5.7.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 172/24

—

poudarja, da bodo lokalne in regionalne oblasti prve izvajale evropsko zakonodajo skupnega evropskega azilnega sistema, in meni, da bo skupni azilni postopek, ki predvideva solidarno in odgovorno udeležbo vsake države članice, olajšal delo lokalnih in regionalnih oblasti;

—

priporoča, naj se na nacionalni ravni po potrebi uvede usklajevalni mehanizem med osrednjimi, regionalnimi in lokalnimi institucijami, za celostno obvladovanje na več ravneh;

—

priporoča sprejetje evropske uredbe, ki bi urejala vzajemno priznavanje zaščite in postopke v zvezi s prenosom statusa ter enotnim statusom beguncev in upravičencev do subsidiarne zaščite;

—

meni, da je razširitev vsebine Direktive 2003/109/ES na osebe, ki uživajo eno od oblik mednarodne zaščite, bistven ukrep za odpravo morebitnih tveganj diskriminacije in instrument, ki dopolnjuje proces usklajevanja EU na področju azila;

—

priporoča, da se v obsežnem sodelovanju z lokalnimi oblastmi opredelijo skupne smernice za ukrepe, s katerimi bi prosilcem za azil in beguncem olajšali dostop do socialnih in zdravstvenih storitev in do bivališč; da se pripravijo programi sodelovanja v lokalnih skupnostih; da se opredelijo jasna in natančna pravila za priznavanje šolske izobrazbe, za poklicno prekvalifikacijo in potrjevanje usposobljenosti; da se predvidijo sredstva za spodbujanje dela beguncev in/ali za razvoj njihovih sposobnosti vodenja;

—

meni, da je za uspešno vključevanje beguncev potrebno, da se počutijo kot del dogajanja v četrtih, mestih, državah in v Evropski uniji, kjer živijo. Udeležba v lokalnem političnem življenju, začenši s pravico voliti in biti voljen na lokalnih volitvah, ima poleg simboličnega tudi zelo močan konkreten pomen;

—

priporoča, da se predvidijo financiranja in razpisi za krepitev znanja nacionalnih in lokalnih akterjev, s posebnim poudarkom na psihosocialnem področju, legalizaciji in obvladovanja položajev v zvezi z ranljivostjo.

Poročevalec

:

Savino Antonio SANTARELLA (IT/UEN-EA), župan Candele

1.

poudarja, da bodo lokalne in regionalne oblasti prve izvajale evropsko zakonodajo skupnega evropskega azilnega sistema. Lokalne in regionalne skupnosti dan za dnem sprejemajo heterogene tokove migrantov, med njimi tudi prosilce za azil, in pogosto morajo nuditi zdravstveno in psihološko pomoč ljudem, ki so bili žrtve trpinčenja in mučenja. Za takšno pomoč, ki ne sodi med redne dejavnosti lokalnih in regionalnih oblasti ter njihovih agencij, potrebujejo precejšnjo podporo, da bi bile strokovno in strukturno kos tej nalogi;

2.

poudarja, da bo skupni azilni postopek, ki predvideva solidarno in odgovorno udeležbo vsake države članice, olajšal delo lokalnih in regionalnih oblasti. Danes imajo lokalne in regionalne oblasti v nekaterih državah nesorazmerno veliko odgovornost, med drugim tudi zato, ker ni skupnega azilnega sistema;

3.

opozarja na dejstvo, da lahko tudi upravičenci do azila zato, ker ni projektov za sprejem in vključevanje ter stalno zaposlitev, končajo v mrežah izkoriščevalcev in kriminalcev ter s tem ogrožajo varnost in socialno kohezijo; z možnostjo plačanega dela med azilnim postopkom je mogoče zmanjšati tveganje in pripravljenost, da končajo v mrežah izkoriščevalcev in kriminalcev;

4.

priporoča, naj se v vsaki državi članici vzpostavi mreža lokalnih oblasti, ki bi sprejemala ukrepe za krepitev socialne kohezije z zavestnim vključevanjem beguncev v lokalne projekte, ki bi jih spodbujale te lokalne oblasti. V državah članicah, kjer so takšne mreže služb že preskusili, je bilo mogoče z delom komisij na lokalni in regionalni ravni skrajšati čas obravnave prošenj za azil, izboljšati življenjske razmere prosilcev in pospešiti njihovo vključevanje v lokalne skupnosti. To je prineslo tudi številne prednosti glede varnosti in kakovosti življenja;

5.

zato priporoča, naj se različni evropski, nacionalni, regionalni in lokalni viri dopolnjujejo in ustrezno napajajo te mreže storitev v vseh državah članicah, da bi se odzvali na problem vključevanja prosilcev za azil in beguncev;

6.

priporoča, naj se na nacionalni ravni po potrebi uvede usklajevalni mehanizem med osrednjimi, regionalnimi in lokalnimi institucijami, za celostno obvladovanje na več ravneh;

7.

priporoča prostovoljno udeležbo v mreži ter sklepanje partnerstev, da bi bili nosilci odločitev in odgovornosti različni institucionalni, javni in zasebni akterji na lokalni ravni. Tako bi lahko ukrepe za sprejem in vključevanje načrtovali ob razvijanju obstoječih možnosti na lokalni in regionalni ravni. Ta partnerstva lahko omogočijo razvoj znanja in posledično zavestno vključevanje akterjev, ki se doslej s področjem azila niso ukvarjali ali pa so pri prevzemanju odgovornosti na tem področju omahovali;

8.

poudarja, da takšen sistem lahko institucijam, podjetjem, sindikatom, združenjem terciarnih dejavnosti, šolam za poklicno usposabljanje, univerzam ter seveda lokalnim in regionalnim oblastem omogoči, da najdejo svojo vlogo v sistemu, tako da pojav migracij postane v celoti prepoznaven za družbo in da vsi akterji lahko igrajo svojo vlogo, s čimer seveda prispevajo k blaženju ali odpravljanju morebitnih napetosti.

9.

meni, da se Evropska unija pri uporabi ukrepov za priznanje mednarodne zaščite sooča z različnima zahtevama, ki ju je treba obravnavati usklajeno:

10.

predlaga, da se postopki identifikacije, spuščanja na ozemlje EU in dostopa do azilnega postopka uskladijo na ravni Evropske unije;

11.

predlaga, naj se predvidijo in preskusijo skupni postopki za identifikacijo migrantov, ki bi jih bilo mogoče uporabljati v zagotovljenem roku, z natančnimi ukrepi, ob spoštovanju temeljnih človekovih pravic in človekovega dostojanstva;

12.

meni, da je glede postopkov za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito treba določiti skupne instrumente za zagotavljanje enotne ocene v posameznih državah članicah in omogočiti uporabo določb, ki jih predvidevajo direktive EU (predvsem Direktiva št. 2005/85/ES);

13.

poleg tega predlaga, da se redno organizirajo usposabljanja, strokovna izpopolnjevanja in nadzor, kot tudi srečanja in izmenjave med organi, zadolženimi za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito;

14.

priporoča, naj se na evropski ravni predvidi program usposabljanja in izpopolnjevanja za enote za varovanje meje ali mejno policijo;

15.

priporoča, naj se na (letaliških, pomorskih in kopenskih) mejnih prehodih in vstopnih območjih predvidi in podpre vzpostavitev služb za pomoč in svetovanje državljanom tretjih držav, ki zaprosijo za mednarodno zaščito.

16.

meni, da bi bilo glede pridržanja prosilcev za azil primerno poudariti, da te osebe ne smejo biti pridržane zgolj zaradi obravnave njihovih prošenj. Morebitne omejitve prostega gibanja lahko trajajo le toliko časa kot postopki identifikacije, ki jih bo treba v prihodnje uskladiti;

17.

zahteva, naj Evropska unija sprejme listino, ki bi opredelila položaj oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito in za katere velja omejitev prostega gibanja;

18.

meni, da so sekundarne selitve v Evropski uniji predvsem posledica različnega gospodarskega položaja držav članic in odnosa do prosilcev za azil v posameznih državah članicah;

19.

meni, da je zato treba pripraviti študijo o izkušnjah vseh držav članic v zadnjih letih, predvsem glede dostopa do trga dela in stanovanjskega trga ter vključevanja v družbo;

20.

predlaga, da se temu mnenju doda priloga, v kateri bodo v sodelovanju z evropskimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi zbrani zgledni primeri postopkov na teh področjih;

21.

priporoča, da se v okviru služb, ki so jih vzpostavile lokalne in regionalne oblasti, preseže koncept „gmotne pomoči“ in namesto tega uveljavi koncept „celostnega sprejema“ (ki zajema službe za pomoč in usmerjanje oseb ter izvajanje programov družbenega in gospodarskega vključevanja).

22.

opozarja, da je pojem mednarodne zaščite še vedno tesno povezan z natančno opredelitvijo statusa begunca iz člena 1 Ženevske konvencije, čeprav se je od leta 1951 do danes mednarodni položaj korenito spremenil, z njim pa tudi profil tistih, ki iščejo pomoč in ki – v vse večjem številu – ne bežijo pred preganjanjem posameznikov, temveč pred splošnim nasiljem in oboroženimi spopadi, pri čemer okoljske in življenjske razmere igrajo vse večjo vlogo;

23.

ugotavlja, da so ob upoštevanju teh dejstev zaslužijo vso podporo določbe Direktive št. 2004/83/ES, ki opisujejo in usklajujejo status subsidiarne zaščite za osebe, ki niso begunci v smislu Ženevske konvencije. Ta zaščita mora veljati kot dopolnilo statusu begunca, ne kot drugotna, manj vredna ali drugorazredna;

24.

zato ceni prizadevanje Evropske komisije, da bi opisala pogoje za upravičenost do subsidiarne zaščite, ki bi dopolnjevali in razširili določbe Ženevske konvencije;

25.

poudarja, da je s takšno razlago določb EU mogoče razlikovati dve obliki mednarodne zaščite (zaščito begunca in subsidiarno zaščito), s čimer se poveča število možnih upravičencev do zaščite;

26.

vztraja, da morajo ti dve obliki mednarodne zaščite, če ju prizna ena od držav članic, vzajemno priznati vse druge države članice Evropske unije;

27.

priporoča, naj se predvidi možnost prenosa odgovornosti med državami članicami, če osebe, ki se jim zagotovi mednarodna zaščita, spremenijo kraj bivanja iz ene v drugo državo članico; tako se zagotovi (in obenem neposredno nadzoruje in spremlja) prosto gibanje na ozemlju Evropske unije;

28.

meni, da mora Evropska unija razpolagati s pravnimi in operativnimi instrumenti, ki bodo omogočali ukrepanje v primerih, ko izgon z ozemlja Unije ni možen.

29.

meni, da je upravičenost do posebne zaščite treba ugotavljati na podlagi posameznikovih osebnih značilnosti in življenja – razen v nekaterih kategorijah oseb, za katere so pri sprejemu potrebni posebni zaščitni ukrepi (mladoletniki brez spremstva, ženske na begu, ki potujejo z njimi ali za njimi, telesno ali duševno prizadeti ljudje) in katerih posebni položaj je treba v postopku in pri odločanju ustrezno upoštevati (npr. spoštovanje pravice do zasebnega in družinskega življenja ali združevanje družin);

30.

opozarja, da so predvsem pri žrtvah mučenja ukrepi podpore in rehabilitacije lahko neprimerni, če

31.

zato priporoča, naj se pri vzpostavljanju skupnega evropskega azilnega sistema predvidi široka in razčlenjena razprava za opredelitev skupnih standardov za ugotavljanje posameznih primerov ranljivosti;

32.

predlaga, naj se v instrumente, ki jih bo Evropska unija pripravila za podporo različnim akterjem skupnega evropskega azilnega sistema (npr. smernice, priročniki, programi usposabljanja itd.), vključijo posebni vidiki in kazalniki za lažje ugotavljanje primerov ranljivosti in s tem njihovo obvladovanje;

33.

meni, da je za priznanje in oskrbo posameznika v ranljivem položaju temeljnega pomena predvideti okrepitev pristojnosti lokalnih služb socialnega varstva. V tem smislu priporoča, naj Evropska unija ukrepa tako z dodelitvijo virov za podporo posebnim programom za povečevanje zmogljivosti (capacity building) kot s programi usposabljanja in izpopolnjevanja v državah članicah.

34.

poudarja, da je vključevanje proces, katerega glavni cilj je, da begunci dosežejo ustrezno raven samostojnosti. Proces vključevanja poteka na več vzporednih ravneh vključevanja (zaposlitev, stanovanje, družba) in v različnih fazah (poznavanje območja, dostop do storitev, udeležba);

35.

meni, da je – ob upoštevanju stisk, ki jih lahko doživljajo migranti druge generacije v različnih delih Evrope v okviru ukrepov za vključevanje – bistvenega pomena, da beguncev (v posameznih primerih) ne bi smeli obravnavati kot „tujce“ ali „goste“, in da – izhajajoč iz priznavanja in spoštovanja vrednot ter zakonodaje države gostiteljice – ne bi smeli predvidevati ločitve od kulture države, iz katere prihajajo;

36.

meni, da je za uspešno vključevanje beguncev potrebno, da se počutijo kot del dogajanja v četrtih, mestih, državah in v Evropski uniji, kjer živijo. Udeležba v lokalnem političnem življenju, začenši s pravico voliti in biti voljen na lokalnih volitvah, ima poleg simboličnega tudi zelo močan konkreten pomen;

37.

meni, da se občutek pripadnosti začne razvijati v šolah, in da je programe za sistematičen sprejem in vključevanje učencev in študentov-beguncev mogoče sistematično razvijati v vseh šolskih in visokošolskih sistemih držav članic;

38.

priporoča:

39.

predlaga, da se s predpisi uredijo skupni postopki za identifikacijo državljanov tretjih držav, ki zaprosijo za mednarodno zaščito;

40.

predlaga pripravo strukturiranih programov usposabljanja oziroma stalnega izpopolnjevanja enot za varovanje meje in policije, nevladnih organizacij, organov, pristojnih za obravnavo prošenj za azil, zdravstvenih služb in lokalnega socialnega varstva, lokalne uprave in vodij nacionalnih institucij držav članic;

41.

predlaga pripravo srečanj in izmenjav: evropsko „plenarno“ konferenco o problematiki azila, regionalne konference in izvedbo programa za izmenjavo osebja, nekakšen „Erasmus“ za akterje na področju azila;

42.

poziva k tesnejšemu usklajevanju med državami članicami pri nekaterih vprašanjih azila;

43.

priporoča sprejetje evropske uredbe, ki bi urejala vzajemno priznavanje zaščite in postopke v zvezi s prenosom statusa ter enotnim statusom beguncev in upravičencev do subsidiarne zaščite;

44.

meni, da je bistvenega pomena razvoj in razširjanje mehanizmov za posvetovanje z različnimi akterji, ki so ključni sogovorniki za uresničitev skupnega evropskega azilnega sistema: nacionalnimi institucijami, lokalnimi upravami, policijo in nevladnimi organizacijami;

45.

priporoča, da se predvidijo financiranja in razpisi za krepitev znanja nacionalnih in lokalnih akterjev, s posebnim poudarkom na psihosocialnem področju, legalizaciji in obvladovanju položajev v zvezi z ranljivostjo.

46.

z zadovoljstvom sprejema splošni program Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov 2007–2013, ki ga je predložila Evropska komisija; to je večletni program, sestavljen iz štirih stebrov in sredstev zanje, ki se skladno loteva različnih problematik migracij. Posebej je zadovoljen z novo generacijo Evropskega sklada za begunce 2008–2013 in Sklada za vračanje za begunce, ki dejansko ustrezata potrebam lokalnih oblasti glede prosilcev za azil in beguncev;

47.

meni, da je uskladitev standardov za postopke za sprejem, vključevanje in udeležbo v lokalnih skupnostih prvo sredstvo za zajezitev sekundarnih migracij prosilcev za azil ali upravičencev do mednarodne zaščite na ozemlju Evropske unije;

48.

opozarja, da veliki napori za dosego te uskladitve vodijo do vzpostavitve skupnega evropskega azilnega sistema, glavnega instrumenta za popolno delitev odgovornosti in pristojnosti med vsemi državami članicami Evropske unije;

49.

opozarja, da je ta cilj gospodarsko, časovno in z vidika človeških virov zahteven; meni pa, da je nujno oblikovati model ukrepov, ki bi bil koristen pri odpravljanju težav, s katerimi se pri obvladovanju mešanih migracijskih tokov soočajo v vsej EU;

50.

poudarja, da je za izvajanje omenjenih ukrepov in za zagotovitev njihovega učinka v posameznih državah članicah bistvenega pomena, da se pri virih, namenjenih za evropsko azilno politiko, predvidi delež, ki se upravlja na ravni Skupnosti, in kvote za posamezne države članice;

51.

zato priporoča, naj države, v katerih se število prošenj za azil povečuje ali ostaja nespremenjeno, in države ob zunanjih mejah dobijo finančno pomoč v sorazmerju s stroški ukrepov, ki jih je treba izvesti. Vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema zahteva precej sredstev in predvsem v prvih petih letih bo treba odstopati od določbe, po kateri finančna sredstva Skupnosti zgolj dopolnjujejo finančna sredstva posameznih držav članic;

52.

zato predlaga solidno in podrobno načrtovanje evropskih sredstev, z možnostmi financiranja operativnih ukrepov, predvsem na področjih usposabljanja, izmenjave osebja in udeležbe lokalnih sogovornikov v procesu posvetovanja na ravni EU;

53.

prav tako priporoča, da se predvidijo primerna sredstva za podporo državam, ki so k EU pristopile pred kratkim, in državam članicam, ki še nimajo dolgotrajnih izkušenj z obvladovanjem migracij, z dodelitvijo dodatnih sredstev za obvladovanje morebitnih strukturnih pomanjkljivosti na nacionalni ravni. V takšnih okoliščinah bi programi vračanja (resettlement) znotraj Evropske unije postali nepotrebni.

54.

z velikim zadovoljstvom sprejema predlog direktive Sveta o spremembi Direktive 2003/109/ES, ki širi področje njene uporabe na upravičence do mednarodne zaščite (begunce ali upravičence do subsidiarne zaščite);

55.

meni, da je razširitev vsebine Direktive 2003/109/ES na osebe, ki uživajo eno od oblik mednarodne zaščite, bistven ukrep za odpravo morebitnih tveganj diskriminacije in instrument, ki dopolnjuje proces usklajevanja EU na področju azila;

56.

meni, da je nujno predvideti, da osebe, ki uživajo mednarodno zaščito, lahko dobijo status rezidenta za daljši čas v državi članici, ki jim je zaščito priznala, in da lahko uveljavljajo tudi pravico do bivanja v drugi državi;

57.

poudarja, da je treba podelitev ene od oblik mednarodne zaščite vedno upoštevati pri oceni posledic morebitne izgube statusa rezidenta za daljši čas;

58.

zato naklonjeno sprejema ukrepe, ki v predlogu direktive poudarjajo spoštovanje načela nevračanja (načela, ki prepoveduje prisilno vračanje osebe v državo, v kateri bi bila njeno življenje ali prostost ogrožena) ter njegovega popolnega in konkretnega uresničevanja, v skladu z zakonodajo Skupnosti in mednarodno zakonodajo. Vendar pa se je treba upreti vsem dodatnim omejitvam glede izgona ali deportacije;

59.

ob upoštevanju načela nevračanja meni, da morajo biti oblasti druge države članice natančno obveščene, ali je rezident za daljši čas, ki na ozemlju druge države zaprosi za bivanje, že dobil mednarodno zaščito v kakšni drugi državi članici. Ta določba je temeljnega pomena za neprekinjeno zaščito v primeru, da potreba po mednarodni zaščiti obstaja še naprej;

60.

meni, da je treba v primerih, ko nacionalne oblasti, pristojne za priznanje in odvzem statusa mednarodne zaščite, niso iste kot oblasti, pristojne za priznanje in odvzem statusa rezidenta za daljši čas, brezpogojno upoštevati „prejšnji položaj glede zaščite“;

61.

z zadovoljstvom sprejema določbe, ki zagotavljajo popolno uresničevanje pravice do bivanja v drugi državi članici tudi upravičencem do mednarodne zaščite s statusom rezidenta za daljši čas;

62.

nazadnje priporoča, naj se na ravni EU končno sprejme enotna ureditev glede dovoljenj za bivanje beguncev in upravičencev do subsidiarne zaščite (zaradi dela ali iz družinskih razlogov) v drugi državi članici, ter predvsem enotna ureditev za prenos odgovornosti za priznano mednarodno zaščito iz ene v drugo državo članico.