52008DC0418




[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 2. 7. 2008

COM(2008) 418 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

„Obnovljena zaveza za socialno Evropo: krepitev odprte metode koordinacije za socialno zaščito in socialno vključenost“

{SEC(2008) 2153}{SEC(2008) 2169}{SEC(2008) 2170}{SEC(2008) 2179}

1. UVOD

To sporočilo je del sporočila Komisije o „Prenovljeni socialni agendi: priložnosti, dostopnost in solidarnost v Evropi 21. stoletja“. Predlaga krepitev enega najpomembnejših instrumentov v podporo socialnemu razvoju v EU in državah članicah, tj. odprte metode koordinacije na področju socialne zaščite in socialne vključenosti (v nadaljnjem besedilu „socialna OMK“). Ta metoda, uvedena leta 2000 kot prostovoljni postopek samoocenjevanja, ki temelji na skupnih ciljih, dopolnjuje celovito mešanico zakonodaje, finančnih instrumentov (vključno z Evropskim socialnim skladom) in postopkov usklajevanja (zlasti lizbonske strategije), ki so podpirali socialno kohezijo in solidarnost v EU.

V zadnjih osmih letih so države članice socialno OMK uporabljale za usklajevanje svojih prizadevanj za spopadanje s starimi in novimi socialnimi izzivi ter za prilagoditev svojih sistemov socialne zaščite novim družbenim realnostim. Določile so skupne cilje in se dogovorile o kazalnikih za usmeritev svojih politik na področju socialne vključenosti, reforme pokojninskih sistemov ter zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe. V tem obdobju je socialna OMK potrdila svojo vrednost s podpiranjem vzajemnega učenja, pospeševanjem širše vključenosti zainteresiranih strani, spodbujanjem posodobitve sistemov socialne zaščite, z ozaveščanjem o večplastni naravi revščine in socialne izključenosti, oblikovanjem skupnega pristopa k skupnim izzivom ter z usmerjanjem pozornosti na porajajoče se nove skupne težave.

Vendar doseganje skupnih ciljev – boj proti revščini in socialni izključenosti, zagotavljanje primernosti in vzdržnosti pokojnin, zagotavljanje enakega dostopa do zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe – še vedno ostaja izziv. Odprt postopek koordinacije, ki temelji na prostovoljnem sodelovanju med več in različnimi državami članicami, po definiciji ne more dati velikih rezultatov v omejenem časovnem obdobju. Kljub temu obstaja široko soglasje – ki ga ponazarja veliko število pisnih in ustnih izmenjav mnenj v Odboru za socialno zaščito (SPC) in med vsemi zadevnimi zainteresiranimi stranmi[1] – da se lahko več naredi in se tudi mora za poln izkoristek potenciala socialne OMK.

V Sporočilu Komisija predlaga krepitev socialne OMK z izboljšanjem njene razpoznavnosti in delovnih metod, krepitvijo interakcije z drugimi politikami, izboljšanjem njenih analitičnih orodij in baze podatkov ter spodbujanjem vključenosti držav članic z medsebojnimi pregledi, vzajemnim učenjem in vključevanjem vseh ustreznih akterjev. Ta bo dosežena, v dogovoru z državami članicami, zlasti s postopnim prevzemanjem nekaterih uspešnih metod, ki se uporabljajo v okviru lizbonske strategije. Ta pristop bo ob upoštevanju načela subsidiarnosti in prostovoljne narave OMK ponovno spodbudil razvoj analize in opredelitve nacionalnih politik. Hkrati bo izboljšal učinkovitost in razpoznavnost socialne razsežnosti EU kot sestavnega dela lizbonske strategije in zagotovil boljšo povezanost ekonomske, zaposlovalne in socialne politike, kot se je zahtevalo na Evropskem svetu marca 2008.

2. RAZVOJ IN GLAVNI DOSEžKI SOCIALNE OMK

Splošna ocena socialne OMK je med državami članicami in zainteresiranimi stranmi zelo pozitivna. Te jo prepoznavajo je kot orodje za pospeševanje napredka na socialnem področju in kot inovativni instrument evropske uprave[2]. Pospešila je reformo, spodbudila pripravljenost za sodelovanje in medsebojno učenje pri iskanju najboljših rešitev za doseganje socialnega razvoja brez obveze po opredelitvi „najmanjšega skupnega imenovalca“. Redni pregledi njenega političnega vpliva in učinkovitosti njenih delovnih metod se izvajajo v okviru Odbora za socialno zaščito (SPC), dialoga z zainteresiranimi stranmi civilne družbe in socialnimi partnerji ter rednih poročil neodvisnih strokovnjakov.

Socialna OMK je bila od njene vzpostavitve leta 2000 temeljito izboljšana. Leta 2005 so bili trije postopki usklajevanja (socialna vključenost, primerne in trajnostne pokojnine, visokokakovostna ter trajnostna zdravstveno varstvo in dolgoročna oskrba) združeni v eno samo socialno OMK[3]. Skupne cilje je določil in posodobil Evropski svet, ki je njihovo veljavnost potrdil na svojem spomladanskem zasedanju 2008 (glej Prilogo 1). Odbor za socialno zaščito (SPC) je določil kazalnike, ki so skupni in posebni za tri sklope in naj bi omogočili spremljanje napredka pri doseganju skupno dogovorjenih ciljev (glej Prilogo 2).

Poleg tega je bil postopek oblikovan kot triletni cikel s poenostavljenim poročanjem. V prvem letu države članice predložijo nacionalna strateška poročila, ki so združena v skupno poročilo Sveta in Komisije o socialni zaščiti in socialni vključenosti. To „skupno poročilo“ vključuje ločene profile držav in poudarja prednostne teme in nacionalne izzive. Vmesna leta, brez poročanja, so namenjena poglobljeni analizi in vzajemnemu učenju o prednostnih temah.

Poenostavitev socialne OMK je privedla do močnejšega osredotočenja na izvajanje politike in pozitivne interakcije s prenovljeno lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta. Nacionalna poročila 2006 so bila bolj strateška, osredotočena na omejen izbor prednostnih nalog in usklajene pristope k doseganju skupnih ciljev. Skupno poročilo 2007 je prineslo sklep, da skupna obravnava celotnega niza skupnih socialnih ciljev pomaga izboljševati skladnost in učinkovitost politike. Poleg tega je novi cikel prispeval k bolj poglobljeni analizi in okrepil učni proces o ključnih prednostnih nalogah. Skupno poročilo 2008, osredotočeno na revščino otrok, dostop do zdravstvenega varstva, razvoj dolgoročne oskrbe, daljšo delovno dobo in zasebne pokojninske sisteme, je potrdilo prednosti novega pristopa.

3. POTREBA PO KREPITVI SOCIALNE OMK

Ti pozitivni rezultati OMK ne izločajo potrebe po krepitvi metode, zlasti v zvezi z izboljšanjem rezultatov pri doseganju dogovorjenih skupnih ciljev in boljšo uporabo skupno dogovorjenih kazalnikov. Kljub zavezi Evropskega sveta leta 2000, da se „odločilno vpliva na izkoreninjenje revščine“, ni nobenega znamenja o splošnem zmanjšanju stopnje revščine v EU. Revščini je izpostavljenih 16 % državljanov EU (78 milijonov). Med njimi so otroci izpostavljeni še večjemu tveganju: 19 %. Pokojninske reforme niso odpravile tveganja neustreznih pokojninskih določb za prihodnje generacije in neenakosti na področju zdravja ostajajo (krajša življenjska doba, slabše zdravstveno stanje v prikrajšanih skupinah).

Iskanje rešitev za te probleme je v skladu z načelom subsidiarnosti v prvi vrsti odgovornost nacionalnih organov Kot so pokazali njeni dosežki, OMK spodbuja reforme v državah članicah; lahko bi bila celo učinkovitejša, če bi sledila spodaj navedenemu pristopu.

3.1. Povečanje politične zavezanosti in razpoznavnosti

Model lizbonske strategije

Prenovljena lizbonska strategija za rast in delovna mesta s poudarkom na izvajanju in z naprednimi ureditvami upravljanja z vključevanjem držav članic, Komisije, Ministrskega sveta in Evropskega parlamenta v partnerski pristop zagotavlja model in ključno referenco za krepitev socialne OMK. Uspeh lizbonske strategije v smislu rezultatov na področju gospodarstva in zaposlovanja v zadnjih nekaj letih kaže, da lahko močna politična zaveza na najvišji ravni, usklajena prizadevanja za reformo in medsebojni pregledi prinesejo otipljive in vidne rezultate.

Ena od prednosti strategije za rast in delovna mesta je, da temelji na partnerskem pristopu in da nanjo vpliva skupno dogovorjena politična agenda. Hkrati njen prefinjeni metodološki okvir dopolnjuje kombinacija izbranih kazalnikov in količinskih ciljev, kar naredi pregled politik učinkovitejši, transparentnejši in verodostojnejši. Na tej podlagi Komisija zagotavlja sistematično oceno napredka, ki ga doseže posamezna država, in predlaga priporočila po posameznih državah in/ali opozorila glede šibkih točk. Ti predlogi omogočijo državam članicam, da v Evropskem svetu in Ministrskem svetu dosežejo soglasje glede najboljših politik, ki naj se izvajajo na evropski in nacionalni ravni. Poleg tega poudarek na enostavnih ciljih olajša razumevanje procesa in ozaveščenost o njem v javnosti.

Pomembnost pozitivne interakcije med socialno OMK in lizbonsko strategijo je Komisija poudarila v sporočilu o OMK iz leta 2005: „odprta metoda koordinacije mora vzporedno delovati in močno vplivati na revidirano lizbonsko strategijo ter prispevati k ciljem rasti in zaposlovanja, medtem ko morajo lizbonski programi omogočiti napredek pri doseganju ciljev v zvezi s socialno kohezijo“ . Višja rast in več delovnih mest sama po sebi nista zadoščala za dosego želenih rezultatov v smislu zmanjšanja revščine in izboljšanja razmer najranljivejših. Zato je Evropski svet marca 2008 ponovno potrdil „pomen socialne razsežnosti EU kot sestavnega dela lizbonske strategije“ in poudaril, da bi bilo treba še bolj povezati ekonomsko, zaposlovalno in socialno politiko[4].

Zato se zdi logično, da se postopoma sprejme nekatere metode in pristope, ki se uporabljajo v okviru prenovljene lizbonske strategije za rast in delovna mesta, za socialno OMK. To bi okrepilo učinkovitost socialne OMK. Izboljšalo bi izvajanje nacionalnih politik, usmerjenih v doseganje skupnih socialnih ciljev, ter povečalo zavezanost in prepoznavnost. V skladu s sklepi Evropskega sveta bi močno prispevalo k lizbonski strategiji in zagotovilo najboljšo interakcijo med delovnimi mesti, rastjo in socialno politiko. Hkrati bi bil ta pristop popolnoma usklajen z načelom subsidiarnosti in prostovoljne narave odprte metode koordinacije. To je jasno razvidno na drugih področjih odprte koordinacije (izobraževanje in zaposlovanje), za katera so bili zastavljeni cilji EU, kot so stopnja zaposlenosti, zgodnja opustitev izobraževanja, vseživljenjsko učenje, in ki močno prispevajo k dinamiki lizbonske strategije.

Zastavljanje ciljev

Države članice so se že dogovorile glede številnih kazalnikov na področjih socialne zaščite in socialne vključenosti (glej Prilogo 2) in ti so dovolj trdna podlaga za uvedbo količinskih ciljev. To bi se zlasti lahko upoštevalo pri „odločilnem vplivu na izkoreninjenje revščine “. Kljub tej zavezi, ki jo je leta 2000 sprejel Evropski svet, je treba opraviti še veliko dela. Uvedba ciljev bo prinesla novo dinamiko; cilji bi lahko bili zastavljeni za zmanjšanje revščine nasploh in za posebne oblike revščine, kot je revščina otrok, ki je za tri odstotne točke višja kot stopnja revščine celotnega prebivalstva (19 proti 16 %) in v nekaterih državah prizadene enega otroka od štirih; revščina zaposlenih, ki zadeva 8 % aktivnega prebivalstva in je v porastu; vztrajna dolgotrajna revščina, za katero bodo kmalu na voljo trdni kazalniki; in revščina starejših (nad 65 let), ki je tudi kazalnik primernosti pokojnin.

Ker obstaja potreba po skrbnem spremljanju primernosti prihodnjih pokojnin, bi lahko bil cilj za reformo pokojninskih sistemov povezan z minimalno stopnjo plače prek pokojnin, javnih ali zasebnih. Doseganje ciljev na področju zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe bi lahko bilo podprto s cilji v zvezi dostopom do zdravstvenega in socialnega varstva in njuno kakovostjo. Poleg tega bi lahko bili cilji, povezani z zdravstvenim stanjem, na primer v zvezi s povečanjem pričakovane življenjske dobe (ki se med državami članicami razlikuje za 13 let pri moških in 7 let pri ženskah) in dobe zdravega življenja ter zmanjšanjem umrljivosti otrok (v nekaterih državah članicah jih umre še vedno približno 10 na tisoč živorojenih otrok). Zdravstveno stanje je odločilno za aktivno udeležbo na trgu dela, daljšo delovno dobo in za zmanjšanje revščine.

Uvedba teh količinskih ciljev, podprtih s skupno dogovorjenimi kazalniki, ki temeljijo na trdnih analitičnih orodjih, bo državam članicam pomagala spoštovati zavezo in konkretneje delovati za dosego skupnih ciljev. Da bi se upoštevala njihova raznolikost, posebna nacionalna ozadja in različna izhodišča, bi države članice lahko opredelile nacionalne cilje .

Nacionalni cilji bi lahko bili del sprotnega razlikovanja , s čimer bi skupinam držav s podobno situacijo ali težavami omogočili skupno delovanje. Ta metoda se že uporablja za prožno varnost v okviru lizbonske strategije in je bila delno uporabljena v tematski analizi revščine otrok leta 2007. Dosedanje izkušnje, čeprav omejene, kažejo, da je dobra podlaga za dosego bolj prilagojene analize politik in svetovanje, in da lahko realno poveže posamezne države članice pri doseganju skupnih ciljev. Komisija bo razmislila, kako v okviru OMK razviti poti in skupna načela po analogiji svojih predlogov v zvezi s prožno varnostjo, ki jih je Evropski svet podprl decembra 2007, ki jim je treba slediti.

Priporočila Komisije

Razprave v Odboru za socialno zaščito zajemajo širok razpon tem, povezanih s socialno zaščito in socialno vključenostjo. Teme, ki so del OMK bi lahko bile dodatno okrepljene s sprotnim zbliževanjem mnenj. Komisija bo k temu prispevala tako, da bo po potrebi uporabila priporočila na podlagi člena 211 Pogodbe ter določila skupna načela , ki bi lahko bila podlaga za spremljanje in medsebojne preglede. Politična podpora drugih institucij bo takšnim skupnim načelom dala moč in razpoznavnost. Komisija namerava postopoma razvijati ta pristop na osnovi izkušenj s priporočilom glede aktivnega vključevanja, ki ga bo predvidoma predložila oktobra 2008 kot podlago sklepom Sveta in resoluciji Evropskega parlamenta.

Boljše poročanje, komunikacija in razširjanje

Na podlagi navedenega pristopa bo Komisija okrepila svojo zmogljivost ocenjevanja in spremljanja napredka na ravni EU in na nacionalni ravni. Okrepljeno spremljanje se mora odraziti v rednem skupnem poročilu Sveta in Komisije o socialni zaščiti in socialni vključenosti, ki je podlaga za prispevek sveta EPSCO k spomladanskemu Evropskemu svetu. Evropski parlament bo redno prejemal informacije. Poleg tega bo Komisija uporabila poročilo o socialnih razmerah, ki se vsako leto pripravi v skladu s členom 143 Pogodbe, za predstavitev lastne ocene o trenutnih trendih in napredku pri doseganju skupnih ciljev drugim institucijam, da bi prišlo do obširnejše in bolj poglobljene politične razprave. Države članice so vabljene, da še naprej vsako tretje leto poročajo o napredku, doseženem v okviru OMK na celosten način, glede na prihodnje razprave o prihodnosti lizbonske strategije.

Komunikacija in razširjanje rezultatov bosta učinkovitejša z nenehnim razvojem proaktivne komunikacijske strategije na podlagi vseh možnosti, ki jih zagotavlja program PROGRESS. To je sestavni del socialne OMK, cilj je izmenjava znanja, spodbujanje „pozitivne tekmovalnosti“ in prispevanje k stalni mobilizaciji in zavezanosti. Komisija bo povečala svoja prizadevanja predvsem z namenom, da bi informacije, povezane z dosežki socialne OMK, postale dostopne, razumljive in uporabne. Prenovljena spletna stran o socialni zaščiti in socialni vključenosti[5] bo k temu pripomogla kot pomembno orodje.

3.2. Krepitev pozitivne interakcije z drugimi politikami EU

Vključevanje

Kot je poudarjeno v sporočilu Komisije o celoviti večsektorski prenovljeni socialni agendi, se na splošno priznava, da morajo biti vidiki socialne politike prav tako vključeni v vse politike EU (npr. konkurenca, notranji trg, ekonomska politika, zdravje, priseljevanje, trgovina, kmetijstvo idr.). Komisija bo nadaljevala s svojimi prizadevanji za izdelavo ocene učinka vsake nove politične pobude in v tem okviru posebno pozornost namenjala socialnim učinkom . Odbor za socialno zaščito že namenja večjo pozornost vključevanju socialnih ciljev in se pri tem opira na posebne izkušnje, ki jih je EU pridobila pri integraciji načela enakosti spolov[6]. Komisija bo nadaljevala z delom z Odborom za socialno zaščito, da bi okrepila skupno zmogljivost za oceno učinka.

Horizontalno usklajevanje

Socialna OMK vedno bolj postaja referenčna točka za celo vrsto socialnih vprašanj, ki zavzemajo visoko mesto na dnevnem redu držav članic, in je skupna različnim področjem politik, kot so socialni učinek priseljevanja; socialna vključenost etničnih in zapostavljenih manjšin, vključno z romskimi skupnostmi; revščina na podeželju; dolgoročna oskrba in socialna vključenost invalidov; socialne posledice podnebnih sprememb, uničevanje okolja in gibanja cen energije; pomanjkanje izobrazbe in neenak dostop do stalnega strokovnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja; finančno izobraževanje in dostop do osnovnih finančnih storitev; digitalni razkorak in socialna izključenost; dejavna starost in medgeneracijska pomoč.

Odprtje socialne OMK za medsektorska vprašanja je vidno povečalo njen pomen in učinek ter ustvarilo razmere za boljše horizontalno usklajevanje. Vzpostavljeno je bilo plodno sodelovanje med Odborom za socialno zaščito in drugimi ustreznimi odbori, vključno z Odborom za zaposlovanje in Odborom za ekonomsko politiko, katerega je treba še naprej krepiti. Isto velja za sedanji proces razvoja sinergije s tesno povezanimi področji politik, kot so OMK v zvezi z izobraževanjem in usposabljanjem, zdravstvena strategija EU[7] in evropska agenda za vključevanje priseljencev. Komisija bo še naprej iskala načine za krepitev usklajevanja med Odborom za socialno zaščito (SPC) in drugimi odbori ter skupinami na visoki ravni; prav tako bo zagotavljala učinkovitost svoje stalne medresorske skupine za vključevanje socialne vključenosti in socialne zaščite.

3.3. Izboljšanje analitičnih orodij

Program PROGRESS bo podprl povečanje statistične zmogljivosti in zbiranja podatkov , zlasti na področjih, na katerih primanjkuje primerljivih podatkov ali so ti nezadostni. Na primer, obstoječe raziskave, ki zajemajo celotno EU, je treba pregledati, da bi se bolje zajeli pomanjkanje materialnih dobrin (vključno z digitalno izključenostjo), finančno premoženje gospodinjstev, položaj priseljencev, prehod med poklicnim življenjem in upokojitvijo; zbrali podatki o pričakovani življenjski dobi glede na socialno-ekonomski položaj ter izboljšala dostopnost in analiza podatkov, razčlenjenih po spolu.

Program PROGRESS bo tudi podprl raziskavo o zdravju, staranju in upokojevanju ter novo evropsko raziskavo gospodinjstev ter poglobljeno analizo posebnih vprašanj, s čimer bo državam članicam pomagal izboljšati njihove politike na posebno kritičnih področjih. Večje sodelovanje znanstvene skupnosti in močnejše povezave z drugimi tekočimi raziskovalnimi dejavnostmi v okviru Komisije in mednarodnih organizacij bodo še dodatno prispevali k razvoju politik, ki bodo temeljile na znanju in konkretnih podatkih.

3.4. Večja vključenost s pomočjo vzajemnih pregledov, vzajemnega učenja in vključevanja vseh zadevnih akterjev

Vzajemni pregledi

Vzajemni pregledi so se izkazali za zelo koristno in uporabno dejavnost za spodbujanje vzajemnega učenja. V socialni OMK bi jih bilo treba še več in bolj strateško uporabljati. Boljše okvirne informacije, trdnejša analitična podlaga in širše razširjanje rezultatov bi prispevali k prepoznavanju dobrih praks in olajšanju prenosa politik. Zagotovitev večje udeležbe uradnikov v vzajemnih pregledih na lokalni in regionalni ravni bo prav tako pomembna. Komisija bo skupaj z Odborom za socialno zaščito preučila, kako nadgraditi način izvajanja cikla vzajemnih pregledov v letu 2009.

Nova orodja za vzajemno učenje

Program PROGRESS nudi podporo za preskušanje novih orodij za vzajemno učenje in izmenjavo najboljših praks, to so projekti za začasno združevanje in prenos strokovnega znanja med državami članicami; usposabljanje o strateškem načrtovanju, vključevanje, usklajevanje, vključevanje zainteresiranih strani, spremljanje in ocena postopka socialne OMK. PROGRESS lahko prav tako pomaga pri razvoju „socialnega eksperimenta“ kot načinu preskušanja inovativnih idej, preden se jih uporabi v širše zastavljenih socialnih programih, na primer na področju minimalnega dohodka, dajatev za otroke ali dolgotrajne oskrbe; program bo podprl raziskavo, razširjanje in oceno projektov socialnega eksperimenta.

Vključevanje vseh zadevnih akterjev

Regionalne in lokalne organe je treba bolj vključiti v proces EU za socialno zaščito in socialno vključenost. Sedaj je njihova vključenost omejena v večini držav članic. Več držav je občutno napredovalo pri vključevanju civilne družbe in drugih ustreznih zainteresiranih strani v fazi načrtovanja politike, vendar se je to redko nadaljevalo v fazi izvajanja. Izkušnje kažejo, da sta usklajevanje in sodelovanje zadevnih akterjev v celotnem ciklu politike bistvena za njeno učinkovito izvajanje. Komisija predlaga, da bi ti vidiki upravljanja vse bolj postali predmet prizadevanj vzajemnega učenja v okviru socialne OMK. Na tej podlagi bo Komisija razvila prostovoljne smernice za države članice.

4. POVZETEK IN SKLEP

Da bi se potencial socialne OMK v celoti izkoristil, je Komisija v tem sporočilu določila več področij, na katerih se metoda lahko izboljša, okrepi ali dodatno razvije. ukrepi se vrtijo okrog štirih ciljev: prvič, povečanje politične zavezanosti in razpoznavnost procesa; drugič, krepitev pozitivne interakcije z drugimi politikami EU; tretjič, izboljšanje analitičnih orodij v podporo procesu, da bi se opredelili količinski cilji in spodbudilo oblikovanje politik, ki bi temeljilo na konkretnih podatkih. četrtič, povečanje vključenosti v državah članicah z izboljšanjem izvajanja in povečanjem medsebojnega učenja.

Nekateri ukrepi pomenijo utrditev obstoječih praks. Drugi, zlasti zastavljanje ciljev, vključujejo pomembnejše spremembe in bodo zahtevali soglasje med državami članicami in zainteresiranimi stranmi. Zato Komisija predvideva postopni pristop, o njegovih različnih fazah in nujni opredelitvi prednostnih nalog pa se bo razpravljalo z državami članicami in drugimi ključnimi zainteresiranimi stranmi.

Okrepljena OMK na področju socialne zaščite in socialne vključenosti bo pomembno prispevala k izvajanju prenovljene socialne agende in podprla obnovljeno zavezo socialni Evropi.

PRILOGA 1

CILJI OMK ZA SOCIALNO ZAŠČITO

IN SOCIALNO VKLJUČENOST

Skupni cilji OMK za socialno zaščito in vključenost so za spodbujanje:

- (a) socialne kohezije, enakosti med moškimi in ženskami ter enakih možnosti za vse preko dostopnih, finančno trajnostnih, prilagodljivih in učinkovitih sistemov socialne zaščite ter politik socialne vključenosti;

- (b) učinkovite interakcije med cilji lizbonske strategije za večjo gospodarsko rast, več in boljša delovna mesta ter večjo socialno kohezijo in strategijo za trajnostni razvoj EU;

- (c) dobrega upravljanja, preglednosti in vključevanja zainteresiranih strani v oblikovanje, izvajanje in spremljanje politike.

Naslednji cilji veljajo za različna področja delovanja:

Odločilen vpliv na izkoreninjenje revščine in socialno izključenost z zagotavljanjem:

- (d) dostopa do vseh virov, pravic in storitev, potrebnih za udeleženost v družbi, s preprečevanjem izključenosti in njenim obravnavanjem ter bojem proti vsem oblikam diskriminacije, ki vodijo v izključenost;

- (e) dejavne socialne vključenosti za vse, s spodbujanjem udeležbe na trgu dela in z bojem proti revščini in izključenosti;

- (f) da so politike socialne vključenosti dobro usklajene in vključujejo vse ravni vladnih in ustreznih akterjev, vključno z ljudmi, ki prestajajo revščino, da so učinkovite in uspešne ter vključene v vse ustrezne javne politike, vključno z gospodarsko in proračunsko politiko ter politiko izobraževanja in usposabljanja ter programe strukturnih skladov (zlasti ESS).

Ustrezne in trajnostne pokojnine z zagotavljanjem:

- (g) ustreznih pokojninskih dohodkov za vse in dostop do pokojnin, ki ljudem omogočijo, da do razumne mere ohranijo svoj življenjski standard po upokojitvi, v duhu solidarnosti in pravičnosti med generacijami in znotraj njih;

- (h) finančne trajnosti javnih in zasebnih pokojninskih sistemov, z upoštevanjem pritiskov na javne finance in staranja prebivalstva, in v okviru tridelne strategije za obravnavo vpliva staranja na proračun, zlasti: s podporo daljši delovni dobi in dejavni starosti; z uravnoteženimi prispevki in dajatvami na ustrezen in socialno pravičen način ter s spodbujanjem dostopnih in varnih sistemov s skladi in zasebnih sistemov;

- (i) da so pokojninski sistemi pregledni, dobro prilagojeni potrebam in željam žensk in moških ter zahtevam moderne družbe, staranja prebivalstva in strukturnih sprememb; da ljudje prejmejo informacije, ki jih potrebujejo za načrtovanje upokojitve, in da se reforme izvajajo na podlagi najširšega možnega soglasja.

Dostopna, visoko kakovostna in trajnostna zdravstveno varstvo in dolgoročna oskrba z

zagotavljanjem:

- (j) dostopa za vse do ustreznega zdravstvenega varstva in dolgoročne oskrbe ter da potreba po varstvu in oskrbi ne privede do revščine in finančne odvisnosti ter da se morebitna neenakost pri dostopu do oskrbe in zdravstvenega varstva ustrezno obravnava;

- (k) kakovosti v zdravstvenem varstvu in dolgoročni oskrbi ter s prilagajanjem oskrbe, vključno z razvojem preventivnega zdravstvenega varstva, spreminjajočim se potrebam in prednostnim nalogam družbe in posameznikov, zlasti z razvijanjem standardov kakovosti, ki odražajo najboljše mednarodne prakse, in z večanjem odgovornosti zdravstvenih delavcev ter bolnikov in oskrbovancev;

- (l) da ustrezno in visoko kakovostno zdravstveno varstvo in dolgoročna oskrba ostaneta dostopna in finančno trajnostna s spodbujanjem razumne uporabe virov, zlasti s primernimi spodbudami za uporabnike in ponudnike storitev, dobrega upravljanja in usklajevanja med zdravstvenimi sistemi ter javnimi in zasebnimi institucijami. Dolgoročni vzdržnost in kakovost zahtevata spodbujanje zdravega in aktivnega življenjskega sloga in usposobljene človeške vire za zdravstveni sektor.

PRILOGA 2

SKUPNI KAZALNIKI ZA SPREMLJANJE SOCIALNE OMK

1a – stopnja tveganja revščine (skupaj, otroci in starejši) + ponazoritvena mejna vrednost – EU Delež ljudi z zaslužkom pod 60 % povprečnega nacionalnega zaslužka[8].

1b – relativna povprečna razlika glede tveganja revščine – EU Razlika med povprečnim zaslužkom ljudi, ki živijo pod pragom tveganja revščine, in pragom samim, izražena v odstotku praga tveganja revščine.

1c – dolgotrajna stopnja tveganja revščine (na voljo šele od leta 2010 dalje) – EU Osebe s tveganjem revščine v tekočem letu in v vsaj dveh letih izmed zadnjih treh let.

2 – neenakost porazdelitve dohodka (S80/S20) – EU Razmerje med celotnim dohodkom, ki ga prejme 20 % prebivalcev države z najvišjimi dohodkom, in dohodkom, ki ga prejme 20 % prebivalcev države z najnižjim dohodkom.

3 – pričakovana doba zdravega življenja– NAT Število let, ki naj bi jih še živela oseba ob rojstvu, pri 45, pri 65 letih v zdravem stanju (ne da bi bila ovirana pri dejavnostih vsakdanjega življenja). Razlagati jih je treba skupaj s pričakovano življenjsko dobo.

4. – osebe, ki zgodaj opustijo šolanje – EU Delež oseb, starih med 18 in 24 let, ki imajo samo nižjo sekundarno izobrazbo in niso bile deležne izobraževanja ali usposabljanja v štirih tednih pred raziskavo.

5 – Ljudje, ki živijo v gospodinjstvih brez delovno aktivnih članov – EU Delež odraslih (18–59 in ki niso študentje) in otrok, ki živijo v gospodinjstvih, kjer ni nihče zaposlen.

6 – načrtovani celotni javni socialni odhodki – NAT S starostjo povezano načrtovanje celotnih javnih socialnih odhodkov (izplačila za pokojnine, zdravstveno varstvo, dolgoročna oskrba, izobraževanje in brezposelnost), sedanja stopnja in načrtovana sprememba deleža BDP.

7a – relativni povprečni dohodek starejših ljudi – EU Relativni povprečni dohodek ljudi, starih 65 let in več, kot delež povprečnega dohodka ljudi, starih 0–64 let.

7b – skupni delež nadomestil – EU Povprečne osebne pokojnine oseb, starih 65–74 let, glede na povprečne osebne dohodke oseb, starih 50–59 let, brez drugih socialnih dajatev.

8 – lastno poročanje o nezadovoljenih potrebah po zdravstveni oskrbi – NAT + uporaba zdravstvenega varstva – NAT Celotno lastno poročanje o nezadovoljenih potrebah po zdravstveni oskrbi zaradi „finančnih ovir“ ali „čakalne dobe“ ali „prevelike oddaljenosti“, po dohodkovnem kvintilu. To je treba analizirati skupaj s številom obiskov pri splošnem zdravniku ali specialistu v zadnjih 12 mesecih.

9. – stopnja tveganja revščine v določenem trenutku – EU Delež ljudi z dohodkom pod pragom tveganja revščine, izračunanim v proračunskem letu 2004, prilagojenim za upoštevanje inflacije skozi leta.

10 – stopnja zaposlenosti starejših delavcev – EU Zaposlene osebe v starostnih skupinah 55–59 in 60–64 let kot delež iste starostne skupine.

11 – tveganje revščine zaposlenih – EU Posamezniki, ki so razvrščeni kot zaposleni, in ki tvegajo revščino.

12 – stopnja aktivnega prebivalstva – EU Delež zaposlenih in brezposelnih v celotnem delovno sposobnem prebivalstvu v starosti 15–64 let.

13 – regionalne razlike – koeficient variacije stopenj zaposlenosti – NAT Standardno odstopanje regionalnih stopenj zaposlenosti, deljeno s ponderiranim nacionalnim povprečjem.

14 – celotni odhodki za zdravje na prebivalca – NAT Celotni odhodki za zdravje na prebivalca v paritetah kupne moči.

[1] Za podrobnosti glej Oceno učinka.

[2] Ocena učinka navaja širši opis znanstvene in javne razprave o socialni OMK.

[3] Delati skupaj, delati bolje: nov okvir za odprto usklajevanje politik socialne zaščite in vključevanja v Evropski uniji, COM(2005) 706 konč.

[4] V pregledu politike enotnega trga iz novembra 2007 je bilo prav tako pozvano k takšnemu integriranemu pristopu, s poudarkom, da odpiranje trgov in socialne reforme lahko potekajo vzporedno in tudi morajo. Glej: Enotni trg za Evropo 21. stoletja. COM(2007) 724 konč., 20.11.2007.

[5] http://ec.europa.eu/employment_social/spsi/social_protection_en.htm

[6] Člen 3(2) Pogodbe ES zahteva od EU, da si prizadeva odpraviti neenakosti in spodbuja enakost med moškimi in ženskami v vseh svojih dejavnostih.

[7] Kazalnik leta zdravega življenja v lizbonski strategiji je primer integracije socialnih in ekonomskih razsežnosti boljšega zdravja.

[8] Če ni drugače določeno, se kazalniki revščine s tega seznama nanašajo na ekvivalentni razpoložljivi dohodek gospodinjstev, opredeljen kot celotni razpoložljivi dohodek gospodinjstva (po dajatvah in davkih), prilagojen tako, da se upošteva njegova velikost in sestava. Glej celotni seznam kazalnikov na: http://ec.europa.eu/employment_social/spsi/common_indicators_en.htm