15.12.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 305/1

—

opozarja, da lokalne in regionalne oblasti odločilno prispevajo k uspehu evropskih pobud. Evropska zakonodaja se izvaja na lokalni in regionalni ravni; odgovorne osebe na tej ravni in državljani imajo nalogo, da s svojim ravnanjem dejansko in trajnostno vplivajo na porabo energije;

—

meni, da sta energetska politika in politika varstva podnebja tesno povezani in da ju je treba uskladiti, saj proizvodnja energije povzroča 80 % emisij CO2 v Evropi. Zato je pomembno, da so ukrepi, predlagani za podnebno politiko, vključeni tudi v področje energetike in obratno. Okoljsko usmerjena in učinkovita energetska politika je hkrati vedno tudi podnebna politika;

—

podpira prizadevanja Komisije za takojšnjo odpravo upravnih ovir, nepoštenih pogojev za dostop do omrežja (npr. diskriminacija ponudnikov obnovljive energije) in zapletenih postopkov;

—

Komisijo poziva, naj z ustreznimi ukrepi prepreči koncentracije na trgu in spodbuja raznolikost udeležencev na trgu;

—

podpira cilj 20-odstotnega prihranka energije v EU do leta 2020 z večjo energetsko učinkovitostjo. Odbor bi želel, da bi ta cilj postal obvezujoč;

—

poudarja, da bi morala biti energetska učinkovitost osrednja točka evropske energetske politike in imeti prednost pri vseh razmišljanjih;

—

dvomi, da so tehnologije CCS (Carbon Capture and Storage – zajemanje in skladiščenje ogljika) lahko dolgoročna rešitev, saj izjemno zmanjšajo izkoristek naprave, poleg tega pa z današnjega vidika gospodarsko niso preveč učinkovite. Vendar pa je strategija CCS z globalnega vidika lahko prehodna rešitev.

Poročevalec

:

Bernd VÖGERLE, župan mestne občine Gerasdorf bei Wien (AT/PES)

1.

poudarja pomen energije kot temeljnega stebra sodobnega življenja. Zato imajo prekinitve oskrbe in ozka grla obsežne posledice ter povzročajo veliko gospodarsko škodo. Skupna evropska energetska politika in njeni cilji – zanesljivost oskrbe, trajnost in konkurenčnost – so zato izredno pomembni tudi z vidika lokalnih in regionalnih oblasti. Za dosego teh ciljev je potrebna uravnotežena kombinacija energetskih virov;

2.

opozarja, da lokalne in regionalne oblasti odločilno prispevajo k uspehu evropskih pobud. Evropska zakonodaja se izvaja na lokalni in regionalni ravni; odgovorne osebe na tej ravni in državljani imajo nalogo, da s svojim ravnanjem dejansko in trajnostno vplivajo na porabo energije;

3.

poziva pristojne evropske institucije, zlasti Komisijo, naj pri konkretnem izvajanju „energetskega paketa“ ustrezno upoštevajo pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v okviru evropske energetske politike;

4.

meni, da sta energetska politika in politika varstva podnebja tesno povezani in da ju je treba uskladiti, saj proizvodnja energije povzroča 80 % emisij CO2 v Evropi. Zato je pomembno, da so ukrepi, predlagani za podnebno politiko, vključeni tudi v področje energetike, in obratno. Okoljsko usmerjena in učinkovita energetska politika je hkrati vedno tudi podnebna politika;

5.

opozarja, da imajo ozaveščeni potrošniki pri uresničevanju evropskih ciljev ključno vlogo. Zato morajo biti v središču vseh razmišljanj. Poudariti je treba, da vsako zvišanje cen energije posebej močno prizadene socialno šibkejše skupine prebivalstva. Zato je treba pomoč iz javnih sredstev namenjati ukrepom za energetsko učinkovitost in večjo ozaveščenost, in jih ne uporabljati izključno kot finančno podporo, pri tem pa upoštevati trajnost in koherentno podnebno politiko.

6.

opozarja, da se pričakovanja, da se bodo cene na liberaliziranem trgu električne energije in plina znižale in da bo odpravljen monopolni položaj podjetij za oskrbo z energijo, niso izpolnila v vseh državah. Poleg tega meni, da prenizke naložbe v elektrarne in omrežja, zlasti v obnovljive vire energije ter lokalna omrežja in oskrbo, ogrožajo zanesljivost oskrbe. Če bo ostalo pri tem razvoju, lahko v prihodnosti pričakujemo težave z oskrbo;

7.

zato Komisijo poziva, naj proizvajalce in operaterje spodbudi, da bodo znova (tako kot pred liberalizacijo) vlagali v izgradnjo proizvodnih naprav in omrežne infrastrukture. Korak v to smer bi lahko bila priprava lokalnih in regionalnih načrtov za proizvodnjo energije, ki temeljijo na podatkih z lokalne in regionalne ravni;

8.

podpira prizadevanja Komisije za takojšnjo odpravo upravnih ovir, nepoštenih pogojev za dostop do omrežja (npr. diskriminacija ponudnikov obnovljive energije) in zapletenih postopkov;

9.

se zavzema za ločitev dejavnosti (unbundling), pri čemer zadošča ločitev po pravu družb ob podpori močnega regulatorja;

10.

Komisijo poziva, naj z ustreznimi ukrepi prepreči koncentracije na trgu in spodbuja raznolikost udeležencev na trgu (vključno s komunalnimi podjetji);

11.

meni, da se s krepitvijo transnacionalnih omrežij lahko izboljšajo možnosti ukrepanja lokalne in regionalne ravni (na primer pri nakupu energije);

12.

zavrača vzpostavitev novih upravnih struktur, kot je denimo evropski regulativni organ za energijo, kajti nacionalni regulativni organi lahko sami uresničujejo cilje, ki jih je predlagala Komisija in potrdil Evropski svet;

13.

poziva Komisijo, naj sistem trgovanja z emisijami oblikuje tako, da bo število emisijskih certifikatov, ki jih posamezna elektrarna dobi v okviru načrta za dodeljevanje, v skladu z načrtovano proizvodnjo elektrike in toplote v plinsko-parni elektrarni s soproizvodnjo električne energije in toplote. To bi bil jasen znak v prid cilju povečanja energetske učinkovitosti pri proizvodnji električne energije.

14.

podpira cilj 20-odstotnega prihranka energije v EU do leta 2020 z večjo energetsko učinkovitostjo. Odbor bi želel, da bi ta cilj postal obvezujoč;

15.

poudarja, da bi morala biti energetska učinkovitost osrednja točka evropske energetske politike in imeti prednost pri vseh razmišljanjih;

16.

poziva pristojne evropske institucije, zlasti Komisijo, naj poskrbijo za primerne okvirne pogoje med drugim tudi na naslednjih področjih:

17.

poudarja, da se na lokalni in regionalni ravni izvajajo številni ukrepi, ki prispevajo k uspehu evropskih pobud:

18.

poziva, naj se nameni več sredstev EU za izmenjavo dobrih praks na lokalni in regionalni ravni, na primer v okviru programa Inteligentna energija za Evropo (IEE);

19.

poziva Komisijo, naj določi cilj za energetsko učinkovitost na skupni ravni (tj. energetsko intenzivnost celotnega gospodarstva). To bi državam članicam in regijam omogočilo dovolj manevrskega prostora, da bi lahko cilj dosegle s široko paleto ukrepov, vključno z ukrepi v zvezi z energetsko porabo naprav ali prestrukturiranjem (regionalne) industrije.

20.

podpira obvezujoč cilj, da je treba do leta 2020 doseči 20-odstotni delež obnovljivih virov energije v skupni porabi energije;

21.

poudarja družbeno-gospodarski pomen domačih, lokalnih virov energije ter njihov pomen za zanesljivost oskrbe in učinkovitost prenosa, opozarja, da mora biti spodbujanje obnovljivih virov energije prilagojeno geografskim, podnebnim in gospodarskim razmeram, in v zvezi s tem poudarja vlogo, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti pri spodbujanju in pridobivanju lokalnih obnovljivih virov energije;

22.

podpira cilje na področju obnovljive energije, ki vključujejo sektor ogrevanja in hlajenja, pri čemer je treba nameniti posebno pozornost kombinirani proizvodnji električne in toplotne/hladilne energije;

23.

opozarja, da mora biti vidik trajnosti v ospredju vsakega ukrepa. Države, ki so zgodaj začele spodbujati uporabo biomase kot vira energije, sedaj z biomaso krijejo že velik del svojih potreb po energiji. Vendar pa se pogosto pojavlja problem, da potreb ni več mogoče kriti izključno z energijo, ki je na razpolago na regionalni ravni (zlasti les), in da je treba biogoriva prevažati na dolge razdalje do namembnega kraja. V tem primeru alternativni viri postanejo mnogo manj trajnostni. Zato je treba razmisliti o drugih vrstah prevoza z manjšo porabo energije;

24.

meni, da bi morale države članice, ki imajo omejene možnosti proizvajanja energije iz obnovljivih virov, imeti možnost doseči svoje cilje glede obnovljive energije s trgovanjem, in sicer bodisi v okviru certifikacijskega sistema EU za zeleno energijo bodisi z dvostranskimi pogodbami z drugimi državami, ki imajo večje zaloge obnovljive energije. Zmanjšati je treba skupne stroške uresničevanja ciljev v zvezi z obnovljivimi viri energije;

25.

poziva Komisijo in države članice, naj pri pripravi nacionalnih akcijskih načrtov za spodbujanje obnovljivih virov energije predvidijo obvezno posvetovanje z lokalnimi in regionalnimi oblastmi.

26.

podpira obvezujoč cilj, da je treba do leta 2020 doseči 10-odstotni delež biogoriv v celotni porabi goriva v EU, pod pogojem, da je proizvodnja trajnostna;

27.

poudarja, da bo v prihodnosti raznolikost virov energije in vrst biomase izredno pomembna;

28.

posebej poudarja, da je treba podnebno politiko obravnavati v mednarodnem okviru ter da je treba različna biogoriva spodbujati glede na njihov vpliv na okolje in podnebje, pri tem pa uporabljati pristop, ki upošteva življenjski krog in s tem način proizvodnje, prevoz itd. Poleg spodbujanja učinkovite evropske proizvodnje bi lahko pomembno vlogo igral tudi uvoz iz držav, ki niso članice EU. Spodbujati je treba okolju prijazno in energetsko učinkovito proizvodnjo biogoriv, ne glede na vrsto biogoriva in uporabljenih rastlin;

29.

opozarja, da je spodbujanje proizvodnje biogoriv v tretjih državah v nasprotju s cilji zmanjšanja uvozne odvisnosti na energetskem področju, saj ustvarja nove oblike odvisnosti, in zato poudarja, da bi moral imeti uvoz iz držav, ki niso članice EU, manjši pomen. Pri uvozu energije je treba trajnost in energetsko učinkovitost upoštevati z vidika življenjskega ciklusa posameznih biogoriv;

30.

poleg tega opozarja na pomen proizvajanja biogoriv na trajnosten način, da bi preprečili izgubo biotske raznovrstnosti. Velike monokulture pridelkov, ki se gojijo za namene proizvodnje biogoriv (koncentrirano pridelovanje enega samega pridelka na velikih območjih), nikakor ne smejo pretirano motiti lokalnih ekosistemov;

31.

poudarja, da je treba pri uvozu surovin za energijo iz biomase upoštevati kodeks trajnosti. S takšnimi zahtevami za trgovinske partnerje bi EU lahko prispevala k podpori ekološkim in socialno pravičnim gospodarskim konceptom, ki preprečujejo izgubo pomembnega življenjskega okolja. Takoj bi bilo treba začeti razpravo na mednarodni ravni in pripraviti ustrezne predpise.

32.

dvomi, da so tehnologije CCS (Carbon Capture and Storage – zajemanje in skladiščenje ogljika) lahko dolgoročna rešitev, saj izjemno zmanjšajo izkoristek naprave, poleg tega pa z današnjega vidika gospodarsko niso preveč učinkovite. Vendar pa je strategija CCS z globalnega vidika lahko prehodna rešitev;

33.

spodbuditi je treba raziskave in razvoj tehnologije CCS;

34.

poziva k upoštevanju tehnologij CCS pri izdajanju dovoljenj za nove termoelektrarne na premog, takoj ko bodo te tehnologije na voljo na tržišču.

35.

ugotavlja, da trenutna prizadevanja v sektorju energetske tehnologije ne zadostujejo. Poleg tega je sistem zelo počasen, zaradi česar pogosto traja desetletja, preden se začnejo nove tehnologije resnično uporabljati;

36.

poziva k povečanju sredstev za energetske tehnologije v okvirnem programu za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti ter v okviru programa Inteligentna energija za Evropo. Ravno predstavljanje novih tehnologij na lokalni in regionalni ravni prispeva k osveščanju prebivalstva ter izboljšanju primerne ravni usposobljenosti delovne sile. Podpora za raziskave in razvoj mora biti dostopna tako malim zasebnim komercialnim akterjem kot javnemu sektorju;

37.

poudarja, da se z razvojem naprednejših tehnologij ustvari tudi podlaga za možnosti izvoza. To pa lahko vodi do ustvarjanja številnih novih delovnih mest.

38.

meni, da bo le daljnosežno in obsežno čezmejno sodelovanje, skupaj s sporazumi na področju energetske politike in varstva podnebja, usmerjenimi k trajnostnemu okolju, večji energetski učinkovitosti ter varčnemu ravnanju z energijo, lahko uspešno tako z dolgoročnega kot kratkoročnega vidika ter koristilo sedanjim in prihodnjim generacijam v EU in zunaj nje;

39.

poziva, naj se tehnična podpora za tretje države nikakor ne izvaja tako, da bi v te države izvažali izdelke in proizvodne metode, ki so v EU zastareli ali prepovedani, bodisi za plačilo ali brezplačno. Pri tem je treba paziti, da ta merila veljajo na vseh ravneh (EU, nacionalni, regionalni in lokalni) ter za vse institucije (tudi za EIB).

40.

poziva Komisijo, naj se bolj zavzema za to, da se bodo v EU uporabljale najboljše mednarodne prakse s področja energetske učinkovitosti ter evropske pobude, prizadevanja EU in dobre prakse razširjale tudi zunaj meja EU;

41.

ugotavlja, da imajo lokalne in regionalne oblasti le na redkih področjih ter v zelo omejenem obsegu možnost vplivanja na strukturo cen energije. Večji vpliv imajo v primeru, ko je mogoče v velikem obsegu uporabljati lastne energetske vire, če so cenovno konkurenčni v primerjavi z drugimi energetskimi surovinami na liberaliziranem trgu. Poleg tega se lahko z ukrepi za krepitev ozaveščenosti poskuša državljane prepričati, da pristanejo na višje stroške zaradi uporabe obnovljivih virov energije. Stalno subvencioniranje (za stroške energije, ogrevanja) je treba postaviti pod vprašaj, saj ponavadi potrošnika ne spodbudi k spremembi ravnanja. Odbor se namesto tega zavzema za spodbujanje ukrepov za energetsko učinkovitost, ki prispevajo tako k nižjim stroškom kot k boljši kakovosti življenja. To bi moralo vključevati tudi dostop potrošnikov do informacij o rabi energije (merilniki porabe) ter informacije za lokalne in regionalne oblasti o rabi energije na njihovem območju, da bi sprejemale ciljno usmerjene ukrepe za večjo učinkovitost in podporo. S tem bi lahko preprečili nepotrebno obremenitev ljudi z nižjimi dohodki (t. i. „revščino zaradi stroškov za energijo“);

42.

z zaskrbljenostjo opaža, da posledice večjega povpraševanja po energetskih surovinah povzročajo nesorazmerno zviševanje cen živil. Zato je treba natančno proučiti energetski trg in pričakovano povpraševanje po surovinah za energijo iz biomase, zlasti zato, da bo možno oceniti posledice za trg živil vse do ravni manjših regij.