[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 2.8.2010

COM(2010)415 konč.

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Letno poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu o dejavnostih centralne enote Eurodac v letu 2009

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETULetno poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu o dejavnostih centralne enote Eurodac v letu 2009

UVOD

Področje uporabe

Uredba Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11. decembra 2000 o vzpostavitvi sistema „Eurodac“ za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske konvencije (v nadaljnjem besedilu: Uredba Eurodac)[1] določa, da Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži letno poročilo o dejavnostih centralne enote[2]. To sedmo letno poročilo vsebuje podatke o upravljanju sistema in njegovi uspešnosti v letu 2009. Ocenjuje rezultate in stroškovno učinkovitost sistema Eurodac ter kakovost storitev njegove centralne enote.

Spremembe pravne ureditve in politik

Komisija je 10. septembra 2009 sprejela spremenjeni predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema „Eurodac“ za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (ES) št. […/…] [o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva][3].

Namen tega predloga je bil upoštevanje resolucije Evropskega parlamenta in izida pogajanj v Svetu v zvezi s predlogom za spremembo Uredbe Eurodac, sprejetim 3. decembra 2008[4]. Predlog je hkrati uvedel možnost za organe pregona držav članic in Europol, da dostopajo do osrednje podatkovne zbirke Eurodac zaradi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja terorističnih kaznivih dejanj in drugih hudih kaznivih dejanj[5].

CENTRALNA ENOTA EURODAC[6]

Upravljanje sistema

Glede na naraščajočo količino podatkov, ki jih je treba upravljati (nekatere vrste podatkov je treba hraniti 10 let), zastarelost tehnične platforme (vzpostavljene leta 2001) in nepredvidljive trende obsega vnosa podatkov v sistem Eurodac poteka nadgradnja sistema Eurodac.

Kakovost storitev in stroškovna učinkovitost

Komisija si je nadvse prizadevala za zagotavljanje visoko kakovostnih storitev državam članicam[7], ki so končne uporabnice centralne enote Eurodac[8]. Med letom 2009 je bila centralna enota Eurodac na voljo 99,42 % časa.

Leta 2009 so odhodki za vzdrževanje in delovanje centralne enote znašali 1 221 183,83 EUR. Odhodki so se v primerjavi s prejšnjimi leti povečali (820 791,05 leta 2007, 605 720,67 leta 2008) zaradi prvega obroka za nadgradnjo, ki poteka v okviru sistema Eurodac, in povečanih stroškov vzdrževanja sistema.

Učinkovita raba obstoječih virov in infrastrukture, ki jih upravlja Komisija (kot je uporaba omrežja S-TESTA), je hkrati omogočila nekaj prihrankov.

Komisija je (prek programa IDABC[9]) zagotovila tudi komunikacijske in varnostne storitve za izmenjavo podatkov med centralno enoto in nacionalnimi enotami. Te stroške, ki bi jih v skladu s členom 21(2) in (3) Uredbe Eurodac prvotno morala nositi vsaka država članica, je na koncu krila Komisija z uporabo skupnih razpoložljivih infrastruktur in tako ustvarila prihranke v nacionalnih proračunih.

Varstvo in varnost podatkov

S členom 18(2) Uredbe Eurodac je vzpostavljena vrsta vnosa podatkov, ki na zahtevo osebe, katere podatki se hranijo v centralni podatkovni zbirki, omogoča tako imenovana „posebna iskanja“, da bi se zaščitile pravice te osebe, na katero se podatki nanašajo, pri dostopu do njenih podatkov.

Kot je bilo poudarjeno v prejšnjih letnih poročilih, je v prvih letih delovanja sistema Eurodac veliko število „posebnih iskanj“ povzročilo zaskrbljenost, da bi lahko državne uprave zlorabile namen te funkcije.

Potem ko je v letu 2008 zadevno število naglo upadlo (s 195 leta 2007 na 56), se je v letu 2009 ponovno zmanjšalo: opravljenih je bilo samo 42 tovrstnih iskanj[10], njihovo število pa samo po sebi ni več zaskrbljujoče.

Komisija pa je za boljše spremljanje tega pojava v svoj predlog za spremembo Uredbe Eurodac vključila zahtevo, da države članice pošljejo pristojnemu državnemu nadzornemu organu dvojnik zahteve za dostop do podatkov osebe, na katero se nanašajo podatki.

PODATKI IN UGOTOVITVE

Priloga k temu letnemu poročilu vsebuje razpredelnice z dejanskimi podatki, ki jih je centralna enota pridobila v obdobju od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2009. Statistika Eurodac temelji na podatkih o prstnih odtisih vseh posameznikov, starih 14 let ali več, ki so vložili prošnjo za azil v državah članicah, bili prijeti pri nezakonitem prehodu zunanje meje države članice ali za katere je bilo ugotovljeno, da se nezakonito zadržujejo na ozemlju države članice (če so pristojni organi menili, da je treba preveriti, ali je posameznik pred tem že vložil prošnjo za azil).

Treba je opozoriti, da podatki sistema Eurodac o prošnjah za azil niso primerljivi s podatki Eurostata, ki temeljijo na mesečnih statističnih podatkih, ki jih zagotavljajo ministrstva za pravosodje in notranje zadeve. Za razlike je mnogo metodoloških razlogov. Prvič, podatki Eurostata zajemajo vse prosilce za azil, ne glede na njihovo starost. Drugič, zbiranje njihovih podatkov vključuje razlikovanje med osebami, ki prošnjo za azil vložijo v referenčnem mesecu (zaradi česar so lahko vključene tudi večkratne prošnje), in osebami, ki prošnjo za azil vlagajo prvič.

Uspešni vnosi podatkov

„Uspešen vnos podatkov“ je vnos podatkov, ki ga je centralna enota pravilno opravila, ne da bi bil zavrnjen zaradi težav s potrditvijo podatkov, napakami v prstnih odtisih ali nezadostno kakovostjo[11].

Centralna enota je leta 2009 prejela skupaj 353 561 uspešnih vnosov podatkov, kar je le 1 % manj kot v letu 2007 (357 421 uspešnih vnosov). Trend naraščanja števila vnosov podatkov o prosilcih za azil („ kategorija 1 “[12]) iz prejšnjih dveh let se je v letu 2009 nadaljeval. Po statistiki Eurodac se je število v primerjavi z letom 2008 (219 557) povečalo za 8% (na 236 936).

Leta 2009 se je bistveno spremenil trend glede števila oseb, ki so bile prijete v zvezi z nezakonitim prehodom zunanje meje („ kategorija 2 “[13]). Potem ko se je število vnosov podatkov med letoma 2007 in 2008 povečalo za 62,3 % (na 61 945), se je v letu 2009 zmanjšalo za 50 % (na 31 071). Italija, Grčija in Španija so tudi v tem letu vnesle veliko večino takih podatkov. Kljub temu je Grčija zdaj država z največ vnosi podatkov – poslala je 60 % vseh vnosov „kategorije 2“ v letu 2009 (18 714 v primerjavi z 20 012 v letu 2008). Po drugi strani pa je mogoče opaziti, da se je število vnosov za Italijo in Španijo bistveno zmanjšalo: na 7 300 v primerjavi z 32 052 za Italijo in na 1 994 v primerjavi s 7 068 za Španijo.

V letu 2009 šest držav članic (Češka, Islandija, Latvija, Luksemburg, Norveška in Portugalska) ni poslalo nobenega podatka „kategorije 2“. Vprašanje razhajanj med številom podatkov kategorije 2, poslanih v sistem Eurodac, in podatki iz drugih statističnih virov o obsegu nezakonitih prehodov meje v državah članicah, ki jih je ponazorila statistika Eurodac, je najverjetneje posledica nenatančne opredelitve iz člena 8(1) Uredbe Eurodac[14]. To vprašanje bo pojasnjeno v okviru tekočega pregleda Uredbe Eurodac.

Trend naraščanja iz prejšnjih let pri uporabi možnosti pošiljanja podatkov[15] „ kategorije 3 “[16] (podatkov o osebah, prijetih zaradi nezakonitega prebivanja na ozemlju države članice) se je v letu 2009 nadaljeval. Potem ko se je število vnosov podatkov v letu 2008 povečalo za 17,6 % (na 75 919), je bilo v letu 2009 višje za 12,7 % (povečalo se je na 85 554). Irska je edina država članica, ki ni poslala nobenih podatkov „kategorije 3“.

Čeprav iskanja po podatkih „kategorije 3“ v skladu z Uredbo Eurodac niso obvezna, Komisija spodbuja države članice, da to možnost uporabijo, preden začnejo postopek vrnitve na podlagi Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. V primerih iz Uredbe Eurodac[17] bi lahko tovrstno iskanje pomagalo ugotoviti, ali je državljan tretje države zaprosil za azil v drugi državi članici, kamor ga je treba vrniti na podlagi Dublinske uredbe.

„Zadetki“

Večkratne prošnje za azil (zadetki „primerjave ujemanja podatkov kategorije 1 s podatki kategorije 1“)

Od skupaj 236 936 prošenj za azil, ki so bile leta 2009 evidentirane v sistemu Eurodac, je bilo 23,3 % „večkratnih prošenj za azil“ (tj. predloženih dvakrat ali večkrat), kar pomeni, da so bili v 55 226 primerih prstni odtisi iste osebe že evidentirani kot podatek „kategorije 1“ v isti ali drugi državi članici, kar v primerjavi s prejšnjim letom pomeni povečanje za 5,8 %. To pa ne pomeni vedno, da je zadevna oseba vložila novo prošnjo za azil. Dejansko praksa nekaterih držav članic, da odvzamejo prstne odtise ob vrnitvi po Dublinski uredbi, povzroča izkrivljanje statističnih podatkov o večkratnih prošnjah: ponovni odvzem in pošiljanje prstnih odtisov prosilca ob prihodu po premestitvi v skladu z Dublinsko uredbo napačno kaže, da je prosilec znova zaprosil za azil. Komisija namerava rešiti to težavo in je v svojem predlogu za spremembo Uredbe Eurodac uvedla zahtevo, da se premestitve ne smejo evidentirati kot nove prošnje za azil.

Razpredelnica 3 Priloge za vsako državo članico kaže število prošenj za azil, ki se ujemajo s številom prošenj za azil, predhodno evidentiranih v drugi („tuji zadetki“) ali isti državi članici („domači zadetki“)[18].

Presenetljivo je, da je bilo 38,8 % vseh večkratnih prošenj „domačih zadetkov“. V Belgiji, na Cipru, Češkem in Poljskem to število celo presega 50 %. Domači zadetki, ki se nanašajo na zadeve, ko oseba, ki je zaprosila za azil v državi članici, vloži novo prošnjo v isti državi članici, dejansko odražajo koncept naknadnih prošenj iz člena 32 Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah.

Tuji zadetki navajajo podatke o sekundarnem gibanju prosilcev za azil v EU. Ne glede na „logične“ poti med sosednjimi državami članicami je veliko število prosilcev za azil v Franciji (2 012) in Belgiji (959) pred tem vložilo prošnje na Poljskem, najvišje število tujih zadetkov pa je bilo ugotovljeno v Grčiji (300) in Italiji (208) pri preverjanju ujemanja s podatki o prosilcih za azil, prej evidentiranimi v Združenem kraljestvu. V slednjem primeru so tokovi simetrični, saj se znatno število zadetkov podatkov „kategorije 1“, ki jih je vneslo Združeno kraljestvo, pojavi v zvezi s podatki, ki jih je predložila Italija (726).

Zadetki „primerjave ujemanja podatkov kategorije 1 s podatki kategorije 2“

Ti zadetki prikazujejo poti, ki jih uporabijo osebe, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Evropske unije, preden zaprosijo za azil. Pri primerjavi s podatki iz prejšnjega leta je večina zadetkov med podatki, ki sta jih poslali Grčija in Italija, ter v precej manjšem obsegu med podatki Madžarske in Španije. Ob upoštevanju podatkov vseh držav članic v 65,2 % primerov osebe, prijete v zvezi z nezakonitim prehodom meje, ki se nato odločijo za vložitev prošnje za azil, to storijo v državi članici, ki ni tista, v katero so nezakonito vstopile. Rezultat tega je 20 363 prošenj, kar pomeni povečanje v primerjavi s prejšnjim letom, ko je bilo 35,6 % primerov „tujih zadetkov“, tj. 10 571 prošenj je bilo predloženih v državi članici, ki ni bila tista, v katero je oseba vstopila nezakonito.

Večina oseb, ki so nezakonito vstopile v EU preko Grčije, in nato potuje naprej (12 192), je namenjena predvsem na Norveško (2 223), v Združeno kraljestvo (1 805) ali Nemčijo (1 516). Osebe, ki nezakonito vstopijo v EU preko Italije, in potujejo naprej (6 398), gredo zlasti v Švico (1 422), na Nizozemsko (1 075), Norveško (1 041) ali Švedsko (911). Osebe, ki vstopijo preko Španije in prej ali slej potujejo naprej (544), najpogosteje potujejo v Francijo (254) ali Švico (118), tiste, ki vstopijo preko Madžarske, pa potujejo naprej (604) v glavnem v Avstrijo (150), Švico (80) ali Nemčijo (65).

Zadetki „primerjave ujemanja podatkov kategorije 3 s podatki kategorije 1“

Ti zadetki kažejo, kje so nezakoniti priseljenci prvič zaprosili za azil, preden so odpotovali v drugo državo članico. Vendar pa je treba upoštevati, da vnos podatkov „kategorije 3“ ni obvezen in da vse države članice ne uporabljajo sistematično možnosti za to preverjanje.

Na podlagi razpoložljivih podatkov je mogoče ugotoviti, da so kot v prejšnjih letih osebe, prijete zaradi nezakonitega bivanja v Nemčiji, pred tem najpogosteje zaprosile za azil na Švedskem ali v Avstriji, in da so osebe, prijete zaradi nezakonitega bivanja v Franciji, pred tem pogosto zaprosile za azil v Združenem kraljestvu ali v Italiji. Znatno število oseb, ki so za azil najprej zaprosile v Italiji, se nezakonito zadržuje na Norveškem, v Nemčiji, Franciji in na Nizozemskem. Zdi se, da se podobni tokovi pojavljajo iz Grčije, Španije in Malte proti Norveški, Nemčiji in Nizozemski. Vredno je omeniti, da je v povprečju okoli 25 % oseb, ki so se nezakonito zadrževale na ozemlju EU, pred tem zaprosilo za azil v eni od držav članic.

Zamude pri vnosu podatkov

Uredba Eurodac trenutno določa le zelo okviren rok za pošiljanje prstnih odtisov, kar lahko v praksi povzroči znatne zamude. To je odločilen problem, saj lahko zamuda pri pošiljanju da rezultate, ki so v nasprotju z načeli odgovornosti, določenimi v Dublinski uredbi. V prejšnjih letnih poročilih so bile poudarjene težave zaradi velikih zamud pri pošiljanju prstnih odtisov centralni enoti Eurodac po njihovem odvzemu, v poročilu o oceni pa je bila ta težava označena kot težava pri izvajanju.

V letu 2009 se je trend naraščanja iz prejšnjega leta nadaljeval in zamude pri prenosu podatkov so se na splošno dodatno povečale, tj. zamude pri pošiljanju prstnih odtisov centralni enoti Eurodac po njihovem odvzemu. Najdaljšo zamudo je imela Grčija[19] za prenos podatkov „kategorije 2“, in sicer 36,35 dni. Druge države članice z zelo velikimi zamudami so Romunija, Islandija, Združeno kraljestvo, Španija, Slovaška in Danska. Komisija mora ponovno poudariti, da lahko zamude pri pošiljanju podatkov privedejo do nepravilne opredelitve zadetkov s strani države članice, in sicer na dva različna scenarija, opisana v prejšnjih letnih poročilih: „napačni zadetki“[20] in „zgrešeni zadetki“[21].

Očitno je, da poslabšanje prakse pošiljanja prstnih odtisov pomeni večje število napačnih in zgrešenih zadetkov.

V letu 2009 je centralna enota odkrila 1 060 „zgrešenih zadetkov“, kar je 2,3-krat več kot v letu 2008 (450). Statistični podatki iz leta 2007 so pokazali samo 60 „zgrešenih zadetkov“. Presenetljivo je, da so za 99 % zgrešenih zadetkov iz leta 2009 krive zamude Grčije pri prenosu. V tem letu je bilo 290 „napačnih zadetkov“ (324 v letu 2008). 82,8 % teh zadetkov nastane zaradi zamud Danske pri prenosu. Na podlagi zgornjih rezultatov Komisija ponovno poziva države članice, naj storijo vse potrebno, da bodo svoje podatke takoj pošiljale v skladu s členoma 4 in 8 Uredbe Eurodac.

Kakovost vnosov podatkov

Leta 2009 je bila povprečna stopnja zavrnjenih vnosov podatkov za vse države članice 7,87 %, kar je rahlo več kot v prejšnjih letih (2008: 6,4 %; 2007: 6,13 %). V devetih državah članicah je stopnja zavrnjenih vnosov več kot 10-odstotna: Nizozemska (19,28 %), Malta, Estonija, Luksemburg, Finska, Švedska, Združeno kraljestvo, Francija in Nemčija. V 11 državah članicah je stopnja zavrnjenih vnosov nadpovprečna. Poudariti je treba, da stopnja zavrnitve ni odvisna od pomanjkljivosti tehnologije ali sistema. Vzroki za takšno stopnjo zavrnitve so predvsem slaba kakovost posnetkov prstnih odtisov, ki jih predložijo države članice, človeška napaka ali napačna konfiguracija opreme države članice pošiljateljice. Po drugi strani je treba upoštevati, da te številke v nekaterih primerih vključujejo več poskusov pošiljanja istih prstnih odtisov, potem ko jih je sistem zavrnil zaradi neustrezne kakovosti. Čeprav Komisija priznava, da je del zamud lahko posledica začasne nezmožnosti odvzemanja prstnih odtisov (poškodovane prstne konice ali drugo zdravstveno stanje, ki ovira pravočasen odvzem prstnih odtisov), pa znova poudarja težavo na splošno visokih stopenj zavrnitve, na katero je opozarjala že v prejšnjih letnih poročilih, in zadevne države članice poziva, naj zagotovijo posebno usposabljanje za nacionalne operaterje sistema Eurodac in pravilno konfigurirajo svojo opremo, da bi tako znižale stopnjo zavrnitve.

SKLEPNE UGOTOVITVE

Centralna enota Eurodac je v letu 2009 še naprej dosegala zelo zadovoljive rezultate glede hitrosti, uspešnosti, varnosti in stroškovne učinkovitosti.

Naraslo je tudi število „podatkov kategorije 1“, vnesenih v sistem Eurodac. Število vnosov „podatkov kategorije 2“ se je zmanjšalo za 50 %, število vnosov „podatkov kategorije 3“ pa povečalo za 12,7 %.

Še vedno prisotne pretirane zamude pri pošiljanju podatkov centralni enoti Eurodac ostajajo zaskrbljujoče.

Razpredelnica 1: Stanje vsebine podatkovne zbirke centralne enote Eurodac dne 31. 12. 2009

[pic]

Razpredelnica 2: Uspešni vnosi podatkov v centralno enoto Eurodac (leto 2009)

[pic]

Razpredelnica 3: Razporeditev zadetkov – ujemanje podatkov kategorije 1 s podatki kategorije 1 (leto 2009)

[pic]

Razpredelnica 4: Razporeditev zadetkov – ujemanje podatkov kategorije 1 s podatki kategorije 2 (leto 2009)

[pic]

Razpredelnica 5: Razporeditev zadetkov – ujemanje podatkov kategorije 3 s podatki kategorije 1 (leto 2009)

[pic]

Razpredelnica 6: Zavrnjeni vnosi podatkov v odstotkih (leto 2009)

[pic]

Razpredelnica 7: Povprečni čas med datumom odvzema prstnih odtisov in datumom, ko so bili ti poslani centralni enoti Eurodac (leto 2009)

[pic]

Razpredelnica 8: Napačni zadetki – ujemanje podatkov kategorije 1 s podatki kategorije 1 (leto 2009)

[pic]

Razpredelnica 9: Razporeditev zadetkov KAT1/KAT2, zgrešenih zaradi zamude pri pošiljanju KAT2 (leto 2009)

[pic]

Razpredelnica 10: Razporeditev zadetkov glede na blokirane podatke (člen 12 Uredbe ES št. 2725/2000) (leto 2009)

[pic]

Razpredelnica 11: Število posebnih iskanj kategorije 9 na državo članico (leto 2009)

[pic]

[1] UL L 316, 15.12.2000, str. 1.

[2] Člen 24(1) Uredbe Eurodac.

[3] COM(2009) 342 konč.

[4] Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema „Eurodac“ za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske uredbe, COM(2008) 825.

[5] Istočasno je bil sprejet predlog Sklepa Sveta o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema EURODAC, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol zaradi kazenskega pregona (COM(2009) 344 konč. z dne 10. septembra 2009), ki je z odpravo stebrne strukture z začetkom veljavnosti Pogodbe o delovanju Evropske unije postal brezpredmeten.

[6] Splošni opis centralne enote Eurodac in opredelitev različnih vrst vnosov podatkov, ki jih izvaja centralna enota, ter zadetkov, ki se lahko pojavijo, sta na voljo v prvem letnem poročilu o dejavnostih centralne enote Eurodac. Glej delovni dokument služb Komisije – Prvo letno poročilo Svetu in Evropskemu parlamentu o dejavnostih centralne enote Eurodac, SEC(2004) 557, str. 6.

[7] Vse države članice EU ter Norveška, Islandija in Švica uporabljajo Dublinsko uredbo in Uredbo Eurodac, zato pojem „države članice“, ki se uporablja v tem poročilu, zajema 30 držav, ki uporabljajo podatkovno zbirko Eurodac.

[8] Te storitve ne vključujejo le tistih storitev, ki jih neposredno zagotavlja centralna enota (npr. zmogljivost primerjave podatkov, shranjevanja podatkov itd.), ampak zajemajo tudi komunikacijske in varnostne storitve za pošiljanje podatkov med centralno enoto in nacionalnimi dostopnimi točkami.

[9] IDABC – Interoperabilno zagotavljanje evropskih e-vladnih storitev javnim upravam, podjetjem in državljanom. IDABC je program Skupnosti, ki ga upravlja Generalni direktorat Evropske komisije za informatiko.

[10] 31 % jih je opravila ista država članica, Francija.

[11] V Razpredelnici 2 iz Priloge so navedeni uspešni vnosi podatkov, razčlenjeni po vrstah uspešnih vnosov podatkov po državah članicah med 1. januarjem 2009 in 31. decembrom 2009.

[12] Prstni odtisi (popolni posnetki 10-prstnih odtisov) prosilcev za azil se hranijo za primerjavo s prstnimi odtisi drugih prosilcev za azil, ki so pred tem že vložili prošnjo v drugi državi članici. Isti podatki se primerjajo tudi s podatki „kategorije 2“ (glej spodaj). Podatki „kategorije 1“ se hranijo 10 let z izjemo nekaterih posebnih primerov, ki jih predvideva Uredba Eurodac (npr. o posamezniku, ki pridobi državljanstvo ene od držav članic), pri čemer se podatki zadevne osebe izbrišejo.

[13] Podatki o tujcih, ki so bili prijeti v zvezi z nezakonitim prehodom zunanje meje in ki niso bili zavrnjeni. Ti podatki (popolni posnetki 10-prstnih odtisov) so poslani izključno v hrambo za primerjavo s podatki prosilcev za azil, naknadno predloženimi centralni enoti. Ti podatki se hranijo dve leti z izjemo primerov, ki se izbrišejo takoj, ko posameznik prejme dovoljenje za prebivanje, zapusti ozemlje države članice ali pridobi državljanstvo ene od držav članic.

[14] „V skladu z zaščitnimi klavzulami iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah vsaka država članica nemudoma odvzame prstne odtise vseh prstov vsakemu tujcu, starejšemu od 14 let, ki so ga pristojni nadzorni organi prijeli zaradi ilegalne imigracije meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišel iz tretje države, in ki ga niso poslali nazaj .“

[15] In s tem primerjave podatkov o državljanih tretjih držav, prijetih zaradi nezakonitega zadrževanja na ozemlju države članice, s predhodno vnesenimi prstnimi odtisi prosilcev za azil.

[16] Podatki o tujcih, ki se nezakonito zadržujejo v državi članici. Ti podatki, ki se ne shranjujejo, se primerjajo s podatki o prosilcih za azil, shranjenimi v osrednji podatkovni zbirki. Pošiljanje podatkov te kategorije za države članice ni obvezno.

[17] V členu 11 je navedeno: „(…) Praviloma obstajajo razlogi za preverjanje, ali je tujec predhodno zaprosil za azil v drugi državi članici, kadar: (a) tujec izjavi, da je vložil prošnjo za azil, vendar ne pove, v kateri državi članici je to storil; (b) tujec ne prosi za azil, vendar nasprotuje temu, da bi ga vrnili v njegovo matično državo, ker trdi, da bi bil tam v nevarnosti, ali (c) poskuša kako drugače preprečiti, da bi ga odstranili, z zavračanjem sodelovanja pri ugotavljanju njegove istovetnosti, zlasti s tem, da ne pokaže svojih osebnih dokumentov ali pa pokaže ponarejene.“

[18] Statistika glede domačih zadetkov, navedena v razpredelnicah, ne ustreza nujno zadetkom, ki jih je prenesla centralna enota in so jih evidentirale države članice. Razlog za to je, da države članice ne uporabijo vedno možnosti, določene v členu 4(4), ki od centralne enote zahteva, da išče ujemanje z njihovimi lastnimi podatki, ki so že shranjeni v osrednji podatkovni zbirki. Celo če države članice ne uporabijo te možnosti, mora centralna enota zaradi tehničnih razlogov vedno opraviti primerjavo z vsemi podatki (domačimi in tujimi), shranjenimi v centralni enoti. V teh konkretnih primerih bo, čeprav obstaja ujemanje z nacionalnimi podatki, centralna enota preprosto odgovorila „ni zadetkov“, ker država članica ni prosila za primerjavo predloženih podatkov s svojimi lastnimi podatki.

[19] Letno povprečje zamud pri pošiljanju ene kategorije podatkov države članice z največjimi zamudami.

[20] Po scenariju t.i. „ napačnega zadetka “ državljan tretje države vloži prošnjo za azil v državi članici A, katere organi mu odvzamejo prstne odtise. Medtem ko ti prstni odtisi čakajo na pošiljanje v centralno enoto (vnos podatkov kategorije 1), je lahko ista oseba že vstopila v drugo državo članico B in ponovno zaprosila za azil . Če država članica B pošlje prstne odtise prva, se prstni odtisi, ki jih je poslala država članica A, v osrednji podatkovni zbirki evidentirajo pozneje kot prstni odtisi, ki jih je poslala država članica B. Posledica tega je zadetek iz podatkov, ki jih je poslala država članica B, namesto iz podatkov, ki jih je poslala država članica A. Država članica B bi bila tako določena za odgovorno namesto države članice A, če je bila prošnja za azil vložena najprej.

[21] Po scenariju t.i. „ zgrešenega zadetka “ je državljan tretje države prijet v zvezi z nezakonitim prehodom meje in njegove prstne odtise odvzamejo organi države članice A, v katero je vstopil. Medtem ko ti prstni odtisi čakajo na pošiljanje v centralno enoto (vnos podatkov kategorije 2), je lahko ista oseba že vstopila v drugo državo članico B in vložila prošnjo za azil . V tem primeru ji prstne odtise odvzamejo organi države članice B. V tem primeru ji prstne odtise odvzamejo organi države članice B. Če država članica B pošlje prstne odtise (vnos podatkov kategorije 1) prva, centralna enota najprej evidentira vnos podatkov kategorije 1, zato bi prošnjo obravnavala država članica B namesto države članice A. Če podatki kategorije 2 prispejo pozneje, bo zadetek dejansko zgrešen, saj podatki kategorije 2 še niso na voljo za iskanje.