja zavrne, v EL in MT pa zakonodaja sledi besedilu Direktive in torej omogoča bodisi prekinitev postopka bodisi zavrnitev prošnje.

Pojem implicitnega umika se uporablja v veliki večini držav članic, v FR in IT pa ni formalno prenesen. Primeri, v katerih se domneva, da je prošnja umaknjena, vključujejo poleg tistih, opisanih v Direktivi, poskus nedovoljenega vstopa na ozemlje druge države (CZ) ali prostovoljno vrnitev v izvorno državo (AT, BE in BG). Nacionalna pravila omogočajo prekinitev postopka, običajno kot prvi korak (npr. v AT, BG, CY, ES, FI, FR, CZ, HU, LT, MT, NL, PL, PT in SI), in/ali zavrnitev prošnje (npr. v AT, BE, BG, CY, CZ, EE, EL, MT, RO in UK).

Postopki na prvi stopnji

Postopek obravnavanja in neutemeljene prošnje (člena 23 in 28)

Z Direktivo se zahteva, naj države članice postopek zaključijo v najkrajšem možnem času. Pristopi držav članic se razlikujejo. V CY, EE, FR, FI, DE, EL, IE, LU, MT, SI, SE in UK nacionalna pravila bodisi sledijo besedilu Direktive (npr. v EL, EE, CY in UK) bodisi določajo načelo potrebne skrbnosti in pravico do prejetja informacij o poteku upravnih postopkov (v FI, SE). Poleg tega cilje za končanje primerov določijo nekateri organi za presojo (npr. v DE, SE in UK). V drugih državah članicah so roki za izdajo odločbe določeni z zakonodajo. Ti roki so en mesec (RO), 2,5 meseca (HU), 2,6 meseca (PT), trije meseci (BG, CZ, LT, LV, SK) in šest mesecev (AT, ES, NL[33], PL). Rok se lahko podaljša za en mesec (HU, RO), tri mesece (BG, LT) ali devet mesecev (LV). V PT se lahko podaljša do šest mesecev. V AT, CZ in PL za podaljšanje ni nobenih rokov. V IT so za nekatere korake v postopku določeni posebni časovni okviri.

Države članice lahko po lastni presoji prednostno ali pospešeno obravnavajo katero koli prošnjo, poleg tega pa se lahko postopki pospešijo tudi iz 16 določenih razlogov. Okoliščine, ki spadajo pod te razloge, se lahko upoštevajo tudi pri zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene.[34] Ustrezne nacionalne ureditve se zato zelo razlikujejo.

V AT, BE, CZ, FI, EE, EL, FR, LT, LV, LU, MT, PL, RO, SK, SI in UK se lahko prošnja pospešeno obravnava, kadar obstajajo določeni razlogi. Število razlogov, določenih v nacionalni zakonodaji, se precej razlikuje[35], pri čemer nekatere nacionalne zakonodaje odstopajo od besedila Direktive. V FR, SI in UK se vsaka prošnja pregleda, da se določi postopek, ki se bo uporabil, medtem ko je v drugih državah članicah to prepuščeno organu za presojo. V BG, PT in ES[36] se vse prošnje najprej preučijo v predhodnem postopku, nato pa se lahko oseba bodisi vključi v redni postopek bodisi se njena prošnja zavrne iz razlogov nedopustnosti ali razlogov iz člena 23(4) Direktive o azilnih postopkih. V NL se vse prošnje najprej preučijo v postopku, v katerem se lahko zavrnejo, se jim ugodi ali pa se odloči, da se bodo obravnavale v razširjenem postopku. V SE se pospešeno obravnavajo očitno neutemeljene zadeve, medtem ko se lahko v IE nekatere prošnje obravnavajo prednostno. HU in DE nimata predpisov o pospešenih postopkih.

Različni roki, ki veljajo za končanje pospešenega postopka, so 48 ur (LT), trije dnevi (BG, MT, RO in UK[37]), štirje dnevi (ES[38] in FR[39]), 10 delovnih dni (LV), 15 dni (BE[40] in FR), en mesec (EL, CZ in PL), dva meseca (SK, LU in BE) in trije meseci (AT in ES). V EE, IE[41], SE in SI formalni roki niso določeni, medtem ko so v FI, PT in IT določeni za končanje nekaterih stopenj postopka.[42] Pri pospešenih postopkih ni nujno, da se osebi ponudi možnost osebnega razgovora (CY, EE, EL, FR, MT, PL, PT, SI in UK), roki za vložitev pritožb so lahko krajši (BG, CZ, IE, IT, NL, PL, SI, SK, RO in UK) ali pa pritožbe nimajo samodejnega odložilnega učinka (AT, CZ, ES, NL, FI, FR, IT, SE, SK in UK).

Države članice lahko prošnjo zavrnejo kot neutemeljeno ali očitno neutemeljeno, samo če oseba ni upravičena do mednarodne zaščite. Vendar pa se lahko v CZ, FI, EL, IT, LV, LT, MT, PL, PT, SK in SI prošnje zavrnejo kot neutemeljene ali očitno neutemeljene, kadar organ za presojo ugotovi obstoj okoliščine iz člena 23(4) Direktive o azilnih postopkih. V BG, CZ, FI, FR, DE, HU, LT, MT in SI pa ustrezne nacionalne določbe poleg tega odstopajo od besedila Direktive.

Nedopustne prošnje (člen 25(2))

Možnost, da se prošnja ne obravnava, kadar je druga država članica osebi odobrila status begunca, je bila prenesena v BG, CZ, CY, FI, HU, SK, EL, ES, IT, LV, MT, PL, PT, SI in UK. V BG, CZ, CY, HU, EE, EL, ES, FI, DE, IE, IT, LU, LV, MT, NL, PT, RO, SI, SE, SK in UK se prošnja lahko šteje za nedopustno, kadar oseba prihaja iz „prve države azila“. Pojem varne tretje države se glede dopustnosti uporablja v AT, BG[43], RO, SK, CY, EE, EL, ES, FI, LT, LV, MT, NL, PT, LU, SI in UK. V BG, NL, CY, MT, SI in PT se prošnja lahko šteje za nedopustno, kadar je bil osebi odobren status, ki zagotavlja enake pravice kot status begunca, ali je zaprosila zanj. Enake naknadne prošnje se štejejo za nedopustne v AT, CZ, CY, HU, EL, ES, IT, NL, RO, LV, LT, PL, MT, SI in UK, medtem ko se v CY, EL, PL, MT in PT za nedopustne štejejo prošnje vzdrževanih odraslih oseb, ki so bile predhodno zajete s prošnjami, vloženimi v njihovem imenu, in v zvezi s položajem katerih ni novih dejstev.

BE in FR nista prenesli člena 25(2), medtem ko več držav članic, ki uporablja ta člen, nima posebnega postopka za ugotavljanje dopustnosti (npr. EE, FI, IE, IT, NL), druge (npr. AT, BG, ES in PT) pa so uvedle predhodni postopek, v katerem se preučijo merila dopustnosti in vsebinska merila. V več primerih so v nacionalni zakonodaji določeni razlogi za nedopustnost, ki se ne ujemajo s členom 25(2).[44]

Koncept prve države azila (člen 26)

Države članice lahko tretjo državo štejejo za prvo državo azila prosilca samo, če mu je bil v tej državi priznan status begunca in se lahko še vedno sklicuje na to zaščito; ali sicer v tej državi uživa zadostno zaščito in če bo znova sprejet v to državo. V AT, BE, FR, LT in PL ta neobvezni pojem ni bil prenesen. V BG, CY, CZ, EE, ES, DE, EL, HU, IE, IT, LV, LU, PT, RO, SK, SI in UK se določba lahko uporablja za priznane begunce, medtem ko je bila v CY, DE, EE, EL, ES, FI, LV, LU, MT, NL, PT, SI, SE in UK predvidena tudi možnost, da se ta pojem uporablja za osebe, ki sicer uživajo zadostno zaščito. Pojem zadostne zaščite se razlaga različno, vključno z „ neko drugo vrsto mednarodne zaščite “ (EE), „ učinkovito zaščito pod pogoji iz Ženevske konvencije “ (PT) in „ pravico do prebivanja ali pridobitve učinkovite mednarodne zaščite “ (ES). DE uporablja domnevo o varnosti, kadar oseba več kot tri mesece živi v drugi tretji državi, v kateri ji ne grozi politično preganjanje, NL pa uporablja koncept države nekdanjega prebivališča[45] . SI in EL dobesedno sledita besedilu Direktive in se torej sklicujeta na zadostno zaščito. V predpisih za prenos v EE, DE, SE in FI je opuščena zahteva, naj se pojem uporablja samo, če bo oseba znova sprejetja v tretjo državo.

Koncept varne tretje države (člen 27)

Koncept varne tretje države se uporablja, kadar je oseba zaprosila za zaščito v tretji državi, ki je varna in lahko nudi zaščito v skladu s Konvencijo iz leta 1951 in s katero je oseba povezana. BE, DE, FR, IT, PL in SE niso prenesle tega pojma, medtem ko ga druge države članice redko uporabljajo v praksi[46]. Kar zadeva vsebinska merila za uporabo koncepta za tretjo državo, nacionalna pravila večinoma bodisi sledijo besedilu Direktive bodisi ga v bistvu izražajo. Poroča se o določenih težavah. V CZ in UK veljavna zakonodaja ne določa, da mora tretja država upoštevati načelo nevračanja[47] , medtem ko se v RO in UK nacionalna merila ne sklicujejo na možnost, da se zaprosi za status begunca in pridobi zaščita. V FI, IE in LT se poudarja sodelovanje tretje države v sporazumih o beguncih in človekovih pravicah ter njihovo upoštevanje, ne pa toliko obravnavajo osebe v skladu s posebnimi merili Direktive.

Pojem varne tretje države se lahko uporablja samo, kadar je ugotovljena zveza med osebo in tretjo državo, zaradi česar je smiselno, da ta oseba odide v to državo. V nacionalnih ukrepih ni dovolj podrobnih pravil v zvezi s tem, saj se ta sklicujejo samo na osebo, „ki je bila prisotna“ (SI), „je potovala čez državo in je imela na meji ali v notranjosti priložnost stopiti v stik z organi“ (RO in UK), „je ostala v državi ali potovala čeznjo in obstaja povezava, na podlagi katere se oseba lahko načelno obrne na to državo“ (PT), „je bivala“ (CZ) ali „je prebivala“ (BG, EL[48] in MT[49]) v tretji državi. V AT, FI[50], LT in SK ustrezna pravila niso določena. V skladu z nacionalnimi pravili v EE, ES, LU in CY morajo organi ugotoviti zvezo, vendar pa veljavna merila niso določena. V NL so pravila določena in med drugim zahtevajo, naj organi ocenijo naravo, trajanje in okoliščine prebivanja osebe v tretji državi.

Države članice lahko določijo varne tretje države in/ali se glede uporabe tega pojma odločijo glede na vsak posamezen primer. BG, CZ, RO, SK, SI in PT so izbrale prvi pristop, medtem ko se AT, EE, ES[51], FI, EL, LT, LV, MT, NL in SE odločijo glede na vsak posamezen primer. V UK sta predvideni določitev držav in preučitev varnosti glede na vsak posamezen primer.[52] Pristopi držav članic se razlikujejo in večinoma niso dovolj podrobno opredeljeni v zvezi z individualno preučitvijo varnosti za določeno osebo. V več državah članicah lahko oseba izpodbija domnevo o varnosti že v postopku na prvi stopnji (npr. v BG, CZ, EE, FI, NL, SI in SK), medtem ko je v drugih državah ta možnost na voljo z uveljavljanjem pravice do pritožbe (npr. v CY, RO, LT, MT, EL[53], ES in UK). Medtem ko je splošni trend, da lahko oseba domnevo varnosti izpodbija iz katerega koli razloga, pa jo v več državah članicah lahko izpodbija samo na podlagi razlogov iz člena 3 Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) (MT, NL in PT) ali razlogov iz EKČP na splošno (UK). V FI in EL razlogi niso opredeljeni v zakonodaji. Po mnenju Komisije morajo biti zadevne osebe obveščene o možnosti in dejansko imeti možnost, da izpodbijajo uporabo pojma pred izdajo odločbe na prvi stopnji.[54]

Varne izvorne države (členi 29–31)

Sodišče je razglasilo ničnost pravil Direktive o postopkih za sprejetje in spremembo minimalnega skupnega seznama varnih izvornih držav[55]. Kar zadeva nacionalno označitev, pojem varne izvorne države ne obstaja v BE, IT, PL in SE.[56] Med državami članicami z uvedenimi postopki v zvezi z varno izvorno državo obstajajo precejšnje razlike. V CY, EE, HU in EL se pojem uporablja za del države. Več držav članic (DE, FI, FR, NL in UK) se lahko sklicuje na klavzule o mirovanju in torej uporablja manj stroga merila za nacionalno označitev, UK pa uporablja možnost, da kot varen označi del države ali da državo ali del države označi kot varen za določeno skupino oseb. Čeprav je v nacionalnih zakonodajah večinoma predviden seznam varnih izvornih držav, so bili ti dejansko sprejeti samo v nekaterih državah članicah (v AT, DE, FR, LU, RO, SK in UK), njihova vsebina pa se zelo razlikuje.[57] V EE, CZ, FI, NL in PT seznami niso predvideni, pojem pa se lahko uporablja glede na vsak posamezen primer. Merila Direktive za obravnavo države kot varne izvorne države niso v celoti ali izrecno izražena v nacionalnih pravilih v BG, FR, PT, MT in RO.

Zahteva po individualnem obravnavanju je večinoma priznana bodisi kot splošno načelo bodisi posebej v okviru pojma varne izvorne države. Medtem ko enako velja za možnost izpodbijanja domneve o varnosti, pa naj prosilci ne bi bili vedno obveščeni o namenu organov, da uporabijo pojem.[58] V EE, EL in SI se v postopkih v zvezi z varno izvorno državo lahko opusti osebni razgovor.

Predhodni postopek za naknadne prošnje (členi 32–34)

V skladu z Direktivo lahko države članice za naknadne prošnje uporabijo predhodni postopek, v katerem ocenijo, ali vsebujejo nove elemente ali podatke, ki bistveno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za status begunca. Ta postopek obstaja v BE, DE, EL, LU, MT, NL, PT, RO, SE in SI. V CZ, ES, HU in LV so podobna merila vključena v postopek za ugotavljanje dopustnosti, v FR pa so del pospešenega postopka. Razlaga preskusa iz Direktive, kaj so novi elementi, je zelo raznolika. V EL in LU zakonodaja dobesedno sledi Direktivi, DE se sklicuje na splošne razloge za pregled upravnih aktov, NL zahteva nove okoliščine, ki jih prima facie ni dovoljeno izključiti kot razlogov za pregled predhodne odločbe, BE preuči, ali nove okoliščine vsebujejo pomembne znake utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resnično tveganje resne škode, CZ zahteva povezavo z razlogi za odobritev zaščite, medtem ko je v SI, HU, LV in SK poudarek na spremembi okoliščin. SE zahteva nove okoliščine, ki pomenijo trajno oviro za izgon. Države članice na splošno zahtevajo, naj prosilci predložijo elemente, ki pri predhodni obravnavi niso bili znani ali niso mogli biti znani.

BE, CZ, PT, RO in SE uporabljajo predhodni postopek samo za prošnje, vložene po izdaji odločbe o predhodni prošnji, medtem ko SI ta postopek uporablja tudi za prošnje, vložene po izrecnem umiku prošnje, DE, ES, EL, HU, LU, MT in NL pa pravila Direktive o predhodnem postopku uporabljajo za prošnje, vložene po sprejetju odločbe ali izrecnem ali implicitnem umiku predhodne prošnje. Samo DE uporablja predhodni postopek za osebe, ki se ob določenem času ne zglasijo v sprejemnem centru ali pri pristojnih organih v skladu s členom 33 Direktive o azilnih postopkih.

V CZ, DE, EL, LU, MT in RO se v skladu s pravili o naknadnih prošnjah lahko opusti osebni razgovor, v DE, LU, NL, MT in RO pa morajo zadevne osebe navesti dejstva in predložiti dokaze, ki upravičujejo nov postopek. DE, LU, PT[59] in MT zahtevajo, naj prosilci nove informacije predložijo v določenem roku.

Pravila Direktive o naknadnih prošnjah niso bila prenesena v IE, v UK se uporablja sistem „svežih prošenj“, ki se razlikuje od standardov iz Direktive, medtem ko zakonodaja v SK določa samo, da organi končajo postopek, če se dejstva primera od izdaje odločbe o predhodni prošnji niso bistveno spremenila.

Postopki na meji (člen 35)

Postopki na meji so predvideni v AT, BE, CZ, EE, ES, FR, DE, EL, HU, NL, PT, RO, SK in SI. Glede osebnega področja uporabe, razlogov in vrst odločb ter postopkovnih rokov in jamstev se precej razlikujejo. Uporabljajo se za prosilce, ki nimajo vstopnih dokumentov (BE, DE, FR, NL in PT), so iz varne izvorne države (DE), predložijo ponarejene dokumente (CZ), pomenijo grožnjo za nacionalno varnost ali javni red (CZ) ali katerih identiteta ni ugotovljena (CZ). AT, EE, ES, EL, HU, PT, RO in SI[60] uporabljajo postopek na meji za vse prosilce, ki zaprosijo za azil bodisi na meji na splošno bodisi na določenih mestih (npr. letališčih).

Razlogi za zavrnitev prošnje za azil vključujejo pojem varne izvorne države (AT, DE in EE), razloge v zvezi z dopustnostjo (EE, ES, HU, SI in PT), slabo utemeljene prošnje (AT), očitno neutemeljene prošnje (DE, ES, FR, RO, PT in SI) in prošnje, ki vsebujejo napačne informacije o istovetnosti, državljanstvu ali verodostojnosti dokumentov (AT). V EL, NL in CZ se o prošnjah na meji odloča na podlagi splošnih razlogov. Roki za sprejetje odločbe so dva dneva (DE), trije dnevi (RO), štirje dnevi (ES, FR), sedem dni (PT), osem dni (HU), 15 dni (BE), 30 dni (EL in CZ) in 42 dni (NL). V nacionalnih določbah o postopkih na meji so večinoma izražena temeljna načela in jamstva, v primeru postopkov na meji na podlagi klavzule o mirovanju[61] pa minimalna jamstva, našteta v členu 35(3). Osebam, za katere se uporabi postopek na meji, se na splošno omogoči osebni razgovor. Opustitev osebnega razgovora v postopku na meji je z nacionalnimi pravili dovoljena samo v EE.

Odvzem statusa begunca (člena 37 in 38)

Določbe Direktive o odvzemu statusa begunca so večinoma izražene v nacionalni zakonodaji. DE izkorišča neobvezno določbo, na podlagi katere se lahko odloči, da oseba status begunca izgubi na podlagi zakona, kadar se uporabljajo določbe o prenehanju. V letih 2008 in 2009 ni bilo v EE, EL, ES, LT, LV, MT, PT in RO nobenega primera odvzema statusa begunca, medtem ko so nekatere države članice (IE, LU, HU, PL, SI, SK in SE) poročale o manj kot 25 primerih na leto. V letih 2008 in 2009 je bil ta pojem pogosteje uporabljen v AT (105 primerov), DE (10 755), FR (220) in IT (95).

Pritožbeni postopki

Dostop do učinkovitega pravnega sredstva (člen 39)

V skladu z Direktivo morajo države članice zagotoviti dostop do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem ali razsodiščem, določiti ustrezna postopkovna pravila in roke ter urediti pravico ostati v državi do izida pritožbe. V večini držav članic sodišče deluje kot prvostopenjski pritožbeni organ. To so lahko specializirana sodišča (AT, FR in SE), upravna sodišča (BG, EE, EL, ES, FI, FR[62], DE, LV, LT, LU in SI) ali sodišča splošne pristojnosti (CZ, IT, HU, NL, RO, SK in UK[63]). Specializirana razsodišča imajo BE, CY, IE, MT, PL in UK. V UK posebna komisija za pritožbe na področju priseljevanja (Special Immigration Appeals Commission) obravnava pritožbe v primerih v zvezi z nacionalno varnostjo. EL je edina država članica, v kateri vrhovno upravno sodišče (državni svet) deluje kot edina pritožbena instanca za odločbe o azilu, ki jih je sprejel organ za presojo.

Roki za vložitev pritožb so zelo različni, številne države članice pa so jih skrajšale za odločbe iz člena 23(4), člena 28(2), členov 32 in/ali 35 Direktive o azilnih postopkih in odločbah o pridržanih prosilcih. Splošni rok je od osem dni (PT), deset dni (EE, LV in UK), 14 dni (AT, BG, DE, LT in PL), 15 dni (CZ, HU, IE[64] in SI), 20 dni (CY), 21 dni (SE), 28 dni (NL[65]), 30 dni (BE, FI, FR, EL, IT in SK) do 60 dni (EL in ES). Skrajšani roki so dva dneva (FR, RO in UK), trije dnevi (SI, DE[66] in PT), pet dni (PL in UK[67]), sedem dni (BG, CZ, DE in NL[68]), deset dni (CY), 15 dni (BE in IT) in 20 dni (SK). Enak rok se za vse odločbe o azilu uporablja v EE, FI, EL, LT, LV, PL in SE.

Načelo samodejnega odložilnega učinka se uporablja za vse pritožbe, vložene pri prvostopenjskem pritožbenem organu, v BG, HU, IE, LT, LU in PT. V drugih državah članicah se izjeme, ki se uporabljajo, zelo razlikujejo in se nanašajo na odločitve, da se obravnavanje naknadne prošnje ne nadaljuje (BE, DE, ES, LV, MT, NL, SI, RO in UK), zavrnitev prošnje za ponovno obravnavo (CZ, DE in SI), odločbe, sprejete v postopkih na meji (CZ in DE), sklepe o nedopustnosti (AT, CZ, FI, DE, IT, PL, SK in UK), odločbe iz člena 23(4) in/ali člena 28(2) Direktive o azilnih postopkih (AT, CY, CZ, FI, FR, DE, IT, SE, SI, SK in UK), odločbe iz člena 23(3) Direktive o azilnih postopkih (NL), in odločbe o pridržanih prosilcih (IT in NL). V EL in ES nobena pritožba samodejno ne odloži odstranitve. Kadar pritožba nima odložilnega učinka, so večinoma na voljo začasni ukrepi. Vendar pa pravica ostati do konca postopka v zvezi z začasnimi ukrepi ni zagotovljena z zakonom v CZ, EL in SK. V več drugih državah članicah se lahko odstranitev nemudoma izvede v zvezi z odločbami o naknadnih prošnjah (FI in NL) ali kadar oseba pomeni grožnjo za javni red ali nacionalno varnost (NL). V UK, kjer se pravica do pritožbe v državi ne uporablja, se lahko odločba izpodbija le z vložitvijo zahteve za sodni pregled ali pa se lahko zoper njo vloži pritožba iz tujine.

V večini držav članic je prvostopenjski pritožbeni organ pristojen za pregled dejanskega stanja in pravnih vprašanj. Vendar pa v EL in SI sodišče pregleda samo zakonitost odločb na prvi stopnji. V UK sodni pregled ne zajema utemeljenosti celotne odločbe, v NL pa se dejansko stanje, kot ga je ugotovil organ za presojo, pregleda le delno. Medtem ko je v BE[69], BG, ES, FI, FR, DE[70], IT in UK sodišče ali razsodišče pristojno, da zadevo presodi ex nunc , pa druge države (npr. CZ, SI in NL) omejujejo možnost upoštevanja novih dokazov.

Sodišče Evropske unije je obravnavalo samo en predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s to direktivo[71]. To se lahko spremeni glede na začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe, na podlagi katere lahko nacionalna sodišča vseh stopenj Sodišče zaprosijo za smernice pri razlagi in tako prispevajo k doslednejši uporabi Direktive.

Sklepna ugotovitev

To vrednotenje potrjuje, da so se zaradi nekaterih neobveznih določb in določb o odstopanju iz Direktive po EU razširile različne ureditve ter da se postopkovna jamstva precej razlikujejo med državami članicami. To zlasti velja v zvezi z določbami o pospešenih postopkih, „varni izvorni državi“, „varni tretji državi“, osebnih razgovorih, pravni pomoči in dostopu do učinkovitega pravnega sredstva. Še vedno torej obstajajo precejšnje razlike. Ugotovljena je bila tudi vrsta primerov nepopolnega in/ali nepravilnega prenosa ter pomanjkljivosti pri izvajanju Direktive. Zaradi kumulativnega učinka teh pomanjkljivosti se lahko v postopkih pojavijo upravne napake. V zvezi s tem je treba navesti, da je velik delež odločb na prvi stopnji po pritožbi razveljavljen.

Iz tega poročila je razvidno, da cilj oblikovanja enakih pogojev v zvezi s pravičnimi in učinkovitimi azilnimi postopki ni bil v celoti dosežen. Komisija bo še naprej spremljala in preučevala vse primere, v katerih so bile ugotovljene težave s prenosom in/ali izvajanjem, da bi tako olajšala pravilno in dosledno uporabo Direktive ter zagotovila popolno upoštevanje načela nevračanja in drugih pravic, določenih v Listini EU. Postopkovne razlike, ki so posledica pogosto nejasnih in dvoumnih standardov, je mogoče odpraviti samo s spremembo zakonodaje. Komisija je zato na podlagi temeljite ocene izvajanja Direktive 21. oktobra 2009 sprejela predlog za prenovitev Direktive, da bi se ugotovljene pomanjkljivosti odpravile.

[1] UL L 326, 13.12.2005, str. 13.

[2] V tem poročilu „države članice“ pomenijo države članice, ki jih zavezuje Direktiva.

[3] Glej: Nijmegen University, „The Procedures Directive: Central Themes, Problem Issues, and Implementation in Selected Member States“, K. Zwaan (ur.), marec 2008; UNHCR, „Improving Asylum Procedures. Comparative Analysis and Recommendations for Law and Practice“, marec 2010.

[4] IGC, „Asylum Procedures. Report on Policies and Practices in IGC Participating States“, maj 2009.

[5] Predlog direktive o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v državah članicah, 21. oktober 2009, COM(2009) 554.

[6] Načrt politike azila „Celostni pristop k zaščiti v EU“, 17. junija 2008, COM(2008) 360.

[7] Odločbe o prošnjah, vloženih pred 1. decembrom 2007, vključene v ta odstavek, niso bile zajete z Direktivo o azilnih postopkih.

[8] Podatki o odločbah o pritožbi niso popolni, ker tri države članice niso predložile podatkov za leto 2008, za leto 2009 pa so manjkali podatki devetih držav članic.

[9] V BE, CZ, EL, HU, FR, MT, SK.

[10] V AT, BG, FI, LV, NL, SE.

[11] Ta rok vključuje 15-dnevno obdobje, v katerem prefektura izda dovoljenje za bivanje, in 21-dnevno obdobje, v katerem mora prosilec vložiti prošnjo. V praksi celotni postopek traja povprečno 20 dni.

[12] V zvezi s čakalno dobo v prehodnem domu.

[13] Čeprav postopka tečeta vzporedno, FR prosilcev za azil ne izroči izvorni državi.

[14] V MT je treba prošnjo vložiti v 60 dneh od prihoda. Poznejše vložitve prošenj so dovoljene samo iz posebnih in izjemnih razlogov.

[15] Po izteku roka se prošnja v FR šteje za nedopustno, medtem ko v CZ „pravica do vložitve prošnje poteče“.

[16] Vendar pa se poroča o težavah v zvezi z uporabo teh standardov v praksi.

[17] V nekaterih državah članicah (npr. DE, FI in HU) zakonodaja ne vsebuje izrecnih pravil o usposobljenosti osebja za azil. Vendar pa se v praksi usposabljanje izvaja.

[18] Nekatere države članice (npr. NL in FI) se opirajo na splošno upravno pravo, zlasti v zvezi z zahtevo po obrazložitvi odločb.

[19] Izražena je bila posebna zaskrbljenost v zvezi z obrazložitvijo odločb v EL.

[20] Z zakonodajo v IE se navzočnost tolmača na razgovoru zahteva samo, „kadar je mogoče“. V BE se razgovor lahko opusti, če tolmač ni na voljo.

[21] Glede na prevladujočo upravno prakso.

[22] V zvezi s postopkom v sprejemnem centru.

[23] V zvezi z razširjenim postopkom.

[24] Na podlagi člena 10(1)(e) Direktive o azilnih postopkih lahko države članice odstopajo od te obveznosti, kadar je na voljo brezplačna pravna pomoč.

[25] Razgovor se lahko opusti, kadar tolmač ni na voljo (BE) ali kadar je prošnja očitno neutemeljena (FR). V SI razgovor ni obvezen v pospešenem postopku in naj bi se v praksi pogosto opuščal.

[26] O resnih težavah se poroča zlasti v zvezi z EL.

[27] V FI, ES, HU, LT, IE in UK se za to pravico preverijo finančna sredstva.

[28] V zvezi s storitvami nevladnih organizacij, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev.

[29] Ta pogoj se ne uporablja v BE, CZ in RO.

[30] Omejitve, povezane z nacionalno varnostjo, so mogoče v LT in ES.

[31] V zvezi s sistemom administratorjev ad hoc.

[32] V IT se to pravilo uporablja, če je razgovor že bil opravljen.

[33] V zvezi z razširjenim postopkom.

[34] Člen 28(2) Direktive o azilnih postopkih.

[35] V LT je 5 razlogov, v FI 8, v CZ 9, v RO 10, v MT 11, v EL 14 in v SI 16.

[36] V ES se po sprejetju novega zakona o azilu uporabljata dva različna pospešena postopka na meji in v notranjosti države. Postopek na meji je podoben modelu BG, medtem ko je notranji postopek povezan z določenimi razlogi.

[37] To se nanaša na hitri postopek v zvezi s pridržanim prosilcem, podatki pa se nanašajo na delovne dni. Pri postopku s pritožbami brez odložilnega učinka v zvezi s pridržanim prosilcem so roki šest ali deset dni.

[38] Nanaša se na pridržane osebe in delovne dni. Podaljša se lahko do osem dni.

[39] Nanaša se na pridržane prosilce.

[40] Nanaša se na pridržane prosilce.

[41] V IE prednostni postopek v praksi traja od 17 do 20 delovnih dni.

[42] V FI in PT so povprečni roki v praksi 67 oziroma 30 dni.

[43] V BG se ta razlog lahko uporabi v pospešenem postopku, kot je navedeno v točki 5.2.1.

[44] Ti vključujejo možnost, da se prošnja vsebinsko ne preuči na podlagi pojma varne izvorne države (MT), neobstoja legitimnega interesa (BG), vložitve nove prošnje z drugimi osebnimi podatki (ES) ali posedovanja dovoljenja za prebivanje (EE).

[45] To se nanaša na državo, v kateri je oseba dobila ali lahko dobi dovoljenje za prebivanje, ki zagotavlja dolgotrajno zaščito proti vrnitvi.

[46] V praksi naj bi se uporabljal samo v AT, ES, HU, PT in UK ter samo v omejenem številu primerov.

[47] V zvezi s CZ se nanaša na člen 27(1)(b) in (c). V zvezi z UK se nanaša samo na člen 27(1)(c).

[48] V EL se zakonodaja sklicuje na dovoljenje za prebivanje.

[49] Nacionalna pravila v MT se sklicujejo na „razumno obdobje“ in zvezo z zadevno državo.

[50] Edina zahteva je, da je oseba „lahko uživala zaščito“ v navedeni državi.

[51] Glede na prakso.

[52] V praksi se uporablja samo pristop glede na vsak posamezen primer, ker seznami varnih tretjih držav niso bili sprejeti.

[53] Glede na prakso. V zakonodaji ni izrecnih pravil.

[54] To izhaja iz načela upoštevanja pravice do zaslišanja. Glej zlasti sodbo Sodišča C-349/07.

[55] Sodba Sodišča z dne 6. maja 2008 (C-133/06).

[56] Vendar pa so te države prenesle pojem varne izvorne države v povezavi s skupnim seznamom.

[57] DE je označila dve državi nečlanici EU, FR jih je 18, UK pa 26.

[58] Glede na študijo UNHCR o uporabi Direktive o azilnih postopkih.

[59] V PT je uporaba roka prepuščena odločitvi organa za presojo.

[60] V SI se določbe o postopkih na meji v praksi ne uporabljajo.

[61] V skladu s členom 35(2) Direktive o azilnih postopkih lahko države članice v skladu z zakoni, ki veljajo od 1. decembra 2005, ohranijo postopke, ki odstopajo od temeljnih načel in jamstev.

[62] V zvezi z odločbami o zavrnitvi vstopa in odločbami o uporabi pospešenega postopka.

[63] V zvezi z odločbami, ki so lahko samo predmet sodnega pregleda.

[64] V IE je rok 15 delovnih dni.

[65] V zvezi z razširjenim postopkom. V zakonodaji je določen štiritedenski rok.

[66] V zvezi s postopkom na meji.

[67] V zvezi s pridržanimi prosilci. V hitrem postopku je rok dva dni.

[68] V zvezi s postopkom v sprejemnem centru.

[69] Vendar pa za predložitev novih dokazov v BE veljajo določeni pogoji.

[70] Razen primerov, ki so zavrnjeni kot očitno neutemeljeni.

[71] Zadeva C-69/10. Luksemburško upravno sodišče je v bistvu vprašalo, ali se z Direktivo zahteva pravno sredstvo zoper odločbo o tem, da bo o prošnji odločeno v pospešenem postopku.