22.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 228/66


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o čezmejnih plačilih v Skupnosti

COM(2008) 640 konč. – 2008/0194 (COD)

2009/C 228/11

Svet je 30. oktobra 2008 sklenil, da v skladu s členom 95 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o čezmejnih plačilih v Skupnosti

Strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 11. marca 2009 Poročevalec je bil g. BURANI.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 452. plenarnem zasedanju 24. in 25. marca 2009 (seja z dne 24. marca) s 178 glasovi za, 3 glasovi proti in 1 vzdržanim glasom.

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Odbor pozdravlja glavne poteze predloga Komisije, katerega namen je predvsem, da bi obseg transakcij, ki jih zajema uredba o čezmejnih plačilih, razširil tudi na neposredne bremenitve. Ta pobuda je načelno v skladu z usmeritvijo Komisije, ki si prizadeva, da bi bila čezmejna plačila na območju eura obravnavana kot nacionalna plačila.

1.2

Nekaj premisleka zahteva dejstvo, da je izvajanje neposrednih čezmejnih plačil dražje od takšnih operacij na nacionalni ravni. Zato EESO zahteva, naj Komisija ravna pregledno in navede podrobnosti, metodologijo in vire študij, na podlagi katerih prihaja do različnih sklepov. Uravnoteženo odločanje je odvisno od poznavanja dejstev.

1.3

Če bo, kot je predlagano, uredba začela veljati 1. novembra 2009, je vsekakor treba opozoriti, da je za pripravo gospodarskih načrtov na voljo dokaj malo časa. Teh načrtov pa nikakor ne bo mogoče pripraviti, če ne bo pravne gotovosti o večstranski pristojbini za izmenjavo (Multilateral Interchange Fee, MIF).

1.4

Predlog vsebuje tudi dvoje obveznosti za države članice. Prva je, da morajo tam, kjer ga doslej ni bilo, ustanoviti organ, odgovoren na plačilne sisteme. Druga obveznost pa je, da morajo vzpostaviti primerne strukture za obravnavo pritožb. EESO meni, da v večini držav te strukture že dolgo obstajajo, zato v teh primerih opozarja na nevarnost nastajanja novih struktur, ki bi podvajale naloge že obstoječih struktur ali pa se z njimi v celoti ali delno prekrivale.

1.5

Nadaljnja zahteva do držav članic se nanaša na sprejem „učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih“ kazni za neupoštevanje ali kršenje določb uredbe. EESO s tem soglaša, pripominja pa, da bi poročanje o primerjalni analizi ukrepov, sprejetih v različnih državah, pokazalo, kolikšen pomen vsaka država namenja uredbi.

1.6

Uredba velja samo za države članice monetarne unije. Države, ki niso članice območja eura, pa lahko prosto izbirajo, ali bodo uporabo uredbe razširile na lastno valuto. Dejstvo, da te možnosti ni uporabila nobena država, bi moralo dati misliti o stopnji interesa, ki ga v različnih državah namenjajo koristnosti takšnih pobud.

2.   Uvod

2.1

Uredba (ES) št. 2560/2001 o čezmejnih plačilih v Skupnosti velja od 31. decembra 2001 in določa, da mora biti strošek čezmejnega plačila v vseh državah članicah enak strošku enakega plačila znotraj države. Uredba se uporablja za nakazila, elektronska plačila, plačila s karticami vseh vrst in dvige gotovine na bankomatih. Predlog Komisije razširja področje uporabe uredbe po 1. novembru 2009 na neposredne bremenitve, izboljšuje sistem obravnave pritožb in poenostavlja statistično poročanje o plačilni bilanci.

2.2

Namen Komisije je izboljšati delovanje notranjega trga sistemov plačil v eurih, na katerem bi za domače in mednarodne transakcije veljala enaka pravila, kar bi prineslo prihranke in koristi tako za potrošnike kot za gospodarstvo nasploh. Reševanju sporov je treba nameniti posebno pozornost, da se obravnavajo zadeve, na katere opozarjajo potrošniške organizacije, medtem ko statistično poročanje povzroča kreditnim ustanovam velika upravna bremena in stroške.

2.3

EESO pozdravlja pobudo Komisije in soglaša z njenimi glavnimi potezami. Ob tem z namenom, da bi koristno prispeval k tekočim razpravam, podaja nekaj ugotovitev in predlogov.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

Po več let trajajočih pritiskih Komisije je bančni sektor ustvaril plačilno infrastrukturo na evropski ravni (območje enotnega območja plačil v eurih – Single Euro Payments Area, SEPA), ki zdaj zadovoljivo deluje, tako s tehnično-organizacijskega vidika kot z vidika izravnave nadomestil za mednarodna plačila z nadomestili za nacionalna plačila. Komisija pravi, da se „ta uredba […] lahko torej šteje za začetek območja SEPA“.

3.2

Dosedanji dosežki lahko vzbujajo samo zadovoljstvo. Vendar v ozadju ostajajo dvomi glede vprašanja, ali so v skladu s splošnimi načeli enotnega trga. Območje SEPA je namenjeno predvsem rešitvi vprašanja plačil v eurih. Države, ki niso članice območja eura, nimajo koristi, razen pri plačilih v enotni valuti. Po širitvi je mogoče ugotoviti, da SEPA danes zajema večji del tokov znotraj Skupnosti. To je notranji trg različnih hitrosti.

3.3

Poleg tega enakost nacionalnih in mednarodnih pogojev velja samo znotraj vsake posamezne države. Razlike med državami ostajajo in v nekaterih primerih niso nepomembne. Vendar pa so razlike med državami območja eura kot celote in državami zunaj njega še večje. Veljavna uredba predvideva, da se po njej lahko prostovoljno ravnajo tudi države, ki niso članice območja eura, vendar se te določbe doslej ni poslužilo prav dosti držav. Na splošno je mogoče reči, da je do razumne cenovne konvergence znotraj EU še daleč.

3.4

Če govorimo o cenovni konvergenci, to še ne pomeni, da je cene mogoče izenačiti. Korak naprej z vidika preglednosti in odziva na pričakovanja potrošnikov pa bi lahko napravili, če bi v vsaki državi opravili skrbno primerjalno analizo stroškov. Obstajajo namreč velike razlike v infrastrukturnih stroških, davčnih in socialnih bremenih, organizacijskih izdatkih in razmerju med nacionalnim in mednarodnim obsegom transakcij. Takšna analiza bi lahko dala tudi koristne podatke o upravičenosti odločitve, da se v uredbo vključijo vsi instrumenti čezmejnih elektronskih plačil.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Člen 1(3) določa, da se uredba ne uporablja za plačila, ki jih izvršijo ponudniki plačilnih storitev za svoj račun. To izključitev bi bilo treba razširiti tudi na druge ponudnike plačilnih storitev. Komisija zagotavlja, da je treba določbe razumeti v tem smislu. V takšnem primeru EESO predlaga bolj izrecno formulacijo. Meni, da bi bilo škodljivo, če svobode zagotavljanja storitev neposredno med ponudniki storitev ne bi razširili tudi na druge ponudnike storitev, ki uporabljajo storitve profesionalnih posrednikov.

4.2   Člen 2(1) določa, da se uredba nanaša izključno na elektronska plačilna sredstva. Izključena so torej papirna plačilna sredstva sredstva, kot so čeki in menice. EESO s tem soglaša, vendar opozarja, da so razlike v nadomestilih, ki se uporabljajo v različnih državah za ta plačilna sredstva, ki zdaj že počasi izginjajo, prevelike, da bi jih bilo mogoče upravičevati samo s stroški. Zdi se, da v nekaterih državah visokih nadomestil ne uporabljajo samo za pokrivanje stroškov, ampak tudi zato, da ljudi v elektronski dobi odvračajo od nadaljnje uporabe papirnih plačilnih sredstev. S tem ukrepom EESO soglaša.

4.2.1   Člen 2 bi moral vključevati tudi odstavek, ki bi pojasnil pojem „elektronske plačilne transakcije“, omenjene v odstavku 1. Ob upoštevanju stroškov mešanih postopkov in v skladu z uveljavljeno prakso bi moral novi odstavek izrecno določati, da elektronska plačilna transakcija ne sme zajemati postopkov z uporabo papirja.

4.3   Člen 1(2) uvaja novost: uporaba uredbe za čezmejna plačila do zneska 50 000 EUR zajema vse elektronske plačilne instrumente, vključno z neposrednimi bremenitvami. Glede tega instrumenta ima EESO nekaj pridržkov.

4.3.1   Sistem SEPA za neposredne bremenitve se razlikuje od posameznih nacionalnih sistemov; je bolj zapleten in izpopolnjen. Izravnava cene neposredne mednarodne bremenitve z nacionalno ceno bi lahko povzročila nevarnost objektivnega izkrivljenja načela, po katerem izdelka ali storitve ni mogoče prodajati pod stroškovno ceno. Poleg tega sistem neposredne bremenitve – ki ga uporabljajo podjetja, ne pa posamezni potrošniki – kreditne ustanove pogosto ponujajo svojim strankam po ugodnih pogojih iz promocijskih razlogov. Pogoji za nacionalne transakcije so izračunani tako, da krijejo stroške ob nizkih maržah, vendar jih ne bi bilo mogoče razširiti na mednarodne transakcije, ki so dražje. EESO predlaga, naj bodo neposredne bremenitve začasno izključene iz uredbe z možnostjo, da bi jih lahko vključili, če bi neodvisen izvedenec ugotovil, da ni nevarnosti izkrivljanja cen in konkurence.

4.3.2   Komisija bi morala – v znamenje spoštovanja elementarnega načela preglednosti – svojo raziskavo objaviti, predvsem kar zadeva nacionalne in mednarodne stroške, ter jasno navesti, iz katerih virov in na podlagi katere metodologije so podatki zbrani in obdelani. Če teh elementov ni, za vsako stališče obstaja nevarnost, da se bo zdelo oblikovano vnaprej in neuravnoteženo.

4.3.3   EESO nadalje opozarja, da bi morala nova uredba začeti veljati 1. novembra 2009. Ta datum je morda preblizu za pripravo srednjeročnih in dolgoročnih gospodarskih načrtov. Za oblikovanje teh načrtov je temeljnega pomena pravna gotovost glede večstranske pristojbine za izmenjavo MIF (Multilateral Interchange Fee).

4.4   Člen 3 potrjuje načelo, ki ga določa veljavna uredba: nadomestila za čezmejna plačila morajo biti enaka kot nadomestila, ki jih posamezni ponudnik plačilnih storitev obračunava za enake transakcije znotraj države. Zdi se, da je bil predpis, sprejet leta 2001, zadovoljivo spoštovan, vendar bi z raziskavo na terenu lahko ugotovili precejšen razkorak, ki obstaja v mnogih državah med nadomestili za nakazila v eurih in nakazili v drugih valutah. To je diskriminacija državljanov, ki živijo zunaj območja eura.

4.5   Pomembno novost uvaja člen 5: s 1. januarjem 2010 se odpravi obvezno poročanje o plačilih do 50 000 EUR, s 1. januarjem 2012 pa za vse zneske. Ta obveznost, namenjena zbiranju podatkov, potrebnih za plačilno bilanco, je povzročala zaplete in stroške. Države članice bodo lahko podatke zbirale z drugimi metodami. EESO to določbo v celoti podpira.

4.6   Člen 6 predpisuje, da države članice določijo organe, odgovorne za upoštevanje uredbe. Zdi se, da se ta zahteva, ki je obstajala že prej, spoštuje. Pomembnejša je določba v členu 7, ki predvideva, da države članice določijo postopke za obravnavo pritožb in zunajsodno reševanje sporov, ob primernem obveščanju javnosti. Te naloge lahko prevzamejo novi organi, vzpostavljeni ad hoc, ali pa drugi, že obstoječi organi. EESO s tem soglaša, vendar samo glede držav, kjer struktur še ni. Opozarja pa na nevarnost nastajanja novih struktur z nalogami, ki bi se prekrivale z nalogami že obstoječih struktur. Ugotavlja, da je le zelo malo znanega o delovanju teh organov, predvsem pa o številu, naravi in izidu obravnavanih primerov. Pomanjkanje celovitih in preglednih informacij otežuje resno proučitev narave in dejanskega števila primerov neizpolnjevanja.

4.7   Člen 10 predpisuje, da države članice določijo „učinkovite, sorazmerne in odvračilne“ kazni za tiste, ki ne izpolnjujejo obveznosti iz uredbe, in da o sprejetih ukrepih poročajo Komisiji. Tudi v tem – enako kot v prej navedenem primeru – bi morali biti udeleženci primerno obveščeni že zato, da se oceni pomen, ki ga posamezna država članica namenja upoštevanju uredbe.

4.8   Člen 11 razširja možnost uporabe te uredbe za lastno valuto na države članice EU, ki niso članice območja eura. To bi odpravilo pomanjkljivosti in diskriminacijo, na kar je EESO opozoril v točki 4.6. Vendar se zdi, da se nekatere države članice na ta predlog odzivajo dokaj mlačno, ali pa se nanj sploh ne odzivajo. EESO tega vidika ne želi komentirati, vendar poziva Komisijo, naj resno razmisli o domnevni priljubljenosti nekaterih rešitev.

4.9   Uredba naj bi začela veljati 1. novembra 2009. Komisija naj bi predložila poročilo o delovanju številk IBAN in kod BIC do 31. decembra 2012, poročilo o uporabi uredbe pa do 31. decembra 2015. EESO v zvezi s tem nima pripomb, razen da ponovi zahteve iz točk 4.6 in 4.7 o bolj celovitem obveščanju udeležencev.

V Bruslju, 24. marca 2009

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Mario SEPI