52010DC0250




[pic] | EVROPSKA KOMISIJA |

Bruselj, 12.5.2010

COM(2010) 250 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU SVETU, SVETU, EVROPSKI CENTRALNI BANKI, EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Okrepitev usklajevanja ekonomskih politik

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU SVETU, SVETU, EVROPSKI CENTRALNI BANKI, EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Okrepitev usklajevanja ekonomskih politik

„Upravljanje euroobmočja in usklajevanje ekonomskih politik je treba izboljšati. To zahteva poglobitev in širitev mehanizmov gospodarskega nadzora za vodenje fiskalne politike skozi cikel in dolgoročno ter hkrati za odpravo razlik v rasti, inflaciji in konkurenčnosti.“ (Sporočilo Komisije „EMU@10: dosežki in izzivi po desetih letih obstoja ekonomske in monetarne unije“ – 7. maj 2008 – IP/08/716)

I. Uvod

Svetovna gospodarska kriza je postavila na preizkušnjo sedanje mehanizme usklajevanja ekonomskih politik v Evropski uniji in razkrila šibke točke. Delovanje ekonomske in monetarne unije je bilo izpostavljeno posebnim obremenitvam, saj se temeljna pravila in načela pred tem niso spoštovala. Obstoječi postopki nadzora niso dovolj obsežni. V tem sporočilu so predlagani ukrepi, ki jih je treba sprejeti kratkoročno na podlagi Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) za izboljšanje stanja.

S takšno gospodarsko krizo, kot je zadnja, se naša generacija še ni srečala. Izničila je stalno gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest, ki smo jima bili priča v zadnjem desetletju, in razkrila nekatere temeljne pomanjkljivosti v našem gospodarstvu. Zaradi fiskalnih in drugih makroekonomskih neravnovesij, ki so se nakopičila v letih pred krizo, je bilo gospodarstvo EU ranljivo, ko je prišlo do svetovne finančne krize in upada gospodarske rasti. Naše javne finance so bile močno prizadete, saj so primanjkljaji v povprečju znašali 7 % BDP, dolgovi pa več kot 80 % BDP, kar je očitno nad referenčnima vrednostma 3 % in 60 % iz Pogodbe.

Visoke stopnje javnega dolga ne morejo trajati neomejen čas. Izvajanje strategije Evropa 2020, ki jo je marca sprejel Evropski svet, mora temeljiti na verodostojni izhodni strategiji. EU čakajo v prihodnjih letih veliki izzivi – potrebna je fiskalna konsolidacija in hkrati je treba doseči višjo trajnostno rast. Pakt za stabilnost in rast zagotavlja pravi okvir za pravilen izhod iz krize. Da pa bi podprli potencial gospodarske rasti EU in trajnost naših socialnih modelov, je treba pri konsolidaciji javnih financ določiti prednostne naloge in sprejeti težke odločitve: usklajevanje na ravni EU bo bistveno pri tej nalogi in bo pomagalo odpravljati učinke prelivanja.

Nedavna finančna kriza in pritisk na finančno stabilnost v Evropi sta do zdaj najbolj izrazito poudarila medsebojno odvisnost gospodarstev EU, zlasti v euroobmočju. Državam članicam je pomagalo, da so članice EU z notranjim trgom s 500 milijoni ljudmi in skupno valuto šestnajstih držav članic. Obstoječi instrumenti in metode usklajevanja so EU dale možnost, da združi svoja prizadevanja za oživitev in premaga krizo, česar nobena država članica ne bi zmogla sama. Toda te nedavne izkušnje so tudi pokazale, da so v sedanjem sistemu vrzeli in pomanjkljivosti ter da so potrebni močnejše in pravočasnejše usklajevanje politik, dodatni mehanizmi preprečevanja in popravljanja ter sistem za reševanje kriz za države članice v euroobmočju.

Za rešitev neposrednih potreb krize so bili sprejeti nujni ukrepi, ki so dosegli vrh 9. maja, ko je Svet za ekonomske in finančne zadeve na izrednem srečanju na podlagi predloga Komisije sklenil uvesti evropski stabilizacijski mehanizem in se strinjal s trdno zavezo k pospešeni fiskalni konsolidaciji, kjer je to utemeljeno. Iz teh dogodkov se moramo veliko naučiti in sprejeti ukrepe za okrepitev sistema gospodarskega upravljanja v EU v prihodnosti. Komisija v tem sporočilu predstavlja tristebrni pristop za okrepitev usklajevanja ekonomskih politik. Večina predlogov se nanaša na celotno EU, za euroobmočje pa se na podlagi člena 136 Pogodbe o delovanju Evropske unije predlaga pristop, ki vsebuje večje zahteve.

Komisija podarja, kako pomembno je v celoti izkoristiti instrumente nadzora, ki so na voljo na podlagi Pogodbe. Obstoječe instrumente bi bilo treba po potrebi spremeniti in dopolniti. V sporočilu se poziva k večjemu spoštovanju Pakta za stabilnost in rast ter razširitvi nadzora na makroekonomska neravnovesja. V ta namen se predlaga uvedba „evropskega semestra“ za usklajevanje ekonomskih politik, da bi imele države članice korist od pravočasne uskladitve na evropski ravni, ko pripravljajo svoje programe za stabilnost in konvergenčne programe, vključno s proračuni in nacionalnimi programi reform. Poleg tega so v sporočilu opisana načela, ki bi morala podpirati zanesljiv okvir za krizno upravljanje za države članice euroobmočja.

To so ambiciozne in potrebne ideje, o katerih želi Komisija pridobiti mnenja držav članic, Evropskega parlamenta in zainteresiranih strani. Komisija bo v prihodnji mesecih predstavila zakonodajne predloge za izvajanje teh idej.

II. SVETOVNA FINANčNA KRIZA JE RAZKRILA IN POVEčALA IZZIVE EVROPSKEGA GOSPODARSTVA

Javni dolg se v zadnjem desetletju ni dovolj znižal. Premalo se je prizadevalo za fiskalno konsolidacijo, zlasti v obdobju dobrih gospodarskih razmer. V nekaterih državah članicah so prihodke začasno povečale dejavnosti, ki prinašajo visoke davčne prihodke ter ki jih je spodbujal netrajnostni razcvet na področju nepremičnin, gradbeništva in finančnih storitev. Ko so se ta makrofinančna neravnovesja zaradi krize nenadoma popravila, so davčni prihodki v zadevnih državah članicah padli in razkrili, da je osnovno fiskalno stanje veliko slabše, kot je bilo pričakovano. V javnih proračunih v Evropski uniji, ki so bili leta 2007 blizu ravnovesja (–0,8 % BDP v EU in –0,6 % v euroobmočju), naj bi bil v letu 2010 primanjkljaj v višini skoraj 7 % BDP. Javni dolg se še vedno povečuje. Glede na zadnje napovedi služb Komisije bo javni dolg v letu 2011 dosegel 84 % BDP (88 % v euroobmočju), kar bo izničilo rezultate konsolidacije v zadnjih dvajsetih letih. Obsežne pogojne obveznosti, ki so povezane s finančnimi ukrepi za reševanje in znašajo naslednjih 25 odstotnih točk BDP v EU, so dodaten vir zaskrbljenosti, ki povečuje že dolgo obstoječe fiskalne izzive, povezane s staranjem prebivalstva.

Druga makroekonomska in finančna neravnovesja so povečala občutljivost zlasti gospodarstva v euroobmočju. Stalne razlike v konkurenčnosti in makroekonomska neravnovesja v euroobmočju pomenijo tveganje za delovanje ekonomske in monetarne unije. Nizki stroški financiranja v letih pred krizo so spodbujali napačno razporejanje virov za pogosto nizko produktivne namene, kar je privedlo do netrajnostnih ravni potrošnje, nepremičninskih balonov ter kopičenja zunanjega in notranjega dolga v nekaterih državah članicah. Razlike v konkurenčnosti so neposredno pred krizo dosegle najvišjo raven do zdaj. Po uravnoteženem stanju v letu 1999 so se presežki na tekočem računu v euroobmočju stalno povečevali in leta 2007 dosegli 7,7 % BDP, medtem ko se je skupni primanjkljaj euroobmočja s 3,5 % v letu 1999 povečal na 9,7 % BDP v letu 2007[1]. Gospodarska in finančna kriza je privedla do delnega ponovnega uravnoteženja tekočih računov. To uravnoteženje pa je samo delno strukturno. Da bi dosegli potrebno prilagoditev stroškov in plač, strukturne reforme ter prerazporeditev delovnih mest in kapitala, je potrebna temeljita preusmeritev politik.

V Grčiji je nenavadna kombinacija ohlapne fiskalne politike, nezadostnega odziva na vse večja neravnovesja, strukturnih pomanjkljivosti in napačnih statističnih poročil povzročila do zdaj največjo državno dolžniško krizo. Jasno je postalo, da je osnovno stanje javnih financ delno posledica napačnega sporočanja podatkov v preteklosti, dejansko pa je v glavnem posledica neustrezne fiskalne politike. Čeprav so te razmere delno posledica pomanjkljivosti v obstoječem okviru gospodarskega nadzora, pa jasno poudarjajo, kako pomembno je zagotoviti dejansko spoštovanje pravil. Zaradi izredne državne dolžniške krize, za katero euroobmočje ni imelo na voljo nobenega instrumenta za izboljšanje razmer, so se države članice dogovorile o paketu ukrepov za ohranitev finančne stabilnosti v Evropi[2]. Namen tega sporočila je odločno okrepiti naš mehanizem nadzora, da se nobena država članica ne bi nikoli več znašla v takem položaju. Toda kriza poudarja tudi potrebo po ustreznih orodjih za obvladovanje razmer, ki ogrožajo finančno stabilnost euroobmočja.

III. IZBOLJšEVANJE USKLAJEVANJA EKONOMSKIH POLITIK

III.1 Boljše spoštovanje Pakta za stabilnost in rast ter temeljitejše usklajevanje fiskalne politike

Pravila in načela Pakta za stabilnost in rast so pomembna in veljavna. Kljub paktu pa države članice v času dobrih gospodarskih razmer niso ustvarile ustreznih varoval. Okrepitev preventivnega elementa proračunskega nadzora mora biti sestavni del tesnejšega usklajevanja fiskalne politike. Izboljšati je treba tudi spoštovanje pravil in več pozornosti nameniti vzdržnosti javnih financ.

Priprava in ocenjevanje programov za stabilnost in konvergenčnih programov je osrednja točka preventivnega dela v okviru pakta. Njun učinek in učinkovitost je treba odločno povečati z okrepitvijo predhodne dimenzije procesa in zagotovitvijo, da bo imela dejanski učinek. Predhodna dimenzija je obravnavana v nadaljevanju (v oddelku III.3) s predstavitvijo „evropskega semestra“. Slednje, in sicer dejanski učinek, bi se lahko uresničilo na primer z vključitvijo možnosti uvedbe vlog, ki prinašajo obresti, v primeru neustreznih fiskalnih politik, ko države članice v času dobrih gospodarskih razmer ne dosegajo dovolj velikega napredka pri svojih srednjeročnih proračunskih ciljih. To bi zahtevalo spremembo v sekundarni zakonodaji.

Nacionalni fiskalni okviri morajo bolje odražati prednostne naloge proračunskega nadzora EU . Države članice bi bilo treba spodbujati k vključitvi cilja zdravih javnih financ iz Pogodbe v nacionalno zakonodajo. Nacionalni fiskalni okvir je sklop elementov, ki tvorijo podlago nacionalnega fiskalnega upravljanja, tj. državni institucionalni okvir politike, ki določa oblikovanje fiskalne politike na nacionalni ravni. Da bi pojasnili dopolnjevanje fiskalnega okvira EU in nacionalnih fiskalnih okvirov, bi lahko s pravno zavezujočimi instrumenti natančneje opredeliti obveznost držav članic iz Protokola št. 12 PDEU, da imajo vzpostavljene proračunske postopke, ki zagotavljajo, da izpolnjujejo svoje obveznosti iz Pogodbe v zvezi s proračunsko disciplino. S temi instrumenti bi se na primer zahtevalo, da nacionalni okviri odražajo postopke večletnega proračunskega načrtovanja, da se zagotovi doseganje srednjeročnih proračunskih ciljev.

Postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem je temelj korektivnega dela Pakta za stabilnost in rast. Vendar korektivni element postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem prepozno dobiva svojo vlogo, da bi državam članicam zagotovil prave spodbude za reševanje fiskalnih neravnovesij že ob njihovem nastajanju. Delovanje postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem bi se lahko izboljšalo s pospešitvijo postopkov, zlasti za države članice, ki večkrat kršijo pakt. To bo zahtevalo spremembe v sekundarni zakonodaji.

Javnemu dolgu in vzdržnosti je treba dati večji pomen. Nedavni dogodki so poudarili občutljivost držav članic, ki morajo odplačati zelo velik javni dolg, in tudi potencialno negativne čezmejne posledice. Visoka zadolženost obremenjuje srednje- in dolgoročne možnosti za rast ter zmanjšuje zmožnost vlad za vodenje verodostojnih proticikličnih politik, ko so najbolj potrebne. To velja zlasti zaradi vse večjih tveganj za vzdržnost javnih financ, ki med drugim izhajajo iz nedavnih paketov ukrepov za reševanje bank in staranja prebivalstva.

Merilo glede dolga iz postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem je treba učinkovito izvajati. V postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem bi se morala bolje upoštevati povezanost dolga in primanjkljaja, da bi se tako povečale spodbude za preudarno politiko. Proti državam članicam z deležem dolga nad 60 % BDP je treba začeti postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem, če dolga v danem predhodnem obdobju ne zmanjšajo za ustrezno referenčno vrednost. Komisija in Svet bi zlasti morala oceniti, ali je proračunski primanjkljaj v skladu s stalnim in znatnim zmanjšanjem javnega dolga. Fiskalna tveganja, ki izhajajo iz eksplicitnih in implicitnih obveznosti, je treba upoštevati kot pomemben dejavnik. Sorazmerno bi morala biti prekinitev postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem za države članice z dolgom, ki presega prag 60 % BDP, odvisna od ocene napovedanih razvojev dolga in s tem povezanih tveganj. Ta pristop je popolnoma v skladu s členom 126 PDEU in bi zahteval nekaj sprememb v sekundarni zakonodaji.

Za zagotovitev boljšega spoštovanja pravil Pakta za stabilnost in rast bi bilo treba nameniti več pozornosti uporabi proračunskih sredstev EU . Začasna ustavitev plačil iz Kohezijskega sklada, do katerih je upravičeno samo omejeno število držav članic, pride trenutno v poštev šele na poznejši stopnji postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem (člen 126(8) PDEU).

Pri pripravljanju odločitev o naslednjem finančnem okviru bi bilo treba razmisliti o tem, da bi se odhodki iz proračuna EU razširjeno in bolj pravočasno uporabili kot spodbuda za spoštovanje pravil. Cilj bi moral biti določitev pravičnih, pravočasnih in učinkovitih spodbud za spoštovanje pravil Pakta za stabilnost in rast. Ko bi se ugotovilo, da obstaja čezmerni primanjkljaj (v skladu s členom 126(6) PDEU), bi se lahko pogojevanje okrepilo in od držav članic zahtevalo, da prerazporedijo sredstva in jih namenijo za izboljšanje kakovosti javnih financ.

Kohezijska politika bi morala imeti jasnejšo vlogo pri podpiranju ukrepov držav članic za odpravo strukturnih pomanjkljivosti in izzivov v zvezi s konkurenčnostjo. V prihajajočem petem kohezijskem poročilu bodo predstavljeni predlogi v zvezi s tem, zlasti za krepitev institucionalne zmogljivosti in večanje učinkovitosti javnih uprav.

Med sedanjim finančnim okvirom bi bilo treba v primeru ponavljajočih kršitev pakta strožje in v skladu s pravili uporabljati obstoječo klavzulo o začasni ustavitvi plačil iz Kohezijskega sklada.

Izboljšanje delovanja obstoječih mehanizmov Pakta za stabilnost in rast:

- z boljšim prehodnim usklajevanjem je treba povečati učinkovitost ocen programov za stabilnost in konvergenčnih programov;

- v nacionalnih fiskalnih okvirih je treba bolje upoštevati prednostne naloge proračunskega nadzora EU.

Zmanjševanje visokega javnega dolga in zaščita dolgoročne fiskalne vzdržnosti:

- merilu iz Pogodbe glede dolga je treba dati nov in večji pomen;

- bolje je treba upoštevati povezanost dolga in primanjkljaja.

Boljše spodbude in kazni v zvezi s spoštovanjem pravil iz Pakta za stabilnost in rast:

- vloge, ki prinašajo obresti, v primeru neustreznih fiskalnih politik;

- strožja in bolj pogojena uporaba odhodkov EU za zagotovitev boljšega spoštovanja pravil Pakta za stabilnost in rast;

- hitrejša obravnava in strožja uporaba uredbe o Kohezijskem skladu pri ponavljajočih kršitvah pakta.

III.2. Širši nadzor makroekonomskega razvoja in razvoja konkurenčnosti v euroobmočju

V središču celovite strategije EU za rast in delovna mesta Evropa 2020 so makrofinančna in strukturna neravnovesja. Evropa 2020 je ambiciozna in celovita strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast gospodarstva EU. Zaradi krize je nov poudarek na reševanju šibkih točk Evrope pri nadzoru makroekonomskih in strukturnih izzivov. Ob upoštevanju globoke gospodarske in finančne medsebojne povezanosti v euroobmočju ter njenega vpliva na enotno valuto strategija Evropa 2020 zahteva izdelavo posebnega okvira politike za euroobmočje za reševanje širših makroekonomskih neravnovesij[3]. V skladu s tem je Evropski svet marca 2010 pozval Komisijo, naj do junija 2010 predstavi predloge za okrepitev usklajevanja v euroobmočju in pri njih uporabi nove instrumente za gospodarsko usklajevanje iz člena 136 Pogodbe (PDEU).

Kopičenje velikih in dalj časa obstoječih makroekonomskih neravnovesij med državami članicami euroobmočja lahko zmanjša kohezivnost euroobmočja ter ovira nemoteno delovanje ekonomske in monetarne unije. Da bi preprečili nastanek resnih neravnovesij v euroobmočju, je torej treba poglobiti analizo, gospodarski nadzor pa razširiti preko proračunskega vidika na druga makroekonomska neravnovesja, vključno z razvojem konkurenčnosti in temeljnimi strukturnimi izzivi. Predlaga se, da se strokovni pregled makroekonomskih neravnovesij, ki ga zdaj izvaja Euroskupina, nadgradi na podlagi člena 136 PDEU v strukturiran nadzorni okvir za države članice euroobmočja. Ta okvir bo zajemal poglobljen nadzor, zahtevnejše usklajevanje politike in strožje spremljanje, kot je predvideno v strategiji Evropa 2020 za vse države članice EU. Tako kot pri fiskalnem okviru EU, ki prav tako velja za vse države članice EU, bi za države članice euroobmočja veljala strožja pravila.

Nadzor bo zajemal „preglednico stanja“, iz katere bo razvidno, kdaj je treba ukrepati. „Preglednica stanja“, v kateri bi bil prikazan zunanji in notranji razvoj, bi bila določena in bi se redno spremljala. Zajemala bi ustrezen sklop kazalcev in med drugim odražala razvoj v zvezi s tekočimi računi, neto tujimi pozicijami, produktivnostjo, stroški dela na enoto, zaposlovanjem, realnim efektivnim menjalnim tečajem, javnim dolgom, posojili in cenami premoženja v zasebnem sektorju. Zlasti bi bilo pomembno, da se hitre rasti cen premoženja in prekomerne rasti posojil odkrijejo na zgodnji stopnji, da se je pozneje mogoče izogniti dragim popravkom fiskalnih in zunanjih neravnovesij. Ta analiza bi bila podlaga za oblikovanje priporočil za preventivne ali popravljalne ukrepe v zadevnih državah članicah.

Kar zadeva euroobmočje, bo Komisija ocenila tudi razvoj celotnih makroekonomskih neravnovesij in obetov. Komisija bi ocenila tveganje vseh možnih oblik makroekonomskih neravnovesij, ki ogrožajo pravilno delovanje euroobmočja, pri čemer bi euroobmočje obravnavala kot celoto in po posameznih državah. V takem primeru bi opravila bolj poglobljeno analizo osnovnega tveganja nastajajočih neravnovesij. Ta analiza bo podlaga za usmeritve politike. Svet, kjer glasujejo samo člani euroobmočja, bi zadevne države članice pozval, da sprejmejo potrebne ukrepe za izboljšanje stanja. Če države članice ne bi v predpisanem roku sprejele ustreznih ukrepov za zmanjšanje prekomernih neravnovesij, bi lahko Svet z namenom zagotovitve pravilnega delovanja ekonomske in monetarne unije povečal nadzor nad zadevno državo članico in se na predlog Komisije odločil izdati natančna priporočila glede ekonomske politike. Komisija bi po potrebi izkoristila možnost, da za državo članico euroobmočja neposredno izda zgodnja opozorila. Priporočila bi se lahko naslovila tudi na celotno euroobmočje, če in ko bi bilo to ustrezno.

Lahko se izkaže, da so preventivni in popravljalni ukrepi potrebni na številnih različnih področjih politike, da lahko učinkovito vplivajo na makroekonomska neravnovesja in njihove osnovne strukturne vzroke. Drugače kot pri zmanjševanju čezmernih primanjkljajev imajo ekonomske politike navadno samo posreden in zapoznel učinek na razvoj zunanjih neravnovesij. Zato bi lahko politična priporočila, odvisno od posebnih izzivov zadevnega gospodarstva, zadevala prihodkovno in odhodkovno stran fiskalne politike (v okviru Pakta za stabilnost in rast), saj je kriza pokazala, da je tudi razvoj v zvezi s sestavo prihodkov države pomemben kazalnik morebitnih neravnovesij. V zvezi s tem bi lahko priporočila zadevala delovanje trga dela ter trga proizvodov in storitev v skladu s širšimi smernicami ekonomske politike in smernicami za zaposlovanje. Obravnavati bi morala tudi vidike skrbnosti in varnosti na makro ravni, da se prepreči ali omeji prekomerna rast posojil ali pretirano spreminjanje cen premoženja v skladu z bodočo analizo Evropskega odbora za sistemska tveganja.

Krepitev in širitev nadzora makroekonomskega razvoja v euroobmočju: na podlagi strategije Evropa 2020 izdelati okvir za okrepljen in širši makroekonomski nadzor nad državami članicami euroobmočja v obliki uredbe na podlagi člena 136 PDEU; izdelati preglednico kazalcev za ugotavljanje alarmnih pragov za resna neravnovesja; oblikovati priporočila za posamezne države; uporabiti formalne akte Sveta, pri čemer v konfiguraciji euroobmočja glasuje Svet. |

- III.3. Celostno usklajevanje ekonomske politike v EU: „evropski semester“

Da bi dosegli bolj celosten nadzor ekonomskih politik, je bila v okviru pobude Evropa 2020 predlagana časovna uskladitev ocene fiskalnih in strukturnih politik držav članic EU. Rezultat širšega makroekonomskega nadzora bi se moral upoštevati tudi pri oblikovanju priporočil glede fiskalne politike v okviru Pakta za stabilnost in rast. Zlasti pojav precejšnjih makroekonomskih neravnovesij lahko zahteva ambicioznejše proračunske cilje. Podobno bi Komisija, ko bi ocenjevala tveganje resnih neravnovesij in se odločala o ustreznem političnem odzivu, upoštevala zadevne prispevke Evropskega odbora za sistemska tveganja. Opozorila in priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja, naslovljena na eno ali več držav članic, bi se štela za zadevo skupnega pomena, hkrati pa bi to pomenilo ustrezen skupni pritisk, da se sprejmejo ukrepi za odpravo pomanjkljivosti. S ciklom celostnega nadzora v okviru „evropskega semestra“ bi morali omogočiti sinergije in skladnost med različnimi področji gospodarskega nadzora.

Preprečevanje je učinkovitejše od popravljanja. Sedanji cikel gospodarskega nadzora sestavlja predvsem naknadna ocena, kako ekonomske politike ustrezajo pravilom Pakta za stabilnost in rast in širšim smernicam ekonomskih politik. Predhodna razsežnost proračunskega in gospodarskega nadzora, ki zdaj manjka, bi omogočila oblikovanje pravih napotkov, v katerih bi bil upoštevan evropski vidik, in nato njihovo vključitev v domače oblikovanje politike. Pravočasno oblikovanje priporočil za posamezne države bi bilo v korist vsem vidikom nadzora – fiskalnemu, makroekonomskemu in strukturnemu.

S sistemom pravočasnih strokovnih pregledov nacionalnih proračunov bi se odkrivala neskladnosti in nastajajoča neravnovesja. Pogoj za zagotavljanje resničnih in točnih podatkov bi bil okrepitev mandata Eurostata, da lahko revidira nacionalne statistične podatke, v skladu z nedavnimi predlogi Komisije. Ta predlog mora kar se da hitro začeti veljati, saj se bo z njim izboljšala kakovost poročanja o javnih financah. Če bi se fiskalna neravnovesja začela reševati že med nastajanjem, bi jih bilo lažje obrniti in bi preprečili, da bi se razvila v resno tveganje za makroekonomsko stabilnost in fiskalno vzdržnost. Programi za stabilnost in konvergenčni programi bi se morali predložiti v prvi polovici leta in ne proti koncu leta, kot je sedanja praksa. Pravočasen strokovni pregled, pri katerem bi se v celoti spoštovale posebne pravice nacionalnih parlamentov, bi predvideval napotke za pripravo nacionalnih proračunov v prihodnjem letu.

Horizontalno oceno fiskalne naravnanosti za euroobmočje bi bilo treba opraviti na podlagi nacionalnih programov za stabilnost in napovedi Komisije. Posebno pozornost je treba skupni naravnanosti nameniti v primerih resnih gospodarskih težav v euroobmočju, ko bi pomembni ukrepi fiskalne politike, ki jih sprejmejo posamezne države članice, verjetno vplivali na druge države članice. Če so v proračunskih načrtih za prihodnje leto očitne pomanjkljivosti, bi se lahko priporočila sprememba načrta. Euroskupina bi morala imeti v tem novem sistemu z okrepljenim usklajevanjem odločilno vlogo, po potrebi pa bi morala uporabiti formalne odločitve, predvidene v Lizbonski pogodbi.

„Evropski semester“ bi moral zajemati nadzorni cikel proračunskih in strukturnih politik. Pričel bi se na začetku leta s horizontalnim pregledom, pri katerem bi Evropski svet na podlagi analitičnega prispevka Komisije opisal glavne gospodarske izzive, ki čakajo EU in euroobmočje, ter izdelal strateške napotke glede politik. Države članice bi ugotovitve te horizontalne razprave upoštevale pri pripravi programov za stabilnost in konvergenčnih programov ter programov nacionalnih reform. Programi za stabilnost, konvergenčni programi in programi nacionalnih reform bi se izdali istočasno in tako bi se lahko vpliv reform na rast ter fiskalni vpliv reform upoštevala v proračunski strategiji in ciljih. Ob upoštevanju vseh nacionalnih pravil in postopkov bi se države članice tudi spodbujalo, da pred predložitvijo programov za stabilnost, konvergenčnih programov in programov nacionalnih reform za namen večstranskega nadzora na ravni EU v ta postopek vključijo svoje nacionalne parlamente. Svet bi nato na podlagi ocene Komisije svojo oceno in napotke predložil takrat, ko so pomembne proračunske odločitve še v pripravljalni fazi na nacionalni ravni. Pri tem bi moral biti ustrezno vključen Evropski parlament.

„Evropski semester“ za boljše predhodno celostno usklajevanje fiskalne politike:

- uskladitev predložitve programov za stabilnost, konvergenčnih programov in programov nacionalnih reform ter razprav o njih, da se oceni splošno gospodarsko stanje in izboljša časovna usklajenost z nacionalnimi proračunskimi cikli;

- zagotovitev učinkovitega in pravočasnega svetovanja Evropskega sveta in Sveta na podlagi ocene Komisije glede politike;

(učinkovitejši celosten nadzor, ki izkorišča vse prednosti strokovnega pregleda.

III.4. Zanesljivejši okvir za krizno upravljanje za države članice euroobmočja

Grška kriza je pokazala, da je potreben zanesljiv okvir za krizno upravljanje držav članic euroobmočja.

Finančne težave ene države članice lahko dejansko ogrozijo makrofinančno stabilnost celotnega euroobmočja. Kriza je pokazala, da je treba zgoraj obravnavane instrumente za nadzor, preprečevanje in prilagoditev dopolniti z zanesljivim okvirom za krizno upravljanje. Plačilnobilančna pomoč EU je pomenila ključno podporo državam nečlanicam euroobmočja, ki so se znašle v finančnih težavah. Negotovost glede razpoložljivosti finančne pomoči Grčiji ter pogojev in načinov nudenja je povečala širjenje negativnih vplivov na druge države članice in ogrozila finančno stabilnost celotnega euroobmočja.

Za srednje- in dolgoročno ohranitev finančne stabilnosti euroobmočja je potreben jasen in verodostojen sklop postopkov za zagotovitev finančne podpore državam članicam euroobmočja v hudih finančnih težavah.

Okvir za dobro zasnovano pogojno finančno pomoč bi moral okrepiti finančno stabilnost celotnega euroobmočja, hkrati pa preprečiti moralno tveganje. V jedru mehanizma za reševanje krize v euroobmočju so strožji pogoji in obrestne mere, ki spodbujajo vračanje k tržnemu financiranju, hkrati pa zagotavljajo učinkovitost finančne podpore. Kadar preprečevanje krize ni uspešno in se to pokaže v objektivni potrebi po financiranju, bi se pomoč uporabila kot izhod v sili, da se zaščiti finančna stabilnost celotnega euroobmočja. Spremljal bi jo podroben in zahteven program političnih pogojev, ki bi zagotavljali, da se v obdobju zagotavljanja pomoči izvedejo potrebne (fiskalne in strukturne) prilagoditve, ki bi zagotovile dolgoročno plačilno sposobnost in omogočile čim hitrejšo vrnitev k tržnemu financiranju.

Finančna pomoč bi morala biti v obliki posojila. Posojilo državi članici euroobmočja – za razliko od prevzema njenega dolga – ni v nasprotju s členom 125 PDEU. Politični program in pogoji bi morali biti določeni v členu 136 PDEU. Izkušnje s plačilnobilančno pomočjo EU za države nečlanice euroobmočja so pokazale, da je enoten okvir, v katerem EU izdaja dolg za financiranje nujnih posojil, dobra kombinacija razmeroma učinkovitega upravljanja in političnega nadzora Sveta.

Politični pogoji morajo biti v prvi vrsti namenjeni reševanju temeljnih neravnovesij v prizadeti državi članici, da se zagotovi nemoteno delovanje ekonomske in monetarne unije. Pogoji bi navadno zajemajo ustrezno kombinacijo fiskalne konsolidacije in krepitve fiskalnega upravljanja, vključno z davčnimi politikami, stabilizacijo finančnega sektorja, če težave finančnega sektorja povzročajo težave na področju javnih financ, in obsežnejšimi politični ukrepi, da se ponovno vzpostavita makroekonomska stabilnost in zunanjegospodarska uspešnost. Poleg proračunskega vidika bi bilo treba dati prednost reševanju makroekonomskih neravnovesij, vključno z razvojem konkurenčnosti in temeljnimi strukturnimi izzivi. To bo zahtevalo temeljitejši nadzor, zahtevnejše usklajevanje politike in strožje spremljanje za zagotovitev, se bodo potrebne strukturne reforme hitro izvedle.

Svet za ekonomske in finančne zadeve je na podlagi predloga Komisije 9. maja sprejel sklep o vzpostavitvi začasnega evropskega stabilizacijskega mehanizma za reševanje neposrednih potreb krize. To je bil del večjega paketa, vključno z jasnimi zavezami za fiskalno konsolidacijo, če je utemeljena, in vključitev MDS v okviru njegovih mehanizmov v skladu z nedavno sprejetimi evropskimi programi.

Ta mehanizem je bil oblikovan kot odziv na trenutne izjemne okoliščine in vsebuje finančno pomoč v višini do 500 milijard EUR. Za finančno pomoč bodo veljali strogi pogoji v okviru skupne podpore EU/MDS ter se bo zagotavljala pod pogoji, podobnimi pogojem MDS. Mehanizem se bo financiral iz dveh dopolnilnih virov. S prvim, ki temelji na uredbi Sveta na podlagi člena 122(2), se lahko da na voljo do 60 milijard EUR. Poleg tega so države članice euroobmočja pripravljene dopolniti ta sredstva prek medvladnega sporazuma s pomočjo namenske družbe. Namenska družba bi vzela posojila s finančnimi jamstvi sodelujočih držav članic v višini največ 440 milijard EUR.

Ta mehanizem v glavnem spoštuje osnovna načela stalnega zanesljivega mehanizma reševanja krize . Zato Komisija meni, da mora biti zdaj glavna prednostna naloga, da ta mehanizem začne v celoti delovati. Komisija namerava na podlagi izkušenj s tem mehanizmom v srednjem ali dolgem roku predlagati stalni mehanizem za reševanje krize.

IV. NASLEDNJI KORAKI

Komisija bo v skladu s svojimi pristojnostmi na podlagi Pogodbe pripravila predloge reforme, predstavljene v tem sporočilu. Meni, da je treba pri programu reform iz tega sporočila hitro doseči napredek: sedanje gospodarske razmere zahtevajo hitro izvedbo ukrepov, predlaganih za izboljšanje gospodarskega upravljanja EU in euroobmočja. Prvi „evropski semester“ bi se moral pričeti z začetkom leta 2011.

Komisija je pripravljena, da hitro stori naslednje korake in pripravi zakonodajne predloge , vključno s spremembo uredb, ki podpirajo Pakt za stabilnost in rast, da se okrepita preprečevanje in zmanjševanje makroekonomskih neravnovesij v euroobmočju, in oblikuje stalnejši okvir za krizno upravljanje.

[1] Navedeni presežek tekočega računa v razmerju do BDP je skupni presežek Nemčije, Luksemburga, Nizozemske, Avstrije in Finske. Primanjkljaj tekočega računa v razmerju do BDP je skupni primanjkljaj Irske, Grčije, Španije, Cipra in Portugalske.

[2] Sklepi Sveta za ekonomske in finančne zadeve z dne 9. maja 2010.

[3] Komisija se je v preteklosti večkrat zavzela za poglobljeno in širše gospodarsko usklajevanje v euroobmočju, tudi v sporočilu z naslovom Letna izjava o območju evra 2009 in v sporočilu iz leta 2008 z naslovom „EMU@10: dosežki in izzivi po desetih letih obstoja ekonomske in monetarne unije“.