[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 3.10.2008

COM(2008) 638 konč.

POROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Uresničevanje barcelonskih ciljevglede varstva predšolskih otrok{SEC(2008)2597}

1. UVOD

Marca 2002 je Evropski svet na zasedanju v Barceloni države članice pozval, naj „ odpravijo ovire za sodelovanje žensk na trgu dela ter si ob upoštevanju povpraševanja in v skladu z nacionalnimi sistemi na tem področju prizadevajo za to, da se do leta 2010 zagotovi varstvo za vsaj 90 % otrok od treh let do obveznega vpisa v šolo in vsaj 33 % otrok, mlajših od treh let “[1]. Ti t. i. „barcelonski cilji“ so sestavni del evropske strategije za rast in delovna mesta, njihov namen pa je povečati stopnjo zaposlenosti mladih staršev, zlasti žensk, in tako prispevati k večji enakosti med moškimi in ženskami.

Z razvojem varstva predšolskih otrok je staršem omogočeno, da svobodno odločajo o organizaciji svojega življenja ter bolje uskladijo poklicno in družinsko življenje. To zadeva predvsem ženske, ki se morajo zaradi pomanjkljivih možnosti za tako uskladitev pogosteje kakor moški umakniti s trga dela ali pristati na pogoje dela, ki ne omogočajo polnega izkoristka njihovih zmožnosti. Zato je evropsko gospodarstvo prikrajšano za njihov proizvodni potencial, in sicer v trenutku, ko se srečuje z gospodarskimi in demografskimi izzivi.

Komisija v tem poročilu podaja pregled uresničevanja barcelonskih ciljev v državah članicah ter ugotavlja ovire in izzive, povezane z razvojem varstva predšolskih otrok. To poročilo spada v okvir ukrepov, predvidenih v „Načrtu za enakost med ženskami in moškimi 2006–2010“[2], in je podlaga za razmišljanja in pobude, ki jih predlaga Komisija za spodbujanje boljšega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja.[3]

2. OTROšKO VARSTVO, OSREDNJI ELEMENT POLITIK USKLAJEVANJA

Večkrat potrjena politična zaveza

Že leta 1992 je Svet sprejel priporočilo[4], v katerem je bil poudarjen pomen razvoja storitev cenovno ugodnega, dostopnega in kakovostnega varstva ob spodbujanju prožnosti in raznolikosti teh storitev, da bi se prilagodili potrebam in željam staršev ter njihovih otrok. Namen barcelonskih ciljev iz leta 2002 je predvsem spodbuditi dostop do zaposlitve, ohraniti zaposlenost staršev, zlasti žensk, in tako podpreti enakost med spoloma. Evropski svet je to zavezo ponovil v „Evropskem paktu za enakost med spoloma“, ki je bil sprejet marca 2006.[5]

V Načrtu za enakost med ženskami in moškimi 2006–2010[6] se je Komisija zavezala, da bo podpirala „doseganje barcelonskih ciljev glede otroškega varstva“. Poleg tega je z naklonjenostjo sprejela ustanovitev Evropske zveze za družino[7], katere namen je oblikovanje platforme za izmenjavo izkušenj med državami članicami na področju evropskih družinskih politik. Komisija to zvezo podpira z različnimi mehanizmi.[8] Sofinanciranje ukrepov za boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja (zlasti vzpostavitev otroškega varstva, usposabljanje osebja ali zagotavljanje varstvenih storitev za starše iskalce zaposlitve) so omogočili tudi strukturni skladi. Ocenjuje se, da bo mogoče v obdobju 2007–2013 iz strukturnih skladov in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja za razvoj infrastruktur otroškega varstva nameniti pol milijarde EUR, medtem ko bo mogoče 2,4 milijarde EUR nameniti za financiranje ukrepov za olajšanje dostopa žensk do zaposlitve ter spodbujanje usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, vključno z dostopom do otroškega varstva.

Dejaven prispevek evropskih socialnih partnerjev

Evropski socialni partnerji so dejavno sodelovali pri pripravi tega poročila in priznavajo, da imajo na tem področju ključno vlogo, ki dopolnjuje javne politike. Pri tem poudarjajo, da je zanje zelo pomembno, da je na voljo dostopno, cenovno ugodno in kakovostno otroško varstvo, saj je to vprašanje eno od prednostnih področij v okviru ukrepov za zagotovitev enakosti med ženskami in moškimi, ki jih izvajajo od leta 2005 naprej. Tako so razvili praktična orodja in podali inovativne pobude, da bi podprli razvoj otroškega varstva, kar zadeva razpoložljivost (npr. jasli v podjetjih) in ceno (npr. denarna pomoč staršem). Dejavno sodelujejo v procesu odločanja in zakonodajnem procesu, kar zadeva politike usklajevanja in izvajanje strukturnih skladov. Nazadnje so še napovedali, da bodo spodbujali izmenjave dobrih praks in inovativnih izkušenj ter uporabo programov strukturnih skladov, ki so na voljo na nacionalni ravni.

Podpora zaposlovanju

Uskladitev poklicnega in zasebnega življenja, zlasti razvoj storitev otroškega varstva, je nujno potrebna za uresničitev ciljev evropske strategije za rast in delovna mesta in ji je zato posvečena tudi posebna smernica[9]. Obstaja neposredna povezava med razpoložljivostjo otroškega varstva in možnostmi za plačano zaposlitev staršev. Te varstvene strukture staršem omogočajo pridobitev in ohranitev plačane zaposlitve, izboljšanje kakovosti njihovega življenja in odpravo zelo velikega pritiska, ki jim omejuje svobodno organizacijo časa. V EU je več kakor šest milijonov žensk (starih od 25 do 49 let) dejalo, da so se morale zaradi družinskih obveznosti odločiti za neaktivnost ali delo s skrajšanim delovnim časom.[10] Za več kot četrtino je razlog za tak položaj dejstvo, da nimajo na voljo otroškega varstva ali je tako varstvo predrago. Z ustrezno zapolnitvijo te vrzeli bi bilo mogoče skupni delež zaposlenih žensk povečati vsaj za eno odstotno točko.

Kljub temu in čeprav so se nekatere države članice zavezale, da bodo povečale ponudbo na področju otroškega varstva, jih večina ostaja pod ravnijo, določeno z barcelonskimi cilji, ali se v nacionalnih poročilih o reformah na te cilje sploh ne sklicuje.[11] Odtlej je Svet glede tega v okviru evropske strategije za zaposlovanje državam članicam predložil že več posebnih priporočil.

Podpora enakosti med ženskami in moškimi

Razporeditev hišnih in družinskih opravil med moškimi in ženskami je še vedno zelo neenakomerna , zato se ženske – občutno pogosteje kakor moški – odločajo za prilagodljive delovne pogoje ali se celo umaknejo s trga dela. Čeprav lahko izbira takih delovnih pogojev delno odseva tudi osebne želje, tak položaj ni brez posledic na poklicni razvoj žensk, zakoreninjenost razlike v plačah med moškimi in ženskami ali odmero pokojninskih pravic. Tako na primer približno tretjina žensk dela s skrajšanim delovnim časom (v primerjavi z manj kot desetino moških) in stopnja zaposlenosti žensk upade za 12,4 točke, ko morajo te skrbeti za otroka, mlajšega od 12 let, medtem ko se ta stopnja pri moških poveča za 7,3 točke.

Torej je dostop do kakovostnega in cenovno ugodnega varstva, prilagojenega ritmu staršev in otrok, nepogrešljiv element, ki lahko pripomore k lažjemu dostopu žensk do plačane zaposlitve, v okviru katere lahko te popolnoma izkoristijo svoje zmožnosti in si zagotovijo ekonomsko neodvisnost; to vprašanje predstavlja izziv za države članice.

Podpora socialni vključenosti in uresničevanju družinskih načrtov

S polno in dovolj plačano zaposlitvijo enega ali obeh staršev je mogoče preprečiti okoliščine, ko zaposleni živijo v revščini, in zmanjšati tveganje revščine zlasti pri enostarševskih družinah, ki jih pojav revščine v povprečju veliko bolj zadeva (32 %) kakor vsa gospodinjstva z otroki (17 %).[12] Z zagotovitvijo dostopa do otroškega varstva je mogoče izboljšati tudi družbeni položaj zelo mladih staršev.

Večje blagostanje družine prispeva k boju proti revščini otrok ter tem zagotavlja osnovne pogoje, ki jim omogočajo, da se v prvih letih življenja razvijajo v spodbudnem in varnem okolju. Komisija je v Sporočilu o učinkovitosti in pravičnosti v evropskih sistemih izobraževanja in usposabljanja[13] že poudarila, da je treba vlagati v predšolsko izobraževanje, saj je to učinkovito sredstvo za vzpostavitev temeljev nadaljnjega učenja, preprečevanja opuščanja šole, večje enakosti učnih izidov in dviga celostnih ravni sposobnosti.

Nazadnje glede na počasnejšo demografsko rast v Evropi razpoložljivost otroškega varstva pomaga uresničevati družinske načrte. Zdi se namreč, da je trenutno rodnost najvišja v državah, ki so olajšale uskladitev poklicnega in družinskega življenja staršev in imajo visoko stopnjo zaposlenosti žensk.

3. URESNIčEVANJE BARCELONSKIH CILJEV

Komisija je razvila sistem spremljanja barcelonskih ciljev, zlasti na statističnem področju. V tem poročilu so prvič zbrani usklajeni in primerljivi podatki o uporabi „formalnih sistemov varstva“ predšolskih otrok v državah članicah. Ti podatki omogočajo vmesno oceno uresničevanja barcelonskih ciljev. Iz njih je razvidno, koliko starši uporabljajo obstoječo ponudbo, ni pa razvidno število obstoječih mest v posameznih državah članicah, saj je to na evropski ravni težko primerljivo.

Možnosti varstva predšolskih otrok se med državami članicami zelo razlikujejo glede na vzpostavljene sisteme ter različne nacionalne pristope in prednosti pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja. Vendar so nekateri izzivi v zvezi z razpoložljivostjo, ceno in kakovostjo otroškega varstva kljub vsemu skupni.

3.1. Razpoložljivost in dostopnost

V okviru barcelonskih ciljev so otroci razdeljeni v dve starostni skupini, katerih potrebe in zahtevane storitve se med seboj zelo razlikujejo. Za otroke, mlajše od 3 let, povpraševanje zadeva zlasti jasli in druge varstvene storitve, ki so običajno plačljive in so zagotovljene le v redkih državah (FI, DK, SE). Poleg tega na izbiro (formalnih ali neformalnih) načinov varstva vplivajo tudi kulturni dejavniki in družinske tradicije. Nazadnje lahko na povpraševanje po varstvenih storitvah vplivajo tudi pogoji porodniškega in starševskega dopusta (trajanje, finančno nadomestilo, prožnost), saj se starši o tem, ali bodo otroke varovali sami ali ne, odločajo glede na te pogoje in ob upoštevanju finančnih in poklicnih omejitev take izbire.

Nasprotno je po dopolnjenem tretjem letu starosti velik delež otrok vključen v predšolsko izobraževanje v vrtcu; ta sistem je običajno subvencioniran ali celo brezplačen in je v nekaterih primerih dopolnjen s podaljšanim bivanjem.

Analiza položaja v posameznih državah članicah z vidika barcelonskih ciljev temelji na deležu vključenosti otrok v sisteme formalnega varstva (za leto 2006[14]). Gre za to, koliko starši uporabljajo obstoječo ponudbo, in ne za število mest, ki jih ponujajo posamezne države članice. Poleg tega je treba deleže pokritosti razlikovati glede na število ur, ki jih otroci preživijo v varstvu (manj ali več kakor 30 ur/teden), saj so od tega odvisne možnosti staršev za zaposlitev s polnim delovnim časom.

Na ravni mlajše starostne skupine (od 0 do 3 let) se zdi, da je le pet držav članic (DK, NL, SE, BE, ES) preseglo barcelonski cilj, tj. 33-odstotni delež pokritosti, medtem ko se je pet drugih držav (PT, UK, FR, LU, SI) temu cilju močno približalo. V večini drugih držav bo treba še veliko narediti, da se bo mogoče ustrezno odzvati na povpraševanje po varstvu. V sedmih državah članicah (FI, IT, CY, EE, DE, IE, LV) je namreč ta delež na vmesni ravni (med 16 in 26 %), v osmih državah članicah (EL, HU, MT, SK, LT, AT, CZ, PL) pa je delež pokritosti manjši ali enak 10 %. Vendar se ti deleži nanašajo na vse otroke, ne glede na to, koliko ur na teden ti preživijo v varstvu. Tako se čas uporabe teh storitev od države do države zelo razlikuje in je delež ustanov, ki delujejo le v skrajšanem obsegu[15], v številnih državah zelo visok. Glede tega sta vzorčna primera Nizozemska in Združeno kraljestvo, saj so otroci, mlajši od 3 let, v teh dveh državah uporabniki varstvenih storitev skoraj izključno le v skrajšanem obsegu.

Kar zadeva otroke od 3 let do obveznega vpisa v šolo , je osem držav članic (BE, DK, FR, DE, IE, SE, ES, IT) preseglo barcelonski cilj 90-odstotne stopnje pokritosti[16], medtem ko so se mu tri druge države (UK, NL, CY) približale. Ta stopnja je v sedmih državah (EE, SI, HU, FI, PT, SK, AT) sicer dokaj visoka, vendar bolj oddaljena od zadanega cilja (med 70 % in 85 %). Poleg tega se zdi, da pogosto velik delež otroškega varstva v tej starostni skupini deluje v skrajšanem času. Kar zadeva pokritost za polni čas, je delež v več kakor polovici držav članic manjši od 50 %, v tretjini držav pa je delež pokritosti celo manjši od 30 %. Vendar je treba te številke kljub vsemu razlagati ob upoštevanju nacionalnih posebnosti organizacije predšolskega izobraževanja ter (ne)razpoložljivosti storitev podaljšanega bivanja.

Zdi se torej, da povpraševanje po formalnih sistemih otroškega varstva v večini držav članic še zdaleč ni pokrito, kar ovira zaposlovanje staršev (in zlasti žensk). Položaj na tem področju bi bilo mogoče izboljšati tako z odprtjem novih varstvenih struktur kakor tudi s profesionalizacijo neformalnih oblik varstva, kar bi bilo mogoče zagotoviti na primer s standardi kakovosti za otroško varstvo, pogoji zaposlovanja in plačila ter usposabljanjem osebja. Poleg tega je treba pokriti tudi bolj posebne potrebe staršev z nestandardnim delovnim časom ali bolnih otrok.

3.2. Cena in financiranje

Vprašanje razpoložljivosti otroškega varstva je neločljivo povezano z vprašanjem cene. Za starše mesto v jaslih ali vrtcu obstaja le, če je cenovno dostopno. To vprašanje je treba obravnavati tudi s širšega vidika, v skladu s katerim naj bi bilo delo donosno: cena varstvenih storitev ne sme biti ovira za ponovno zaposlitev. Z vidika socialne vključenosti je treba poleg tega zagotoviti, da so storitve otroškega varstva zagotovljene tudi gospodinjstvom v najmanj ugodnem položaju.

Večja ali manjša cenovna dostopnost otroškega varstva se med posameznimi državami članicami zelo razlikuje. Poleg tega se lahko tudi v isti državi cena razlikuje na primer glede na vrsto uporabljene storitve, glede na to, ali je ta storitev javna ali zasebna ali glede na to, ali je upoštevana višina dohodkov staršev.

Za starše so lahko velik strošek predvsem varstvene storitve za najmlajše otroke (mlajše od 3 let) . Za te storitve obstajajo različne vrste javnega financiranja, od splošnega dostopa prek neposrednega javnega financiranja in denarnih prispevkov staršev, katerih najvišja vrednost se določi glede na njihove dohodke, do spodbujanja povpraševanja z možnostjo, da se stroški otroškega varstva odbijejo od davkov, ali dodelitvijo kuponov za storitve. V zadnjem primeru je poudarek na svobodni izbiri načina varstva, pri čemer ima pomembno vlogo zasebni sektor. V večini držav ti različni „modeli“ obstajajo drug ob drugem. Torej je hkrati na voljo več različnih možnosti otroškega varstva za različno ceno. Ne glede na navedene sistemske razlike pa je breme, ki ga za družine pomenijo neto stroški (cena, zmanjšana za znesek različnih pomoči) storitev otroškega varstva, lahko zelo različno (od 5 % do več kakor 30 %). V nekaterih državah članicah so varstvene storitve kljub upoštevanju dohodkov staršev bistveno večje breme za proračune gospodinjstev z nizkimi dohodki kakor za proračune drugih gospodinjstev. Poleg tega se dihotomija med cenovno ugodnimi, a težko dostopnimi mesti v jaslih, ki jih zagotavlja javni sektor in za katera se je treba na primer vpisati na dolg čakalni seznam, na eni strani ter velikimi možnostmi zasebnega varstva, ki pa je finančno težko dostopno, na drugi strani, še povečuje.

Otroci od 3 let do obveznega vpisa v šolo so v večini držav članic vsaj dve leti pokriti s storitvami predšolskega izobraževanja, ki se financira iz javnih sredstev in pogosto ne bremeni staršev.

Skupaj se je v zadnjih letih delež javnih izdatkov za varstvo predšolskih otrok v BDP v večini držav članic povečal. Vendar je v EU ta delež še vedno zelo različen in ostaja daleč pod ravnjo, doseženo v nordijskih državah. To še posebej drži za izdatke za varstvo otrok, mlajših od 3 let, v nasprotju s predšolskim varstvom za otroke, starejše od 3 let.

Če povzamemo, cena varstva, zlasti za otroke, mlajše od 3 let, ostaja pomembna ovira, zaradi katere starši v več kakor polovici držav članic te storitve ne uporabljajo. To je tudi najpomembnejši element, ki ga navajajo ženske, katerih udeležba na trgu dela je omejena (skrajšan delovni čas proti njihovi volji ali neaktivnost) zaradi pomanjkanja otroškega varstva.[17]

3.3. Kakovost in delovni pogoji

Za starše je kakovost varstvenih storitev bistveno merilo pri odločanju, komu zaupati svoje otroke. Pri tem so zajeti različni dejavniki, na primer vrsta storitve, ki je na voljo, standardi kakovosti ter število in usposobljenost delavcev. Z zagotovitvijo minimalne kakovosti za vse se otrokom in staršem zagotovijo tudi enake možnosti. Komisija je že poudarila, da je treba nujno spodbujati kakovost storitev varstva predšolskih otrok, ki spadajo med socialne storitve splošnega interesa, zlasti z vzpostavitvijo kakovostnega prostovoljnega okvira.[18]

Nekatere države članice, predvsem tiste, ki so že dosegle določeno količinsko raven, so namenile več pozornosti izboljšanju kakovosti otroškega varstva, zlasti kar zadeva usposabljanje osebja. Potreba po napredku na tem področju je bila priznana na ravni Skupnosti.[19] Vendar kljub temu obstaja precejšnja razlika med storitvami otroškega varstva (zlasti za najmlajše otroke) in predšolskega izobraževanja (za otroke, starejše od treh let), pri čemer so izvzete države, ki so vzpostavile združen sistem od najzgodnejše do šoloobvezne starosti. To vpliva tako na način, kako je zamišljeno varstvo otrok, kakor tudi na zahtevano izobrazbo in povprečno plačo delavcev, ki se še vedno zelo razlikujeta glede na državo, pa tudi glede na vrsto storitev v posamezni državi.

Tako se za varstvo majhnih otrok običajno zahteva poklicna srednješolska izobrazba ali visokošolska diploma. Vendar je dejanska raven izobrazbe v velikem obsegu odvisna od vrste varstva in nekateri samostojni varuhi otrok nimajo posebne izobrazbe na tem področju. Nasprotno imajo osebe, ki delajo v sektorju predšolskega izobraževanja, podobno kakor učitelji večinoma visokošolsko izobrazbo.

Število zaposlenih v sektorju varstva majhnih otrok se je v zadnjih letih v EU zaradi velikega povpraševanja zelo povečalo. Vendar v nekaterih primerih delovni pogoji (zlasti skrajšan delovni čas ali nestandardne pogodbe) ne privlačijo delavcev v ta sektor, za katerega so značilni pomanjkanje kvalificirane delovne sile in zelo visoke stopnje fluktuacije.[20] Poleg tega spada to delo med najbolj feminizirane poklice (v večini držav članic je delež moških nižji od 5 %), kar je lahko ovira za višje vrednotenje tega sektorja in predvsem za boj proti stereotipom na podlagi spola.

Drugi element, ki vpliva na kakovost varstvenih storitev, je razmerje med številom odraslih in otrok, ki se med državami članicami zelo razlikuje: od 1 proti 3 do 1 proti 7 pri najmlajših otrocih in od 1 proti 6 do 1 proti 19 pri starejši starostni skupini. Prav tako se med posameznimi državami članicami zelo razlikuje obvezni značaj teh razmerij in njihovo izvajanje v praksi.

Kar zadeva druge standarde kakovosti, ima država pri regulaciji in nadzoru na splošno pomembno vlogo, čeprav se te pristojnosti vse pogosteje izvajajo na nižjih ravneh oblasti. Treba je opozoriti tudi na težnjo k vse večji raznolikosti načinov varstva, zlasti v obliki zasebnih jasli ali varstva na domu, s čimer se za starše sicer poveča izbira, hkrati pa se otežijo postopki nadzora kakovosti otroškega varstva.

Za izboljšanje kakovosti je treba upoštevati stroge standarde, kar je mogoče doseči z izvajanjem nadzora, pa tudi z zagotovitvijo minimalne usposobljenosti vseh delavcev v tem sektorju, boljšimi delovnimi pogoji in več možnostmi za stalno poklicno usposabljanje ter ustreznejšim ovrednotenjem teh poklicev, zlasti na finančni ravni.

4. IZZIVI IN OBETI

Šest let po sprejetju barcelonskih ciljev, ko se počasi izteka „rok 2010“, se zdi, da večina držav teh ciljev verjetno ne bo dosegla. Kljub doseženemu napredku bo za dosego zadovoljive ravni razpoložljivosti (zlasti za otroke, mlajše od 3 let)potrebnega še veliko truda.

Poleg tega otroško varstvo ni vedno cenovno dostopno, delovni čas teh struktur pa ni vedno združljiv s plačano zaposlitvijo s polnim delovnim časom ali z zaposlitvijo z nestandardnim delovnim časom, kar zavira polno uresničevanje proizvodnega potenciala staršev, zlasti žensk.

Nazadnje je treba več pozornosti nameniti tudi izboljšanju kakovosti otroškega varstva, vključno z usposabljanjem in ovrednotenjem zaposlenih v tem sektorju.

Komisija na področju otroškega varstva nima neposrednih pristojnosti, vendar bo še naprej redno spremljala doseganje barcelonskih ciljev v okviru strategije za rast in delovna mesta ter to podkrepila s primerljivimi in kakovostnimi statistikami, ki bodo na voljo sproti, in po potrebi posameznim državam članicam predložila posebne predloge. Poleg tega bo Komisija razvoj otroškega varstva in njegov prispevek k enakosti med moškimi in ženskami analizirala v letnem poročilu o enakosti med ženskami in moškimi, ki ga ta institucija vsako leto predloži na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta.

Poleg tega bo Komisija spodbujala izmenjavo izkušenj posameznih držav na področju otroškega varstva, zlasti v okviru svojega programa izmenjave dobrih praks na področju enakosti med ženskami in moškimi, začetim leta 2008, platforme za izmenjavo izkušenj, organizirane v okviru Evropske zveze za družino, in Skupine na visoki ravni za vključevanje načela enakosti spolov v strukturne sklade. Komisija bo poleg tega spodbujala raziskave o delovnih pogojih in vrednotenju poklicev v sektorju predšolskega varstva otrok.

Vendar je težišče v velikem obsegu še vedno na nacionalni ali celo regionalni oziroma lokalni ravni. Zato se bodo morale vse udeležene strani, zlasti pa nacionalni in lokalni organi skupaj s socialnimi partnerji, zavzeti za to, da se razvije dostopna, cenovno sprejemljiva in kakovostna ponudba varstva predšolskih otrok. Zato je bistvenega pomena, da se možnosti sofinanciranja iz strukturnih skladov in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v celoti izkoristijo za izvajanje ukrepov za spodbujanje usklajevanja in otroškega varstva. Komisija pozdravlja udeležbo in dejavno sodelovanje evropskih socialnih partnerjev pri uresničevanju barcelonskih ciljev.

To poročilo priča o zavzetosti Komisije, ki v okviru svojih pristojnosti podpira uresničevanje barcelonskih ciljev ter razvoj cenovno sprejemljivega, dostopnega in kakovostnega otroškega varstva, da bi se odpravile ovire za zaposlovanje staršev ter spodbudili socialna vključenost ter enakost med ženskami in moškimi.

[1] Skepi predsedstva, Evropski svet v Barceloni, 15.−16.3.2002, dokument SN 100/1/02 REV 1.

[2] COM(2006) 92

[3] COM(2008) XXX

[4] 92/241/EGS

[5] Sklepi predsedstva, 7775/1/06/ REV 1.

[6] COM(2006) 92

[7] Dokument Sveta EU 9317/1/07 REV 1.

[8] COM(2007) 244.

[9] Smernica zaposlovanja št. 18.

[10] Eurostat, Raziskava o delovni sili 2006.

[11] Skupno poročilo o zaposlovanju 2007–08, dokument Sveta št. 7169/08.

[12] Eurostat, EU-SILC 2006.

[13] COM(2006) 481.

[14] Za Bolgarijo in Romunijo bodo podatki na voljo šele od referenčnega leta 2007 naprej.

[15] Manj kakor 30 ur na teden.

[16] Ob upoštevanju vseh otrok, ki preživijo v varstvu vsaj eno uro na teden.

[17] Raziskava o delovni sili, modul 2005 o usklajevanju poklicnega in družinskega življenja.

[18] COM(2007) 725.

[19] Glej dokumenta Sveta št. 14136/07 in 6706/07.

[20] EFILWC, The childcare services sector – what future?, 2006.